Gospod ]3iicek

HUMORISTIČNO-SATIRIČNE IN
RESNE ČETICE IZ SEDANJOSTI

SPISAL

LUIGI Galgo

: LJUBLJANA :

NARODNA založba

Gospod Buček

HUMORISTIČNO-SATIRIČNE IN
RESNE ČRTICE IZ SEDANJOSTI

spisal :

LUIGI CALCO

LJUBLJANA

NARODNA ZALOŽBA

#5 ootJSP/

NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI

Gospod Buček in kamniška
železnica.

Vsaj poznate vsi gospoda Buc¬
ka, rodoljubnega ljubljanskega me¬
ščana stare korenine in njegovo
okroglo gospo Bučo, o kateri govore
hudobni jeziki, da nosi ona pri hiši
hlače. Pa nočem nič slabega reči o
nji, ker je žena mojega prijatelja, ki
odrine za marsikateri literček, ka¬
dar bole njegovo boljšo polovico
zobje in če ostane potem doma.

Ker vem, da vsi poznate ta za¬
konski par, naj vam kar povem, da
smo se po dolgotrajnih razgovorih
odločili, da poletimo v nedeljo 28.
julija 1912 v naš prelepi Kamnik in
odtod dalje k izviru kamniške Bi¬
strice.

Domenjeno, storjeno.

Preteklo nedeljo (28. julija
1912) smo se torej ob 7. sešli na dr¬
žavnem kolodvoru gospod Buček,
gospa Buča s štirimi zakonskimi
otroci v starosti od 5 do 15 let, moja

3

malenkost in neka moja prava se¬
strična, ki služi v odlični ljubljanski
gostilni za plačilno natakarico — ze¬
lo naobraženo dekle, ki je že stregla
našim prvim literarnim zvezdam.
Gospod Buček je bil opravljen kot
pravi planinec — na glavi znani šta¬
jerski klobuk z zelenim trakom in ?a
trakom ogromen nakit iz kozje dla¬
ke, hlače do kolen, zelene dokolen¬
ke in rumene nove čevlje, v rokah pa
2 in pol metra dolgo planinsko pali¬
co, na hrbtu pa ogromen nahrbtnik z
ogromno vsebino najkoristnejših
planinskih potrebščin t. j. 5 litrov
pristnega cvička iz Gadove peči, 5
ocvrtih piščancev itd. S pravim po¬
nosom je zrla gospa Buča sedaj na
svojega moža korenjaka, sedaj pa na
svoje lepe čevljičke z 1 dem visokimi
petami. Ko smo se prijazno pozdra¬
vili in ko sem predstavil svojo pra¬
vo sestrično gospe Buči, ki se je na
prvi hip nekoliko namrdnila moji se¬
strični, na poslednje prijazne bese¬
de »klanjam se milostljiva gospa« pa
postala takoj prijaznejša, smo se
vsedli v napolnjeni vlak in odrdrali
počasi proti Posavju.

Na vožnji do Kamnika se nam
ni nič posebnega pripetilo. Le rodbi¬
na gospoda Bucka je mej Trzinom in
Jaršami uničila dva ocvrta piščanca
in izpraznila dva litra vina, Buckov
devetletni Stanko je pa svojo belo

4

obleko popolnoma zamazal, ker je
hodil sedet na sprevodnikov sedež.

Brez večje nesreče smo dospeli
torej v Kamnik, kjer se je vsulo iz
železniških vozov na stotine planin¬
cev in izletnikov iz bele Ljubljane.
Počasi smo se izkrcavali iz voza in
jo mahnili proti izhodu; še predno
smo pa dospeli do izhoda, je pa na¬
enkrat milo vzdihnila petnajstletna
Fini »Oh mama, pompadurko sem
pozabila v vozu.« Vsi smo se morali
zopet obrniti in počakati na Finico,
da je poiskala svojo pompadurko.
Ko smo pa prišli pred kolodvor, so
razun enega odšli že vsi vozniki. K
temu stopi gospod Buček in ga vpra¬
ša, če je še prost in če bi peljal do
Stahovice. Voznik je odvrnil, da je
pripravljen za to. Ko se pa mej tem
prikaže v vsi svoji obilnosti pri iz¬
hodu gospa Buča, obdana od svojih
štirih angeljčkov in ko pokliče go¬
spoda Bucka, je pa voznik vstrepe-
tal in ves v strahu vprašal gospoda
Bucka, če se bodo gospa tudi peljali.
Ko je gospod Buček odvrnil »Seve¬
da«, je pa voznik meni nič tebi nič
udaril po svojem kljusetu in že nam
izginil v onem nepredirnem prahu,
ki je neka odlična posebnost dovozne
ceste do postaje kamniške.

Udati smo se morali v svojo
usodo in jo krevsati peš proti Kamni¬
ku in naprej. Prišli pa nismo posebno

5

daleč, ker je začel gospoda Bucka
tiščati še vedno obilni nahrbtnik.
Ustavili smo se torej pri Trpincu na
Sutni, kjer so imeli ravno sveže
sKuhan goljaž. Da ne bi bilo zamere
pri Trpincu in lakote na potu v
kamniško Bistrico, pojedla je Buc-
kova rodbina osem guljažev in jili
tudi primerno zalila s penečim pi¬
vom. Okrepčani smo se potem poda¬
li na nadaljno pot. Skozi Kamnik smo
prišli prav srečno, samo Stanko se
nam je izgubil za pol ure, pa smo ga
končno le srečno našli, samo malo
moker je bil, ker je padel v vodo.

Tako nekako ob pol enajste ure
smo pa vender srečno zapustili kam¬
niško obzidje in začeli počasi jadrati
za zidom praharne proti prijaznim
Stranjam. Srečno smo dospeli tudi
do konca praharne, kjer smo se pa
na odločno zahtevo gospe Buče, ka¬
teri so veliko preveliki čevljički de¬
lali sitnosti, morali nekoliko odpoči¬
ti. Gospod Buček, katerega je na¬
hrbtnik tako grel, da je bil v obrazu
rdeč kot kuhan rak, je svoji boljši
polovici takoj galantno pritrdil, vr¬
gel nahrbtnik raz svoj hrbet, ga od¬
prl in začel takoj deliti njegovo do¬
bro vsebino mej častite člane svoje
rodbine, ne da bi pri tem pozabil na¬
se. Izginila sta zopet dva piščanca,
zalita z drugima dvema litroma. Ma¬
lo pred 12. uro smo se vzdignili in na-

6

daljevali svojo pot v kamniško Bi¬
strico.

Ker sem se na železnici nade¬
budnim potomcem gospoda Bucka
zlagal, da sem bil že večkrat v kam¬
niški Bistrici, so me cel čas nadlego¬
vali z vprašanjem, če bomo kmalu
tam. Ko so ogledali prijazno cerkvi¬
co v Stranjah, so me brzo obkolili z
vprašanjem, če je to že kamniška
Bistrica. Da se izognem blamaži,
sem moral prvi laži dodati novo,
češ da mi je pred tednom priletel na
železnici košček premoga v oba oče¬
sa in da od tedaj tako daleč ne vi¬
dim.

Ko smo pa v žgočem solncu
vender dospeli do Stranj, je bil pa
upor že splošen. Pod prijazno cekvi-
co tik mostu smo se morali znova
utaboriti; Buckova rodbina je pa pri
ti priliki do dna izpraznila nahrbtnik
gospoda Bucka. Mej tem je pa ura
postala skoro dve.

Komaj smo vstali, da nadaljuje¬
mo svojo naporno potovanje v
kamniško Bistrico, so se pa Bucko-
vi nadepolni potomci naenkrat spom¬
nili, da še niso nič kosili, čeprav je
že 2 ura ter začeli gospoda Bucka in
gospo Bučo milo prositi, če ne bo
nič kosila. Mile prošnje so omehčale
srce gospodu Bucku in gospej Buči,
ki je prvega kmeta, katerega smo
srečali na drugi strani mostu, vpra-

7

šala, če ni tukaj blizu nobene take
hiše, kjer bog roko ven moli in kjer
bi se dobil mal prigrizek. Kmetič je
imel usmiljenje z nami in nas pove¬
de! v prijazno gostilnico v Stahovici
čez most na levem bregu mimo teko¬
če vode.

Številna rodbina gosopda Buc¬
ka je bila s to gostilno prav zadovolj¬
na. Dobili so prav dobro juho z ulit-
niki (7 porcij, prav slastno goveje
meso (8 porcij), tri pečene račke in
dve pečeni kokoši s sladko in kislo
salato, cvrtje itd. Gospod Buček so
se pa tudi o pivu izrazili pohvalno,
vino jih je pa naravnost navdušilo.
Ko so tako privezali dušo k telesu,
ki je danes vse zavžito tudi pošteno
zaslužilo, so potem, ko so naročili
kavo, milostno dovolili svojim otro¬
kom, da se smejo malo okrog poza¬
bavati, na kar so se vsi trije mlajši
takoj razpršili, gospica Fini je pa iz¬
vlekla iz svoje pompadurke debelo
knjigo, se prisedla na oddaljeno klop
in se utopila v svojo knjigo.

Ko smo tako ostali pri mizi samo
mi štirje, je pa gospa Buča nasveto¬
vala, da bi si, ker je še le pol štirih
ura, čas in prebavo malo krajšali s
tem, da poskusimo svojo srečo v
igri. Svoj nasvet je pa podprla takoj
s tem, da je iz moževega desnega
žepa izvlekla karte. Gospod Buček
in jaz sva z veseljem sprejela pred-

x

8

log gospe Buče, le moja prava se¬
strična se je obotavljala, češ da ne
pozna prav nobene karte. Ko smo ji
pa obljubili, da jo bomo že naučili,
se je pa udala in tako smo jo začeli
tolči. Naučila se je pa prav hitro in
tako dobro, da nas je ubrala za celili
12 svitlih kronic, kar bi gotovo go¬
spo Bučo hudo ujezilo, če bi jih ona
ne bila odnesla petnajst. Koliko časa
smo igrali, prav dobro ne vem, vem
pa, da bi bili igrali še naprej, če bi
nas ne vzdramil strašen vrišč Bac¬
kove nadebudne mladine. Stanko je
namreč zopet padel v vodo, iz kate¬
re ga je do kože mokrega potegnil
prijazni gostilničar. Ta nezgoda in
pa bojazen, da bi se sreča ne obrni¬
la, napotila je gospo Bučo do katego¬
rične izjave, da gremo naprej. Ko
nas pa prijazni gostilničar vpraša,
kam še mislimo in ko mu odvrnemo,
da v kamniško Bistrico, nam je pa
to odsvetoval, češ da je to malo da¬
leč, ker je že pol sedmih ura in da je
do tje še dve uri. Ko je pa mej tem
gospa Buča zvedela še, da je njen
Stanko že bil v Bistrici in se
pri tem pošteno zmočil, je pa odloč¬
no izjavila, da imamo vsi dosti kam¬
niške Bistrice in da se vrnemo nazaj
v Kamnik. Gostilničar nam je takoj
ponudil svoj breg in ko smo poravnali
zavžitim slastnim stvarem primerni

9

račun, posedli smo na breg in se od¬
peljali proti Kamniku.

Po potu se nam ni zgodilo nič
posebnega, le sedemkrat smo mora¬
li ustaviti, dvakrat radi gospoda
Bucka, petkrat pa radi enajstletnega
Mirka, kateremu je petkrat čepica
odfrčala raz glavo in voz. Ko je
Mirko obdolžil v pled zavitega in
gospe Buče in njene gorkote se tičo-
čega Stanka, da mu je nalašč zbil
raz glavo čepico, je pa gospa Buča
nastopila v obrambo svojega Stanka
in razrešila nastali spor kratko ta¬
ko, da je dala Mirku tako krepko
zaušnico, da bi bila čepica šestič
odletela v prah, če je ne bi bila moja
sestrična slučajno ujela.

V Kamniku smo si pa morali
privoščiti zopet malo večerje in kot
ubogi trpini smo storili to seveda
zopet pri Trpincu. Rodbina Buckova
je večerjala dolgo in mnogo. Le ma¬
lo je manjkalo, da nismo vlaka za¬
mudili.

Ko smo srečno posedli svoje
prostore v vlaku, ki je bil sicer ves
natlačen, stegnil je gospod Buček
svojega rojstva kosti po klopi, češ
da bo malo zadremal, zopet sprijaz¬
njena Mirko in Stanko sta se pa obe¬
sila gospej Buči za roč, gospica Fi¬
ni je izvlekla svoj roman in tako
smo začeli srečno svojo pot proti
Ljubljani.

10

Toda nesreča nikdar ne počiva.

O tem se je gospod Buček na
svojo žalost moral prepričati že v
Domžalah, kjer so nadrvili novi iz¬
letniki v naš voz in kategorično za¬
htevali od gospoda Bucka, da naj se
vzdigne, češ, da nima voznega listka
za ležo, oni pa tudi ne za stanje.
Skoro hi bilo prišlo do prav poštene¬
ga besednega spopada, če ne bil ne¬
ki novodošlec spoznal gospe Buče
in jo z najlepšimi poklonom pozdra¬
vil. To je pomirjevalno vplivalo na
že razburjene živce gospoda Bucka,
ki je na to vzdignil svoje orjaško te¬
lo in napravil s tem prostora za pre¬
cej ljudi.

Tako je prva nesreča minula
brez hujših posledic.

2alibog pa ta nesreča ni ostala
edina.

Na Trzinu smo obstali nenavad¬
no dolgo in začelo je po natlačenih
vozovih nekaj šumeti, da na stroju
ni vse v redu. Ko smo se po daljšem
stanju vendar pomaknili naprej, smo
pa vsi hvaležno vzdihnili vsak k svo¬
jemu patronu, ki nam je v Trzinu ta¬
ko lepo naprej pomagal.

Pa je že morala biti med nami
kaka grešna duša, ker nas je kmalu
zadel hujši udarec neprijazne usode.
Ko smo nočasi pridrdrali na odlično
postajo Črnuče, se je vlak ustavil in
ostal 2, 3, 5, 10 minut in še več. Vsi

ll

potniki so hiteli k oknom in pričeli
povpraševati sprevodnika, kaj se je
zgodilo. Tu smo izvedeli, da pušča
stroj paro in da morajo dobiti vode.
Boječi se hude nesreče začeli so pot¬
niki skakati iz voz in pomagati stro¬
jevodji in sprevodnikom z dobrimi
sveti, slanimi in neslanimi dovtipi in
kletvinami. Ko so pa začele črnuške
amaconke nositi v škafih vodo in jo
nanosile toliko, da je zadostovala do
prihodnje postaje, smo pa počasi, ze¬
lo počasi odrinili naprej.

Na bodoči postajici, to je na Je¬
žici smo pa zopet obstali. Potniki so
se, kakor bučele iz panja vsuli iz voz
in sem in tje tekajoči izpraševali, kaj
se je zgodilo in zakaj ne gremo na¬
prej. Ko smo izvedeli, da je stroj brez
vode in da se ne bomo premaknili, če
nam ne pošljejo pomoči iz Ljubljane
ali če sami ne porivamo vlaka v
Ljubljano, je pa nastala prava revo¬
lucija, v kateri so prevzele vodilno
vlogo, kar je seveda tudi naravno,
naše odlične in odločne ženske. To
bi vi morali videti gospo Bučo, kako
je navduševala svoje sopotnike obo¬
jega spola zoper železnico. Ko se je
še izvedelo, da bomo morali čakati
najmanj eno uro na rešitev, se je bi¬
lo pa resno bati, da bode razjarjeno
ženstvo na čelu gospa Buča krepko
podprto po kričanju mladine in otrok
izvršilo na ubogem železniškem

12

osobju sodbo sodnika Lincha. Šele,
ko je počil glas, da se je posrečilo
pridobiti nekega kolesarja, da se bo¬
de za 2 Štefana vina peljal s kolesom
v Ljubljano in javil nesrečo na dr¬
žavni železnici, se je začelo ženstvo
nekoliko pomirjevati, možje pa iz¬
gubljati v bližnje gostilne.

Le gospod Buček se ni dal pomi¬
riti in je svoji boljši polovici z neko
nenavadno energijo odvrnil, da ima
te nesrečne vožnje po kamniški že¬
leznici dovolj in da jo bode mahnil
peš v Ljubljano. Daši je gospa Buča
glasno ugovarjala, izginil je gospod
Buček v svitlo noč. V tem hipu se je
pa oglasila še moja prava sestrična
in se tudi odločila za to, da gre peš
v Ljubljano. Hočeš, nočeš, moral
sem še jaz s svojo pravo sestrično
slediti gospodu Bucku v svitlo noč.
Prišla pa nisva prav daleč. Iz znane
klerikalne gostilne na Ježici, katero
pa pohajajo samo naprednjaki, raz¬
legalo se je namreč petje. Ko sva pri¬
korakala do gostilne, informirali so
navdušeni pevci ravno znano pesem
»Se stolpa tje«, katera mojo pravo
sestrično vedno gane do solz. Hočeš,
nočeš, moral sem ž njo v gostilno in
komaj stopiva v gostilno, že sVa
med pevci ugledala gospoda Bucka,
ki je z mogočnim glasom ravno za¬
čel svoj solo: »Le zvoni zvon iz tem¬
nih lin...«

13

Svojega tako lepo začetega sola
pa gospod Buček tedaj ni končal.
Komaj je ugledal mojo pravo se¬
strično in mene, zagrmel nama je v
pozdrav krepki »Na zdarrr!« naju
pritegnil k mizi, naju hitro predstavil
in potem šele nadaljeval svoj preki¬
njeni solo grmeč »Le vzbujaj mi na
dom spomin.«

Zvon iz temnih lin pa menda go¬
spodu Bucku ni vzbudil prekrepke-
ga spomina na njegov dom in na nje¬
govo boljšo polovico gospo Bučo,
ker sem moral kmalu na svojo so-
rodniško žalost opaziti, da se je za¬
čel zelo zanimati za mojo pravo se¬
strično in da poslednja nikakor ni
ostajala hladna nasproti ljubeznivo¬
stim tako lepo planinsko opravljene¬
ga gospoda Bucka in njegovemu za¬
peljivemu sirenskemu glasu.

Ker nisem pevec, ker se mi je
zdelo vino nekoliko preveč planin¬
sko (sodil sem, da je rasla njegova
trta v bližini Ortlerja) in ker sem za¬
čel opažati, da mojo pravo sestrično
odločno zapuščajo vsa sorodniška
čutila, poslovil sem se ob kaki 2. uri
po francosko in jo mahnil proti Ljub¬
ljani. kamor sem dospel srečno po
3. uri.

*

*

14

S tein bi seveda lahko končal
popis tega svojega izleta in nesreče
na kamniški železnici.

Radi popolnosti moram pa ven¬
dar še nekaj dodati. Ko sem ob kaki
10. uri premišljeval v svoji prodajal¬
ni, da mojemu telesnemu razpolože¬
nju ne bi škodovala kisla jeterca,
prišumela je v prodajalno gospa Bu¬
ča in me naenkrat vzbudila iz moje¬
ga prijetnega sanjarenja. Kakor dež
in ploha so se vsule na me iz njenih
ust očitanja:

»Lep prijatelj ste, ki zapeljujete
poštene zakonske može, da prihaja¬
jo domov šele ob sedmi uri zjutraj in
kakšni! Sram vas bodi! Če ste vi
fant, delajte s svojimi pravimi se¬
stričnami, kar hočete. Pri tem pa ne
potrebujete prav nobenih prič! Po¬
sebno ne uglednih zakonskih mož,
očetov štirih otrok, med katerimi je
Fini že godna za možitev itd. itd.«

Tako je šlo brez presledka do¬
ber četrt ure. Parkrat sem hotel pre¬
kiniti gospo Bučo in ji v obrambo
svoje nedolžnosti pojasniti celo
stvar; to pa je gospo Bučo le še bolj
razvnelo in razkačilo. Z besedami,
da bode svojemu dobremu in pošte¬
nemu možu prepovedala pajdašiti se
s takimi krokarji in babjeki, kakršen
sem jaz, je odšumela iz prodajalne.

Ko sem ostal sam, pozabil sem
na kisla jeterca in vzdihnil iz dna

15

svoje duše: »Ubogi Buček, če pride
resnica na dan!«

Upam in želim gospodu Bucku
kot svojemu staremu prijatelju, da
bi njegovi nadaljni doživljaji po zgo¬
raj opisani nezgodi na kamniški že¬
leznici dne 28. julija 1912 ostali za
vedno prikriti njegovi okrogli gospej
Buči.

Ce še pa to ne zgodi, naj pa po¬
tem toži državno železnico za od¬
škodnino; prepričan sem, da pravde
ne bode izgubil.


16

Gospod Buček kot predsednik.

Ker vem, da poznate vsi gospoda
Bucka, ki je bil tudi prizadet pri zad¬
nji *) nesreči na kamniški železnici,
zato vam bodem povedal, kako je
postal ustanovitelj in predsednik
slavnega pevskega društva »Ljub¬
ljanski Golovec«.

Stvar se je pa zgodila tako-le:

Pred kakimi dvemi leti, ko je
gospa Buča s svojim zarodom odjad¬
rala za štiri tedne na oddih v nebeško
Žirovnico, kjer se zhira cvet ljubljan¬
skih letoviščarjev, smo sedeli gospod
Buček in njegovi prijatelji zopet en¬
krat zvečer na senčnatem vrtu radi
pristnega cvička in velikih porcij re-
nomirane ljubljanske gostilne »Pri
črnem krokodilu«. Prvo besedo je
imel, kakor se spodobi za takega ve¬
ljaka, gospod Buček, ki nam je brid¬
ko tožil, kako mu je dolčas, ko ni do¬
ma gospe Buče in da iz same žalosti
pojsvoji boljši polovici do treh in tudi

*) Ne verjamem. Opomba stavčeva.

