Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, maggio-maj 1983
IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
1 117 9861983
!8530731,4
LOBISS
pismaposmopismaposmo Pi
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVII - ŠTEV. 4
KAZALO
Kolo slovenske zgodovine . 41 Zlatka Lokatos: Ko smreka
cveti......................42
Pod črto......................43
Milan: Spet kliče nas venča-
ni maj.....................44
Vladimir Kos: Iskalcem morskih biserov...............47
Anton Kufolo: In večno šumi
Nadiža (19)..........48
Mogoče ne veste,	da	...	50
Vladimir Kos: V šoli deževne
dobe...............51
Intervju s prevajalko Dlomiro
Fabjan - Bajc........52
Vladimir Kos: Veter pomladi
sveta................53
Pavle Merku: Repen	...	53
Miloš Rybar: Novi podatki o drugem Tržaškem procesu ........................54
Antena..................56
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska Literatura (Štefan Tonkli)	.....	5S
Ocene (Trst 1945-49; Zgodovina slovenskega jezika;
Alipe Adria).........59
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave
Priloga: Rast 8-1983; pripravlja uredniški odbor mladih.
Str. 29-32
Zunanja oprema:
Evald Crevatin
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPl (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 400 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
JULIJSKA KRAJINA
Opazil sem, da se je pri nas ustalila razvada, da ime naše avtonomne dežele pišemo na dva načina: Furlanija Julijska Benečija in Furlanija Julijska krajina. Nekateri trdijo, da je prav, če se poleg Furlanije imenuje tudi Benečija, toda zdi se mi, da delajo s tem samovoljo, zakaj edino pravilni naziv je Julijska krajina. Da imam prav, me potrjuje tudi Sergij Vilfan, ki je v knjigi »Pravna zgodovina Slovencev« (Slovenska Matica, Ljubljana 1961, str. 474) zapisal:
»Za pokrajine, ki jih je dobila Italija na nekdaj avstrijskem ozemlju zahodne Slovenije in Hrvatske Istre, se je uveljavil slovenski naziv JULIJSKA KRAJINA, s čimer je bil poudarjen obmejni značaj pokrajine v nasprotju z italijanskim nazivom VENEZIA GIULIA, ki je hotel izraziti pripadnost krajev italijanski Benečiji«.
(Podpis)
O SLOVENSKIH SIMBOLIH
Prisostvoval sem predstavitvi knjige »Tiha asimilacija«, kateri je bilo zadnje čase posvečenih več okroglih miz, predstavitev In razgovorov. Ne bom se spuščal v obravnavo vsebine te knjige, ker nisem noben strokovnjak. Toda zdi se mi, da vsakemu Izmed nas, ki ima nekaj zdrave pameti in ki noče zapirati oči pred stvarnostjo, ta knjiga pravzaprav ne pove nič novega. Asimilacija — naj bo tiha ali glasna — pri nas napreduje. Napreduje in načenja celo naše jedro. Slovenstvo: kaj je slovenstvo, so se spraševali nekateri govorniki pri okroglih mizah. Problem je precej kompleksen, pa tudi enostaven v nekaterih aspektih, kot sta jih prikazala avtorja omenjene knjige. Slovenstvo ohranjajo nekateri simboli — je rekel dr. Sedmak. In kateri so slovenski simboli? Je morda slovenski simbol PCI z italijansko trobojnico v svojem znaku? So morda slovenski simboli italijanski plakati raznih strank in
sindikatov, ki smo jih lahko gledali po zidovih ob 1. maju? Edini slovenski plakat, s slovenskim napisom in slovenskimi barvami je za praznik 1. maja dala nalepiti stranka Slovenske skupnosti. Zato sem vedno bolj prepričan, da je ta stranka slovenski simbol. Eden redkih slovenskih simbolov, ki ga je vredno podpirati in gojiti, če nam je za ohranitev še nekaj slovenskih znakov na tej strani meje.
K.T.
DRAGA 83
S poštno položnico sem plačal naročnino na revijo za leto 1983. Priložil sem tudi majhen dar in 10.000 lir za zbornik lanskih predavanj v Dragi. U-pam, da bo dovolj. Rad bi tudi vedel, kdaj bodo letos študijski dnevi Draga. Zanje se zanima prijatelj v Nemčiji. Prilagam njegov naslov, da mu pošljete uradno vabilo.
Podpis
Najlepša hvala za dar v tiskovni sklad. Brez darov bi namreč Mladika danes res ne izhajala, saj so v zadnjih letih stroški zelo poskočili, cene Mladiki pa že nekaj časa nismo zvišali. Resnično računamo na razumevanje tistih, ki lahko prispevajo v tiskovni sklad.
Zbornik z lanskimi predavanji še ni izšel. Je v pripravi in upamo, da ga boste prejeli še pred poletjem. Poslali vam ga bomo po pošti.
Študijski dnevi DRAGA 83 pa bodo tudi letos v • začetku septembra in sicer od petka, 2. do nedelje, 4. septembra. Program — kolikor smo izvedeli — je že skoraj izdelan in ga bomo v kratkem objavili v običajni prilogi.
SLIKA NA PLATNICI: Mlajši mladinski pevski zbor »Vesela pomlad« z Opčin med nastopom v Rimu. O gostovanju poročamo v Anteni.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Jvan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
U117986
KOLO SLOVENSKE ZGODOVINE
Kolo zgodovine se za našo skupnost še ni začelo obračati v pravo smer: neznatnim pozitivnim premikom takoj sledijo drugačne težnje, ki nam padejo na vrat in nam -onemogočijo normalno življenje. Kot da se je usoda zaklela, se ponavljajo atentati na naše narodnostno telo, da ne moremo proste j e zadihati, stalno smo izpostavljeni novim preizskušnjam in pritiskom in se v dvomu sprašujemo, ali bomo zdržali.
Ne mislimo samo na izbruhe občasnega pro-tislovenstva. Neumno bi bilo, če bi se čudili no-vofašistom, ki so v pripravah na volilno kampanjo obudili k novemu življenju strašilo Francesca Giunte, toda upravičeno smo zaprepaščeni nad drznostjo akcije, ki si upa proslavljati zločinske napade na Slovence še iz predfašistične-ga časa po prvi svetovni vojni, takoj po prihodu Italije. Nujno moramo biti v skrbeh, če vidimo po tržaških ulicah plakate s sliko gorečega Narodnega doma kot spomin na zaslužno dejanje, pri tem pa sodna oblast ne more ugotoviti, da gre za poveličevanje zločina in fašističnega veljaka. Žalostno se nam pri tem zdi, da tržaška javnost ne čuti potrebe, da bi nam izkazala vsaj kanček solidarnosti. Nasprotno, razdraženo odžene misel na kakršnokoli dejanje, ki bi moglo pomeniti podporo Slovencem v prepričanju, da je tako odstranjen tudi problem. Znova pa se nam postavlja tudi vprašanje: kako to, da nismo po vojni bili sposobni dobiti spet v roke kot pravično povračilo stavbo bivšega Narodnega doma in si narediti iz njega svoj spomenik? Zdaj ni na njem niti plošče, ki bi spominjala na tragedijo slovenskega naroda, ki je zgoreval z Narodnim domom!
