—++< 162 *•*— Delaj dobro, ne bodeš se kesal
(Povest iz dalinatinskega življenja.)
emljevid poznate, mladi prijatelji moji! fiotovo veste tudi, da je pet delov sveta in da se jeden imenuje Afrika, kjer je najliiijša vročina in kjer so zamorci doma. V Afriko vas sedaj popeljera v duhu in sicer na vzhodno stran Afrike, ki je obrnjen proti jutru. Pa vem, da me že debelo gledate, češ: zgoraj je zapisano, da bo ta povest vzeta iz dalraatinskega življenja. Mislili srao, da nam boš povedal kaj o Dalmatincih, ki so naši bratje slo-vanski, na, sedaj pa nas hočeš peljati tako daleč v Afriko. Saj tara ni Dalmatincev! Prijateljčki, le lakše, lakše, prevročo kri imate. N& koneu povesti boste sodiii, ali so Dalmatinci v Afriki ali ne. Ali mar Slovencev ni mnogo v Ameriki, in še v tisti nesreeni Braziliji? 0, vam že še kdaj povera, kako se godi ubogira Sloveneem v Braziliji. Toda za danes moramo v Afriko in sicer doli globoko na vzhodno stran. Tam sc jedna de/.ela iraonuje Rafirska dežela. V njej prebivajo Kafirci, jako pogumni in vojskoljubni Ijudje. Pečajo se z živinorejo in lovom, nekoliko tudi s poljedelstvom ia ribištvom. Kadar bi si radi kaj lepega knpili, gredo v mesto, ki leži prav ob rnorji. To morje se imennje indijski ocejan, ali indijsko morje. Tistemu mestu pa sc pravi Mozambfk (piže se pa: Mozambiqne). Tam rnimo se je vozil pred več sto leti sv. Frančišek Ksaverij, ko je potoval v Indijo oznanovat malikovalcem sv. vero Kristusovo. To mesto je imenitno tudi zaradi tega, ker tam prodajajo zlato. Kopljejo ga pa notri v deželi Vse polno Ijudij je, ki išeejo po gorah in ravninah, kje bi našli kako zlato žilo. Komur se posreei, da jo najde, zabogati v euem jednevu; marsikateri pa zastonj išee, ne zrna zlata ne najde in ne zasluži toliko, da bi imel kaj jesti. Sedaj pa pazljivo berite!
Bilo je pred kakinii dvajsetimi leti. Tam sredi kafirske dežele, kake dve uri oddaljen od neke vasi z iineaom Punta Arena, sedel je ob vznožji neke gore že bolj postaren mož. Solnce je silno pripekalo. Ubogemu možu je pot lil z obraza kar curkoma. Ves zagorel je bil. Naslanjal je glavo na nekak kramp ali rovnico. Dolgo je bil ves zamišljen; ni izgovoril besedice. Sledujie globoko izdihne: BMoj Bog! kako me nesreča preganja povsodl Vže vež ko jedno Jeto Jazim tod okrog, kopljem in rijem po zemlji, pa ne najdem ne kepice zlata. Drugi moji tovariši so pa mnogo srečnejši. Mnogi so že obogateli; drugi so vsaj nekaj dobili. Jaz pa nič. Kar sem prinesel denarja s soboj, vse sem že potrosil za svoj vsekdanji živež. Zadnje krajcarje imam še. Ako si danes kupim za-nje kruha, jutri nimam več kaj v usta deti, in čaka me grozna smrt — v tej daljni deželi — tako daleč od doma, — in domu ne morem več, nikdar več! — 0 uboga žena, ubogi otroci!" Bazjokal se je mož kakor dete!
Ti, /nladi, brezskrbni čitateJj, vprašuješ me pa zaeudeno: Otikod pa je ta mož?  Kako je  prišel v daljno  kafirsko  deželo? Zvedi ob kratkem.  Mož je bil

—»¦< 163 >~—
doraa z dalmatinskega otoka Brača. Ako se z ladijo pelješ od Trsta proti vzhodu, ob morskem obrežju vedno dalje, prideš čez kakili 12 ur do otoka Brača. Tam je imel naš Marko Dragič, tako se je imenoval oni raož, gostilnico. V začetku mu je šlo dobro. Žena in otroci so bili srečni z njim vred. Pa kolo sreče se je za-vrtilo. Prišli so drugi kupčevalci, napravili so si tudi svoje gostilne, ter so s časora izpodrinili Marka, tako da je vedno manj iztočil, vsako leto imel izgubo, nazadnje pa zabredel v dolgove. Blizu tri tisoč goldinarjev dolga je naredil. Nazadnje mu nihee več ni hotel posoditi. Prišli so celo upniki ter mu prodali hišo in vse iraetje, da so si dobili nazaj svoj denar. Marko in vsa družina je bila brez strehe, brez pomoči. Ubogemu Marku je bilo neizrečeno hudo; njegova pridna in dobra žena sama tudi ni vedela, kje bo dobila kruha za lačne otročiče.
