Marjana Moškrič, Ledene magnolije; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško obdelal Peter Jerenko; izdala Večerova založba Ruslica, 2007.



ISBN 978-961-6559-80-5





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-93-32



MOŠKRIČ, Marjana



Ledene magnolije [Elektronski vir] / Marjana Moškrič; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško obdelal Peter Jerenko. - El. knjiga. - Maribor: Ruslica, 2007



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/Ruslica



ISBN 978-961-6559-80-5



COBISS.SI-ID 59211777



© Avtorica. Vse pravice pridržane.

© Za dajanje na voljo javnosti (internet): Večer, d. d., 2007





MARJANA MOŠKRIČ



LEDENE MAGNOLIJE





Niso večna ta nebesa,

ta ozvezdja, ki jih ni,

in ta sama sinja zvezda –

samo mi smo žalostni.



Žalostni smo, kot žaluje

v gori kdaj majhna žival,

nam pa je morda le huje:

ali bo spomin ostal?



Gregor Strniša





Spizdi, Nik!

Vse govno v meni se je skrčilo v en sam krik. Ta krik. Meni ... Ki nisem nikoli grdo govorila. Nikoli preklinjala. Se vedno vedla, kot je lepo in prav. Meni! Obremenjeni z lepim obnašanjem. Omejeni z njim. Skoraj debilni zaradi njega.

Ne, jaz ne ... Nikoli!

Prijazna. Lepo vzgojena. Malo klečeplazna, malo priliznjena in zelo zgledna. To pa, to.

Kakšen blef, pofl in poden!

Spizdi, Nik!

Prav to sem mu rekla, ko sem ga poslednjič videla. Se je sprožil plaz in zapornice so popustile. Se mi je popolnoma snelo. Takrat se je začelo. Konec se je. Me je pripeljalo do tam, kjer sem zdaj.

Ja. In potem si samo še oglje starih mostov in zaprašenih podrtij. Samo še uvela sončnica nekih tujih sanj. Kamen mejnik v puščavi belega skalovja. To si. In le zakaj hudiča se Metka ne more več žogat? Zdaj sem drugje in poskušam sestaviti za nazaj.

»Je rekel, da me bo zbil kot vola! Si moreš misliti? Da ne smem mrknit iz gajbe. To mi je! Se je drl kot zverina. Cepec stari! Čisto se mu je sfuzlalo!« je na poti v šolo vrelo iz razkačene in ogorčene Mije.

Stanujeva v istem bloku. Vsako jutro, vsa jutra se skupaj pobirava v šolo. Najprej v osnovno, zdaj v gimnazijo. Med potjo snameva še Piko. Ker smo tri. Vedno smo bile tri.

»Zaradi Zokija. Vsa zmehčana in posladkana sem prišla iz kina. Nič čudnega! Zraven mene Zoki, na platnu pa Gary Oldman, nobenemu od teh dveh se ne morem upreti. Stari Gary me vedno znori, pa naj igra še takega perverzneža. Sem se mu posvetila. Se v kinu nisva stiskala in ostalo. Ni bilo pogojev. Niti pod razno. Vsa tista kri in streljanje. Sami norci! Zunaj pa ... Vsa mehka sem bingljala v njegovih rokah in POK! že smo bili skupaj. Pa ravno nanj sva morala nabasati, ko se je zadet pobiral iz tiste beznice in naju zalotil. Marš domov! Je že tam kričal in se pištolil. Pa nisem šla takoj, zanalašč ne! Me je čakal doma. Sam, pa pir na mizi. Razkurjen, podkurjen in kaj vem še kaj. Se mu nisem mogla izmuzniti. Je lajal, da mu gre na jetra. A jih sploh še ima? Kaj drugega mu jih bo pobralo, ne pa Zoki. Kričal je, da mi ga bo izbil iz glave, tega jebivetra, če me še kdaj vidi z njim. Ja, tako je penil in sploh ne vem, zakaj mu gre tako na živce. Najbrž to, da sploh je. Da imam tipa. Črta! Je kričal. Da se moram učiti. Ko da se ne bi? Pa pospravljat doma. Predvsem pa, nobene svinjarije na obrazu. Je rekel, da mi bo vse uničil. Višek! Ko da bi živeli v kakšni odpičeni kameni dobi. Kje drugje bi moral delati red, že prej bi ga moral ... Ne pa pri meni ...« in vedela sem, da bo vsak čas prišla do tja, ko bo rekla: Blagor tebi! Tvoj stari je svetski tip. On razume ta lajf, ti ne teži, kozmetiko ti celo sam nosi od zunaj, in to najboljšo. Itd.

Navajena sem je. Taka je, da kar vre ven iz nje. Spljuva se, štuli, izbruha vse iz sebe, zraven pa preklinja kot kakšen star dedec. Potem se pomiri. Blagor tebi, si rečem.

Jaz vse spravljam. Nabiram. Kopičim. Za koga? Do kam? Ko bi le vedela, kaj mi zavida. Da bi ji le lahko povedala. Pa ne morem. Zaenkrat ne.

Ta njen oče. Kadar se ga napije, je res pravi vulkan, drugače pa je tih in prijazen in je naslednji dan tak, kot da ni bilo nič, in z vsemi dela v rokavicah. Mu je žal? Je potuhnjen?

Ga ne bom zagovarjala, ker vem, kakšen je, ko ponori. Sem ga že videla. V njem je ena agresija. Nekaj že mora biti, kar ga žre. Vsak ima nekaj notri v sebi. Pojma nimam, kaj naj bi bilo. Ene vreče smo. To že vem. Ampak kaj? Kaj zbiramo tam notri? Kdo bi vedel? Jaz še najmanj. Se samo sprašujem, do kam jo lahko natlačiš, koliko gre noter? Ali lahko poči?

Za Mijo pa lahko rečem, da jih ni še nikoli fasala, čeprav je s svojim jezikom že za marsikaj prosila. Stavit grem, da se bo, če ne danes, pa že jutri zvečer veselo potikala z Zokijem naokrog in na vse pozabila.

To, da gre dečko njenemu očetu na živce, me pa prav nič ne preseneča. Je tak tip, da znervira stare. Počasen in mlahav, kakršen je. Se premika naokrog, kot da se mu sanja. Roke skoraj do komolcev v žepih zlizanih in scefranih kavbojk, v ustih čik, napol priprte oči, ko da bi bil ves čas zadet. Predvsem pa nikogar ne šmirgla in to je tisto, kar sprovocira stare, kajti vsa njegova pojava kriči: Jebi se, stari!

Ta slow-motion model je pravo nasprotje živahne in odločne Mije. Saj govorijo, da se nasprotja privlačijo, in ona se je zares zelo vnela. Še nikoli tako. Jo opazujem. Kar žari in gori. Popolnoma jo je prevzel. Upam, da je iskren. Ampak pri njem nič ne veš, samo to, da je že marsikatero zavrtel. En čuden, neopredeljiv tič. Zasanjan. Odsoten. Njegovi lasje v šopih štrlijo na vse strani, kot da še nikoli niso videli glavnika. Mu daje vse to en čar, skupaj z iskrami v njegovih priprtih očeh, kajti tam ni mlahavosti in brezbrižnosti. Tam so bliski in ogenj in ti so njegovo orožje. Če se le da, se izognem tem pogledom. Tam notri je nekaj, kar ti požene mravljince po telesu. Mi ni prijetno. Ne paše mi. Se počutim kot v kletki. O tem Miji raje molčim. Si želim, da bi ji bilo lepo, in da ga ukroti s svojim temperamentom.

»Saj vem! Boji se. Pri Neži je zamočil. To dobro ve. Se ne da popraviti. Ga ni zavohal. Se je znal je sliniti in obnašati. Je znal narediti vtis. Vse zna, kar hoče. Ja! Ga ni prebral in moram priznati, da je tudi mene ovil okoli prsta, baraba agresivna, primitivna! Lep je pa bil, ne? Kot sam hudič! Se spomniš? Kako smo buljile vanj! Kako smo se pasle na njem?! Me je kar vrglo! Za hip sem videla v njem Antonia Banderasa. Se je bližal s tistimi svojimi dolgimi koraki, počasi se je, ves v črnem. Noge so trdo udarjale ob tla, on pa se je zibal in bližal, kot da prihaja naravnost iz Desperada. Skoraj me je kap. Prvi dober tip, ki sem ga v živo videla s čopom. Pa tisti škornji in usnjena jakna in modrina njegovih oči. A je to mogoče, je kriknilo v meni! Bil je res nekaj velikega, enkratnega, nekaj najlepšega, kar sem do takrat videla. Kako sem zavidala Neži! Tudi ti in Pika sta popolnoma onemeli, ko sta ga prvič videli. Smo ga gledale kot boga in ga skoraj požrle. Zdaj mi je žal, da ga nismo. Lepota, ja! Se potem vprašaš, koliko je vredna ta lepota. Eno figo je vredna, če je samo šminka, maska ... Če je notri vse tako zapackano, nemarno in hudobno. Se ti kar obrne.

Pa njegovo ime, kakšen absurd! Kakšna beda! Da mu je ime ravno Toni. Takrat se mi je zdelo to super, zdaj pa mi je ogabno. So ga najprej klicali Lepi Toni, potem pa celo Lepi Antonio. Za bruhat!« je bila čisto razkurjena.

»Kar je bilo, je bilo. Ko bi le takrat vedeli, kar vemo danes ... Pa saj ne bi pomagalo! Neža je bila tako čez in čez nora nanj. Bi šla z njim, tudi v božju mater bi šla! A veš, kaj je v resnici? En navaden kriminalec, švercar, in da ne omenjam nosov, ki jih je potlačil in zob, ki jih je izbil. Ta ti mimogrede obdela fasado, tako ti jo, da te še lastna mati ne spozna. In podla podgana se gre usidrat v našo familijo! Že tako nismo kakšni biseri, zdaj bomo pa kmalu še za na gnoj. Ta nas bo spravil tja, ti rečem! Uboga, neumna Neža! Še prsta se mu ne upa pokazati. Mimogrede jo faše. Za nič jo.

A veš, da mi je kreten zadnjič zatežil? Sama sem bila doma, ko je prišel. Sploh ne vem, po kaj in zakaj. Začel se je prilizovati, sliniti okoli mene in mi pihati na dušo, kakšna dečva, da sem postala. Mi je zavrela kri, sem znorela in ga nagnala. Me je gledal kot kakšen stekel pes. Sem se kar ustrašila.

Uboga Neža! Saj se ji bo čisto odpililo, že tako ali tako se mi zdi, da ni več čisto gladka. Kako pa naj bo, pri takem tipu! In si moreš misliti? Spet je noseča. Tretjič! Pri njenih letih. Za posrat! On pa se baha in se gre enega žrebca. En navaden petelin, sem si govorila, ko sem ga malo bolje spoznala, ampak potem sem ga še bolj in ugotovila, da se ga je treba paziti, kajti ta tip je nevaren. Se ni za hecat z njim. Saj vidiš, da se ga vsi bojijo. Da o Neži sploh ne govorim. Je nekaj stokala in tožila, ko je bila zadnjič doma. Se je predolgo zamudila. Pa je zverina prišel. Ne bev ne mev ni rekel. Da bi samo videla njegov pogled. Za zmrznit. Malčka sta se kar tresla, se mi zdi, da se še jokati ne upata, s tem, da je starejši star tri leta, mali pa leto in pol. Strah na otroškem obrazu. Si lahko predstavljaš? To bi morala videti. Boleče in noro. Nič ne vesta, nič ne štekata, strah pa že poznata. Šiza! Sem nekaj jezikala, pa je iztegnil roko proti meni, me pogledal, da mi je šel kar srh po telesu, in grozeče zasikal skozi zobe: 'Vidiš to roko? Te zmelje, te zdrobi! Zapri! Če hočeš Neži in sebi dobro, drži svoj umazani gobec.'

Ja. Seveda sem utihnila. Neža se je z malima brez besed pobrala. Foter je globoko dihal, mama se je cmerala. Priznam. Tudi jaz sem se. Kar zlilo se je iz mene. Porkaduš! A je pravica a je ni? Naša boga Neža si res ne zasluži česa takega!« je utihnila Mija.



Neža je Mijina starejša sestra. Šele triindvajset let ima. Veliko smo bile skupaj. Čuvala je Mijo, pa še mene zraven. Pravzaprav smo se skupaj igrale s punčkami in vsem. Sploh ni tako dolgo. Nežna duša. Zasanjana. Ona me je naučila poslušati Cohena. Otroške pesmi in Leonard Cohen. Nežni in pomirjujoči zvoki iz tistih časov. Še zdaj me zazibljejo v lepše.

Imela je osemnajst let, ko mu je padla v roke. Svojemu izbrancu, svojemu frajerju. Popolnoma jo je obvladal. Ni bila edina. Govorilo se je, da je položil pol našega mesta in me prav nič ne preseneča, kajti tip res dobro izgleda in če hoče, se lahko čudovito vede, da ženske kar medlijo v njegovi družbi. Ja, ženske! Pa ne take, kot je Neža. Preprosto oblečene, brez oblin, skromne in tihe. Ne, takih še opazil ni. Potem pa kar naenkrat. Kot bomba! Nikomur ni bilo in še vedno ni jasno, kaj je ta dva pripeljalo skupaj. Zakaj ravno Nežo? Takrat je končala gimnazijo, naredila sprejemne na medicinskem faksu. Dekle, pred katero je bila prihodnost. Se je naveličal primerkov, s katerimi se je vlačil naokrog? Si je za spremembo zaželel nedolžno skromno deklico? Se je mogoče res hotel spremeniti, umiriti? Ga je ganila s svojo nedolžno iskrenostjo, ko se mu je tako cela in čista dala? Ga je vsaj malo? Mislim, da ja! Da jo je imel rad in da jo ima še vedno. Ampak na svoj način, in to ni normalen način, bolan je, in tudi on je bolan. Le kaj ga je naredilo takega?

Spoznala sta se v disku. Lep, močan in super oblečen jo je zaščitil v vsem tistem hrupu in trušču. Izgubljeni, kot je bila, je pomenil angela varuha. Tam je bil redar ali, kot rečemo, venbacitelj, to je tisti, ki buta za denar, še največkrat kakšnega prvič pijanega reveža, ki se ne zna obvladati in ves izgubljen in pobruhan rogovili naokrog. To delajo gorile! Kaj pa drugega. Zatirajo in maltretirajo. On je znal to res dobro. Zbiti koga, ga obrcati, sesuti. Ampak Neži se o tem niti sanjalo ni.

Karkoli že ... Medicino je samo povohala. En dober semester in že je bila noseča in poročena. Me prav zanima, če še posluša Cohena. A ga sme? In si tudi jaz vedno, ko pomislim nanjo, rečem, uboga Neža. Se mi zdi, da jo že celo naše mesto kliče tako.

In kdo je ta Toni? Nihče ne ve, od kod se je pojavil v našem mestu. Kar naenkrat je prišel in ostal. Dobro je obvladal karate, pridružil se je mestnemu klubu in po dveh, treh uspešnih rundah postal naš športni junak. Ponosno in brezdelno se je šopiril naokrog in počasi ga ni bilo človeka, ki bi si mu upal ugovarjati, kajti zelo rad je uporabljal svoje spretnosti. Marsikdo jo je pošteno fasal in kmalu je postala javna tajnost, da za denar zbija ljudi, pa ne samo v disku.

Tako se je vzpenjal. S pestmi se je. Z njimi je prišel do svojega prvega vlačilca.

Na takega je naletela Neža.

Deset let starejši od nje in to ti je bilo srečanje. Moški, pravi moški, je takrat vsa zaljubljena stokala. Vse je imel. Lepoto, slavo, denar, športni avto, in na vse to je padla Neža. Si ne bi mislila. Je kriva ljubezen? Ljubezen, ki je slepa kot kura in zmešana kot sračje gnezdo? Ne, saj vem, da ni. Jo vsi kujejo v nebo. Ampak včasih res naredi, da se ljudem sfuzla in delajo napake, in to se je zgodilo Neži. Vozil jo je naokrog, jo razvajal, odprl ji je nov svet in skromni, kot je bila, je to strašansko ugajalo. Ja, podnevi je bil z njo, ponoči pa so ga videvali po vseh lokalih in luknjah našega mesta, ampak ona tega ni vedela. Bila je gluha in slepa. Popolnoma se mu je podredila in prepustila. Tudi tisti kratki čas, ko je v glavnem mestu študirala, jo je imel pod nadzorom. Vsak petek jo je šel iskat in v nedeljo zvečer jo je pripeljal nazaj, pa še tam jo je nenadoma presenečal z najrazličnejšimi izgovori. Že takrat je moral vedeti za vsak njen korak. Jaz bi rekla, da ji ni pustil dihati, njej pa se je zdelo to romantično. Seveda, bila je je ena sama ljubezen. Brez cinizma. Čez in čez je bila nora nanj. Tip jo je tako zavrtel, da je pozabila na vse okoli sebe, zdaj ga pa ima, z vsemi kamioni in vlačilci. Mu je uspelo. Na pošten način že ne. Se je šušljalo, potihem se je. Vse lahko kupiš. Vse lahko prodaš. Še ljudi. Če ne zlepa, pa zgrda, in on je to dobro vedel in znal.

Ja, drobno malo ptičko je v svoje kremplje ujela ujeda. Še bog je ne reši, kaj šele Mija ali njen stari. Taki tipi so trdi, neusmiljeni, in če jih hočeš pritisniti, te bodo zmleli. Brezobzirno. Kot muho.

Čipkarica. Predica. Naša mala samaritanka. Krhka in nežna. Pa ravno ona.

Da je le ne zdrobi!



Strašno in veliko poroko so pripravili. Polno nas je bilo tam.

Bila sta čudovita. Neža je bila vsa v belem, v nekakšnih svetlikajočih se tančicah, nežno vilinsko bitje. Kot da ni s tega sveta. Ja, iz kakšne pravljice. Lebdeča in sijoča. Eno lepo sanjsko bitje, sredi vsega tistega hrušča in trušča. Bleda, s trepetavim nasmehom in nekako izgubljena, je ves čas lovila njegov pogled in roko.

On pa. Mož, pravi mačo, v črni obleki, beli srajci brez ovratnika, v črnih bleščečih škornjih, temni lasje so mu v kodrih padali na ramena. Jo je držal ob sebi, krhko in nežno, medtem ko je hrupno nazdravljal.

Takrat sem prvič pomislila, da nista iz istega sveta. Kot noč in dan. Belo in črno. Mehko in trdo. Pa vendar tako lepa. Vsak na svoj način.

Joj, kako smo jokale! Tri cmerave avše. Vsi so nas zafrkavali in se nam smejali, čeprav je marsikdo na skrivaj brisal solze in prikrival svojo ganjenost. O! Kako smo bile jezne in užaljene.

Svatba je bila v stari gostilni ob reki. Nora, divja in je trajala. Bil je maj, krasen topel maj, poln trave in cvetja. Bohoten in pohoten. Me tri smo tavale tam kot izgubljene. Nismo imele kakšne posebne družbe. Starci in goveja muzika. Slinasti in napojeni so se drli na ves glas in nam, šestošolkam, se je zdelo vse skupaj bedno. Nekje po polnoči smo se s polno steklenico sumljive, strupeno zelene pijače splazile pod staro slivo za gostilno in si po požirkih obljubljale večno zvestobo in prijateljstvo, čeprav smo si to že stokrat prej, smo si takrat še najmanj desetkrat, in seveda, da ne bo med nami nikoli, zares nikoli nobenih skrivnosti.

No, vse smo popile in tam zaspale kot zaklane, ko nas je zjutraj, ko so že vsi odšli, zbudila začudena snažilka. Očitno nas ni nihče pogrešal. In naše glave! Kot da niso bile naše. Mija je preklinjala, še bolj kot ponavadi.

»Mislim, da je bila kriva tista trapasta muzika, ki je še povečala mojo žalost. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako žalostna. Zakaj? Morala bi biti srečna. Moja sestra se je poročila, in to z najlepšim tipom, kar sem ga kdaj videla. Le zakaj sem potem žalostna?« je takrat Mija prvič naglas podvomila v Nežino odločitev.

»Morda zato, ker o njem vem samo to, da je lep, in slutim, da mogoče ni pravi za našo Nežo? Trd, desperado tip. Je to? Ona ne paše v tako sceno. Niti slučajno. Zanjo bi bilo nekaj nežnega, romantičnega. Se spomnita filma Kraljevi ribič? Tam si jo lahko predstavljam. Stari Jeff Bridges, tudi s čopom in vsem. Ja, za v tak štos je. Ona ni za hrup, junaštva in veselice. Daleč od tega. Za prijaznost in toplino je, za dobroto in dajanje. To je to. Kaj če ne bo srečna? In njeni načrti! Vse bo splavalo po vodi. Ste videle, kakšno moč ima ta ljubezen? Naša Neža je bila vedno tista ta pametna in vsi smo že videli v njej zdravnico. Ja, prej bi rekla, da bo zdravnica devica, kot pa poročena s takim tipom. Se mi zdi, da bi bil Boris zanjo bolj primeren. Joj! Ubogi Boris! A vesta, da je bil v bolnici? Vsega polomljenega in sesutega so pripeljali tja,« je kljub temu, da je bila vsa zelena in zmahana, nakladala. Komaj sva ji sledili.

»Kaj si je naredil?« sva jo začudeni obe naenkrat vprašali.

»Nekdo ga je naklofal, pa ni vedel povedati, kdo. Da nima pojma, je rekel. Zdaj je že zunaj. Sem ga srečala, pa se z njim ni dalo kaj dosti pogovarjati. Mrtvo pijan je bil. Si predstavljata Borisa pijanega? Ko smo že pri pijači ... Joj, punce! Pisker mi bo počil! To je nekaj najbolj ogabnega na svetu. Pijanec in pijača! Se strinjata? Tega ne bomo več počele. Vsaj jaz ne,« je stokala Mija, pravzaprav smo stokale vse tri. Pa kaj, tista reč je bila tako sladka, sploh nismo imele občutka, da je alkohol, kar pilo se je.

Ja, najprej poroka, potem pa realnost. Siva in kruta. Brezmadežno bele srajce. Bleščeči škornji. Jih je likala, jih loščila. Kdo drug kot Neža. Čez par mesecev otrok in potem še eden. Faks, kakšen faks! Morala ga je odpisati. Brigalo je to njega. Sama dneve in noči. Nič več skupnih izletov in razkazovanj. Še za obisk domov je morala prositi. Za vse je morala.



Mija pa nadaljuje: »Pa se gre mumija stara spravljat name. Ali mogoče misli, da se bo zgodba ponovila? Da ju primerja, Zokija in tistega! Jaz se že ne bom nikomur pustila. Vem, kaj hočem. Spokat od tu! Nekaj postat. Študirala bom. V lajf bom šla. Ven iz te luknje. To hočem! On pa gre lajat name. Matka se pa kar potuhne. Kot zmerom. Saj vem, podpihuje ga, mu teži, ga znervira in razkuri, potem pa stisne rep med noge in se gre svetnico. A veš, kaj so naši stari!? Ena zmahana in zjebana generacija 'računajte na nas'! In veš, kaj pomeni ta računajte na nas? Čisto nič. To je! Pivo. Teve. Klopa. Edino to mogoče. 'Blagor tebi. Pri vas je drugače,' mi je, kot sem že ves čas pričakovala, že stotič ali tristotič rekla, odmev v meni pa je to potrdil. Blagor tebi. Ja, blagor tebi, Mija!

»Da se je tvoja matka tako odločno znebila tvojega starega. Prepit in zapit je bil, kot star vinski sod. Saj si sama priznala, da je bilo obupno,« se je obrnila k meni.



Zdaj. Šele kasneje se sprašujem. Je bil res tako slab? Vedno pogosteje si ga želim nazaj. Pa ne takega, kot se ga spominjam, mlahave, majave kreature. Takega, kot sem si ga ustvarila v teh letih, ko ga ni. Ga bom še srečala? Upam, da se bo pobral in se zmagoslavno vrnil. Samo po mene, samo zaradi mene. Ja, to sanjam in upam. In bo moj princ, ki me bo na belem konju odpeljal stran, ja, stran od vsega.

Le kam se je izgubil? Nekaj časa je še kolovratil naokrog in iskal stike. Nebogljen. Izgubljen. Zblojen. Odbijal me je s svojim momljanjem. Enega stavka ni več spravil skupaj. Opletal. Brbljal. Bebljal. Jokajoč in cmerav, kot kakšen debil, in res je smrdel kot star vinski sod. Bil je skoz in skoz prepojen z vsem tistim sranjem. Brez dostojanstva, brez vsega. Iz dneva v dan. Iz noči v noč je trajalo. Ja, moj oče. Prepojen. Prekajen. Rumen. Mogoče malo pretiravam, ampak res sem ga že težko gledala takega. In njegove obljube, kar naprej je samo obljubljal. Večne, prazne obljube. Saj ne rečem, da ni poskušal! Kakšen dan, največ dva. Pa ni šlo. Še jaz mu nisem mogla več verjeti.

»Tvoja mama je frajerka. Kakšnega tipa si je snela! Ne enega navadnega, zabitega rovtarja, ki mu pride, ko sliši govejo muziko. Ti povem! Ta vas bo spravil iz te luknje. Še čudno, da vas že ni,« je nakladala.

Ja. Si ga je našla, moja mama. Krasno zamenjavo. Poln zadetek! Temnega lepotca z malce šarmantne sivine. Iz velikega mesta se je ponižal sem k nam. Zvezda. Tip za vola ubit! Se mu priklanja. Ga malikuje. Samo njega vidi.

»Pa kaj je s tabo? Že ves čas si tiho. Je kaj narobe?« se je šele zdaj obrnila k meni in me premerila od nog do glave.

Kaj naj ji rečem?

»Nič ni! Okej sem. A veš ... Prav imaš. Res hoče, da gremo stran. Da moramo ven iz te province. Zaradi ta male, pa mene ... Pa saj nam je vsem jasno. Naš blok razpada. Tudi naše mesto. Vse postaja vedno bolj bedno. Vsi hočemo stran. Drugam. Misliš, da bo tam kaj boljše?«

Stojiva pred Pikino hišo. Mija je popolnoma onemela.

»Da boš kar šla?!« je končno izdavila.

