175 Anja Knez 1 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti Izvleček: Psihosomatske motnje vključujejo um in telo. Gre za bolezni s telesno simptomatiko, ki niso organskega izvora, temveč so posledica vpliva psihosocialnih dejavnikov. Eden naj - pogostejših dejavnikov je stres, glavni dejavnik za slednjega pa neustrezno soočanje s čustvi. Interakcija uma in telesa, značilna za psihosomatske bolezni, igra pomembno vlogo tudi pri njiho- vem zdravljenju. Učinek placeba pomeni izboljšanje zdravja, ki ga ni mogoče pripisati zdravilu ali zdravljenju, temveč psihološkim procesom. Placebo razkriva vplive duševnih stanj – počutja, prepri- čanj in pričakovanj – na telesne izide. Obravnava psihosomatskih motenj zahteva celosten pogled na človeka in širi nabor pristopov. Mednje spadata čuječnost in razvoj čustvene kompetentnosti. Ključne besede: psihosomatika, placebo, bolezen, stres, čuječ- nost, čustvena kompetentnost The Power of the Human Mind: Reflections on Psychosomatics, the Placebo, and the Concept of Reality Abstract: Psychosomatic disorders involve both the mind and the body. These are diseases with physical symptoms, which are not of organic origin, but are the result of the influence of psychosocial factors. One of the most common factors is stress, and the main fac- 1 Anja Knez, univ. dipl. prev. in mag. pst. znanosti, gestalt psihoterapevtka. E-naslov: anja.knez@gmail.com Monitor ISH (2023), XXV/2, 175–194 Strokovni članek Professional article 176 Anja Knez tor for the latter is inadequate coping with emotions. The mind-body interaction, characteristic of psychosomatic diseases, also plays an important role in their treatment. The placebo effect refers to an im- provement in health that cannot be attributed to a drug or treatment, but to psychological processes. Placebo reveals the effects of mental states – feelings, beliefs, and expectations – on physical outcomes. The treatment of psychosomatic disorders requires a holistic view of the person and a wider range of approaches. These include mind- fulness and the development of emotional competence. Keywords: psychosomatics, placebo, illness, stress, mindful- ness, emotional competence O psihosomatiki Psihosomatska medicina je interdisciplinarna veda, ki proučuje medsebojno povezanost duševnosti, telesa in okolja ter njen vpliv na razvoj bolezni (Wasilewski 2011, 41). Holistično razumevanje bolezni kot posledice interakcije med dušo in telesom je že v srednjem veku razvil perzijski zdravnik in psiholog Abu Zayd al-Balkhi, za uradne- ga ustanovitelja psihosomatske medicine pa velja na Madžarskem rojeni zdravnik in psihoanalitik Alexander Ferenc Gabor, ki je delo- val na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Skupaj s Sigmundom Freudom in Sandorjem Ferenczijem je razvil teorijo avtoplastične adaptacije, po kateri se posameznik na hud stres odzove na dva načina: spremeniti skuša sebe oz. notranje okolje (avtoplastična adaptacija) ali situacijo oz. zunanje okolje (aloplastična adaptacija). V 70. letih 20. stoletja je Nemec Thure von Uexküll skupaj s sode- lavci razvil koncept biosemiotike, teorijo naravnih semiotičnih ravni oz. znakovnih sistemov, ki se razteza od ravni celice do ravni komple- ksnih človeških znakovnih sistemov, kot je jezik (Kull in Hoffmeyer 2005, 487). Koncept je predstavljal kritiko medicine, ki vidi le indeksi- kalno naravo bolezni, ne pa tudi simbolnega pomena simptomov: 177 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti Medicina mora svoj mehanski model telesa nadomestiti z modelom živega sistema. Živi sistemi se na mehanske vnose ne odzivajo mehansko; namesto tega vnose iz okolja na svojih receptorjih pretvarjajo v znake, ki sisteme obveščajo o pomenu okolja za njihove potrebe. Ti znaki omogočajo sistemu, da pre- pozna in asimilira vire okolja, da bi ohranil avtopoezo kot temelj svojega zdravja. (Uexküll 1992, 455) Do nedavnega je zahodna znanost dvosmerno komunikacijo med telesom in umom pretežno ignorirala, čeprav je bila ta dolgo temelj tradicionalnih zdravilskih praks v mnogih drugih delih sveta, zlasti v Indiji in na Kitajskem. Danes spreminja naše razumevanje travme in okrevanja (Kolk 2015, 247). Medicina, kot jo poznamo danes, se je začela pojavljati po industrijski revoluciji od 19. stoletja dalje (Sakai in Morimoto 2022, 4). Čeprav znanje o psihosomatski pogojenosti zdravja sega daleč nazaj in je sodobna medicina, ki zdravi pretežno z medikamenti, stara le dobrih sto let, slednja danes prevladuje. Čudo- vita znanost s humanistično tradicijo je postala