Tudi nas ne preseneča negibnost italijanskih državnih organov (kot žalostna dediščina fašistične Italije verjetno čakajo, da bodo manjšinski problemi umrli z manjšino vred) in niti ne hladnost političnih sil, s socialisti vred, ki jim je naša prisotnost samo nerodna ovira pri zakulisnem spletkarjenju (manjšini pa seveda zamerijo, da se zanjo zanima komunistična partija, ki spretno pelje vodo na svoj mlin). Posebno vlogo ima pri tem Lista za Trst, kot pristen iz-
raz tradicionalne negibnosti tržaškega mesta in pomanjkanja iniciative njegovih ljudi, ki se jočejo nad izgubljeno industrijo in molče gledajo na podiranje tovarne motorjev Sv. Andreja, v nadomestilo pa imamo istočasno v mestu dve razstavi, posvečeni nekdanji tržaški industriji.
Nove udarce — s te strani nepričakovane — pa dobivamo tudi iz matice, ki je sicer vedno gledala na našo skupnost skozi ozka politična in ideološka očala (enosmernost priznanj in podpor to več kot zgovorno dokazuje), a je imela za manjšinske probleme vsaj posluh, čemur pa seveda ni sledilo odgovarjajoče stališče Beograda. Obvezni polog je prizadel tudi obmejne Slovence in prav nič nas ne tolažijo zagotovila, da gre za začasen ukrep gospodarske narave, ki naj bi ne imel na sebi nič političnega. Dejstvo je, da je ta korak povečal občutek odrezanosti zamejcev od narodovega telesa in da pušča odprta vrata za nesimpatične geste. Na meji so samovoljno zavrnili 200 dijakov z obalnega področja, ki so bili namenjeni na slovensko gledališko predstavo v Trst, še bolj nesimpatično so učinkovale težave, ki so jih na meji doživeli naši pevci, ki so bili namenjeni na božični koncert preko meje.
Naravnost moreče pa so na nas vplivale polemike, ki so se pojavile v osrednji Sloveniji in širšem jugoslovanskem prostoru z očitki nacionalizma na račun Slovencev. To je še povečalo našo negotovost, ki je niso ublažili niti nastopi najvidnejših predstavnikov uradne in manj u-radne slovenske kulture, ki nikakor niso odpravili prepričanje, da v Jugoslaviji mednacionalni odnosi niso urejeni in da so tudi tam Slovenci izpostavljeni nevarnosti. To niso samo naši nejasni občutki, ki nam jih morda narekuje naša tradicionalna ogroženost, to so besede in trditve, ki prihajajo iz ust vidnih Slovencev, kot je dejal Josip Vidmar v enem svojih najnovejših intervjujev, da je za Slovenca »res že preneumno vse življenje posvetiti samo temu, da se branimo, namesto, da bi ustvarjali neke svoje sanje, do katerih sploh ne pridemo«. Ali ni tudi za zamejskega Slovenca vse to že preneumno?
ZLATKA LOKATOS
|\| ve no la
KO SMREKA CVETI
Ob večerih, ko sonce odstira pajčolan svetlobe s cerkljanske doline, priteče na obronek strme košenine — vrh Idrijskih Krnic — bosonog deklič. Odeta v medle žarke dneva sledi ugašanju vrhov Karavank in Triglava, ki podrži sončno luč na svoji grbi najdlje, kot da kaže pot mračini. Zazebe jo ob srhljivo svežem dihu smrekovja, ki se spremešava z vzpenjajočo se zamolklo sinjino iz grap. Prevzeta od neotipljive snovnosti, ki prevezne večer v noč, plitvo zadiha in začuti, da se breztelesna spreletava nad dolino, kot lebdeči kosem v ozračju. Naposled se premražena zdrzne in zdirja po sveže pokošenem slemenu v samotni dom.
»Še pomolst greva, potem pa bova večerjali, Urška,« zakliče teta Ivanka neslišnim stopinjam izza kuhinjskih vrat, »in karbidovko pripravi!« Z ogromnim kladivom razbije Urška trde kamne, jih zloži v spodnji del karbidovke, dobro zatisne, nalije vode v zgornji del, nakar pihne skozi preluknjano patrono in odvije regulator: strahoma prižge — vijoličast plamen žvižgaj e huškne v zrak.
»No, greva,« jo vzpodbudi teta, ko zasliši sikanje plamena.
Medtem ko Urška cedi pod kravami, opazuje teto, kako vajeno prijemlje za seske in spretno prestreza beli slapič v golido, spotoma pa še ponagaja kokoškam, ki so v poltemi voljne kot umedene tepke.
Vsaka s svojo skledico krompirjeve polente v rokah povečerjata kar na klopi za štedilnikom. Prihuljeno smukne Urška pred nepomito posodo v izbo, na zapeljivo toplo krušno peč. V temi zamišljena polenari: skozi temo uzre valovanje morja na obrežju rodnega mesta. Nenadoma pa se požene kvišku, prižge petrolejko, si vrže kiti čez ramo In prične klekljati. Okorno, a pazljivo sledi vzorcu, in ko ji mrežica uspe, pomisli, da je prava umetnica. Čez čas se ji pridruži teta; zgarane roke s številnimi obrastki — z breznohtnim palcem — ter dlani, zakovane s polstoletnimi žulji, nežno poprimejo za klekeljne in jih pričnejo prefcriže-vati v nekakšen divji ples in leseni plesalci puste za seboj belo čipko. Ko za hip obmiruje, da vbode buciko v zanko, se z Urško pogledata in v mračni izbi sredi gozda začutita svetlobo spravnosti.
Kmalu odbije stenska ura najdaljšo melodijo; odpravita se k počitku. Urška si razčeše kiti, teta si medtem temeljito zbriše očala; tedaj zaslišita na dvorišču neopredeljiv šum. Te-
ta ostro prisluhne in preveri, če je klobuk rajnkega moža obešen na svojem mestu, dekle pa si že izbere prostor, kamor bi se skrila, če bi bilo potrebno. Opazujoč vežna vrata, se teta vpraša šepetaj e:
»Le kdo, ob tej uri?« Zdajci zazveni melodičen ženski glas:
»Dobro jutro, ljubca moja, al si se...?«
»Katarina — iz Šebrelj«, dahne olajšano teta Ivanka.
»Prišla?...« vpraša topoumno Urška, teta pa že gre odpirat. V veži zasumi tih šepet, nakar nerodno prestopi prag stara ženica z dolgo belo palico in s culico v rokah. Neznanka priti-plje k peči, strme predse. Presenečena nedojemljivost se zasveti v Urškinih očeh.
»Urška, midve se pa ne poznava, kajneda?« nagovori Katarina dekle. Urška se za spoznanje pomakne v kot. Hipoma spozna, da je ženica slepa; toda pogled v slepe oči jo presune, kot da bi se prelomila previsna skala in se raztreščila pred njo.
