Estera Cerar Tehniški muzej Slovenije, Ljubljana Razvoj tekstilne obrti v prvi polovici 20. stoletja Development of Textile Craft in First Half of 20th Century Izvirni znanstveni članek/Original Scientific Paper Prispelo/Received 07-2012 • Sprejeto/Accepted 09-2012 Izvleček Slovenija pred prvo svetovno vojno v okviru avstro-ogrske monarhije ni bila industrijska dežela. Redke tekstilne tovarne, med večjimi so bile tovarne v Litiji, Tržiču in Ljubljani, so bile vse v tujih rokah. Po nastanku Kraljevine SHS se je položaj bistveno spremenil, kajti Slovenija je postala industrijsko najbolj razvita pokrajina prve Jugoslavije, prav tako se je močno povečal delež domačega kapitala. Z naraščajočo industrializacijo se je v gospodarstvu čedalje bolj uveljavljalo tudi slovensko obrtništvo. Cilj raziskave je bil prikazati položaj in obseg tekstilne dejavnosti v prvi polovici 20. stoletja in ugotoviti, kakšen je bil položaj tekstilnih obrtnikov po prvi svetovni vojni, med gospodarsko krizo in v letih pred drugo svetovno vojno, koliko jih je bilo, s kakšnimi problemi so se spopadali, kako so bili organizirani, ali so imeli zaposleno pomožno osebje in v kolikšni meri je razvoj tekstilne industrije vplival na propad obrti. Raziskava je pokazala, da so se v tem času v okoliših na novo nastale industrije v Sloveniji začele razvijati nove obrtne stroke, ki so predelovale npr. polizdelke tekstilnih tovarn. V zvezi s tekstilno stroko se je razvila obrt pleteninarjev (trikotaže), za potrebe tekstilne industrije so obrtniki strugarske in kartonažne stroke izdelovali razne tehnične potrebščine. Ta obrtniška proizvodnja deloma ni imela konkurence v industrijski proizvodnji, deloma pa je industrijsko proizvodnjo dopolnjevala. V raziskavi so poleg literature uporabljeni viri iz Arhiva Republike Slovenije (zapisniki občnih zborov in poročil o delovanju obrtnih zadrug in združenj, zapisniki sej Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, gradivo Okrožnega odbora obrtnih združenj v Ljubljani), Zgodovinskega arhiva v Ljubljani (adresarji mesta Ljubljane in okolice ter registri obrtnikov) in Zgodovinskega arhiva v Celju (fond mestne občine Celje 1918-1941, obrtne zadeve). Ključne besede: tekstilna obrt, tekstilna industrija, zgodovina tekstilne industrije Abstract Prior to the First World War, Slovenia - which was at the time a part of the Austro-Hungarian Empire - had a poorly developed industry. The few textile plants, the larger included works in Litija, Tržič and Ljubljana, were all in the hands of foreigners. Following the formation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, the situation changed significantly. In addition to becoming industrially the most developed region of the so-called "First Yugoslavia", the percentage of the local capital increased substantially. This industrialisation contributed greatly to the promotion and development of Slovenian crafts. The objective of this research was to illustrate both the situation and extent of the textile industry in the first half of the 20th century, as well as to investigate the lives of textile craftspeople after the First World War, during the Great Depression and in the years before the Secodn World War, focusing on how many craftspeople there were, what problems they had to deal with, their organisation and whether they employed support staff, and to what extent the development of the textile industry affected the decline of craft making. Korespondenčna avtorica/Corresponding author: Tekstilec, 2012, letn. 55, št. 4, str. 323-334 Mag. Estera Cerar Telefon: +386 1 4361606 E-pošta: estera.cerar@tms.si The research revealed that during this period, new trade branches started to develop within the districts of these newly established industries, e.g. the processing of semi-finished products of textile plants. Consequently, knitting crafts developed, whilst the craftspeople in the wood turning and cardboard box manufacturing started producing various technical requisites to meet the needs of the textile industry. The craft making either did not have any direct competition from these new industries or they supplemented it. In addition to the published materials, in this research, also the sources from the Archives of the Republic of Slovenia (minutes of annual meetings and reports on crafts cooperatives and associations, minutes of meetings by the Chamber of Commerce, Craft and Industry in Ljubljana, materials of the Regional Committee of Crafts Associations in Ljubljana), the Historical Archives of Ljubljana (directories of the city of Ljubljana and its surroundings and registers of craftsmen) and the Historical Archives of Celje (fund of Celje Municipality 1918-1941; crafts) were used. Keywords: textile craft, textile industry, craft making, history of the textile industry 1 Uvod Slovenija v avstro-ogrski monarhiji ni bila industrijska dežela. S poljedelstvom se je pred prvo svetovno vojno ukvarjalo 65 odstotkov prebivalstva. Na Slovenskem se zaradi zgodovinske odvisnosti ni akumuliral kapital, s katerim bi ustanavljali slovenska podjetja, zato se nista razvili domača industrija in veletrgovina. Slovenske dežele so gospodarsko zaostajale zlasti za avstrijskimi in češkimi. Kapital je bil večinoma v tuji lasti, presežki se niso vlagali v domače gospodarstvo oziroma v gradnjo novih manufaktur ali tovarn. S tujim kapitalom so k nam prišli tuji uradniki, tudi v industrijskih obratih, ki so pripadali tujcem, so bili na višjih položajih (vodje, tehnično osebje, inženirji, mehaniki, strojniki ipd.) večinoma tujci. Zaradi pomanjkanja delovnih mest so se ljudje ob koncu 19. stoletja množično izseljevali v tujino. Pred prvo svetovno vojno je bila industrijska in obrtna proizvodnja omejena pretežno na malo obdelano blago, izdelke so v glavnem uvažali. Na Slovenskem se ni razvilo meščanstvo in z njim industrija, obrt in trgovina. Imeli smo le obrtnike in male trgovce [1]. Delež prebivalstva, ki se je preživljal z obrtjo in industrijo, je bil največji na Primorskem in Koroškem, sledila je Kranjska, na zadnjem mestu je bila slovenska Štajerska. Tri najpomembnejše panoge (gradbeništvo, živilska industrija in oblačilne obrti) so leta 1910 zaposlovale več kot polovico neagrarnega delavstva na Slovenskem, vendar bi jih zaradi načina organizacije proizvodnje težko imeli za industrijske. Zlasti oblačilne obrti so bile razdrobljene na številne manjše obrate, v katerih je bilo zaposlenih le po nekaj ljudi ali pa je delal lastnik sam [2]. Prva svetovna vojna je usodno vplivala na slovenske dežele, ki so se po razpadu habsburške monarhije znašle v novem, drugačnem gospodarskem prostoru. Po nastanku Kraljevine SHS se je položaj Slovenije bistveno spremenil, kajti postala je industrijsko najbolj razvita pokrajina prve Jugoslavije. Do prevrata je bilo na Slovenskem 275 tovarn, do druge svetovne vojne pa je njihovo število naraslo na 523. Največ novih tovarn je nastalo med letoma 1919 in 1929. Povečal se je tudi delež domačega kapitala, a predvsem na račun tega, da je veliko tujcev po prevratu ostalo s svojimi tovarnami vred v novi državi in so prevzeli jugoslovansko državljanstvo. Še vedno pa ni bilo panoge, v kateri bi bil samo slovenski kapital [3]. Tekstilne industrije pred prvo svetovno vojno tako rekoč ni bilo. Bilo je sicer nekaj tovarn, vendar so bile vse v tujih rokah. Med večja podjetja štejemo predilnice in tkalnice v Litiji, Tržiču in Preboldu. Leta 1910 je bilo v tekstilni industriji zaposlenih komaj 1694 delavcev, ob koncu leta 1937 je njihovo število naraslo na 17.022 [4]. Z naraščajočo industrializacijo se je v gospodarstvu čedalje bolj uveljavljalo tudi slovensko obrtništvo. Želja po gospodarski osamosvojitvi in neodvisnosti od uvoza tujih izdelkov je pripeljala do nastanka raznih novih obrtnih strok, ki so se začele razvijati v okoliših na novo nastale industrije v Sloveniji. Predelovale so polizdelke, npr. raznih tekstilnih tovarn. V zvezi s tekstilno stroko se je razvila obrt pleteni-narjev (trikotaže), za potrebe tekstilne industrije so obrtniki strugarske in kartonažne stroke izdelovali razne tehnične potrebščine. Te vrste obrtniška proizvodnja deloma ni imela konkurence v industrijski proizvodnji, deloma pa je industrijsko proizvodnjo dopolnjevala [5]. Tekstilna obrtna dejavnost je obsegala tkalce, suk-narje, prejce, vrvarje, barvarje in tiskarje blaga, predilnice ovčje volne in tako imenovano oblačilno industrijo (krojače, šivilje, modistinje, klobučarje, izdelovalce perila, kravat in naramnic, pleteninarje, dežnikarje, rokavičarje ipd.) Druga svetovna vojna je ta razvoj prekinila. Okupator je veliko tovarn zaplenil, številne so prenehale obratovati, nekatere so bile huje poškodovane ali uničene. 2 Položaj tekstilne obrti v gospodarstvu 2.1 Razmere v tekstilni panogi med prvo svetovno vojno Med prvo svetovno vojno se je položaj srednje velikih in malih obrtnikov močno poslabšal. Povpraševanje po izdelkih se je povečalo, a zelo je narasla tudi plačilna nedisciplina. Problem so bile surovine, ki jih je bilo zelo težko dobiti, prav tako se jim je dvignila cena. Državna oblast je čedalje bolj posegala v gospodarstvo, dolgotrajno vojskovanje pa je nalagalo velika bremena obrti, industriji in trgovini. Tekstilna industrija je morala ustavljati delo zaradi pomanjkanja bombaža in prediva, tržiška tovarna je leta 1916 proizvodnjo popolnoma ustavila, tkalnica v Preboldu in predilnica v Litiji pa sta v zadnjih dveh letih vojne proizvodnjo močno skrčili; izdelovali so papirnato prejo in iz nje tkali papirnato tkanino [6]. Slamnikarska industrija je sicer obratovala, vendar se je trg za prodajo slamnikov močno zmanjšal, primanjkovalo je materiala, zlasti sukanca, in delovne sile [7]. Obrtniki so tožili o težavah zaradi pomanjkanja surovin in o ovirah pri dobivanju in pošiljanju blaga. Primanjkovalo je delovne sile, tako pomočnikov kot vajencev. Poleg tega so postajale prehranjevalne razmere čedalje slabše, zato so delavci, ki si sami niso mogli zagotoviti dovolj hrane, pogosto zahtevali od delodajalca poleg plače tudi hrano. Zato se je marsikdo raje zaposlil v poljedelstvu kot v industriji [8]. Zaradi slabih razmer je Ministrstvo za javna dela postavilo »splošna načela za vojno kreditno pomoč za obrt srednjega stanu«, s čimer so želeli manj premožnim obrtnikom priskrbeti ugodna posojila za vzdrževanje ali ponovni začetek obratovanja. V po-štev so prišli obrtniki, ki so bili vpoklicani v vojaško službo ali so jih kot civiliste uporabljali za dela v vojne namene, vdove in mladoletni nasledniki takih oseb, če so te umrle pri opravljanju vojaške službe, ki so nadaljevali obrt po določilih § 56 obrtnega reda, izjemoma pa tudi obrtniki, ki sicer niso bili vpoklicani, vendar so bili pri dohodku močno prizadeti zaradi izrednih gospodarskih razmer v vojni [9]. Visoke podražitve vseh potrebščin, zvišane mezde, višji davki, višje tarife, pomanjkanje materiala in surovin so povzročili povečanje proizvodnih stroškov in zmanjšali donos. Zaradi pomanjkanja blaga in sukanca so bile močno prizadete oblačilne obrti, posledica pa je bilo začasno prenehanje in zapiranje obrtnih obratov. Naraščalo je število občin, v katerih ni bilo več krojačev in čevljarjev. V manufakturni in oblačilni stroki se je prej še ugoden položaj poslabšal leta 1917, kajti blaga je bilo čedalje manj, konec oktobra 1917 pa je izšla še odredba o prisilni oddaji bombažnega blaga. Izdelovanje čipk se je v drugi polovici 1917 ustavilo zaradi pomanjkanja lanenega sukanca, trgovina s čipkami pa je delovala le še zaradi zalog iz prejšnjih let [10]. 