element industrije. Vsi moramo biti ves čas zdravi, lepi in mladostni, to pa naj bi nam zagotovili antibiotiki in druga zdravila. Naravni obrambni mehaniz - mi ugašajo, ljudje pa se umetno vzdržujemo z zdravili. Podobno velja za našo psihološko in socialno dimenzijo – mnogo težav z duševnim zdravjem od različnih zasvojenosti do samopo- škodbenega vedenja se začne kot poskus obvladovanja neznosne fizične bolečine naših čustev (Kolk 2015, 345–346). Svet v vse večji meri spoznavamo in opazujemo preko družbenih medijev, posle- dično pa del našega vsakdanjega življenja postajajo psihoaktivna zdravila. Duševne motnje ob kardiovaskularnih boleznih predsta - vljajo največje ekonomsko breme v okviru nenalezljivih bolezni (Bloom idr. 2011, 6; Costa Santos idr. 2023, 34). Svetovni stroški du- ševnega zdravja so bili leta 2010 ocenjeni na 2,5 bilijona ameriških 178 Anja Knez dolarjev, do leta 2030 pa naj bi po takratnih ocenah narasli na 6 bilijonov (Bloom idr. 2011, 27; The Lancet Global Health 2020, 1), a novejše raziskave kažejo, da je breme duševnih bolezni v smis- lu zdravstvenih in gospodarskih izgub še precej večje (Arias idr. 2022, 1). Tudi vse več mladih toži o notranji praznini, anksioznosti, depresiji in brezsmiselnosti (Kristovič 2022, 16–17). Število otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami že več let narašča (Jeriček Klanšček idr. 2018, 51–53; UNICEF 2019), epidemija Covid-19 pa je situacijo še poslabšala (Kauhanen idr. 2023, 995). V svetovnem merilu eden od sedmih posameznikov v starostni skupini od 10 do 19 let trpi za duševno motnjo, kar predstavlja 13 % svetovnega bremena bolezni v tej starostni skupini. Vodilni vzroki obolevanja mladostnikov so depresija, anksioznost in vedenjske motnje. Sa - momor je četrti najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini od 15 do 29 let (WHO 2021). Tovrsten način življenja pomeni tudi spremembo pri pacientih, ki niso več zgolj pacienti, ki želijo rešiti svojo zdravstveno težavo, tem- več posamezniki s številnimi osebnimi in socialnimi težavami, ki jih želijo deliti z zdravniki. Tako so se tudi zdravniki do določene mere primorani iz medicinskih strokovnjakov prekvalificirati v osebne svetovalce, socialne delavce in psihoterapevte (Wasilewski 2011, 43). Vse več telesnih simptomov je psihosomatskih simptomov, ki izhajajo iz nerazrešenih in nezavednih konfliktov, ki jih ne znamo rešiti na konkreten, psihološki način in jih zato rešujemo simbolno, na telesni ravni. Obseg psihosomatskih bolezni je precej zajeten, med klasične psihosomatske motnje (ang. the holy seven) pa spa- dajo visok krvni tlak, nevrodermitis, bronhialna astma, razjeda na dvanajsterniku, ulcerozni kolitis, hipertireoza in revmatoidni artritis (Alexander 1950). V procesu kronifikacije izvirni sprožilec simpto- ma povsem izzveni – ni več evidenten, ostane le simptom. Ta pojav pri svojem delu s pacienti slikovito povzame Alojz Ihan (2011, 13): 179 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti [Pacient] me ni razumel, da je histeričen in ima panične na- pade zaradi stresa, ker telo ne zdrži napetosti brez oprijemlji- vega vzroka. Zato naše telo raje piči neke simptome v srce ali v žile ali v želodec ali v črevo, da dobi človek oprijemljivo težavo z razbijanjem srca ali bolečino ali z nenehno volčjo lakoto ali z driskanjem in napenjanjem v trebuhu in se s tem zamoti in pomi- ri, ker ima nek konkreten cilj v trebuhu, to je pomirjujoče, dobiti cilj in smisel, ker preneha beganje in tesnoba in brezvezno iska- nje in travmatiziranje tisočih malih težav. Panika te reši pred no- rostjo, ko odpove pamet. Čustva so lahko premočna, da bi jih zavestno doživljali, a so fiziološko toliko bolj aktivna. Energija se usmeri na zatiranje no- tranjega kaosa, poskusi ohranjanja nadzora nad neznosnimi fizi- ološkimi reakcijami pa lahko povzročijo celo vrsto fizičnih simp- tomov vključno s fibromialgijo, kronično utrujenostjo in drugimi avtoimunskimi boleznimi. Pri zdravljenju je zato nujno potrebno vključiti celoten organizem (Kolk 2015, 62). Pomembno vlogo pri raziskovanju povezave med psihološkimi stanji in fizičnimi manifestacijami bolezni ima psihonevroimuno- logija, interdisciplinarna znanost, ki proučuje interakcijo med mož - gani, duševnostjo in imunskim sistemom ter predstavlja preusme- ritev iz prevladujoče biomedicinske paradigme zdravja in bolezni v interdisciplinaren biopsihosocialni pristop (Zachariae 2009, 645). Koncept psihonevroimunologije je svetu v istoimenskem delu leta 1981 predstavil ameriški behavioristični znanstvenik Robert Ader (Lee 2012, 79). Rezultati raziskav na področju psihonevroimunologije kažejo, da so negativni psihosocialni faktorji, kot sta depresija in stres, po- vezani z naraščajočo morbidnostjo in smrtnostjo (Zachariae 2009, 648). Stres ni stvar subjektivnega občutka, temveč je merljiv sklop 180 Anja Knez objektivnih fizioloških dogodkov v telesu, ki vključujejo možgane, hormonski aparat, imunski sistem in številne druge organe (Maté 2019, 28). Mehanizmi vpliva stresa na imunski sistem so zapleteni, v splošnem pa jih je mogoče pojasniti s stresno pogojeno disre- gulacijo simpatično-adrenergične osi (SAS) in hipotalamo-hipo- fizno-suprarenalne osi (HHSO) (Lee 2012, 80). Obe osi aktivira hipotalamus. Z izločanjem hormona CRH vpliva na hipofizo, ki začne izločati hormon ACTH. Na hitrejši SAS osi ACTH vpliva na sredico nadledvične žleze, ki začne izločati hormona adrenalin in noradrenalin. Slednja v telesu sprožita mnoge fiziološke reakcije vključno s povišanim krvnim tlakom, srčnim utripom in porabo kisika. Na počasnejši HHSO osi pa ACTH vpliva na skorjo nadled- vične žleze, ki začne izločati hormon kortizol, ki povečuje koncen- tracijo glukoze v krvi, hkrati pa zmanjšuje obrambno sposobnost organizma, ker preprečuje nastajanje protiteles. Kortizol močno vpliva tudi na zmanjševanje kostne gostote, visoke ravni kortizo- la pa zaznamo pri depresivnih ljudeh (Dusek in Benson 2009, 48; Maté 2019, 32–33). Stres torej predstavlja nevrofiziološko in endokrino podporo kratkotrajni »boj ali beg« reakciji. V civilizirani družbi se ta reakcija sproža v situacijah, ko ni ne potrebna ne koristna, saj se ne sooča - mo več z enakimi smrtnimi grožnjami. Osnovna težava ni več zu- nanji stres, temveč okoljsko pogojena nemoč, ki ne dopušča nobe- nega od običajnih odzivov boja ali bega, zato nastali notranji stres potlačimo (Maté 2019, 36). Težave se pojavijo v primeru distresa, ki ga povzroči dolgoročna prisotnost stresorjev in vodi v pretira - no obremenjenost nekaterih organov ter nastanek različnih psiho- somatskih bolezni (Creed 2007, 545). Kronični stres pomeni dolgo- trajno aktivacijo stresnih mehanizmov, ko je oseba izpostavljena stresorjem, ki jim ne more ubežati, bodisi zato, ker jih ne prepozna ali pa nad njimi nima nadzora. Pretekle raziskave so opredelile tri 181 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti dejavnike, ki vodijo do stresa: negotovost, pomanjkanje informacij in izguba nadzora. Vsi trije so prisotni v življenju posameznikov s kroničnimi boleznimi (Maté 2019, 34). Mnoge študije dokazujejo povezanost stresa s povečanim tve- ganjem za številne bolezni vključno z infekcijami, alergijami, av - toimunskimi boleznimi in celo kardiovaskularnimi obolenji. Pove- zava z rakom je nekoliko bolj kontroverzna, vendar bi lahko stres k njegovemu razvoju pripomogel preko številnih mehanizmov, kot so zmanjšan imunski nadzor imunskih celic (limfociti T in narav - ne celice ubijalke), splošno vnetje in genomska nestabilnost (Lee 2012, 80; Zachariae 2009, 648–649). Pri slednji za pojav raka ni kri- va le poškodba DNA, temveč sta potrebna tudi neuspešno popra - vljanje DNA in okvara regulirane celične smrti. Stres in zatiranje čustev lahko negativno vplivata na oba procesa (Maté 2019, 92). V britanski študiji iz leta 1974 (Greer in Morris 1975, 147) je bilo eks- tremno zatiranje jeze najpogosteje ugotovljena značilnost bolnic z rakom dojk. O placebu Kot biokemična osnova za psihosomatski fenomen postaja vse pomembnejši in neizogiben pomen placeba (Nitzan idr. 2002, 272). Učinek placeba je psihobiološki pojav, ki ga lahko pripišemo raz - ličnim mehanizmom. Večina raziskav o tem kompleksnem poja - vu izhaja s področja bolečine, uspešne pa so bile tudi raziskave na področju imunskega sistema, motoričnih motenj in depresije. Predstavlja dober model za razumevanje, kako kompleksna misel- na aktivnost, kot je pričakovanje, vpliva na različne nevronske sis- teme (Colloca in Benedetti 2005, 545; Finniss in Benedetti 2005, 3). Placebo učinki, ki jih sprožijo različni sistemi in mehanizmi, močno vplivajo na predelavo bolečine, klinične rezultate in obču- tek dobrega počutja (Colloca 2019, 191). Placebo razkriva vplive 182 Anja Knez duševnih stanj (odnosov, prepričanj in pričakovanj) na fizične iz - ide in podobno kot psihosomatika med nekaterimi segmenti me- dicinske skupnosti ni dobrodošel, saj predpostavlja vzročno vlogo psihosocialnih dejavnikov pri telesnih boleznih in širi perspektivo biomedicinske paradigme. Osvetljuje že omenjeni problem uma in telesa (ang. mind-body problem oz. hard