»Urška, saj si Urška, kajne?« se prepriča Katarina, »slišala sem praviti, da si prijazna deklica... No, bom kar precej povedala, kaj me je prignalo k vam. Prošnjo imam, da bi mi napisala nekaj mojih pesmic in tako bi jih jutri odnesla v Cerkno, k učiteljici Veri. Ona se spozna na poezijo!«
»No, no, Katarina! Bosta že še govorili; od-počij se najprej, kar na peč se spravi! In mailo večerje ti prinesem«, jo teta Ivanka prijazno prekine in že odhiti v kuhinjo. Urška se presede v zdič in votlo pokašlja v molk...
»Ja, sem pa res kar lačna«, pristavi Katarina, »pred kosilom sem se odpravila od doma; se pa le vleče pot do vas...« Medtem otiplje kot, odstavi vanj palico in poskusi dvigniti nogo do klopi. Ko ji omahne nekajkrat v prazno, Urška slednjič samogibno vstane in podrži Katarinino roko, a ko še ne gre, jo poprime pod pazduho in skorajda sama dvigne na klop. Pri tem ji postane nerodno in steče v kuhinjo.
»O, boglonaj, Urška, boglonaj«, zasliši Katarino v kuhinjo. Mahoma se vrne v izbo in nemirno obsedi v nasprotnem zdiču.
»No, Katarina, tu je večerja, pa Bog že-gnaj!« ji teta dobrovoljno postreže. Ženica se najprej prekriža in pomoli. Dostojanstveno in z uglajenimi kretnjami otipa najprej posodo, nato žlico — in z užitkom zajame. Teta se zopet spravi h klekljanju. Urška si medtem pri-
krito ogleduje slepo ženico, kot da zalezuje nekaj prepovedanega; s pronicljivimi pogledi za-šari po Katarinini zunanjosti. Okrogloličen o-braz z dahom rdečice, z belimi gostimi lasmi v okras, ljubka brezzoba brada in oči — svetlomodre, z migajočimi trepalnicami, jasne kot njene... V strahu, da ji bo zdaj zdaj rekla: »Kaj pa buljiš vame?« pogleda vstran.
»A veš, Urška, če si pri volji, ti narekujem pesmico, da mi prej ne zaspiš!« Dekle naglo poišče liste, teta pa:
»Le glej, da lepo napišeš! Z najlepšo pisavo!« jo opomni.
Katarinina naprej upognjena glava se tedaj vzravna. Oči se ji prodorno zablešče, kakor da premišljujejo, kako bodo ustvarile svet, sestavile semena rož, ptic, metuljev... Obraz se ji od nežne jasnosti zgladi, gube odvalovijo in pustijo za seboj sijočo ravan. Upire se na dlani. Ko narekuje verze o pticah, rožah, radosti in ljubezni, zadobi vsa njena bit nežnost avriklja v skalah Jelenka pa svežino sočne detelje; Urška jo posluša, kot da bi izza priprtih peklenskih vrat poželjivo gledala v raj. Neizrekljiva čustva in občutki spoštovanja jo sprelete.
»Kaj meniš, Urška, so ti všeč moje pesmi?« jo podreza Katarina.
»Lepe so! In tople! In kot da ne bi bila...« »Slepa!« jo dokonča Katarina. »Da, kot da bi zelo dobro videla«, dokonča Urška z odkritosrčnim občudovanjem, v zadregi.
»Pa prečitaj mi kakšno, da bom slišala, kako se slišijo«, poprosi Katarina. S skrbjo, da ne bo znala lepo prebrati, se dekle najprej odka-šlja, a besede se samoumevno zlijejo v rime in rime se s skrivnostno močjo dotaknejo čustev.
»Morda bo pa le dobro«, dahne ženica. In kot da je dala svojo težko vest pravičniku v sodbo, tesnobno zadiha.
»Lepo si zložila, lepo!« se tedaj oglasi teta, »že prej bi morala v Cerkno, prej!«.
»Saj bi, a... ponujati dušo...«, obmolkne, nedorečene misli spravi nazaj, kjer so bile. Dvoumnosti sedaj ni več, samo pesmi, nebogljene pesmi. »Komu bi jih prepevala, ko bom v zemlji? Strohnele bi z menoj. Samo da so tu, pa je že dobro!« s prsti obide vse štiri kote papirja in jih čudno pogladi.
Urška jo z vsem telesom posluša in kar omotična je od vtisov.
»Saj bo prav, če spim na peči, kajne, Ivanka?« napol poprosi Katarina. »Bog daj, da bi jutri ne deževalo«.
»Od sile si, Katarina, da si upaš še hoditi sama na tako dolgo rajžo!... Ostarela si, ostarela!«
»Bejži, bejži, kaj bi to. Saj sem navajena!« Teta Ivanka se na te besede obme k Urški:
»Veš, Katarina se preživlja s klekljanjem. Tudi ona prodaja špice v zadrugo. Pere, kuha, lika, vse si sama postori«.
pod črto - pod črto
TRŽAŠKI KRAS IN ČLOVEK
»Tržaški Kras, narava in človek« je bil naslov znanstvenega posveta, ki je bil aprila na Repentabru. Z veseljem smo na tem seminarju ugotovili, da je bil prvič obravnavan Kras tudi v odnosu do človeka, ki na njem živi in dela in ki ga je s svojim trudom v preteklih stoletjih tudi soustvarjal. Italijanski u-deleženci pa so seveda imeli pred očmi pretežno interese mestnega prebivalstva, ki naj bi mu Kras služil predvsem za oddih in rekreacijo. V tej funkciji naj bi tudi z zakoni in uredbami zaščitili Kras, ne upoštevajoč zakonite interese lastnikov. Kaj je zares tako zelo težko opaziti na Krasu tudi domačina, Slovenca, brez katerega takega Krasa, kot ga zdaj vidimo, sploh ne bi bilo?
S simpozija, ki bi zaslužil večjo pozornost naše javnosti, bi veljalo mimogrede omeniti tudi posrečeno misel odbornika v devinsko-nabrežinskem občinskem svetu Bojana Brezigarja, člana Slovenske skupnosti, da bi kmetijstvo
na Krasu bilo potrebno tudi javnih subvencij, kot jih na primer uživa industrija, ki večkrat zaradi špekulacij tudi propade in tako propade tudi javni denar, medtem ko pomoč v kmetijstvu ostane na zemlji in ne more propasti, kot prazne tovarne.
LEPE NAVADE
»Tržaški oktet spet gostoval v Bergamu« je poročal Primorski dnevnik
22.	marca letos. Poročilo o gostovanju pa je zaključil z odstavkom, ki se je začel takole: »Kot je v Italiji navada, je Tržaški oktet v nedeljo zjutraj spremljal osrednjo nedeljsko mašo, pri kateri je pel tudi domači zbor...«.
Hvala Bogu so v Italiji še v navadi - navade. Vredno bi jih bilo posnemati.
NISMO SAMO ŠTEVILKE, ČEPRAV...
