Ivan Cankar: Utrujen.
727
sam. Naj pa izdam tudi besede, ki zdaj-le našemu mramornatemu Črtomiru-Prešernu plavajo na ustnicah, in katere sem tudi jaz imel na mislih, ko sem ustvarjal ta kip ... te besede pa so:
» M c n j   strašna  nočjo v črne z e m 1 j o krili, Ko so pod svetlim solncem sužni dno v i .  . .««
Težko sem se ločil od Ganglovega ateliera, kjer sem videl toliko zanimivih umetnin; težko sem se ločil od njegovega mramornatega, realistično-idealnega  »Prešerna«  . . .
Govorilo se je, da namerava tega »Prešerna« kupiti neko slovensko društvo — kar bi bilo res najprimernejše; toda, kakor Vam priča moje pismo, stoji »Prešeren« še zmerom pri Ganglu. Imata se pač rada ta dva, pa ne moreta narazen . . . Škoda bi pa bilo vsekakor, če bi iz kakršnihkoli vzrokov »Prešeren« kakega dne odpotoval kam na tuje . . .
Toliko za danes, čislana gospodična!
Kadar najdem spet kaj »novega«, Vam sporočim. Do tedaj pa — zdravstvujte!
<*3
S
Utrujen.
črno gardino zagrnil sem okno, Masko ledeno sem vrgel z obraza — Od razočaranja, od hrepenenja Truden do smrti.
Stal sem na cesti le za trenotek, Med harlekini v belih manšetah, Polišineli v suknjah modernih, Prav tam na korzu —
Ali za Boga, jaz sem utrujen! Kaj je ostalo v njih ? — roke so prazne, Ah razočarano, prazno je srce, Zeljno počitka . . .
S črno gardino zagrnil sem okno, Masko ledeno sem vrgel z obraza... Glej —in zdaj vstajajo, tiho prihajajo Sence iz groba.
Davno pozabljene sence nejasne Stopajo predme z lahnim korakom In na razpaljeno čelo polagajo Roke mi hladne.
Tiho, boječe, čuj! že zazvenele Sentimentalne so strune nad mano, Mehki vijolični duh se je dvignil Iz vaze nevidne . . .
Oj  tam nad tihimi, temnimi gozdi Dviga se harfa od zemlje do neba In doteknila se roka je moja Strune drhteče —
Rože na vrtu so dvignile krone, In zašumeli so temni gozdovi, Zatrepetala srebrna koprena Luninih žarkov . . .
Ivan Cankar.