V tistem časti je pa mnogo Dalmatincev hodilo v Afriko v kafirsko deželo zlata iskat. Mnogi so se bili vrnili bogati. To je vleklo še druge. Tudi našega Marka prirae ta želja. Tara zabogatim, raislil si je, in hišo zopet nazaj kupim. Le ženo in otroke imi je bilo težko pustiti. Toda žena sama nra je dajala srčnost: ,,Oe Bog da srečo, v jednera letu si pridobiš toliko denarja tam v Afriki, da bomo zopet lahko živeli; med tem časom bodem pa jaz noč in dan delala, da preživim otroeiče.
Marko je imel najlepše upanje, da ga eaka sreča v Afriki. Dober sosed mu je posodil toliko denarja, da je irael za pot in pa nekaj easa za živež, dokler kaj ne najde v zlatorodni zetnlji.
Z nekaterirai tovariši se je vkrcal ua ladijo ter se odpeljal proti Afriki. Po jednomesečni vožnji so dospeli v mesto Mozambik. Same tuje obraze je videl. Vendar so po dolgera iskanji dobili nekega Dalmatinca, ki je bil vže delj časa v deželi. Ta jih je peljal v notranje kraje, kjer so aeizmerno velike planjave, pa tudi cela gorovja, še nepreiskana. 0 vseh teh krajih pa se je trdilo, da krijejo zlato v sebi. ftlarku je srce močno bilo, ko so šli vedno dalje od morja v no-tranjo deželo. Sera ter tja so videli kakega samotnega kopača; vsak je bil ves zamišljen v svoje delo. Brskal je po prsti, če ni raorda odkopal zlate rude. Dalmatinei pa so šli dalje in dalje, dokler niso prišli v čisto samotne kraje. Tam so se razdelili. Vsak je šel na svojo stran kopat in iskat zlate sreče. Pa kakor sem že prej omenil, naš Marko ni našel ni sreče ni zlatd. V začetku sp. je še tolažil, češ, precej ne more biti, pozneje pa že zadenem ob kako žilo. Zivel je kaj nbožno. Kupoval si je kruha v vasi Punta Arena: imel je do tja, kakor že povedano, kaki dve uri hoda, časih tudi vec, če je dalje zašel v gore. S teškim srcem je šel vsak teden jedenkrat v ono vas, Še težje se je vračal v svoje gore. Strašne misli so mu rojile po glavi: kaj bo, če kmalu ue dobim zlate rudp? Tako je preteklo v teh skrbeh in bridkostih jeduo eelo leto. Med tem tnu je pošel ves denar; in sedaj razumeš, čitateljček, zakaj je tisti dan tako bridko jokal in vzdihoval? Dolgo je tam sedel in premišljal. Solnce se je že pričelo nagibati k zatonu. Mrak je nastopal. Marko se zdraini iz svojih globokih mislij, Utrujen vstane in reee: nNaj bo, kar hoče! Ziveti tako ne morem več. Jutri poskusim zadnjikrat svojo srečo. Ako ne najdem ničesar, poteni pustim vse in si poiščem kako službo v mestu, da si prislužim v nekaj Ietih vsaj za pot do doma! 0 uboga žena, nbngi otroei! Zastonj eakate, da se vrne vaš oče z denarjem domov. Večji
10*
—*¦< 164 >~—
siromak je sedaj kakor prej  kedaj.  0 Bog, moj Bog! s čim sem zaslužil tako kazen, s katero me tepeš?'
Nič ni prav vedel, kam bi se obrnil. Truden in onemogel je bil že tako, da se je težko še držal pokonci. Tu mu hipoma šine v glavo neka nova misel. Eeče: BVem, kaj bom storil. V Punto Areno pojdem. Tam je velika gostilnica. Oelo leto nisem pil druzega nego slabo vodo. Za jutri se liočem pokreptati. Za zadnje novčiče, ki jib še imam, kupim si kapljico vina." Kakor je sklenil, tako je tudi storil. V raraku je poeasi korakal proti vasi nPunta Arena."
(Konee prihodnjie.)