Pred kratkim sem bil na Južnem Tirolskem v nekem kraju blizu Merana. Zanimal sem se za življenje tamkajšnje nemške manjšine in spraševal to in
ono. Stopil sem tudi do nemškega duhovnika. Pogovor med nama je nanesel na biološko moč manjšine, na število otrok v tistih krajih. Nemški duhovnik je potožil, da je zdaj hudo, da število rojstev tudi pri njih upada. »Vidite tiste kmetije?« je rekel. »Tam so včasih imeli v hiši po dvanajst otrok. Danes jih imajo samo še po sedem ali osem... Kako pa je pri vas?«
Bil sem v zadregi. Kaj naj mu odgovorim? Začel sem z opravičevanjem: »Veste, pri nas je situacija drugačna. Pri nas imajo družine po enega ali dva otroka...«.
»Ja, potem ste obsojeni na smrt«, je odrezal. Tako sva ta pogovor končala.
Dogodek pa me je spomnil na neko drugo srečanje pred mnogimi leti s predstavnikom južnotirolske Volkspar-tei. Namreč tudi takrat me je tisti gospod vprašal: »Koliko glasov prejme Slovenska skupnost na volitvah?«...
Gotovo niso Južni Tirolci v vsem vredni posnemanja. Čut za stvarnost pa gotovo imajo.
Urška skorajda presliši teto, kar samo plane iz nje:
»Sama greste v Cerkno, gospa Katarina?« kot da se je šele sedaj zavedela ženičine slepote. V mislih hipno preteče strme grape, kotanje, štrleče korenine...
»Ce želite, vas lahko pospremim«, se ponudi z utripajočim srcem in bojaznijo, da se vtikuje v nekaj, kar se je ne tiče. Katarina se počasi obrne proti Urški. Kot da bi si snela neko požre ali no z oči jo pogleda in pomoli roki proti njej:
»Pridi, Urška, da te pogledam!« reče skoraj ukazovalno. Nelagodno se ji približa. Kakor mati, ki dobi v naročje svoje pravkar rojeno dete, jo poboža, rekoč:
»Želim, želim, da me pospremiš! A pouk?«
»Bo teta napisala opravičilo«.
»Bom, bom! In prav je tako! Sedaj pa le spat!« ukaže zadovoljno teta Ivanka.
Naslednjega dne se že ob zori napotita v dolino. Nalahko drži Urška Katarino za laket, pod pazduho pa skrbno tišči culico s hrano in pesmimi. Ženica gleda visoko zravnana v vrhove dreves, Urška pa trpeče sklonjena v kolovoz. Najiraje bi stekla naprej, zravnala vse izbokline, izriila štrleče štore in nastavila dlan nad kotanjo, da bi slepa ženica imela čim ravnejšo pot.
»Utrujenost je čutiti v jutranji zori, kajne, Urška? Kot da bi sonce vso noč nekje vasovalo«, jo Katarina vedro nagovori. Urška v odgovor le zamomlja.
»Kaj se tako težko oddihuješ, ne skrbi za pot! Lepo me vodiš; čez dve uri prideva v Ja-gršče, tam se odžejava, nato še dve uri do Že-lina, kjer bova počakali na avtobus za v Cerkno. Pri učiteljici Veri hitro opraviva, samo pesmi ji izročim. Preden se znoči, bova spet doma!« Sredi govorjenja obstoji, si sezuje na pol vojaške čižme, ju zveže in vrže čez ramo.
»Tako! Zdaj bo šlo laže. Najiraje hodim bosa, ko sem sama, je tudi varneje«.
»Pikalo vas bo!«
»Rada uhojujem poti z bosimi stopali po Zemljinem telesu...« Iz Katarinine notranjščine prične žareti. »Zemlja! Čeprav tavamo po neštetih cestah, se vrnemo na tisto pot, ki smo jo uhodili v mladosti«. Zopet obstane. Zamaknjeno si pogladi obraz: »Slišiš naš nevidni hod po zemlji?« sočasno jo obsije dvonitni sončni žarek, Katarina ga začuti in obmolkne, nakar prešerno zapoje: »Ko sonce zjutraj gori gre...«
»Gospa Katarina, pazite! Luknja!« jo Urška opozori na stvarnost in privzdigne ženico, da bi jo obdržala v ravnotežju. A Katarina lahkotno, mehko in samoumevno bosopeti ob Urški.
» Nič ne de, če ne doumeš mojih čenč. Važno je le, da je misel izoblikovana in prestre-žena«.
Kolovoz se v temnem bukovem gozdu zmehča od uležanega listja v vlažni ilovici. Približali sta se Jagrščem.
»Pl kapelici sva že prirajžali, ne, Urška!?« krikne smeje Katarina, ko zasluti na svetločut-ni polti odprtost pokrajine, senožeti.
<
w
0)
W
ra
>
»N
Spet kliče nas venčani maj
Lepi mesec maj je Cerkev posvetila Mariji, božji in naši materi. Še polni veselja ob dogodku velike nedelje stopamo kristjani v mesec maj. Pomladno sonce in z njim toplota vabita k življenju novo cvetje. Slovensko verno srce z drhtečo prošnjo prinaša to cvetje v dar Ženi in Materi. Njej, ki je prva postala deležna obljube velike noči. Vsi bomo deležni Jezusovega vstajenja, toda »vsakteri v svojem redu; kot prvi Kristus; potem, ob njegovem prihodu, kateri bodo Kristusovi«.
Med njimi, ki so Kristusovi, je prav gotovo na poseben način njegova mati. Na edinstven in neponovljiv način je Bog pogledal to ženo. V njej je eno svetovno dobo zamenjala druga. Starozavezno pričakovanje je bilo končano in pričelo se je življenje odrešenih Jezusovih bratov in sester. Marija, ki je bila najjasnejša podoba pričakujočega Izraela, postane prapodoba Cerkve, ki sprejema Jezusa.
Marija je imela nalogo matere. Zato ji evangeliji odmerjajo malo prostora v svojih poročilih. Tudi malo, kar zvemo, pokaže njeno resnično vlogo. Ta ni samo v tem, da je posredovala telesno življenje svojemu in božjemu Sinu. Ona se je popolnoma potopila in globoko doživljala takratne dogodke, saj je vse to »ohranila v svojem srcu«. Evangelist Luka sporoča na kratko, da je Marija »verovala«. Bila je popolnoma predana Sinu. Do konca. Zato jo kristjani častimo.
Kot verujemo, da je v življenju sveta navzoč vstali Kristus, smemo reči isto o Mariji. Jezusova beseda in njegov zgled podpirata človeka pri njegovem prizadevanju za dobro. Tudi njegova mati je v življenju človeka navzoča bolj kot katerakoli oseba tega sveta. Z njo se pogovarjamo, nanjo obračamo svoje prošnje, k njej se zatekamo v svojih težavah, bolečinah, sti-
»Lepa vasica!«
»Eee, da! K strmemu grebenu potuhnjene hiške, zapičene v grivo kot gojzar planinca v skalo, boječ se, da bi jih spodnesla strmina... Kajne, Urška?«
Čez čas se v jagrški gostilni odžejata, se pozdravita z vsakim vaščanom, ki ga srečata. Hvaležni se zahvalita željam za srečno pot in smelo kreneta dalje.
