Učiteljevo mesto v družbi Ob večletnih polemikah o učitelju, različnem pojmovanju njegove osebe in dela, radi njegovih neizpolnjenih zahtev in končno tudi glede mesta samega, ki ga v družbi zavzema, je umestno, da pregledamo nekatere pojave, ki bodo te probleme vsaj deloma razjasnili. Učitelj je kot družbeni član vezan na družbo in kot pridobitveni člen privezan k obči ekonomski delavnosti. Mesta na politični stopnji družbe in prav tako mesta v ekonomski družbi pa niso stalna, temveč se položaj poedincev in stanov izpreminja navzgor aii navzdol. To zavisi od delavnosti stanovskih enot, še bolj pa od občih družbenih prilik, vštevši predvsem gospodarske in politične. Tako so v teku zgodovine zasedli družbeni vrh podjetniki, ki so izpodrinili srednjeveško plemstvo. V tem času so izboljšali svoj položaj tudi kmetje, ki pa radi novih pridobitnih razmer le težko uspevajo, a delavstvo je na začetku pohoda k osvoboditvi. Ker pa položaj vsakega poedinca v družbi obstoji predvsem od količine njegovega imetja in se ta razlika v količini med učiteljstvom in drugimi, posebno pridobitnejšimi stanovi občutno veča, pada sorazmerno s tem tudi učiteljski vpliv in ugled. Kakor je težko priznati načelo, da toliko veljaš, kolikor plačaš, dejstva to potrjujejo. Tako se danes vse bolj rešuje pridobitnik spon majhnega prosperiranja, ker tehnika, ki je zavzela v tej dobi do sedaj najvišji vzpon, podpira, vodi in plačuje njegovo delavnost, katere člen je. Vedno večje so zahteve po tehničnih pripomočkih in sredstvih, in pridobitnik in delavstvo, ki združeno strežeta strojem in s tem Ijudskemu povpraševanju, čeprav med seboj v borbi, zavzemata v družbi vedno višja mesta. Prav tako pa tudi drugi svobodni poklici, bodisi umstveni ali delavski, ki so vključeni v ta tehnični ustroj, napredujejo. Ako hočemo govoriti konkretno in preneseno na učiteljske razmere, je v vasi bogataš trgovec, veleposestnik, zidar ali tesar, ki ima svojo vilo in avto in v vaškem življenju odloeujoč vpliv. Izgovor, da so pridobili imetje s svojo pridnostjo, podkrepljuje trditev, da je življenjska pridobitnost njim naklonjena, da ljudje povprašujejo in plačujejo njih izdelke bolje kakor pa učiteljevo delo. To trditev hočemo še podčrtati z dejstvom, da so bolje plačani tehnični izobraženci kakor pa filozofski. Tako plače inženirjev, tvorničnih ravnateljev in drugih močno prekašajo dohodke profesorjev, juristov in učenjakov. Brez vsake zavisti to ugotavljamo. Potrebno pa je, da se zavedamo mesta, kjer smo, in ki ga moremo izboljšati ali tudi izgubiti. Ta nova višja pridobitvena plast, ki se je z večjo ali manjšo šolsko izobrazbo, s pomočjo strokovnega izpopolnjevanja dvignila do vidnih mest v gospodarski družbi, je prevzela vodstvo vsega javnega življenja ter ne gleda v učitelju in v šoli nujno potrebno sredstvo za dosego svojih praktičnih ciljev. Saj daje Amerika najlepši vzgled, da pridnost in strokovna sposobnost vodita do prvih mest, ne pa posest šolskih izpričeval in diplom. Taka šola naj navidezno izgublja za to pridobitveno plast na svojem praktičnem pomenu, s tem pa izgublja tudi učitelj trdnejše ekonomsko stališče. Ta gospodarska diametralnost med šolo in pridobivanjem na zunaj nima vidnega izraza. Očituje se pa v političnem in javnem življenju, kjer hočejo učitelja vse bolj podrediti vodečemu političnemu vplivu, ki je izraz gospodarske moči te plasti. — Človek, s tem pa tudi stan, ki nima trdnega gospodarskega oslona, v brezobzirni borbi ne more uspeti. More prositi, ne more pa voditi borbe, ker nima sredstev, gospodarskih zalog in tvarine, s pomočjo katere bi se boril. Stališče paralelnih pridobivanj, to je enakega prosperiranja stanov, je pa izključeno, ker stan, ki si sam ne more izvojevati zmage, uspeva le v toliko, kolikor je drugim potreben. Iz navedenega sledi, da učiteljstvo v današnjem svetu nima procvitajočih vidikov. Ono se bo, kakor tudi vse ostalo privatno in državno uslužbenstvo vedno bolj podrejalo proizvajalcu. Ono bo zavisno od njega. Ono bo dobivalo višjo nagrado, v kolikor mu bo bolj potrebno. V borbi za lepše mesto na svetu se mora učitelj priključiti malemu človeku. Onerau, ki se bori za izboljšanje neprimemega življenja, onemu, ki nima mesta, kakršno mu po vseh božjih postavah pripada. Le tako, kot svetovalci in soborci malih, bomo izpolnili svoje poslanstvo, bomo v resnici učitelji in vzgojitelji Ijudstva. S tem bomo svojo idejno nalogo in moralno dolžnost izvršili. Db.