2.2 Obdobje prve Jugoslavije Po prvi svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla, del Slovenije se je združil v Kraljevino SHS (pozneje Kraljevina Jugoslavija), Koroška je ostala v Avstriji, zahodni in jugozahodni del pa je prišel pod Italijo. Slovensko gospodarstvo tudi po združitvi ni doživelo primernega gospodarskega razcveta. Menjava kron za dinarje v razmerju 4 : 1 je bila izrazito v škodo kron, tako je slovensko gospodarstvo doživelo razvrednotenje denarnih prihrankov in s tem zmanjšanje investicijske dejavnosti [11]. Novo državo je pestilo hudo pomanjkanje tekstilnega blaga. Po vsem ozemlju je bila razširjena veljavnost srbske uvozne carinske tarife. Zaradi neurejenih političnih razmer je bil ves promet z Italijo ustavljen, tako so bili v Sloveniji prisiljeni kupovati stvari predvsem v Avstriji in na Češkoslovaškem, s katerima pa država ni imela sklenjenih trgovinskih sporazumov. Zato si je zbornica zelo prizadevala za spremembo teh pogojev in končno dosegla, da je veljala za uvoz blaga iz Češkoslovaške pogodbena tarifa ter da je bila leta 1919 izdana naredba, ki je za leto dni dovoljevala uvoz strojev, orodja in drugih predmetov brez carine. S tem naj bi omogočili nakup inventarja, uvoz strojnih naprav za obnovo in razširjenje obstoječih podjetij ter olajšali odprtje novih. Ta ugodnost je bila leta 1920 podaljšana in zbornica je v dveh letih izdala na tisoče certifikatov za carine prost uvoz strojev in orodja, kar priča o obsežnih investicijah in modernizaciji delavnic obrtnih in industrijskih podjetij in o velikem gospodarskem napredku [12]. Položaj se je na splošno začel izboljševati leta 1922, ko so se v gospodarstvu začeli kazati znaki konsolidacije in ozdravljanja razmer. Največje naložbe so bile v premogovni, lesni, usnjarski, tekstilni, pivovarski in elektrotehnični stroki. V obrtništvu se je začel znaten tehnični napredek v strojni opremi delavnic in izkoriščanju električne in druge energije. Zaposlenost obrtništva je bila kljub močni konkurenci uvoženega blaga zadovoljiva. Leta 1922 je bil opravljen popis vseh industrijskih podjetij in večjih obrtnih delavnic [13]. 2.2.1 Svetovna gospodarska kriza Velika svetovna gospodarska kriza v letih 1929-1933 je zelo prizadela tudi naše dežele. Obseg svetovne trgovine se je vsako leto zmanjšal za petino, sledilo je splošno padanje cen, drastično nazadovanje podjetniških investicij in posledično zmanjševanje vrednosti delnic industrijskih podjetij. Najhujša posledica sta bila dolgotrajna brezposelnost in splošno osiro-mašenje prebivalstva [15]. Slovensko gospodarstvo v tem obdobju ni bilo samostojno in neodvisno, pa tudi ne tako veliko, da bi povzročilo krizo. Ta je bila pri nas sekundarni pojav, del širših evropskih in svetovnih kriz [16]. Na notranjem trgu so se pokazale posledice padca cen kmetijskih pridelkov, kajti kupna moč kmetov se je močno zmanjšala. Zato je bila industrija prisiljena zmanjšati proizvodnjo in trgovski Preglednica 1: Gibanje števila tekstilnih obrti v letih 1925-1928 [14] 1925 Prijave odjave 1926 prijave odjave 1927 prijave odjave 1928 bandažisti 1 0 0 1 3 0 4 1 0 5 barvarji 19 1 1 19 1 0 20 0 0 20 izdelovalci čipk 2 2 0 4 1 0 5 0 1 4 dežnikarji 19 0 0 19 0 2 17 4 2 19 klobučarji 69 3 4 68 5 1 72 0 2 70 izd. kravat in naramnic 2 0 0 2 2 0 4 0 0 4 krojači 1710 163 86 1787 153 78 1862 147 112 1897 krojačice in šivilje 1258 301 64 1495 329 72 1752 429 103 2078 modistke 74 9 3 80 14 6 88 6 5 89 izdelovalci prešitih odej 3 0 0 3 1 0 4 1 0 5 izd. perila 32 7 4 35 7 8 34 2 5 31 izd. pletenin 65 40 11 94 92 11 175 89 17 247 predilnice ovčje volne 1 0 0 1 0 0 1 0 0 1 predtiskarije 11 3 0 14 1 0 15 0 0 15 rokavičarji 2 0 0 2 2 0 4 0 0 4 slamnikarji 17 2 3 16 2 1 17 2 1 18 izd. slamnatih kit 1 0 0 1 0 0 1 0 0 1 suknarji 6 1 0 7 0 0 7 0 0 7 tkalci 39 3 0 42 0 2 40 1 2 39 izd. trakov in vezalk 1 0 0 1 0 0 1 2 0 3 izd. vate 2 0 0 2 0 0 2 0 0 2 izd. vezenin 6 5 0 11 3 0 14 4 2 16 vrvarji 32 2 1 33 1 1 33 1 1 33 1926 542 177 3737 617 182 4172 689 253 4608 SKUPAJ VSE OBRTI 26653 2205 966 27892 2354 1117 29129 promet je padel na polovico. Ukrepi tujih držav v carinskem in trgovsko-političnem pogledu so zahtevali tudi od Jugoslavije intenzivnejšo zaščito domačega dela in proizvodnje. Pogosto se je dogajalo, da so zaradi malenkostnih razlik v cenah oddali javna naročila velikih količin blaga v tujino, domači obrati pa so morali ustavljati proizvodnjo in odpuščati delavce. Zato je zbornica opozorila na nujno ukrepanje kraljeve vlade [17]. Tudi ko je bilo krize konec, se stvari niso uredile. Podeželje je bilo prenaseljeno, gospodarjenje ekstenzivno, hektarski donos pa majhen. Kmetje so bili tudi močno zadolženi. Zaradi gospodarskega zastoja sta se najprej zmanjšali zunanja in notranja trgovina, propadati so začeli denarni zavodi, nastala je velika zadolženost, ni bilo mogoče vračati dolgov in nato je začela upadati proizvodnja, propadlo je veliko obrtnih, trgovskih in industrijskih podjetij. Sledila sta veliko odpuščanje delavcev in dolgotrajna brezposelnost. Zaradi krize je prišlo do prestrukturiranja gospodarstva, modernizirali in racionalizirali so obrate Kranjske industrijske družbe, Trboveljske premogokopne družbe ter skoraj vso papirniško in tekstilno industrijo. V obrtništvu se je za tretjino zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj zaposlovanje pomočnikov in vajencev, dohodek obrtništva pa je upadel za 60 odstotkov [18]. Upadanje števila zavarovanih delavcev je bilo dokaz o nenehnem pešanju zaposlenosti v industriji in obrteh. Konec junija 1929 je bilo pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev (OUZD) 100.744 zavarovancev, od tega 8303 v tekstilni industriji in 10.682 v oblačilni. Naslednje leto je skupno število naraslo za devet odstotkov (v tekstilni industriji za 15 odstotkov, v oblačilni za štiri odstotke) [19]. Marca 1931 je bilo zavarovancev 5768 manj kot marca 1930. V aprilu jih je bilo že 6079 manj kot leto poprej, decembra 1931 je število naraslo na 11.023 delavcev. Vse to se je poznalo pri zaslužku trgovcev in obrtnikov, kajti delavci so se morali pri svojih nakupih omejiti na najnujnejše življenjske potrebščine. Pomanjkanju naročil se je pridružilo še nenehno zmanjševanje cen obrtniških izdelkov. To je veljalo tako za oblačilno kot živilsko stroko, pa tudi za lesne, kovinske in gradbene obrti. Položaj je poslabševala tuja konkurenca. V konfekciji so tovarne izpodrivale ročno delo. V šiviljski stroki je konkurenca potisnila zaposlenost in ceno na minimum, da je postajalo delo že nerentabilno. Obrti so v letu 1931 znatno napredovale v tehnični izpopolnitvi obratov. Prednjačile so mizarske delavnice, sledile so tudi druge stroke. Huda konkurenca je prisilila oblačilno stroko, da je začela uvajati strojno delo. Pletilska obrt se je neverjetno razvila, odkar se je