17

2

do štirih zjutraj ne more zaspati. Pri¬
trjevali smo mu vsi, da je sedaj, ko
ni v Ljubljani ne dijakov, ne vojakov,
res pravi ljubljanski dolgčas, in bili
mnenja, da se mora priti temu v
okoin. Toda kako?

Ko smo to za mili naš slovenski
narod velevažno vprašanje na vse
strani prerešetavali, pokazalo se je,
da ima vsakdo izmed nas drugo, sred¬
stvo za odpomoč proti' dolgčasu — le
gospod Buček je strmel zamišljeno
pred se in ni rekel ne bev ne mev.
Oživil se je še le, ko je Zdravko
Hitropis, ravnatelj v justičnem pod¬
jetju združenih doktorjev Paragra-
foviča in Ekspenzaroviča, izrekel
krilate besede »Osnujmo si pevsko
društvo za naš okraj!« Gospod Bu¬
ček je pograbil takoj za to veleaktu-
alno misel in pritrdil Hitropisu, da je
ustanovitev pevskega društva za
naš okraj res živa potreba, ker je
znano, da je v Ljubljani itak premalo
društev,^ da radodarni Ljubljančani
komaj čakajo, da bi se ustanovilo
zopet kako novo društvo, da bi mogli
zanj prispevati in da storimo le svojo
rodoljubno dolžnost, če odpomoremo
ti živi potrebi.

Gospod Buček se je ob svojih
lastnih in vznešenih besedah tako
razvnel in navdušil, da je zaklical
plačilni natakarici Ani: »Štefan vina
na mizo! — nam pa »In medias res!«

18

Navdušeni vsled naročenega Štefana
in njemu skoro sledečih tovarišev,
začeii smo pod spretnim vodstvom
gospoda Bucka nemudoma snovati
za naš okraj prepotrebno pevsko
društvo. V ustanovni seji, ki je traja¬
la zdržema do treh zjutraj, smo se
združili na sledeče kardinalne točke:
1. Naše društvo se imenuj po slovi¬
tem našem nebotičniku »Ljubljanski
Golovec«. (Predlog Zdravka Hitro-
pisa.) 2 .  Prvi predsednik društvu je
gospod Buček. (Z navdušenim trka¬
njem kozarcev soglasno sprejeti
predlog istega predlagatelja.) 3. Da¬
našnje omizje se kot osnovalni od¬
bor izreče permanentnim in ima vsak
večer svojo sejo »Pri črnem kroko¬
dilu«. (Predlog zavarovalnega urad¬
nika Čvičkoslava Žejnega.) 4. V naj¬
krajšem času priredi »Ljubljanski
Golovec« veliko narodno slavnost za
slučaj lepega vremena na ljubljan¬
skem gradu, za slučaj grdega vreme¬
na pa v vseh prostorih Narodnega
doma, in naj pripade čisti dobiček
jakladu za nabavo prepotrebne dru¬
štvene zastave. (Predlog gospoda
Bucka.) 5. Za kumico zastavi se na¬
prosi gospo Bučo po posebni deputa-
ciji, ki se takoj izvoli. (Dodatni pred¬
log Zdravka Hitropisa.) 6. Pravila
naj se takoj sestavi in druge formalne
sitnosti opravi Zdravko Hitropis kot
sočasno izvoljen pravni konzulent

novega društva. (Predlog Čvičko-
slava Žejnega-)

Od tega zgodovinskega dne
(prav noči) dalje vršile so se vsak
večer »Pri črnem krokodilu« dru¬
štvene seje pod predsedstvom gospo¬
da Bucka. Obravnavalo se je pri teh
sejah najnujnejše društevne stvari,
kakor nameravana narodna slav¬
nost in nabava društvene zastave.
Pri tem se je tudi pilo dolgo in mno¬
go — vse seveda, kakor se to spodo¬
bi, na račun predsednika, gospoda
Bucka, da je lažje prenašal svoje hre¬
penenje po svoji boljši polovici. Spre¬
jela so se tudi mimogrede en bloc
pravila, katera si je kar tiskana izpo¬
sodil Zdravko Hitropis od enega iz¬
med ostalih sedemdesetih ljubljanskih
pevskih društev, in določil dan, kdaj
naj se vrši velika narodna slavnost.
Po povratku gospe Buče se je pa
predstavila triperesna deputacija
(gospod Buček, Hitropis in Žejny) iz¬
voljeni kumici, ki se je nekaj časa
branila nezaslužene časti, a se konč¬
no le vdala, pregovorjena po prepri¬
čevalnih besedah za take posle
nalašč rojenega Zdravka Hitropisa.

Skoro so po vogalih ljubljanskih
ulic in cest oznanjevali strmečemu
prebivalstvu dva in pol metra dolgi
plakati, da se vrši 2. otobra velika
narodna slavnost »Ljubljanskega Go¬
lovca« na korist društvenega pra-

20

Porja in da bode ta veselica nudila
pcsetnikom sicer brez petja najmno-
govrstnejšo zabavo kakor produk¬
cije »Vilharmonije«, koriandoli, šalji¬
vo pošto, srečolov, pečene jančke,
menežarijo s slavnoznano brno itd.
Navdušenje za to narodno slavnost
je bilo nepopisno in splošno. Že itak
veliko navdušenje je pa prikipelo do
vrhunca, ko so stopili odborniki
»Ljubljanskega Golovca« pred ljub¬
ljanske odvetnike, notarje, trgovce,
hišne posestnike in druge znane ljub¬
ljanske rodoljubne dobrotnike s pola¬
mi in prošnjo za prostovoljne pri¬
spevke v gotovini in boljših dobitkih
za srečolov. Ljubljanski odvetniki in
notarji so z navdušenjem polagali
svitle cekine na oltar domovine, tr¬
govci so pa izbirali iz svojih bogatih
zalog najnovejše in najdražje stvari
in jih darovali kot dobitke ter pri tem
le obžalovali, da ne morejo s še bolj
finimi stvarmi povzdigniti rodoljub¬
no slavlje novega, iz žive potrebe
Porojenega pevskega društva.

Tako je napočil drugi zgodovin¬
ski dan (seveda tudi noč, kakor se
bode videlo pozneje) v društveni
kroniki »Ljubljanskega Golovca«.
Ker je znani bog Jupiter Pluvius imel
2. oktobra ravno nujno opravilo v
prijaznem Kamniku, kjer se tudi si¬
cer skoro vsak dan oglaša, vršila se
je velika narodna slavnost na ljub-

21

ljanskem gradu. Ker berete obširne
in natančne popise naših velikih na¬
rodnih zabav, ki so si kolikor toliko
slične druga drugi, itak vsak dah v
naših slovensikh dnevnikih, vas s
tem seveda ne bodem mučil. Le toli¬
ko pripomnim, da je bil moralni
efekt te do ranega jutra trajajoče na¬
rodne slavnosti skoro brez primera
v zgodovini slovenskih narodnih za¬
bav v velikem slogu — še boljši pa
gmotni uspeh, ker je znašal čisti do¬
biček skoro 3000 kron, kar je gotovo
najsijajnejši dokaz o rodoljubni po¬
žrtvovalnosti zavednih Ljubljanča¬
nov in lepih Ljubljančank. Najkras-
nejšega moralnega uspeha tudi ni
mogla izpodkopati infamna in lažnji-
va pisava nekega ljubljanskega
dnevnika, ki je iz same grde zavisti
skušal oblatiti velepomembno narod¬
no slavje, a je za svoje nesramno pi¬
sanje prejel od razsodnega občinstva
kot plačilo le brezmejno zaničevanje.

Naše pevsko društvo »Ljubljan¬
ski Golovec« je imelo sedaj v svoji
blagajnici kupe denarja in le naravno
je: bilo, da je skušalo sedaj s svojo
prisotnostjo poveličevati razne na¬
rodne prireditve drugih bratskih dru¬
štev v Ljubljani in posebno še izven
Ljubljane, kakor tudi veselice vseh
ostalih narodnih društev, katerih
* ravno ni malo po naši širni slovenski
zemlji. Sledili so torej društveni izle-

22

ti, ki so naši slovenski javnosti do¬
kazovali, da se naše društvo krepko
razvija in deluje in da je vedno po¬
zorno na braniku za naša sveta pra¬
va. Seveda se je gospod Buček kot
neumoren predsednik zvesto udele¬
ževal vseh teh izletov in sicer naj¬
večkrat brez gospe Buče.

Med tem se je pa že izdelavala
v nemškem Gradcu prekrasna dru¬
štvena zastava, za katero je društvo
v svoji brezmejni požrtvovalnosti
odločilo svoto 2500 K, ki se je imela
pokriti iz blagajniškega preostanka
od velike narodne slavnosti in pa iz
dohodkov velike veselice, ki se bode
napravila povodom slavnostnega
razvitja društvenega praporja.

Ko je bila pa društvena zastava
gotova in dospela v Ljubljano, skle¬
nil jo je odbor razstaviti v izložbi na¬
rodne tvrdke Gričar in Mejač, ter
prirediti veliko slavnost, pri kateri
naj na čelu našega društva prvikrat
ponosno zaplopala društvena zasta¬
va. In zopet so — kakor sem že zgo¬
raj popisal — dičili vogale ljubljan¬
skih ulic in cest velikansKi plakati
društva »Ljubljanski Golovec«, ozna¬
njajoč rodoljubnemu občinstvu ljub¬
ljanskemu, da priredi »Ljubljanski
Golovec« veliko narodno veselico,
pri kateri se bode razvila društvena
zastava, ki ji bode kumovala prebla-
gorodna gospa Agneza Buča. In zo-

23

pet so stopili neumorni odborniki
okrog naših odvetnikov, notarjev,
trgovcev in drugih radodarnih duš,
ter pobrali z navdušenjem na žrvenik
mile domovine darovani narodni da¬
vek v obliki gotovega denarja in
krasnih dobitkov.

Med tem sta vladala v hiši pred¬
sednika gospoda Bucka največje
vznemirjenje in nepokoj. Vsaj tudi ni
čuda. Ona je imela kot kumica čez
glavo posla in skrbi z napravo sijaj¬
ne toalete, v kateri je imela kumovati
pri razvitju društvenega praporja —
on pa čez glavo posla in skrbi s pri¬
učen jem slavnostnega govora, kate¬
rega je sestavil s priznano temelji¬
tostjo Zdravko Hitropis, ne da bi iz¬
pustil le najmanjši dogodljaj iz slav¬
ne društvene zgodovine. Ne morda
iz galantnosti, temveč kot strogo
resnicoljuben človek moram pa na
čast gospe Buče priznati, da je imela
ona svojo sijajno toaleto že gotovo,
ko je gospod Buček še stokal in se
potil v sredi svojega slavnostnega
govora, katerega so pa takrat že vsi
štirje Buckovi otroci znali do dobra
na pamet. No, železna vstrajnost in
neupogljiva neumornost gospoda
Bucka je premagala končno le vse
ovire tako, da je na predvečer velike
slavnosti znal na izust svoj slav¬
nostni govor.

24

Tako je napočil tretji in največji
zgodovinski dan našega slavnega
društva, ko se je razvila ob velikan¬
ski udeležbi — časnikarska poročila
so govorila o pet do petnajstih tisočih
zavednega občinstva — naša pre¬
krasna društvena zastava. Gospa
Buča kot kumica je bila nepopisno
lepa, njena toaleta nebeška in natan¬
ko drugi dan popisana v »Sloven¬
skem Narodu«. Nastop gospoda Buc¬
ka kot slavnostnega govornika je bil
impozanten in veličasten in niti to ni
motilo slavnostno razpoloženega ob¬
činstva, da je Zdravko Hitropis naj-
markantnejše točke slavnostnega
govora s šepetajočim glasom avizi-
ral očaranim poslušalcem že poprej,
predno jih je izgovoril gospod Buček
s svojim grmečim glasom. Z eno be¬
sedo: slavnost je uspela velikansko
in se takoj z zlatimi črkami zapisala
v slavno zgodovino »Ljubljanskega
Golovca«.

Cisto naravno je, da je bila sedaj
narodna dolžnost »Ljubljanskega Go¬
lovca«, da svoje prelepe društvene
zastave ni skrival v kaki omari, tem¬
več da je s svojo ponosno zastavo
poveličeval in povzdigoval vse na¬
rodne veselice in prireditve. »Ljub¬
ljanski Golovec« je tudi v polni meri
izpolnil to svojo narodno dolžnost.
Ni bilo več nobene narodne slavno¬
sti na naši slovenski zemlji, katere se

25

ne bi naše slavno društvo »Ljubljan¬
ski Golovec« udeležilo s svojim
društvenim praporom, čeprav je v
svoji vsega občudovanja in posne¬
manja vredni skromnosti prepuščalo
drage volje drugim bratskim pevskim
društvom in ad hoc ustanovljenim
divjim pevskim zborom izvajanje
pevskih točk. Društvo se ni ustra¬
šilo nobenih gmotnih žrtev in v tem
svojem stremljenju našlo vedno naj¬
krepkejšo oporo v svojem dičnem
predsedniku gospodu Bucku, ki je
potem, ko je bila društvena blagajni-
ca do dna izčrpana, posegel v svoje,
bogato založene žepe hi tako omo¬
gočil, da je bilo naše slavno društvo
zastopano povsod pri narodnih prire¬
ditvah s svojo zastavo.

Tako bi bilo morda še danes, če
ne bi bilo naše društvo izredilo na
svojih prsih strupenega gada. Ko
smo imeli zopet sejo radi izleta v
prijazni Kamnik, kjer je »Kamniška
Lira« hotela prirediti ljudsko slav¬
nost, je na splošno ogorčenje prišel
Čvičkoslav Žejny naenkrat s predlo¬
gom, da mora naše društvo kot pev¬
sko društvo začeti gojiti petje, da se
morajo vršiti redne pevske vaje itd.
Kar groza je spreletela vse odborni¬
ke, ko so čuli ta revolucijonarni
predlog Čvičkoslava Žejnega, o ka¬
terem se je že poprej, kadar je bil
slučajno odsoten, namigavalo, da ko-

ketuje z našim najhujšim konkuren¬
tom, pevskim društvom »Trnovskim
karp«. Ko je prišel na dan z gorenjim
predlogom, nam je bilo vsem takoj
jasno in odkrito, da smo redili na
društvenih prsih ostudnega gada, ki
je že prodal svojo črno dušo našemu
neizprosnemu tekmecu »Trnovske¬
mu karpu«. Iz dna duše nam je vsem
izpregovoril predsednik gospod Bu¬
ček, ko je na ta predlog Cvičkoslava
Žejnega zagrmel nad njim: »Izklju¬

čen iz društva! Dam ta svoj predlog
na glasovanje.« Predlog gospoda
Bucka je bil takoj in z navdušenjem
in soglasno sprejet ter s številnimi
Štefani zamočen. Z milimi pogledi na
Štefane in z ogorčenimi besedami:
»Se bova že še videla, prijatelj Bu¬
ček!« je moral nato zapustiti izklju¬
čeni Čvičkoslav Žejny društveni lo¬
kal »Pri črnem krokodilu«, dočim
smo pa mi za njim kadili s Štefani.

Kakor mi je gospod Buček takoj
drugi dan popoldne prišel pripovedo¬
vat v mojo prodajalno, ima doma
upor, revolucijo in pekel. Ko sem ga
vprašal, kaj se je zgodilo, mi je pa
začel razkladati svojo nesrečo. Drugi
dan po izključenju Cvičkoslava Žej¬
nega je šla gospa Buča na trg s ku¬
harico, da nakupita vse potrebno in
še kaj boljšega za kosilo. Na trgu se
ji je pa prav prijazno približal Čvič-
kcslav Žejny, jo pozdravil z globo-

27

kim poklonom in povprašal po nje¬
nih občutkih in po uri, kdaj je gospod
Buček prikolovratil domov. Ko mu
je gospa Buča povedala, da je bil
gospod Buček pri seji in da se je seja
zavlekla skoro do 4. ure, ji je hinav¬
ski Čvikoslav Žejny začel odpirati
oči. da se pri vseh teh sejah samo
pije in kroka, da se na izletih zopet
samo kroka in pije in da gre vse ro
na račun in za dober denar gospoda
Bucka, ki bo skoro zapravil njeno
lepo doto, ki jo je prinesla k hiši in
spravil na beraško palico vso hišo.
Tedaj je bil ogenj v strehi. Gospa
Buča je pustila kar kuharico na trgu
in kakor najhitrejši aeroplan odfrčala
proti svojemu domu. Ko se je gospod
Buček še zibal v polusnu na mehkih
blazinah zakonske postelje in sanjal
o prefriganih jetercah, s katerimi bo
prepodil neprijetno kislino sinoči za-
vžitega cvička iz svojega *želodca,
tedaj ga je iz teh prijetnih sanj vzbu¬
dil ogorčeni glas njegove Buče. »Ka¬
ke ljubeznjivosti sem moral tedaj
slišati, ti ne bodem pravil,« je nada¬
ljeval ves potrt gospod Buček; »le
toliko ti povem, da sem moral svoji
ljubi Neži, ko mi je poldrugo uro zmi-
vala glavo, svečano obljubiti in s pri¬
sego potrditi, da bodem še danes od¬
ložil svojo predsedniško čast in se
za večno zbrisal iz krokarskega (nje¬
ne besede) društva »Ljubljanski Go-

28

lovec« in nato sem našel šele pred
svojo Nežo milost in na mizi prefri¬
gana jeterca, katerih sem si tako po¬
želel. Sedaj pa nesem na pošto pripo¬
ročeno in petkrat zapečateno pismo
na naslov pravnega konzulenta
Zdravka Hitropisa in v tem pismu se
zahvaljujem za predsedniško čast,
želim društvu najlepšo bodočnost in
naznanjam sočasno svoi izstop.«

Žalosten je odšel gospod Buček
iz prodajalne in nesel na pošto usod¬
no pismo. Nekaj tednov na to se je
pa pevsko društvo »Ljubljanski Go¬
lovec« prostovoljno razšlo, kakor je
bilo brati v uradni »Ljubljančanki«
v razglasu, ki ga je podpisal dru¬
štveni pravni konzulent Zdravko -
Hitropis.


29

Gospod Buček v Pragi.

S krepkim sokolskim »Na
zdarrr!« pozdravili smo »Pri črnem
krokodilu« zbrani prijatelji gospoda
Bucka, ko se je prvič po svojem po¬
vratku iz zlate Prage, kjer se je kot
čil Sokol udeležil šestega zleta, zo¬
pet prikazal mej svoje zveste prija¬
telje in tovariše. »Kako je bilo v
Pragi? Povej nam, brat Buček!« in
slična vprašanja šumela so mu na¬
sproti in vsi smo nestrpno pričako¬
vali, da bode gospod Buček začel
popisovati svoje dogodke in vtise iz¬
za slavnostnih sokolskih dni v Pra¬
gi. —

»Počakajte, da si malo s cvič¬
kom privežem svojo dušo, potem
pride vse na vrsto. Ali mar ne veste,
da zlata Praga z raznimi cvički iz
Štajerskega, Hrvaškega, Istre, Dal¬
macije in iz Tirolskega ni tako boga¬
to založena, kakor naša bela Ljub¬
ljana! No, če tega ne veste, potem
pa tudi ne morete razumeti mojega

30

hrepenenja po božanskem cvičku,«
odrezal se nam je gospod Buček in
začel z izdatnimi požirki mašiti cvič¬
ka prazno votlino svojega želodca.

Ko je gospod Buček v naglici
zmašil toliko cvička v se, kolikor ga
je potreboval za prvo silo, si je od¬
dahnil, prižgal smodko in začel:

Vsaj vsi veste, da sem že skoro
20 let član »Ljubljanskega Sokola«
in da je predtelovadec Brziskok moj
najboljši prijatelj. Le-ta me je nago¬
varjal, da naj poletim na šesti so¬
kolski zlet v Prago. Moj prijatelj pri
meni ni imel težkega stališča, pač pa
jaz pri svoji Buči, ko sem na rahlo
sondiral polje, če bi pritrdila moji
nameri, da grem v Prago. Gotovo bi
ne dosegel svojega namena, če ne bi
bil postopal kot pravi diplomat. Za¬
čel sem svoji Buči govoriti o neki
kupčiji, ki jo imam v Pragi in ko sem
te svoje navedbe podprl z nakupom
krasnega slamnika in cele svilene
obleke, svojim štirim Buckom pa ob¬
ljubil pisati vsaki dan po pet raz¬
glednic, je bila za me bitka dobljena.
Naročil sem si pri tvrdki Gričar &
Mejač najnovejši sokolski kroj in pri
Dreniku čepico. Vi bi morali videti,
kako me je moja Buča, obdana od
svojih štirih Buckov, ki so kakor
divji kričali: »Naš papa je pa So¬

kol!«, ponosno gledala, ko sem oble¬
kel rdečo srajco. Ker ji je-neka prija-

31

teljica, ki se je enkrat peljala do Tr¬
biža, ko je šla na božjo kot na Vi-
šarje, pravila, kako daleč mora biti
do Prage, me je moja skrbna Buča
prav pošteno založila za dolgo pot v
Prago z raznimi potrebščinami, ka¬
kor dvema mrzlima piščancema,
precejšno gnatjo, mrzlo pečenko,
dvema steklenicama cvička, brinjev¬
cem itd. Na potu sem uživajoč te ze¬
meljske darove šele spoznal, kako
dobro in skrbno ženico imam.