»Da boš šla, in to mi rečeš kar takole mimogrede! Jaz sem kar tako za hec bleknila, ti pa mi meni nič tebi nič mirno zabrusiš? Ja, prav imaš. Spokali bomo. Porkaduš! A sem kakšna smet ali kaj? Zdi se mi, da smo bile nekoč prijateljice ... Da boš kar šla in takole mimogrede pobrala šila in kopita in tik pred zdajci rekla: Jebi se, Mija, ti se tudi jebi, Pika. Jaz grem. A bi sploh kaj rekla! Bi kar tako brez besed spokala?« je bila zelo ogorčena.

»Nehaj! To še nič ne pomeni. Trajalo bo. Takrat bomo že na faksu. Vsaj upam. Saj bomo šle, ne? Skupaj bomo šle, tako kot smo se zmenile. Najele bomo stanovanje in študirale, živele, rasturavale, plesale, norele, šle iz avanture v avanturo ... Saj smo si obljubile!« sem jo mirila in stiskala pesti, da bo res tako. Mora biti!

»Ja, upam!« me je nekam čudno pogledala in pozvonila.



Pri Piki je kot v čebelnjaku. Polna hiša jih je. Pri njih se že navsezgodaj vse trese, vriska in piska.

»Prava norišnica!« pride ven zardela in nasmejana Pika.

»Živjo, stare moje! Smo ali nismo? Če danes preguram, bom doživela še sto let. Ja, če me ne scvre Friteza in zakoliči Šilček. Sta se kaj učili?« naju pogleda in ji je takoj jasno, da je šola zadnja stvar, ki naju tisti hip zanima.

»Kako sta videti zateženi,« še doda in utihne.

Vse tri skomignemo z rameni in se spravimo v pogon.



Mija začne Piki pripovedovati o vsem, kar se ji je prejšnji večer dogajalo, skoraj dobesedno tako kot prej meni. Do šole sem varna. Lahko se potuhnem. Molčim. Sploh ne bosta opazili.

Se prepustim. Izpustim.

Ja, hoče me iztrgati. Piko in Mijo mi hoče vzeti. Vroče mu postaja, zato hoče stran. Ves čas posamezne Mijine besede kot gong odmevajo v moji glavi. Vol. Kol. Stari. Mrk. Pijan. Vol.

Moj oče. Oblaki dima. Vsepovsod steklenice. Oskrunjeno stanovanje. Na vseh koncih zažgani madeži. V zavesah luknje na prtih in luknje v njegovem spominu. Prepir in pregovarjanje.

Škoda. Bil je lep, visok tip. Svetel, nežen. Njegov nasmeh sem videla samo na starih fotografijah. V mojih spominih se nikoli ne smeje. Nekakšen kisel, skremžen nasmeh, kot posmeh samemu sebi. Tak je ostal meni. Zgrbljen, kot da se hoče skriti, da se sramuje svoje višine in se hoče skriti. Redki mastni lasje in rdeče oči. To je ostalo meni. To je moj oče, ki se ga spominjam.

Bil je geodet in veliko na terenu. Tam se je začelo. S kavo in ne vem še čim za zajtrk. Samo da je bilo redko. Pa še za malico in kosilo. Počasi so se ti obroki razlezli na cel dan.

Ja, tam se je začela njegova strašanska žeja in se ni končala. Najprej je pil samo v gostilnah, kasneje pa tudi doma. Ni vedel, kaj naj s sabo v prostem času, še posebej, če mame ni bilo doma. Mama je bila in je še zdaj medicinska sestra v našem zdravstvenem domu in dela tudi popoldne. Ja, bilo mu je dolgčas, pa je kar nagibal. Najprej eno pivo, potem dve in še več ... Pa je bilo premalo. Pridružile so se steklenice žganja. Veliko jih je uničil. Ure in ure je presedel ob njih in šele zdaj se sprašujem, kaj se je rolalo po njegovi pijani glavi. Molk in pijača. Čez vse meje je šel. Tako res ni šlo. Ni moglo iti.

Čeprav! Nikoli ni bil grob, zloben ali hudoben. Do mene še posebej ne. Celo ... Nekako nerodno mu je bilo. Opravičeval se mi je. Se umikal ... Ničesar nisem razumela. Šele kasneje mi je marsikaj postalo jasno. Takrat pa ... Motil me je njegov vonj in majavo obnašanje, ampak še vedno je bil moj oče in kljub vsemu sem verjela, da se bo nekoč spremenil. Sploh nisem pomislila, da bi ga lahko izgubila. Bil je moj, tak, kot je bil, saj drugega nisem imela. Da ga le ne bi!



Meni ni nič manjkalo. Cele dneve sem se igrala zunaj pred blokom, nihče me ni gnjavil in mi težil. Z Mijo in Piko. Takrat je Pika živela v nadstropju nad nami. Še niso zgradili hiše. Bile smo še v vrtcu in že takrat smo bile najboljše prijateljice. Triperesna deteljica. Krasni zlati časi. Tri strašne smrklje smo bile, edina, ki nam je prišla do živega, je bila Neža, ki je imela takrat kakšnih dvanajst ali trinajst let. Med nami ni bilo nikoli prepirov. Trda vez se je kot rdeča nit vlekla skozi leta in leta, vse do zdaj. To pa ni malo. Skupaj smo bile nepremagljive in ničesar se nismo bale, še fantje so se nam raje izognili. Prva linija je bila seveda Mija. Predrzna in bojevita. En sam jezik je je bil in tudi pretepov se ni branila. Kadar je bila zares razjarjena, je ni mogel nihče ustaviti. Še dobro, da ni ostalo pri tem. Spravljala nas je v nemogoče položaje in marsikdaj smo jo zaradi nje vse tri fasale.

Počele smo cel kup neumnosti in se spuščale v najrazličnejše pustolovščine. Bilo je zabavno, napeto in razburljivo. Nikoli nam ni bilo dolgčas.

Takrat enkrat smo jo odkrile, tisto staro, zapuščeno hišo, okoli katere so rasla tista nenavadna drevesa.

Blok, v katerem živimo, je bil v takrat čisto na robu našega mesta, naprej so bili samo še travniki, vse do gozda. Zdaj so povsod hiše. Velike in majhne so poteptale zelene in cvetoče trave. Pa samo deset let je minilo.

No! V tistih meglenih časih smo se tri male frkolinke, tri pustolovke, večkrat odpravile na dolga potepanja po vseh tistih travnikih. Zdaj moram priznati, da sploh niso bili tako velikanski, ampak tiste čase so bili, zdeli so se nam neskončni in tak je bil tudi naš pogum. Za naše male noge so bila tista potepanja prava potovanja.

Tako smo se enkrat, tisto daljno pomlad, porednice prebile prav do gozda in jo odkrile. Zloveščo. Temačno. Škripajočo. Bila je nekaj drugačnega. Sploh ne iz našega sveta. Hiša za čarovnice, nas je spreletelo. Pa tista nenavadna drevesa, ki so bila polna čudnih cvetov. Belih in voščenih. Mnogo kasneje sem izvedela, da so to magnolije. Zdaj jih je polno vsepovsod, ampak jaz sem jih takrat prvič videla in še zdaj težko najdeš tako velike in brezmadežno bele.

Bilo je res nenavadno odkritje. Hiša v objemu tistih strašljivih dreves, skrita v njihovi senci. Tiha. Nema. Prežeča. Le kaj nudi? Nevarnost? Zavetje?

Me je začarala. Sama ne vem, s čim. S tisto svojo drugačnostjo? Tujostjo? Odmaknjenostjo? Mogoče. Bilo je nekaj, kar me je vabilo in vznemirjalo. Od zmerom. Živeti drugje, biti nekaj drugega in tisto tam pred mano je bilo res nekaj posebnega. Že kot majhna sem imela bujno domišljijo in kadar mi kaj ni šlo prav, sem se obrnila navznoter in zdrsnila v svoj svet. Med vile in palčke sem. V sanjske svetove. V gradove, med viteze in zmaje. Vse to sem.

Mislim, da sem jo že takrat vzela za svojo, samo svojo hišo skrivnosti, in kasneje, ko so drevesa dobila ime, skrivnostno hišo magnolij. Ja, hišo sem sprejela, cvetja pa ne, in prav cvetje je bilo tisto, ki me je najbolj begalo. Bilo je nekaj najbolj nenavadnega in tujega, kar je do takrat zašlo v moj mali svet. Lepo in hladno. Nekaj, kar privlači in odbija. Oboje naenkrat.

Na kratko. Eno veliko odkritje, ki je naredilo močan vtis na otroka z bujno domišljijo.

»Brrrrrrr,« je rekla Mija.

»Bejžmo!« je dodala Pika in smo se pobrale, kakor hitro se je dalo, in nikoli več se nismo spravile tja. Vsaj skupaj ne.

Potem, kasneje, ko smo že hodile v šolo, sem se sama plazila tam naokrog. Kot ščurek sem se. Prestrašena in tresoča. Veliko poguma sem morala zbrati in počasi sem spoznala, da se nimam česa bati. Res. Bila je tam. Moja, čisto moja skrivnost. Tam sem sanjala. Tam sem ... Vsako leto, vsako pomlad sem in moje zgodbe in sanjski svetovi so rasli skupaj z mano. Prerasla sem palčke, posvetila sem se princem, zvezdam in velikim željam za prihodnost.

Njej pa se nisem mogla upreti. Morala sem tja. Vedno znova. Voščene in mrzle so me čakale, me odbijale in obenem vabile in nikjer nikoli ni bilo ničesar, kar bi jim bilo podobno. Vsaj meni se je zdelo tako. Kot da niso s tega sveta. Kot da sploh niso. Da jih vidim samo jaz. Da so notri v meni.

Mija in Pika jih nista nikoli omenjali. Šle so mimo njiju. Še ena stvar iz otroštva. Pa kaj! Tudi jaz jih nisem, čeprav so bile ves čas v meni. Ledene in bele so se zarežale vame in nikoli, prav nikoli, se jih nisem dotaknila. Si nisem upala. Mi je nekaj govorilo, če si drznem, če samo poskusim, se spremenim v bel leden kip. Za zmerom. In da ga ni boga, ne na zemlji ne v celem neskončnem vesolju, ki bi me odtajal, odrešil... Jaz sem se vedno znova in znova vračala tja. Zakleta? Začarana?



Neko pomlad pa hiša ni bila več sama. Že od daleč sem videla njene odprte oči. Okna. Okoli nje se je dogajalo. Obnavljali so jo. Postala je bolj topla in prijazna. Odprli so ji pogled. Obrezali so drevesa. Ni bilo več divje in skrivnostno. Tam je bil tudi deček. Pa ženska in moški.

Magnolije so ostale. Ukročene in udomačene. Ampak cvetele so še. Kljub vsemu. Vedno znova in znova so. Vsako pomlad.

Zelo previdno sem prihajala tja. Skrita in neopazna.

Do letošnje pomladi.



»Ej! Kaj je vendar s tabo, Lucija?« me je dregnila Mija.

»A ni čudna zadnje čase?« se je obrnila k Piki.

Za hip sem s srečala s Pikinim vprašujočim pogledom in se izmaknila.

»A se spomnita hiše magnolij?« sem vprašala in buljila dol v konice svojih čevljev.

»Kaj? Katere?« sta vzkliknili obe naenkrat.

»Ja tiste, saj vesta,« pa ni bilo več časa, ker smo že bile pred šolo in se zlile v bučno reko, ki se je valila skozi vhod.



Kot vedno sem se najprej ozrla v prvo klop. Če je bil tam, me je objela toplina, če ne, praznina. Bil je. Saj je skoraj vedno. Z nasmehom me je pozdravil. Moj prijatelj. Moj... Kaj vse bi lahko bil, če ne bi bilo tako, kot je. Ja, če ... če ... če ... Bi bilo kot v pravljici, ker tam po vsem težkem in hudem pride tisto najlepše, da lahko rečeš končno! in si očiščen, odrešen in srečen.

Res, če bi to, kar sem zagledala prvi dan tega šolskega leta, prebrala v kakšni knjigi, bi bila vsa navdušena in zadovoljna. Bi rekla, normalno, seveda, tako mora biti.

Tako v knjigah, tam je vse mogoče. Ko berem, sploh razmišljam in se ne sprašujem, ali je verjetno ali ni. Pustim se prepričati. Vsa tista romantična naključja, usode in take stvari. Me posrkajo. Ne maram krutih in nesrečnih zgodb. Ja, take posladkane stvari so mi všeč. Se stopim in prepustim.

No, ko sem se prvi dan svojega prvega letnika gimnazije znašla v klasu, koga sem videla? Njega. Sem ga takoj prepoznala. Bil je deček iz hiše magnolij. Zrasel je v vsem tem času. Zelo. Saj sem ga videla, kako raste. Vsako pomlad sem ga kdaj pa kdaj opazila. Nekaj simpatičnega in zelo lepega je postal in moram priznati, da je že lep čas buril mojo radovednost in domišljijo. Me je prešinilo takrat, da če si nekaj želiš, če si zelo, se ti želja uresniči.

Pogled mi je kar naprej uhajal k njemu. Nisem se mogla upreti. Je čutil to? Včasih me je zalotil njegov vprašujoči pogled. Me je prepoznal? Ni govora! Nikoli me ni mogel videti, kako se plazim tam naokrog. Sem mu mogoče všeč, sem se spraševala. Je to mogoče? Jaz? Umazana, pokvarjena in ogabna?

Tako! Naenkrat sva postala sošolca, a dolgo nisva spregovorila. Tudi z drugimi se ni družil. Nov in tuj človek v našem mestu, sploh pa je težko postati del našega malega kraja. Veliko govorijo o tebi, te opazujejo, ampak zraven te zlepa ne spustijo, če že nisi kakšen poseben tip. Dva taka poznam. To sta Nežin mož in moj očim. Tadva sta znala za to vsiljivo poskrbeti, vsak na svoj način. Eden s pestmi, drugi s svojim položajem in denarjem.

Fantu pa ni bilo videti, da mu kaj manjka, zadovoljen se je mirno vključil med nas, ki smo se vsi bolj ali manj poznali. Vsaj na videz. Leta in leta smo se srečevali, pa smo bili vseeno to prvo jesen strašno leseni in štorasti. Kar naprej smo vzklikali tisti Živjo!, potem pa tišina in zadrega.

Znašli smo se na istem kupu, polni pričakovanj, a tako nerodni. Bili smo tam, kamor smo si najbolj želeli, pa naenkrat nismo več vedeli, kaj naj s sabo. Vsaj zase vem, pa tudi za Mijo in Piko, da smo bile prepričane, da bo takrat, ko bomo v gimnaziji, vse drugače. Kaj nismo že v osnovni lezle v Luno, gimnazijsko shajališče, oprezat in jih občudovat? Smo se že videle ... Kakšne bomo. Seveda ta glavne! Pa nismo bile. Niti slučajno. Izgubljene prvošolke, to smo bile, in starejši so nas važno in zviška gledali. Tako!

Torej, ta fant ... Prijazen, prijeten, nevsiljiv in tih, ampak samo do določene meje. Ker ni bil kakšna šlevasta, bojazljiva, slinasta tiha voda. Se ni pustil. Nikomur ni ostal dolžan. Sploh pa ni bil tip, ki bi povzročal konflikte, jih je prej gladil, in tak, kot je bil, si je hitro nabral precej plusov. Prihajal in odhajal je sam in največkrat s seboj prenašal veliko športno torbo in jo takoj po koncu pouka odkuril na avtobusno postajo, to pa je v drugi smeri kot je njihova hiša. Seveda. Radovednost. Kaj čem!

Nisem si mogla kaj, pogled se mi je kar naprej obračal za njim, pa tudi on, vsaj zdi se mi, me je velikokrat poiskal z očmi. In to kakšen pogled! Priznam. Mnogo bolj prijeten kot na tiste rože. Pomirjujoč in še kaj drugega. Pa mi jih je bilo vseeno žal.

Sem si ves čas govorila in ponavljala. Zdaj ne bom več mogla tja. Bo prišla pomlad, jaz pa jih ne bom več videla cveteti. Sem si ...



Pa sem vseeno šla. Na pomlad. Proti večeru. Kot tat sem se splazila tja. Nihče me ni mogel videti. Še pes me ni zavohal.

V mraku jih nisem še nikoli videla. Še bolj belo so se bleščale. Fluorescentno. Kot sveče. Mrtvaške. Brrrr. Kar streslo me je.

»Hopla!« me je preplašeno še bolj ustrašil glas od zadaj. Skoraj sem omedlela.

In.

Naenkrat sva si stala nasproti. Iz oči v oči. Čisto blizu sva si bila.

»Ti si torej tista. Ves čas si se mi zdela znana. So ti res tako všeč? Jaz se vsako pomlad počutim, kot da bi bil v mrtvašnici,« se je stresel.

»Vedel si zame? Saj sem bila vedno tako previdna. Sigurna sem bila, da me nihče ne vidi, da sem za vas nevidna!« sem se počutila, kot da bi me zadela strela.

»Vsi smo vedeli. Veš, kakšno ime si dobila pri nas? Smaragdna gozdna vila. Tako bleda, prestrašena in oprezna. Res si bila skoraj nevidna. Mami je bilo žal zate. Bila je tu že pred nami, mi pa smo vdrli v njen svet, je govorila, in oskrunili in poteptali smo nekaj njenega. Slabo vest je imela. Če ne bi imel tako občutljive matke, teh magnolij zagotovo ne bi več videla, in vsekakor bi raslo tu kakšno bolj veselo šavje. Smo te hoteli kdaj poklicati in povabiti, pa ni bilo mogoče. Niti slučajno, na noben način, se ni dalo do tebe. Samo da se je kje kdo premaknil, že si se izgubila v travi, se zlila vanjo in izpuhtela,« je govoril, jaz pa sem ga poslušala z odprtimi usti in sploh nisem vedela, kaj naj rečem. Še dobro, da se je medtem že čisto stemnilo. Gotovo sem bila rdeča kot kuhan rak.

Zalotena. Osramočena voajerka. In jaz sem ves čas živela v prepričanju, da me nihče ne vidi?! Tepka! Saj nisem prozorna. Morala bi vedeti.

»Kar izpuhtela si. Kot da si del vse tiste trave tam zunaj. V moji glavi so se kresale otroške bedarije, pravzaprav sem imel takrat veliko domišljije in sam sebe sem prepričal, da živiš v travi, da si osamljeno travniško bitje, divjakinja, čeprav si se mogoče nekoč davno izgubila na poti skozi vesolje in si postala ujetnica našega planeta. Strašno, ne? Trapasto. No, vidiš, že takrat si burila mojo domišljijo. Hotel sem te spoznati. Želel sem, da bi me popeljala med tiste tvoje trave, da postanem vsaj malo divjak. Ja, poditi se po travah in gozdovih! To bi bilo zame nekaj novega. Veš, vedno sem živel v mestu,« sem slišala njegov glas prihajati proti meni in si še kar ponavljala. Še dobro, da je tema in ne vidi, kako zardevam. Res je bilo bedno, ko je on še kar naprej govoril.

»Pred kakšnimi tremi, štirimi leti, ko nisem več verjel v take reči, sem podvomil o tvojem skrivnostnem izvoru in kapnilo mi je, da si najbrž kakšno odbito vaško bitje, ampak čar je ostal. Bila si nekaj prijaznega, naravnega, ki se vsako pomlad plazi okoli naše hiše. Nekaj za srečo,« je govoril.

Kriza! Kaj na storim? Potem sem si rekla, pa saj nisem kakšna baraba, da se tako grozno počutim. Nehaj! Sem si rekla. Pozabi, Lucija! Skuliraj se. Nisi odbita. Dokaži! Brskala sem po možganih za besedami, vprašanji. Kaj naj?

»Kdo sploh si? Odkod ste se znašli tu?« sem ga vprašala potem, da sem vsaj nekaj rekla.

»Mama je podedovala to hišo. Najprej smo jo hoteli prodati, ampak ko smo jo videli, se je matki čisto utrgalo. Je rekla, tu hočem živeti. To je moj dom. Čutim. Že kakšno leto prej je pustila službo in se posvetila lončarstvu, saj veš, lonci, piskri in take reči. Ta hiša in vse okoli nje je bilo zanjo idealno in zato in tako sva se midva zdaj srečala,« sem začutila smeh v njegovem glasu.

Preseliti se sem? Kakšni ljudje so to! Sem se vendar nihče ne seli. Od tod samo odhajajo. Le kako si more nekdo, kdorkoli, želeti živeti tu?

»Sploh se mi ni zdelo slabo, celo všeč mi je bilo, in ko sem odkril še reko, sem postal navdušen. Vedno bolj sem. Tudi stari se je strinjal. Vedno šiba naokrog in tiste redke dni, ko je doma, mu tu čisto odgovarja. Celo po vrtu je začel riti.

Zame je bilo še najbolj nerodno, tam sem imel cel kup frendov in vse. Saj jih še vedno imam in babica je tam, pri njej sem živel dokler nisem končal osnovne šole , sobote in nedelje, pa sem se namalal tukaj. Saj sem razmišljal. Malo tu, malo tam. Nič mi ne bi manjkalo. No, zdaj vidiš, kako sem se odločil. Veliko mesto sem zamenjal s provinco in zdaj sem tukaj. Saj smo družina,« je rekel. Ja, družina, je ponovil potem odmev v meni.



»A greš malo noter?« me je vprašal.

»Ni govora!« sem se ustrašila. »Od kod si se pojavil tu? Si oprezal?« mi ni dalo miru.

»Na treningu sem bil. Zdaj se vračam. Pridi! Mama te bo vesela,« ni odnehal.

»Ne! Kdaj drugič,« sem ga odločno zavrnila.

Bil mi je čisto blizu. Preblizu. Tako svetel, topel in prijazen, obenem pa tako drugačen. Kot kakšen prekleti princ ali kaj! Sem stala tam zraven njega, ena uboga, zmahana sirota, in se počutila kot en zasačen kurji tat. Začela sem se tresti.

»Adijo!« sem zakričala in zbezljala stran.

»Pa drugič! Saj se vidiva jutri v šoli!« je kričal za mano, ko sem tekla po varno razdaljo v temin objem.

»Vesel sem, da si to ti!« me je še ujel njegov glas, ko je obstal tam zadaj v temi in ni mogel videti, vsaj upam, da sem se ustavila, se ozrla nazaj in videla, kako se vse nad njim in okoli njega blešči. Magnolije iz zvezde. V meni pa je odmevalo ... Vesel sem, da si to ti! Da si ti!!! TIIIIIII! Kaj je mislil s tem? Zakaj je to rekel? Zakaj?

Sem zamahnila z roko. Sem si rekla: Pa kaj! Pred njegovo hišo rastejo magnolije. Tam so trave in regrat in zvezde so. Vse sije. Se blešči. Podnevi zlato. Ponoči srebro. Pred mojim vhodom pa štrli posušeno, polomljeno, poscano grmovje, polno pasjih iztrebkov in smeti. Zajebi, Lucija, sem si rekla, in mislim, da sem takrat prvič zaklela. V sebi. Ja, začela sem preklinjati. Polna kletev sem bila. Jaz, taka kot sem. Saj taka sem. Igra, sprenevedanje in vse to. V resnici sem pokvarjena, umazana, on pa je tako čist in svetel. In potem sem polna gnoja in svinjarije bežala v noč. Domov. Domov?



Tako sva se zbližala. Jaz in on. Od takrat se je kar naprej vrtel okoli mene.

»Si me začarala takrat!« se je rad norčeval. »Nimaš kaj! Zdaj sem tukaj in ne boš se me zlepa znebila!«

Jaz pa se nisem mogla odločiti. Me je privlačil in odbijal. Oboje naenkrat. Če ga ni bilo, sem ga pogrešala. Zabaven in zgovoren, me je spravljal v smeh. Veliko sva se pogovarjala, se zafrkavala in smejala. Njegov način govorjenja in humor, ki ga je bil poln, pa tudi resni pogovori o življenju, knjigah in vsem, vse to mi je pri njem odgovarjalo. Kot da bi ga poznala že celo življenje. Bil je nekaj najsvetlejšega, kar se je pojavilo v mojem življenju, nekaj najboljšega, pa vendar sem bila zadržana do njega. Nisem ga spustila k sebi. Kadar sem ujela njegov hrepeneči pogled, sem se pobrala. Opazil je to. Zelo se je trudil. Nežno se mi je približeval, jaz pa mu nisem pustila niti, da bi me prijel za roko.

Postavila sem mejo. Med naju. Ni bilo načina, ni bilo šans, da ga spustim čez.



Maminemu tipu, mojemu očimu, moje novo prijateljstvo ni bilo všeč. Le kako naj mu bo?! Sploh pa o njem nisem še ničesar povedala, razen da se je mama popolnoma zacopala vanj, se šla z njim celo poročit in imet otroka. Ja, sestro imam, malo sestrico.

Ta moj očim …





########





Spizdi, Nik!

Zdaj sem drugje in ni mi jasno, kje sem snela stavek, ki se mi kar naprej mota po glavi. Nič ni tako, kot izgleda, da je. Kje sem ga pobrala? V kakšni knjigi? Filmu? Bom še kdaj to, kar sem bila? A sem sploh bila? Kdo sem? Kaj sem? Vreča, polna krivde in sramu. To sem ... In sama. Predvsem sama.

Tu nekako ne najdem stikov, pravzaprav mi ni do njih. Nihče ne dreza vame, me v nič ne sili. Padla sem mednje sredi leta in se počutila kot kakšen odbitek iz sfuzlane kamene dobe in zdi se mi, da so tudi oni tako buljili vame in v moj nenadni prihod. Iz drugega časa in prostora sem uletela tja in potešila njihovo začetno radovednost z ja in ne. Molk je bil moj zid. Pa zadržanost. Molčeča in zadržana. Tako so me spoznali in za tako me imajo. Najbrž tudi za dolgočasno. Tako v internatu kot v šoli.

Prazna in sama.

Ampak je pomirjujoče, čeprav tesno. In to tesnobo sem preganjala danes, ko sem se potikala po tujih, prenapolnjenih ulicah. Prazničnih. Vsi so v pričakovanju in vsak nekam gre. Gre res? Postopala sem naokrog. Brez cilja, paketov in prtljage. Brez želja.



Metka je ležala v lepi svoji sobi,

gledala je skozi okno ven.