problem), s katerim se filo- zofi ubadajo že več kot dve tisočletji in ki je običajno uokvirjen kot enosmeren, tj. kako lahko možganski procesi proizvedejo zavestna duševna stanja. Placebo in drugi psihosomatski učinki nas opozar - jajo, da obstaja še en problem uma in telesa, tj. kako duševna stanja vplivajo na telesno delovanje (Kihlstrom 2008, 212). V splošnem je placebo v medicini definiran kot »snov ali po- stopek, ki nima lastne moči, da bi povzročil želen ali pričakovan učinek« (Stewart-Williams in Podd 2004, 326). Mnoge veje medi- cine, ki obsegajo področja od relativno benignih bolezni, kot so izpuščaji ali navaden prehlad, do hujših obolenj, kot sta diabetes in rak, dokazujejo, da ima placebo zdravilno ali celo ozdravitveno sposobnost aktivnih zdravil (Kirsch 1997, povzeto po Irmak idr. 2005, 406). Da lahko poleg dejanskih in učinkovitih intervencij na posameznikovo reakcijo na terapijo vplivajo tudi psihološki in kontekstualni dejavniki, zdravilci in zdravniki vedo že od nekdaj, saj pred pojavom na znanosti temelječe medicine objektivnega načina ocenjevanja učinka medicinskih posegov ni bilo. Zgodovi- na predznanstvene medicine je bila tako v veliki meri zgodovina placeba oz. zgodovina »lažnih zdravil«. Po 2. svetovni vojni sta na dojemanje placeba s strani zdravnikov, znanstvenikov in družbe vplivala predvsem dva dejavnika. Prvi je bil sistematična predsta - vitev randomiziranih kontroliranih poskusov kot zlatega standar - da kliničnega raziskovanja, zaradi česar je beseda placebo dobila pomen lažnih, navideznih intervencij, uporabljenih za kontrolo pri kliničnih raziskavah. Drugi dejavnik je bil vzpon samostojnost po- 183 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti udarjajočega stališča znotraj medicinske etike. V zgodnjih 60. letih so klinični etiki prakso uporabe placeba v dobro pacienta označili za neupravičen medicinski paternalizem. Tako je placebo ob kon- cu 70. let postal sinonim za lažno intervencijo, uporabljeno pri kli- ničnih poskusih z namenom kontrole ali v kliničnih postavitvah za neetično ujčkanje pacientov. Situacija je ostala praktično nespre- menjena vse do pojava vrste laboratorijskih eksperimentov, klinič- nih poskusov in nevrokognitivnih študij, ki so začeli odkrivati te- meljne mehanizme placebo učinka. Počasi placebo ni bil več zgolj vir radovednosti na obrobju medicine, temveč je postal vreden cilj empiričnega raziskovanja (Annoni 2013, 2). Učinek placeba obljublja večji samonadzor in nakazuje potrebo po razširitvi pojmovanja endogenih človeških sposobnosti. Odzivi na placebo so zanimivi za znanost, ker vplivi prepričanj na človeš- ko izkušnjo in vedenje predstavljajo vstopno točko za proučevanje notranjega nadzora afektivnih, senzoričnih in perifernih procesov. Gre za vprašanje, kako prepričanja in vrednote oblikujejo možgan- ske procese, povezane z zaznavanjem in čustvi ter navsezadnje s telesnim in duševnim zdravjem. Odraža osrednje načelo aktualne nevroznanstvene misli, da imajo subjektivni konstrukti, kot sta pri- čakovanje in vrednotenje, prepoznavne fiziološke osnove, ter da so le-te močni modulatorji osnovnih zaznavnih, motoričnih in notra - njih homeostatskih procesov (Benedetti idr. 2005, 10390). Učinkov placeba pa ni mogoče opaziti le na področju medicine, temveč tudi drugod. Raziskave na področju oglaševanja na primer dokazujejo, da imajo nezavedna pričakovanja glede razmerja med ceno in kakovostjo izdelka na potrošnike placebo učinek, čeprav cena izdelka v nobenem smislu ni povezana z njegovo dejansko kakovostjo (Irmak idr. 2005, 406). Tako so avtorji ene od študij ugo- tovili, da so se potrošniki, ki so zaužili izdelek (tj. energijsko pijačo, ki naj bi med drugim spodbujala mentalne procese), kupljen po 184 Anja Knez znižani ceni, pri reševanju miselnih nalog odrezali slabše od tistih potrošnikov, ki so isti zaužiti izdelek kupili po običajni ceni. Študija je pri sprožanju placebo učinka izpostavila vlogo posameznikovih pričakovanj (Shiv idr. 2005a, 383). Avtorji druge raziskave so med sabo primerjali učinek energijske pijače (katere aktivna sestavina je bil kofein) in pijače brez kofeina, ki je bila enakega izgleda in okusa kot dejanska energijska pijača. Placebo energijska pijača je dvignila krvni tlak, izboljšala fizične reflekse, povečala pozornost in zvišala raven vzburjenja udeležencev, vendar so bili ti placebo učinki opazni le pri visoko motiviranih udeležencih. Kjer so ude- leženci poročali o veliki želji po večji energijski spodbudi zaradi energijske pijače, je placebo pijača privedla do enakih fizioloških