Kako sem se dne 26. junija vse-
dei v Ljubljani na naš sokolski po¬
sebni vlak, vam ne bom popisoval,
ker ste bili tedaj nekateri tako na pe¬
ronu. Takoj s početka sem imel sre¬
čo, ker sem prišel v tak kupej, v ka¬
terem smo bili samo štirje izletniki,
nek mestni oče s svojo soprogo, nek
trgovec in moja malenkost. Do Jese¬
nic je šlo vse gladko. Na Jesenicah
smo pa morali dobro poldrugo uro
čakati, da smo že mislili, da se je pre¬
dor do Podrožčice zamašil. Ko se je
pa začelo mračiti in ko se torej ni bi¬
lo več bati, da bodo naše slovenske
zastavice bodle v oči koroške posili-
nemce, smo pa odrinili in se šele v
Celovcu prvič ustavili. V Celovcu so
nas iskreno pozdravljali naši slo¬
venski Janezi — drugo rodoljubno
celovško občinstvo je pa gotovo radi
pozne ure — bila je ura osem —
ostalo doma.

32

Od Celovca naprej je bila pa
naša prva in edina briga, kako bi si
napravili udobno ležišče, da bi po
noči s svojimi slovanskimi pogledi
ne onečaščali trdonemških krajev. V
tem oziru nam je dajal najlepši zgled
mlad zakonski parček v sosednem
kupeju, ki je jako praktično združil
udeležbo pri sokolskem zletu s svo¬
jim ženitvanjskim potovanjem. To bi
morali videti, kako vam je mladi mož
skrbel za svojo mlado ženico, kako
ji je pripravljal gorko gnezdece, jo
pokrival in ji nežno voščil lahko noč.
Mene so prijemale kar skomine in
nehote sem se spominjal svoje ljube
Buče in najinega ženitvanjskega po¬
tovanja k materi božji na Brezje in
naprej na otok bleški. Pa tudi moj
sosed in mestni oče ni ostal hladan.
Kar na enkrat je tudi on začutil v
sebi vsa nežna čutila galantnega mo¬
ža in začel z enako ljubeznjivostjo
negovati svojo dražestno boljšo po¬
lovico. Ni čuda, da je pri tako vro¬
čih čutilih začelo postajati v vagonu
zelo toplo in da sem bil primoran
zavrteti znani ročaj na »meleg«, ker
bi sicer s spanjem ne bilo nič. Ko se
je to zgodilo, sem se malo pokrepčal
z jedjo in pijačo, stegnil svoje kosti
in se vrgel s tako močjo Morfeju v
naročje, da je kar zaškripalo.

Vzbudil sem se šele drugi dan
zjutraj pri češki meji. Moje prve mi-

33

3

sli so pohitele k moji .dobri Buči in
njenima piščancema, s katerima sem
se takoj utrdil za nadaljno naporno
potovanje. Moji sopotniki so tudi da¬
li že slovo bogu Morfeju in opazo¬
vali sveto češko zemljo, na katero
smo ravno pridrdrali. Češka zemlja
se nam je vsem prav dopadla, le ne¬
kaj smo pogrešali. Videli smo večja
sela in celo velike vasi, zvonikov pa
nikjer, pač pa jako pogosto tovarni¬
ške dimnike, katčre smo hitro pre¬
krstili v »češke zvonike«. V čeških
Budjejovicah so nas pa že pozdra¬
vile češke Sokolice, v husitskem Ta¬
boru pa nebroj občinstva z godbo in
cvetjem, v Benešovu mestni župan
in odposlanec pražkega »Sokola«
itd. Posebno milo nas je pa ginilo,
ko smo videli, kako so preprosti de¬
lavci v tovarnah in na železnici pre-
kinjevali svoje delo in nam klicali
nasproti najprisrčnejše pozdrave in
kako so nam priproSti kmetiči in pri-
proste seljakinje na polju tudi povsod
v pozdrav mahali s klobuki in robci.
Videli smo in se prepričali, da je mej
Čehi prešinila moč sokolske ideje
najširše narodove plasti in da je res¬
ničen oni izrek, ki pravi: Kdor Čeh,
ta Sokol.« Čim bolj smo se bližali
zlati, stostolpi Pravi, tem prisrčnej-
še in vnetejše je bilo pozdravljanje
in krona vsemu je bil nad vse iskre¬
ni sprejem slovenskega sokolstva na

34

kolodvoru Frana Josipa v Pragi.
Prisrčne, iz dna ljubečih slovanskih
src prihajajoče bratovske besede so
se tu izpregovorile in nas tako gani¬
le, da so nam zaigrale v očeh solze
slovanskega navdušenja. Ko smo pa
zapuščali kolodvor in stopili na ulico,
morali smo pa korakati skozi živ zid
k našemu sprejemu priliitelega pre¬
bivalstva matuške Prage in njenih
hčera. In to s sokolsko idejo do moz¬
ga prešinjeno prebivalstvo ni paslo
samo zvezdave radovednosti na
svojih južnih bratih, temveč je z
gromkimi »Na zdar«-klici, z maha¬
njem klobukov in robcev dajalo glas¬
nega duška svojim notranjim čuti¬
lom. Od prisrčnega sprejema in na¬
vdušenega pozdravljanja smo bili vsi
očarani in nehote nam je naše vzne-
šeno razpoloženje kalila misel na
mrzlo obnašanje naših Ljubljančanov
ob sličnih prilikah ... Tako smo pri¬
korakali do Jindriške ulice, kjer nas
je sprejela v varno zavetje Sloven¬
cem kot prenočišče odločena dekli¬
ška šola.

Dne 27. junija zvečer me je po¬
peljal moj prijatelj K. k »Trunečku«
na Vinograde, kjer je »Vinogradski
Hlahol« priredil svojim prijateljem iz
Ljubljane mal, a tembolj prisrčen
pozdravni večer, pri katerem se je
izrekla marsikatera bratovska bese¬
da, zabeljena po nebeškem petju na-

35

3 *

ših čeških prijateljev pevcev, ki so se
z radostnim srcem spominjalil bele
naše Ljubljane, ki so jo videli povo¬
dom petindvajsetletnice ljubljanske¬
ga pevskega društva »Slavec«.

Drugi dan (28. junija) sem pa
zjutraj na vse zgodaj odrinil na Let¬
no, da si ogledam ogromno telova¬
dišče in da občudujem borbo prvih
sokolskih telovadcev za prvenstvo.
Tu sem videl našega Vidmarja, na¬
šega Fuchsa in druge slovenske so¬
kolske telovadce - imenitnike, kako
so slovenskemu sokolstvu in sebi
spletali oni lavorov venec, katerega
so odnesli iz Prage. To naporno
borbo je po velikanskih tribunah
opazovalo na deset tisoč in desetti-
soče gledalcev in tekmovalce s. pri-
znalnim ploskanjem podžigalo v bor¬
bi. Tu sem videl tudi načelnika dr.
Vanička, vrhovnega generala slo¬
vanske sokolske armade in.marsika¬
tere druge može iz prvih sokolskih
vrst. Oduševljen po tem, kar sem
videl, sem skoro pozabil„na kosilo in
na ljubljansko mestno deputacijo, ki
je imela popoldne dospeti k odkritju
spomenika češkemu veleumu Fran-
tišku Palackemu. Zavedajoč se svo¬
je dolžnosti napram odposlanstvu
naše bele Ljubljane odtrgal sem se
le iz Letne in preko Snela na Mali
Strani, kjer se toči za žejne ljudi naj¬
boljše plzensko pivo v Pragi, pohitel

36

na kolodvor Frana Josipa, da priso¬
stvujem sprejemu odposlanstva na¬
še bele Ljubljane, katero je le-tam
pričakoval sam primator dr. K. Groš.
Ko je naše odposlanstvo z malo za¬
mudo prispelo na postajo in izstopilo,
vršil se je nad vse prisrčen sprejem,
ker je primator dr. Groš nazdravil
beli Ljubljani in njeni deputaciji, naš
markantni dr. Ivan Tavčar pa kot
župan naše bele Ljubljane na kratko
odgovarjal. Ko je naša mestna depu-
tacija stopila pred kolodvor, je bila
predmet najprisrčnejših ovacij od
strani na tisoče in tisoče broječe
množice.

Popoldne sem bil pa seveda zo¬
pet na telovadišču in le-tam vztra¬
jal skoro do večera, ko sem moral
oditi na sokolski pozdravni večer,
katerega je na čast udeležnikom, še¬
stega zleta »v obecnim dome« prire¬
dila »Češka obec sokolska«. Tu se je
pred mojimi očaranimi očmi razvil
pravi slovanski s-okolski parlament.
Govorili so namreč prvaki vseh slo¬
vanskih sokolskih zvez. Za nas Slo¬
vence je pa posebno srečno in na¬
vdušeno govoril podstarosta »Slov.
sok. zveze« državni poslanec dr. Ry-
bar. Ta slovanski sokolski parlament
so pa počastili tudi zastopniki fran¬
coskega in angleškega naroda, Luk¬
semburžani in Amerikanski Čehi in
Slovaki, ki so vsi v vznesenih bese-

37

dah nazdravljali vseslovanskemu
sokolstvu in vzvišeni sokolski ideji.
Že samo po sebi veličanstveno slav¬
nost sta pa še povzdignila profesor
Klička, ki je uvodom na velikanskih
orgijah zaigral fantazijo iz Smetano¬
vega »Vyšehrada« in sokolski pevski
krožek, ki je pod skladateljem profe¬
sorjem Kličko, zapel na koncu Slad-
kov slavnostni zbor »Když o volnost
vlast zapoli«. Ko je bil vspored kon¬
čan, sem vzradoščen nad zmago na¬
šega Vidmarja šel malo pogledat na
ljudsko slavnost na žofinskem otoku,
ki je bil pa tako dubkomzatlačensso-
koli in drugim občinstvom, da sem se
komaj skozi preril. Žofinski otok in
njegova soseščina se je pa vsa žari¬
la v najpestrejših barvah, ker je na
tisoče in tisoče električnih žarnic po
drevesih in drugod ustvarjalo pravo
beneško noč na mogočni Vltavi. Ker
sem pa moral drugi dan na olšansko
pokopališče, moral sem skoro dati
slovo temu nepopisnefnu čaru.

Drugo jutro (29. junija) se je slo¬
vansko sokolstvo oddolžilo svojima
ustanoviteljema dr. Miroslavu Tyršu
in Jindrichu Fiignerju in pohitelo na
olšansko pokopališče, da se v hva¬
ležnosti pokloni tema velikima geni¬
jema. Ob grobu je imenom »Vseslo¬
vanske sokolske zveze« izpregovo-
ril podstarosta; imenom »Zveze
francoskih gimnastov« je pa v tako

38

vznesenih besedah predsednik te
zveze slavil oba ustanovitelja sokol¬
stva dr. Tyrša in Fiignerja, da so
francoskim gimnastom igrale solze v
očeh. Mi Slovenci smo se ob grobu
teh dveh velikih Čehov s hvaležnost¬
jo spominjali svojega dr. Murnika,
čegar zasluga je, da se je slovensko
Sokolstvo povzdignilo na tako viso¬
ko stopinjo sokolske naobrazbe. Tem
svojim srčnim čutilom smo dali tudi
duška z besedami, da bodo. kakor
danes romajo češke sokolske armade
k grobu dr. Tyrša in Fiignerja, en¬
krat romale slovenske sokolske
vrste k grobu našega dr. Murnika.
Od tu smo se slovenski Sokoli pre¬
maknili k grobu velikega prijatelja
malega slovenskega naroda Jana
Lego, kateremu je slovenski narod v
znak svoje hvaležnosti za njegovo
iskreno in neumorno delovanje na
polju češko - slovenske vzajemnosti
postavil skromni nagrobni spome¬
nik. Tudi ob grobu Jana Lego se je
izpregovorilo nekaj srčnih besedi.

Iz olšanskega pokopališča sem
moral hiteti proti muzeju kraljestva
češkega, kjer je v Panteonu priredila
češka akademija znanosti in umetno¬
sti v spomin Františku Palackemu
slavnostno zborovanje, na katero so
prihiteli prvi predstavitelji evropske
znanosti, pred vsem seveda slo¬
vanski učenjaki. Poleg svetovnih

39

učenjakov si videl tu zbrane najvišje
državne, vojaške in cerkvene dosto¬
janstvenike in cvet češkega plem¬
stva. Po govorili zastopnikov raznih
visnkih šol začula se je tudi sloven¬
ska beseda, ko se je imenom »Matice
Slovenske« njen predsednik dr. Ile¬
šič v pesniško vznešenih besedah
poklonil manom velikega Františka
Palackega. Milo se je človeku storilo
pii pogledu na zbrano učeno gospo¬
do z imeni svetovnega slovesa, ker
si moral nehote primerjati našo slo¬
vensko revščino z bogatstvom pro¬
svetljenega češkega naroda...

Popoldne sem seveda prebil zo¬
pet na telovadišču in le-tam občudo¬
val nebeško telovadbo in prekrasne,
nepopisne nastope. Obžalujem le, da
nisem prav nič strokovno naobra-
žen, da bi vam mogel popisati, kaj
so vse očaranim gledalcem nuditi
češki in drugi telovadci. Poleg telo¬
vadcev moral sem pa tudi občudo¬
vati stotisoče gledalcev na tribunah
in drugod, ko so kakor prikovani
vztrajali na svojih mestih in pažno
zasledovali posamezne nastope. Po¬
gled na tribune je bil sploh posebno
zanimiv. Dočim so bile tri tribune
videti kakor prav gosto z marjeticami
m drugimi živimi cvetlicami posuta
livada, je bila pa sokolstvu pridržana
četrta tribuna kakor z rdečim ma¬
kom obsejana njiva. Posebnega

40

občudovanja pa je bil vreden tudi
vzorni red, ki je vladal pri nastopih
in na celem obseženm telovadišču.
Ta red je v prvi vrsti zasluga vzorno
discipliniranega sokolstva, v drugi
vrsti pa sokolskih rediteljev, ki
so z neumorno vztrajnostjo in lju-
beznjivostjo vzdržavali vse te ne¬
pregledne mase v disciplini in redu.

30. junij je bil določen za slav¬
nostni sprevod. Ko sem zjutraj vstal,
moral sem na svojo žalost opaziti,
da lije curkoma dež. Vzlic temu sem
odkorakal na naše zbirališče, kamor
sem dospel popolnoma premočen.
Žalostno smo gledali na oblačno ne¬
bo, ker ni hotel dež prav nič pone¬
hati. Ko je po skoro enournem čaka¬
nju dež le nekoliko ponehal, razvr¬
stili smo se v vrste in odkorakali na
odmenjeni prostor v Kralj. Vinogra¬
dih. Ko je pa bog ugledal te neštevil-
ne sokolske vrste, pomikajoče se iz
vseh delov zlate Prage in predmestij
proti kraljevskemu muzeju, začutil
je v sebi sokolsko razpoloženje in
sovražnim meglam zaklical krepak:
»Razhod!« Megle so se pokorne so¬
kolskemu povelju razmaknile in dež
je prenehal. V prijetnem hladu smo
dospeli na določeno mesto in se raz¬
vrstili za slavnostni sprevod, na če-
gar čelo se je postavilo predsedstvo
»Zveze slovanskega sokolstva«, za
njim pa gostje, za temi nečeško

41

sokolstvo, na koncu pa nepregledne
čete češke sokolske armade, vsega
skupaj gotovo nad 30.000 Sokolov.
In ta sokolska vojska se je potem
pomikala po Kralj. Vinogradih do
muzeja Kralj, češkega, od ondot na
Vaelavske namesti, Pfikopy in tako
dalje do Staromestskega namesti!
Povsod, kjer se je pomikal sprevod,
se je trlo na tisoče in tisoče občin¬
stva, ki je z navdušenimi »Na zdar«-
klici dajalo izraza svojemu navduše¬
nju in ljubezni do sokolstva. Ljud¬
stvo pa ni bilo samo na ulicah in ce¬
stah, po katerih je šel sprevod, tem¬
več po vseh oknih in balkonih iti celo
na strehah. Vzlic sto — in stotiso-
čim navdušenega gledalstva pa ni
bilo nikjer kakega nemira in nereda,
temveč je povsod vladal naravnost
uzoren red. Ko smo prikorakali
na Staromestske mamesti, smo ves
prostorni trg pred mestno hišo
okupirali. Na to je povzel besedo
brat dr. Scheiner kot starosta »Zve¬
ze slovanskega sokolstva« in v ime¬
nu celokupnega sokolstva pozdravil
zlato matuško Prago, v katere ime¬
nu je odgovoril primator brat dr.
Karel Groš. To veličastno slavlje se
je končalo s prepevanjem češke
himne »Kje dom je moj«. Sokolstvo
je na to odkorakalo v istem vzor¬
nem redu, ' povabljenci so se pa
zbrali v mestni hiši k malemu pogo-

42

ščenju, katero jim je priredila »rada
kral. hlav. mesta Prahy«. Praga kot
caput regni je vselej in vsikdar po¬
kazala, da je najbolj slovanska in
najbolj napredna slovanska prestol¬
nica in tako tudi pri ti priliki. V slav¬
nostni dvorani so se potem izprego-
vorile iskrene besede od strani fran¬
coskih in angleških gostov ter od
strani zastopnikov ostalih slovan¬
skih mest, v imenu naše bele Ljub¬
ljane od strani našega staroste dr.
Tavčarja. ■

Popoldne sem občudoval na te¬
lovadišču veličastni nastop slovan¬
skega sokolstva k prostim vajam.
Nad 11.000 sokolskih telovadcev je
prikorakalo na ogromni telovadni
prostor in se razvrstilo na svoje
prostore v pičlih 19 minutah. Ta
razvoj je veličasten in nepopisen.
Ko je pa stal vsak posamezni Sokol
na svojem mestu, zaigrala je godba
in na migljaj zastavice v rokah bra¬
ta dr. Vanička je začela ta sokolska
armada vzorno izvajati svoje proste
vaje. Vtisk, ki sem ga dobil, občudu¬
joč to sokolsko vojsko, je nepopisen:
to se more samo gledati in občudo¬
vati. Odhod sokolske armade iz te¬
lovadnega prostora se je izvršil zo¬
pet v istem vzronem redu in z enako
hitrostjo. Moškemu sokolstvu so pa
siedile ženske Sokolice, ki so to pot
nastopile v ogromnem- številu do

43

7000 in s svojim vzornim nastopom
in s preciznim izvajanjem prostih
vaj žele najglasnejše priznanje. Pred
in za temi prostimi vajami so pa te¬
lovadili gostje, nastopila sokolska
konjenica itd. Omamljen od veli¬
častnosti tega, kar sem videl na telo¬
vadišču, sem zapuščal po končani
telovadbi telovadišče na Letni s po¬
nosno zavestjo v svojem srcu, da
dotlej, dokler se more Slovanstvo
opirati na tako močno in tako vzor¬
no disciplinirano sokolsko armado,
za mrki pesimizenm ni mesta v Slo¬
vanih!

Zvečer sem se udeležil častnega
večera, katerega so češke dame na
čelu Karla Scheinerova, Ana Novot-
na in druge v zvezi s »Slovanskim
klubom« priredile v »Slovanski be¬
sedi« na Žofinskem otoku na čast go¬
stom, došlim na šesti zlet vsesokol-
ski in k odkritju spomenika historio-
grafu Františku Palackemu. Tu sem
videl prve češke dame, katerih
možje igrajo v češkem narodu odlič¬
no vlogo v politiki, v znanosti itd.,
videl sem nadalje najodličnejše če¬
ške može in tudi zastopnike najvišje¬
ga plemstva v deželi n. pr. jur. dr.
Bedricha kneza Schwarzenberga in
druge. Vzlic ti visoki gospodi imel je
pa prirejeni častni večer značaj in¬
timne rodbinske slavnosti brez vsa¬
ke napetosti, nepotrebnega razliko-

44

vanja stanov in sarž in brez — fra-
karije. Bratom Cehom moramo pri¬
znati, da so demokratičen narod par
excelence in da tega nikjer in nikdar
ne zataje. Z ozirom na ta ravnokar
opisani značaj častnega večera bode
pa ostal tudi vsem v nepozabnem
spominu.

Drugi dan (1. julija 1912) vršilo
se je ob navzočnosti najvišje držav¬
ne, deželne in cerkvene gospode,
vojaških dostojanstvenikov, zastop¬
nikov slovanskih mest in vseučilišč,
celokupnega sokolstva, vnanjih go¬
stov in neštevilne množice slavnost¬
no odkritje prekrasnega spomenika
češkega veleuma Františka Palacke-
ga. Slavnostno odkritje'se je vršilo
seveda posebno svečano. Govoril je
prvi dr. Lad. Pinkas kot predsednik
odbora za zgradbo spomenika in po¬
tem odkriti spomenik izročil v last
praški občini, v katere imenu ga je
v varstvo in last prevzel mestni žu¬
pan dr. Karel Groš. Slavnostni go¬
vor je imel poslanec dr. Karel Kra¬
mar, ki je mestoma z jako ostrimi
besedami očrtal življenje, delovanje
in ideje Františka Palackega in nje¬
gov pomen za Čehe, Slovanstvo in
Avstrijo. Po končanem slavnostnem
govoru se je pa položilo ob spome¬
nik neštevilo vencev; za Slovence
sta položila venca ljubljanska mest¬
na občina in »Slovenska- sokolska

45

zveza«. Pevsko društvo »Hlahol«, ki
je slavnost otvorilo s posebnim slav¬
nostnim zborom, je pa ob svršetku
zapelo še Smetanovo »Veno«. Spo¬
menik, ki je stal 525.000 K, je monu¬
mentalno delo, izvršeno po profe¬
sorju Stanislavu Suchardi in vsebi-
njuje v svojih skupinah krasno ale¬
gorično idejo: vzroki propadanja

češkega naroda in njegovega vsta¬
jenja.