Ljudje so se sprehajali po cesti.

Marsikdo bi hotu kam drugam.



Nazaj moram. V mirni, samotni kot, da končam, kar sem začela. V idilo majhnega mesteca, kjer vsi vse vedo in se samo šepeta. Pssssst! In tudi jaz, brez hrupov, šepetaje in tiho končati.

Dokončati in potem nekoč začeti znova. Če se bo dalo.





########





Jaz in moja krivda. Ves čas. Že od nekdaj. Ko sta se mama in oče kregala, sem se vedno spraševala. Sem jaz kriva? Bila sem otrok, ki se je počutil krivega, odrinjenega. Bila sem zraven, ko jima nekako ni in ni šlo. Pa si nista priznala. Sta se mučila in vztrajala. Jaz pa sem se počutila tako zelo odveč in krivo in sem hotela v tistem viharnem vzdušju storiti kaj dobrega, pa nisem vedela, kaj in kako. Zato sem molčala in bežala noter vaše, v svoj svet. Drugačen in lep.

Moja družina pa se je lomila in drobila. Oče je bil pijan. Mama je molčala. Kako sem si želela, da bi me kateri stisnil v naročje in rekel, kako njegova sem. Pa nista. Noben me ni. Ne tako. Saj me je stiskala k sebi, moja mama. Molče in hladno. Nobenih nežnih besed. Toplih. Njenih. Jaz pa sem jih tako zelo potrebovala, ker pri nas sta tišino prekinila samo vpitje in kreg ... On pa se me sploh ni več dotaknil.

Moj oče. Pa se me je včasih, tista prva leta. Ostal mi je meglen spomin na njegove nežne roke, na višino, s katere sem vriskajoč zrla svet okoli sebe. Potem pa ne več.

Nikoli več me ni vzel v naročje. Me ne mara? Me sovraži? sem se spraševala takrat. Ja, nikoli več me ni pobožal. Komaj da me je pogleda. Se mi zdi, da šele zdaj vem, zakaj. Bal se je. Sam sebi se je gnusil, bil odveč ... Vsaj mislim tako.

Mati pa ... Samo še znebiti se ga je hotela, ene prijazne besede ne, enega opravičila. Ne, iz njenih ust nisem zanj slišala nikoli lepe besede. Vsega je bil kriv on, vse je naredil narobe, medtem ko ona, ne, ona pa že ne. Bedni pijanec, ki jo muči in uničuje. Zanjo je bil samo še to. In je molčala, ga prezirljivo gledala, če ga sploh je, in razkazovala tisti svoj mučeniški pogled in v ozko črto stisnjeni ustnici. Koliko molka je bilo takrat pri nas. Sam led in ivje in mraz. Strupeno ozračje. Ga je res tako zelo sovražila?

Ampak tam sem bila še jaz! Bila sem njuna. Njegova in njena. Od obeh enako. Potem sta se vendar nekoč ljubila! Je bila vse skupaj ena zmota in sem tudi jaz pomota?

Da se vprašaš kaj takega! Da se vprašaš, ali je bilo tvoje spočetje napaka? Grozna stvar! Moje spočetje je napaka. Pa ne moja. Tista napaka sem jaz. Blago z napako. Nekaj zaman. Brez veze. Kar ni vredno. Ena sama škoda in odvečnost... Da ti to roji po glavi!

Tako je bilo. Grenkoba in krivda ... Take stvari sem premlevala in prekladala po sebi in potem me je postalo strah in sem bežala, k belim rožam in noter vase.



Moja mama, preprosto kmečko dekle, ki je končala medicinsko šolo in v našem mestu dobila svojo prvo in do zdaj edino službo. Vedno ji je bilo pomembno, da je dobra medicinska sestra, in je res bila. Še zdaj je. Prijazna, potrpežljiva in zelo priljubljena. Za doma je ni kaj dosti ostalo.

Le zakaj jo razdaja povsod naokrog, svojo prijaznost, sem se spraševala. Doma je bila čemerna in redkobesedna. Ne morem reči, da je bila stroga. To ne. Odsotna in nekako hladna, ko pa je bila med ljudmi, je kar zažarela.

»Čudovito mamo imaš!« so mi govorili.

»Ja, če je kdo zraven!« sem nekoč neumno bleknila. Nič hudega nisem mislila. Otroško spoznanje in odkritosrčnost. Potem pa njen ledeni pogled. Prestrašil me je. Že kot malo deklico. Nekaj tujega, nerazumljivega.

»Oprosti!« sem se opravičila kasneje. Ona pa je molčala. Ni me odvezala. Hladna tujka. Ostra, bleda, posušena. Le kaj jo je napravilo tako?

Bila je okrogla, mehka, rdečelična, ko je prišla v naše mesto. Sem videla slike. Kar predstavljala sem si, kako še vedno diši po tistih travah in kravah iz njene visokogorske vasi. Polna sanj in pričakovanj. Samo da se je znebila zahojenega, propadajočega, razpadajočega doma. Mislila je, da je na konju. Modrooki, svetlolasi tujec se je kot Apolon pojavil pred njo. Ja, z dežja pod kap je prišla. Kakšna smola.

Moja mama. Naivna kmečka bunka. Ko je proslavljala svojo prvo plačo in spila svojo prvo pijačo, je spoznala mojega očeta. Že prvi večer sta se dala dol. Tako se je vse hitro začelo. Z vrtoglavo hitrostjo se je. Ne, ni mi povedala ona. Kje pa! Najbrž bi zanikala, če bi jo vprašala. Slišala sem, ko sta se prepirala in mu je ne vem kaj očitala, on pa ji je vrgel nazaj nekaj v stilu, kakšna pa si ti. Kakšna ženska pa se da dol že prvi večer? Ji je popolnoma zaprl usta. Nastala je tišina. Samo tišina. Nič lepega nista imela več. Nič skupnega, razen mene. Ampak name sta kar pozabila.

»Saj sem vedela,« mi je govorila, »že takrat sem!«

Ja, ko so ga prvo poročno noč mrtvo pijanega prinesli v njuno novo posteljo. Tega mi pa ni pozabila povedati, in potem je trajalo celih devet let.



Ostali sva sami. Bilo nama je čisto dobro. Mama je iz naivne deklice postala ženska. Odločna. Zrela.

Nikoli nisem bila problematičen otrok, brez skrbi me je lahko puščala samo. Trudila sem se in marsikaj postorila. Tudi v šoli sem bila pridna. Sem že rekla. Vzorna, precej molčeča, malo zaprta vase in zasanjana, seveda. Taka sem bila.

Mirno in zadovoljno sva živeli. Vem, da me je imela rada. Na svoj način. Kot je vedela in znala. Bila sem njena uteha in ovira. Hotela je nekaj boljšega, nekaj več, pa ji je že takoj na začetku spodletelo.



Bilo je nenadoma, kot strela z jasnega, brez opozorila, ne da bi karkoli omenila, ga je pripeljala domov. Kot bomba je treščil v moj mirni, urejeni svet, in nikoli več ga nisem mogla sestaviti. Pa bi morala slutiti. Nisem opazila svarilnih znakov, nisem se spraševala o njeni preobrazbi. Popolnoma je spremenila stil. Iz preproste ženske je čez noč postala gospa. Nališpana in urejena je vse večkrat odhajala od doma. Vesela in živahna me je navduševala. Kakšen absurd!

Tip se je vračal. Kar naprej se je. Visok. Črn. Brkat in kosmat. Nekega dne je ostal za vedno.

Bil je ekonomist in v naši tovarni je imel pomembno mesto, nekaj v zvezi s prodajo v tujini. Veliko je potoval in nama prinašal darila. Cele kupe. Meni same pocukrane oblekice, ki so mi šle že takrat na živce. Njegov BMW se je šopiril pred našim blokom in tudi ta mi je šel na živce. Vsi so mi zavidali takega očima, ampak jaz ga nisem mogla sprejeti. Nekako me ni prepričal. Ne z darili ne s svojo osladno kolonjsko vodo.

Začel se je vtikati vame. Mama ni tega nikoli počela. V moje lase, kakšne naj nosim, in me kar naprej silil, naj si oblačim tiste cunje, ki mi jih je vlačil od vsepovsod, mi gledal čez ramo, ko sem pisala naloge. Me prekinjal. Motil. Čutila sem njegovo sapo na svojem vratu. Popravljal mi je pramene las in se tu in tam dotaknil mojega vratu. Če je bil doma in mama popoldne v službi, sem morala biti ves čas notri. Ubogala sem. Le kako ne? Ampak zdelo se mi je, da to ni dobro, da ne sme biti tako. Nekaj čudnega.

Drugič sem si dopovedovala, da mu delam krivico. Hoče mi dobro, mogoče me je celo vzljubil, skrben je, kar moj oče nikoli ni bil, in da ima pač svoj način. Se bova že še navadila drug na drugega. Pa se nisva. Jaz se nisem. Vse to sem si dopovedovala, ko sem ga zmedena in zbegana vedno molče ubogala. Ja, predvsem sem molčala. Komu pa naj bi potožila o tem, kako zelo me moti? Mama me je že takoj na začetku, ko sem ji kaj rekla, odpravila s tem, da sem ljubosumna. Nikomur nisem. Pojma nisem imela, kaj naj. Mogoče pa imam samo preveč domišljije, sem si govorila. Zblojena. To sem bila.

Sem pa nekaj vedela. Da mi to ni všeč. Da me duši. Da ga je vedno več okoli mene in da imam vedno manj prostora in zraka. Postala sem nekakšna riba na suhem, ki se je nekako, za nekaj časa, prilagodila. Do kdaj?

Edina luč. Kljub vsemu. Moja mama. Sem jo čakala. V svoji odsotnosti je postala pravi angel, še tisto, kar ni in bi lahko bila. Minute so se vlekle, tiste, ko sem jo čakala. Ko sem jo imela, se je zdelo, da časa sploh ni. Objemala sem jo in se stiskala k njej. Pomagaj mi, so jo prosile moje roke, razumi me. Vsak objem in stisk sta bila prošnja. Klic na pomoč. Prosim! A ne razumeš? Ti veš. Ti moraš vedeti. Saj si moja mama. Pa ni.

Sta se mi smejala. Da nisem več majhna. Res nisem bila, imela sem jih že dvanajst in prav zato bi morala razumeti. Tega nisem nikoli prej počela. Ni ji kapnilo.

Ukradel mi jo je. Led in špice je sejal med naju. Nič več jaz in mama. Nikoli več eno. Odtujeni. Jaz in ona. Samo še jaz in on in ona. Do kdaj? Za zmerom?

Ja, smejala sta se mi. Kakšna beda! Le kako naj bi bila bolj odrasla, kot sem že bila? Tako sama in zbegana, tako lačna topline in varnosti, ko sta se mi, naj zrastem, da nisem več njena mala punčka, da je na poti druga.

Noseča je bila. Ni res! Sploh nisem bila ljubosumna. Niti za hip. Me je ganilo ... Tista mala kepica, me je. Ne vem, zakaj, zasmilila se mi je. Ni lahko biti otrok. Ničesar kriv otrok. Zato! Saj vem! Motil me je on, samo on, ki se mi je postavil na pot. Na sredo moje poti. On!



Še isto leto je rodila. Mala štručka me je strašno razveselila. V naše tiho, bleščeče stanovanje je prinesla malo hrupa in nereda. Takrat sem bila v sedmem razredu. Čudovito leto. Mama je bila na porodniški in ves čas doma. Kakšna svoboda! Ni mi težil. Naloge sem lahko v miru delala. Prihajala in odhajala. Tudi z mamo sva se veliko pogovarjali, čeprav se ji nisem mogla do konca odpreti. Mi ni pustila. Če sem začela pogovor o njem ali proti njemu, me je vedno prekinila, češ da mu delam krivico, in to njemu, ki nam je podaril tako lepo življenje in omogočil, da smo postali družina. Ja, dobra, zdrava in lepa družina, je rada ponavljala. Meni pa, da mislim samo nase in da sem ljubosumna. Ne, o tem se res ni dalo z njo. Preveč je bila nora nanj.

Bila sem srečna, takrat. Kljub vsemu. Vsake minute, vsake ure sem se veselila. Znala sem to ceniti in se nisem pustila zagreniti, zaradi tistih redkih dni, ko me je nepričakovano prišel iskat pred šolo in me potem celo pot do doma zasliševal. Sem vedela. Mama je doma. Ona in mala Urška.



Sledilo je nepozabno poletje. Nikamor nismo šli. Dete je bilo še premajhno. Nobenega skupnega dolgočasnega dopusta.

Preživela sem čudovite počitnice.

Nisem še govorila o njej. O naši reki. Leni in zeleni. Bila je tam, vedno nas je čakala. Vsako jutro smo se Mija, Pika in jaz z brisačami, sendviči in ne vem še čim spravile na kolesa in navdušene drvele pet ali šest kilometrov in se v smehu in vrišču ugnezdile pod našo staro vrbo. Kot kakšne koklje. Takrat sem bila polna vsega in tudi pred mano je bilo polno tega.



Tako kot dve leti prej Neža. Bila je razigrana in vesela, da sploh ni bila več podobna sama sebi. Naredila je sprejemne na medicini in tega smo bili vsi zelo veseli. Okoli nje se je vrtel Boris. Do takrat se je zdelo, da sta samo prijatelja, čeprav, če zdaj dobro premislim, smo jima bile kar naprej za petami. Nikamor nista mogla sama. Nismo jima pustile dihati. Kar naprej smo težile. Kjerkoli in kadarkoli. Ob reki, v mestu, kinu ali na nedeljskem izletu s kolesom. Uboga Neža ni mogla nikamor sama. Najprej ji je zatežila Mija in potem s sabo privlekla še Piko in mene. Reveža. Bila sta pod strogim nadzorom treh smrkelj, ki se jih nista mogla otresti.

Tako prej. Tisto leto pa sta imela svoj mir. Boris je bil videti strašno zaljubljen. Bil je študent, mislim, da je končal drugi letnik, in pisal je pesmi. Kar naprej je nekaj recitiral Neži, me pa smo zavijale z očmi in se jima posmehovale za hrbtom.

Vem, tihi, nežni Boris ji je bil všeč, ni pa bila nora naj, ne tako kot on. Bila je prijazna z njim, ona je bila itak vedno z vsemi prijazna, Boris pa je mislil, da je že njegova. Ves čas se je sukal okoli nje in ni slutil, da ji bo kmalu, zelo kmalu, nekdo drug zmešal glavo. Ga je dotolklo. Pa tako se je veselil, da bo prišla študirat v Ljubljano in da bosta tam skupaj. Je prišla tja za kratek čas, ampak on ni.



Torej že drugo poletje brez Neže. Bila je doma. Z otrokoma. Enemu je obešala plenice, drugi pa je že veselo brcal v njenem trebuhu. Ampak reka je vseeno tekla dalje in tam smo bile me, ki smo od jutra do večera čofotale in kričale, ko se je neskončna vila mimo nas. Topla in zelena. Pa ne same. Prišlo je leto, ko za nas fantje niso bili več samo tisti trapasti mulci, kot smo jih imenovale do takrat. Tisto poletje se je vse obrnilo na glavo. Hotele smo ugajati. Kar naprej smo se hihitale, se spogledovale z njimi, kakor smo vedele in znale. Seveda nismo kaj dosti znale in smo bile me tiste, ki so bile tistega poletja trapaste.

Meni je bil zelo všeč eno leto starejši Peter. Čisto nora sem bila nanj. Zdi se mi, da sem mu bila tudi jaz všeč, a kaj, ko je bilo obema tako nerodno. Ob vsakem pogledu in besedi sva zardevala. Mija me je zafrkavala, potem pa se je tudi njej zgodilo. Sapo ji je vzel Pikin bratranec. Gimnazijec.

Ja, vreščali smo, se tunkali, noreli in divjali, se nedolžno spogledovali in gugali na tisti ogromni gugalnici, ki so jo fantje naredili in obesili na edini, ogromni hrast ob reki. Tam si se gugal in gugal in si imel občutek, da če se spustiš, boš poletel naravnost v vesolje in se nikoli več ne boš vrnil. V resnici je bilo tako, da si, če si se upal spustiti ob pravem času, štrbunknil na sredo reke. To je bil pravi polet in potrebno je bilo kar nekaj poguma. Marsikdo si tega ni upal storiti. Tudi me smo se obotavljale. Vsako jutro smo si rekle: Danes! Potem smo danes prestavljale na jutri. Počasi smo imele tega dovolj. Ali smo ali nismo?! In smo storile in dokazale, da nismo nič slabše od njih. Naivno, otroško in noro. To je bilo.

Jaz in Peter sva ostala pri pogledih. Kasneje, prepozno, se mi je skušal približati, ker sem bila takrat že čisto drugje. Mija je še celo jesen pisala pisma, potem pa sta se izpisala.

Ostal pa je en lep, prijeten spomin na brezskrbno poletje, o katerem se je še dolgo govorilo, kako je bilo dolgo in toplo in da takega ne pomnijo.

Ves čas pa je tekla, tekla ... Lena in zelena. Vrbe so se priklanjale, kimale in šumele. Ves svet je bil naš. Ves je bil pred nami.

Potem je prišla jesen. Mama je šla v službo. Malo Urško je pazila neka ženska. On se ni nikoli ukvarjal z njo. Samo takrat, kadar je bila praznično načičkana, pa še je je imel hitro dosti. Da bi bil kdaj sam z njo, ob svojih prostih popoldnevih, ko je bila mama v službi, ni bilo niti govora. Sem se ponudila, da bi jo imela jaz. Vsaj kdaj. Kakšno popoldne ali prosti dan. Vse bi, samo da ne bi bila sama. Pa tudi rada sem imela tisto smešno in ganljivo malo bitje, ki je začelo racati in ščebetati. Sva se znali zabavati, kadar sva bili sami. Bila sem njena Lu in ona moja Uš, mala Uš. Vsi so rekli, da mi je podobna. Kako sem bila srečna! Samo da ni podobna njemu. Ne vem, kako bi jo sprejela, če bi v njenih očeh videla njegove. Vem, otrok ni kriv. Saj sem bila jaz tudi otrok.

»Ni govora! Tvoja mladost ne sme trpeti,« me je zavrnil.

Pa je. Zaradi njega. Ni imel časa za Urško. To ne. Oprezati za mano, to pa. Kolikokrat je rekel, da ga do večera ne bo, pa me je potem čakal pred šolo. Morala sem z njim domov. Nič dolgih klepetov in ovinkastih poti. Naravnost domov. Z njim. Črta!

Ja, spet se je začelo. Napiši nalogo. Ne tako. Tako! Tole prečitaj. Pa njegova sapa. Od zadaj je oprezal za mano. Ni se me več slučajno dotikal. Njegova roka je ves čas slonela na moji rami. Težka in kosmata. Jaz pa nisem mogla. Sploh nisem nič mogla, pa tudi razumela nisem ničesar in si ves čas ponavljala. To ni res. To se ne dogaja meni. To ni moja stvar. V moji glavi je bilo vse zmešano in v meni hlad.

O Mija! O Pika!





#########





Spizdi, Nik!

Se zbudim drugje. Nad mano šop pisano popleskanih las, bleda fasada, polna pudra in črne šminke. Prvi hip sem pomislila, da je Mija. Pa ni. Moja cimra Katra. Nekaj popolnoma drugega in trdega. Že ob prvem srečanju sva si bili zoprni. Sva se gledali kot kakšna stekla psa, kot kakšni ogabi iz najbolj sluzastih grozljivk.

»Manj ko te bom videla, raje te bom imela,« mi je rekla takrat prvič, se obrnila in odcepetala.

Minimalno se vidiva, če pa se, se gledava kot smet in gnoj. Kar naprej nekam hodi, podnevi in ponoči. Meni to odgovarja. Imam svoj mir.

Ampak zdaj je tisti šop las nad mano in me nekaj sprašuje:

»Se ti fuzla ali kaj? Ko spiš, delaš kraval in blazno nakladaš, samo da nič ne razumem. Je to kakšno rovtarsko narečje ali vesoljska špraha? Drdraš kot kakšen stroj,« se mi je za hip zazdelo, da slišim skrb v njenem glasu.

»Oprosti, če te motim,« sem rekla, se obrnila stran in se delala, da spim. Trdno sem si zatiskala oči in si želela samo to, da izgine, da spoka! Le kaj še ta počne v mojem lajfu?! Prav nič me je ni treba. Naj mrkne. Naj se skida.

»Pa nič,« je rekla in odšla.

Ja, kar naj gre. Vsi naj nekam grejo. Mir hočem in zrak. Da bom lahko enkrat mirno zadihala, razširila roke in se prepustila.





########





O Mija! O Pika!

Kako naj ne bom čudna.

Samozavestna Mija, polna energije, ki vse postavi na svoje mesto. Brez dlake na jeziku. Ona bi opravila z njim in se mu ne bi pustila. Ali pa okrogla, mala Pika, najstarejša od štirih otrok, prisrčnih modelov. Živahni in brezskrbni. Iz njih sreča kar bruha. Erazem, Pegam in Vid. Se vidi, da sta njena stara nora na otroke in otroške knjige. Veliko časa ji vzamejo in miru. Kaj bi storila ona? Nič! Ker njej se to ne more zgoditi. Njena mama in oče sta dve trdni korenini, topla človeka, popolnoma predana svoji, pa tudi drugi mulariji. Njihova hiša je vedno polna otrok. Vsi radi prihajajo k njim. Mama je vzgojiteljica v vrtcu, oče pa psiholog.

Kaj bi dala, da bi živela v tistem njihovem prijaznem kaosu, ne pa preždela samotne popoldneve v našem sterilnem stanovanju, z njegovo sapo okoli sebe. Z vedno manj mene, ker se je vse, kar je bilo mojega, skrčilo v eno majhno trdo kepo in je vse postalo brez veze in ničesar več ni bilo pred mano. Nič drugega kot tista ogabna gmota in ena sama tesnoba in strah ... Nič več me ni zanimalo, navduševalo. Sta me strah in nemir popolnoma posrkala. Nisem se mogla poglobiti v nobeno stvar. Nič me ni pritegnilo. Brez lepote, tako trdo in tuje. Sranje, bi rekla Mija. Pa toliko načrtov smo imele. Kako se bomo spokale, pobrale ... Samo, da se, potem pa bo vse v redu. Verjele smo.



Mija je nora na filme, vse videoteke v našem mestu obleze in ne zamudi nobene predstave v kinu. Bulji vse po vrsti in v vsem, kar leze in gre, išče podobnosti s tem ali drugim igralcem. Zame pravi, da če bi se malo več smejala in bolj prijazno gledala, bi bila lahko približno, od daleč, podobna Meg Ryan. Za Piko, če bi shujšala in dala kaj normalnega nase, da bi bila lahko dvojnica Emily Watson, to je tista iz Loma valov, ampak da naj kar pozabi na to, ker če bo tako nadaljevala, bo lahko samo še model za svoje sodčke, in meni je tudi žugala.

»Pazi se! Živ led. Boš enkrat samo še ledena sveča, ki krasi kakšen zaplankan, dolgočasen urad. Brrrr.«

Za sebe pa si je izbrala Susan Sharandon. Zaradi pameti, seveda.

»Vem, da ni pametno biti pametna ženska, ampak kaj si morem, prav to bi rada bila,« je ena njenih svetovnih.

Ja, polna je filmov, zgodb in igralcev: »Pojma nimam, kako se delajo filmi, ampak to bi počela, nekaj v zvezi s tem. Kje je še to in kaj vse nas še čaka in, hudiča, mogoče mi bo nekoč celo uspelo! Nič ni nemogoče,« je govorila.

Edino Pika ima pred sabo že jasen cilj. Že kot otrok je govorila, da bo kiparka, in kar pomnim, je nekaj packala, dolbla, rezljala, in to počne še danes. Kar naprej nekaj počne. Enkrat z lesom, drugič z glino. Take majhne, debelušne, okrogle kipce dela. Polno hišo jih že imajo in tudi vsi drugi smo jih deležni in pravi, da bo takrat, ko bo šlo zares, ko bo velika, delala ogromne kipe.

»Le kam jih bomo spravili?« sva se ji smejali.

»Nikoli si ne bom premislila. To čutim, vidve pa počnita, kar hočeta,« naju je zavračala, ko sva jo znova in znova zafrkavali: »Si še vedno v obdobju sodčkov in čebričkov? Boš kaj zamenjala svoj stil?«

Naša mala okrogla Pika. Žilava in močna. Kamor gre, povsod vtika svoj nos, v vsako luknjo ga, tudi na smetišča, in pravi: »Nikoli ne veš, kje najdeš kakšno super stvar.«

Pa še res je. Iz vsega, kar najde in privleče domov, nekaj naredi. Čudežne roke.

Kadar se kam spravljamo, v kakšen kino ali kam, se umiva, drgne in čisti, in naj se še tako uredi, vedno najdeš na njej kakšno grudo gline ali opilek. Sploh pa na obleko ne da dosti. Nase navleče, kar ji pride pod roke.

»Daj, daj! Katastrofa na dveh nogah. Naše malo strašilo. Kdo te bo pa maral tako?« jo rada zeza Mija.

Pika je majhna, svetlolasa in blede polti, ponavadi oblečena v svetle pastelne barve, in vse na njej je nekako bledo in pusto. Ji ne reče Mija čisto brez veze, da je senca, ampak da je debela konkretna senca, to je pa že pretiravanje. Ker ni debela. Okrogla je in majhna, pravo nasprotje Mije, ki je visoka, zelo suha, skoraj črnih las in temno rjavih oči. Največkrat je v črnem in seveda z obvezno kilo ličila na sebi. Njeni lasje so, kot sem rekla, zelo temni, ampak to še nič ne pomeni, ker pri njej nikoli ne veš, kaj bo imela na glavi čez eno uro. Včasih so to rdeči, drugič zeleni šopi, ali pa je kratko malo cela glava modra. Mija rada preseneča, fascinira, in to pri nas sploh ni težko. Prava pozerka zna biti. Me ne preseneča, da gre njenemu očetu vse to na živce in ji grozi z uničenjem njene kozmetike.

»Me prav zanima, kakšen bo princ, ki si bo izbral za princeso tako skrpucalo, kot si ti. Punca, čas je že, da daš nekaj nase. Stil, ljubica moja, stil! Okus! Okus kot slon. Sicer pa, vsake oči imajo svojega malarja. Mogoče boš pa še uspela,« je Mija zelo rada drezala v Piko.