sprememb, kot jih je povzročila dejanska energijska pijača, ki je vsebovala kofein. Pri udeležencih, kjer je bila raven motivacije niz - ka, je imelo zaužitje placebo pijače enak učinek kot kozarec vode (Irmak idr. 2005, 408). Tudi ta študija je izpostavila pomembnost nadaljnjega raziskovanja psiholoških in fizioloških mehanizmov, preko katerih pričakovanja vodijo do vedenjskih vplivov v obli- ki samoizpolnjujoče se prerokbe. Pri tem so avtorji izpostavili t. i. ideomotorni mehanizem oz. Carpenterjev efekt, imenovan po angleškem znanstveniku Williamu Benjaminu Carpenterju, ki je leta 1852 izraz uporabil prvi, po katerem zgolj razmišljanje o ve- denjskem izidu poveča možnost, da se bo izid zgodil. Vse več je raziskav, ki to idejo podpirajo in ugotavljajo, da lahko aktiviranje prepričanj in ciljev (kar po mnenju avtorjev sovpada s pričakova - nji) nezavedno sproži vedenjske izide ter da vizualizacija gibanja proizvaja impulze za njegovo izvedbo, čeprav se gibanje ne izvede, in aktivira tiste možganske regije, ki so vključene v dejansko izved- bo gibanja (Bargh in Ferguson 2000, 925; Roland idr. 1980, povzeto po Shiv idr. 2005b, 412). 185 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti O konceptu resničnosti Po besedah fizika in kognitivnega nevroznanstvenika Mitje Pe- ruša je ves svet placebo, življenje pa stvar konstruktivizma, saj kon- struiramo svet, kot ga zaznavamo (Peruš 2000, 58–59; 2013). Vse, kar označujemo in imamo za materialno, je potemtakem zrcaljenje najrazličnejših prepričanj o življenju, ki se nam prikazuje kot ma - terialna resničnost. Resničnost aktualnega časa je po Franklovih besedah množična nevroza, za katero je značilen občutek nesmi- selnosti, ki se širi po vsem svetu in gre z roko v roki z občutkom praznine oz. eksistencialnim vakuumom (Frankl 1977, 14–15). Zu- pančič stanje sodobnega človeka povzame s trditvijo, da so »naši možgani pod primitivno in slaboumno medijsko vsiljeno globoko narkozo« (Zupančič 2009, 16). Pravi, da kapitalizem kot prevladu- joča ideologija oz. dominantna družbena zavest ljudi sili v potro- šništvo s svojim prepričevanjem, da »imeti« pomeni vse, »biti« pa je zasebna stvar posameznika, o čemer je govoril že Fromm (1976). Vendar pa je gola poraba materialnih dobrin pogosto zgolj kom- penzacija za globok eksistenčni primanjkljaj in zato ne more pri- nesti dolgoročne zadovoljitve. »Imeti« postaja vedno manj zadovo- ljujoče nadomestilo za »biti«, za čustveno sestradanost in duhovno obubožanost, ljudje pa se brez očitnega razloga počutijo vse slabše (ibid.). Hrepenenje po smislu kot temeljno gonilno silo človeka to- rej izpodrivata Freudova želja po užitku in Adlerjeva želja po moči. Različne raziskave so pokazale, da slednji začneta posamezniko- vo vedenje voditi šele, ko je frustrirana volja do smisla (Kristovič 2022, 29). Zupančič (2009, 171) rešitev vidi v Jungovi individua - ciji, dekonstrukciji ponotranjene kolektivne zavesti in hkratni konstrukciji notranje individualne zavesti, kar pa zahteva veliko inteligence in poguma in je toliko manj verjetno, »kolikor bolj je individualna zavest nekoga, ki je odraščal pred televizorjem, preže- ta z neumnostmi tendenciozne medijske produkcije«. Svet je torej 186 Anja Knez takšen, kakršnega vidimo, zato je za njegovo spremembo potrebna sprememba posameznikove drže in nazora. Peruš (2000, 108–109) govori o aktualnem »zlomu simetrije«: si- metrija oz. celovitost se je zlomila na posamezne atraktorje (pred- sodke, stereotipe, fiksne ideje itd.) in tako danes funkcionira naš svet. Svet gradimo na predpostavkah in resničnost ni nič drugega kot nabor predpostavk, glede katerih se vsi strinjamo. Princip uni- verzuma pa je holografski princip – vsi smo povezani, v vsakem delu je zajeta celota. Izhod iz placebo zmešnjave je po njegovem zavest (ibid.). Na splošen problem razdrobljenosti človeške zavesti opozarja tudi Bohm (1980, 1–2): Razdrobljenost je zelo razširjena, ne samo v družbi, ampak tudi v vsakem posamezniku; to vodi v nekakšno splošno zmede- nost uma, ki ustvarja neskončno vrsto težav in tako resno posega v našo jasnost zaznavanja, da nam onemogoča, da bi rešili večino od njih. […] Ideja, da vsi ti fragmenti obstajajo ločeno, je očitno iluzija in ta iluzija ne more storiti drugega kot voditi v neskončne konflikte in zmedo. Dejansko je poskus živeti skladno s predstavo, da so fragmenti res ločeni, tisto, kar je pripeljalo do naraščajočega niza izjemno perečih kriz, s katerimi se danes soočamo. Kaj pa zdaj? Eden od načinov ozaveščanja povezanosti in relativnosti materi- alnega