Popoldne sem na telovadišču
občudoval od prilično 1300 Sokolov
in Sokolic izvršeno predstavo »Ma¬
raton«, s katero se je sokolstvo,
proslaveče svojo petdesetletnico,
spominjalo Tyršovega helenstva.
Predstava je bila nebeška in nepo¬
zabna.

V torek (2. julija) sem si ogleda-
val mesto in njegove znamenitosti.
Seveda nisem pozabil Sokolske raz¬
stave, ki je bila nad vse zanimiva in
nazorno nudila najnatančnejšo sliko
razvoja češkega sokolstva od pn ''
ponižnih početkov do sedanje visoke
popolnosti. Tudi skromni Slovenci
smo zastopani na ti razstavi, seveda
svojim bornim in skromnim razme¬
ram primerno le v skromnem obse¬
gu; vender je naša razstava, če tudi
skromna, vender strogo sokolska in
nikakor ne kaže samo fotografičnih
slik o slavnostnih sprejemih, kakor
neki drugi nečeški oddelek te razsta-

46

ve. Vsak posetnik te, sokolske raz¬
stave odnesel je pa iz nje vtisk, da je
videl na nji žive dokaze petdesetlet¬
nega neumornega in vstrajnega, a
tudi z najlepšimi sadovi blagoslov¬
ljenega sokolskega dela. V interesu
povzdige in utrjenja sokolske misli
pri nas bi bilo iskreno želeti, če bi se
moglo doseči, da bi se praška sokol¬
ska razstava prenesla za nekaj časa
v našo belo Ljubljano in bi me srčno
veselilo, če bi ta moj nasvet našel
razumevanja pri odločilnih činiteljih,
ki naj bi to misel uvaževali za bodo¬
či slovenski sokolski zlet, ki se bode
vršil bodoče leto.

Večer sem pa preživel na pova¬
bilo svojega prijatelja K. v najlepši
češkoslovenski intimni prijateljski
družbi v »Bašei« na Kralj. Vinogra¬
dih, kjer so nam člani »Vinogradske-
ga Hlahola« in njihovi prijatelji prire¬
dili prijateljski sestanek, na katerem
smo obnovili in utrdili one srčne ve¬
zi češkoslovenske vzajemnosti, od
katere moramo imeti dobiček edino
le mi Slovenci. Bodi tu vsem češkim
prijateljem in bratom izrečena naj¬
iskrenejša zahvala za vse nepozabne
urice, ki smo jih Slovenci preživeli
v njihovi preprijetni družbi in v pe¬
strem krožku njihovih ljubeznivih
čeških dam.

Zadnji dan (3. julija) svojega bi¬
vanja v Pragi sem pa -porabil za

47

ogledovanje mesta in okolice in za
nakupovanje malih spominov za svo¬
jo ljubo Bučo in svoje štiri Bucke.
Seveda kot sin »našega dobrega in
vernega ljudstva« nisem pozabil po¬
hiteti na divni Hradčin in si tam
ogledati »metropolitnl chram sv. Vi¬
ta«. Notranjost le-te impozantne
stavbe nudi gledalcu nebroj zanimi¬
vosti raz umetniško in zgodovinsko
stališče. Ne sme se pa pozabiti tudi
na slovito cerkveno zakladnico nad
zakristijo, ki je pristopna proti pla¬
čilu vstopnine 1 K in običajnega
bakšiša. Tu bodeš poleg raznih zgo¬
dovinskih znamenitosti (meča kralja
Štefana itd.) videl tudi neštevilo naj-
raznovrstnejših relikvij, ki te živo
spominjajo na temni srednji vek. Da-
vidiš tam les od križa, na katerem
je vzdihnil naš spasitelj, da ti poka¬
žejo trn iz njegove trnjeve krone in
žebelj, s katerim je bil pribit na križ,
je samo naravno. Največja in najno¬
vejša pridobitev med relikvijami so
pa še le leta 1911, to je lansko leto
»najdene« kosti in glava sv. Vacla¬
va, ki nam jih je s posebnim pono¬
som pokazal cicerone iz vrst cerkov¬
nikov, ne da bi mogel pri tem pri¬
kriti neke posebne vrste usmeva
okrog svojih tolstih ust. Kakor že¬
lim, da bi se sokolska razstava pre¬
nesla v Ljubljano, ravno tako bi pa
nasprotoval, da bi se »razstava« v

48

cerkveni zakladnici nad zakristijo v
cerkvi sv. Vita preselila kdaj sem¬
kaj, ker za nas skromne Slovence
za enkrat popolnoma zadostuje ona
lurška voda, ki jo prodaja sloviti
Luka Smolnikar.

S tem bi lahko končal. Vendar
se mi pa zdi vredno in potrebno, da
z ozirom na slovenski sokolski zlet
leta 1913 tu javno pribijem, kako so¬
lidne so bile vzlic največjemu nava¬
lu cene v praških gostilnah ob priliki
sokolskih slavnosti in kako tudi iz-
voščki niso pretiravali cen. Da vidi¬
te, kakšen naval je bil tedaj v Pragi,
naj navedem samo dva vzgleda. Re¬
stavracija v »Reprezentančnem do¬
mu« se je za slavnostne dni preskr¬
bela samo s 4000 gosmi in v znani
plzenski restavraciji »Chodiera« je
v nedeljo dne 30. junija obedovalo
3000 gostov. To so številke, ki govo¬
re same za se.

Seveda pa ne smem prikriti tudi
neke neprijetnosti, s katero so zdru¬
ženi vsi taki zleti. V mislih imam pi¬
sanje razglednic. Danes je že tako;
če greš kam iz doma, ne vošči ti
nihče več srečne poti, ampak vsak¬
do se poslovi od tebe z besedami:
Pa mi pošlji kakšno razglednico. Če
takih želja ne upoštevaš, je takoj
najhujša zamera. Jaz sem imel pa v
tem oziru še posebno sntblo, ker

49

4

sem nepremišljeno obljubil svojim
štirim Buckom vsaki dan a po pet
razglednic. Da ne bi imel doma
strašne zamere, moral sem svojo
obljubo izpolniti. V ti svoji zadregi si
nisem mogel pomagati drugače, ne¬
go da sem najel nekega vseučiliščni-
ka, ki mi je proti dnevni odškodnini
10 K in ob popolni oskrbi pisal vsak
dan po 25 razglednic na mojo Bučo
in moje štiri Bucke in še povrhu po
20 na dan na razne moje prijatelje in
znance. Odkrito vam povem, da je
mladi moj prijatelj svojo plačo v de¬
narju in v natori pošteno zaslužil, če¬
prav na razglednice ni nič drugega
pisal nego: »Nebeško, nepopisno.

Vse drugo ustmeno. Sokolski »Na
zdar!« . . .

Globoko si je oddahnil gospod
Buček, ko je končal svoje pripove¬
dovanje, za katero smo se mu prav
navdušeno zahvalili. Le Zdravko
Hitropis, ki je imel na gospoda Buc¬
ka piko radi prominulega pevskega
društva »Ljubljanski Golovec«, ga
je hotel malo vščipniti in spraviti v
zadrego s tem, da ga je vprašal,
kakšne so Čehinje, če so kaj lepe in
prijazne.

Gospod Buček je pa takoj zapa¬
zil konjsko kopito v Hitropisovih
vprašanjih in ker ga je imel že delj
časa na sumu, da objavlja on v »Slo-

50

venskem Narodu« one njegove do-
godovščine, katere je skrbno prikri¬
val svoji ljubi Buči, mu je z izredno
prisotnostjo svojega duha prijazno
svetoval, da naj se kar odpravi v
Prago in si jih tam sam ogleda. Ta
modri nasvet je izzval pri nas bučno
pritrjevanje, pri Hitropisu pa celo-
urno molčečnost.


Kaj je slišal gospod Buček o
deželnem gospodarstvu.

Med tem, ko je gospa Buča uži¬
vala pod sivim Stolom vse prijetnosti
in udobnosti letovišča v romantični
Žirovnici, moral je ubogi in zapušče¬
ni Buček podnevi in ponoči požirati
zaduhli zrak ljubljanskih gostiln in
kavarn. Ni čuda, da je v skrbi za svo¬
je častito zdravje tudi on hrepenel po
večkratni izpremembi zraka in da je
v ti svoji skrbi zašel tudi v lokale,
katerih tedaj, kadar je bila doma
njegova gospa, ni pohajal. Tako je
tudi prišlo, da se . je nekega večera
znašel med hvaležnimi poslušalci
damske kapele v kavarni »Central«.
Kakor se za takega veljaka spodobi,
vsedel se je k svoji mizi tik odra, da
bi ga ne mogel nihče motiti v nasla¬
janju ob okroglih melodijah dunaj¬
skih valčkov. Gospod Buček pa ni
računal s sosedno mizo, obloženo z
neštevilnimi pivskimi in drugimi ste¬
klenicami, in zasedeno od nekako

52

tridesetletnega moža, ki je posebno
glasno poslušal proizvajanja damske
kapele.

Naenkrat se je le-ta sosed gospo¬
da Bucka s svojimi očmi, katere je
sicer, pasel dosledno na telesni obil¬
nosti čelo igrajoče članice damske
kapele, srečal z zvedavimi pogledi
gospoda Bucka; to naključje je dalo
sosedu gospoda Bucka povod, da je
vstal, pristopil h gospodu Bucku in
ga ogovoril: »Če se ne motim, imam
čast videti gospoda Bucka? Dovo¬
lite, da se vam predstavim. Jaz sem
Janez Koritar, deželni uradnik VIII.
činovnega razreda in nadzornik pas¬
jih koč v deželi. Dovolite mi tudi, da
vas povabim k svoji mizi, ker se bere
že v sv. pismu, da človeku ni dobro
samemu biti. Ga bova pa malo sku¬
paj pognala.«

Gospod Buček se je malo obo¬
tavljal, končno pa le sprejel prijazno
povabilo nadzornika Janeza Kori-
tarja in prisedel k njegovi mizi, na
katero je priromala na povelje nad¬
zornika Koritarja takoj nova baterija
pivskih steklenic. Ko sta zavila vrat
precejšnjemu številu steklenic, zna¬
šla sta se skoro v prijetnem razgo¬
voru, čegar kolikor moč natančno
vsebino naj vam tu ponovim.

Gospod Buček: »/di praznujete
svoj god ali pa rojstni dan, ker ste
danes tako Židane volje?« -

53

Nadzornik Koritar: »Jaz sem

vedno Židane volje in imam vsak dan
svoj god, odkar sem v deželni
službi.«

Gospod Buček: »Ali ste že dolgo
uradnik v deželni službi in kakšen
delokrog imate?«

Nadzornik Koritar: »Sedaj bo že
kmalu 20 mesecev, odkar sem pri
deželnem odboru, kjer sem bil takoj
uvrščen v VIII. plačilni razred, kar
se tudi spodobi, ker je moja služba
zelo važna in odgovorna. Ustanovlje¬
na je edino v korist našega kmetij¬
stva kot stebra države in S. L. S.
Vsaj veste, da je sedaj deviza pri de¬
želnem odboru: Vse za kmeta! Zato
pa tudi ne smemo zanemarjati pasjih
koč, ki so vendar važna panoga -v
kmetskem gospodarstvu. Brez pas¬
jih koč bi morali kmetski cucki spati
po zimi zunaj na snegu ali pa v hiši
pod pečjo; v prvem slučaju bi vzlic
svojim kožuhom psi zmrzovali, v
drugem slučaju bi pa lahko tatovi
kradli, kar bi se jim zljubilo. To je
deželni odbor opazil s svojim bistrim
očesom, kreiral takoj posebno službo
za nadzorstvo pasjih koč in jo brez
razpisa naklonil meni, ki kot ubogi
učitelj v zapuščeni Beli Krajini nisem
imel nobenega upa, da postanem še
kdaj gospod. Pa hvala bogu, da sem
v sorodstvu z nekim našim veljakom,
da sem se pravočasno vpisal med

54

Slomškarje in končno, kar meje še
najbolj priporočalo, da sem že po
rojstvu koritar. Tako je pa šlo in da¬
nes vlečem za svojo naporno službo
mastno plačo in še mastnejše dijete,
poleg tega pa uživam še druge udob¬
nosti. Ko sem bil imenovan nadzor¬
nikom, sem se hotel ranžirati. Imel
sem namreč strašne dolge, skupaj
gotovo čez sto kron. V gostilni sem
bil dolžan za hrano 15 K, čevljarju
pa za zadnje čevlje 14 K, krojaču ce¬
lo 32 kron — vse to — poleg še ne¬
kaj drugih manjših kljuk. Da se mo¬
rem ranžirati, prosil sem za prime¬
ren predujem in deželni odbor mi je
dovolil in izplačal v to svrho dva ti¬
soča kron. Ker je pa denar okrogel in
ker mora človek danes reprezenti-
rati, sem to svoto skoro porabil. Na
nasvet nekega tovariša sem potem
vložil novo nujno prošnjo za pred¬
ujem pet tisoč kron. Danes mi je pa
deželni finančni minister nakazal in
izplačal svitlih 5000 kronic, od kate¬
rih jih bova pa s pomočjo teh le dam
še nocoj precej pognala v zrak. Mar-
ker, takoj prinesi damski kapeli de¬
set carskih čajev!«

Gospod Buček: »Zdi se mi, da

ste se v zadnjem času deželni urad¬
niki silno razmnožili, in da je bilo
precej novih služb ustanovljenih.«

Nadzornik" Koritar: »Nekaj res¬
nice je na vaši pripombi. Kar se tiče

55

novih služb pri deželnem odboru,
ustanovile so se res, toda samo po¬
trebne. Potrebne so namreč vse one
službe, ki odpirajo našim zvestim
pristašem pot do deželnega korita,
pardon, kruha sem hotel reči. Sicer
smo pa hoteli in hiteli s temi služba¬
mi tudi priskočiti na pomoč našemu
kmetu. Ako vam naštejem le nekaj
na novo ustanovljenih mest, mi bode¬
te takoj pritrdili. O sebi in svoji slu¬
žbi ne bom več govoril. Pač pa lahko
navedem »Oddelek za napravo ka¬
tastra o vseh znamnjih, križih in ka¬
pelicah na križiščih občinskih po¬
tov,« kateremu načeluje moj kolega
nadzornik Matevž Bisagar, »Odde¬
lek za varstvo domačih ponočnih
ptičev«, to je sov in čukov, na čigar
čelu stoji moj tovariš nadzornik Ga¬
šper Netopir, »Oddelek za umetno
polhorejo«, čegar načelnik je Urban
Požrešen, »Oddelek za iztrebljenje
škodljivih liberalcev« (načelnik Ši-
men Pobijaj) itd. — Če smo tukaj tu¬
di res ustanovili več novih služb, ki
so bile pa vse potrebne in če smo s
tem deželne finance nekoliko otežili,
smo jih pa zopet na drugi strani silno
razbremenili. Kot popolnoma nepo¬
trebna in odvečna smo namreč opu¬
stili deželno knjigovodstvo in dežel¬
no blagajno ter dotične uradnike, ki
sc že dovolj časa lenarili na deželne
stroške, razun enega svetnika seve-

56

da, kar čez noč namestili v deželni
bolnišnici kot strežaje na mesta onih
dosedanjih bolniških strežajev, ki so
bili na sumu kot liberalci in katere
smo zato na nasvet upravitelja gosp.
Zravenvodnika pometli iz bolnišni¬
ce.«

Gospod Buček: »Ali pa morete
sedaj shajati pri deželnem odboru
brez knjigovodstva in blagajniškega
urada?«

Nadzornik Koritar: »Malenkost!
Kaj mislite, da mi prav nič ne znamo.
Ali tako podcenjujete našega dežel¬
nega finančnega ministra ali dežel¬
nega mlinarja, kakor se je pred ne¬
davnim časom sam podpisal v »Slo¬
vencu«. Naš finančni minister ima
vse deželno knjigovodstvo sedaj kar
v svoji bistri glavici, deželne finance
pa v svojem žepu. Da pa kakšne šte¬
vilke ne pozabi, pa si jo kar s kredo
zapiše na vrata svoje sobe. Tako gre
vse v najlepšem redu in strašno po¬
ceni. Z eno besedo, mi znamo štediti.
Naš finančni minister se pa tudi za-
stopi na številke. Zadnjič sem ga sam
slišal, kako sta se učila z računskim
svetnikom Liparjem 1 X 1 in potem
tudi videl, kako dobro zna že sedaj
1X1.  Ko je odgovarjal na znano
rdečo knjižico, je pri imetju naše de¬
žele štel 2X2 = 7, pri dolgovih in
izdatkih pa 3X3 = 5. Iz tega lahko
vidite, da take glavice nima nobena

57

druga dežela! Sicer se pa malo po¬
krepčajva. Marker, vina na mizo, ti¬
stega penečega, tiste francoske vo¬
dice! Pa tudi za našo kapelico par
steklenic!«

Gospod Buček: »Ali pa ni to ma¬
lo preveč za eno glavo, če je še bolj
bistra.«

Nadzornik Koritar: »Ali ste ne¬
umni in zabiti, oprostite mi, gospod
Buček. Glede številk, ki so podlaga
vsakemu knjigovodstvu, sem vam
vendar že povedal, da so vse v glavi
našega finančnega ministra in nekaj
tudi na vratih njegove sobe. In to po¬
polnoma zadostuje za nas, vsaj ima¬
mo tako pooblastilo od deželnega
zbora. Kar pa se tiče denarja, ga pa
tako doma nimamo skoro nikdar nič.
Svoj denar imamo na posojilih, mi,
ki imamo. Nekaj milijončkov imamo
na varnem pri »Zadružni zvezi« in
nekaj pri »Ljudski posojilnici«, nekaj
stotisočakov pa pri »Vzajemnem
podpornem društvu.« Kakor vidite,
imamo denarja kot čepinj, četudi iz¬
posojenega. Pa dajva en eks na čast
ti - le kapelici!«

Gospod Buček: »Nič ne rečem,
da ne bi bilo varno, toda kaj pa, če
bi dežela enkrat te milijončke rabila
in morala denar nazaj zahtevati?«

Nadzornik Koritar: »Se vam vi¬
di. gospod Buček, da prav nič ne po¬
znate našega ustroja. Sicer bi vedeli,

58

da imamo še nekaj milijončkov dobi¬
ti od »Union«-banke in dokler imamo
tam še kaj zaloge, smo pa že toliko
možje, da ne bomo »Zadružne zve¬
ze«, »Ljudske posojilnice« in »Vza¬
jemnega podpornega društva« nadle¬
govali z zahtevo, da naj nam denar
vrnejo. Kakor sta pa zadnjič finančni
minister in računski svetnik s svoji¬
ma bistrima glavicama pogruntala,
bi bilo pa silno negospodarsko in za¬
pravljivo, če bi mi te piškave mili¬
jončke na tem svetu sploh kdaj od
teh zavodov nazaj zahtevali, kar
nam bode na onem svetu vendar vse
stoterno povrnjeno. Zato bomo na te
borne vinarčke raje čakali do sodne¬
ga dne in na sodni dan popoldne ob
treh terjali povračilo. Ker se nam bo
tedaj stoterno povrnilo, bomo pa
imeli toliko denarja, da bomo z eno
roko lahko plačali vse sedanje in bo¬
doče dolgove naše dežele in našega
cerkvenega kneza. Iz tega lahko iz-
previdite, kako dobri in bistri go¬
spodarji smo pri naši deželi, da smo
ljudje, ki korakamo ponosno naprej
in ki imamo svoje zdrave načrte ce¬
lo izpeljane že do sodnega dne. Zato
pa krepak eks našemu deželnemu od¬
boru in tisti srčkani čelistinji!«

Gospod Buček: »Ali si pa ni fi¬
nančni minister za enkrat malo pre¬
več stvari nakopal na glavo?«

59

Nadzornik Koritar: »Oprostite,

gospod Buček, to je zopet smešno
vprašanje, ki dokazuje, da prav nič
ne veste. Naš finančni minister se je
res nekoliko preveč obložil, ker zida
na svojo roko v Završnici veliko
električno centralo, kuje velikansko
deželno klavnico itd. Bistra njegova
glavica pa je tudi takoj pogruntala,
kako se človek lahko razbremeni.
Na podlagi poblastila deželnega zbo¬
ra je sestavil posebni »Gospodarski
svet«, čegar člane, ne da bi bil ome¬
jen na kako število, imenuje kar on
sam. Naš finančni minister je tudi
takoj oživil »Gospodarski svet« in
poklical vanj samo najodličnejše in
najboljše gospodarje naše dežele, v
prvi vrsti našega premilostljivega
kneza in škofa, ki ima gotovo največ
skušenj na gospodarskem polju. Naj
omenim še nekatere druge člane. V
»Gospodarskem svetu« najdemo tudi
kateheta Ivana Smrekarja, ki je ku¬
pil in prodal že nešteto graščin in
katerega smemo šteti za prvega na¬
rodnega gospodarja naše dežele. Na¬
dalje je član »Gospodarskega sveta«
pristna gorenjska grča, Matija Bo¬
ben, kateremu so družbenim potom
prodali že tri zemljišča in kateremu
torej tudi najstrupenejši liberalec ne
more odrekati bogatih lastnih sku¬
šenj na gospodarskem polju. Da bo¬
dete pa videli, kako smo vseskozi

60

napredni pri našem deželnem odboru
in da daleko prekašamo siromaško
in nazadnjaško kraljevino Češko, naj
vam še povem, da sedi v tem »Go¬
spodarskem svetu« tudi ženska za¬
stopnica. Gotovo ste radovedni, ka¬
tera. Pa ne smete misliti, da smo po¬
klicali v »Gospodarski svet« kako,
v gospodarskih vprašanjih neizkuše¬
no babnico. Nikakor ne. Pozvali smo
v »Gospodarski svet« prvo žensko
kapaciteto na gospodarskem polju,
že od raznih volitev dobro znano
našo zvesto pristašinjo: Mico Kova¬
čevo. Sedaj sem vam pa zavezal je¬
zik. Da ga vam zopet malo odve¬
žem, pa brž en eks na našo Mico Ko¬
vačevo in naš deželni odbor! Mar-
ker, še 5 steklenic francoske vodice
na mizo!«

Gospod Buček: »Ne dvomim, da
se mora ob strani takega »Gospodar¬
skega sveta« deželnemu finančnemu
ministru vse posrečiti, vendar se pa
o električni centrali na Završnici ču-
iejo razni resni glasovi.«

Nadzornik Koritar: »Lari, fari!