»Bodi že tiho! Kar naprej težiš, postajaš že dolgočasna, dobro veš, da me čisto nič ne zanimajo. Za fante nimam časa, me ne brigajo. Ne, hvala! Da bi si nakopala kakšnega cepca in zblojena hodila naokrog? Pozabi!« se je upirala Pika.

»Ha! To bomo pa še videli. Tudi ti boš fasala svojega Rodina. Ne pozabi. Da ne boš takrat hodila jokat k meni. No, pa če ... Tukaj sem. Zato sem. Ali smo prijateljice ali nismo?« se je obrnila še k meni in me ostro pogledala.

»Nemogoči sta,« naju je rada zbadala, »breskov cmok in ledena svetnica. Vse lepotce mi odženeta. Le zakaj vaju prenašam?« je zmajevala z glavo in naju opazovala.

Res smo bile nenavadna trojka.

»Vesta, zakaj vaju? Jaz vem. Zato, ker vidve mene. To je to.«





########





O Pika! O Mija!

Sem se tresla, jecljala ... On pa je popolnoma znorel. Tisto neko popoldne je ... Zaripel in rdeč, s strašnim steklenim pogledom, in sploh ne vem, kaj in kako se je zgodilo. Enega lepega majskega dne se je.

Zgrabil me je s svojimi kosmatimi rokami.

»Praska!« sem še slišala in je potegnil obleko z mene in me razkoračeno potisnil v svoje naročje. Samo bolečina je bila in groza. Omedlela sem.

Naenkrat sem se znašla na tleh, pred njegovimi nogami. Na mojem trebuhu in majici bela prozorna sluz, nad mano pa on, s prezirljivim pogledom, polnim gnusa.

»Poglej, prasica, kaj si naredila! Umij se! Očedi se! In da mi ne pisneš, ti bom še kaj drugega naredil! Boš videla! Še lastni mami se boš zagnusila ... Če samo zineš! Zdaj si dobila, kar si iskala, packa nemarna! Se boš plazila naokrog, pohotnica! Še povohal te ne bo nihče. Gnus si. En sam gnus in stud. To si! Še pes te ne bi povohal. Lahko si srečna, da sem te jaz,« in s steklom v očeh je odšel.

Nor je, me je prešinilo. Norec!

Zatekla sem se v kopalnico, se umivala, se mi zdi, da ure in ure, in še je bilo premalo. Nisem mogla sprati. Pa sem se vseeno drgnila, milila, spirala ... Samo to sem imela v glavi. Očistiti se, umiti, in potem bo vse dobro. Mogoče pa ni bilo nič. Ja, mogoče sem imela samo grde sanje, tisto majsko popoldne. Saj! To se ni dogajalo. Se ni zgodilo. Ne meni. Ptički so še vedno peli in tisti nežni sončni žarki so metali tako prijazne zajčke v naše stanovanje. Ja, sanje so bile, nič drugega. Umita in čista bom vse pozabila. Ja, ja. Blabla. Saj sem vedela. Storil je.

Ko se je vrnil, se je obnašal, kot da se ni nič zgodilo, ampak jaz sem vedela.

»Si naredila nalogo? Pridi, bomo jedli!« me je klical k mizi.

»Nisem lačna!«

Oster pogled in kot robot sem ubogala. Komaj da sem kaj spravila vase. Mama me je silila, on pa je molčal, jedel in molčal, zraven pa je ves čas čebljala Urška. Mama me je še kar naprej silila, jaz pa sem čutila jezo. V tistih njegovih bolnih možganih sem jo. Edino to. Samo bes, jezo in grožnjo, in vse je bilo usmerjeno proti meni. Samo en narobe gib. Ena napačna beseda. Me bo ubil? Si drzne? Le kaj hujšega, kot mi že je, mi lahko še stori?

»Je kaj narobe?« je končno vprašala mama in me pozorno pogledala.

Me gledaš, mami? A vidiš, kako sem bleda? Kako trepetam? Me sploh vidiš, sem ji nemo namigovala. Poglej me. Preberi me. Vzemi me. Tu sem. Tvoja. Nesrečna.

»Pusti jo pri miru! Ne vidiš, da si samo zmišljuje in zmrduje? Trapasta pubertetnica! Te mule sploh ne vedo, kaj bi rade!« je med naju potegnil bodečo žico.

Ja, ne vem, kaj bi rada. Vem, česa nočem. In vedela sem, kaj mi je storil. Posilil me je. To je naredil!

Tega se ne da izbrisati.

Tako!

To je bil šele začetek.





########





Spizdi, Nik!

Sem kričala mnogo pozneje.

Bilo mi je skoraj štirinajst let. Hodila sem v osmi razred in nisem bila več nedolžna, ker me je posilil očim. Ampak takrat nisem kričala. O Mija! O Pika! Kje sta, da bi skupaj kričale in s kolesi drvele po tistih poteh, z vetrom v laseh, z vetrom v srcih. V zeleno, zeleno! Prepevale na ves glas ... V hiši nasprot sonca nas ljubezen gor drži ... v hiši nasprot sonca nikoli nič ne mine in pesem ptic na vrtu je močnejša od tišine ... Kje sta! Ni vaju. Samo magnolije so. Ledene in mrzle grebejo po meni. Noter vame so šle ... In v hiši nasprot sonca ni nikol noči, vse dneve nas ljubezen, ljubezen gor drži ... In grabijo, črne in kosmate, in trgajo, trgajo ... Kje je sonce? Da pogreje, da stopi. Da prežene ledene rože in tiste preklete kosmate roke in steklo v tistih očeh, da bo drugače, da bo, kot mora biti. Da bo tako kot pri njej, ki zelena leno teče naprej, se poslavlja in prihaja obenem. Tako počasi, tako zeleno ... Mir, en sam mir.

Sem si govorila. Naj se zbudim. Naj bo konec. In potem slišim jok. Nekdo joka. Nekoga boli. Stiska se v kot. Potem se vidim. Jaz sem, ki kličem in rotim ... Pridi, moj princ, saj ni treba, da imaš konja. Ne čakaj na konja. Pridi! Sploh pa, saj si moj oče, kaj mi bo princ.

Ampak Metka se ne more več žogat! To vsi vejo. Zajebi Metko, si rečem, a vseeno še kar naprej mislim nanjo in se sprašujem, pa zakaj hudiča se ne more?

Si govorim, kar naprej si tu drugje. Da mi je dobro, da sem v redu. Saj! Imam svoj mir. Sama. Kot kakšen pozabljen duh se stiskam po kotih. Umikam, plazim, izogibam. Vse pa je še kar naprej notri v meni. Zaprto, zaklenjeno in nič ne pomaga, če si stotič rečem, v redu sem. Jaz sem popolnoma dobro. Kaj klinca sem! Nič nisem.

In le kaj sliši in ve Katra? Jok? Hlip? Saj še sama sebe zbujam. Vse večkrat čutim njen vprašujoč pogled. Le kaj mi bo zdaj še ta Katra? Bôli me ona!

Ne, ne bom se cmerala. Ne bom se smilila sama sebi. Močna sem. Trdna. Hočem preživeti. Hočem! Postavila se bom pokonci. Nihče več me ne. Naj si ne drzne. Ne na mojo pot! Nikoli več.

Spizdi, Nik! Nikoli več.

Samo naprej, v lajf...





########





Te potem preseneti. Se zbudiš in ozreš okoli sebe in je vse, kot je bilo prej. Povsod. Si rečeš, kompliciram. In gre vse naprej, po starem. Na zunaj vse čudovito in krasno. Idealna, popolna, zgledna in dobro situirana družina. Da je le fasada čista! To je važno.

Z Mijo in Piko sem se obnašala kot ponavadi. Pravzaprav sem takrat, kadar sem bila z njima, na vse pozabila, samo tri deklice smo bile, take od zmerom.

Kadar sta prišli k meni, se je kar cedil od prijaznosti. Včasih nas je vse tri odpeljal v kino in slaščičarno in tudi njima kdaj pa kdaj iz tujine prinesel kakšno darilo. Naj muziko. Odštekano kozmetiko. Nič čudnega, da sta ga občudovali in oboževali. Kako sta požirali njegove besede, ko je pripovedoval o vseh tistih krajih, kjer je bil, o ljudeh in vsem! Teklo mu je kot namazano. To je obvladal. Jaz pa sem trmasto molčala, če se je le dalo, gledala stran in se nisem čudila, nisem bila vzhičena, in vedela sem, da ga to jezi, ker jaz sem bila tista, ki ji je govoril. Ampak jaz ga nisem hotela ne poslušati ne kimati ne gledati ne nič. Bila sem stara sto let. Utrujena in ujeta. To sem bila, ko so ga bila polna usta in denarnica in vse.

»Blagor tebi!« sta govorili Mija in Pika.

»Blagor tebi!« so ponavljali vsi po vrsti.

V meni pa ni bilo nič.

Mi je vse zagnusil. Česar se je dotaknil, o čemer je govoril. Filme, glasbo, knjige. Vse.

Samo Cohena sem prenesla, pa tiste nežne žalostne valčke. Chopinove. Edini, ki se me je v šoli pri glasbi dotaknil. Klasika, smo puhali in zavijali oči. Ta se me je. Chopin, Cohen ... Nekaj prijaznega, pomirjujočega. Sem poslušala naskrivaj, da mi ne bi pokvaril še tega.

Še nekaj sem odkrila takrat. Eno knjigo, pravzaprav eno pesem. Staro, muzejsko ... Me je zatolkla. Tako temna in zlovešča. Sem se našla notri v njej. Kot da je bila napisana zame.



Pa ne pojdem prek poljan,

je v poljani črni vran,

je v poljani noč in dan.



Ta pesem. Res me je zadela. Stari, ubogi Murn. Ta se me je dotaknil. Take, kot sem bila, se me je. Sem čutila to črno zverino. Sem jo, kako je zakrila nebo ... Kot mrk. En sam črn, zlovešč ...



Jaz bojim se ga močno,

črno vranje je oko,

črna slutnja gre z meno.



Je tolklo in odmevalo v moji glavi. Vse to je, pa vendar sem nekako delovala in še zdaj mi ni jasno, kako sem se pretolkla skozi tisti čas. Kar šlo je, v šoli in povsod. Nekako še nisem dojela, vse skupaj sem še vedno odrivala, si nisem priznala. Samo, da sem stopila ven, da sem se znebila našega stanovanja ... Takrat sem zadihala, si rekla, tisto tam ni res, se ne dogaja. Ne meni. Sploh pa ne meni.

Tako sem si.

Včasih je pomagalo, drugič ne. So prišle tiste mamine popoldanske ... Vse se je potem skrčilo samo na to. Mora! Groza! Jaz pa sem se valila. Kotalila. Opotekala. Samo ven. Samo stran. Stran! Črni vran. Stran. Drugam.





########





Spizdi, Nik!

Ne zmorem. Ne morem. Ne gre.

Samo magnolije so ostale. Bele in bleščeče. So se zarasle vame. Kot ledene rože so se. Še zdaj so notri v meni. Jih še vedno čutim, pa čeprav sem drugje. Sem se in se kar naprej sprašujem. Zakaj ta hlad? Saj se jih vendar nisem nikoli dotaknila.

Tukaj imam mir in je toplo, je pa tudi prazno in pusto. Nikogar nimam. Ampak je dobro, ker mislim za nazaj, ker tisto ni več zdaj. Prostor in čas sta vmes. Zdaj se že upam dotakniti sama sebe. Svoje kože. Svojega trebuha. Se upam dotakniti svojih prsi. Čisto počasi. Previdno. Svojih umazanih prsi, svojega umazanega trebuha, čeprav se moje roke včasih še vedno spremenijo v tiste kosmate, grabeče, in me spomnijo in opominjajo, da nisem nič drugega kot ena ogabna vreča gnoja.

Da se ti to zgodi! Na en lep dan, ko zunaj vse cveti in zeleni. Ko so v zraku samo sonce in svetloba, veselje in vrisk. Ti pa se ne moreš na nikogar obrniti, nasloniti. Še jokati ne moreš.

Ja!



Ni se preveč jokala,

le gledala je skozi okno ven.

Brez skrbi so letali ptiči

in rjuhe so menjali vsak teden.



Spizdi, Nik!

Me strezni, me postavi na tla. Ozemlji. Med trave, med regrat bi se zvalila. Za vedno. Z njimi bi se združila in začela znova. Kot drobna regratova lučka bi. Vse od začetka.



Približno taka sem šla na gimnazijo in naletela nanj, ko sem šla gledat tiste večerne rože. Bi bil on moja prva ljubezen? Bi ga sprejela?

Saj sem ga. V srcu. Moje telo je bilo tisto, ki ga je odganjalo, zavračalo. Moja glava mu ni pustila blizu, medtem ko ga je srce klicalo, ga prosilo, milovalo in ga oboževalo. Me je gledal, sem ga jaz. Sva se ... Samo to sem prenesla. Na to pristala. Ko bi le vedel ... Varnostna razdalja. Nikoli preblizu. Sploh ne blizu. Je čutil moj strah?



Za Mijo vem. Je zavohala spremembo pri meni. Me je opazovala in čakala, kdaj bom kaj rekla. Njen: »Zakaj si tako čudna?« je velikokrat preusmeril naš pogovor, ga zataknil. Motala sem se in izmotavala, pa mi ni nasedla. Vem, spraševala se je in bila ves čas na preži. Mi je zamerila.

Kljub vsemu smo se še nekako pobirale.

»Ha!« je bilo edino, kar je tistega junijskega jutra naše prve gimnazije izjavila. Potem pa molk. Pomenljiv in zgovoren. Sem čakala. Ne bo zdržala, sem si rekla. Nikoli ne zdrži. Takoj pove in potem še enkrat Piki.

Pa je kar molčala.

»No!« sem rekla prvič.

»No?« sem vprašala drugič.

»Kaj! No! No?« me je navihano pogledala.

»Izkašljaj se. Dajmo! Saj vidim, da se komaj zadržuješ.«

»Ni govora! To bom samo enkrat povedala. Kar ti kaj zini. Ti si na vrsti. Že dolgo. Si dolžna za celo dolgo vrsto. A misliš, da nič ne opazim? Saj si kot kakšna kisla kumara. Že lep čas. Zini! Povej! Enkrat moraš. Zakaj pa smo prijateljice?« me je stisnila v kot.

»Nič takega ni. Saj veš, da bi povedala,« sem se izvijala.

»Blabla, ne nakladaj. Najboljši tip iz razreda se vrti okoli tebe. Kaj mu manjka? Če ne bi bilo Zokija, bi se plazila okoli njega, po vseh štirih bi se. Pa šolski frajer iz četrte ti teži, ženske iz četrte so čisto penaste od jeze, se mečejo za njim, pa jim ne uspe, ti pa se greš eno kamnito, zagamano svetnico. Zavijaš z očmi. Kaj se greš, Lucija? Ti nisi več normalna. Ena navadna zakompleksana pička si! Kompliciraš. Kaj bi sploh rada? Vse imaš. Da sploh ne omenjam, da nosiš naj cape na celi šoli. Tvoj stari se spozna na to, najboljše stvari ti vlači od zunaj, postavo imaš super, vse na tebi je okej. Kaj še hočeš? Na kaj čakaš? Si mogoče kakšna odbita lezba ali kaj? Kar povej, če je to to. Bova še vedno prijateljici. Nimam predsodkov, saj me poznaš. Ja, moram pa že reči, razočarana sem, jezna, naravnost ogorčena! Lucija, ne poznam te več. A ti mene še? Sploh še pomisliš na našo staro babjo bando?«

»Pozabi, Mija! Nič ni. Mogoče je kriva luna ...« sem hinavčila.

»Jebeš luno! To ni od danes ali včeraj. Misliš, da sem omejena in da ničesar ne opazim? Kdaj si bila nazadnje zunaj z mano in Piko? Po pouku vedno drviš. Črta in že te ni več. Pa sploh ni videti, da bi se kaj dosti učila, ti ne gre preveč dobro,« me je vprašujoče pogledala.

»Vem! Nekaj je narobe in te žre. Ali smo ali nismo? Se bomo vzele skupaj kot v starih, dobrih časih, Lucija! Pomenile se bomo. Stran z govnom! Rasturaj! Pošlji vse nekam, izkašljaj se, iztuli!« je kričala, potem pa tiše dodala: »Veš, s Piko nama ni vseeno. Pogrešava te.«

»Ja,« sem rekla.

»Kaj ja? Kakšen ja pa je sploh to? Nisi kaj preveč prepričljiva. Tako ne gre, pa naj bo karkoli. Vse se da, če se le hoče.«

Ja, opazili sta. Obe. Res se ju izogibam. Samo jutranja pot nam je še ostala skupna. Tej se težko izognem. Naj jima povem? Stokrat ali že večkrat sem hotela. Nisem mogla. Sram me je bilo. Tudi lagati. Tudi tega nisem več mogla. Sesuvalo me je. Preveč.

Stari se je spet in spet spravljal name in v glavi sem skovala na tisoče načrtov, kako se mu bom uprla. Kako ga bom ... Kaj vse mu bom ... Nikoli nisem storila nič. Me je ohromil. Bilo je znova in znova, vedno kot prvič. In potem otrpel, zavozlan jezik. Sem iskala mamine oči. Jo s pogledom prosila, rotila. Moraš vedeti. Moraš pomagati. Ti si moja mama. Ti veš. Meni je tako slabo. Tako hudo. Meni ni dobro. Sploh mi ni in ti to dobro veš. Sta se srečevala najina pogleda. Me je gledala vprašujoče? Razumevajoče? Očitajoče? Čutila sem, da ve. Da mora vedeti. Mama! Ne daj, da te zasovražim ...

Naj jima povem? Vse to?

»Saj bomo šle. Se bomo zmenile. Čimprej,« sem jecljala.

Mija me je osuplo gledala in molčala. Njen molk. Strašen je. Ker ga nisem navajena. Samo objela me je. Čez ramo. Je večja od mene. Se nisem umaknila, odmaknila. Tako dobro mi je delo. Nič več ni silila vame. Samo držala me je in sva šli. Do Pikine hiše. Preden je pozvonila, se je še enkrat obrnila k meni, me resno pogledala in rekla: »Lucija, me moramo držati skupaj, moramo si pomagati. Me tri. Saj veš, kako smo lahko močne, če hočemo, in vse lahko storimo. Če ne, naj gre ta klinčev svet nekam, u božju mater naj gre! Pa saj veš, da ni nikjer nobenega boga, nikjer ni nič. Sami smo. To je. Pomagali ti bova, naj bo karkoli. Boš videla.«

Hotela sem se znebiti tistega težkega, morečega vzdušja med nama, in sem rekla: »V redu sem. Saj ni tako hudo, kot zgleda. Šle bomo ven žurat in se znebile vse navlake. Obljubim!«

»Ja, to ti bo koristilo,« je rekla in pojma nimam, kaj si je pri tem mislila. Sem jo prepričala?



»No, zdaj se mi pa spravi v tisto stanje od prej, ko si rekla: Ha! Zdaj pa sem! Zdi se mi, da si hotela povedati nekaj pomembnega,« sem spremenila temo pogovora in pozvonila pri Piki.

»Ja, si mi zatežila, ampak nisi mi pokvarila mojega razpoloženja, ker to, kar bom zdaj povedala, ni za primerjat z nobeno stvarjo. Na rit vaju bo vrglo!« je bila spet stara Mija.

»Kam naju bo?« je prisopihala Pika, ki je ujela samo zadnje besede.

»Na zobe, ali pa na Mars. Kamor hočeta. Kar pripravita se,« je pomolčala, malo več, kot je pri njej v navadi.

»Storila sem. Sva. Jaz in Zoki!« je zmagoslavno vzkliknila.

»Porkaduš, Mija! Kaj sta? Kaj sta ušpičila?« se je zgrozila Pika.

Mija se je začela smejati: »Kaj! Kaj pa misliš? Šla sva do konca. Nisem več nedolžna. Sem zdaj kaj drugačna?« je začela veselo poplesavati in se vrteti pred nama.

»Kaj? Kaj sta naredila?« ni mogla dojeti Pika, da sem se še jaz začela smejati. Gotovo je imela v glavi kakšno svojo skulpturo in so jo Mijine besede popolnoma nepripravljeno vrgle iz tira.

»Sam je bil doma. Šele ob treh sem se priplazila domov. Vsa zblojena. Niti za hip nisem zatisnila oči. A se mi kaj pozna?« je vsa evforična še vedno skakljala naokrog.

»In kako je bilo?« je Pika končno zaštekala.

Bilo je očitno, kako. Obstale smo tam in pozabile na čas in prostor.

»Božansko! Kar tresti se začnem, ko pomislim. Svetovno! Enkratno! Za znoret!« je vihtela besede.

»Čakaj. Čakaj! Kakšno govorjenje pa je to? Ah, oh in stok. A mogoče vseeno malo ne pretiravaš? Ne boš rekla, da te ni bilo nič strah. Mene bi bilo. Zelo. Pa tudi sem slišala, da prvič ni nikoli preveč lepo. Da boli!« je bila zgrožena Pika.

»Dete moje! Verjemi mi, bilo je nekaj najlepšega, najbolj čudovitega, kar se ti more zgoditi,« je odgovorila.

»Povej, vse povej!« je postala Pika radovedna.

»Ja, lahko, če špricamo. Je preveč za teh nekaj minut, ki so nam še ostale,« je gledala Mija na uro.

»Ni šans! Če vseh treh ne bo, bodo takoj vedeli, koliko je ura. Pa saj imamo samo tri ure, zaradi mature nam odpade. Se bomo potem kam počile,« sem ju prepričevala. Hotela sem se izmuzniti, mi ni bilo, da bi poslušala podrobnosti, pa tudi bala sem se, da bi stari bluzil kje naokrog in bi me odkril. Kako sem se ga ...

Strinjali sta se, jaz pa sem si mislila, po tretji me ne bosta več videli. Se bom na hitro pobrala. Tiho in jeguljasto sem si.

Mi ni uspelo.

»Hopla!« me je, takoj ko je zazvonilo, že na vratih zgrabila Mija. Je brala moje misli? Zadnji hip me je prestregla.

»Kam jo pa kuriš? Si pozabila? Ajde, gremo!« je ukazala.

»Naj bo,« sem rekla, sklonila rameni in vzeli sta me medse.

»Nič naj bo! Tako bo in pika! Z nama greš in boš.«

Šle smo k stari Lojzi in ne k Luni, kjer se zbirajo naši. Imele smo popoln mir.

»No, zdaj pa povej!« je bila nestrpna Pika.

»Vesta, kaj? Saj sploh ne znam opisati. Sem razmišljala, cele tri ure sem, in ugotovila, da bo najbolje, če ponovim. Mogoče bom potem lahko kaj povedala,« se je hahljala Mija.

»Vsekakor pa je to nekaj najbolj enkratnega. On, njegove roke, njegovo telo! A se spomnita, ko sem vaju gnala gledat Škrlatno znamenje in se tam na začetku stari Gary kopa nag, z vso tisto belo in gladko kožo, in smo se skupaj z Demi Moore, skrite za tistimi ogromnimi drevesi, naslajale nad njim? Tak je Zoki, še več, topel, živ, tukaj in moj! Sem ostala popolnoma brez besed. Ne vesta, kako je bil navdušen. Je rekel: Ha! Zdaj te pa imam! Zdaj vem, kako lahko ustavim tvojo lajno!« je malo pomolčala in zajela sapo.

»Ja, to je tisto. Če gre vse k vragu in ostane samo še seks, se splača. Ja, se splača živet! Šele zdaj razumem, zakaj zganjajo tak cirkus okoli tega,« in je začela prepevati: »Dokler bodo tekle reke in iskale v morje pot, tolk časa ljubca moja, jest bi rad bil v tebi not... ne na tem in ne na drugem svetu za kaj druzga meni ni... dokler bo še kakšna zvezda, da se v utrinek spremeni, tolk časa ljubca moja, men drugam se ne mudi, ne na tem in ne na drugem svetu ...«

»Zresni se,« je rekla Pika. »A si pijana ali kaj?«

»Ja, to je prava beseda! Pijana od strasti, slasti ... Omamljena. Zadeta!« je vpila. O njegovih rokah, o koži in vsem. In ni nehala, sploh ni nehala. Naj konča, ko so vame besede. Strast. Nemir. Ljubezen. Božanje. Sčemenje. Nežnost. Vse tiste besede. Lepe in take, kot morajo biti. Mene pa je tako bolelo. Ostro so rezale vame. Nisem več zdržala.

»Jaz grem! Mami sem obljubila, da grem po Urško. Skoraj bi pozabila,« sem vstala in najbrž izgledala kot duh. Vsaj gledali sta me tako.

»Škoda!« je rekla Pika.

»Sem mislila, da se bomo kaj več pomenile. Vsak čas bodo počitnice in jaz takoj šibam. Cel julij se ne bomo videle. Pogrešala vaju bom! Upam, da za avgust velja. Takrat bo že segreta. Kako si že želim čofotati po njej.«

»Ja, avgusta bom tudi jaz doma. Zdaj se mi pa res mudi,« sem vsa na trnih odbrzela.

Prvič! Prvič, mi je zvonilo v glavi. Za mene ne bo nikoli prvič. Cel dan mi je to.





########





Spizdi, Nik!

Kot dotik, ki se ga bojim.

V drugem mestu sem zdaj. Hodim v drugo gimnazijo. Sem v internatu. Hrupen je. Ampak jaz imam svoj mir. Hodim v drugi letnik in nekako sem nadoknadila tiste mesece, ko mi je vse ušlo iz rok. Učim se. Težko, a nekako gre. Končala bom to šolo. Končala bom drugo. Hočem! Vseeno ju pogrešam. Zelo ju. Mijo in Piko. Me onidve tudi? Naše deteljice ni več. Klepetave, odrezave, preklinjajoče Mije. Zasanjane, naivno brbljajoče Pike. Tudi mene, ko sem še govorila in se veselila, čeprav nikoli pretirano, z Mijo se ni dalo tekmovati. Z njenim jezikom se ne da. Je kot plaz, ki te zasuje.