mehanizirala. Poleg obrtnih pletilk je bilo še veliko takih, ki so delale brez obrtnega lista, po oceni zbornice je šlo njihovo število v stotine. Domači trg je bil z njihovimi izdelki prenasičen. Hujšo škodo kot legalna konkurenca pa so delali šuš-marji. Obrtniku so odjedali zaslužek in delo ljudje, ki so bili v svojem glavnem poklicu brezposelni ali slabo zaposleni, posebno se je to poznalo podeželskim rokodelcem. Zbornica je ukrepanju proti šuš-marjem in nelegalni konkurenci namenjala veliko pozornost. V novem obrtnem zakonu je vlada ustregla opozorilom zbornice in sprejela v zakon med drugim posebne zaščitne odredbe proti nelegalnemu obratovanju, ki se je do takrat skrivalo za raznimi družbami in obrtnimi zadrugami [20]. Položaj se je še poslabšal po uveljavitvi zakona o zaščiti kmeta, ki je leta 1932 omejil izvršljivost terjatev proti kmetu. Temu so se pridružile še težave zaradi deviznih predpisov, ki so ovirali dobavo nujno potrebnih surovin, opreme in delovnih pripomočkov iz tujine. Obrtništvo je zato zaostajalo s plačilom davkov, zaradi česar so jih začeli izključevati iz državnih in samoupravnih dobav. Mnogoštevilnost obratov in medsebojna konkurenca sta se do skrajnosti poostrili. Na obrtnike je pritiskala tudi nelegalna konkurenca, ki se je ni dalo iztrebiti in sta jo povečevali čedalje večja brezposelnost in čedalje hujša konkurenca velikih podjetij. Gospodarska kriza je namreč velika podjetja prisilila, da so prevzemala tudi dela, ki so jih do takrat opravljali mali obrtniki [21]. Nezaposlenost je pri številnih preživelih panogah nastopila zaradi razvoja tehnike in uvedbe modernejših izdelkov in prevoznih sredstev, na drugi strani pa zaradi koncentracije serijske proizvodnje v industrijskih obratih. To je veljalo predvsem za oblačilno stroko. Za večjo konkurenčnost so morali obrtniki poleg modernizacije delavnic tudi racionalizirati delo. Zbornica jim je skušala pomagati s prirejanjem raznih tečajev, predavanji in s strokovno vzgojo obrtništva. V delavnicah je pogosto vladal velik nered, mize, stojala, stroji so bili neprimerno razporejeni, zato je bilo gibanje delavcev oteženo. Tudi orodje ni Preglednica 2: Združenje krojačev, krojačic in sorodnih obrtov - statistika 1932-1936 [27] Združenje krojačev, krojačic in sorodnih obrtov v Ljubljani Leto Obrtniki Mesto Okolica Začasno ustavljeno Skupaj Prijave Odjave Pomočniki Vajenci 1932 krojači 133 121 4 258 16 9 219 95 krojačice 124 55 24 203 15 5 117 211 izdelovalke perila 19 1 3 23 3 0 16 24 modistinje 37 3 5 45 9 0 31 37 izdelovalke steznikov 2 1 0 3 0 0 1 0 krznarji 10 0 1 11 0 0 9 10 SKUPAJ 325 181 37 543 43 14 393 377 1934 krojači 135 114 6 245 9 15 179 71 krojačice 114 47 15 178 4 13 121 239 Izdelovalke perila 20 1 0 21 2 2 8 14 modistinje 38 1 4 43 4 7 23 43 izdelovalke steznikov 3 1 0 4 1 0 1 0 krznarji 10 0 0 10 0 0 6 16 SKUPAJ 310 164 25 499 20 37 338 383 1936 krojači 167 77 5 249 18 13 152 122 krojačice 138 26 5 169 8 20 102 159 izdel. perila 21 0 0 21 0 1 2 9 modistinje 42 0 0 42 4 4 10 41 izdelovalke steznikov 4 0 0 4 0 0 1 0 krznarji 10 0 0 10 1 1 5 18 SKUPAJ 382 103 10 495 31 39 272 394 Komentar: V času gospodarske krize oblačilni obrtniki niso imeli dovolj dela, zato so množično odpuščali pomočnike. Ti so nato odprli svojo obrt ali pa šušmarili. Zato se število obrtnih obratov absolutno gledano ni toliko spreminjalo. Zmanjševalo pa se je število zaposlenih. Za ponazoritev nastalega položaja navajamo Zadrugo krojačev, krojačic in sorodnih obrtov iz Ljubjane. Iz statistike je razvidno, da je članstvo zaposlovalo vedno manj pomočnikov in čedalje več vajencev, ki so bili poceni delovna sila. Predvsem krojačice so imele vsako leto več vajenk, posledica pa je bila, da je po izučitvi in po pomočniških in mojstrskih izpitih število krojačic nenehno naraščalo. V interesu vseh pa je bilo, da se število zmanjša. Število pomočnikov se je v letu 1934 zmanjšalo s 393 (leta 1932) na 338, kar je bilo posledica splošne krize. Leta 1936jih je bilo samo še 272. Predvidevali pa so, da je številka v resnici še manjša, ker veliko prijavljenih pomočnikov v resnici ni več delalo, kajti čedalje več je bilo mojstrov, ki sploh niso prijavljali ali odjavljali pomožnega osebja. V zadnjih letih se je najbolj zvišalo število vajencev pri mojstricah, v enem letu celo za 60! [27] bilo na svojem mestu, uporabljali so slab material in podobno. Kdor ni posodabljal proizvajalnih sredstev in opreme, je imel dražje izdelke in slabši zaslužek. V industriji so se dobro zavedali vseh teh dejstev in so močno racionalizirali proizvodnjo [22]. To je pomenilo, da so omejili režijo na najnižjo mero in s tem pocenili izdelek. S tem so sicer znižali proizvodne stroške, hkrati pa tudi zmanjšali število delavcev, kar je povečevalo brezposelnost [23]. Kljub krizi in pritožbam zaradi pomanjkanja dela je bilo v letu 1932 ustanovljenih več rokodelskih obratov (med njimi precej šiviljskih) [24]. Iz analize statističnih podatkov je mogoče ugotoviti, da povečanje števila obrtnikov med letoma 1925 in 1931 ni bilo sorazmerno rasti prebivalstva [25], temveč sta ga pospeševali dobra konjunktura in obilica razpoložljivih denarnih sredstev. Rast so zabeležili predvsem v strokah, ki so jim proizvodne razmere in dobro unovčevanje izdelkov dajali možnost za razcvet. Opazili so tudi veliko specializacijo proizvodnje, vpliv delitve dela in odpiranje novih virov zaposlitev glede na potrebe potrošnikov. To je bilo videti predvsem pri kovinarskih strokah, pri mehanikih, nato pri šiviljah, mesarjih in graditeljih. Delavnice so preurejali in modernizirali. Število vajencev je naraščalo, ker je obrt omogočala dobro eksistenco in ker so učence uporabljali kot cenejšo delovno silo. V letih 1930-1932 je nastal preobrat. Konjunktura je padla in začele so se težave na denarnem trgu. Konkurenca industrijskih podjetij je povzročala čedalje hujši pritisk na obrtništvo. Spomladi 1932 je z uveljavitvijo novega obrtnega zakona nastopil nov režim za osamosvojitev. Za nastop obrti je bil potreben mojstrski izpit in število obrtniških prijav se je takoj zmanjšalo. Na obstoječa podjetja se je začel povečevati pritisk