dogajanja je čuječnost (ang. mindfulness), sicer pomemben element budizma, ki je zaradi svojega vpliva na lajšanje stresa in depresije v zadnjih letih precej v ospredju. Sodobno potrošništvo besedo »čuječnost« koristi z velikim navdušenjem, s povečevanjem oglaševalskega učinka pa se izgubljata njen pravi pomen in smisel (Škodlar in Srakar 2015, 65). Začetki čuječnosti segajo dobri dve ti- 187 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti sočletji v preteklost, v budističnem kontekstu pa predstavlja del kompleksnega teoretičnega modela med psihologijo in filozofijo, s poudarkom na etiki in meditaciji (Globevnik 2015, 96). Ena naj - pogosteje citiranih definicij čuječnosti je zavedanje, ki se pojavi, ko »smo pozorni na določen način: namenoma, v sedanjem trenutku in brez obsojanja« (Kabat-Zinn 1994, 4). Na čuječnost usmerjena terapija, definirana kot povečana pozornost in zavedanje trenutnih misli in doživljanj, dokazano sproža fiziološke odzive v možganih in imunskem sistemu ter izboljšuje duševno stanje in kakovost življe- nja (Lee 2012, 81). V budizmu je psihološko zdravje pogosto opisano kot zavedanje, da resničnega, trajnega in nespremenljivega jaza ni. Gre za izdelano podobo, ki ljudi vodi v preveliko navezanost na do- sežke, imetje in odnose ne glede na njihovo minljivost in pogojenost (Ryan in Brown 2003, 75). Zaradi ustaljenih vzorcev razmišljanja nis- mo sposobni prepoznati pogojenosti lastnih izkušenj. Konfiguracije, zaradi katerih trpimo, izvirajo iz našega osnovnega napačnega doje- manja, v okviru katerega vidimo prehodno kot trajno, nezanesljivo kot zanesljivo, ne-jaz kot jaz. Če bi opustili težnjo po identifikaciji z izkušnjami, in stvari videli takšne, kakršne so, bi odstranili osnovni pogoj za pojav konfiguracij (Teasdale in Chaskalson 2011, 93). Vendar pa Roscheva (2007, 258) meni, da so ključne ideje ču- ječnosti povsem drugačne od naših kulturnih predpostavk, zato je lahko njihovo razumevanje za zahodno civilizacijo problematično: (a) ker se lahko čuječnost dogaja le v sedanjosti, je izzvana naša kulturna usmerjenost v prihodnost; (b) težko sprejmemo dejstvo medsebojne povezanosti oz. nezmožnost upravljanja in nadziranja posameznih dejavnikov, ki delujejo kot del sistema in so v soodvi- snem razmerju; (c) človeška egocentričnost nam preprečuje, da bi v pristni skromnosti sprejeli in spoštovali dejstvo, da vsega ne mo- remo razumeti, ter zmanjšali globoko potrebo po fiksiranju sveta zavoljo ohranitve občutka varnosti. Na drugi strani Škodlar in Sra - 188 Anja Knez kar (2015, 60–61) razmišljata, da je strm vzpon zanimanja za čuječ- nost mogoče razumeti kot izraz družbenega manka oz. zanemar - jenih dimenzij, ki so usmeritev na sedanji trenutek, usmerjenost na neposredno izkušnjo in njeno razumevanje ter usmerjenost na telo, tj. prepoznavanje, ozaveščanje in predelovanje telesnih obču- tij in čustev. Ljudje torej (zaenkrat še) vsaj intuitivno zaznavamo, da kljub kulturi izobilja in neomejenih možnosti nekaj manjka. Maté (2019, 36) je mnenja, da smo ob vse višji stopnji gospodar - skega razvoja vse manj v stiku s čustveno realnostjo. Ne čutimo več, kaj se dogaja v našem telesu, zato ne moremo delovati samoohra - nitveno. Izgubili smo stik z občutki, ki so bili zasnovani kot naš opo- zorilni sistem. Posledično se zadržujemo v fiziološko stresnih situa - cijah, ne da bi se tega zares zavedali. Fiziologija stresa razžira naša telesa, ne zato, ker je preživela svojo uporabnost, temveč zato, ker morda nismo več sposobni prepoznati njegovih signalov. Že Nemiah in Sifneos (1970, 154) sta v svoji raziskavi potrdila specifično obliko miselnosti pri pacientih s psihosomatskimi boleznimi. Proučevala sta naravo duševnih vsebin teh pacientov in njihovo sposobnost do- življanja afekta ter prišla do pomembnih zaključkov: (1) Pacienti so pokazali bodisi popolno nezavedanje občutkov ali pa skoraj popolno nezmožnost ubeseditve tega, kar doživljajo. (2) Za asociacije večine pacientov sta bila značilna (a) skoraj popolna odsotnost fantazije ali drugega materiala, povezanega z njihovim notranjim doživljanjem, tj. mislimi, stališči in občutki, ter b) pripovedovanje, pogosto v skoraj neskončnih podrobnostih, o okoliščinah in dogodkih v svojem oko- lju, vključno z lastnimi dejanji. Podobno o psihosomatskih boleznih razmišlja psihiater Thomas Szasz (1991, 23): Verjamem, da je človekova sreča oz. dobro počutje mogoče – ne le za redke izbrance, temveč za vse. Vendar je to mogoče doseči le, če so se mnogi, ne le nekateri, pripravljeni in sposob- 189 