Vedno manj sem govorila. Prišla sem na nič. Na nič besed. Knedl v grlu, kepa v želodcu. Tišina in molk. Vanju sem se zapletla. Ujela. Ampak molk tišči in tišina mori, če je za njima kaj, če je za njima preveč. Ja! Nisem jima povedala. Nikoli. Odbila. Zavrnila. To sem.

Mogoče jima bom pisala. To bom. Že zdavnaj bi morala. Povedati. Razložiti. Ampak kako? Le kaj govorijo zdaj, kaj so napletli? A vesta resnico? Mojo bi morali slišati. Nič se ne oglasita. Sploh vesta, kje sem, kako se košček za koščkom sestavljam in skušam stopiti ledene rože? Malo po malo jih res ... Mi pomagata, čeprav ne slutita. Ko mi je najtežje, sem z njima. Z vetrom v laseh dirjamo po tistih kolovoznih poteh, čez tiste zelene griče, divje poganjamo pedala in vreščimo, kričimo, prepevamo ... Me tri. Divje, nore smrklje! Nihče nas ne more ustaviti, nihče utišati. Nepremagljive. Nedotakljive.

Spizdi, Nik!

Je krik, ki ga ne morem izbrisati.

Le kako sem mogla?

A bova nekoč vseeno šla lahko tja? Brez strahov? Skrbi? Med trave in regrat? Ti in jaz?

Bova?

Se mi blede ali kaj? Saj vendar vem, vse mi je jasno. Preveč mi je. Pred njegovo hišo rastejo magnolije, raste regrat, podnevi je v zlatu, ponoči v srebru. Pred mojim domom pa je samo suho, polomljeno grmovje, polno smeti, pasjih iztrebkov in scalnice. In smrdi, do neba smrdi. Čez in čez. V meni in okoli mene pa je ivje, je megla, je ...

Le kako naj?





########





Prišle so počitnice. Letnik sem slabo izdelala. Mamo sem razočarala. On je molčal. Je že vedel, zakaj.

Pika se je z malimi spokala k babici. Nekam v eno malo kraško vasico, kjer živi le še nekaj starčkov pa stric, brat njene mame. Bil je velik popotnik in nič ne pretiravam, če rečem, da je oblezel pol sveta. Naveličan in utrujen od dežel, mest in ljudi, se je spravil kmetovat. Pika in mulčki ga obožujejo in strašno uživajo tam, še posebej ona. Ko je bil njen dedek še živ, je bil mizar in tam jo čaka njegova delavnica. Vse tisto orodje in prostor, vse je njeno, in tam lahko cele dneve počne, kar hoče.

Mija je v videoteki dobila delo. Za cel julij.

»Malo drobiža mi bo prav prišlo, si bova z Zokijem kasneje kaj privoščila,« je rekla.

Mi smo šli na morje. Štirinajst dni na enem otoku bogu za hrbtom. Ne rečem, tam je bilo zelo lepo. Vsa tista modrina morja in neba, pa zelenje starih grčastih borovcev. Bolj kot je bilo lepo okoli mene, bolj me je stiskalo. Zame bi bilo najboljše kakšno ušivo, megleno vreme, okoli mene pa polomija, podrtija in umazanija. Taka, kot sem bila, bi morala živeti v takem, ne pa sredi vseh tistih barv, svetlobe in vsega čudovitega okoli mene. Mi ni bilo prav nič v uteho. Otok na morju. Na otoku jezero in na njem otoček. Kot v pravljici. Jaz pa kot da prihajam iz kakšne grozljivke. Zunaj vroče, znotraj mrzlo. So šle z mano tiste ledene rože in črni ptič tudi. Črno vranje je oko ... Črna slutnja gre ...

Moral se je posvetiti družbi, pa mami in mali Urški, ampak vedela sem, da me ima ves čas na očeh, da preži. Z enim očesom me je imel ves čas v paci, pa naj je jedel, pil, kartal, se sončil ali plaval. Bil je tam, ves čas je bil. Kot kakšen plazilec, ki ure in ure preži na svojo žrtev. Naj dela karkoli, naj si vzame čas, naj misli, da je svobodna, da lahko dela, kar hoče, gre, kamor hoče, a je v zmoti. Ne bo mu ušla. Je že zapečatena.

Ure in ure sem plavala, s ta malimi rila po obali za školjkami, in v moji prazni glavi je odmevalo eno samo vprašanje. Kaj storiti, da se izmažem iz vsega tega? Kaj?

Samo nekaj sem vedela: da tako ne bo šlo več. Mogoče pa bo nehal, sem upala. Ja, enkrat bo moral. Tako ne gre. Ne more iti. Naj plavam na odprto morje? Do tiste črte tam daleč? Naj odplavam iz vsega tega?

Kako je mogel! Kako more? S kakšno pravico! Da si kar vzame. Kdo je on? Ko bi ga vsaj požrl morski pes!



Vrnili smo se. Pred mano je bil še cel avgust. Pika in Mija sta me takoj popokali, da je strašno topla, da je gugalnica ogromna, da take še nismo imeli. Kaj je hotel. Nič ni mogel.

»Seveda boš šla! Nujno moraš iti,« se je slinil pred njima, jaz pa sem videla tisto steklo v njegovih očeh. Ja, kar pojdi! Saj veš ... Tukaj te bom čakal. Ne moreš mi uiti. Misli, kar hočeš. Delaj, kar hočeš. Moja si. V zanki si ... Mi je bilo vseeno, samo da sem se lahko pobrala. Nekaj ur, ja, nekaj ur miru.

Mija je imela polno časa. Njen Zoki je šel delat nekam v Italijo, kjer ima sorodnike.

»Bom že zdržala. Kaj je to proti večnosti,« je nekam grenko povedala.

»Upam vsaj, da se bo, ko se septembra vrne, spravil študirat,« je dodala.

Saj! Nikoli mi ni bilo jasno, kaj počne. V Ljubljani naj bi študiral, pa ni bilo videti. Celo leto se je potikal naokrog. Je rekel, da so predavanja brez veze. Vpisal je računalništvo. Nekako mi ni šlo, mislim on in računalnik.

Tako smo bile spet skupaj. Samo me tri. Naša trojica. Naša stara trojka.

Sem se usedla na svoje staro kolo, mi je veter mršil lase, smo drvele v toplo poletno jutro, kot v starih dobrih časih, in vse je tako dišalo. Po travah, po rožah.

»Nekje se bomo še ustavile. Nekomu sva nekaj obljubili,« je rekla Mija in zavile smo na meni zelo znano pot. Proti hiši magnolij.

»Obljubili sva mu, da ga pridemo iskat. Ni se še kopal v naši brozgi. Pred kratkim se je vrnil in komaj čaka, da se nam pridruži,« me je navihano gledala Mija.

»Pa še na nekoga čaka, a uganeš, na koga?« je dodala Pika.

»Spletkarke!« sem zavpila, pa se nisem jezila. To jutro res ni bilo tako, da bi se lahko, pa naj bi mi zagodle karkoli.



Bil je krasen dan in on zraven mene. Poležavala sva v senci, malo stran od drugih, se gledala, pogovarjala in smejala. Veliko sva se. Reka je leno tekla mimo naju. Topla in zelena in vrbe ob njej so bile tudi tako zelene in trava ...

»Kot tvoje oči,« je rekel.

Tako blizu sva si bila in vse je bilo tako preprosto, svetlo in sproščeno. Mogoče me bo pa lahko pogrel.

»Že od vedno me spominjaš na eno pravljico, ki mi jo je že zdavnaj pripovedovala babica. Sem pozabil nanjo, ampak ko sem te že takrat, pred leti, ko si bila še deklica, prvič videl, sem se spomnil nanjo, in tudi zdaj se, kadar te vidim. Hočeš, da ti jo povem?«

»Zakaj pa ne?« sem zardela odvrnila.

»To je pravljica o vili Zlatolaski in dobrem čarovniku Loredanu, ki sta živela v Smaragdnem gozdu. Še drugi so bili tam in vsak ima svojo zgodbo. Zeleni vilinec. Velikan Dorotej, pa povodni mož Gromač, ki živi le v Srebrni mesečini. O teh ti bom kdaj drugič, če boš hotela.

Zlatolaska je bila nekaj najbolj nežnega in krhkega, kar si moreš zamisliti. Njene oči so se bleščale kot smaragdi. Zlati lasje so ji v valovih padali čez boke. Z eno besedo, bila je čudovita. Vanjo se je zaljubil čarovnik Loredan in tudi on je bil lep mladenič. Zlatolaska ni bila ravnodušna do njega in tako se je zgodila ena čudovita ljubezen, ki sta jo skrivala pred drugimi, čeprav so vsi vedeli. Tega ni bilo mogoče skriti.

Potem jo je zasnubil in ona je vsa srečna rekla svoj da in preden naj bi oznanila svojo srečo, je Loredan, ki je bil gluh in slep od ljubezni in ni vedel, kaj naj bi ji dal, šel po mavrične lilije, po tiste lilije, ki so rasle v Močvari. To pa ni kraj kar tako. Močvara je kraj, ki so se mu vsi izogibali že od daleč, kajti tam je vladala hudobna čarovnica Ogabula Tarantula in je bil pašnik njene golazni, najbolj oduren, ogaben, odvraten prostor, kar si jih moreš zamisliti. Prav tja je šel in se ni vrnil.

Uboga Zlatolaska ga je čakala, medlela, žalovala, in zmeda je zajela celo pravljično deželo. Si predstavljaš? Zaradi enega šopka rož! Ali pa tudi ne ... So ji očitali, da je ona kriva, ker mu je dovolila, da ga je mogoče celo vzpodbudila. Da ji je mogoče všeč, da se nekdo, kot je Loredan, kajti vsi so ga ljubili in spoštovali, plazi pred njenimi nogami, da lazi naokrog po svetu in se spopada z nevarnostmi. Vse to so ji.

Uboga Zlatolaska! Sploh ni vedela. Pojma ni imela, da je tam tako nevarno. Komaj jih je prepričala, kajti, veš, vile so lepe in dobre, so čudovite, ampak so tudi hladne, nekako odmaknjene, in niso videti preveč čustvene. Vse njeno žalovanje in čakanje je izgledalo kot ena sama otožna brezbrižnost, ona pa je vedno izgledala tako, celo takrat, ko je bila najbolj srečno zaljubljena.

V glavnem. Skupaj so skovali strašni in drzni načrt in ugnali Tarantulo, ki je začarala ubogega Loredana in ga hotela narediti za svojega moža. Ja, stara ogaba se je zaljubila vanj.

Končno so bili vsi srečni. Kot v vseh pravljicah. Zlatolaska in Loredan sta se poročila in živela vso njuno večnost.«

»Ja, večnost,« je še enkrat ponovil.

»Kako smo romantični,« sem mu oponesla.

»Ti pa hladna,« mi je zabrusil.

»No, in kaj je pri vsem skupaj tisto, kar te spominja name?« sem vprašala.

»Tvoje zelene oči, pa tvoje obnašanje. Kot da nisi iz tega sveta. Polna si nekakšne hladne odsotnosti. Tako kot vila. Skrivnostna, nedosegljiva, to si!« se mi je vrtajoče zazrl naravnost v oči, jaz pa sem kot že tolikokrat odvrnila pogled in pogovor v drugo smer.

»In od kod tvoji babici ta pravljica? Še nikoli je nisem slišala.«

»Kaj pa jaz vem. Polno jih ima na zalogi. Nimam pojma, od kod jih pobira,« je nekam odsekano odvrnil, se zagledal v reko, in nekaj časa sva oba molčala.

»Mislim, da si potrebna enega strašnega tunkanja. Si upaš?« je takrat on spremenil temo.

»Pa še kaj! Da si ne boš kaj naredil!« in že sva drvela proti vodi.



Tako je minil en teden, kot bi mignil. Navdušena, vesela in razigrana sem se vračala domov.

»To ti dobro dene,« je rekla mama in me začudeno gledala.

»Šele zdaj sem opazila, da že dolgo nisem slišala tvojega smeha,« je utihnila in pogledala, kot da me vidi prvič, in nadaljevala.

»Joj, Lucija, saj sploh ne vem, če si se kdaj smejala, vedno si bila tako resna. Ja, smeh! V naši hiši ni bilo nikoli smeha. Šele z Urško je prišel,« me je motrila.

»Veš, več bi se morala smejati. Tako lepa si, ko se smeješ,« je dodala, on pa me je hladno premeril.

Sem si rekla: Mama, še malo pomisli, razmisli. Daj, še govori! O smehu in joku in žalosti in vsem. Daj, vprašaj se! Zakaj? Pa se ni. Je bil samo preblisk. Kako prijazen. Če je bila taka z mano, sem se kar stopila, najraje bi ji zlezla v naročje. Tako toplo me je gledala. Ampak je šlo mimo. Takoj je šlo. O, mama! Si slepa?



Še dobro, da je bilo vreme lepo. Ves čas sva bila skupaj in se med zadnjimi sama vračala domov. Tako blizu mi je bil. Topel in prijazen. Ja, k sebi ga bom spustila. On mi bo pomagal. In res sem ga tistega večera, ko sva ostala sama v vsej tisti spokojnosti. Samo šepet reke je bil in on, ki se je nagnil k meni, me čisto narahlo pobožal in s svojimi usti poiskal moja. Začela sem se topiti v njegovih rokah. Ves tisti mrak in njegovi nežni poljubi. Ne bom ga izpustila, nikoli več ga ne bom, sem si govorila, potem pa naenkrat nisem mogla več. Kot dež so se ulile solze in sprale vse tiste poljube in edino kar sem spravila iz sebe je bilo: »Ne morem. Oprosti!«

Samo še moreč molk je ostal in njen šepet je postal žalosten.

»Bolje, da greva,« je tudi on žalostno zašepetal.

»Ja,« sem rekla in se počutila kot tista vila.

Odšla sva in molčala celo pot.

To je bil črn dan. Čez in čez. Ko sem se v trdi temi vrnila domov, sem takoj videla njegov ostri, nori pogled. Ja, zunaj je dež in zunaj je veter, nekdo med nami bo Črni Peter ... Jaz bom.

»Jutri ne greš nikamor. Da si mi doma! Tako ne gre več naprej. Preslaba si bila v šoli. Povohaj kakšno knjigo in da se nikamor ne premakneš!« je ostro zarezal v tišino. Mama je molčala. Kar molčala je.

Vedel je. Prebral me je.

Res sem ostala doma. Mama je šla v službo. Oba sta šla, samo da se je on čez kakšno uro vrnil.

»Kaj, prasica!« je zavpil name in to je bila edina beseda, s katero me je imenoval, kadar sva bila sama.

»Se plaziš naokrog, ti pohota? Ti bom že dal! Te že predolgo nisem? Ti manjka, kaj?« in je strgal obleko z mene. Me vrgel na mizo. Glavo mi je od zadaj tiščal v prt, v mamin prt in me ... Kot da bi z nožem rezal po meni in je hropel in sopel.

»Goniš se!« je ves čas hropeče momljal.

Tako!



Potem je šel na službeno potovanje. Na kopanje in reko si sploh nisem upala več pomisliti. Iskali so me, vabili, pa sem se izgovarjala. Da sem bolna in take reči.

Zmeda, živa zmeda.

Z mamo komaj da sem spregovorila. Priganjala me je h knjigam. Vem, on ji je naročil. O, mati moja, lomiš ga, sem si govorila in nekega večera, ko očima še vedno ni bilo, popustila in šla z njim v kino. Bilo mi je takoj žal. Hotel je mojo roko, ampak jaz mu je nisem mogla dati, še roke mu nisem mogla, ker nisva bila sama, očim je bil ves čas zraven. On, vedno on. Bi čutila njegovo prisotnost, tudi če bi šel na Severni tečaj ali pa na Mars.

Sploh ne vem, kaj sva gledala, ves čas sem se ozirala okoli sebe, bila sem do skrajnosti napeta. Samo strah je bil, velik in dušeč, in je storil, da se je fant zraven mene, najboljši fant na svetu, spremenil v vsiljivca. Zakaj sem sploh šla? Ne bi smela ...

Saj sem vedela ... Držati bi se morala za roko, se poljubljati ... Na vsakem koraku vidiš take stvari, to je nekaj čisto normalnega in preprostega ... Ja, za normalne ljudi, ampak jaz nisem bila več normalna. To je bilo to. In to sem storila. Njemu! Odrinila sem ga. Sem se bala, da bom potem kaznovana. Le kaj mi bo storil? Kaj!? Ker sploh nisem več verjela, da je nekje daleč stran, ker sem imela občutek, da je ves čas tam nekje okoli mene, za mano ali kjerkoli, in preži, preži s tistimi steklenimi očmi.

Sem vedela, da je zgrožen, užaljen. Ko se je film odvrtel in so se prižgale luči, takrat me je čisto nežno skušal še enkrat prijeti za roko, jaz pa sem se stresla in zdrvela ven. Tekel je za mano in me dohitel, spet je ujel mojo roko, jaz pa sem začela vreščati, vreščati in bežati. Kaj sem mu?! Prekleta!

Do šole se nisva več videla.





########





Spizdi, Nik!

Kako žge. Vedno huje. Kot da bi mu ta trenutek rekla. Kot da mu ves čas in samo še to kričim v obraz.

Drugje sem in ga gledam in ga vidim, tisto mirno zaspano mestece vidim, čisto jasno ga, čeprav po malem usiha, umira v meni. Bledi. Ampak nekaj lučk še sveti tam. Je zame kakšna? Misli name kakšna?

Še vedno nisem pisala. Le kaj mi je? Saj vem, da papir prenese vse. Malo še počakam. Sem ji obljubila. Jo čakam.

Molk. Toliko molka. Od tam prihaja samo molk. Vsi molčijo. Moja otopela mama, ki mi je obljubila, da se oglasi, da rabi malo časa, da sploh ne razume, da ne more razumeti ... Ne more razmišljati. Nič ne more.

Da ne more? Tega, da je bila njena hči posiljena? Mar ni to dovolj enostavno? Kaj mora prebaviti? Hudiča, mati! Mogoče to, da si se še enkrat zaplezala? Mogoče verjameš, da sem ti speljevala soproga? To verjameš? Njegovi zgodbi? Njegovim lažnivim, umazanim besedam? Ali si mama ali nisi? Boš tudi Urško vlekla skozi taka sranja, kot si mene?

Boli! Je obljubila, da bo prišla, da se bova pogovarjali, da bo vse uredila ... Takrat je. Da se bo preselila sem. Da bomo skupaj, me tri. Brez njega. Dolgo ureja, dolgo molči ... Bo vse zamolčala, skrila?



In si samo še oglje starih mostov in zaprašenih podrtij.

Samo še uvela sončnica nekih tujih sanj.

Samo kamen mejnik v puščavi belega skalovja.



Tako sem.

Takoj zdaj bom vzela papir. Bom napisala tisti pismi. Za Mijo in za Piko. Za vsako eno.



Prišla je jesen. Drugi letnik. Bleda in sesuta sem ga začela. Odsotna in meglena. Vseh po vrsti sem se izogibala. Vsakega sem odpravila s čim manj besed. Mir, samo mir. Sem se bala. Sama sebe sem se. Da ne bruhnem, izbruhnem.

»V nič te nočem siliti, ampak saj veš, tukaj sem,« mi je rekla Mija tiste jeseni. Nič ni drezala vame. Nekam bolj tiha je postala. Se nisem spraševala, zakaj. Pa bi se lahko.

Tudi Pika me je vsa nesrečna pogledovala, rekla pa ni nobene. Po svoje mi je bilo hudo, ampak nisem hotela, nikogar nisem hotela spustiti k sebi. Saj mi ne moreta pomagati, sem si govorila. Sovražili me bosta in prezirali. Gabila bi se jima. To sem si.

Ja, čutila sem poglede. Ne samo Pika, Mija in on, ves razred me je pogledoval in učitelji so zmajevali z glavami. Kaj? Kaj vejo? Kaj si mislijo? A vidijo mojo umazanijo?

Sedel je v isti klopi kot leto prej. Njegov pogled me je najbolj žgal. Tako topel in prijazen. Ko bi le vedel, kako dobro mi dene. Torej me še vedno hoče? Kljub vsemu? Vedela sem, da nič ne ve, pa vendar sem imela občutek, da me razume, da lahko pomaga ... Od daleč je bilo vse tako lepo, ko pa se mi je približal, se je začelo sesuvati.

Sem ga gledala, mu govorila ... Oprosti! Ne morem. Pomagaj! V resnici mu nisem privoščila besede, pa čeprav sem vedela, da sem na vrsti. Nisem storila tega. Je čakal.

Potem, bilo je neizogibno. Majhno mesto, malo prostora, šola in vse. Vsepovsod sva se videvala in srečevala. On je bil tisti, ki je prvi začel.

»Hudiča, Lucija, a sem kakšen ušiv kurji drek ali kaj? Da tako delaš z mano? Kaj je s tabo? Naj se plazim, naj še kar naprej nabiram tiste preklete lilije? Me sovražiš? Sem ti zoprn? Kaj se greš? Si sploh normalna?!« je bruhnilo iz njega.

»Kaj pa jaz vem,« sem rekla. Samo to sem.

Brez besed sva skupaj nadaljevala pot in najina igra se je spet začela. On previdno okoli mene, jaz na preži. Nekako sva se pobirala in to je bil en kratek, miren čas.

Na vsak način je hotel, da grem k njemu domov, da me njegova mama končno spozna. Težko sem privolila in se na svoje presenečenje potem tam zelo dobro počutila. Udobna, topla hiša. Čaj, pecivo, odbita turška muzika in njegova mama. Stara frikica, ki je pustila službo, se spravila delat ene odbite, pisane, simpatične lončke in figurice. Kakšnih deset let starejša od moje mame in tako zelo drugačna. Če ju primerjam. Moja se gre nekakšno gosposko gos. Popolnoma se je prelevila in se gre nekaj, kar sploh ni. Njegova sploh ni lepa, je pa tako naravna, sproščena in topla. Nič čudnega, da je tak, kot je. Dobra mama, dober otrok. Je res taka? Saj je tudi moja prijazna. Do vseh. Samo da je fasada brezhibna.

»Nekam bleda si,« me je pogledovala.

»Se mogoče ne počutiš dobro?« se ni dala.

Zatrjevala sem ji, da sem čisto v redu, da sem vedno taka. Verjela ali ne, nič več ni spraševala.

Takoj ko sem videla, kaj počne, sem pomislila na Piko. To bi bilo srečanje. Za obe. Pripovedovala sem ji o njej in ji obljubila, da jo enkrat pripeljem. Pika bo gotovo navdušena.

»Ja,« je rekel, »boste vse tripale na mojo matko, zame se pa ne bo nobena zmenila.«



Tako rada sem bila z njim. Samo do tiste meje. Ne čutiti njegove sape in nobenega dotikanja. Nič takega. Ker takrat sem ohromela.

Kratek stik. Kaos.

In ves čas vprašanja. Kaj ve? Česa ne ve? Me razume? Postajal je napet in razdražljiv. Sploh mu nisem dala nobene možnosti več. Je sploh mogoče, da je bil lahko tako potrpežljiv? Me ima res tako rad? Le kaj vidi na meni? Gnoj, en navaden gnoj sem! In kaj mu delam!

Stran bo treba.

Tako ne gre.

In sem mu, zelo kmalu sem mu zabrusila, kar tako mimogrede, da sva lahko samo prijatelja, da nikoli ne bova kaj več, da pa bi bilo še najboljše, da me pusti čisto pri miru, naj mi ne hodi pred oči. Da ljubim drugega. To sem mu rekla.

Cel kup laži sem mu natrosila. Kako sem mogla! Res nisem nič vredna. Poklapala sem ga. Mojo ljubezen. Fanta iz hiše magnolij, iz moje skrivnostne.



Sama. Kar naprej sama. Vse je uhajalo mimo mene. Ničesar ni bilo, kar bi se me dotaknilo. Vse je nekam šlo. Zbledelo. Zadnjo jesen ni bilo odpadajočega listja, nobenega šelestenja, kostanja, ne cest in ne poti. Vse je izginilo. Kot da sem sama na celem svetu in v celem vesolju. Jaz, črn vran in ledene rože. Le kdaj, hudiča, sem se jih dotaknila? Ne spomnim se, pa vendar sem se jih morala, ledena kot sem. Pa sem rekla, da se jih ne smem!

»Si rekla, si rekla!« je hreščal in hreščal vran.

»Prrrrrrrrav ti je! Prrrrrrrrrrav! Prrrrrrrrrav!« je neskončno ponavljal, jaz pa sem si zatiskala ušesa, pa ni nič pomagalo. Le od kod je kričal? Iz moje glave?

Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani ... črno vranje je oko ...

»Črrrrrrrrno!« se ni dal.



Tistega turobnega oktobrskega dne sta prišli k meni Mija in Pika. Žalostni in poklapani. Za nekaj časa sta me zbudili. Sem se vrnila v tukaj in zdaj.

»Saj vem, da naju nočeš videti, da sva ti odveč, ampak za Nežo gre. V bolnici je. Rada bi te videla. Greš z nama?« me je vprašala Mija.

Seveda sem šla in med potjo vse izvedela.

»Kot žival jo je zbil. Mala sta vse videla, ves čas sta bila zraven. Bila je v šestem mesecu. Njo so komaj rešili, otroka pa je ubil. Potem pa jo je kar pustil ležati v vsej tisti krvi in je šel. Otročka sta kričala in vreščala, dokler niso prišli sosedje in poklicali rešilca in policije. Zdaj se prasec ne bo rešil. Ni govora! Morajo ga zašiti. Naša boga Neža! Saj jo boš videla. Upam, da bo prenesla in se ji ne bo snelo,« se je Mija kar tresla.

Bleda, kot magnolija bela, je ležala tam. Brezkrvna, majhna, posušena deklica. Samo šepet je prihajal iz njenih ust. Oh, Neža, Neža! Nasrkala si. Vedno tako prijazna in dobra. Ni si zaslužila tega. A sem si jaz? Vedno krivim sebe. Tudi Neža se je.

»Sama sem kriva. On ni nič kriv. Pozabila sem zlikati tisto srajco, pozabila sem iti v čistilnico. Vse sem pozabila. Tako slabo sem se počutila. Lepo mi je vse naročil. Že prej. Dosti časa sem imela. Jaz pa sem bila tako utrujena, tako čudno sem se počutila. Kar pozabila sem. Sama sem kriva. On ni nič kriv,« je kar naprej ponavljala. Eno in isto je.