gospodarske krize in javnih bremen, kar je povzročilo pogosto odjavljanje obrti. Presežek odjav je bil tolikšen, da je v letu 1933 začelo upadati absolutno število obratov. Propadanje je bilo še hitrejše zaradi širjenja šušmarstva, s katerim se niso ukvarjali samo brezposelni kajžarji, odpuščeni industrijski delavci in obrtniški pomočniki, temveč tudi nekdanji obrtniki sami, ki so uvideli, da bodo brez plačevanja javnih bremen laže obstali [26]. Pomanjkanje dela v krojaški in čevljarski obrti so pripisali uvozu konfekcije in obuval. Na upad dela je v oblačilni stroki vplival slabši položaj uradništva in državnih nameščencev, ki si niso kupovali toliko obleke kot pred vojno. Takrat so vsaj enkrat na leto naročili novo obleko ter večkrat na leto nove čevlje, malo obnošeno obleko pa oddali revnejšim slojem. Kriza je hudo prizadela obrtnike oblačilnih strok, predvsem krojače in čevljarje, ki so prišli že tako daleč, da mnogim niti največja varčnost in skromnost nista omogočili nadaljnjega obstoja. Število obrtnikov je nazadovalo v prvem četrtletju leta 1933 za 645 in v tretjem za 283 obratov. Največje nazadovanje je bilo v krojaški, čevljarski in šiviljski obrti. Položaj je še poslabšala nelojalna in nelegalna konkurenca, predvsem s strani nekaterih velikih industrijsko-tr-govskih podjetij [28]. V redkih tekstilnih strokah so imeli delo vsaj pol leta, pretežna večina mojstrov in mojstric pa ni bila stalno zaposlena niti 20 tednov. V preostalem času člani niso zaslužili niti za pokritje režijskih stroškov. Položaj je bil najslabši v damski stroki, čeprav so bile v oblačilni stroki na splošno nezdrave razmere. Po statistiki OUZD je število pomožnega osebja v oblačilni stroki v zadnjih sedmih letih padlo za 25 odstotkov. Vendar so v ljubljanskem združenju kroja-čev menili, da je to število še enkrat večje, kajti marsikateri mojster je imel pomočnika ali pomočnico le na papirju, samo da je delavec ostal v delavskem zavarovanju. Krizo so čutili tudi krznarji in modistinje, zadnje predvsem zato, ker je moda uvedla trikotažo tudi za klobuke, teh pa niso prodajale modistke, temveč modne trgovine. Poleg krize je obrtništvo oblačilnih strok pestilo tudi preveliko število mojstrov in pomočnikov. Predsednik združenja krojačev in sorodnih obrtov v Ljubljani je leta 1933 na skupščini povedal, da je v desetih letih število krojačev zraslo za 60, krojačic za 71, krznarjev za tri, modistinj za 14 in izdelovalk perila za 12. Ta rast ni bila sorazmerna z rastjo prebivalstva in je bila samo posledica dejstva, da se je zaposlovalo preveč vajencev, ki so težili k čimprejšnji osamosvojitvi, saj drugače niso našli zaposlitve. V desetih letih se je izučilo 361 krojačev, 802 kroja-čici, 19 krznarjev, 71 izdelovalk perila in 152 modi-stinj. Vsa leta so opozarjali mojstrice, da zaposlujejo preveč vajenk in si s tem delajo škodo. Niso pa jim mogli dopovedati, da bi morale pozabiti na trenutno korist, če gre za ohranitev stroke. Podobno je bilo v pletilski obrti. V združenju pletil-cev za Dravsko banovino so statistično ugotovili zaposlenost v pletilski obrti v letu 1932. Rezultat je bil skrb zbujajoč in ni napovedoval nič dobrega za prihodnost, kajti nenadnega izboljšanja splošnih gospodarskih razmer niso pričakovali. Večja pletilska podjetja so bila v letu 1932 zaposlena le 200 delovnih dni, mali podjetniki so delali le nekaj mesecev v letu. Zmogljivosti so bile izrabljene v povprečju le 35- do 40-odstotno, tako da so vsi delali z večjo ali manjšo izgubo [29]. Položaj v krojaški stroki se je v letu 1934 še bolj poslabšal. Za oblačilno obrt je bil že tako in tako značilen dvojen sezonski val vsako leto, na kar je vplivala poletna in zimska moda. Prvi vrh so po navadi imeli maja, drugega pa decembra, medtem ko je zatišje vladalo februarja in avgusta. Krojači in krojačice so bili zaposleni komaj nekaj mesecev, preostali čas so obrati stali zaradi pomanjkanja dela. V februarju 1934 je bilo 3870 zavarovanih delavcev pri oblačilnih obrtnikih, v maju 4347, v avgustu 3947 in v decembru 4404, skupaj jih je bilo konec leta 4173. V tem letu je imela tekstilna industrija 12.682 zaposlenih delavcev, njihovo število je v enem letu naraslo za 2254 (skupno število vseh zavarovanih delavcev je bilo 79.010, prirastek v zadnjem letu pa 3446) [30]. V Dravski banovini je bilo odjavljenih petkrat več obratov kot prijavljenih, a še nove prijave so bile od pomočnikov, ki jih mojstri niso več mogli zaposlovati in so iskali izhod v samostojnem delovanju. Število pomožnega osebja se je zmanjšalo skoraj na tretjino. Nezaposleni pomočniki so delali za vsako ceno, tudi brez obrtne pravice. Stroka je bila s šušmarstvom vred komaj za polovico zaposlena, medtem ko so bile tekstilne tovarne v polnem razvoju. To je kazalo, da se poraba tekstilij ni zmanjšala, ampak da so se prodajale brez sodelovanja krojaške stroke, ki je zaradi tega propadala. Konfekcijske tovarne so se čedalje bolj polaščale del, ki jih je do takrat opravljal mali obrtnik. Industrija je dobivala čedalje večji krog odjemalcev, ki so zaradi zmanjšane plačilne zmožnosti gledali predvsem na to, da pridejo poceni do oblek, ne pa na kakovost izdelave. Po načinu poslovanja pa konfekcijska industrija ni škodovala le obrtništvu, temveč tudi trgovini, ker je svoje izdelke prodajala neposredno v svojih prodajalnah. Zaradi pritožb je zbornica sklicala delegate krojaških združenj, kjer je ljubljansko združenje predlagalo spremembo obrtnega zakona, ki naj bi industriji prepovedal prodajo predmetov rokodelskih strok, predvsem oblek in čevljev v lastnih prodajalnah. Doseči so hoteli tudi omejitev industrijske proizvodnje oblek in čevljev za domačo porabo, tako da bi dobili mali obrtniki vsaj skromno eksistenčno možnost. Splošno pomanjkanje denarja je sililo odjemalce, da so si dajali delati obleke, kjer je bilo najceneje, to pa je bilo pri šušmarjih. To je bilo pogosto predvsem v damski stroki, ker so si ženske skoraj vse same šivale, pa še šušmarstvo je bilo tu najbolj razvito [31]. Tudi v kranjskem okraju je bil gospodarski položaj v letu 1934 nevzdržen. Zaposlitev se je sicer povečala za nekaj sto ljudi na račun tekstilnih