Zapomnite si enkrat za vselej: Kar
pišejo naši domači in drugi liberalci
o naših podjetjih, nas prav nič, pa
prav nič ne briga, ker so same laži.
Pa naivni so ti naši liberalci. Čenča¬
jo nekaj o rentabiliteti električne
centrale na Završnici, pa naj le čen¬
čajo, saj jih deželni odbor., ne poslu-

61

ša in jih nikdar ne bo. Strogo zaupno
vam povem, da so nam iz cesarske¬
ga Dunaja tudi začeli zavoljo renta-
bilitete nekaj sitnariti. Tu se je pa iz¬
kazal naš finančni minister. Vsedel
se je na vlak in se peljal na cesarski
Dunaj. Tam je prijel vse ministre
drugega za drugim pošteno za uše¬
sa ter jih tudi pošteno stresel. Nato
jih je šele vprašal, kaj sitnarijo z ren-
tabiliteto. Šele, ko so ga vsi prav po¬
nižno prosili odpuščanja in mu oblju¬
bili, da nikdar več ne bodo sitnarili,
temveč še nalašč poslali enega tova¬
riša v Završnico, da se bode še tam
javno spokoril, se je dal naš deželni
finančni minister potolažiti. Takoj
potem je pa povedal skesanim mini¬
strom, da se bode Završnica še tako
obnesla, da bodo vsi strmeli. Ob Za-
vršnici se bode namreč ustanovila
velikanska božja pot, kjer se bode
na vseh stojnicah pod vrhovnim nad¬
zorstvom našega Luke Smolnikarja
prodajalo električne škapulirje, elek¬
trične podobice, električne rožne
vence in drugo tako božjepotniško
drobnjavo. Naše »dobro in verno
ljudstvo« bo opustilo čez noč vsa
druga božja pota in trumoma romalo
v Završnico, kjer bo kar deževalo
romarskega denarja. Ministri so kar
ostrmeli nad to gigantično idejo na¬
šega prvega finančnika. Ali ste sedaj
izpregledali, gospod Buček! Če ste,

62

potem pa posezite po svoji čaši, ka¬
tero izprazniva do dna na čast sveti
elektriki!«

Gospod Buček: »Kaj pa z name¬
ravano deželno klavnico, ali ne bo¬
dete zadeli ob upor svojega obrtno-
pospeševalnega urada?«

Nazornik Koritar: »Zopet sme¬

šno vprašanje! Obrtnopospeševalni
urad ni bil ustanovljen zato, da bode
pospeševal koristi obrtništva, tem¬
več koristi S. L. S. pri obrtništvu.
Kaj nam mar obrtniki, izvzemši pri
ljubljanskih volitvah in pri volitvah
v trgovsko in obrtniško zbornico!
Zato obrtnopospeševalni urad, kakor
je še do danes ni, tudi v bodoče ne
bode črhnil nobene besedice proti
deželni klavnici. Toda o ti stvari da¬
nes ne smem še veliko govoriti, ker
se bode ustanovila šele po letu 1914,
ko bodo končane deželnozborske vo¬
litve, pri katerih bomo še krvavo
rabili mesarske glasove. Le toliko
smem odkriti, da bo deželna klavni¬
ca napravljena po vzorcu knjigovez¬
nice v »Katoliški tiskarni« in da bo,
kakor knjigoveznica ljubljanske knji¬
goveze, deželna klavnica spravila
tudi vse ljubljanske mesarje pod naš
nož. Marker, pot pod noge in hitro
na mizo dvajset konjakov in deset
škatulj francoskih sardin, da se mi
ne bo rigalo!«

63

Gospod Buček: »Nekaj se govori
o tern, da porabljate denar iz melio¬
racijskega zaklada za druge namene,
nego bi ga smeli po dotični postavi.«

Nadzornik Koritar: »Nesramna

laž! Tisto postavo smo mi skovali.
Kot postavodajalci pa imamo vendar
najmanj pravico, da to postavo av¬
tentično razlagamo. Sicer je pa
mnenje vsakega našega deželnega
odbornika najmanj toliko kot posta¬
va in se mu mora torej v naši deželi
vse pokoriti gori od Bleiweisove ce¬
ste doli do Gorjancev. Sicer smo si
pa ta denar izposodili in s posojilom
pa vendar sme vsak dolžnik tako
razpolagati, kakor se njemu prav zdi.
Sicer sipo pa za uporabo denarja od¬
govorni edinole svojemu upniku, to
je »Unionbanki«; ta pa prav nič ne
reče, ker smo ji dobro usta zamašili.
Sedaj jih pa še midva vsak z dvema
konjakoma in s škatljo sardin!«

Gospod Buček: »Pa vam zame¬
rijo, da ste zapravili vseučiliščni za¬
klad.«

Nadzornik Koritar: »Šeme! To

je bila le fina taktična poteza našega
finančnega ministra, katero mu je
nasvetoval naš univerzalni ženij dr.
Krek. Danes sili že vse v šole in po
končanih srednjih Študijah ne gre,
kar bi bilo edino pametno in dobro,
v semenišče, temveč na visoke šole
na Dunaj, ali pa v tisto brezversko

64

Prago. Zato imamo pa v vseh pokli¬
cih veliko preveč — učenih ljudi. Če
bi pa imeli svojo univerzo, bi bilo pa
še slabše. Ako je pa na enem kraju
česa že preveč, je pa gotovo ria dru¬
gem kraju česa premalo. In tu bo
vsak previdni državnik skušal stvari
zenačiti. Ker je pa že sedaj študira¬
nih ljudi preveč, pri »Zadružni zvezi«
je bilo pa pinke premalo, ali celo nič,
morda celo manj kot nič, je bilo za¬
voljo zenačenja popolnoma pravič¬
no, da smo pobasali vseučiliščni za¬
klad in ga vrgli v brezdno naše pro-
cvitajoče se »Zadružne zveze«. Mar-
ker, tu imaš dvajset kron in stisni
jih kapelnici v roko, da zaigra tisto
lepo pesem: »OdulieberAugustin«!«

Gospod Buček: »Ljudje pa godr¬
njajo tudi nekaj zavoljo gasilskih
prispevkov, katerih deželni -odbor še
do sedaj ni razdelil prepotrebnim ga¬
silnim društvom.«

Nadzornik Koritar: »Gasilna dru¬
štva naj bodo kar lepo ti ho, drugače
jih bode deželni odbor vse razpustil
in jim postavil gerente. Kar se pa ti¬
če gasilskih prispevkov, je pa stvar
popolnoma v redu. Na podlagi neute-
snjenega pooblastila, ki ga je dobil
deželni odbor od deželnega zbora, je
prvi naprej pooblastil tajništvo S. L.
S., da glede gasilskih prispevkov
ukrene po svoji previdnosti vse po¬
trebno. Ker ima pa deželni odbor po-

65

5

polno zaupanje do tajništva S. L. S.,
je krajna predrznost, če si kdo upa le
godrnjati. Pa ker sva že pri gasilskih
prispevkih, pa vrziva še midva vsak
en gasilski prispevek skozi najina
žejna grla!«

Gospod Buček: »Ljudje tudi ne¬
kaj govore, da ima deželna banka sa¬
mo debel denar in nič drobiža ter da
enkrat ni mogla menjati tisočaka.«

Nadzornik Koritar: »Zopet grda
laž! Naša deželna banka ima denarja
kot čepinj in ves ta denar ]e pupilar-
no varno naložen v še neizčrpanih
obveznicah naše dežele, katerih ima¬
mo na milijone. Onikrat so res posla¬
li deželni minister, ko so morali pla¬
čati rekomandacijsko pristojbino k
ovadbi zoper Ribnikarja, menjat v
deželno banko bankovec za dvajset
kron. Sedaj pa poglejte te grde in ne¬
sramne obrekovalce, ki so iz bankov¬
ca za dvajset kron napravili kar cel
tisočak. Tedaj res niso mogli menjat
v banki tistih dvajset kron, pa zato
ni odšla ovadba niti za en dan prepo¬
zno na državno pravdništvo, ker
smo dobili takoj drobiž v »Narodni
kavarni«. Vidite, tako - le nas obre¬
kujejo in lažejo o nas! To me je pa
že tako ujezilo, da mora marker ta¬
koj prinesti zopet pet butiljk franco¬
ske vodice, in sicer v ono - le poseb¬
no sobico, kamor bodo prišle pozneje
tudi naše umetnice, katere naj bog
živi!«

66

Gospod Buček: »Še nekaj, go¬
spod nadzornik. Ljudje pravijo tudi,
da je deželni odbor prekoračil meje
svojega delokroga, ko je vložil znano
ovadbo proti Ribnikarju.«

Nadzornik Koritar: »Seme in še
enkrat šeme so ljudje, če res kaj ta¬
kega govore. Prvič je danes že vsa¬
komur v deželi znano in jasno, da je
naš deželni odbor za vse — nup —
sposoben — hup — sem hotel reči
pristojen. In samo zato — hup — smo
ustanovili poseben — hup — »Krimi¬
nalni oddelek«, čegar naloga je —
hup — , da spravi — hup — vse te
preklicane kranjske liberalce druge¬
ga za drugim — hup — v peržon . . .
hup .. . hup . . .! Marker . . . hup . . .
midva greva v sobico . . . hup ... za
nama pa povabite še umetnice na . . .
hup, hup . . . malo okrepčilo!«

Nato sta se izgubila gospod Bu¬
ček in nadzornik Janez Koritar v po¬
sebno sobico, kamor so jima po dru¬
gi uri sledile umetnice. Kaj se je po¬
tem godilo, ne vem, domnevam pa,
da se je še pilo, in sicer dolgo in
mnogo. Izvedel sem namreč od pla¬
čilnega markerja takoj drugi dan, da
je plačal nadzornik Koritar za zavži-
te in pobite stvari 687 K 50 vin. ra¬
čuna, da je njemu stisnil 10 K napit¬
nine in vsaki dami pa po Z0 K za
umetniški užitek.

*

* *

67

5 *

Drugi dan je prinesel naš najbo¬
lje informirani list med ljubljanskimi
vestmi sledečo novico:

Kazniva malomarnost ljubljan¬
skega magistrata. Danes ponoči se je
vračal iz svojega napornega revizij¬
skega potovanja po Sv. Petra nasipu
domov deželni nadzornik gosp. Ja¬
nez Koritar. Ker je pa razsvetljava
na Sv. Petra nasipu pod vsako kriti¬
ko in slabša kot v najbolj zakotni
gorski vasici, je gosp. Koritar v temi
zgrešil pot in padel v Ljubljanico, po
kateri pa k sreči teče sedaj samo
Gradaščica. Ce ne bi bila božja volja
drugačna, danes naš odlični somi¬
šljenik, ki ne zna plavati, ne bi bil
več med živimi in imeli bi zopet novo
žrtev brezvestno malomarnega go¬
spodarstva na našem magistratu.
Občinske svetnike S. L. S. poživlja¬
mo, da brez vsake neupravičljive
prizanesljivosti spravijo to kaznivo
malomarnost na razgovor pri bodoči
občinski seji, naš slavni deželni od¬
bor pa prosimo, da naj vendar že en¬
krat napravi red v Avgijevem hlevu
na magistratu. Odličnemu svojemu
somišljeniku gospodu Koritarju iskre¬
no čestitamo na čudežni rešitvi iz
valov.

V

68

/

Gospod Buček in davki.

„Mi Slovenci plačujemo radi davke."

V državnem zboru trdil
i  pokojni kanonik Klun.

Zopet smo bili zbrani zvečer v
svojem brlogu pri »Črnem krokodi¬
lu«, da pri čaši penečega piva ali pri
kupici kislega cvička z združenimi
močmi prepodimo one »skrbi obla¬
ke«, o katerih je že vedel nekaj po¬
vedati naš dr. France Prešeren. —
Zbrani smo bili pa skoro polnoštevil¬
no, le našega stoloravnatelja gospo¬
da Bucka še ni bilo, kar nas je prese¬
netilo, ker je bil on navadno med pr¬
vimi prišleci pri naših večernih se¬
jali. Ugibali smo sem in tja, kaj je
vzrok njegovi nenavadni zamudi, ko
se vrata odpro in ko vstopi naš tova¬
riš Cvičkoslav Žejny.

»Kje imaš pa gospoda Bucka?«
smo vprašali došlega Žejnega.

»Tega pa danes gotovo ne bode
v našo družbo,« odreže se nam Zej-
ny. »Videl sem ga danes popoldne

69

v

na Bregu, ko je srdit kakor ris in z
mračnimi pogledi skoro tekel proti
Trnovemu, ne da bi se zmenil za moj
prijazni pozdrav. Gotovo je imel da¬
nes doma kak večji nastop s svojo
gospo Bučo — nastop, pri katerem
mu je gospa Buča temeljito pojasnila
svete pravice zakonskih žena in kr¬
vave dolžnosti zakonskih mož. Saj
jo vendar poznate, da je zelo, zelo
energična ženska in da je takrat, ko
je bog delil dar zgovornosti, najmanj
petkrat vzdignila roko. Radi tega se
bojim, da nocoj naš prijatelj Buček
v krogu svojih štirih Buckov in svo¬
je ljube Buče občuduje one hlače, ka¬
terih on pri hiši ne nosi . . .«

»Kdo ne nosi hlač pri moji hiši?«
je zagrmel ravno vstopivši gospod
Buček nad obrekljivim Čvičkosla-
vom Žejnim. »Vrni mi raje tistih sto
kron, katere sem Ti pred osmimi leti
posodil, da si se mogel iti na Bled že¬
nit k tisti bogati vdovi. Moj dober
denar si tedaj pognal,vdova pa. Tebe,
do danes mi pa še nisi vrnil počenega
groša ali pokazal kak ficek za obre¬
sti! In takega dolžnika mi drezajo
pod nos še pri cesarskih oblastvih!«

»Kaj se je pa zgodilo, ljubi Bu¬
ček, da si hud kakor osa? Ali Ti je
ušla gospa Buča? Ali Te je deželni
odbor na sodišče ovadil? Ali so Te
izvolili za predsednika kakega no¬
vega pevskega društva? Ali se Ti

70

je sanjalo, da si postal ljudski učitelj
na Kranjskem?« smo povpraševali
vsi vprek našega Bucka, ki je bil ta¬
ko divji in srdit, kakršnega še nikoli
nismo videli.

»To vse ne bi bilo nič! Še vse
kaj hujšega sem danes doživel. Po¬
mislite, danes popoldne sem Pil na
davčni administraciji!«

»No, kaj pa potem!« se je vtak¬
nil vmes Zdravko Hitropis- »Ko sem
bil še podravnatelj v pisarni odvet¬
nika dr. Tožbarja, sem bil skoro vsa¬
ki dan na davčni administraciji in se
mi ni nikdar nič hudega zgodilo. Po¬
zdravil sem lepo vse gospode, ki so
z gosjimi peresi hiteli polnit razne
obrazce, oddal svojo zasoljeno pri¬
tožbo in zopet s prijaznim pozdra¬
vom odšel. Ne vem torej, zakaj naj
bi bilo to nekaj posebnega, če je bil
človek enkrat na davčni administra¬
ciji. Ker še tičiš v svoji obsežni koži,
sklepam, da Te niso na meh odr¬
li . . .«

»Kaj, samo na meh odrli, še več
so mi storili!« je prekinil gospod Bu¬
ček zgovornega Hitropisa. »Že vi¬
dim, da ne bo prej konec neslanih
opazk, predno vam natančno ne po¬
pišem svojih žalostnih doživljajev.
Znano Vam je, da imam tri hišice,
pošteno obrt in da je imela tudi moja
žena nekaj pod palcem, ko mi je sle¬
dila pred oltar. Znano Vam je pa tu-

71

di, da sem vedno spoštoval svetopi¬
semske besede: »Dajte bogu, kar je
božjega in cesarju, kar je cesarjeve¬
ga.« Čeprav sem malo zarentačil,
kadar sem dobival plačilne naloge in
opomine od davčne administracije,
vendar sem kot dober državljan
vedno točno plačeval predpisane mi
vsote, ki nikakor niso bile male. Mi¬
slil sem si. gosposko moramo imeti
in tudi plačati, vojake moramo imeti
in vzdržavati in zato je treba dav¬
kov in takih ljudi, ki jih plačujejo.
Zadnja leta je pa postala stvar taka,
da tako več ne gre.

Po novem letu mi vselej dežuje
v hišd vse polno raznih tiskovin, ka¬
tere naj vse izpolnim. Sedaj dobim v
hišo »Napoved za osebno dohodni¬
no«, sedaj zopet »Izjavo za odmero
občne pridobnine«, sedaj zopet kaj
drugega, tako da človek niti ne ve,
kje mu stoji glava in da bi moral biti
učen, kakor sam sv. Avguštin, ali
celo kakor kak ljubljanski lemenatar,
če bi hotel vse te »napovedi, izjave
itd.« prav izpolniti. Koliko tedaj tr¬
pim in se mučim, kadar proučujem
in izpolnujem neštete kolone teh ne¬
štetih napovedi, izjav itd., Vam ne
morem dopovedati. To je prava ča¬
sna in večna kazen. Če bom na onem
svetu imel kaj besede,, prosil bom
boga očeta, da naj vse tiste gospode,
ki so imeli na tem svetu kaj posla pri

72

davkih, a so pri tem pozabili na skrb
za izveličanje svoje grešne duše,
spravi v peklu na poseben prostor in
jim kot edino kazen določi, da bodo
v vekov veke morali izpolnjevati ra¬
zne take davčne napovedi in izjave.
Jaz jih bom pa gledal iz nebeških vi¬
šav in prav nič se mi ne bodo smi¬
lili.

Ko pa tako srečno in po svoji
vesti napolnim kolone raznih napo¬
vedi in izjav in ko sem še vprašal
svojo ljubo Bučo, če vsaj nisem kaj
pozabil, da ne bo potem kakšnih sit¬
nosti, si pa najamem postreščka z
vozičkom, da zapelje vse te napovedi
in izjave k davčni administraciji na
Breg. Hvala bogu, si mislim, sedaj
bodem pa imel nekaj časa mir in to¬
rej tudi priložnost, da bom zaslužil
kakšne krajcarje, da bom imel s čim
plačati one davke, katere mi bodo
skoro predpisali.

Toda ponižni dovkoplačevalec
obrača, mogočna davčna administra¬
cija pa obrne.

Nisem si še dobro oddahnil od
napornega izpolnjevanja napovedi in
izjav, že sem moral zopet vsaki dan
sprejemati sicer osebno prav prijaz¬
nega odposlanca davčne administra¬
cije, ki mi je prinašal nove tiskovine
z deloma tiskano, deloma pa pisano
vsebino. Tiskana vsebina se je vedno
začela: »Pri preskušnji Vaše napo-

73

vedi . . . nastali so z ozirom na raz¬
meroma nizko vsoto napovedanega
dohodka dvomi itd.«, ali pa: »Pri za¬
konito predpisani preskušnji Vaših
napovedi v izjavi ... so se pokazali
pomisleki glede na drugi strani ozna¬
čenih točk itd.« Pisana vsebina je pa
vsebinjevala vse te razne dvome in
pomisleke. Ti dvomi in pomisleki so
bili pa takšni, da bi človek skoro iz
kože skočil.