»Klinca si ti kriva! Nič nisi kriva! Ne bodi taka trapasta koza!« se je razhudila Mija. »Ena navadna mila jera si, pa nič drugega. Da te nikoli več ne slišim govoriti takih bedarij! Utihni in zapri!«

Si rečem. Tale Mija! Njej bi se morala zaupati. Ta bi naredila sceno, ona bi ga ugnala. Naredila bi red. Bi ga res? Toliko je stara kot jaz, pa vendar tako odločna.

»Nikar ne vpij nanjo, saj vidiš, kako je šibka,« sem ji vseeno rekla.

»Ti pa! Da si mi tudi ti takoj tiho! S tabo se bo tudi treba enkrat pošteno pomeniti. Saj nisi več čista! Se sploh zavedaš, kakšna bluziš naokrog? Samo še en agresivec ti manjka, da te zbije, pa boš še slabša kot Neža. Babe neumne!« je kričala. Ogorčena in zelo jezna. Pa še nekaj je bilo. Tega pri njej še nisem opazila. Žalost. Bila je žalost. Za cel vagon je je bilo.

»Sama sebi se smiliš. A veš, kaj mi je tisti klinc naredil? Dal me je na čevelj. To je! Sem se cmerala zaradi tega? Zavijala oči? Mogoče bledična bluzim naokrog? Ni govora! Stari fosil pa se trka po prsih. A sem ti rekel? Kar naprej ponavlja,« je bruhnilo iz nje.

»Vse prenesem, ampak tole tukaj, tole z Nežo in otročki, to me je! Je sploh normalno, človeško? Smo pošasti ali kaj?! Da gre kaj takega narediti noseči ženi, in to pred otrokoma?! Jaz nič več ne razumem. In to naj bo naš edini možni svet! To presega vse, kar vem in čutim,« se ji je po licih ulil potok solz, ki je tekel, tekel in se sploh ni ustavil, ko je nadaljevala:

»Da bi samo videle tista mala rdeča smrčka, zabuhla od joka, do konca zmedena in prestrašena, vsa krvava od vse tiste krvi, ko sta se zblojeno stiskala k njej. Tako smo jih našli. Stisnjene v hlipajoč, krvav kupček. Ne vem, kaj bi mu naredila, če bi ga takrat videla. Nekaj bi mu in ne bi odgovarjala zase. Neprištevna, podivjana in kaj vem še kaj. Zmlela bi ga, sesekljala!« smo skupaj jokale. Vse štiri. Krhke, nebogljene ...

Kje so tiste deklice? Kot da bi minila tisočletja. Starke in deklice. Vse obenem.

Pika. Zgrožena in zmedena. Strah v njenih očeh. Preveč, tega je preveč, berem v njih.

Neža. Ena sama neskončna žalost.

Mija. Obup, žalost in razočaranje. Skoz in skoz. Ona vendar ni taka. Ne sme biti taka. Nikoli ni. Jo prosim. Samo v glavi jo. Bodi huda! Bodi jezna! Zavpij! Kriči! Za vse nas.

Se bomo pobrale? Stari dobri časi. Kje ste? Jih ni. Tam nekje daleč, daleč zadaj so ostali... So bili res tako dobri? Prepojeni z naftalinom, stopljeni s pravljicami ... In potem bo enkrat tudi ta čas star čas. Bodo takrat izginili njegovi koti in robovi in bo dobil skrivnosten čar? Kljub vsemu? Potem ne bo več tako žalostno in kruto, in bo zadihalo kot star dober čas?

Ja, v dobrih starih časih srečuješ otožne, modre starce. V dobrih starih časih je polno naveličanih srebrnih pajčevin. V dobrih stari časih so živele nepokvarjene deklice, blede predice, čiste čipkarice. Ooo! Dobre stare stvari, podarite slepim deklicam prašne spomine. Vrnite se mehke, debele preproge, da neslišne stopajo, da nevidne dajejo ... Sranje, bo rekla Mija jutri. Bo rekla, vrnite se, jebite se z nami. To bo rekla in se izkričala na ves svet. Ampak nikoli več ne bo, kot je bilo. Nikoli več.

Pa kaj! Saj ne more biti. Spet bo treba začeti. Znova! Časa je dovolj. Od tam bo treba, ko se Metka ne more več žogat. Brez spraševanja. Samo gurat in furat, samo naprej, da ne zafuraš.

Popolnoma me je odneslo in zdramil me je Mijin glas.

»Samo nekaj sem spoznala. Ne marajo takih bab, ki mislijo in jim povejo svoje. Je dobil, kar je hotel. Je tak kot vsi. En navaden ... Zdaj se pa plazi okoli tiste cvileče opice, ki se gre misico. Misico enih rovt! Še žal mu bo!«

Govorila je o Zokiju. Torej se ni obneslo.

»Nisem vedela. Žal mi je,« sem rekla.

»Pusti zdaj to, saj sploh ni važno,« se je obrnila k Neži.

»Oprosti, ne bi se smela tako razkuriti, pa saj veš, kakšna sem.«

Ja, taka je! Le od kod se je vzela? Rada jo imam. Vse tri. Ranljiva je, kako je ranljiva. In nesrečna. Bi morala opaziti, ji prisluhniti, pa nisem ničesar. Prav ima. Sam hlad in brezbrižnost sta me. Moram se obrniti nanjo. Moram ji povedati, moram ji pomagati. Samo ne zdaj. Ne danes. Enkrat drugič. Vedno drugič. Bo kmalu isto kot nikoli.

»Ej, tebi govorim!« me je dregnila Mija in spet sem se vrnila k njim.

»Kaj?« sem jo zmedeno vprašala.

»Ni važno! Si preveč zagledana vase, da bi ti bilo pomembno še kaj drugega kot ti. Superiorna in samozadostna kot si ... Blagor tebi!«

»Kaj ti je naenkrat?« sem jo.

»Nič! Rekla sem samo, da me pokliči, da sem ves čas doma in se ti ne mislim vsiljevati. Jaz in Pika sva tukaj, če ne veš, in nisva nevidni niti prozorni. Hej! Že celo večnost gledaš skozi nas,« so me vse tri gledale. Bilo mi je nelagodno.

Nekaj časa smo še ostale in klepetale.

S Piko sva se začeli počasi odpravljati, Mija pa je rekla, da bo še ostala. Ko smo se poslavljale, mi je Neža pomignila. Sklonila sem se k njej in mi je zašepetala: »Ti imaš gotovo Cohena. Prosim, prinesi mi ga. Veš, že leta ga nisem poslušala. Vse moje plošče in kasete je uničil.«

Obljubila sem ji, da ji ga prinesem.

»Stoprocentno!« sem rekla.

»Se vidimo,« in s Piko sva odšli.



»Kaj se dogaja na tem svetu? Ničesar več ne razumem,« je bolj sebi kot meni začela Pika. »Mija, Neža, pa ti. Kako drugačne ste postale. Počutim se kot en otrok. Nič več mi ni jasno. Povej mi, Lucija, na kakšno barabo si nabasala? Kaj te je tako spremenilo? Je to odraščanje, da postaneš tako zadrt in zakrknjen? Povej, kaj je to!« je hotela vedeti.

»Pozabi! Vse bo še okej,« sem jo mirila.

»Kaj okej! Blabla. Nič ti ne verjamem. Eno samo sranje tveziš, kot bi rekla Mija. Sami izgovori so te. Ti sploh ne veš, kako naju skrbi zate. Pojma nimaš! Briga te! Še meni boš vse pokvarila, in ne veš, kako sem se veselila,« je začela nabirati solze.

»Česa si se?« sem jo vprašala.

»A ne veš? Vidiš, pojma nimaš. Na vse si pozabila! Moj rojstni dan, šestnajst let bom imela. Pripravljam žurko. Tako ta pravo. Svojo prvo. Vsi bodo spokali in bomo čisto sami, ampak kaj, ko je zdaj vse drugače. Me je minilo. Povej, Lucija, bo še kdaj tako, kot je bilo?« se je solzna obrnila k meni.

»Ne, ne bo. Nismo več smrklje, zato je zdaj vse drugače, sploh pa ni tako hudo. Obljubim ti, da bomo tvoj rojstni dan sijajno praznovali. Nič nam ga ne more pokvariti,« sem ji rekla.



Saj res. Oktober. Ponavadi smo se pobrale v slaščičarno, se napokale, hihitale in zafrkavale, zdaj pa zabava, prava zabava. Brez zelenjave in starcev. Da bi jaz to naredila?! Ni govora! Moji že ne bi spokali, če ne vsi, bi on gotovo svetil zraven. Frajer, ki se spozna na muziko in vse. Povrhu vsega bi jim bil še všeč. Pil in kadil bi zraven.

»Kakšnega super očima imaš!« bi vzklikali. To on zna. Umazanec, svinja kameleonska! Me naenkrat spet strašno zazebe.

Le kaj je spodbudilo Piko, da se je odločila? Nikoli ji ni bilo mar za take reči. Če se je le dalo, se je izognila žurom, ostajala doma in se posvečala svojim kipom. Kadar nama je z Mijo uspelo, da sva jo kam spravili, se je nerodno obračala naokrog in bila vsa zmedena.

Sem jo malo bolje pogledala. Se mi samo zdi, da je shujšala? Pa obleka! Ja, saj je še pogledala nisem. Kakšna prijateljica!

»Joj, Pika! Super zgledaš!« sem vzkliknila in pohvalila njeno dolgo, pisano indijsko krilo in rdečo majico. Poživilo jo je. Nobene sledi o medlosti in brezbarvnosti. Žareča in topla.

Najraje bi jo objela.

»Sem že mislila, da sploh ne boš opazila,« je bila vsa zardela.

Kar gledali sva se.



Sem se spomnila, tistega pogovora med Mijo in Piko, nekega jutra v začetku septembra. Najprej sem se ga samo megleno, ali pa je bil dan meglen, potem pa sem ga izluščila in se je popolnoma jasen odvrtel v meni.

»Mala, naivna, nedolžna Pika,« jo je zezala Mija. Le kaj ima za bregom, sem pomislila takrat.

»Sem slišala, ena ptička mi je povedala, da že nevarno škiliš. To je pa slabo, sem si rekla, to škiljenje. A ni dovolj stara devica, zdaj bo pa še stara škilasta devica. Take so najhujše. Ampak sem si oddahnila, ko sem zvedela, kam škiliš. Za mladim dečkom. Haha!« jo je zbadala.

»Ni res, to pa že ne! Ti vedno nekaj nakladaš in provociraš, pa sem že stokrat povedala, da me ne zanimajo. Ni časa. Nimam časa za fante! Zame so vesoljci. Jaz bom imela samo enega in bo edini in pravi, prvi in zadnji!« se je razkurila Pika.

»Taka si kot Neža! Kot slepa kura boš šla s prvim kurbirjem, ki ti bo pomežiknil, in potem bo konec s tvojimi kipci, skulpturicami in podobicami. Pleničke, drekci in juhice! To bo! In se boš zagozdila v tem zanikrnem gnezdu in boš ob nedeljah poslušala govejo muziko. Vsa mastna in tolsta jo boš!« ji je zabelila nazaj.

»Ti pa znaš vse pokvariti. Naravnost ogabna postajaš. Te mogoče kaj matra?« se ji je Pika postavila po robu.

Če zdaj pomislim in odmislim sebe, ugotovim, da takrat o Zokiju ni bilo ne duha ne sluha, pa je bil že september. Sploh ga ni omenjala, jaz pa je nisem spraševala. Je bilo takrat že konec med njima?

Zakaj Mijino namigovanje? Ker se je okoli Pike začelo dogajati. Sošolec Miha se je smukal okoli nje. Štorast in neroden. Pika seveda ni ničesar opazila in šele Mijine zafrkancije so ji odprle oči. Uboga Pika! Saj ni vedela, kako naj se obnaša. Zardevajoča in zmedena. Torej je kljub vsemu dovzetna? Mija jo je spregledala. Zgleda, da je bil ta njen »nimam časa za fante« samo obrambni zid. Dokler ni fanta, ni časa.

»Naše dekletce se je začelo lišpati. Ubogi Miha, zdaj bo še njega zasula s kipci,« se je kasneje hahljala Mija.

Zato tudi zabava. Prej na to ni dala nič. Saj sem rekla, najbolj srečna je bila, če smo šle same tri v slaščičarno in se nabutale sladkarij, ker ona je strašanski sladkosned.

»Vzeti se boš morala v roke, punca! Pretiravaš!« jo je večkrat opominjala Mija.

»Ja, pa kaj morem! To je zadnjič,« je rada zagotavljala.



Pikini so se res spravili. K babici ali nekam. Celo hišo je imela za svojih šestnajst. Kakšnih bo mojih?

Povabila je cel klas.

Hiša je odmevala. Glasba, klepet, smeh, pač hrušč, če je na kupu kakšnih trideset ljudi. Povsod pijača, hrana in seveda cel kup daril. Moje je kupil očim. Naravnost iz Nemčije ga je prinesel. Vedno sem morala biti nekaj posebnega. Jaz, moje stvari, moja darila. Vedno nekaj boljšega in drugačnega.

Pika je bila vsa cvetoča in lebdeča. Kar plavala je naokrog. Eno samo sonce jo je bilo. Zardeli in razburjeni sem voščila. Nisem se hotela dotikati njenega stanja, sem se bala, da ji kaj pokvarim. Stran z mojimi umazanimi parklji!

Začela sem se razgledovati naokrog. V enem kotu je sama sedela Mija. Nadelana. Že od daleč sem videla, da je pijana kot čep. Presenetila me je, kajti razen takrat na Nežini poroki, ko nas je vse tri zaneslo in spodneslo, ni nikoli povohala alkohola. Sovražila je pijačo in pijance. Celo preveč. Nobene strpnosti ni poznala. Sem se včasih spraševala, če ni morda njen oče preveč potunkan noter. Se mi zdi, da ni, ker Mija rada naklada in pretirava. V primerjavi z mojim je pravi abstinent, ampak nikoli ne veš. Tudi čez svojo mamo je imela že lep čas cel kup pikrih. Da se vlači kot mesečnica naokoli, da smo vse skupaj, z mano vred, ene bolne, zaplankane riti, ki se grejo uboge, trpeče mučenice. Je nisem mogla vedno jemati resno.

No, bila je vsa zmahana v tistem kotu, ampak jezikala je vseeno lahko.

»O! Naša svetnička, devička, potička!« je začela kričati čez celo sobo, ko me je zagledala. Če se spravi name, je bolje, da spokam, sem si rekla.

»Hej! Zdaj boš pa še težila, pička!« sem ji popolnoma zaprla usta. Z njenimi besedami sem jih, še pijana ni mogla verjeti, da sem lahko jaz rekla kaj takega.

»O, pička, zdaj si pa me! Z mojim orožjem si me. Naravnost v srce. Saj ne morem verjeti! Naša vzorna deklica. Naša leporečnica. Premirje! Si za premirje? Daj, poišči mi kaj pijače, žejna sem, kar naprej sem žejna, in potem bova kakšno rekli,« je mežikala vame.

Sem si nalila, njej pa dolila in se usedla zraven nje.

»Sva pa tapravi midve. Naju teži, naju mori... Ta kurčev lajf! Ne zajebi, Lucija. Spravi se pokonci! Jaz se bom, že jutri. Poglej našega Pikca, kako žari in sije. Si opazila?

Malo je shujšala. Srečna sem zanjo. Saj sem bila jaz tudi. Ooo! Kako sem mu verjela! A ni čisto podoben Garyu Oldmanu? A misliš, da mi je zato padel v oči? Da je bilo samo to? Ne, ni bilo samo to! Bil je dec in še je, ti povem. Ne morem zanikati, imela sva se lepo. Bolje kot nič! Saj sem vedela, da ne more večno trajati, da je moj prvi in ne edini, tudi to sem, ampak tako hitro je prišlo in odšlo. Preveč! Ga ne bom pozabila. Je le moj prvi. Vedno bo. Edino to bo. Del moje zgodbe. Mi ni vseeno. Me je! Zadel in prizadel. Jezna in žalostna, prevarana in izrabljena! Ta pizdun! Me je položil, potem pa kar frcnil in zavrgel. A misliš, da je stari Gary tudi tak? Pizda, da ni! A si zaslužim to? Vidiš! Zdaj sem pa jaz naša uboga Neža. Daj, nalij mi še, ljubica moja,« je začela momljati.

»Ej, počasi! Brzdaj se! Boš pokvarila zabavo, če te bomo morali peljati na praznjenje želodca,« sem ji rekla, pa me ni več slišala. Jo je že zmanjkalo.

»Bom moral čakati, da zacvetijo magnolije, da se bom spet lahko pogovarjal s tabo?« se je oglasil za mojim hrbtom.

»Ni nujno,« sem rekla.

»In kje imaš zdaj tistega svojega, ki ga tako zelo ljubiš? Sem mislil, da ga bom danes spoznal,« me je zbadljivo vprašal.

»Ga ni in ga ne bo!« sem mu ostro in kratko odvrnila.

»No, če je pa tako in si danes sama, mi lahko posvetiš malo svojega dragocenega časa. Saj si rekla, da si moja prijateljica,« me je zbadal.

Sem hotela stran. Ni mi bilo do takega pogovora. Ne z njim. On je drugačen. Ne sme žaliti. Še tega bi se manjkalo. Mi bo ve podrl. Prosim, ne!

»Veš kaj, oprosti! Za vse. Nič ni bilo nalašč. Ko bi vedel ... Pa saj je vseeno,« sem jecljala.

»Nič ni vseeno! Čas je že, da poveš, karkoli že je. Za koga me pa imaš? Za nos me vlečeš! Najprej si prijazna, potem me odženeš. Najprej si sladka, potem grenka. Nož v hrbet si, veš, in to boli! Ali pa si mogoče res kakšna odbita vesoljka? Zdi se mi, da se pred tistimi davnimi časi sploh nisem zmotil. Kdo si, Lucija?«

Kdo sem?! Saj še sama ne vem. Zmignila sem z rameni in ga hladno pogledala. Oholo in predrzno. Res sem ogabna.

»Misli si, kar si hočeš. Kdo si pa ti? S kakšno pravico zahtevaš karkoli od mene?« sem mu zabrusila.

»Pa nič,« je užaljeno rekel. »Podari mi vsaj en ples. Bi zmogla to z mano? Saj veš, še nikoli nisva skupaj plesala,« me je grenko pogledal.

»Pa tudi ne bova! Nikoli ne bova skupaj, ne plesala ne kaj drugega. Ti še ni jasno? Si tako zabit ali kaj?« se nisem hotela omehčati.

»Kaj ti je? Kako si se spremenila! Tako si hladna in ostra,« me je gledal in v njegovih očeh ni bilo mehkobe. Bilo je nekaj ... Nekaj drugačnega ... Nekaj, česar v njih še nisem videla. Sem se mu končno zagnusila? Sem res hotela to?

»Tako ne gre. Vem, da nimaš drugega. Nobenega drugega ni. Vsi vemo. Če me ne maraš, okej! Saj nisem debil! Sploh veš, kaj je to ljubezen? Sploh kaj čutiš? Saj nisi kakšen preklet zombi! A mogoče si? Kdo si? Tisočkrat sem se že vprašal. Vsi se!«

»Spletkarite, vohljate za mano, opravljate! Vsi ste enaki! Saj vas poznam! Sovražim vas! Sovražim te!« sem kričala in tekla, tekla ... Nekam v noč.



Tako zelo umazana. En velik kup gnoja. To sem. In kako naj z njim? Ne, nikoli ne bo šlo. Pokvarila bi ga. Umazala. Nekaj je v meni. Sama sem kriva. Ja, tisto v meni je spodbudilo starega, da mi dela to. Kriva. Odvratna. Pokvarjena. Ne bi se zgodilo in nikoli mi ne bi govoril, kar mi je.

»Jaz že vem, kaj hočeš, prasica! To hočeš! Prosiš. Všeč ti je. Piše ti v očeh. Sem te prebral.«

Ne, taka mu ne morem ničesar dati.

On pa ne ve. Sploh ne sluti. Ne razume. Le kako naj bi? Sem drvela v noč. Domov.

Domov?

Ne. Samo tja ne.



V Kotel sem šla, tja, kjer se zbira poden našega mesta. Kaj pa sem jaz? Sem kaj boljša? V drage cunje oblečen poden. To sem.

Naročila sem si pivo, vinjak in cigarete. Natakar me je pogledal, premeril in vse brez besed postavil pred mano. Planila sem po pijači, prižgala cigareto in zdi se mi, da sem bila v hipu zadeta. Nič čudnega.

V glavi mi je čisto tiho brnel svarilni alarm. Bila sem še toliko pri sebi, da sem se megleno zavedala, da se bo treba pobrati, dokler še lahko, ko se je k meni primajala umazana, pijana, zanemarjena kreatura in se mi ponudila, da rukneva še eno rundo in da sliši na ime Ostri. Pa sva jo. Se mi je začel nevarno sliniti in mi težiti, par komadov tam okoli ga je še spodbujalo. Bila sem omotična, nisem se mogla premakniti, hotela sem, pa ni šlo. Samo opotekla sem se. Zgrabil me je in začel vleči. Takrat se je pred nama pojavila velika postava. Še eden, sem si rekla. Konec je z mano. Zdaj pa imam, kar sem iskala. Tisti je nekaj zakričal in Ostri me je spustil. Zamajala sem se, opotekla in se pogreznila v meglo. Najbrž sem se sesedla. Naenkrat je bila okoli mene sama tema.



Ko sem prišla k sebi, sem videla, da sem v popolnoma tujem, nemarnem prostoru, z neznancem, ki je zverižen in sključen sedel na nekakšnem zaboju in mi obračal hrbet.

»Kje sem? Kaj se dogaja? Kaj mi boš naredil?« sem začela prestrašeno spraševati.

Obrnil se je k meni. Zanemarjen, umazan. Nekako mi je bil znan. Njegov pogled. Njegov nežni, topli pogled. Tega sem poznala. Nekoč sem ga.

»Se me bojiš? Da bi ti jaz kaj storil? To misliš? Jaz še muhi ne bi ničesar, Lucija, ne?« me je njegov nežni glas povrnil nekam nazaj. Moj princ? Je ta, ki je prišel na belem konju? Se mi blede ali kaj?

Ja, za hip sem še vsa omotična in pijana pomislila, da je moj oče, a ta je bil kljub vsej svoji zdelanosti premlad.

»Kdo si? Poznava se, kajne! Sva se?« sem ga gledala in nekako nisem mogla izluščiti podobe.

»Ja, se! Boris sem. Tisti bedni, nesposobni Boris, tisti ki se je kot pes plazil okoli Neže, pa je ni nikoli dobil. Tisti, ki so se mu vsi posmehovali! Ničla. Ničla!« je rezko in zajedljivo govoril, z nekakšnim čudnim bolščečim pogledom, da mi je šel kar srh po telesu. Je nor ali kaj? Ozirala sem se naokrog in iskala vrata. Opazil je.

»Ne boj se! Kje je že to, boli pa še vedno in nekako jezi, ampak ta jeza je moja in zame. Oprosti, zaneslo me je. Pozabi! Zadet sem. Pri meni si na varnem,« je bil naenkrat popolnoma miren.

»Rešil si me. Ti!« sem izdavila.

»Kaj to! Kaj si sploh počela tam, avša? To ni kraj zate. Si videla, kaj bi se ti lahko zgodilo? Ta baraba bi te posilil, ti vse pobral, pa še kakšno čedno brazgotino bi ti pustil za spomin, če bi se mu kaj preveč upirala. Mu ne rečejo zastonj Ostri.«

Nelagodno sem se počutila. Tisti smrad, pa popolnoma drugačen in tuji Boris. Čim prej sem hotela stran. Pijača je popuščala, prihajala je tesnoba.

»Bojiš se me. Mi ne verjameš? Nič ti ne bom. Kaj je s tabo? Nedolžno dekletce, ki gre sama pit v največjo beznico, tu nekaj ne bo v redu. Malo še počakaj, bova še kaj popila, vsaj jaz bom, ti pa kakor hočeš in mi boš lepo vse povedala,« je rekel in nisem mogla reči ne. Kljub vsemu je bil tisti stari, prijazni Boris, jaz pa konec koncev sploh nisem imela moči, da bi se pobrala.

In potem sva govorila. O vsem. Dolgo. Za nazaj. Za zdaj. Ubogi Boris! Ga je takrat zbil Nežin tip, ko je ves polomljen pristal v bolnici in ni nikomur povedal, kdo mu je to storil. Naletel je nanj v nekem lokalu. Prišel je za njim v stranišče in ga zbil. Kar tako. Ja, in nikoli več se ni pobral.

Tako je torej bilo. On pa je kar molčal. Tako zelo jo je imel rad. Strlo ga je. Neža in vse tisto. Takrat je imel enaindvajset let. Nič več ni bilo z njim. Samo se pijača in droga.

»En navaden usran džanki sem,« je zagrenjeno večkrat ponovil.

Povedala sem mu o Neži.

»Sem vedel. Saj sem vedel!« je stokajoče ponavljal. »A misliš, da me je imela vsaj malo rada?«

»Pojdi jo vprašat!« sem mu rekla. »Spravi se pokonci, še se lahko rešiš. Gotovo se!«

»Zame ni več rešitve. Tak, kot sem, ji sploh ne morem pred oči, saj si podnevi še ven ne upam več. Ko pride noč, takrat se plazim naokrog, kot senca se po raznih kotih in se izogibam vsemu živemu, pa ne zaradi strahu. In tak naj hodim k njej? Kako si naivna! Tudi Neža je bila. Kakšna smola zanjo. Ni si izbrala pravega tipa. Sem vedel, ampak kaj sem mogel. Izpadel bi ljubosumen, zaljubljen cepec, kar sem v resnici tudi bil. Kaj čem!«

Ja, vse sem mu. O Neži. Cohenu. Miji. O sebi pa ne. Je začutil, da se izogibam.

