503
KULTURA V PROCESU PRESTRUKTURIRANJA
Andrej Ar ko
KULTURA V PROCESU PRESTRUKTURIRANJA
Nekatera znamenja kažejo, da je začelo naše razmerje do kulture kot utemelji-teljice in hraniteljice narodne biti kmalu po osamosvojitvi izgubljati svojo (odvečno?) težo. Spreminjanje tega razmerja tudi na zunaj pospremlja nekaj opaznih dejstev. Osamosvojitveni voz so potiskali naprej predvsem kulturni delavci tudi različnih estetskih nazorov, in sicer so ga rinili po nekaj desetletij dolgi, težavni in zlasti proti koncu silno nevarni poti. Tako so si priborili svojo legitimnost v ustvarjanju mlade države; zasedli so mesta na ključnih vzvodih odločanja: zlasti v parlamentu, prav tako pa tudi v predsedstvu države in v vladi.
Kot je znano, si je del kulturnih delavcev kmalu to legitimnost z nemalokrat nestrpnim, da ne rečem nekulturnim ravnanjem, ko je Demos zrušil Demos, zapravil. Tako so se zdaj znašli v položaju, ko so morali politiko prepustiti politikom. Nekaj jih s tem, da niso več na oblasti, nikakor ni zadovoljnih in iščejo povode, da bi se znova povzpeli nanjo. Med temi povodi nikakor ne kaže spregledati njihovih opozoril na usoden pojav: namreč na pogubnost pojavljajočega se divjega liberalizma v slogu laissez faire, laissez passer, ki je začel naglo polniti prostor po usihanju vpliva družbenega poslanstva kulture. Ta njihova opozorila so torej vredna vse pozornosti, kolikor gre za usodnost sedanjega družbenega (narodnega) stanja, ki ga označujejo dokaj široka neozaveščenost, nihilizem, vseenost, pa tudi pogoltnost in s preteklostjo pogojeno ostro nasprotovanje tradicionalnim (krščanskim) vrednotam.
Del z oblasti zabrisanih kulturnih potencialov pa je začel govoriti o vračanju kulturnih delavcev h kulturi. Pri tem se odpira vprašanje kulturnih ustanov in ustanov tistega dela državne uprave, ki ima na skrbi kulturo. Te imajo v rokah škarje in platno, a so že od nekdaj bolj usmerjene v lagodnejše sprotno formulizira-nje. V njih še ni dosti izkušenj ali volje do temeljnih razmislekov, do navdihov o celovitih in dolgoročnih vprašanjih kulture in narodnega razvoja, o bivanjskih in etičnih postavkah slovenskega naroda. Tukaj se kažejo nove zaposlitve in nova poslanstva tistega dela kulturnih delavcev, ki jim ne bo prvenstvena skrb samo zasedba ministrskega stolčka ali poslanskega sedeža.
Po nekaterih znamenjih je mogoče opaziti, da je kultura delno v procesu prestrukturiranja, da skuša torej svojo oblast osredotočiti bolj na svoje področje, v »stroko«, da pa za to še nima pravih pogojev in niti ne še dovolj ljudi, ki bi jih povabila k skupnemu delu za nekakšen vseslovenski razvojni koncept, kakršen bi bil zasidran v kulturi, se pravi v umetnosti, znanstveni misli, nravnosti, verovanjskem ozadju itd., skratka, v določitvi ustreznejšega ravnovesja med duhovnimi in tvarnimi zmogljivostmi, kolikor jih je (še) na voljo slovenskemu narodu.
Znamenja preusmerjanja je mogoče opaziti tudi v nekaterih javnih glasilih. Ne
Andrej Arko
504
le da so se v zadnjem času kulturni delavci, pisci leposlovnih, publicističnih in tudi znanstvenih del, pojavili na mestih glavnih urednikov in celo direktorjev v nekaterih najvplivnejših, posebno elektronskih medijih, ampak je prodor kulture mogoče zaznati tudi v samih obistih medijev. V obširnih kulturnih koledarjih, ki jih vsak dan objavljajo dnevniki, se zaradi obilice čedalje teže znajdemo. Na Uredništvu kulturnih in literarnih oddaj Radia Slovenija vsak dan prispe v povprečju osem vabil na kulturne dogodke, med katerimi so vsaj tri, štiri taka, o katerih naj bi zaradi vsenarodne pomembnosti morali poročati, jih oceniti. Ta pritisk je mogoče občutiti še posebej v zadnjih mesecih. Takšna ofenziva kulture potiska sodelavce dnevnih kulturnih uredništev in njihove zunanje sodelavce v nujen, tu in tam zaradi naglice v ne zadosti usklajen izbor »pokrivanja« kulturnih dogodkov. Govorim torej o dogodkih, ki so vrhunski, vseslovenskega ali celo mednarodnega pomena, ali vsaj takih, ki na to s pomočjo različnih zunanjih razlogov in včasih tudi pritiskov preten-dirajo (»Glejte, da boste prišli!«). Veliko pa je ob tem še kulturnega dogajanja zunaj prestolnice in večjih mest, ki ima nemalokrat tudi svojo nadkrajevno in nadobrobno težo, pa je kdaj prezrto, »nepokrito«. K vsemu temu naj dodam, da se v zadnjih časih na literarni natečaj Uredništva kulturnih in literarnih oddaj Radia Slovenija s svojimi prispevki oglasi že med dvesto in tristo literarnih ustvarjalcev. Lahko bi poenostavljeno ugotovil, da je težnja postopnega vračanja h kulturi bistveno spremenila vrsto let sorazmerno ustaljeno delo radijskega kulturnega uredništva. Zaradi preobsežnega spremljanja dogajanj je vse manj možnosti za druženje med sodelavci, za sprotno preverjanje in izmenjavo mnenj o prebranem, videnem, slišanem. Nevarno bi bilo, če bi zaradi preobremenjenosti zanemarili kakovost svojega dela, katerega sadovi morajo biti zastran narave medija poslušalcem na voljo, preden jih dajo mednje vsa druga glasila.