industrijskih podjetij, ki so postavila nekaj novih zgradb. Vendar so imeli dražji kvalificirani delavci čedalje manj dela in zaslužka. Obrtništvo je imelo čedalje manj naročil, vse bolj se je širilo šušmarstvo. Velik padec so zaznali v krojaški obrti, kjer zaradi preostre konkurence tekstilnih tovarn niso mogli pokrivati niti režije. Podružnica srbske tovarne konfekcije Soko je v Kranju ustanovila prodajalno, ki je imela povprečno za 16.000 dinarjev prometa na teden, podružnica Tivar pa za 10.000 dinarjev. Za vse to je bilo seveda prikrajšano obrtništvo. Posebno hudo je bilo v ško^eloškem okraju, kjer so moški delali predvsem v gozdovih, s propadom lesne industrije so bili prikrajšani za tri četrtine prvotnega zaslužka. Kriza je prizadela tudi ženske, ki so se ukvarjale s čipkarstvom. V Poljanski in Selški dolini ni bilo hiše, kjer ne bi klekljali. Njihovi izdelki so bili posebno cenjeni. Ta prava domača obrt je v letih krize tako propadla, da so zaslužili pri 14-ur-nem delovnem dnevu komaj štiri do šest dinarjev. Jedro krize je bilo v nerešenem denarnem in kreditnem vprašanju, kajti ljudje tega okraja so že od nekdaj nalagali in varčevali v hranilnicah in posojilnicah, v letih krize pa so lahko dvigovali le 50 dinarjev na mesec. Z zaščito kmetov so ohromili trgovino, obrt in vse druge poklice. Velikanske vsote trgovcev in obrtnikov so namreč ležale zamrznjene pri kmetih. Na splošno je bilo obrtnikom ustreženo z uvedbo pavšalne pridobnine (230 obrtnikov v ško^eloškem okraju je leta 1934 plačalo 32.000 dinarjev pridob-nine, s pavšaliziranjem pa so plačali v naslednjem letu 28.320 dinarjev, in to brez dodatkov za pomočnike) [32]. Ministrstvo za trgovino in industrijo je izdalo uredbo, s katero je industrijsko-tvorniškim obratom prepovedalo popravljati obleke in sprejemati naročila za popravila. Firme, kot na primer Tivar, so morale v treh mesecih po prejemu uredbe opustiti svoje po-pravljalnice. Po mnenju ljubljanskega združenja krojačev je bil to prvi vidni uspeh po večletnem prizadevanju [33]. Na zborničnem področju so v letih 1933 in 1934 imeli 6600 odjav obrtniških podjetij, kar je močno zamajalo celotno zgradbo gospodarstva. Množilo se je število tistih, ki so opravljali obrtne posle brez oblastne prijave, po opravljeni anketi naj bi bilo v Dravski banovini okrog 10.000 takih oseb. Položaj številnih vrst obrtnikov je postal veliko slabši od položaja delavcev v določenih industrijskih panogah. Proces proletarizacije teh slojev srednjega stanu se je naglo nadaljeval in postajal pereč socialni problem, kajti obrtniki so se ponujali že kot dninarji za poljska dela. Boj za konkurenčnost je šel tako daleč, da se je dohodek nekaterih panog zmanjšal pod minimum vsake normalne režije. Bilanca obrtniških gibanj med letoma 1925 in 1934 prikazuje 18 strok najpomembnejših in najštevilnejših obrti - kovinske, lesne, usnjarske, oblačilne (krojači, šivilje in čevljarji), prehranjevalne in gradbene (glej preglednico 3) [34]. Preglednica 3: Gibanje števila obrtnikov 1924-1934 [34] Število obrtnikov v letih 1924 in 1934 Stroka 1925 1934 Razlika kovači 1376 1528 152 ključavničarji 276 306 30 kleparji 178 234 56 mehaniki 46 120 74 kolarji 620 610 -10 mizarji 1605 1819 214 sodarji 235 209 -26 usnjarji 149 132 -17 sedlarji 352 350 -2 krojači 1710 1775 65 šivilje 1258 1993 735 čevljarji 3300 3310 10 mlinarji 2422 2548 126 peki 507 617 110 mesarji 802 966 164 zidarji 250 246 -4 tesarji 270 252 -18 graditelji 22 33 11 Država je začela izvajati omejevalno kreditno-mone-tarno politiko in poskušala blažiti nastali položaj z denarnimi podporami za najbolj ogrožene in z organizacijo javnih del. Tu ni bila preveč uspešna, kajti problema brezposelnosti se ni lotila kompleksno, primanjkovalo pa je tudi denarja v državnem proračunu. Javne borze dela so si prizadevale v okviru svojih zmožnosti in postavljale različne pogoje za pridobitev podpore za brezposelne. Delavec je moral plačevati prispevke najmanj štiri mesece v zadnjem letu, podporo je nato dobival največ šest tednov na leto [35]. Leta 1932 so to podporo podaljšali na osem tednov, sistem pa se je izkazal za neučinkovitega med gospodarsko krizo, ko je brezposelnost trajala dolgo. Izboljšati so ga skušali z uredbo z dne 25. novembra 1937, ki je določala dveletno obračunsko obdobje pred prijavo brezposelnosti, podpora pa je trajala največ 26 tednov. Odvisna je bila od dolžine članstva v obračunskem obdobju, delavec je imel na vsakih 200 dni članstva pravico do štirih mesecev podpore, za 12 mesecev nepretrganega članstva 10 tednov in za 14 mesecev 24 tednov podpore. Če je bil pri javni borzi dela prijavljen kot nezaposlen najmanj pet mesecev, je imel pravico podporo dobivati še dva dodatna tedna. Podpore so bile lahko osebne ali z družinskim dodatkom in so bile glede na mezdni razred razdeljene v tri skupine. Znašale so 65 odstotkov rednih zavarovanih mezd, družinske doklade pa od 14,3 do 20 odstotkov osebnih podpor. Osebne podpore so se gibale od 60 do 120 dinarjev na teden, podpore z družinskim dodatkom pa od 70 do 150 dinarjev na teden [36]. 2.2.2 Obdobje konsolidacije Razmere v obrtništvu so se nekoliko ustalile leta 1935. Iz poročila o delovanju zbornice je razvidno, da se je nazadovanje in odjavljanje obrtnih obratov nekoliko zmanjšalo, vendar je bilo odjav v prvih devetih mesecih tega leta še vedno 1054. Kljub novim prijavam, katerih število je tudi upadalo, se je v prvih treh četrtletjih stanje obratov zmanjšalo za 422 obrtniških obratov. Vseh je bilo 18.503. V preteklih treh letih in pol je število nazadovalo za 3410 obratov, ker je bilo odjav vsa leta še enkrat toliko kot prijav. Julija 1930 je bilo pri OUZD zavarovanih 104.814 oseb, avgusta 1935 pa le 82.796. Povprečna dnevna zavarovalna mezda, ki je dosegla svoj višek julija 1930 z 2.781.000 dinarji, je padla do avgusta 1935 na 1.847.000 dinarjev, kar je pomenilo približno 280 milijonov dinarjev letne izgube nacionalnega dohodka. Pri obrtništvu je bil opazen upad pri oblačilnih strokah, vendar je bilo teh obrtnikov (3118 čevljarjev, 1695 krojačev in 1821 šivilj) še vedno preveč in pri zmanjšanem prometu njihova