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti ni odkrito soočiti in se pogumno lotiti lastnih etičnih, osebnih in socialnih konfliktov. To pomeni imeti pogum in integriteto, da se odpovemo bitkam na lažnih frontah in iskanju rešitev za nadome- stne težave. Da torej opustimo bitko z želodčno kislino in kronično utrujenostjo ter se namesto nje soočimo z zakonskim konfliktom. Glavni dejavniki stresa v današnjem življenju so torej čustva. Čustvene interakcije vplivajo na naše biološko delovanje na mno- ge in subtilne načine. Maté (2019, 38) vidi rešitev v čustveni kom- petentnosti, ki jo opredeljuje kot: - sposobnost čutiti svoja čustva in se zavedati, kdaj doživljamo stres, - sposobnost učinkovitega izražanja čustev, uveljavljanja po- treb in celovitega ohranjanja čustvenih meja, - zmožnost razlikovanja med psihološkimi reakcijami, ki so pomembne za trenutno situacijo, in tistimi, ki predstavljajo ostanek iz preteklosti, sicer bomo zaznali izgubo ali grožnjo izgube tam, kjer je ni, - zavedanje potreb, ki zahtevajo zadovoljitev, namesto njihovega zatiranja zavoljo sprejemanja ali odobravanja s strani okolice. Čustvena kompetentnost je tisto, kar moramo razviti, če želimo ohraniti zdravo telo in pamet. Bibliografija Alexander, Franz. 1950. Psychosomatic Medicine. New York: Norton. Annoni, Marco. 2013. Highlights from the 2013 Science of Place- bo Thematic Workshop. Ecancermedicalscience 7: 346. Arias, Daniel, Shekhar Saxena in Stéphane Verguet. 2022. Quan- tifying the Global Burden of Mental Disorders and Their Econom- ic Value. EClinicalMedicine 54: 101675. 190 Anja Knez Bargh, John A. in Melissa J. Ferguson. 2000. Beyond Behavior - ism: On the Automaticity of Higher Mental Processes. Psychologi- cal Bulletin 126(6): 925–945. Benedetti, Fabrizio, Helen S. Mayberg, Tor D. Wager, Christian S. Stohler in Jon-Kar Zubieta. 2005. Neurobiological Mechanisms of the Placebo Effect. The Journal of Neuroscience 25(45): 10390–10402. Bloom, David E., Elizabeth T. Cafiero, Eva Jané-Llopis, Shafi- ka Abrahams-Gessel, Lakshmi Reddy Bloom, Sana Fathima, An- drea B. Feigl, Tom Gaziano, Mona Mowafi, Ankur Pandya, Klaus Prettner, Larry Rosenberg, Benjamin Seligman, Adam Z. Stein in Cara Weinstein. 2011. The Global Economic Burden of Noncommu- nicable Diseases. Geneva: World Economic Forum. Bohm, David. 1980. Wholeness and the Implicate Order. Lon- don: Routledge, Kogan Paul. Colloca, Luana. 2019. The Placebo Effect in Pain Therapies. An - nual Review of Pharmacology and Toxicology 59: 191–211. Colloca, Luana in Fabrizio Benedetti. 2005. Placebos and Pain- killers: Is Mind as Real as Matter? Nature Reviews Neuroscience 6(7): 545–552. Costa Santos, Andreia, Juana Willumsen, Filip Meheus, Andre Ilbawi in Fiona C. Bull. 2023. The Cost of Inaction on Physical In- activity to Public Health-Care Systems: A Population-Attributable Fraction Analysis. The Lancet Global Health 11(1): e32–39. Creed, Francis. 2007. Somatic Disorders. V Encyclopedia of Stress (Second Edition), ur. George Fink, 545–547. Cambridge: Academic Press. Dusek, Jeffery A. in Herbert Benson. 2009. Mind-body med- icine: A Model of the Comparative Clinical Impact of the Acute Stress and Relaxation Responses. Minnesota Medicine 92(5): 47–50. Finniss, Damien G. in Fabrizio Benedetti. 2005. Mechanisms of the Placebo Response and Their Impact on Clinical Trials and Clinical Practice. Pain 114(1–2): 3–6. 191 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti Frankl, Viktor Emil. 1977. Das Buch als Therapeutikum. V Lesen in der Lebenskrise: Erfahrungen mit der Bibliotherapie, 9–18. Frei- burg im Breisgau: Herder. Fromm, Erich. 1976. To Have or to Be? New York: Continuum. Globevnik, Manja. 2015. Kvalitatvna analiza doživljanja posle- dic vadbe čuječnosti med mladostniki. V Čuječnost: tradicija in sodobni pristopi, ur. Anja Zalta in Tamara Ditrich, 95–120. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče in Univerzitetna založba Annales. Greer, Steven in Tina Morris. 1975. Psychological Attributes of Women Who Develop Breast Cancer: A Controlled Study. Journal of Psychosomatic Research 19(2): 147–153. Ihan, Alojz. 2011. Hvalnica rešnjemu telesu. Ljubljana: Cankar - jeva založba. Irmak, Caglar, Lauren G. Block in Gavan J. Fitzsimons. 2005. The Placebo Effect in Marketing: Sometimes You Just Have to Want It to Work. Journal of Marketing Research 42(4): 406–409. Jeriček Klanšček, Helena, Saška Roškar, Matej Vinko, Nuša Konec Juričič, Ada Hočevar Grom, Maja Bajt, Anja Čuš, Lucija Furman, Gaja Zager Kocjan, Alenka Hafner, Tina Medved, Mark Floyd Bračič in Mircha Poldrugovac. 