Začetkoma sem dobival le bolj
splošne dvome in pomisleke, kakor:

»Dvomi se, da bi znašali kosmati
dohodki Vašega obrta za ta čas le
10.896 K, ker imate v svojem obrtu
nastavljeno eno stalno moč in ker
ste kot rojen Ljubljančan v Ljubljani
dobro znani.«

»Kakor so poizvedbe dognale, bi
utegnili biti skupni letni dohodki iz
Vašega obrta večji kot ste jih napo¬
vedali.«

Na te dvome in pomisleke sem
odgovarjal pismeno. Na prvega sem,
kakor se še dobro spominjam, podal
sledeče pojasnilo:

»Moji kosmati dohodki so znaša¬
li nič več in nič manj kakor napove¬
dano vsoto 10-896 K. Cesarskim obla¬
stim se vendar ne bom lagal in zato
se mi lahko verjame. V svojem obrtu
imam res nameščeno eno stalno moč,
ki pa ni skozi cel teden stalna, ker je
ob nedeljah in ponedeljkih redno ne-

74

stalna, časih pa tudi še ob torkih. Če
še prištejemo nestalnost ob raznih
praznikih, pa lahko izračunamo, koli¬
ko dni v letu lahko računam na stal¬
no sodelovanje te moči. V Ljubljani
sem res rojen in tudi krščen in to v
cerkvi sv. Petra;'h krstu me je pa
nesla babica Urša Prinašaš, ki je pa
morala že pred tridesetimi leti polo¬
žiti nazaj svojo obrt, ker so jo zane¬
sli k Sv. Krištofu. Botra sta pa bila
ljubljanski meščan in pekovski moj¬
ster Matevž Hlebec in ugledna ljub¬
ljanska mesarica Polona Sekira, ki
sta pa tudi že oba umrla. V Ljubljani
sem tudi res dobro znan, ker že od
otročjih let letam po Ljubljani in nje¬
nih predmestjih in mi nikakor ne bo¬
dete povedali kraja, katerega bi ne
poznal. Le na ona nova imena ulic
in uličic, s katerimi je osrečil Vod-
mat in tudi ostalo ljubljansko mesto
blagopOkojni občinski in računski
svetnik Zabukovec, se bolj malo spo¬
znam, pač pa imam v svojem spo¬
minu še častita stara imena bolj do¬
mačega kova, katera so za te novo
krščene ulice in uličice pred krstom
in po krstu rabili vsi Ljubljančani
stare korenine.«

Tako sem jim odgovoril in imel
kar za dva meseca in deset dni mir
pred gospodi na davčni administraciji.

Ne vem, kaj sem se tem gospo¬
dom zameril, ker so me po preteku

75

tega časa ti slavni nasledniki aposto¬
la sv. Tomaža, ki baje tudi ni verjel
nobene stvari drugače, če ni v njo
vtaknil svojega prsta, začeli znova
osrečevati z novimi dvomi in pomi¬
sleki. Kar jeza me strese, če pomi¬
slim, kake dvome in pomisleke imajo
vsi ti, z gosjimi peresi oboroženi go¬
spodje pri davčni administraciji. Da
se bodete sami prepričali, da moja
jeza ni brez temeljite podlage, naj
Vam prečitam enega izmed teli dvo¬
mov, katerega sem danes popoldne
slučajno imel s seboj na davčni ad¬
ministraciji. Poslušajte torej, kaj mi
vse pišejo gospodje od davčne admi¬
nistracije:

1. Dvortn' se, da bi imeli pri vsa¬
kem pecivu, katero ste na debelo
prodajali po 3 vinarje, in na drobno
po 4 vinarje, le samo 2 vinarja do¬
bička, ker je znano, da v Ljubljani
zaslužijo izdelovalci peciva pri ta¬
kem pecivu najmanj po 4 vinarje.

2. Dvomljivo je, da ste razpeča-
li le po Vas navedeno količino peciva
na dan, ker ste s svojim pecivom za¬
lagali tudi razne večje odjemnike n.
pr. staroznano ljubljansko gostilno v
mestnem logu, ki jo ima v zakupu
Liza Lakota, nadalje odlično novo
gostilno Neže Praznota v Lipičevi
ulici, restavracijo Janeza Pometaja
na drugem koncu Ižanske ceste in
morda še druge odlične gostilne, re-

76

stavracije, izkuhe in žganjarne; po¬
leg tega se je pa Vaše pecivo donaša-
lo tudi strankam na dom n. pr. pisar¬
niškemu pomočniku Ognjeslavu Čr¬
nilniku, članu slovenskega deželnega
gledališča Pufoviču, slavnemu pisa¬
telju in feljtonistu Zorislavu Nemani¬
ču, oženjenemu krojaškemu pomoč¬
niku Matkotu Šivanki in še raznim
drugim. <-

3. Dvomi se, da ste napovedali
vse svoje dohodke, ker ste imeli celo
gotov denar na posojilih, a tega men¬
da niste upoštevali v svoji napovedi;
med drugimi imate dobiti pri zava¬
rovalnem uradniku Cvičkoslavu Žej¬
nem znatno vsoto 100 K, ne da bi
izkazali med svojimi dohodki obresti
tega posojila.

4. Dvomi se, da ste v preteklem
davčnem letu na davkih in javnih do¬
kladah, v kolikor se označujejo kot
po zakonu dopustni odbitki, res vpla¬
čali po Vas napovedano vsoto 3345
kron 26 vin. in se vabite, da resnič¬
nost te svoje napovedbe dokažete s
predložitvijo izvirnih plačilnih nalo¬
gov, opominov in od c. kr. davčnega
urada izdanih pobotnic.

5. Dvomljivo je, da ste lansko
leto za popravo streh na Vaših treh
hišah res porabili 255 komadov ope¬
ke in da ste za opeko in krovca izdali
52 K, ker je znano iz prospektov raz¬
nih opekarn in iz oglasov (insaratov)

77

v časnikih, da opeka zdrži tudi do
dvajset let in da je torej nemogoče
in tudi neverjetno, da bi se moralo
strehe vsako leto z opeko popravlja¬
ti; sicer se pa tudi dvomi, če ste za
opravo tega dela najeli krovca, ker
je znano, da v sedanjih časih taka
krovska dela navadno hišni gospo¬
darji ljubljanski kar sami izvršujejo.

6 .  V splošnem se tudi še dvomi
o pravilni napovedbi Vaših dohod¬
kov in se domneva, da morajo biti
Vaši dohodki znatno večji,

a) ker se je videlo Vašo gospo
v gledališču, kar si danes človek s
takimi dohodki, kot ste jih Vi napo¬
vedali, ne more več privoščiti;

b) ker se je opazilo Vašo gospo
z modelnim slamnikom pri prome¬
nadnem koncertu v »Zvezdi« in tako
dragocene slamnike morejo danes
zmagovati edino le še z deželnim od¬
borom v stiku stoječi podjetniki;

c) ker se je videlo Vašo gospo,
da se je peljala na Gorenjsko v kupe¬
ju II. razreda, katerega je morala,
ker nima nobene pravice do znižane
vožnje, gotovo v celoti plačati;

d) ker se je Vas opazilo popol¬
dne v kavarni in še celo pri kartah,
da ste dobivali cel čas dobre karte,
napravili zaporedoma kar dvakrat
pagat - ultimo in vsled tega gotovo
odnesli precejšen dobiček;

78

e) ker ste za pogorelce v Toma¬
čevem darovali kar cel koš starega
peciva in štiri vreče moke;

f) ker posedate skoro vsaki ve¬
čer v gostilni in si privoščite vselej
več vrčkov piva ali pa več četrt vi¬
na, česar si danes ne more privoščiti
noben uradnik, če ima družino in ne
dela dolgov itd. itd.«

Tako gre še pol ure dalje, da se
človeku kar lasje ježe!«

»Tebi, prijatelj Buček, malo te¬
žko, ali pa z ozirom na Tvojo, sicer
zelo častito plešo samo na znotraj,«
prekine Zdravko Hitropis razjarjene¬
ga Bucka. »Naj Vam pa povem še
jaz katero iz svoje prakse. Zadnjič je
prišel v našo pisarno ves obupan ne¬
ki starejši gospod in me vprašal, kaj
mu je odgovoriti na sporočene dvo¬
me. Očitalo se mu je namreč, da mo¬
rajo biti njegovi dohodki radi tega
večji, ker si je pri svojih letih izbral
mlado, prav čedno in elegantno že¬
nico, česar bi gotovo ne bil storil, če
ne bi bili njegovi dohodki mnogo
znatnejši, kakor jih je pa napovedal.
No, pa mi smo tedaj posvetili davčni
administraciji! Čakajte, da Vam to
povem . . .«

»Dovolj, dovolj, Hitropis, Ti se¬
daj nimaš besede, sedaj jo ima prija¬
telj Buček, ki naj nam pove, kaj je
delal in opravil na davčni admini¬
straciji!«

79

S temi besedami je segel Hitro-
pisu v govor poslovodja trgovske
tvrdke Hiter & Počen, naš prijatelj
Matiček Večerjam in tako omogočil
gospodu Bucku, ki se je med tem ne¬
koliko okrepčal od napornega govor¬
jenja, da je mogel nadaljevati s popi¬
sovanjem svojih muk in težav na
davčnem polju.

»Danes dopoldne,« je nadaljeval
gospod Buček, »sem dobil od davčne
administracije zopet novo, prav dol¬
go pisanje, polno dvomov in pomi¬
slekov. Bil sem ravno pri kosilu in
si hotel nametati na krožnik kakih
deset sirovih štrukljev, katerih ne
zna nobena župnikova kuharica tako
dobro napraviti, kakor moja ljuba
Buča. Kar sline so se mi cedile, ko
jih je postavila moja Buča na mizo.
Oj kako lepo so se kadili in še lepše
dišali. Pa ti prinese tedaj sam šment
tega davčnega človeka v hišo. Na
opombo žene, da so štruklji še vroči,
sem v naglici pogledal malo v to pi¬
sanje; čim dalje sem gledal, tem bolj
se mi je daljšal obraz. Konec je bil
ta, da se nisem dotaknil sirovih štru¬
kljev, temveč da sem začel rentačiti
nad svojo ljubo Bučo in svojimi Buc¬
ki, ki so morali vsi od mize in po
vseh kotih iskati tista pisanja, ki sem
jih dobil to leto od davčne admini¬
stracije. Ko je bilo pa vse skupaj,
skočil sem v svoji jezi na literček k

80

»Štrajzelnu« na Poljane, da bom la¬
žje pričakal tretje ure, ko se prične
na davčni administraciji uradovanje
pri onih vijakih, ki niso baje nikdar
dovoljno naviti.

Bila je ura kake pol štirih, ko
sem ravno prav razpoložen presto¬
pil prag davčne administracije in ta¬
koj pri vratih vprašal, kje je tisti go¬
spod, ki meni vedno toliko piše, če¬
prav ga nisem nikdar za to prosil.

Sila prijazen gospod, ki si je
vtaknil pri mojem vstopu za ušesa
svoje gosje pero, me vpraša,kdo sem.
Ko mu povem, da sem Buček in da bi
me vendar morali poznati, ker mi
skoro vsaki dan pišejo in ker tako
dobro vedo, kaj delamo jaz in moja
bucasta rodbina, mi je molče pokazal
neka vrata, rekoč: »Tam skozi poj¬
dite v tretjo sobo!«

V tretji sobi sem našel gospoda,
ki je nekaj silno hitro pisal, ne da bi
se zame kaj zmenil. Pisal je naprej,
čeprav sem dvakrat prav pošteno
zakašljal. Odnehal tudi ni, ko sem z
nogo zaceptal. To mi je bilo preveč
in rekel sem mu: »Slišite, gospod,

ali ne vidite, da je nekdo tukaj?« —
Gospod je pa nato samo nad menoj
zarenčal: »Jaz pišem!« Že sem mu
hotel reči: »Pa še . . .«, ko sem se
spomnil na to, zakaj sem prišel in po¬
goltnil svojo pobožno željo. Ko sem
skoro četrt ure stal, je pa dotični go-

81

6

spod vendar odložil pero tako, da ga
je vtaknil za uho, vzel robec iz žepa,
opravil ž njim vse potrebno pri nosu
in očalih ter me počasi ogovoril re¬
koč: »Kdo ste in kaj hočete?«

Ko sem mu dopovedal, da sem
F3ucek, kakor sem dolg in širok in da
sem prišel zato sem, da jim odločno
in enkrat za vselej povem, da sem
pošten davkoplačevalec, ki plačam,
rad ali nerad poštene davke,ki pa ne
bom plačeval nikdar krivičnih dav¬
kov, čeprav se takoj vsi gospodje od
davčne administracije postavijo pred
menoj na glavo, posegel mi je v be¬
sedo, rekoč: »Počakajte, da poiščem
Vaš akt.«

To je trajalo zopet četrt ure;
potem je pa še četrt ure brskal po
aktu in nekaj prebiral, potem pa pri¬
pomnil: »Vse v redu, pravično in
pravilno; kar nič se Vam ne dela kri¬
vice!«

»Tako, gospod, to pravite Vi,
jaz Vam pa pravim drugače, jaz Bu¬
ček, ljubljanski meščan in obrtnik,
Vam bom pa kar po domače odgo¬
voril nekoliko na Vaše dvome in po¬
misleke.

Vi pravite, da moram pri pecivu,
če je prodajam po 3 ali celo 4 vinar¬
je, najmanj 4 vinarje zaslužiti. Ali
mar kradem moko, maslo, testo in
druge stvari? Ali mar živi od zraka

82

moja stalna moč? Povejte mi to, uče¬
ni Vi gospod!

Pa mi očitate tisto Lizo Lakoto
v Mestnem logu in tisto Nežo Pra¬
znoto in tistega Ižanca Pometaja,
češ, da bom od teh obogatel. Lepi
odjemniki! Liza Lakota ima skozi
cel teden samo enega gosta, ki pri¬
haja vsako soboto, plača pa šele dru¬
go, Liza pa meni nikoli. Neža Pra¬
znota se je pa radi pomanjkanja go¬
stov že pred enim mesecem preseli¬
la v Zgornje Ležeče in mi odnesla
15 K za pecivo, katero sem ji dajal
pol leta. O Ižancu pa še ne govorim!

Potem pa odjemniki, katerim se
pecivo na dom prinaša. Če bi ljub¬
ljanski obrtniki plačevali davke iz
denarja, katerega jim plačujejo razni
Črnilniki, Pufoviči, Nemaniči. Šivan¬
ke in drugi ljudje take baže, bodete
pa morali še nocoj zapreti svojo šta-
cuno. To Vam povem jaz, ki se ni-
šem za Bucka 1

Pa denar imam na posojilih, se¬
veda kar cele kupe. Posebno Vas bo¬
li tisti moj denar pri Cvičkoslavu
Žejnem. No, če Vam je ta denar tako
k srcu prirasel, Vam bom pa ž njim
tako davke plačal, da Vam bom to
svojo terjatev odstopil.

Potem naj Vam pa še nosim sku¬
paj Vaše plačilne naloge, opomine,
pobotnice in ne vem, kaj še. Ali ni¬
mate tukaj prav nič zapisanega, ko-

83

6 *

liko in zakaj plačujemo davke. Lepa
reč to; potem pa tudi ni čuda, da ra¬
sejo državni dolgovi tako hitro, ka¬
kor če bi imel zraven svoje prste naš
deželni mlinar!

Pa na streho naj bi lezel, jaz Bu¬
ček, ki tehtam svojih 108 kilogramov
dobre uteže in streho z opeko pokri¬
val. Ali mislite, da so ljubljanske
strehe tako močne, da razun opeke
in hipoteke zdrže še lahko človeka
moje uteže?

Pa mi očitate mojo ljubo Bučo,
ki zna v celi Ljubljani napraviti naj¬
boljše sirove štruklje. Ali veste, kaj
so dobri sirovi štruklji? No, če tega
ne veste, potem pa tudi ne morete
vedeti, da taka žena, ki zna naprav¬
ljati tako nebeške sirove štruklje,
kakor moja Buča, zasluži, da gre saj
enkrat na leto v gledališče, da si
ogleda prelepo igro »Mlinar in nje¬
gova hči.« In taka žena naj bi sedem
let zaporedoma nosila en in isti
slamnik! Pa še v II. razredu se vozi
ta babnica, kaj ne, kakor bi njen mož
nosil svetlo sabljico ob boku. Res se
je enkrat peljala na Brezje v II. raz¬
redu, ker je imel gorenjski vlak sa¬
mo 8 voz, potnikov je bilo pa kakih
petsto, katerih niso mogli vseh spra¬
viti v vozove III. razreda, čeprav so
stali na ploščadah, na hodnikih in v
straniščih, vsled česar so jih morali
nekaj poriniti v II. razred.

84

Jaz sem pa seveda kvartopirec,
ki vlečem od kvart take dohodke,
kakor kak nemški grofovski ali ba¬
ronski klativitez, pijem pa kakor če¬
ber — doma pa sam ljubi bog name¬
sto mene pripravlja testo, mesi, vla¬
ga pecivo v peč in prodaja potem lju¬
dem! Kaj ne, ljubi moj gospod Vse-
znal in Vsevedel?«

»Vedite se dostojno, gospod Bu¬
ček, Vi ste v cesarskem uradu in bo¬
ste hudo zaprti, če se ne boste do¬
stojno obnašali,« zarohni nad menoj
uradnik in si pri tem energično pre¬
takne gosje pero od desnega za levo
uho.

»Pa mi pišete, da so poizvedbe
dognale, da bi morali biti dohodki iz
mojega obrta večji, kot sem jih na¬
povedal. Povejte mi, gospod, kakšne
poizvedbe?«

»Uradna tajnost,« mi je odgovo¬
ril uradnik. »Naše poizvedbe so do¬
gnale, da imate Vi denar v hranilni¬
ci in na posojilih, da ste si ta denar
prihranili pri svojem obrtu, kateri
Vam gre tako dobro, kakor nikomur
v Ljubljani. Naši viri so zanesljivi,
saj jih imamo od človeka, ki živi v
najbližji Vaši bližini in pozna do do¬
bra Vašo obrt, ker ga sam izvršuje
in ta Vas in Vašega obrta ni mogel
prehvaliti!«

»Tako torej, meni nič ne verja¬
mete in ste šli vprašat mojega kon-

85

kurenta — seveda tam ste pa izve¬
deli samo živo in golo resnico. Po¬
tem se pa nič ne čudim, če ste mi
predpisali kar 1500 K občne pridob-
nine — čudim se le, da mi niste kar
10.000 K ali 20.000 K!«

»Brzdajte se, gospod Buček!«
zarenči nad menoj uradnik. »Svetu¬
jem Vam tudi, da ostanete pri resni¬
ci. Res smo Vam predpisali 1500 K
občne pridobnine, pa smo Vam tudi
15% popustili in podarili ali to ni
nič?«

»Kaj 15%  popusta dobim! Kje je
pa denar, ali mi ga bodete takoj da¬
nes odšteli ali pa naj pridem jutri
ponj...«

»To je samo za to davčno leto.
Drugo leto Vam pa tega popusta ne
bomo več dovolili, ker Ljubljančani
itak premalo davka plačujete in bi ga
lahko veliko več, kakor je izračunal
naš gospod Vretenar, ki bo radi svo¬
jih odličnih zaslug skoro poklican na
Dunaj.«

»Kaj še več davka nam bodete
predpisali za drugo leto?«

»Pa prav gotovo. Potem bode
pa leto 1914 prišla na vrsto še dežela
in zvišala doklade od 40% kar na
140% — zaenkrat seveda z omejit¬
vijo na Ljubljano. To bodete plače¬
vali, da bodete kar črni...«

»Sedaj mi je pa dosti! Če misli¬
te, da smo Ljubljančani tista limona,

katero bodete vsi izžemali, da dobi¬
te denar, s katerim potem dajete
mladini kavalirjem Vaše stroke
predujeme po 10.000 K ...

Še nisem dobro izgovoril teh
besedi, že je začel uradnik na vse
grlo kričati in klicati sluge rekoč:
»Razžalil je vso financo! Ven ga vr-
žite, ven ž njim!«

Še predno sem se dobro zave¬
del, že me je držalo deset rok in že
sem letel bolj po zraku kot po tleh
skozi vse tri sobe, čez hodnik, čez
stopnjice in skozi vežo ter se naen¬
krat znašel na Bregu. Sram me je
bilo, v dno moje duše sram, ker se
mi še nikdar ni prigodilo, da bi me ,
kje ven vrgli. V svoji sramoti sem
bežal proti Trnovemu, ker sem mi¬
slil, da imam še vedno za seboj vso
financo...«

9

87

Gospod Buček kot vodnik.

Stoji, stoji, Iblanca,
Iblanca dolga vas.

Narodna pesem.

Po naslovu sodeči, se ne smete
ustrašiti in z ozirom na sedanje pla¬
ninsko navdušene čase, ko vsaki hip
zleze kak minister na naš sivi Tri¬
glav, morda celo misliti, da bodete
morali spremljati gospoda Bucka kot
gorskega vodnika na vratolomnih
turah na zavratno Škrlatico, nebo¬
tični Razor, ali severno steno našega
Triglava. Če ste pa kaj takega pri¬
čakovali, ste se pa pošteno urezali,
ker je gospod Buček, dasi je zvest
član »Slovenskega planinskega dru¬
štva«, čegar lepi znak nosi vedno za
klobukom, do sedaj gojil planinstvo
le na ljubljanskem Gradu, Rožniku
in dvakrat na Šmarni gori. Torej z
gorskim vodnikom ste se urezali.
Ravnotako ste se pa tudi urezali, če
ste mislili, da je gospod Buček sto¬
pil med tem na čelo kake ljubljan-

88

ske Marijine družbe in da bo kot
vodnik te družbe vam popisoval svo¬
je velezanimive doživljaje. Stvar je
popolnoma drugačna.

Gospod Buček je po vsi Ljublja¬
ni dobro poznan kot prava ljubljan¬
ska korenina in veljak. Gospoda
Bucka pa poznajo tudi izven Ljub¬
ljane širom naše slovenske domovi¬
ne in še celo na Hrvaškem ima svoje
znance. Če ima pa Ljubljančan znan¬
ce izven Ljubljane, se mu pa večkrat
zgodi, da ga kateri obišče in morda
še celo tak znanec, ki še ni videl na¬
še bele Ljubljane. Seveda je tedaj
mesto — in rodoljubna dolžnost vsa¬
kega Ljubljančana, da došlecu na¬
tančno razkaže vse ljubljanske zani¬
mivosti. Saj to ni tako naporno delo,
ker se lahko opravi v par urah peš,
malo bolj zamudno je pa seveda z
našimi izvoščeki.