Nedaleč pod vasjo slišita žuboreti potok. Katarina prične na vse grlo prepevati; Urška jo prizadevno pridržuje, saj tu strmina kar vleče v dolino, a se tu pa tam le s tankim glasom pridruži ženici. Nenadoma Katarina obstane in z najčistejšim glasom zauka; v odmev vpraša Urško:
»Morda vidiš rdeče svečke na koncih smrek? Morale bi biti, saj kukavice že kukajo! Jih vidiš, Urška?«
»Da, da«, se dekle presenečena zdrami, »že lani sem jih videla in ugibala... nisem vedela, da tudi smreke cvetijo«.
»Komaj rojeni češarki so, rdeči kot kri in pokončni na vršičkih smrek«, jih živahno opiše Katarina.
»Da, prav taki!«
»Vem, vem. Takrat so tudi cvetele smreke... Kukavičje petje me je našlo v še predvojni pomladi, v dekliški postavi, veselo, radoživo in zaljubljeno. Rada sem hodila splakovat perilo v grapo, saj je včasih prišel mimo Jakob...« Tudi Urška podoživlja s Katarino; kar vidi jo
skali... Čutimo, da nam je blizu, ker je Mati.
Prav je, da se v maju vprašamo, ali ima Marija kaj mesta v našem življenju.
Nekoč so veliko molili, tudi rožni venec. Iz preteklosti prihajajo do nas čudoviti prizori, ko zbrana družina moli okoli očeta. Dolge zimske večere je napolnjeval mir in prošnja: za zdravje in blagoslov. Ljudem in živini. Po napornem delu na polju je bila molitev pogosto zaspana. Toda ljudje so čutili v sebi mir, ki napolni dušo, ko se predaja svojemu Bogu.
Danes ni več veliko tega. Razmere so se spremenile. Molitev je zamenjala naglica in televizija. Mnogi ne vedo več, kaj bi govorili z Marijo, ker so polni govorice tega sveta. Nekateri se celo bojijo, da je ljubezen do nje nemoška, preveč čustvena. Tako se oddaljujemo od njene materinske ljubezni. To, kar dela človekovo življenje lepše, toplejše, zamenja hladni razum. Naenkrat opazimo, da je stvar našega zanimanja gola korist. Tudi na račun bližnjega. Dogaja se celo, da hočemo Boga podvreči svojemu razumu in koristim. Počasi
ob potoku, kako splakuje. Katarina utišano nadaljuje:
»Neutajljivega dne pa sta prišla mimo pijana drvarja; ponagajala sta mi; ko sem se razhudila, sta odšla svojo pot. Tudi jaz sem kmalu končala z delom. Ožeto perilo sem si nadela v koš in ga hotela oprtati, tedaj pa so me od zadaj prijele roke...« Še tiše nadaljuje:
»Odrasla si že, Urška, tudi za take dogodke moraš vedeti — drvarja sta mi naredila silo! In ko sta naposled odšla, sem se v potoku vsa umila. Dolgo sem s sebe splakovala umazanijo podlega dejanja, predolgo! Že tisto noč je bilo z menoj hudo. Prehlad in pljučnica sta me oslepili... Kot da bi me nekdo obrnil navznoter in razklal v dve osebi,« reče komaj slišno, »jetnik in stražar lastnega telesa sem postala.« Bridkost glasu in nenadejana izpoved LTrško boleče prizadeneta.
»Jakoba nisem mogla več videti, on pa me ni hotel več videti!!« zaključi utišano Katarina.
»Na počivališče sva prispeli,« obvesti zdajci ženica, toikaje po drobnih, koničastih kamnih melišča, in zamahne po zraku s palico, češ: proč z grdimi mislimi. Gibko se zasuče okrog sebe in kar sama najde poličko v grivi, na katero se usede.
»Od tu se vidijo Police, Zakojca... lepo je tu posedeti, saj se lahko pogovoriš z mnogimi hribi in gorami; z desne strani se pa že sliši Idrijca, o Idrijca, rosno sotočje zelenih trav, vate bi uprla svoj pogled, da videla bi strugo duše.«
nas prevzame misel, da je vera dobra za otroke in stare ljudi, ker smo mi preresni. Pri tem smo premalo pozorni na staro
resnico:
—	da ima vera božje dimenzije, širino, razum samo človeško;
—	da nam vera odkriva božje skrivnosti, razum samo skrivnosti sveta;
—	da nas vera vodi v božjo prisotnost, razum pa samo v prisotnost stvari. Razum ima svojo vrednost, toda ne
večno.
Marija je bila samo gospodinja, skromna žena svojega časa, ki ni vedela, kakšna je zemlja, okrogla ali ploščata. Imela pa je vero, ki gre preko razuma. Popolnoma se je darovala Bogu: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Marija je bila žena vere. V tem nam lahko postane mati in učiteljica. Naj bo naša prošnja za moč vere tudi v letošnjem maju, ko bomo pri šmarnicah zopet peli po naših slovenskih cerkvah:
—	Spet kliče nas venčani maj
k Mariji v nadzemeljski raj...
Milan
»Urška, preveč blebečem danes, preveč trapam. Kar ukaži, naj utihnem!«
»Ne, ne. Rada vas poslušam. Še kaj mi povejte,« prida dekle.
»Pač, bi! A dokler je vrtnica še v popju, v oblikovanju dehtečega cveta, jo je treba ubraniti pred točo, mrazom. Ko pa odcveti, porumeni, jo lahko prepustimo zmrzali... Stara sem, Urška. Okrog sebe razsipujem pozebo in mrt-vost. Izpralina sem! Sklanjaje se k bosim nogam, jih očedi prahu, med obuvanjem si otre čelo ter spotoma obriše oči. »Odpočili sva se in nared sva, kajne,« povabi Urško in kreneta dalje. Spotoma ravnodušno doda:
»Eh, ljubezen, ljubezen...« zavzdihne, »kadar nekaj ljubimo, se tistega tudi želimo dotakniti. Ljubezen med moškim in žensko je samo nagon semena. Od človeka je potem odvisno, kolibo ga poplemeniti, romantizira, kultivira s čustvi. Pravijo, da velikega dela naših možganov ne uporabljamo. Jaz pa rečem, da so tudi možgani samo organ, kot roke, s katerimi lahko naredimo naj čudovitejše stvari. Čas je tisti, ki je še neizkoriščen — čas! In le z življenjem naslednjih generacij ga bomo izkoristili. V bistvu smo le en človek, ki živi že milijone let; koliko je moč storiti v tem času! Koliko bi storil en sam človek, ki živi že toliko let...« Urška čuječe posluša Katarinine besede, obrača, preverja kot nepoznan denar in prizanesljivo pritrjuje.