2018. Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kabat-Zinn, Jon. 1994. Wherever You Go There You Are: Min- dfulness Meditation in Everyday Life. New York: Hyperion. Kauhanen, Laura, Wan Mohd Azam Wan Mohd Yunus, Lotta Lempinen, Kirsi Peltonen, David Gyllenberg, Kaisa Mishina, Son- ja Gilbert, Kalpana Bastola, June S. L. Brown in Andre Sourander. 2023. A Systematic Review of the Mental Health Changes of Chil- dren and Young People Before and During the COVID-19 Pandem- ic. European Child & Adolescent Psychiatry 32(6): 995–1013. 192 Anja Knez Kihlstrom, John F. 2008. Placebo: Feeling Better, Getting Better, and the Problems of Mind and Body. Mcgill Journal of Medicine 11(2): 212–214. Kolk, Bessel van der. 2015. The Body Keeps the Score: Brain, Mind, and Body in the Healing of Trauma. New York: Penguin Books. Kristovič, Sebastjan. 2022. Holistični pristop v vzgoji in izobra - ževanju – logopedagogika. V Holistični pristop na področju vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja, ur. Sebastian Kristovič in Po- lonca Pangrčič, 15–58. Maribor: AMEU – ECM, Alma Mater Press. Kull, Kalevi in Jesper Hoffmeyer. 2005. Thure von Uexküll 1908–2004. Sign Systems Studies 33(2): 487–494. Lee, Adrian. 2012. Immunology Beyond a Textbook: Psychoneu- roimmunology and Its Clinical Relevance for Psychological Stress and Depression. Australian Medical Student Journal 3(1): 79–82. Nemiah, John C. in Peter E. Sifneos. 1970. Psychosomatic Ill- ness: A Problem in Communication. Psychotherapy and Psychoso- matics 18(1-6): 154–160. Nitzan, Uri, Uriel Hersco-Levy in Pesach Lichtenberg. 2002. The Placebo Effect – a Biochemical Basis For a Psychosomatic Phenom- enon. Harefuah 141(3): 272–277. Peruš, Mitja. 2013. Saj ni res, pa je – praktični nasveti. Dostopno na: https:/ /www.dnevnik.si/1042578972 (3. januar 2014). Peruš, Mitja. 2000. Biomreže, mišljenje in zavest. Ljubljana: DZS. Rosch, Eleanor. 2007. More Than Mindfulness: When You Have a Tiger by the Tail, Let It Eat You. Psychological Inquiry 18(4): 258–264. Ryan, Richard M. in Kirk Warren Brown. 2003. Why We Don’t Need Self-Esteem: On Fundamental Needs, Contingent Love, and Mindfulness. Psychological Inquiry 14(1): 71–76. Sakai, Tatsuo in Yuh Morimoto. 2022. The History of Infectious Diseases and Medicine. Pathogens 11(10): 1147. 193 Moč človeškega uma: razmišljanja o psihosomatiki, placebu in konceptu resničnosti Shiv, Baba, Ziv Carmon in Dan Ariely. 2005a. Placebo Effects of Marketing Actions: Consumers May Get What They Pay For. Jour- nal of Marketing Research 42(4): 383–393. Shiv, Baba, Ziv Carmon in Dan Ariely. 2005b. Ruminating About Placebo Effects of Marketing Actions. Journal of Marketing Research 42(4): 410–414. Stewart-Williams, Steve in John Podd. 2004. The Placebo Effect: Dissolving the Expectancy Versus Conditioning Debate. Psycho- logical Bulletin 130(2): 324–340. Szasz, Thomas. 1991. Ideology and Insanity: Essays on the Psychi- atric Dehumanization of Man. New York: Syracuse University Press. Škodlar, Borut in David Srakar. 2015. Čuječnost v psihoterapiji. V Čuječnost: tradicija in sodobni pristopi, ur. Anja Zalta in Tamara Ditrich, 59–73. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-razi- skovalno središče in Univerzitetna založba Annales. Teasdale, John D. in Michael Chaskalson. 2011. How Does Mindfulness Transform Suffering? I: The Nature and Origins of Dukkha. Contemporary Buddhism 12(1): 89–102. The Lancet Global Health. 2020. Mental Health Matters. The Lancet Global Health 8(11): e1352. Uexküll, Thure von. 1992. Varieties of Semiosis. V The Semiot- ic Web 1991: Biosemiotics, ur. Thomas A. Sebeok in Jean Umiker- Sebeok, 455–470. Berlin: De Gruyter Mouton. UNICEF. 2019. Increase in Child and Adolescent Mental Disor- ders Spurs New Push for Action by UNICEF and WHO. Dostopno na: https://www.unicef.org/press-releases/increase-child-and-ado- lescent-mental-disorders-spurs-new-push-action-unicef -and-who (23. december 2023). Wasilewski, Bohdan. 2011. Psychosomatics – How It Should Be Understood Nowadays. Archives of Psychiatry and Psychotherapy 13(3): 41–48. 194 Anja Knez World Health Organization – WHO. 2021. Adolescent Mental Health. Dostopno na: https://www.who.int/news-room/fact-she- ets/detail/adolescent-mental-health (23. december 2023). Zachariae, Robert. 2009. Psychoneuroimmunology: A Bio-Psy - cho-Social Approach to Health and Disease. Scandinavian Journal of Psychology 50(6): 645–651. Zupančič, Boštjan M. 2009. Prva od suhih krav. Ljubljana: Can- karjeva založba.