Med svoje najboljše hrvaške
znance je pa štel gospod Buček oseb¬
no sicer še neznanega mu Petra Ga-
vriloviča, trgovca z žitom v staro-
slavnem Sisku, ker je bil ž njim že
dobrih dvajset let v trajni kupčijski
zvezi in ker sta si ob novem letu in
ob vseh večjih praznikih pismeno že¬
lela vse najboljše. Povabila sta se že
stokrat drug drugega na obisk, ne da
bi doslej še prišlo do uresničenja teh
medsebojnih povabil. Letos je pa
dobil neko dopoldne gospod Buček

89

od svojega prijatelja Gavriloviča pi¬
smo in popoldne sočasno s tem pi¬
smom oddani brzojav, da pride dru¬
gi dan s poštnim vlakom Gavrilovič
obiskat gospoda Bucka in da bo kot
spoznavalni znak pri izstopil iz vla¬
ka imel v rokah »malu bocu pristnog
hrvatskog vina«. Ta odlični spozna¬
valni znak je bil gospodu Bucku na
eni strani zagotovilo, da njegov hr¬
vaški znanec ne more biti napačen
človek, na drugi strani pa povod, da
je svoji ljubi Buči naročil za drugi
dan gosposko kosilo, svojim štirim
Buckom pa pridigal celo uro, kakšni
mestni otroci iz boljših hiš ne smejo
biti. Tako je bilo vse prav ukrenje-
no za dostojen sprejem Petra Ga¬
vriloviča.

Med tem, ko se je v hiši gospoda
Bucka kuhalo, cvrlo in peklo, stopal
je on iaderno po Kolodvorski ulici,
da sprejme dostojno svojega hrva¬
škega prijatelja, ki je imel dospeti v
Ljubljano s poštnim vlakom ob 3 / 4  na
1. uro. Ob prihodu poštnega vlaka je
napenjal gospod Buček svoje oči in
med izstopivšimi potniki iskal člove¬
ka, ki bi imel v rokah zgoraj omenje¬
ni spoznavalni znak. Koncem šele se
je bolj izvalil, kot izstopil iz želez¬
niškega voza srednjevelik, a tembolj
obilen potnik, ki se je. držeč v ro¬
kah sodček z okoli 35 litri ogledaval
pozorno na vse strani. Ko ga gospod

90

Buček ozre, mu šine v glavo misel:
»Ta, ali nihče drugi!« in tik njega
glasno zavpije: »Gospod Peter Ga-
vrilovič.« Na ta klic se ročno obrne
Gavrilovič; dva vprašajoča pogleda
in že sta si bila »v bratskem zagrlja-
ju Slovenec i Hrvat,« med njima je
pa delal najlepšo vez sodček s 35 li¬
tri. Pred kolodvorom sta skočila v
izvoščka in se povedla na dom go¬
spoda Bucka.

Tukaj ju je čakalo opulentno ko¬
silo, umotvor naše gospe Buče, ki je,
obdana od svojih štirih Buckov, pri¬
čakovala milega gosta ob vhodu v
najboljšo sobo. Ne bom vam popiso¬
val presrčnega sprejema, niti spreje¬
mu sledečega opulentnega kosila, ka¬
terega sta gospod Buček in Gavrilo¬
vič zalila z marsikatero kapljico iz
Gavrilovičevega sodčka, ko sta pila
bratovščino, le toliko naj izdam, da
je kosilo trajalo drobni dve uri in da
bi bilo trajalo še dalj, ako ne bi bila
gospa Buča večkrat in zelo razločno
opozorila svojega življenja slabšo
polovico, da si bo mili gost gotovo
želel ogledati lepo ljubljansko mesto
in da je ob pol osmih večerja.

Gopa Buča je govorila zelo od¬
ločno in razločno, da je bilo gospoda
Bucka malo sram pred Gavrilovi-
čem, ko sta odhajala iz doma na
ogledovanje bele Ljubljane. Gavrilo¬
vič je opazil to zadrego gospoda

91

Bucka in ga pristno hrvaško skušal
tolažiti, rekoč: »Žensko čeljade je

djavo! Dok je ne povučeš k žrtveni-
ku, ona te gleda ko svoga spasite-
Ija, ko angjela čuvara, a ti počneš
griskati i griskati udicu, dok je nijesi
i progutnuo jadan! Vrag si ga neka!«

Iz teh modrih besedi je gospod
Buček posnel, da je tudi prijatelj Ga-
vrilovič oženjen in kot razumen člo¬
vek tudi takoj vprašal Gavriloviča
po zdravju in občutkih njegove mi¬
lostljive. Tako sta v prijaznem raz-
gogovoru dospela do Komenskega
ulice. Sredi te ulice ustavi Gavrilovič
gospoda Bucka in kazaje na novo
zgradbo, vpraša, kdo je zgradil to
»grčko svetište?«

»To je vila slavnega primarija
dr. D., katerega pa njegov oddelek
navadno leta in leta ne vidi, ker sko-
ro vedno na deželne stroške izpopol-
nuje svoje znanje izven Avstrije. Pa
je danes tudi sila učen gospod, da
malo takih. Kdo bi bil — razun nje¬
ga seveda — prišel n. pr. na nena¬
vadno misel, napraviti v kleti svoje¬
ga grškega templja solnčne kopeli. Jz
tega vidiš, dragi kume, kako napred¬
ni smo Ljubljančani!«

Gavrilovič je nekoliko z glavo
zmajal, a sledil verno svojemu tova¬
rišu, ko sta stopala po Dalmatinovi
in Miklošičevi cesti. Le - tam ga je
zanimala posebno lepa frančiškan-

92

ska cerkev in ni si mogel kaj, da ne
bi pohvalil Ljubljančanov, kako lepe
cerkve imajo.

»Res, lepe cerkve imamo — sa¬
mo malo preveč jih je že. Sedaj pa
zidajo še novo, tako da bo v Ljublja¬
ni kmalu vsaka druga zgradba cer¬
kev in vsaki tretji človek duhovnik,
redovnik ali pa redovnica. Ne vem,
kdo bo delal, da bodo mogli vsi ti
krepki možje in krepke ženske, ži¬
veti lepo v brezdelju.«

»Svečenik je svečenik!« pritrdi
Gavilovič po hrvaško gospodu Buc¬
ku. »Svet i častan gospodin, a svu-
da za njim i pred njim raste bijeli
kruh, dok on kano i ptice nebeške ne
treba ni orati, ni kopati!«

Ob pogledu na frančiškanski
cerkvi priklopljeno ogromno poslop¬
je, je Gavrilovič hitro uganil, da mo¬
ra biti to samostan in je vprašal go¬
spoda Bucka, koliko redovnikov šte¬
je to ogromno poslopje.

»Ne vem,« odvrne gospod Bu¬
ček. »V normalnih časih jih bo notri
kakih 40 do 50 patrov in fratrov.
Kadar pa nastopijo bojni časi, nam¬
reč volitve, se pa razmnože kakor
zajci in takrat jih je notri gotovo do
300 mož, ki se vsi kakor en mož pri¬
kažejo na volišče in »v svetem boju
za sveto-cerkev in sveto vero« od¬
dajo svoje glasove za kakega takega
luterana, ki je šele pred enim ali dve-

93

ma letoma odpadel od svete katoli¬
ške vere.«

Ko sta krenila po Prešernovi
ulici, so Gavriloviču posebno ugaja¬
le male prodajalnice nasproti »Mest¬
ni hranilnici ljubljanski«. Ko je pa za
njimi ogledal velike nove stavbe, se
je čudil Ljubljančanom, da grade ob
prometni ulici male kolibice, za nji¬
mi pa velike zgradbe in je vprašal
gospoda Bucka, čigave so zadaj sto¬
ječe zgradbe.

»Pst,« odvrne gospod Buček
zvedavemu Gavriloviču. »O teh no¬
vih zgradbah se v Ljubljani ne sme
nič govoriti, da ne izve zanje ljub¬
ljanski mestni magistrat. Brez ved¬
nosti in dovoljenja mestnega magi¬
strata ljubljanskega so namreč fran¬
čiškanski patri zazidali že skoro ves
svoj vrt in to v zadnjih letih. Veš,
dragi kume, v Ljubljani so vedno
sitnosti, če si človek — hoče zgraditi
kako novo hišo. Povodom zgradbe
imaš na vratu komisijo na komisijo,
ki ti pregleda vsako opeko in pre¬
meri vsako stenico, če je dovolj ši¬
roka, ali ne. Potem ti pa vso to stvar
obesijo na nos še davčni oblasti. Vi¬
diš, vsemu temu so se pa izognili iz¬
najdljivi patri ter magistratu prihra¬
nili pisarije, sebi pa druge sitnosti,
tako da je obema pomagano. Danes
se pa ne izplača več, da bi kdo vla¬
čil take stare stvari na dan.«

94

Ko sta prispela na križišče pred
pošto, začudil se je Gavrilovič, da
najde na tako prometnem kraju ne¬
zazidan tako velik prostor in vprašal
gospoda Bucka, zakaj se ta prostor
ne zazida.

»To je pa naša ljubljanska po¬
sebnost,« pojasni Gavriloviču stvar
gospod Buček. »Tu je stalo nekdaj
vojaško skladišče, katero se je sedaj
preneslo na periferijo naše bele
Ljubljane. V zameno za novo zgrad¬
bo, katero je moralo ljubljansko me¬
sto zgraditi na svoje stroške, do¬
bilo je mesto ta svet. Kupcev je bilo
začetkom dovolj. Ko so pa nekateri
napravili ponudbe, našla sta se pa
med Ljubljančani dva človeka, ki
sta vložila zoper nameravano pro¬
dajo pritožbo, s katero sta samo to
dosegla, da se je stvar zavlekla in
da so se kupci oplašili — ljubljansko
mesto je pa samo na obrestih izgu¬
bilo več desettisoč kron.«

Na nadaljno vprašanje Petra
Gavriloviča, kdo sta ta dva Ljub¬
ljančana in če jih niso že obesili na
prvo laterno, moral je pa gospod
Buček priznati, da še živita in da sta
oba danes celo člana — občinskega
sveta, kar je tudi odlična posebnost
ljubljanskega mesta.

To pojasnilo je tako presenetilo
Petra Gavriloviča, da je izjavil, da
bi kaj takega ne bilo mogoče niti se-

95

daj na Hrvaškem, kjer se vendar
marsikaj takega dogodi, kar vzbuja
pozornost po vsem kulturnem svetu.

Ko sta prišla skozi Šelenbur-
govo ulico v Zvezdo, obstalo je Gav-
riličevo oko takoj na ponosni nunski
cerkvi in ogromnih poslopjih okrog
nje, vsled česar je vprašal gospoda
Bucka, če je morda to stolna cerkev
in knezoškofijska palača.

»Ne, to je pa uršulinska cerkev
in poslopja okrog cerkve pripadajo
uršulinskemu samostanu, čegar last
je tudi ogromni vrt za cerkvijo in za
poslopji. To je najbogatejši samostan
ljubljanski, ker si uršulinke s svojim
internatom in s svojimi šolami zaslu¬
žijo na leto naravnost ogronane svo-
te, ki pa na veliko nevoljo našega
cerkvenega kneza romajo iz dežele,
namesto v njegovo, vedno prazno
blagajnico. Zato se tudi govori po
mestu, da se naš cerkveni knez in
uršulinke nič kaj dobro ne razu¬
mejo.«

Na vprašanje Petra Gavriloviča
čegava je palača ob vogalu Vegove
in Gosposke ulice, pojasnil je gospod
Buček, da je ta palača deželni dvo¬
rec, last najvišje gospode v deželi
kranjski, in da se tu odloča usoda
deželnih davkoplačevalcev. Povedal
mu je nadalje tudi vse one skrivnosti
te palače, katere je zvedel pred ne¬
davnim časom od nadzornika Janeza
Koritarja.

96

To je dalo Petru Gavriloviču
povod za pripombo: »Zemaljska

gospoda — jesu zemaljska gospoda!
Oni su bog — oni su zakon! Oni su
sud — oni su apelacija! Oni su pra¬
vica — puli! Pravica? — Oni su kri¬
vica! ...«

Končal je pa svoje modrovanje
s prijaznim pregovorom: »Tko če sa
psima u svatove, valja mu znati pre¬
ko plotova skakati!«, kar naj bi si
zapomnili posebno oni možje narod-
no-napredne stranke, ki pohajajo to
ponosno palačo kot poslanci in naj bi
se nikdar več ne dali vjeti še bolj
sirenskim glasom klerikalnih kolo¬
vodij.

Ko sta prikorakala po Gosposki
ulici do nekdanjega poslopja deželne
vlade, zanimal je Gavriloviča poseb¬
no s protjem, jelšami in drugim drev¬
jem tako lepo obraščeni obcestni zid
za tem poslopjem, vsled česar je
vprašal gospoda Bucka, če se le-ta
obraščeni obcestni zid morda iz ka¬
kih zgodovinskih razlogov vzdržuje
v tem naravnem in za prestolno me¬
sto gotovo idiličnem stanju.

»A ti misliš to grdo podrtijo?«
odgovoril je gospod Buček. »To je
lastnina našega deželnega odbora,
ki nedvomno misli, da je ta razdra¬
pani zid posebna krasota in zanima-
vost našega mesta — in menda tudi
— živa slika njegovega dobrega go-

97

7

spodarstva. Da bi bila to krasota, si
pač ne bode nihče upal trditi; da je
pa to posebna zanimivost, če se sre¬
di lepega mesta najde tako nečedno
podrtijo, bode pa takoj pripoznal
vsak tujec, katerega privede slučaj
v ta del mesta. Najboljše pri tem je
pač to, da je ta grda podrtija lastnina
onega dež. odbora, ki je v svoji da¬
našnji sestavi baje vzor pridnosti,
delavnosti in brige za občni blagor.
Seveda ako mora deželni odbor
imeti svoje oči vedno pozorno obr¬
njene na najbolj zakotne vasice naše
naše obsežne dežele, potem je na¬
ravno, da teh razvalin v sredi pre¬
stolne Ljubljane ne more videti. Si¬
cer ima pa baje Kmetijska družba,
odkar imajo pri nji odločilno besedo
taki kmetje, kakoršen je naš deželni
mlinar, za temi razvalinami svojo
vzorno kmetijo, vsaj visokozrasli
fižol, dobro poganjači krompir in
drugo sočivje, ki rasejo za to raz¬
drapano podrtijo, kažejo na upravi¬
čenost te govorice.«

Peter Gavrilovič je zopet majal
z glavo, ko je slišal ta pojasnila in ni
nehal prej majati, dokler se ni skoro
z glavo zaletel ob križevniško cer¬
kev. »Že zopet cerkev in menda tudi
samostan,« obrnil se je vprašaje proti
gospodu Bucku. Ko mu je ta to po¬
trdil, začel je Gavrilovič še bolj ma¬
jati s svojo glavo.

98

Nato sta odšla po starodavni
križevniški ulici čez Sv. Jakoba
most na Stari trg in od tod po JVLst-
nem trgu. Tu je Gavriloviču prav
ugajala živahnost, ki je vsepovsod
vladala, kakor tudi lične prodajalne
in končno ponosne hiše. Ko sta pa
dospela »Pred škofijo«, so pa Gavri-
loviča zbodle v oči one zelo zama¬
zane hiše, ki jih vidimo na nasprotni
strani stolne cerkve, in zato je vpra¬
šal gospoda Bucka, če to m »staro
mesto« ?

»Ne,« odvrne mu gospod Buček.
»To je takozvani »korarski ring« in
vse hiše na ti strani so lastnina ljub¬
ljanskih kanonikov. Lepe res niso te
hiše na zunaj in morebiti tudi že pet¬
deset let nepobeljene, vendar pa sta¬
nujejo v njih visoki in mogočni go¬
spodje, ki imajo na svojih ramenih
vse druge skrbi in se torej ne mo¬
rejo brigati za take malenkosti. Isto
pa velja tudi za knezoškofijsko pa¬
lačo, ki tudi že leta in leta kriči po
zidarjih, a doslej še vedno zaman.«

Ko sta dospela na Poljane, je pa
Gavriloviča jako presenetilo, da
imajo najlepše stavbe na Poljanah
vse naslove na — »um«, vsled česar
•se je obrnil na gospoda Bucka za po¬
jasnilo.

»Prva hiša je Aloisianum, knezo-
škofijski zavod za srednješolce, za¬
daj je zavod sv. Marte, za njim ravno

99

7 *

sedaj radi svoje polomije tako pogo¬
sto imenovani »Ljudski dum«, tam
dalje je Josephinum, dalje jezuitski
samostan, zopet tam Lichtenthurnov
zavod, tam zopet Marianum in vse to
je bila enkrat last ponosnih Poljan¬
cev, danes je pa last mrtve roke. Ne
bode dolgo, ko bode na Poljanah
prešla zadnja hišica iz posvetnih rok
v last mrtve roke.«

Peter Gavrilovič je majal vedno
bolj s svojo glavo in je molče kora¬
kal za gospodom Buckom čez most
pri Sv. Petru. Ko je ugledal cerkev
sv. Petra, ni omenil nič drugega, ne¬
go »zopet cerkev!« Ko sta pa kora¬
kala po Hrvatskem trgu in prišedši
na trg Tabor, ugledala cerkev Jezu¬
sovega Srca in za njo samostan, je
pa Gavrilovič kar onemel. Krenila
sta nato po starodnavni Kravji do¬
lini nazaj v mesto. Ko je pa moral
gospod Buček na Gavrilovičevo
vprašanje, čegave so hiše ob njiju
desni strani, zopet priznati, da so
lastnina mrtve roke, bilo je pa Gav-
riloviču vsega dovolj in je temu svo¬
jemu razpoloženju dal tudi glasnega
duška v hrvaškem jeziku, kar bo¬
demo pa radi preizvirnih in preostrih
hvaških izrazov rajše povedali po
slovensko.

»Dragi moj prijatelj Buček,« de¬
jal je Peter Gavrilovič. »Dosti imam
tvoje prelepe Ljubljane in dovoli mi,

100

da skušam vjeti prvi vlak, da me po¬
pelje stran. Če te vprašam, čegava je
ta hiša, mi odgovoriš: tega ali onega
duhovnika, duhovnega zavoda ali
reda; če te vprašam, čegav je ta
vrt, mi odgovarjaš enako. Rad bi
samo vedel, ako se najde danes v
vaši beli Ljubljani še kak košček
sveta, ki ni lastnina mrtve roke.
Težko, da bi se našel! Radi tega bo¬
dem pa gledal, da jo pravočasno od-
kurim, da še jaz ne zapadem mrtvi
roki. Tebi in tvojim rojakom, dragi
kume, pa svetujem, da prekrstite
svojo belo Ljubljano v »črno Ljub¬
ljano« ali pa v »Sveto mesto«, ker
poslednja imena veliko bolj zasluži
kot prvo. To je moje mnenje in sedaj
mi pokaži najbližjo pot do kolodvora,
da otresem raz svoje čevlje sveti
prah vašega »Svetega mesta«.

Tako je modroval Peter Gavri-
lovič in svoje modrovanje solil s
pristnimi hrvaškimi kletvicami.

Hočeš, nočeš, moral se je go¬
spod Buček vdati odločni zahtevi
svojega hrvaškega znanca in ga mi¬
mo starega paromlina, ki je danes
tudi last mrtve roke, spremiti na
južni kolodvor.

Tako se je obisk Petra Gavrilo-
viča, ki je menil ostati najmanj za en
teden v naši beli Ljubljani, radi po¬
sebnih ljubljanskih razmer skrčil na
pičlih šest ur. Morebiti ne bode ško-

101

dovalo Ljubljančanom, če bodo o
teh posebnih razmerah ljubljanskega
mesta in o vzrokih, ki so povzročili
te posebne razmere, začeli nekoliko
razmišljati in potem ta razmišljeva-
nja koristno uporabljati tedaj, kadar
jim bode zopet stopiti z glasovnico v
roki na volišče in ko jim bode neka
stranka, kateri je pri srcu le blagor
mrtve roke, obečala za njihove gla¬
sove zlate gradove in še marsikaj
drugega.

Če še bode to zgodilo, potem
bode pa pisec te črtice hvaležen
Petru Gavriloviču, da je obiskal svo¬
jega prijatelja gospoda Bucka, če¬
prav je iz zgoraj navedenih razlogov
mogel v naši Ljubljani vzdržati samo
par ur.

V to pa bog pomozi!

P

102

Kako se je imel gospod Buček
pri koritarjih.

Ni dobro, če človek vedno hodi
v eno in isto gostilno, ker postane
preveč enostranski, si je zadnjič mi¬
slil gospod Buček in krenil zato v
nenavadno gostilno pri »Trdoklju-
nem gavranu«. Kakor se spodobi za
veljaka njegove baže, ostal ni med
navadnim narodom v prvi sobi, tem¬
več se podal v posebno sobo. V po¬
sebni sobi so bile razun ene mize
vse prazne. Pri zasedeni mizi je bi¬
lo pa več gospodov, ki so bili, kar je
dokazoval štetan vina, pač posebne
volje.