»Si opazila,« zavzeta nadaljuje, pri tem si drsečo ruto tolikokrat popravi, da ji venec las zacveti okrog obraza; korak ji postane gotov, »da so tudi psi ljubosumni?«
»Sem!« prepričljivo odvrne dekle. »Ko pride k nam Močnica s psom in ga jaz pobožam, ker je tako prikupen — se naš Murko renče zažene vanj; ko sta sama na dvorišču, pa sta spet prijatelja.«
»No, vidiš! In psi so še na živalski stopnji... Človek pa je bil ljubosumen in samovšečen in bo. Ko bo človek do lačnega sočloveka tako tenkočutno zavzet, da bo zanj poskrbel kot za o-grožene živalske vrste pred izumiranjem...«
»A nas, je mnogo!« pristavi Urška. Pomenj-ljivo se ozre v dekle in nadaljuje bolj sama sebi: »Ko bomo spoznali, da, ko se rodi človek, najmanjši človek, zaživi ves svet, in ko umre človek, najmanjši človek, umre ves svet... Ko bomo spregledali lažno vrednost zlata in mu odvzeli žezlo, bo...« Zopet na mah obmolkne. »O, zdaj pa dovolj. Se sama se zavedam, da trapam!« In že obnemi. Urška jo je res le napol poslušala, saj se ji je dozdevalo, da se igra z ženico igro, v kateri prijateljica miži, ona jo pa vodi v pričakovanju, da bo vsa začudena in zgubljena, ko bo odprla oči.
Urška se tiho vzradosti, ko zagleda most čez Idrijco, a Katarini ne črhne o njem.
»Sva že blizu mostu, sva že na Zelinu!« za-vrešči nenadoma Katarina. Lesena brv zaniha pod njunimi koraki in zaškriplje, kot da jo neznansko ščegeče. Pred asfaltno cesto se preobu-jeta, Katarina si nadene Židane ruto, omede o-braz in kar slovesni prispeta k avtobusni postaji.
»Kam pa, kam, tako štemani?« ju pozdravi gostilničarka. Urška se obotavljivo odkašlja, Katarina pa:
»Po opravkih v Cerkno.« In že pripelje avtobus, ki ju kaj hitro odloži v Cerknem.
Učiteljičin dom najdeta kmalu. V pol mestno in pol kmečko hišo vstopi Katarina glasno pozdravljajoč. Urška počaka na vrtu in se potiho hihita ženičinim dopovedovanjem, da bo takoj nazaj. Zadovoljna se nasloni na ograj o; s pogledom obide cerkniške dimnike, bolnico Franjo s Poreznom ob strani, med prerivajočim se gorovjem prepozna Krnice. »Če že sonce ne, je pa vsaj luna v njih doma...«
»Kar brez skrbi, Katarina, bom že uredila. In še piši. Kar zlagaj in prinesi!« svetuje na pragu učiteljica Vida, ki se ji je že na daleč videlo, da je učena.
»Bom, bom, pa zbogom!« obljubi Katarina vzhičeno in poprime Urško pod roko.
»Zakasnilo se je, kar na avtobus morava!« ugotovi Katarina po občutku.
V želinski gostilni pa si le vzameta čas, da pomalieata, a dolga pot proti domu ju neprizanesljivo nažene na cesto. Kot romarki, preobloženi z grehi, se podasta navkreber. Zasoplo dihanje ju utiša. Toda Katarinino izhlapevajoče zadovoljstvo tudi Urški dobro de. Utrujeni čedalje pogosteje počeneta ob pot; in vsakič se med brisanjem potu Katarina z vsem srcem zahvali Urški, ker jo je pospremila v Cerkno.
»Kaj bi za to!« jo dekle vsakokrat ustavi. Čeprav redkobesedni, čutita, da ju nekaj povezuje. V roki, s katero se je Urška dotikala Katarine, je deklici bilo, kot da bi se vrnila v srnino ležišče med toplino mehke dlake in vonj razgrete trave.
Ko prispeta iz temačnega Gouškega gozda na Porobek, je sonce tudi na senožeti že zašlo-.
»Vrtilničar ne čaka, kar naprej vrti svojo lajno, pa bodi kar bodi,« pripomni Katarina na Urškino ugotovitev, da bo kmalu noč.
»Zame se je sicer ta vrtiljak ustavil, a ča-somer teče tudi zame.« Globoko se oddahne in počepne sredi kolovoza. Urško zaskrbi, da bi ženica ne opešala.
»Zdaj pa le naprej. Še en naj uriš pa bova doma!« živahno odloči Katarina in kar hitro premagata še Brezov log.
Še pred Murijevim laježem Katarina razigrano zanka v oznanilo, da prihajata.
Ko jima teta Ivanka z olajšanjem odkaže na peč, ju vneto sprašuje, kako je bilo. A Urška in Katarina samo vzdihujeta od ugodja.
»Samo da sta opravili, kar sta se namenili, pa je dobro!« ugotavlja teta Ivanka in jima spotoma postreže z obilno večerjo.
»Strašansko čudovito je sedeti na peči po celodnevni hoji, kajne, Urška?«
Urška dremljavo pritrdi.
»Utrujenost se še ni odtajila z mene, pa mi že gredo po glavi novi verzi, veš, Ivanka.«
»Je že dobro, je že dobro,« jo teta dobrohotno potreplja po rami, »zdaj nama pa le zapoj kakšno domačo...«
Preden je Urška naslednjega dne odšla v šolo, je pospremila Katarino še domov. Skromna bajtica s štedilnikom brez dimnika, s orno kuhinjo, obloženo s sajami, a s čisto in belo izbico, v kateri je Urška počakala na čaj, ki ji ga je Katarina hitela pripravit, je bil Katarinin dom. Plitra in gibka je Katarina spotoma navila uro, spustila kokoši na prostost, odprla okna. Presenečena se je Urška razgledovala po prtičkih, posodi, okraskih, zavesah in knjigah v omari. Vse je bilo čisto in na mizi vaza z rožami... O, ne, nihče ne bi pomislil, da živi v taki hišici slepa ženica. Dneve in tedne bi ostala pri njej, a se je morala kmalu posloviti. V slovo sta se s Katarino objeli in poljubili. Ženica jo je obsula z nasveti in dobrimi željami. Urška pa ji je obljubila, da jo po počitnicah še obišče. Katarina je deklico pospremila pred hišo, obrisaje si suhe roke v predpasnik; kot da gleda za njo, je spremljala Urškino odhajanje. Vso pot domov in še nekaj mesecev se je Urški dozdevalo, da je Katarina del njene mame in da ve, zakaj jo je vzljubila.
Po počitnicah se Urška ni vrnila v Idrijske Krnice. Starši so odločili drugače. Ob morju je nadaljevala s šolanjem in šele v naslednjih poletnih počitnicah je obiskala teto Ivanko.