»No, deklica, zdaj si pa ti na vrsti. Povej, kaj te tare. Meni ni nič tuje. Čez cel kup gnoja sem se pretolkel, da sem spet pristal v smradu. Imel sem obupno otroštvo in ves trud mi ni pomagal, da ne bi postal tak kot moji stari. Smola, ta me je vedno spremljala. Ugotovil sem, da je vse zaman, sem že tak tip, da se mu vedno vse sfiži, ampak nekaj znam: opazovati in poslušati, in veš, kaj vidim? Eno prestrašeno ranjeno srnico! Lahko mi poveš, čeprav, in ti to dobro veš, ti ne morem pomagati. Ali pa? S tem, da te poslušam in da sem na tvoji strani. Zapomni si! Karkoli si storila, jaz sem na tvoji strani!«

»Zakaj?« sem ga začudeno.

»Ali ne veš, kaj potrebujemo? To, da nas razumejo, nam zaupajo, da imaš kakšno ramo, na katero se lahko nasloniš, da si varen in zaščiten. Bi rad povedal, pa ne gre. Se sprašuješ, mi verjame, zaupa? Me ima tako rad, pa naj bo moški ali ženska, prijatelj ali kdorkoli. Me bo sprejel z vsemi mojimi besedami in dejanji? Me? Ker se počutimo tako zelo krive in si zaradi tega ne upamo z besedo na dan.«

»Od kod ti vse to? Kako veš?« sem bila osupla.

»Nič ne vem, samo slutim in lahko si mislim svoje. Nekaj mi je pa jasno, ampak to ve vsak brezdelen, zapit cepec. Nihče več ne posluša, ne zna poslušati, se ne zna ustaviti in prisluhniti. Ja, zaupanje in poslušanje. Tega ni.«

Potem ...

Potem pa sem kar začela. Vse od začetka. Od pike do črte. Sem in tja sem slišala njegov vzdih.

»O, deklica!«

Kar govorila sem. Neprekinjeno. Vse sem. Sem šepetala, kričala, vreščala. O vsem sem mu. O svojem telesu, kako sem ga umivala, kako sem ga ure in ure drgnila, z gobami in krtačami, do krvi sem ga, pa ga nisem mogla očistiti. Ni šlo. In kako so bili moji edini svetli trenutki, ko se je pobral na službena potovanja, najbolje pa je bilo takrat, ko je šel v Ameriko. Potem še tega nisem več verjela in me je bilo samo še strah, da se bo vsak trenutek pojavil, pa čeprav je rekel, da je v Nemčiji ali kjerkoli. Povsod je bil in vedno in niti za trenutek nisem mogla zbrisati misli nanj.

S kakšno pravico?! Da si kar vzame! Te zajebe! Za vedno te. Kako si drzne! Da ti kar tako vse vzame, zagnusi, da nisi sposoben za nič? Ne misliti, ne početi ... Kdo lahko počne to? Kdo lahko z nekom dela kot s smetjo? Kakšen človek je to! Je sploh človek? A ni nič več vredno na tem svetu? Je sploh še kaj?

Tudi o mami sem mu. Kakšna polomija! Moja mama, eno samo veliko razočaranje. Vse sem mu. Do trenutka, ko sem se znašla v Kotlu.

»Mučno. Umazano. Drago plačuješ te svoje cunjice. To moraš končati. Povedati moraš. Ker povem ti nekaj, če boš molčala in se samo pobrala stran, to ne bo nikoli končano. Zmerom boš nosila s sabo. Stori to! Sploh ga ne poznam, še tebe komaj, ampak veš, kaj bi ta trenutek najraje storil? Ubil bi ga! Jaz nimam česa izgubiti. Take je treba iztrebiti. Za take ne sme biti prostora v našem svetu. Ta tip ne bo nikoli tak kot jaz. Vedno se bo izmazal, povsod se bo prerinil naprej. Preko vsega se bo. Ta sploh ne čuti, samo uničuje. Tako kot Nežin tip. Res bi jih bilo treba iztrebiti!«

Prav ima. To so monstrumi. Norci! Take bi bilo treba zapreti, izolirati ... A se sploh zavedajo?

»Vidiš, zdajle sem srečen, da sem navaden, propadel tip, klošar, ne pa ena izmed takih svinj. Sploh pa so živalska imena prelepa zanje. Žaljiva za živali. Veš, v nič lepega ne verjamem več. Nič več takega ne bom doživel, ampak povem ti, moje srce je tako, kot je bilo. Še čutim. Zapomni si to in spomni se kdaj pa kdaj name in obljubi mi, zdajle mi, da se boš pobrala, da se boš borila! Jaz se nisem. Zato sem tak.«

Drugače sem se počutila. Bolj človeško in toplo in počasi sem se začela odpravljati in obljubljati, da se bom oglasila.

»Pusti to!« je zamahnil z roko.

»Vem, kdo si ti, kdo jaz. Najin svet ni isti in težko se bova še srečala. Veš, kaj mi hodi kar naprej po glavi? Tista naša reka in poletja ob njej. Kako sem bil takrat srečen! Sploh veš kaj o meni? Ne veš, da sem končal drugi letnik faksa, primerjalno in filozofijo, da sem pisal pesmi in jih prav tisto leto celo nekaj objavil v čisto pravi literarni reviji. Bil sem na konju. Vsaj mislil sem tako. Ja, sem bil, pa sem hitro padel dol.

Tisto poletje je bilo nepozabno. Neža je popustila in mi podarila par poljubov in mislil sem, da je že moja, in v glavi se mi je že vrtel film, kako skupaj živiva in študirava. Samo jaz in ona. A ni škoda? Sem jo že videl kot zdravnico. Če je kdo rojen za kaj takega, je ona. Ni res? Čudovita otroška zdravnica bi bila,« se mu je tresel glas in popolnoma sem se strinjala z njim. Res, nežna in prijazna Neža.

»Ja, poletje,« je nadaljeval.

»Čudovito! Nepozabno ...



pijanih dni dušam odklenjenih je vse preveč ključavnic

in roke se polne jalovih plodov sveto pijanih dni

polne utrujenih steklenic nekega poslednjega skupnega

kroka



polnost pijanosti

polnost vprašljivosti

polnost neizbežnosti



in si samo še oglje starih mostov in zaprašenih podrtij

samo še uvela sončnica nekih tujih sanj

samo kamen mejnik v puščavi belega skalovja



Moja poslednja pesem,« je zagrenjeno rekel, »ja, in si samo še poden, ena navadna ničla!«

»Pesem! Veš, kaj mi je to pomenilo? Življenje in smrt. Vse! Pa Neža. In potem naenkrat ni bilo ničesar več. Nič lepega, prijaznega. Megla. Megla! Povsod okrog. Za zmerom. Potem pa ti priteče izza ovinka, tako zelena in šumeča, kot da se ni nič zgodilo,« dvigne pogled proti meni in me vpraša: »Jo imaš sploh kaj rada? Pomisliš kdaj nanjo, kar tako, brez vzroka, se je vsaj malo noter vate?«

Da se je ne? Zelene in lene? Kako le?

»Veš, in si rečem. Zmerom bo tekla. Tako lepa in zelena. Me kliče, me vabi. Kar naprej me. Neža ima zelene oči. Saj veš, ne? Tudi ti. Naše rečne deklice. Če boste šle na konec sveta, jo boste nesle s seboj. Ko bi lahko še enkrat videl tiste oči!« sem za hip videla tistega pred, saj ne morem verjeti, samo petih let.

»To je to, ljubica moja,« mu je že spet ovenel pogled.

»Veš, zame res ni ničesar več, ti pa moraš, ti se moraš ... Bodi fajter! Jaz nisem, ker ...



Ko se stemni, pod mojim oknom večno stoji lakaj.

Črnega pajka prebuja v meni.

Krvavega stotnika v goste mi vabi.

Pozabljena senca steklega psa.

Lakaja, lakajastega.

Ko se stemni, pod mojim oknom večno stoji lakaj.«



»Tudi tvoja pesem?« sem ga vprašala, pa ni odgovoril.

Je umolknil. Odrevenel. Ni več zaznaval. Drugje je bil. Potrepljala sem ga po glavi, ga pobožala, pa se ni odzval. Počasi, neslišno sem odšla.



Bila sem popolnoma izčrpana. Komaj sem se priplazila domov. Še dobro, sem si rekla, da njega ni doma. Bil je spet na eni svojih poti. Ali pa tudi ne! Bi mu skočila v njegov slinasti obraz. Ga spraskala. Opljuvala. Bi zmogla? Saj sem komaj prilezla do doma. Ropotala sem in zbudila mamo. Bila je popolnoma ogorčena.

»Po njem se boš vrgla!« je kričala.

»Boš pijanka, kot on? Ja, nič drugačna nisi. Taka si!«

Malo sem bila mogoče res še pijana, pa ne preveč, in sem jo prosila in momljala, naj mi pomaga, da ne morem, da sem fuč, ampak je kar kričala in kričala in sploh ni hotela nehati. Sploh ni poslušala. Ni hotela. Sem še jaz začela kričati.

»Ja, seveda! To so moji geni! V genih imam to, mami, saj si medicinska sestra, kaj malega se ti pa že mora sanjati o tem. Še dobro, da nimam njegovih, od tvojega frajerja! Ta ima šele pokvarjene! Smrdijo do neba! A veš ...«

Zaloputnila je z vrati. Ničesar več ni hotela slišati. Česa se je bala? Da ji bom povedala kar tako, naravnost? Ali ve ali ne ve, se je rolalo po moji izčrpani glavi. Se je vrtelo in bobnelo. Strašno se je.

Ja, čas bo, da spokam. Da grem. Bo tudi mali Urški delal to? Tej, ki je čisto njegova? A ji bo? Ja, končati bo treba. Kje se zadržuješ, oče moj? Kje je tvoj beli konj? Saj veš, kako dolgo te že čakam. Pridi! Reši me! Odreši.

Nobene moči nisem imela več. Vrtiljak. Slabost. Samo bruhala sem in bruhala, do žolča sem se. Sem mislila, da bo šlo vse ven. Moj želodec, čreva, jetra, ali karkoli že, najbolj pa sem si želela, da bi izbruhala svoje srce. Ga poteptala. Steptala. V nič bi ga.

Bi postala ledena roža.

Bi postala ena lepa bela magnolija.

Bi bila potem čista?

Bi?



Naslednji dan nisem mogla nikamor. Bila sem popolnoma uničena. Je bil to maček? Premila in prelepa beseda za moje počutje. Vse me je bolelo, še lasje so me in vsak noht.

K meni sta prišli Mija in Pika. Skrbelo ju je.

»Kaj te je pičilo?« sta me spraševali.

Hotela sem se ju čim prej znebiti, sploh mi ni bilo do pogovora in bolj ko sta silili vame, bolj sta mi šli na živce in začela sem kričati, naj se pobereta.

»Mir hočem!« sem zakričala.

»Dosti vaju imam! Vseh vas imam! Spokajta!«

Konec. Končati. Samo to sem si želela in nobene volje in moči nisem imela več, da bi jima karkoli razlagala.

»Nehaj, Lucija! Si noseča ali kaj? Vse se da urediti. Gotovo je še čas,« me je mirila Pika.

To sta torej mislili. To sta pogruntali. Da sem noseča! Je to najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi?

»Spokajta! Spokajta!« sem še kar naprej kričala in zdi se mi, da sploh nisem mogla nehati. Me je zmanjkalo. Ko sem spet odprla oči, je bil mrak in sama sem bila, tako sama, okoli mene pa ena sama velika tišina.



Kakšen dan ali dva sem še ostala doma. Vse iz tistega časa je zavito v meglo. Mama. Hladna tujka. Mene pa je odnašalo.

Potem sem se počasi spravila v šolo. Nekaj dni sem se trudila. Pa ni šlo. Nisem sledila, nič nisem štekala ... Vse se je zibalo, nagibalo in drselo nekam dol ... V šoli so že večkrat zahtevali, naj se kdo od mojih oglasi. Izmikala sem se. Zavlačevala, molčala, se izgovarjala ... Postala sem resen problem. Prihajala sem kakor kdaj in tudi odhajala. Če se je kdo od prfoksov obrnil name, sem kratko malo zapustila razred.

Nikogar ni bilo, ki bi me ustavil, nisem bila zmožna poslušati in v prvo vrsto si sploh nisem več upala pogledati. Samo v klop sem. Da bi le sama postala klop. To sem si želela.





########





Spizdi, Nik!

Kako žge! Da beseda žge?

Kako prav je imel Boris! Morala bi narediti sceno. Zdaj pa sem tu sama in skrita in vsi bodo pozabili name ...

Jaz pa v resnici tako zelo mislim nanje.

Letošnjo pomlad sem jih zamudila, prvič po dolgih in dolgih letih. So cvetele tako kot vsako leto? So me pogrešale? Me je on? Pomlad brez njih in poletje brez nje, brez zelene in lene, ki se vije nekam drugam, nekam stran, pa vendar je ves čas z nami. Kako naj brez?

Ja, napisala sem pismi. Dve. Popolnoma enaki, samo nagovor drug. Draga Pika! Draga Mija! Vse sem napisala. O meni, o Borisu, o ledenih rožah in vsem ... Kako da jih pogrešam! Pa kako se imajo in kaj je z Nežo in groza! Da Neži nisem nesla Cohena ... O Mija! O Pika! Kako zelo vaju ...

Neskončno sama. Me bo sploh kdo povohal? So vse zamolčali?

Se je pojavil dvom. Predolgo ni glasu o njej. Samo sem in tja kakšen telefon, da bo še vse v redu. Kaj bo v redu! Kaj sploh to govori? Zakaj hudiča ne pride? Kaj je kdo storil njej? In kako se je vse hitro uredilo. En, dva, tri. Odstranjena. Umaknjena. Pa sem se znašla tu, kjer sem, in izvedela, kako zelo težko je dobiti sobo v internatu, da imam gotovo dobre veze. Kakšne, se sprašujem? Po kakšnih vezah sem prišla sem?

Se je stari potuhnil? Me je odstranil? Kako mi je že takrat govoril?

»Prasica! Misliš, da ti bodo verjeli? Ena navadna bedna kreatura si, in ti boš pljuvala po komercialnem direktorju, ki zna štiri jezike in ga vse spoštuje in uboga?! Ti umazana, ogabna smet! Ti boš mene ... Pazi se!« To mi je.

Sem morala napisati pismi. Tri dni sem ju prenašala naokrog, šele potem sem se ojunačila in ju vrgla v tisti nabiralnik. Mi je bilo takoj žal. Prepozno! Kako težki sta ležali tam notri. Kot svinec. In potem čakanje in vprašanja. Že takoj prvo uro. Le kdaj pobirajo pošto? Celo noč in dan in noč. Je minil cel teden. Molk. Kaj se je zgodilo tam? Je tam konec sveta? Ni tam nikogar več? So sploh pobrali pisma? Kaj pa, če sem ju vrgla v kakšen star, pozabljen nabiralnik?

Koliko časa je minilo? Sto let? Ne bi ju smela. Kljub vsemu. Saj sem vedela. Počakati bi morala mamo. Obljubila sem ji! Izdala sem jo! Kaj sem storila? Zdaj bom brez mame, brez prijateljic. Brez vsega! Zamočila sem. Gabim se jima. Nikoli več ju ne bom videla. Zajela me je panika. Bledla sem. Se minute vlečejo kot ure ... Bledem. Začela sem bruhati. Dobila sem vročino ... Nekje daleč Katrin zaskrbljeni obraz. Ali pa Mijin! Okoli mene ljudje. Fuzla. Ena sama fuzla.





########





Vedela sem, da mora počiti, da tako ne gre več naprej. Ne more iti, da se mora nekaj zgoditi. Ves tisti čas, ko sem bledla in blodila, njega ni bilo. Nekaj bom morala storiti. Samo to sem vedela in molčala in stiskala zobe, ko je mati govorila: »Komaj čakam, da se vrne, on bo že naredil mir. Te bo znal ukrotiti!«

To mi je. Moja lastna mama! A ni vedela, da sem že ukročena? Popolnoma ... Uboga, naivna mati. Tako slepa in gluha! Zakaj?

Begala sem in tja, nikjer nisem zdržala, predvsem pa sem se skušala vsakomur izogniti, pa me je vseeno poiskal.

»Lucija! Rad bi ti pomagal. Prosim, daj mi možnost, samo pomagati ti hočem. Zaupaj mi! Nič ni tako slabo, da se ne bi dalo urediti.«

In takrat sem mu.

»Spizdi, Nik!« naravnost v njegove modre oči sem in sem videla solze tam, pa sem vseeno, polna gneva in ne vem česa, še enkrat zakričala: »Spizdi, Nik!«

Nem. Okamenel. Omrtvičen. Kar obstal je tam. Nekaj časa sva si stala nasproti. Takrat se je on prvi obrnil in odšel. Kar odšel. Počasi. Iz mojega sveta.

Ja, tako sem mu takrat. Je zdaj prepozno?

On pa je kar odhajal... Čisto počasi je ... S sklonjeno glavo, s sključenimi rameni, ko sem jaz stala, stala in molčala ... Sem si želela steči, sem mu hotela reči ... Samo ledena lupina sem bila. Prekleti jezik ... Prekleta jaz ...

Sem gledala za njim ... Dolgo sem ... Potem sem se tudi jaz počasi obrnila in šla, šla ...

Domov. Domov?

Nikogar ni bilo.



Vzela sem škarje. Začela rezati obleke in oblekice. Čipke in čipkice. Ja, in britev boža ličece lepe blede deklice. In zavese in zavesice, prte in prtičke, in igla boža srčece, lepi bledi deklici, in lase, svoje dolge svetle lase, kopitljač pa se reži, zavistno se reži pajac, in potem sem vzela njegov brivnik, njegov ogabni brivnik, in si obrila glavo. Sem planila po njenih šminkah. Firme, same firme! Jih drobila, lomila. Oranžno, roza, ciklamno. Živo rdeča, krvavo rdeča, ta bo prava! Najboljša! Piki piki pikica, to bo lepa slikica ... To bom lepa. Sem se namazala prek ust, od ušesa do ušesa sem se. Kot klovn. Ogaben, pokvarjen klovn. Ja, ko britev boža ličece ... zlobno se reži pajac ...

To sem storila.

Tako!

Si oblekla hlače in še ene in še ene, pa majico in pulover, pa še eno majico in še ... Se usedla za mizo. Pred sabo postavila škarje, pletilke, nož in britev. Sem čakala, in igla boža srčece, lepi mladi deklici, in čakala, čakala in britev riše ličece ... Samo sedela in čakala. Prasca umazanega. Moje telo je čakalo. Pripravljeno. Naj pride. Naj si drzne ... Prava jaz pa je plavala nad zelenim travnikom, nad rumenim regratom, in ga iskala.



OPROSTI, NIK!!!

Ljubim te, Nik!





########





Se prebudim. Drugje se.

»Hej! Bolje ti je. Si pa kuhala,« uzrem pred sabo obraz moje cimre.

»Uboga mala! Strašna mora te je tlačila. Poklicali smo zdravnika, pa ni vedel, kaj naj. Je rekel, da boš morala v bolnico, če ti ne pade vročina. No, zdi se mi, da ti je. Si se vrnila. Le od kod? Iz pekla? Izgledalo je že tako. Si nakladala, regljala, jokala in vse ... Ne boj se, nisem nič razumela,« je hitro dodala, ko je videla moj zgroženi pogled.

»Ti povem, imaš pa blažen dar govora, kadar si bolna. Si ga sama izumila, svoj jezik? Kaj takega pa še ne! Si kuhala in vrela, da je kar brbotalo!« me je zaskrbljeno, vprašujoče, obenem pa z nekakšnim olajšanjem gledala. Me je res, ali pa se mi je samo zdelo tako?

Ja, Katra! Nič ji ni bilo jasno. Meni pa! Prvič po dolgem času. Živim! Živa sem in zdaj. Prebujena v nov dan. Prerojena. Pred mano prijazen, topel in zaskrbljen človeški obraz. Sva molčali in se gledali. Prvič sva se.

In jaz ... Najbrž sem bila zoprna in odbijajoča, ko sem se iznenada pojavila tu, s svojim kislim obrazom in molkom. Kaj mi ni Mija vedno govorila, kako vzvišeno in ledeno delujem, da naravnost odbijam? Sem jaz tista?

»Oprosti!« sem spravila ven iz sebe.

»O pička! Zdaj se boš pa se opravičevala? Po vsem tem? Si kakšna ponižna butara ali kaj?« je ustrelila, se usedla poleg mene in me objela čez rame. V meni se je začelo krušiti in drobiti, celi kosi so se, in iz mene se je začelo cediti, kot da sem iz vode. Jok. V tujem naročju. Sem jokala in jokala in zdelo se mi je, da ne bom nikoli nehala. Kar trajalo je in trajalo.

Potem ko je bilo že vsega konec, ko se je sem in tja pojavil samo še kakšen hlip, se je Katra odmaknila od mene, široko odprtih oči sva se nekaj čas zgroženo gledali in nato je vzkliknila.

»Pišuka! Kaj takega pa še ne! Saj sva čist mokri,« in takrat sva planili v krohot, nor in odbit, ampak tako odrešujoč. Sploh nisva mogli nehati.

»Stara moja, to so živci!« je s težavo izjavila in se smejala naprej.

»Veš, moji tudi. Si me peklensko prestrašila. Sem mislila, da te bo kar pobralo.«

Najin histerični smeh se je počasi umiril. Midve tudi.

»Poglej, kaj imaš tukaj!« je pokazala na omarico, poleg postelje.

Dve pismi in en paket.

»Da ne govorim o telefonu. Včeraj je kar naprej zvonil. Zate! Si moreš misliti? A so se zbudili od mrtvih, tisti tam, od koder si? Se mi zdi, da si tu že kakšnega pol leta, pa te do zdaj ni še nihče povohal. Kakšno čorbo si skuhala? Gotovo zelo vročo,« me je vprašujoče gledala.

»Vse boš izvedela,« sem ji rekla in resno mislila.

»Hvala ti!« sem jo potem potrepljala po roki: »Ti ne veš, kako zelo si podobna eni moji prijateljici. Še preklinjaš tako kot ona. Ne moreš si misliti ...« se mi je začel trgati glas.

»Pusti! Saj je dovolj časa. Najbrž bi rada v miru pogledala to kramo. Se bom malo pobrala in se razgledala naokoli, potem pa lahko še kakšno rečeva,« in že je ni bilo.

Nervozna, polna pričakovanja in strahu, sem se ozirala po stvareh na omarici. Dve pismi. Eno večje, drugo manjše. Eno z Mijino pisavo, drugo s Pikino. Pa še majhen, kockast paket. Tudi to pisavo sem poznala. Njegova. Nikova. Le kaj?

Sem vzela tisto večjo, debelejšo kuverto. Mijino. Ona bo gotovo še najbolj pozitivna. Iz najbolj bednih stvari, zna izluščiti kaj veselega. Odprem. Samo en majhen kos papirja in kaseta.

Na listu pa ...

Draga moja!

Me boš morala kar poslušati. Saj veš, da nisem preveč pismena, pa tudi ne da se mi. Te bom dotolkla s svojim glasom. Se me ne boš znebila. Ni kaj! Zdaj pa se spravi poslušat!

Mija, stara Mija, in vtaknem kaseto v stroj. Že drdra in bruha.

»Hej! Eno veliko, kolosalno presenečenje si! Ena tepka! Kar mrkneš. Za pol leta, takole mimogrede. Te bom za ušesa, ko te prvič vidim. Te bom ozmerjala in nahrulila. Te bom ...«

Premolk.

»Si bom že kaj izmislila, ampak ni več dosti časa. Počitnice se bližajo in povem ti, da tukaj računamo nate. Stoprocentno! Pazi se, če se ne namalaš! Te pridem iskat in izbezat iz tiste luknje. Ali pa si ti že tam, kamor že ves čas hočemo. Ja, bom prišla k tebi in se me ne boš znebila. Zlepa že ne! Toliko za uvod.«

V sobo je prišla Katra, ko je videla, da poslušam, se je hotela obrniti. Pomignila sem ji, naj gre naprej, in ustavila kaseto.

»Ostani! Poslušaj, če hočeš, prosim. Želim si!« sem jo.

»Okej! Če ti ni zoprno,« je rekla in se usedla na tla.

Prižgala sem kasetar in sobo je spet napolnil Mijin glas.

»Ko si izginila, sva se vrteli okoli tvojih, kot mački okoli vrele kaše sva se. Tvoja mama je bila popolnoma spremenjena. Bleda kot zid, premikala se je kot kakšna senca in ves čas je zatrjevala, da si nekaj zbolela in da si hotela stran, da pa si zdaj čisto v redu. Več ni hotela povedati, midve pa tudi nisva drezali vanjo. Saj veš, mislili sva, da si noseča, da je najbrž prepozno za splav, da si se umaknila in šla kam rodit. Ko nori sva se spraševali. S kom? Nič nama ni bilo jasno. Zakaj tako skrivanje? Spet tista trapasta kamena doba, na katero naletiš za vsakim vogalom. Bilo je čisto odbito. Kdaj in s kom? To je bil največji misterij. No, kaj bi si pa ti mislila? In tako in zato sva jo pustila pri miru. Celo smilila se nama je in si moreš misliti, tepki neumni sva jima še pomagali. Povsod naokrog sva govorili, da si super, da se kar naprej slišimo in si dopisujemo in podobno sranje. Kakšen absurd! Pa kaj! Kaj dosti nama nisi bila v pomoč. Nama nisi zaupala. Zdaj ni primeren čas za očitke, ampak povem ti, da jih boš še slišala, madonca, da jih boš!«

Premolk.

»Kako hitro se razkurim. No, vseeno se nama je zdelo čudno, da nista hotela povedati, kje si. Hoteli sva te poiskati. Da nama daš še eno šanso, in če sva tako zanič in slabi, se potem lahko pobereva in se nikoli več ne slišimo in vidimo. Tako sva se odločili. Rekla sta, da nočeš nikogar videti, da te obiščejo vsako nedeljo in da ti lahko, če hočeva, piševa. Ne boš verjela, vsako nedeljo so se spravili v avto, z najinimi pismi, seveda, in se odpeljali, pozno zvečer pa so se vračali. Le kam? Šele zdaj vem, da samo k tebi ne. Sem čakala tiste nedeljske večere. Ko sem slišala vaš avto, me je imelo, da bi letela vprašat, saj sem včasih. Kot veš, tvojega odgovora ni bilo. Nikoli! Nekajkrat sva še pisali in ugotovili, da se ne izplača. Vedno sva dobili iste odgovore.