Seveda se ob povečanem kulturnem utripu zastavlja tudi vprašanje kakovosti kulturne ponudbe. Pa tudi vprašanje njene namembnosti. Kulturne dobrine kajpak niso samo za kulturne delavce, niti ne samo za tistih 36 tisoč ali koliko javno delujočih univerzitetnih učiteljev, zdravnikov, inženirjev, pravnikov, ekonomistov ..., ampak enako tudi za vse drugo neakademsko občinstvo.
Tistih, ki so se letos zbrali na bojišču proti tarnanjem kulturnih delavcev, nezadovoljnih s proračunskim deležem na kulturo, nikakor ne gre podcenjevati, čeprav v njihovih vrstah tudi tiči kak nenačelen bojevnik. Ne verjamem pa, da je večina, ki se je dvignila proti kulturi, kulturo začutila kot tujek; bolj jo je morda kot nekaj sicer nujnega, nekaj, s čimer kot narod rastemo navznoter in se izkazujemo navzven, kar pa je v celoti vzeto premalo ovrednoteno, preobloženo, ponekod celo privilegirano, hranjeno še od socialističnih jasli naprej. Na tem delu bojišča pa nemara ne bi bilo nekoristno, če bi naredili kak preboj recimo v slogu omejene intervencije. Reči bi se torej dalo, da gre v teh nastopih bolj za drugačno vrednotenje kulture, za nekakšno kulturo vrednot, kot pa za spremenjeno splošno razmerje do nje_.
Če je mogoče ugotoviti, da se kultura vrača k svoji temeljni zavezanosti - umetniškemu ustvarjanju, je to morda najbolj opazno v besedni umetnosti, kajti temeljno vprašanje slovenske kulture je vedno bilo, je zdaj in bo tudi v prihodnje slovenski jezik. Drugim umetnostnim zvrstem je po naravi zagotovljena neposred-nejša mednarodna sporočilnost.
Vračanje kulture k umetniškemu ustvarjanju se kaže v omenjeni obilnosti, če ne preobilju dogajanja. Vse to se pojavlja vsak dan pred našimi očmi kljub temu, da je za kulturo najmanj proračunskega denarja. Kajti čeprav morajo nekatere etabli-rane kulturne ustanove že krčiti svoje programe, se krepi zasebna pobuda, pojav-
ljajo se nove, prej neopažene ali zanemarjene možnosti umetniške ponudbe. Na kulturnem trgu se zato spoprijemlje več estetskih nazorov, na kar postajajo pozorni tudi doslej morda občasni ali od prej razočarani »odjemalci«, ki začenjajo izkazovati drugačno vrednostno ozaveščenost, kakršne smo bili vajeni doslej od povprečja. Vse to so šele prvi rahli premiki, kajti kultura, ki zdaj že dokončno ni več usmerjena, se v svoji temeljni prist(oj)nosti šele prav konstituira. V tem procesu se utegne še marsikaj izčistiti, torej tudi osuti morebitno preobilje kulturne ponudbe in izostriti kakovost. Marsikaj pa se utegne nagniti tudi v komercialnost; prva znamenja za to so že tu.
Če se torej v takih (gotovo pa še drugačnih) previranjih v kulturi lahko ozrem po smereh oblikovanja nekakšne kulturne politike, bi mogel reči, da se javna glasila ne bi smela odrekati vsaj predstavljanjem tistih načrtov z nacionalnim pomenom, ki bi jih lahko imeli za sestavne dele nekakšnega narodnega kulturnega programa. Ti načrti in seznami opravil so za nekatere dejavnosti že pripravljeni; koristno bo, če jim bomo z javnimi predstavitvami pomagali do čim širše prevetritve. Čeprav nas majhnost sicer ponekod omejuje pri sprotnejšem predstavljanju najnovejših umetniških stvaritev v Evropi in svetu, se zlasti elektronskim medijem ponuja nekaj več možnosti, ki jih nikakor ne preziramo. Poslanstva kulturnih uredništev v kulturni politiki pa ni mogoče razumeti le v odpiranju in podpiranju možnosti za predstavljanje umetniškega ustvarjanja, ampak tudi v odmikanju prostora in časa prevelikemu razmahu tistega, kar nasprotuje njenim ciljem. V vrednostni zmedi, ki je ni tako malo, imajo javna glasila odgovornost razlikovati med pristnimi in lažnimi družbenimi, estetskimi, nravnimi, duhovnimi... vrednotami, kar pa ni tako lahko zavoljo etičnega in estetskega nihilizma (ki je »planetaren pojav«) ter prevladovanja agresivno promoviranega hedonizma, hkrati pa zmedenih pojmov o enakopravnosti in svobodi, ko naj bi bilo vsem dovoljeno vse.
Toda ali ni neki tudi pri nas ne tako neznani Nemec pred dvema stoletjema trdil, da naj bi bila svoboda zločin?
505
KULTURA V PROCESU PRESTRUKTURIRANJA |