»Toda teta, ničesar niste omenili v pismih!«
»Kaj bi, saj si jo komaj poznala in niti v sorodstvu si nismo bili! No ja, čisto sem pozabila.«
O,	Katarina, Katarina, se Urška že trenutek za tem, ko izve za Katarinino smrt, ponavljajoč njeno ime, odpravi po kolovozu proti Ja-grščem. Kot da drži ženico za laket, previdno stopa, govoreč polglasno predse:
»Počakati bi me morali, Katarina, počakati! Jaz bi vas pospremila. Bi pač vse pesmi ponesli naenkrat. Neprevidni ste bili, neprevidni! Ne, ne, le kdo bi znal hoditi šestdeset let popolnoma slep po takih hribih?! Previdni ste že bili, toda...
»Po neurju je bil kolovoz kot hudourniko-va struga. Pod brezovim logom je Urška obstala, tik poti je tičal med kamenjem lesen križ. Da, teta Ivanka ji je rekla: Katarina se je spotaknila ob zlomljeno vejo, ki jo je veter vrgel na pot, in udarila prav s sencem v skalo. Zdravnik, ki je prišel iz Cerknega, je ugotovil takojšnjo smrt. Kot da bi si odpočivala z na-
slonjeno glavo na kamnu, je bila... Ja, pesmi so jo čisto zmešale! Branila sem ji, a po vsej sili jih je hotela spraviti v Cerkno. Jaz sem jih ji napisala... Ja, taka je bila božja volja.«
S prezirom pogleda Urška kamenje in kar čuti na obrazu njegovo trdoto. Le zakaj, tu, sredi razruvanega klanca in čisto sama? Trepet ji strese telo. »Da, niti sorodnici si nisva bili in toliko mesecev je že minilo... toda...«
Čez nekaj let je postala Urška žena in mati. Mnogim ob morju je pripovedovala o slepi Katarini. Ko pa je nekega večera prebirala svoji punčki za lahko noč pesmico, ki je opisovala rože, pomlad in radost, se je živo spomnila Katarine in se prvič vprašala, če so bile njene pesmi objavljene. Dobiti jih mora! se nepreklicno odloči.
Že naslednjo nedeljo se vsa družina odpravi na izlet v Cerkno. Z zadržano nestrpnostjo povpraša v hiši učiteljice Vide po Katarininih pesmih. Spoštljiva gospa jo prijazno sprejme in ji razloži, da Katarininih pesmi ni bilo mogoče objaviti. »Jaz sem jih sicer pokazala nekemu založniku, a je dejal, da so prevsakda-nje, prebanalne,« ji učiteljica pojasni nekam uradno.
Urško nepričakovano mnenje zmede, a ji le uspe izreči, da, če je tako, bi pa le rada te pesmi — kar tako, za spomin. Učiteljica prične iskati po omarah, predalih, skrinji — toda nič. »Rade volje, a sem jih morebiti založila ali celo zavrgla,« z obžalovanjem ugotovi.
Mnogo noči je Urški beseda »BANALNE« motila sen. »Katarinine pesmi banalne? Kaj je banalnost?«
VLADIMIR KOS
Iskalcem morskih biserov
Si kdaj na obali v umazani školjki, ujeti na skali, svoj biser odkril?
Pod srcem živali v nesluteni boli v svetlobi prežali se tih je rodil.
Si kdaj se že srečal z Ljubeznijo božjo?
Kot drobčkana svečka je grela temo,
do ran krvavečih, prebodel Jo nož je.
A z zmago svetleča odprla je grob!
Pojdiva po biser obale iskanja — čakaj e iskri se z zaceljenih ran...
Anton Kufolo
In večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	19
1.	januarja 1945
»KOLEDO KOZAKOM«
Sinoči me je vsa vas pričakovala in sprejela kot rešitelja. Vendar strah še ni popolnoma izginil. Ali bodo držali besedo kozaki, ki so se že veselili ropanja? Zbrali smo sosednjo hišnih gospodarjev in sklenili, da se jim še bolj prikupimo s tem, da jim voščimo srečno Novo leto in jim pošljemo »koledo«, kakor je pri nas navada. Jaz sem imel skrite štiri buteljke starega vina, nekdo je imel gubanco, po hišah so zbrali 3 kilograme masti. Poslal sem može z dvema ženskama, da nesejo to komandantu in mu voščijo v imenu vasi srečno Novo leto. Ob desetih je bilo odposlanstvo sprejeto od oficirskega zbora, ki je hrustaj slaščice, ki so mu jih bili poslali Nemci. Nad iznajdljivo gesto so bili kozaki presenečeni. Niso vedeli, kako nagraditi člane odposlanstva; ponudili so jim pijače in piškotov in se zahvaljevali brez konca in kraja. Nato je komandant povedal, da bo ob 13. uri prišla »Stra-fekspedition« iz Gumina, da pa naj bodo vsi doma, ker se nikomur ne bo nič zgodilo.
In res: točno ob trinajstih je prihrumela v vas drhal kozaških vojakov, ki so imeli razbojniške obraze. Vrgla se je po hišah in vse pregledala in preiskala, a nikomur ni nič storila, nič ropala. V Bijačah je dobila ukaz, da ne sme hudega storiti. Poznalo se je vojakom, da so bili jezni, ker niso smeli požigati in ropati, saj so bili prišli iz Karnije zato. Tako je, hvala Bogu, še ta nevarnost minila.
6.	januarja 1945
KOZAŠKI KOMANDANT IZGINIL
Kozaški komandant je izginil oziroma dezertiral. Iščejo ga povsod. Preveč je razumen, da bi sodeloval z Nemci.
7.	januarja 1945
DRUGI KOZAKI
Drugi kozaki so zasedli Bijač — prejšnji so morali proč. Zgledajo mnogo slabši kot prejšnji. Danes so prijezdili na konjih. V Ščiglih so pustili konje in šli peš do Štupice. V tem času so morali Ščiglani krmiti konje. Vsak dan ukažejo, koliko sena jim morajo ljudje na dan znesti v Bi-jače iz vseh vasi.
24. januarja 1945
BIRA SENA
Po dolini se je privlekla dolga kolona vojaških voz in se razvrstila po vaseh. Tudi mi smo jih imeli ves dan. Bili so s Kavkaza, z Dona, vsi
prostovoljci SS-ovci z mrtvaško lobanjo. Vsaka hiša je morala pogostiti s kosilom dva kozaka. Natovorili so 25 stotov sena v naši vasi. Obnašali so se precej dostojno — seno so stehtali in pustili »bone«. V Podbonescu in Ščiglih so bili bolj surovi. Ker je občinski komisar nekaj godrnjal, da ljudje že ne morejo dajati več sena, so pobrali njega, zdravnika in vse, ki so jih dobili, ter jim ukazali nositi seno dol s hribov.
BREZ SOLI SMO
Neslano moramo jesti. Republikanci ne pustijo nič živeža iz Furlanije — tudi soli ne. Vrag jih vzemi! Še kar imamo, nam pobirajo kozaki in Nemci.