Ko se je gospod Buček hotel v
svoji skromnosti vsesti k eni praznih
miz, spoznal ga je eden izmed vesele
družbe in ga takoj prijazno povabil
k svoji mizi. Gospodu Bucku se je
prijazni gospod zdel znan po glasu
in ko ga je bližje ogledal, videl je, da
je nadzornik Janez Koritar, s kate-

103

rim sta se pred nedavnim prav do¬
bro zabavala pri ženski kapeli v ka¬
varni »Central«. Z ozirom na te
njune skupne doživljaje gospod Bu¬
ček prijaznega povabila ni smel od¬
kloniti in je prisedel k veseli mizi.

»Dovolite, slavna gospčda okrog
te častite mize, da nas medsebojno
predstavim,« uvedel je nadzornik Ja¬
nez Koritar gospoda Bucka v svojo
družbo. »Tu je gospod Matevž Bisa-
gar, deželni nadzornik in predstoj¬
nik »Oddelka za napravo katastra
o vseh znamenjih, križih in kapeli¬
cah na križiščih občinski potov,« tu
gospod Gašper Netopir, deželni nad¬
zornik in vodja »Oddelka za varstvo
sov in čukov in drugih domačih po¬
nočnih »tičev«, tu gospod deželni
nadzornik Urban Požrešen, načelnik
»Oddelka za umetno polhorejo«, tu
gospod šimen Pobijaj, vodja »Od¬
delka za izstrebljenje škodljivih libe¬
ralcev«, tu g. nadzornik Miha Ro¬
mar, predstojnik »Oddelka za ohra¬
nitev in razmnožitev božjih potov«,
tu gospod Jernej Strela, sedaj še cer¬
kovnik pri Sv. Petru in bodoči rav¬
natelj deželnih električnih naprav ob
Završnici in tu gospod Izidor Potuh¬
njen, bodoči vodja deželne klavnice
in sedaj še gospodarski poduradnik
v ljubljanskem semenišču. Sami ime¬
nitni možje in vsi v deželni službi,
pa ne v slabi. Tu je pa gospod Bu-

104

cek, ljubljanski veljak in večkratni
hišni posestnik, z eno besedo mož,
ki ima srce na pravem kraju in ki
nikdar ne občuti zaspanosti, kadar
mu sveti na mizi cel Štefan, kakor
sedaj-le nam. Na čast novodošlemu
gospodu Bucku predlagam celo ku¬
pico.«

Vzdignilo se je devet rok, po¬
neslo kupice k ustom in kot bi trenil,
bile so vse prazne. Že to dejstvo je
dokazovalo, da vladata v družbi
vzorna disciplina in red.

»Da vpeljem gospoda Bucka ta¬
koj in temeljito v našo družbo,« na¬
daljeval je nadzornik Janez Koritar,
»naj mu povem, da nas je navzočih
osem mož, ki smo vsi v službi naše
preljube deželice ustanovili si prele¬
po društvo »Deželno korito«. Naše
društvo ima vsako soboto svoje red¬
no zborovanje pri »Trdokljunem
gavranu«. Pri tem zborovanju mora
pa vsak društvenik povedati ostalim
društvenikom, kaj je med tednom
delal in počel. Povedati pa mora
vsak po resnici, da je stvar bolj za¬
bavna in vesela, ker so nam znana
njegova uradna poročila, ki se pa
glase seveda malo drugače. Ravno¬
kar sem jaz kot društveni predsed¬
nik končal svoie poročilo in častiti
društveniki mi bodo potrdili, da ni
bilo dolgočasno. Sedaj je pa prišla
vrsta na gospoda Matevža Bisagar-

105

ja. Torej posluh, častiti društveniki
»Deželnega korita!«

Sledeč pozivu začel je svoje po¬
ročilo nadzornik Matevž Bisagar.

»Ne bom vam pripovedoval, da
tičim v zakonskem jarmu in da imam
za boljšo zakonsko polovico žensko,
ki im a v sebi najmanj tri satane.
Vsaj to tudi ni čudno, ker je služila
skoro dvajset let v raznih župniščih
za kuharico in mi prinesla poleg treh
otrok raznih očetov v zakon tudi vse
vrline in slabe lastnosti farovške
kuharice. Vrline ima sicer samo dve;
prva je, da si je tekom dvajsetih let
svojega službovanja po župniščih
prislužila celih 60.000 svitlih kronic
in druga, da me je znala spraviti v
deželno službo potem, ko sem ji ob¬
ljubi! zakon. O njenih slabih lastno¬
stih pa ne govorim, jih je preveč in
toliko, da samo boga hvalim, ker je
moja služba pri deželni gosposki ta¬
ka, da me skoro osem dni v tednu
ni doma. Vsaj bodem tudi iz današ¬
nje celotedenske komisije prišel šele
jutri nazaj. Sedaj pa k stvari. Moje
poročilo bode bolj kratko. Kakor ve¬
ste, obrnjena je sedaj vsa skrb. naših
deželnih gospodov v zanemarjeno in
zapuščeno Belo Krajino. Veste, doli
so bolj čudni ljudje, komaj se otrese¬
jo nekoliko materinega krila, pobe-
ro jo vsi moški tje v Ameriko. Tam
v Ameriki se pa navzamejo prav ne-

106

I

kako čudnega in takega duha, ki ni
nič kaj v čislih pri naši deželni go¬
spodi. Ko pridejo nazaj iz Amerike
ti vražji Belokranjci, pa pravijo, da
mora v Ameriki vsakdo delati, kdor
hoče živeti. Pa pravijo nadalje in se
pri tem še sklicujejo na apostola sv.
Pavla, da naj tisti, ki ne dela, tudi
ne je. Seveda take prekucijske govo¬
rice okužujejo naše dobro in verno
ljudstvo in je naravnost hujskajo
proti naši častiti duhovščini kot na¬
ravni vodnici slovenskega naroda.
Zato se ne smete čuditi, če od naše
častite belokranjske duhovščine že
dalj časa prihajajo na deželno gospo¬
sko mile prošnje za odpomoč. De¬
želni odbor pomaga, kar more in
stori vse, da bi ugnal uporni in revo¬
lucionarni duh, ki se širi med Belo¬
kranjci. Vsak dar jim zida kako de¬
želno cesto ali gradi kak nov vodo¬
vod. Kmalu bo poprej tako zanemar¬
jena m zapuščena Bela Krajina tako
premrežena z deželnimi cestami, da
ne bo več v Beli Krajini kmetske ko¬
čice, ki ne bi bila s svojim sosedom
zvezana s široko deželno cesto. No¬
ve ceste pa seveda ne morejo in ne
smejo ostati brez znamenj, križev in
kapelic. Zato sem dobil od naše de¬
želne gosposke nalog, da naj izde¬
lam natančen načrt s potrebnim
proračunom, kako bi se dalo na vseh
teh novozgrajenih cestah tehnično-

107

pravilno namestiti vsa potrebna zna¬
menja, kapelice in križe. To pa ni
malo delo. Doslej sem porabil za to
že pet mesecev in če bo šlo vse do¬
bro in srečno, bom s svojim elabo¬
ratom gotov v treh letih. Iz tega dej¬
stva se lahko prepričate, da delam
temeljito in natančno ter da poleg
svoje plače pošteno zaslužim tudi
one dijete, katere se mi izplačuje za
moje pošteno delo. Sedaj imam v
delu ravno tristo metrov dolgo cesto
med dvema kmetoma v bližini Se¬
miča. Stvar je malo sitna, ker hoče¬
ta imeti oba kmeta, da naj jima na¬
pravimo na ti kratki progi kar cel
križev pot — na vsakem koncu ceste
pa še zidano lurško kapelo. Ne vem.
kako se bode ta stvar iztekla; su¬
mim pa, da sta oba kmeta naščuva¬
na od Mazelejevih pristašev, kar bo¬
dem tudi jutri povedal gospodu refe¬
rentu iz deželnega odbora. V ostalem
pa v Beli Krajini ni ravno dolg čas,
ker je tam veliko mladih vdovic, ka¬
terih možje so v Ameriki. Toda pst
— to je uradna tajnost in uradno taj¬
nost znam varovati! Samo en eks
tem mladim vdovicam!«

Vsi društveniki »Deželnega ko¬
rita« so z gospodom Buckom vred
izpili na čast belokranjskim vdovi¬
cam celo kupico, na kar je nadzor¬
nik Janez Koritar pohvalil Matevža
Bisagarja za temeljito poročilo in po-

108

delil besedo nadzorniku Gašperju
Netopirju.

»Cel pretekli teden,« pričel je
Gašper Netopir, »sem imel službo na
Gorenjskem v bližini onega kraja,
ki je postal svetovnoznan po svojem
mirovnem sodišču in po znanem ko¬
zolcu, ki je bil predmet prve razpra¬
ve pred tem mirovnim sodiščem. O
tem kozolcu sem slišal med ljudmi
prav čedne stvari pripovedovati;
ljudje so mi pa tudi pravili, da je mi¬
rovno sodišče sklenilo, da bode ime¬
lo vse razprave odslej pod tem ko¬
zolcem, ker uživa med svetom že
tako veliko slavo. S tem sklepom pa
baje župnik ni nič kaj zadovoljen,
ker meni, da je ta kozolec namenjen
za vse kaj drugega kakor za sodbe.,
Sploh se mi pa pretekli teden ni go¬
dilo posebno dobro. Moral sem nam¬
reč cel teden podučevati en cel »Od¬
sek orlov« v ministriranju in to ni
nobena šala, ker imajo kmetski fantje
zelo trde butice za latinščino. Na
drugi strani so bile pa mojim učen¬
cem misli vedno pri njihovih Sovi¬
čah, kar tudi ni posebno pospeševa¬
lo napredovanja v ministriranju. Ka¬
kor vidim, bodem moral najmanj še
štiri tedne hoditi učit te junaške orle
v ministriranju, predno bodo znali
vsaj za silo ministrirati. Pri tem bo
pa moralo še iti vse po sreči in se ne
smejo več pripetiti taki prizori, kot

109

so se pretekli torek. Dva moja
učenca sta se nekaj sporekla zaradi
neke sovice. Takoj sta se začela ob¬
kladati z besedo »čuk, čuk«. Beseda
»čuk« je pa še druge moje učence ta¬
ko razvnela, da so se skoro razde¬
lili na dva tabora in se drug drugega
pitali z besedo »čuk, čuk«. Gotovo
bi se bili tudi dejansko spopadli, če
ne bi bil prišel slučajno k mojemu
pouku župnik in če ne bi bil razdvo¬
jene moje učence pomiril s tem, da
jim je plačal za dva sodčka piva.
Ta dva sodčka sta sicer pomirila
razburjene bodoče ministrante, vze¬
la pa za celo noč pokoj domači vasi,
ker so moji učenci potem celo noč
rogovilili po vasi in pobili okna vsem
tistim hišam, v katerih stanujejo
ljudje, ki nimajo posebno v čislih
nočnih tic. Drugega posebnega vam
pa ne vem povedati. Samo toliko še
omenim, da ima župnik prav pri¬
kupno nečakinjo devetnajstih let, ki
pa ni samo prikupna po svoji zuna¬
njosti, temveč se hoče tudi drugim
prikupiti, v prvi vrsti mlademu ka¬
planu, v drugi vrsti pa meni, o kate¬
rem je zvedela, da še nisem prikle¬
njen na zakonsko verigo. Več pa se¬
veda ne bodete izvedeli od mene,
ker se držim zlatega načela:

»Ce fantič je podjeten,

naj bode tud’ diskreten!

110

S tem končam svoje poročilo in iz-
pijem celo kupico na zdravje pri¬
kupni, župnikovi nečakinji!«

Vzgledu Gašperja Netopirja so
sledili vsi častiti člani društva »De¬
želno korito« in z gospodom Buckom
vred izpraznili svoje .kupice na čast
prikupnemu biseru iz župnišča. Tudi
Gašper Netopir je bil za svoje poro¬
čilo deležen polivale od strani nad¬
zornika Janeza Koritarja, ki je na to
pozval nadzornika Šimna Pobijaja,
da naj slavnemu društvu postreže s
svojim poročilom. Šimen Pobijaj s p
je takoj odzval zahtevi Janeza Kori-
tarja in podal svoje poročilo, katero
je pa cel čas solil in belil s takimi
pristnimi gorenjskimi kletvinami, ka-
koršne človek prav redko sliši celo
tedaj, kadar gredo kmetski fantje na
novačenje. Brez teh neštevilnih klet¬
vin glasilo se je pa njegovo poročilo
nekako tako-le:

»Kakor veste, sem doma iz kra¬
ja, kjer si ljudje s sekirico voščijo
dobro jutro. Menda mi je ta poseb¬
nost mojega rojstvenega kraja naj¬
več pomagala, da sem izšel kot zma¬
govalec iz boja za mesto nadzornika
ori »Oddelku za izstrebljenje škod¬
ljivih liberalcev.« Prepričan sem tu¬
di, da so v meni našli pravega moža
za to mesto. Praktičnih skušenj
imam tudi že precej, ker sem bil za¬
voljo pretepa že sedemnajstkrat za¬

lil

prt in ker sem stal enkrat že celo za¬
voljo uboja pred porotnim sodiščem.
Pa sem se takrat pošteno zmazal,
ker sem se zagovarjal, da sem se sa¬
mo branil. Raz praktično stališče se
torej moji usposobljenosti za odlično
mesto, katero zavzemam danes, ne
more prav nič ugovarjati. Pač pa so
bili nek odlični gospod iz naše stran¬
ke, ki so že parkrat pridigovali po
deželi, kako je treba pobijati liberal¬
ce, mnenja, da teoretično še nisem
dovolj podkovan v svoji stroki. Radi
tega so me povabili kar za osem
tednov v divni Podlonk, kjer se od-
počivajo od svojega trudapolnega
dela, da mi le-tam sami preskrbe po¬
trebno teoretično podlago za teme¬
ljito izvrševanje moje službe. Odkri¬
to moram priznati, da sem se v teh
štirih tednih, odkar sem deležen tega
teoretičnega poduka, neznansko ve¬
liko naučil in tako v svoji stroki iz¬
popolnil, da bom, če bo šlo vse po
sreči, na podlagi teh naukov najmanj
v dveh letih iztrebil vse liberalce iz
naše dežele. Da pa ne pridem popol¬
noma iz prakse, sem pa nekega po¬
nočnjaka, ki je prišel pod okno one¬
ga dekleta, ki mi hodi postiljat mojo
posteljo, prav pošteno premikastil.
To bi vi morali videti mojega učeni
ka, kako se je smejal, ko je zvedel
za moje junaštvo, za katero sem bi!
tudi deležen njegove posebne po-

112

hvale, ker je bil dotični ponočnjak
član smradljivega bralnega društva
v Dražgošah. Moje bivanje v Pod-
lonku ima pa še to prijetno stran, da
bom vse svoje lepe dijetice prinesel
nazaj v Ljubljano, ker v Podlonku
ne morem prav nič zapraviti, ker so
ljudje vsi srečni, če smejo mojemu
učeniku in meni zastonj streči. Zato
je pa bodoči Štefan zopet moj. Izpili
ga bomo pa na zdravje one deklice,
ki mi zna tako mehko postiljati mo¬
jo posteljo.«

Zopet so zapele kupice in bile
izpite do dna na čast podlonžki
umetnici. Nadzornik Janez Koritar je
pa poročevalca Šimna Pobijaja po¬
sebno pohvalil in dal potem besedo
k poročilu Urbanu Požrežnu, ki je
to-le pripovedoval:

»Kot načelnik »Oddelka za
umetno polhorejo« sem si za svoje
poletno poslovanje izbral Cirknico
in njeno okolico, kjer so se letos vr¬
šile velike vojaške vaje. Ko je naš
najboljše informirani list »Slovenec«
za to zvedel, da se nahajam v Cirk-
niei, naprtal mi je potom moje višje
gospode takoj posel svojega vojne¬
ga poročevalca. Ne rečem, da ne bi
imel za ta posel potrebnih lastnosti,
vsaj sem vendar služil za poddeset¬
nika pri sanitejcih. Vendar pa mo¬
ram na drugi strani odkrito priznat 1
da to ni prav lahka naloga. K sreči

113

8

sem se pa takoj prvi dan seznanil z
nekim računskim podčastnikom od
trena, ki se je po nesreči izgubil od
svojega oddelka in le-ta v vojaški
službi že skoro osiveli praktični vo¬
jak mi je potem dajal vse potrebne
informacije o gibanju nasproti si sto¬
ječih armad in o vseh onih visokih
gospodih, ki so incognito nadzoro¬
vali vojaške vaje. Te informacije
sem vestno vporabljal za svoja iz¬
virna poročila iz bojišča, ki sem je
pošiljal »Slovencu«. Ker mi je pa
moj podčastnik svoje strokovne in¬
formacije dajal samo v gostilni in to
še najrajši po noči, si lahko mislite,
da se med tem časom za svoje ljube
polhe nisem mogel prav nič brigati
in da sem jih moral odložiti na po¬
znejši čas. Le moj vojni informator,
ki je prav težko izgovarjal črko b,
je bil mnenja, da bi tudi v najini go¬
stilni imel prav lepo polje za izvrše¬
vanje svoje službe. To je moje po¬
ročilo.«

Da ne bi bil nadzornik Urban
Požrešen razžaljen, se je tudi njego¬
vo poročilo zalilo s kupico vina, na
kar je prišel do besede nadzornik
Miha Romar.

»Moje poročilo bode pa danes
prav kratko. Pretekli teden sem bil
na študijskem potovanju z neko mla¬
do vdovico iz Dolenjske, ki pozna
prav dobro vsa božja pota širom

114

naše slovenske domovine. Obleži;'
sva Brezje in Sv. Višarje in moram
priznati, da nisem mogel najti boljše
spremljevalke od svoje vdovice, ker
je temeljito poznala vse skrivnosti
in misterije naših božjih potov. Kar
rhi je povedala moja vdovica, bodem
vestno porabil za svoj »Oddelek za
ohranitev in razmnožitev božjih po¬
tov«, poleg tega pa še spisal poseb¬
no rdečo knjižico, katere vsebina bo
še nadkriljevala ono knjižico enake
barve, o kateri se je pred par leti to¬
liko pisalo pri nas in drugod. Ker
bodete pa v moji rdeči knjižici vse
potrebno sami našli, bodem za da¬
nes končal svoje poročilo s pozivom,
da z.vrnimo to kupico na čast moji
dolenjski vdovici!«

Za nadzornikom Romarjem je
povzel besedo zopet nadzornik Ko-
ritar, ki je v svojem poslu kot pred¬
sednik društva »Deželno korito« iz¬
rekel prisrčno zahvalo in priznanje
vsem poročevalcem za temeljita po¬
ročila, potolažil bodoča deželna
ravnatelja Jerneja Strelo in Izidorja
Potuhnjena, da bodeta skoro tudi
prišla v društvu do odlične besede
kot poročevalca in potem nadalje¬
val:

»Oficijelni del današnje seje na¬
šega veleodličnega društva se bli¬
ža s tem svojemu koncu in preiti nam
bode v zabavni del. Predno.pa se to

115

zgodi, izpolniti imam v svoji lastno¬
sti kot društveni predsednik še pri¬
jetno dolžnost, da vas vse zbrane ča¬
stite društvenike društva »Deželno
korito« pozovem, da konec oficijal-
nega dela proslavimo dostojno s po-
pevanjem naše društvene himne.«

Po znanem napevu »Kaj maram,
da nimam ne srebra, zlata,« zagrme¬
la je v tem trenotku v posebni sobi
»Trdokljunega gavrana« velelepa
koritarska himna:

Kaj mar, če reko mi,
neumen zabit —
živim od deželnih
se dobro korit!

Kaj mar mi, če stoka
pod davki trpin —-
denarja imamo
kot satan črepinj!

Kaj mar, če zdihuje
pod davki vsakdo —
v deželni pa službi
živi se lepo!

Kdor k nam se zapiše,
le-ta je gospod,
on vseh je deležen
deželnih dobrot.

116

Ce novcev mu zmanjka,
dobode kredit
al druge koristi
deželnih korit.

Ce dela ne mara,
čeprav je lenuh,
zato ga dejali
ne bomo ob kruh!

Kaj mar nam poštenje
in moški značaj:

Pri nas je življenje,
na zemlji že raj!

Ce pride nesreča
in strela in grom,
če pride v deželi
vseobči polom:

. Adijo usahla
korita tedaj —
prekrasnih več časov
ne bode nazaj!

Zato pa živimo,
imejmo svoj špas
na stroške deželne,
dokler je še čas!

Bog živi dobrote
deželnih korit,
da ovca bo cela,
požrešni volk sit!

117

Po končani koritarski himni za¬
čel se je takoj zabavni del, pri kate¬
rem sta imela prvo besedo Jernej
Strela in Izidor Potuhnjen. Kvasila
sta vsak iz svojih krogov tako mast¬
ne in zasoljene, da je čas potekel ka¬
kor blisk.Vsled tega se ni čuditi, daso
vsi koritarji z gospodom Buckom
vred zamudili šesto jutranjo mašo
pri očetih frančiškanih in da je Ma¬
tevž Bisagar komaj še vjel oni jutra¬
nji dolenjski vlak, s katerim se je
nameraval iz naporne komisije pri¬
peljati domov v naročaj svoje boljše
polovice gospe nadzornice Bisage.

9

118

Kazalo.

Stran

1. Gospod Buček in -- kamniška želez¬

nica . 3

2. Gospod Buček kot predsednik ... 17

3. Gospod Buček v Pragi ......  30

4. Kaj je slišal gospod Buček o deželnem

gospodarstvu.52

5. Gospod Buček in davki.69

6. Gospod Buček kot vodnik ....  88

7. Kako se je imel gospod Buček pri

koritarjih.103

A