eksistenca ni bila zagotovljena. Vzdrževali so se lahko le obrati, ki so bili gospodarsko močnejši in so imeli dobro zaledje. Pri zbornici so tudi opažali, da so podjetja, ki so bila na meji med industrijo in obrtjo ter so jih vodili kot industrijska podjetja, skušala doseči, da bi jih dekla-sirali v obrtniška podjetja. Vzrok so bili deloma strožji davčni predpisi in večja bremena pri social-no-pokojninskem zavarovanju, deloma pa skrčenje obratov zaradi posledic depresije. Številna podjetja tudi dolgoročno niso mogla več računati na obnovitev obratovanja v obsegu predkriznih let [37]. Največji upad števila zaposlenih so na Slovenskem zabeležili v zadnjih letih krize. Leta 1933 je bilo zaposlenih še približno 105.000 delavcev in šele štiri leta pozneje so dosegli število zaposlenih pred krizo (največ zaposlenih, okoli 132.000, je bilo leta 1930). Zelo se je povečalo število zaposlenih žensk, ki je s četrtine naraslo na 39 odstotkov vseh zaposlenih. Tu je šlo predvsem za zaposlovanje cenejše delovne sile. V tekstilni industriji pa je kljub krizi število zaposlenih (predvsem žensk) hitro naraščalo [38]. Posledice krize so se v obrtništvu poznale še v naslednjih letih. Položaj male obrti, posebno krojaške in šiviljske stroke, je bil v letu 1936 zelo slab. Krojaški mojstri in mojstrice ter njihovi pomočniki in pomočnice so dobesedno vegetirali, ker niso imeli dovolj dela, njihovi izdelki niso bili dovolj plačani, davki, stanarine in drugo pa so bili nespremenjeni ali višji. Za to je bilo več vzrokov. Statistično gledano je število mojstrov, mojstric in izučenega krojaškega osebja naraščalo, število odjemalcev pa se je zaradi pomanjkanja denarja manjšalo. Kriva je bila tudi nesolidar-nost med obrtniki. Posebno krojači in šivilje so prevzemali naročila za vsako ceno, samo da so imeli delo zase in za svoje pomočnike, vendar so s tem sami sebi delali škodo. Druga napaka je bila, da večina obrtnikov ni znala ali ni hotela kalkulirati, tako da niso niti vedeli, koliko naj računajo, da bodo pokrili režijo in dobili obsegu zaposlitve primeren zaslužek. Nekateri mojstri in mojstrice so delali obleke tako poceni, da je bilo jasno, da niso naredili nobenega izračuna, potem pa so tožili, da ne zaslužijo niti za svoje preživetje in za svoje obveznosti. Drugi so računali tako malo, da niso zaslužili niti toliko, kolikor bi morali plačati pomočniku od obleke, če bi ga zaposlovali. V združenju krojačev, krojačic in sorodnih obrti v Ljubljani so zato poudarjali, da je v rokodelstvu pomembna predvsem kakovost dela in da so odjemalci zadovoljni le z Preglednica 4: Gibanje krojačev in šivilj v letih 1923-1939 [41 ] Leto Krojači Krojačice in šivilje Skupaj Vsi obrtniki Razmerje Stanje na začetku Prijave Odjave Razlika Stanje na začetku Prijave Odjave Razlika 1923 1483 174 93 81 853 140 80 60 2336 17127 14 % 1924 1564 150 65 85 913 174 67 107 2477 17888 14 % 1925 1649 130 69 61 1020 290 52 238 2669 18691 14 % 1926 1710 163 86 77 1258 301 64 237 2968 19764 15 % 1927 1787 153 78 75 1495 329 72 257 3282 21952 15 % 1928 1862 147 112 35 1752 429 103 326 3614 22150 16 % 1929 1897 189 105 84 2078 346 122 224 3975 23327 17 % 1930 1981 165 114 51 2302 326 184 142 4283 24346 18 % 1931 2032 156 117 39 2444 226 190 36 4476 25323 18 % 1932 2071 93 166 -73 2480 149 212 -63 4551 25774 18 % 1933 1998 51 189 -138 2417 59 328 -269 4415 25729 17 % 1934 1860 81 206 -125 2148 81 281 -200 4008 24093 17 % 1935 1735 61 112 -51 1948 46 219 -173 3683 22724 16 % 1936 1684 78 117 -39 1775 49 174 -125 3459 22002 16 % 1937 1645 97 58 39 1650 72 98 -26 3295 21500 15 % 1938 1684 122 39 83 1624 72 71 1 3308 21697 15 % 1939 1767 0 0 0 1625 0 0 0 3392 22180 15 % brezhibnimi izdelki. Vse mojstre so rotili, naj ne podcenjujejo svojega dela ter naj računajo toliko, da ne bodo delali v svojo škodo ali v škodo kakovosti dela. Kajti s pomočjo zadovoljnih strank so pridobili še druge, da niso kupovali konkurenčne konfekcije, ki je bila šablonsko delo. Zavedali so se, da so obrtniki, ki so sicer malo računali, a slabo opravili delo, kupce naravnost silili v konfekcijo [39]. Kljub bojazni, da bodo obrtniki zaradi naraščajoče industrializacije in nekonkurenčnosti podjetjem propadli, se to ni zgodilo. Prišlo pa je do spremembe v dejavnostih. Nekatere tradicionalne obrti so izginile, nastale pa so nove. Rokodelska obrt je sčasoma razvila storitvene dejavnosti. Obrt in trgovina sta bili pomembni gospodarski dejavnosti. Leta 1939 je bilo v Sloveniji 21.632 obrtnih obratov, v katerih je bilo zaposlenih 35.000 ljudi, kar pomeni četrtino vseh zaposlenih. Največ je bilo krojačev, šivilj in pletilj (skupaj 6900) [40]. 3 Sklep Slovenske dežele so bile v avstro-ogrski monarhiji med gospodarsko manj razvitimi pokrajinami. Industrije je bilo malo, prevladovali so drobna obrtna in manufakturna proizvodnja ter založništvo. Med tekstilnimi so prevladovale oblačilne obrti (krojašt-vo, šiviljstvo, pletilstvo, klobučarstvo). Razvoj industrializacije je obrtništvu prepustil storitve, obrtna proizvodnja pa se je umaknila industrijski. Po prevratu se je položaj spremenil, kajti Slovenija je postala gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del pretežno agrarne Kraljevine SHS. Tekstilna industrija v Sloveniji je v tem obdobju doživela velik razcvet in postala najpomembnejša industrijska panoga. Pomembno vlogo v gospodarstvu pa so imeli tudi obrtniki, med katerimi je tekstilna obrt imela pomemben delež; predvsem na račun oblačilnih obrtnikov, ki jih je bilo od 14 do 18 odstotkov vseh obrtnikov. Prevladovali so manjši obrati, v katerih je delal mojster sam ali z nekaj pomočniki in vajenci. Število krojaških mojstrov in krojaških in šiviljskih mojstric je naraščalo in doseglo vrhunec v začetku tridesetih let. V tem času so zaposlovali približno enkrat toliko pomočnikov in vajencev [42]. Preostale tekstilne obrti so bile po številu obratov in zaposlenosti daleč za njimi. Pletilstvo je imelo v tem času približno 200 obrtnih delavnic, klobučarstvo 70, modistke 90, vsi drugi pa so imeli manj kot 40 obratov. Rast števila obrtnikov v letih 1925-1931 je bila posledica dobre konjunkture in obilice