'Žal! Ničesar nimava za vaju.'

Si naju začela krepko jeziti.

In on. Ti ne veš, kako se je slinil. Kako grozno da mu je hudo, da se zelo trudi in da naju zaenkrat res še nočeš videti, da še nisi pripravljena. Na kaj, hudiča, si rečem zdaj! Da naj potrpiva, da bo že on vse uredil in da je prepričan, da ti midve in celo on, Nik, si moreš misliti, da smo tisti, ki ti lahko pomagamo. Mi je kar slabo! Kako smo nasedli! Prozorna, bedna finta! Le kako naj zblojena šestnajstletnica, ki celo življenje živi v enem zaplankanem kraju in naenkrat noče nikogar več videti, niti svojih prijateljic, s katerimi je že vse življenje, in zaupa samo še svojemu očimu, ki ga pozna šele par let? Ja, če bi vedele! Ti pa si bila takrat, preden si mrknila, tako odbita in sovražna do vseh nas. Šele zdaj vidim, kako je bilo vse iz trte zvito. En beden scenarij. En nateg, velik, klavrn nateg. Kako me je sram! Ta tip ni čist. Ampak to mi je jasno šele zdaj. Veš kaj! Celo tolažile smo ga, reveža sesutega. Naj se nikar preveč ne sekira, sva mu ... Si izpadla ena hladna baraba, ki se poigrava s tistimi, ki te imajo radi. Za crknit! Najraje bi se pogreznila v zemljo.

Tako prej!

Potem pa naenkrat tvoji pismi. Naju je vrglo.«

Premolk.

»Ta bedna kugla! Kaj vse se plazi in lazi po njej! Saj ne morem verjeti.«

Premolk.

»Sploh nisva vedeli, kaj naj. Kakšne tri dni sva bili čisto zmedeni in ohromeli. Me je imelo, da bi šla gor in jima kaj naredila.

S Piko sva skovali načrt. Počakali sva, da se je pobral in sva šli k tvoji mami. Nekako sva verjeli, da nama bo zaupala, saj jo poznava že celo življenje. In mama je le mama. Sva ji rekli, kako je čudno, da je tukaj že maj, o tebi pa ne duha in ne sluha. Pa ni bilo nič od nje. Kot da bi bila zadrogirana, in verjetno je bila res polna tablet. Kot papiga je ponavljala, da si v redu, in potem sva jo kar naravnost vprašali, če si že rodila. Popolnoma se je zmedla. Začela je jecljati in nekaj govoričiti. Ja a ni bila noseča, sva jo vprašali. Kako naju je gledala! Nič ni štekala. Popolnoma nič! Z njo si nisva mogli prav nič pomagati, pa sva jo hoteli dobiti samo na finto, da jo ujameva na kakšni laži, da ji poveva, kar veva, jo postaviva ob zid in potem skupaj skujemo načrt. Pa ni bilo vredno.

Torej kaj? Pobrali sva se in se plazili naokrog po mestu. Pojma nisva imeli, kaj naj. In na koga naletiva? Nanj! Že od daleč nama je mahal in nekaj klical. Ti ne veš, kako sva se pobrali, kako sva bežali. Dve odbiti. Me zanima, če mu je kliknilo!

Tako so minili trije dnevi, midve pa nič, še pisali ti nisva. Sva ugotovili, da je to za naju preveč, da potrebujeva pomoč. Pismi sva končno pokazali Pikinemu očetu. Da bi ga videla! Ko je bral, je kar spreminjal barve, sem mislila, da ga bo kap. Potem pa ... Saj ne znam povedati, začel je kričati in preklinjati, spuščal je take, ki so še zame prehude. Ti starci obvladajo marsikaj. Me presenečajo, vedno znova. Ko bodo prišli boljši časi, ga bom malo potipala, si bom nabrala nekaj novih, sočnih.

Na kratko. Bil je blazno besen in sploh si ne moreš predstavljati mirnega Pikinega očeta, kakšen je, ko pobesni. Ti ne znam opisati. No, popolnoma ga je vrglo s tira in razbesnilo in ne moreš si misliti, kako je bilo to odrešujoče in pomirjujoče zame. Kup tvojega govna, ki me je dušil in davil, se je zmanjšal na pol. Oprosti, da tako govorim, ampak res me je zadelo in niti slučajno si ne morem predstavljati, kako bi mi bilo v tvoji koži. Brrrr!

Ko se je pomiril, je najprej klical tvojo matko in zahteval, naj se takoj namala pri njem. Se je nekaj zgovarjala, pa jo je takoj prekinil.

'Ne, Rozalija, tako pa že ne bo šlo. Če hočeš Urški in sebi dobro, pridi takoj sem! Pol ure imaš časa, potem bom pa poklical policijo. Ti že veš, zakaj!' in je odložil slušalko.

Rekel je, da ji hoče pomagati, ji dati šanso, da se pobere, ker ve, da je v redu ženska, njega pa bo tako ali tako prijavil. Ga je treba zapečatiti.

Res je prišla. Morala se je nabasati s kakšno stvarjo. Izgledala je popolnoma mirna in mrtvo hladna. Opicanjena od nog do glave, odločna in pripravljena na vse, nas je zviška in prezirljivo gledala. Jo je on napumpal? Samo to je še manjkalo, da bi nam rekla, kaj se pa greste? Me je kar zasrbelo. Seveda sta naju poslala ven. Sva pa pred vrati prisluškovali. Kaj pa drugega! Ničesar nisva hoteli zamuditi.

Takoj je začela, zelo samozavestno, da ne ve, o čem naj se onadva menita. Pa je spet popenil in vpil nanjo, da sploh ni normalna in da bo tudi njo prijavil. Da padeš dol! Še posebej, ko je začela govoričiti nekaj o tem, da si si vse skupaj izmislila, da kar naprej lažeš, ker ga tako zelo sovražiš in si ljubosumna, da si bolna, on pa te ima tako rad. Ja, to je rekla. Da si si vse kratko malo izmislila. On pa je popolnoma razkurjen vpil, da je sramota od matere, da ne verjame lastni hčeri in dopušča, da ji ukazuje manijak in norec.

'Rozalija! Če bi bil jaz ti, če bi bil jaz Lucijina mama! Veš, kaj bi mu naredil? Zadavil bi ga! S svojimi rokami bi ga. Ti pa!' je bil čisto penast.

Verjel ti je. Niti za hip ni pomislil, da je tvoje pismo zlagano. On ti je bolj kot ona. Kakšen dedec! Da odrasel zaupa eni smrklji! Že vnaprej je bil na tvoji strani. To je to! Saj smo vsi ljudje. Veliki, majhni, neumni in pametni ...«

Premolk.

»Bom prestopila? Bom začela celo verjeti? V raso? Ti povem, da takrat sem. Sem verjela! Smo, sem si rekla. Še je vredno! Pikin stari je mega.

Tvoja mama pa se še kar ni dala. Še vedno je zagovarjala tistega kretena.

'Če nič, pa nič! Hotel sem ti dobro, te opozoriti in ti pomagati. Šel bom in vaju prijavil. A mogoče misliš, da ti bo stal ob strani? Samo sebe bo pral, ti povem! Se ti bo zgodilo, veš, kaj se ti bo? Ostala boš sama. Popolnoma. Najprej brez njega, pa brez Urške in seveda Lucije. Saj sama prosiš za to! Ti sploh nisi nobena mati!'

Jo je popolnoma stisnil. Sesula se je kot prazna vreča. Oprosti izrazu. Še vedno je tvoja mama, ampak to si je zaslužila.

Potem je začela. Da si se res zelo spremenila. Bila je prepričana, da si ljubosumna in še vedno čakaš očeta, da se vrne ... Ampak ona je bila tako srečna. Bil je njen sanjski tip in marsikatera ji ga je zavidala. Lep, pameten, situiran. Da je bila popolnoma nora nanj in da je ni bilo stvari, ki bi jo odvrnila od njega. In kako je postajalo vedno bolj neznosno in je začel napeljevati, da bi bilo mogoče dobro, da spremeniš okolje, da te bo spravil v Ljubljano, kasneje pa bi tako ali tako tudi oni prišli za tabo. Njej je bila ta zamisel všeč, pravzaprav se ji je zdela imenitna, saj si ji zrasla čez glavo, sploh ni več vedela, kaj naj s tabo, tudi v šoli si popustila, celo napila si se ga ... Kakšna groza! Jo je lepo pretental in prepričal

In šok. Kakšno so te našli takrat, ko so se tisti večer vrnili domov. Na sebi si imela toliko obleke, da si izgledala kot kakšna stokilska gmota in si kar sedela tam s tistim grozečim in pretečim pogledom ... Pa tista obrita glava ... Kaj sem zamudila! In kako si bila vsa rdeče popackana in v roki držala tisti nož. Popolnoma tuje in grozljivo bitje. Bila je prepričana, da se ti je zmešalo. Ljubica, saj se ti je res. Hotela je poklicati rešilca! Pa ni pustil. Je bil cel kaos. Ti si naenkrat začela kričati in mahati z nožem. Zgrabil te je za roko in ti iztrgal nož, njej pa ukazal, naj ti da kakšno pomirjevalo. Ubogala ga je. Kot vedno.

Cel dan si spala in stokala. Medtem je vse uredil in rekel, da se bo za nekaj dni umaknil, da boš prišla k sebi in te bo pripravila. Da ti morata dati še eno šanso, da znova začneš, ker če bi te poslali v kakšno psihiatrično bolnico, se zlepa ne boš pobrala in bo mogoče s tabo še slabše. Naivna, lahkoverna duša! Kar primazala bi ji eno. Ko si prišla k sebi, ti je stregla, saj veš, od spredaj in zadaj ti je, in ti obljubila vse tisto, zaradi česar si se potuhnila za pol leta. Ja, si ji verjela, svoji materi. Saj bi ji jaz tudi. Si te kar predstavljam, kako si jo čakala. Zaman! Si mislila, da boste skupaj ve tri? Same. Da bo prišla in boste začele znova. Nje pa ni bilo, samo sem in tja te je poklicala in še to komaj. Ni zmogla! Ja, on pa je vse uredil. Tvojo šolo in internat. Dobre veze. Prasci imajo vedno dobre zveze. Tako!

Nekaj pa mi ni jasno. A je mislil, da boš vedno tiho? Te je imel za tako? Te je tako obvladal? Norec! Samo to lahko rečem. Enkrat bi se tako ali tako moral opeči. A je mislil, da je tako vsemogočen? Le kdo bi vedel... Tako!«

Tako.

Kaseta je še tekla, glasu pa nobenega. Sem že iztegnila prst, da bi jo ustavila, takrat pa ...

»Ne! Ne ugašaj še. Nisem še končala. Haha, a sem te?

Še nekaj novic imam zate. Nakladam, kaj? Saj sem ti rekla, da se me ne boš znebila.

Prva novica. Si moreš misliti! Dobila sem videokamero. Stari mi jo je kupil.

'Računaj name,' je rekel, ko mi je februarja za rojstni dan prinesel tisto škatlo. Skoraj sem počila od smeha, saj se spomniš, in potem gre in mi reče ravno to, naj računam nanj, in sem mu zapela: U ime svih nas iz petdeset i neke ...

'Bejž, ti pa tvoj jezik. Raje poglej, kaj sem ti prinesel.'

Sem odvila in odprla. Zatolkel me je, stari! Popolnoma me je. Me je ganil. Veš, kaj sem naredila? Nekaj, česar že sto let nisem. Objela sem ga, mumijo staro. 'Ej, stari, a se ti je snelo?' je rekel moj umazani, izdajalski jezik.

Takoj sem šla na delo in naredila nekaj lepih posnetkov naših rovt. Za začetek.

Druga strašna novica. Pika je spremenila svoj stil. Pravzaprav dva. Shujšala je. Krepko. Postala je prava Emily Watson. Medtem je tudi videla Lom valov in bila z mojo primerjavo zadovoljna, toda film jo je čisto sesul. Nič čudnega, saj je skoraj vsakega, ki ga poznam.

In še to. Nič več sodčkov in hlebčkov. Se splača videti, ampak o tem ti naj kar sama, pa tudi o svojem strašnem Mihatu.

Neža. Mislim, da se ji bo izšlo. Zdaj je pri nas doma. Otroka tudi. Je gužva, ampak smo zadovoljni. Noče ga tožiti. Upam, da ji ne bo žal. Privolil je v ločitev in tudi, da ji bo redno plačeval za otroka, pa še zanjo, dokler se ne pobere. Najbrž bo to še najboljše. Vsaj upam! Po kilometrskih debatah smo jo prepričali, da bo zanjo še najboljše, da se spravi študirat. Mama bo skrbela za mala dva. Veš, ostala je brez službe in zato je bila tako zatežena. Postala je višek in nikomur si ni upala tega povedati. Kot da bi bila kaj kriva. Te to na koga spominja?

Kaj naj ti še povem? Z moje strani bo to vse. Zdaj si ti na vrsti, samo ne smili se sama sebi. Nam se. Ali smo ali nismo?«

Premolk.

»Veš ... Nik je prebral pismo. Tako sva se s Piko skupaj odločili. Pravico ima do tega, pa si misli, kar hočeš. Sploh pa mi ni jasno, kako more imeti nekdo nekoga tako rad ... Res te ima.

Se vidimo, Lucija ... Komaj čakam ... V hiši nasprot sonca ni nikol noči ... vse dneve nas ljubezen ... nas ljubezen gor drži ... Stari Pero. Pa naj kdo reče kaj čez njega. Pozitivc! Živ pozitivc ... V hiši nasprot sonca nikoli nič ne mine in pesem ptic na vrtu je močnejša od tišine ... Baj Lucija! ... V hiši nasprot sonca ...«

Je še kar pela, dokler se ni kaseta odvrtela.



»Fiju! Tej pa teče. Je to ta, ki sem ji podobna?« je prekinila tišino Katra.

»Ja,« sem rekla. Obema je bilo nerodno.

»Naenkrat te je polna soba in moja glava tudi. Kaj naj rečem? Kako naj bi vedela! Kar naenkrat si se znašla tu, s tisto svojo obrito glavo, in me važno gledala. Mi je kar zavrelo. Sem si rekla, ta gosposka rit me pa že ne bo. Zaprla ji bom usta, jo bom zatrla takoj na začetku, še preden bo ona mene.«

»Saj vem, zoprna sem bila, ampak tako izgubljena. Nisem znala pokazati. Nikomur nisem. Saj vidiš, kaj sem zakuhala,« sem ji opravičujoče.

»Ja, stara, nasrkala si. To, kar se ti je rolalo, je preveč, ampak še vedno si tukaj in zdaj. Živa in zdrava. Pišuka, kakšne klobasam! Saj sem kot kakšna stara baba. Pa še res je. Prijatelje imaš. Nisi sama. Treba je zaupati ljudem, saj lajf je konec koncev nekaj čisto znosnega. Se splača,« je rekla in se začela odpravljati.

»V šolo moram, mi je zagustilo, zdaj na koncu. Se vidimo.«

Jaz pa sem se spravila k Pikinemu pismu.



Draga Lucija!

Ne veš, kako zelo te pogrešam ...

Ne bom veliko. Sploh ne vem, kako naj ti, kako naj sebi. Ti ne veš, kako krivo se počutim, pa saj nisem mogla drugače. Nič nisem mogla. Tako tuja in drugačna si postala. Nedostopna. Vse po vrsti si nas odganjala in sploh se ni dalo do tebe. Oprosti, če sem kaj spregledala, če nisem česa, kar bi lahko. Oče pravi, da si nimam kaj očitati in da bo s tabo še vse v redu, da ni razloga za konec sveta. Verjamem mu, ker hočem, da je tako.

Vem, da ti je Mija poslala kaseto in ti je vsega dosti naložila. Ne bom ponavljala, napisala ti bom, kar mi je zate naročil oče.

Prijavil je samo njega. Tvoje mame ni, ker ji hoče dati možnost, da se pobere, je pa zahteval od nje, da ga toži, da ga obe. Tako se bo lažje izmazala. Zaradi malomarnosti in čustvene zasvojenosti. Pa še res je! Najbrž bo dobila kakšen opomin sodišča, kot neskrbna ali ne vem kakšna mati, in to bo mogoče vse. Torej bo treba na sodišče, najbrž bo zoprno in boleče, ampak pravi, da ne vidi drugega izhoda. Čeprav! Tip je izginil. Pobral je svoje reči in čez noč je izpuhtel. Zdi se, da se je spokal nekam ven.

Tvoja mama je precej na psu, ampak oče pravi, da bo še vse v redu. K njemu hodi na razgovore. Zelo se boji srečanja s tabo, obenem pa si to najbolj želi.

Vse to mi je oče in da se bo v kratkem oglasil pri tebi.

Drugo pa. Shujšala sem. Ne bašem se več s sladkarijami. Samo to, pa me je že nekaj kil manj. Mija sicer pravi, da je to naredila ljubezen, pa saj veš, kakšna je ona. Mogoče ima tokrat celo prav. Res sem zaljubljena.

Najbrž že veš, da sem spremenila stil. Nobenih okroglih, pocukranih angelčkov več. Kar samo od sebe je prišlo. Čisto drugačne oblike ... Saj veš, Mija preklinja in besni, celo stepla bi se, kadar je zelo jezna. Misliš, da jaz ne čutim tega? Da ne? Pa še kako! Se besno spravim na glino. Jo gnetem, tolčem, valjam, da kar teče od mene in od nje. In tako sem se. Po Nežini smoli, po tvojem odhodu, sem se silovito spravila nanjo in nastale so popolnoma drugačne stvari. Ti ne povem, kakšne. Sama jih boš morala priti pogledat. Te čakamo. Te pogrešamo.

In, prosim! Nikoli več nam ne stori kaj takega! Moraš nam zaupati! In tu je še Nik. Misli nanj, saj tudi on nate.

V pismu si pisala o Borisu. Veš, kaj sem naredila včeraj? Šla sem v Kotel. Tresla sem se kot šiba na vodi in tam s prestrašenim in piskajočim glasom vsa panična kričala, če kdo pozna Borisa. Vsi so se mi smejali. Bil je tam. S sabo sem imela en svoj kip.

»Dete moje,« je nekaj začel.

»Nič dete moje! Poberi se! Vzemi se v roke! Cepec, kreten! Se zavedaš, kaj delaš?« sem vpila nanj in mu dala v roke moj kip.

»Veš, ta kepa, to si ti! Besna in ogorčena sem mislila nate in nastalo je tole. Kar oglej se!« sem se obrnila in šla. Bil je pijan, da se je komaj držal na nogah.

Ko sem to povedala Miji, je skoraj počila od smeha.

»A zdaj boš pa še klošarje zalagala s svojo umetnostjo?« se je norčevala.

No, potem je priznala, da ga je tudi sama nameravala poiskati in da ga najbrž še bo, da sem jo popolnoma presenetila. Ja, je rekla, da sem se obnašala kot prava Mija in da bom težko dobila od nje večji kompliment. Gobezdalo, kot vedno.

Kaj misliš? Se bo pobral? Verjamem v to. Hočem.

Tako! To bi bilo nekako vse. Se vidimo, Lucija.

Lep pozdrav

Tvoja Pika





Samo en dan in naenkrat je vse drugače. Popoln obrat. Kot da bi kdo zamahnil s čarobno palico. Utrujena in izčrpana sem se naslonila na blazino in vzela v roke tisti mali, lahki paket, ga obračala, ovohavala in poskušala uganiti, kaj je notri. Malo bo še počakala.



Mislim, da sem zadremala. Zmotil me je šum pred vrati in rahlo trkanje. Naenkrat je stal pred mano Pikin oče.

Majhen, okrogel, s skuštranimi lasmi in brado, me je zardel in mencajoč pozdravil. Nekaj časa sva se gledala. Kot da se vidiva prvič. Drugače sva se.

»Pohitel sem. Rekli so, da si bolna. Pika in Mija sta hoteli z menoj, komaj sem se ju odkrižal. V soboto bosta prišli. Sami. Tako se mi zdi še najboljše. Kako si?«

Rekla sem mu, da sem čisto v redu, da sem glede na vse pravzaprav super, da pa sem izčrpana in imam najbrž še malo vročine.

Potipal mi je čelo in rekel: »Za nikamor nisi. Sem mislil, da te bom lahko peljal kam ven. Zunaj vse cveti in zeleni. Si sploh opazila? Tu je tako turobno in pusto. Veš, poznam čudovite kotičke. Ko smo še študirali ... Saj mi ne bi verjela,« me je zardel pogledal.

»O ja, pa bi vam!« sem mu pomežiknila in zadrega, ki je napolnjevala sobo, se je razblinila. Pogovor je stekel. O podrobnostih nisva. Vem. Je obziren. Sicer pa kaj, v tistih pismih sem vse napisala. Prišel je, da pogleda, kako in kaj je z mano.

»Še dobro, da si. Nekaj si morala. Nič se ne da spremeniti. Za nazaj. Tako kot je, je. Naprej pa ... Vse te še čaka. Veliko te in največ je odvisno od tebe. Sama se boš morala odločiti. Veš, nisem prišel samo v svojem imenu, še v enem sem. Grozno se počuti. Ji boš sploh lahko oprostila vse tisto, česar ni storila in opazila? Zaslepljena je bila in slepo zaljubljena, bil je njen bog in za vse drugo je bila gluha. Verjameš? Jaz ji ... Nekako se bosta morali pobrati. Potrebujeta se,« je govoril.

»Saj vem,« sem rekla in misel na mamo mi ni bila prijetna. Nasprotno. Odpor in jezo mi je sprožila.

»Ja! Saj mi je jasno, ampak zaenkrat je sploh še ne morem videti. Nočem!« sem zabrusila.

»Zelo se je spremenila. Zdaj se seli v majhno stanovanje v centru. Tudi ona se boji. In, veš, Urška te ni pozabila. Moja Lu, govori kar naprej in stiska k sebi lutko, ki si ji jo baje ti naredila. Morala se boš odločiti. Šolo lahko nadaljuješ tu, mogoče bo to še najbolje, samo kaj boš med počitnicami? Vsak čas bodo in tukaj ne moreš ostati. Kam boš s sabo? Lahko si pri nas, ampak se mi zdi, da to ne bi bila preveč dobra odločitev. Kaj misliš?« me je motril.

Skomignila sem z rameni. Kaj pa jaz vem?! Naenkrat se je toliko zgodilo.

»Saj imaš še čas. Pozdravi se, spočij in potem ti bo lažje,« sva še nekaj časa klepetala, potem pa se je začel odpravljati.

»Vse bo še dobro in čuvaj se za soboto. Pridrveli bosta kot dve sneti sekiri in ti ne bosta pustili dihati. Komaj čakata,« se je poslovil in obljubil, da se bo še oglasil.



Kaj je že rekla Katra? Da je znosno živet... Samo en majhen poljub mi dej in vse bo tko kot prej... Pri meni ne. Nikoli več. Saj nisem kakšen zaklet žabji fosil! Šlo pa bo. To vem.

Zdaj jo moram odpreti. Me že cel dan čaka. Le česa se bojim?

»Hej! Tu si!« je priropotala v sobo Katra.

»Kje pa naj bom? Kam pa naj grem!« sem jo začudeno gledala.

»Kaj pa jaz vem. Se mi je že zdelo, da se mi je o vsem skupaj sanjalo. Nekako se mi vedno dogaja, da se s kom zbližam, potem pa izgine kot kafra. Se mi to dogaja s prijateljicami, pa tudi s tipčki. Kar naenkrat ostanem sama, pa nikoli ne vem, zakaj,« mi je resno.

»Me boš morala še kar prenašati,« sem ji odvrnila.

»Saj ni tako slabo. Zdaj pa mi povej kaj o tistih svojih rovtah.«

»Kaj pa če bi mi ti kaj povedala o svojih? Od kod pravzaprav si?« sem jo radovedno gledala in šele zdaj pomislila, da o njej ne vem popolnoma nič.

»Bolje, da me ne bi vprašala. Da bi ti videla tiste naše zahojene in zakotne kraje! Saj si ne moreš predstavljati. Kamor greš, si grizeš kolena in nikjer ni nobenega dobrega frajerja, sami zagamani in zarukani kmetje, ki te kar naprej sprašujejo: Ej! Dečva, kam jo pa mahaš? Ampak veš, je pa lepo. Tako zelo lepo! Jih pogrešam. Naše kmete! Pa saj ne boš verjela, še traktorje pogrešam, pa vile in krave ... Bolje, da neham. Veš, da bom prišla skozi brez popravca?«

Klepetali sva pozno v noč. Kako dolgo že nisem. Da pustiš besedam na dan. Da kar vrejo. Da kar tako, malo sem, malo tja ... Nič ne paziš. Nakladaš levo in desno, kar nekam v tri dni ...





########





Mesto spi. Katra spi. Tišina. Sama sem.

Odvila sem prvi ovoj. Še en nežen, rožnat, svilen ... Mala bela škatla ... Odprem ... Saj sem vedela.

Magnolija. Bela in sama. Torej jih nisem čisto zamudila?

Si rečem. Dotakni se je. Zdaj ti nič več ne more. Si že bila ledena princesa. Topla je. Gladka. Nežna. Jo vzamem k sebi, jo poduham.

Pod njo je bil majhen listek.



Čakam te!

Nik



Samo to.

Ej, Nik! Ti bom lahko?

Ljubim te, Nik!

Ti bom?

Oprosti, Nik!

Se da?

Kako sem že sanjala? Med trave, med regrat, se predala vesolju in vsem ... Bova? Me je strah, ampak ga bom premagala. Ali sem, ali nisem? Vse je še pred mano.

»Ja, saj sem fajterka!« sem si rekla.

Za ta dan je bilo dosti. Veliko besed. Veliko vsega. Pa ne preveč.

Sem se odpravila, tja sem šla, med dišeče zelene trave, k zeleni in leni sem, sva se zlili skupaj in si šepetali, zeleno in leno sva si in naprej, samo naprej naju je neslo.





V besedilu so bili odlomki iz pesmi:



Pankrti: Metka, Peter Lovšin: Hiša nasprot sonca, Peter Lovšin: Dokler bodo tekle reke, Josip Murn: Pa ne pojdem prek poljan, Marko Brecelj: Črni Peter, Peter Lovšin: Sam en majhen poljub.