razpoložljivih denarnih sredstev. Naraščanje so zaznali predvsem v strokah, ki so jim proizvodne razmere pogoji in dobro unovčevanje izdelkov dajali možnost za razcvet. V tem obdobju je že prišlo do specializacije proizvodnje in odpiranja novih virov zaposlitev glede na potrebe. To je bilo vidno predvsem pri kovinarskih strokah, pri mehanikih, pri šiviljah, mesarjih in graditeljih. Delavnice so preurejali in modernizirali. Število vajencev je naraščalo, ker je obrt zagotavljala dobro eksistenco in ker so učence uporabljali kot cenejšo delovno silo. Oblačilne obrtnike je k modernizaciji delavnic silila čedalje hujša konkurenca cenejšega, industrijsko izdelanega blaga. Pred prvo svetovno vojno (leta 1910) je bilo v tekstilni industriji zaposlenih komaj 1694 delavcev, 1926. leta 5000, nato pa je doživela pravi razcvet in konec leta 1937 je bilo v njej zaposlenih 17.022 delavcev [43]. Gospodarska kriza je ni preveč prizadela, tako da je v tem času celo zaposlovala nove delavce. Drugače je bilo s tekstilno obrtjo. Oblačilni obrtniki, ki so imeli še leta 1926 več zaposlenih delavcev kot tekstilna industrija, so morali odpuščati pomožno osebje, število odjav obrti je krepko prekašalo število prijav. V letu 1933 je 189 krojačev odjavilo obrt, prijav je bilo le 51. Še bolj kritično je bilo pri krojačicah in šiviljah, v tem letu je bilo 328 odjav in le 59 prijav. Število zaposlenih se je v tem obdobju zmanjšalo za polovico (predvsem na račun pomočnikov). Šele tik pred drugo svetovno vojno je število zaposlenih v tekstilni obrti doseglo predkrizno raven. 4 Viri in literatura 1. BREZIGAR, M. Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Celje, 1918, str. 16-17. 2. FISHER, J. Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v prvo Jugoslavijo. Prevrati in slovensko gospodarstvo v 20. Stoletju. Ljubljana 1996, str. 13-14, 19. 3. ŠORN, J. Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama. Kronika, 1959, vol. VII (1), str. 19. 4. URATNIK, F. Naše delavstvo in naša delavska zakonodaja. Spominski zbornik Slovenije (v nadaljevanju Spominski zbornik), Ljubljana 1939, str. 518. 5. Arhiv Republike Slovenije (v nadaljevanju AS), fond 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo (v nadaljevanju TOI), poročilo Zbornice TOI., sept. 1946. 6. KOBE ARZENŠEK, K. 125 let tekstilne tovarne Prebold 1842-1967. Prebold 1967, str. 18. 7. STIPLOVŠEK, M. Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918-1941. Zgodovinski časopis 1993, vol. 47 (3), Ljubljana, str. 427. 8. AS 448, TOI, fasc. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, tiskani zapisniki sej 1884-1935 (v nadaljevanju tiskani zapisniki sej), Razprave trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani, 1917, I., str. 5-16. 9. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1917, II., str. 29-37. 10. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1918, I., str. 7-18. 11. NORČIČ, O. Krize in slovensko gospodarstvo. Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999, str. 234. 12. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 29. 12. 1921, str. 46-48. 13. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, Poslovno poročilo za 1. četrtletje 1923, str. 24-34. 14. Gradivo za statistiko trgovine, obrta in industrije v Sloveniji. Ljubljana 1929, str. 47-55 in TRAVEN, J. Dvajset let razvoja slovenskega obrtništva. Spominski zbornik, str. 382. 15. Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999. 16. NORČIČ, O. Krize in slovensko gospodarstvo. Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999, str. 231. 17. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1931, III., str. 148-163. 18. KRESAL, F. Gospodarska kriza 1929-1933. Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999, str. 78-87. 19. LAH, I. Gospodarska struktura Dravske banovine. Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, Register trgovine, obrti in industrije, Ljubljana 1931, str. 40-41. 20. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1931.III., str. 148-163 in 167-179. 21. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1932. I., str. 35-41. 22. Jugoslovanski obrtnik, glasilo Zavoda za pospeševanje obrti TOI v Ljubljani, I, št. 3, 13. 2. 1930. 23. JOVAN, J. Naša industrija in trgovina. Trgovsko--obrtno-industrijski letnik, leto IV, Ljubljana 1931, str. 9. 24. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1932.II., str. 161-167. 25. Leta 1921 je bilo v Dravski banovini 1.060.356 prebivalcev, deset let pozneje pa 1.144.298 (Spominski zbornik, str. 544). 26. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1934. II, str. 156-157. 27. AS 448, TOI, Okrožni odbor obrtnih združenj v Ljubljani (v nadaljevanju Okrožni odbor), fasc. 3/5, zapisnik 1935. 28. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1933. II., str. 167-168. 29. AS 448, TOI, Okrožni odbor, fasc. 3/5, zapisnik 1933, str. 1-4. 30. Delavsko zavarovanje v letih gospodarskega zastoja. Letno poročilo za leto 1934, Ljubljana 1935, str. 32-33. 31. AS 448, TOI, Okrožni odbor, fasc. 3/5, zapisnik 1935, str. 3-5. 32. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1934. II, str. 169-178. 33. AS 448, TOI, Okrožni odbor, fasc. 3/5, zapisnik 1935, str. 8-9. 34. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1934. II, str. 110-134 in 153-156. 35. Uredba o ureditvi javnih borz dela z dne 26. 11. 1927. Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo 127/1927. 36. KRESAL, F. Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1998, str. 249-253. 37. AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1935.I, str. 159-171 in 188-190. 38. KRESAL, F. Gospodarska kriza 1929-1933, Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999, str. 93-94. 39. AS 448, TOI, Okrožni odbor, fasc. 3/5, zapisnik 1937, str. 2-4. 40. KRESAL, F. Gospodarska politika v Sloveniji v okviru prve Jugoslavije. Arhivi XVIII, Ljubljana 1995, str. 39. 41. POTOČNIK, D. Statistični dodatek. Spominski zbornik, str. 550-552 42. POTOČNIK, D. Statistični dodatek. Spominski zbornik, str. 550-552. 43. URATNIK, F. Naše delavstvo in naša delavska zakonodaja. Spominski zbornik, str. 518.