4.	februarja 1945
PARTIZANI NADLEGUJEJO
Včeraj je bil pri Stupici smrtno ranjen republikanec, ki se je peljal iz Kobarida na -kamionu. Dva kozaka iz Čedada sta zbežala k partizanom. Tukajšnji kozaki so jih po hribih iskali. Pri Lipi so ustavili dva partizana — Benečana. Eden je dal kozaku par krepkih zaušnic in zbežal. Nastalo je hudo streljanje, partizan je bil ranjen, a je vendar zbežal proti Mečani. Tudi drugi jim je na isti način zbežal na poti v Špeter.
ŽUPANSTVO V ČEDADU
Odkar so novembra 1944 slovenski partizani zapalili občinski dom in odnesli važne dokumente, smo bili brez županstva. Sedaj pa je »Republika« odprla naše županstvo v Čedadu in tako moramo tja peš za vsako malenkost. Kot odškodnino so nam obljubili nekaj zimskih »kart«.
6.	februarja 1945
PARTIZANI DRAŽIJO
Opoldne so partizani iznad Petjaga nadlegovali z obstreljevanjem kamion, natovorjen z deskami. Odgovarjali so jim Nemci iz Bijač.
Na Stupico so primarširali republikanci iz Kobarida, obkolili vas in brskali po hišah, najbrž zato, ker je bil pred dnevi smrtno ranjen njihov kamerad. Ker so se iz Ofijana obotavljali prinesti seno v Bijače, so šli kozaki sami ponj, pobrali pa so ne le seno, ampak tudi Špeh, klobase in druge dragocenosti.
8.	februarja 1945
PARTIZANI NAPADLI KOZAKE
V SOVODNJAH
Včeraj je šla običajna kolona kozakov iz Čedada ropat seno v sovodenjsko dolino. Padla je
v zasedo slovenskih partizanov (Beneška četa) in je bila napadena od treh strani. Ubitih je bilo 7 do 8 kozakov in kakih 70 konj. Že zgodaj smo slišali danes od tam regljanje strojnic, streljanje topov in tako dalje. Vso dolino so preplavili kozaki peš, na konjih, z oklopnimi vozovi. Seveda so partizani izginili v hribe in le domačini so postali predmet maščevanja od strani razkačenih kozakov. Pobrali so jim konje, svinje, poro-pali so vse, kar so mogli odpeljati. Odvedli so tudi domačine, med njimi župana in mladega laškega vikarja. Tudi onadva sta morala vlačiti do Čedada vozove, natovorjene z naropanim blagom. Vikarja so v Čedadu tudi pretepli. Po 24 urah so vse izpustili na svobodo.
8.	februarja 1945
ŠPETER BOMBARDIRAJO
Ob desetih je prifrčalo s Stare gore 12 aero-planov, po vrsti so se spustili nad Špeter, se zopet dvignili in izginili za Zavarhom. Samo eden, prvi, je spustil dve razmeroma majhni bombi na hišo poleg župnišča. Šli so tako brzo, da ni bilo mogoče ugotoviti, če so bili amerikanski, angleški ali nemški.
BITKA V ČRNEM VRHU
Res žalostna bitka! Pred dnevi sta prišla dva slovenska partizana vabit domačina-partizana, ki je bil na dopustu, naj bi se vrnil k svoji edinici. Ondotni fantje, naščuvani od protipartizanskih elementov iz doline, bivši snoparji, so razorožili ona dva partizana. Prišla je večja partizanska skupina razoroževat neubogljive. Razvnela se je huda bitka med domačini in slovenskimi partizani. Pravijo, da je bilo več domačinov odpeljanih v bolnišnico, en fantek pa je bil ubit. Partizani so odvedli nekaj fantov in mož, ki so baje organizirali odpor.
Nemci so zelo veseli tega spora.
15. februarja 1945
NAPAD NA NEMCE PRI BRIŠČAH
Ob devetih je dirjal iz Kobarida proti Čedadu kamion, natrpan z Nemci. Pri Briščah so kamion s strojnico in bombami zasuli slovenski partizani (Beneška četa). En Nemec mrtev, dva ranjena, tudi kamion je obtičal na cesti. Uro pozneje je pridrvelo na kamionih vse polno Nemcev ter kozakov na konjih, na kolesih, s topovi. Vrgli so se na Ronec in ves dan streljali na hiše, proti grmovju in tako dalje. Kozaki so očistili vse shrambe, vse kleti, odnesli so svinjino in druge jedilne dobrote. Naložili so Roncu še 150 stotov sena za globo. Ker so iz Ronca že vse seno odnesli, kako se bodo ljudje rešili?
20.	februarja 1945
KOZAKI GRABIJO
Kozaška komanda je zvedela, da je ponoči več slovenskih partizanov prebredlo Nedižo pri Podbonescu v smeri proti Roncu. Že zgodaj se je vsulo v Tarčent, Laze in Ščigle na tisoče ko-
zakov in od tam so se razpršili po hribovju proti Kragujnici. Aretirali so župnika iz Laz, ko se je vračal z nekega pogreba. Z njim so aretirali tudi nekaj priletnih možakov. Zaprli so jih kot talce v Tarčetu z namenom, da bi jih zvečer odpeljali v Videnške zapore. To je zvedel župnik v Landarju in je po ovinkih tekel posredovat k višjemu kozaškemu 'komandantu v Špeter. Ni se mu posrečilo; ta divjak je odgovoril, da ne bo nič pomagalo. Landarski župnik je na povratku stopil h komandantu v Bijače in mu rekel, da mu višji komandant ukazuje, naj gre v Tarčet in osvobodi jetnike. Komandant je verjel drznemu župniku. Takoj je odhitel v Tarčet in ukazal, naj izpustijo ujetnike.
Seveda sta se morala oba župnika paziti kozakov še več tednov.
Zvečer se je kozaška golazen pomaknila proti Čedadu. Čudno, da ob tej priliki niso nič ropali — žganja in vina niso smeli niti poskusiti. Samo kosilo so jim morali dati ljudje in konjem seno.
21.	februarja 1945
ZRAČNI NAPAD NA LOG
Ob treh popoldne je prifrčalo od juga šest lovskih letal, ki so kakor sokoliči krožili nad Matajurjem, Mijo in Kragujnico, kot bi kaj iskali. Nato so začeli delati večje kroge in se po vrsti spuščati kot strele nad Log do kakih sto ali 50 metrov nad hiše, spustivši vsakikrat nešteto strelov. Ko je minil strah, smo zvedeli, da sta se bila dva nemška avtobusa skrila med poslopja, da bi ju ne videli zrakoplovi. Avtobusa sta bila popolnoma uničena, ranjen pa je bil samo en republikanski fašist, oblečen v Nemca. Tudi Jager-jeva gostilna je bila vsa preluknjana.
ČRNOVRŠAN UBIT
Črnovršan ubit od kozakov sinoči, na cesti med Logom in Stupico, ko se je prepozno vračal domov. Kozaki so terorizirani od partizanov, strašno se jih boje. Če ponoči kaj zašumi, streljajo kot obsedeni. Huda prede tudi psom in mačkam, ki po stari navadi najraje ponoči hodijo v vas.
22.	februarja 1945
SOVRAŽNIK NIMA POKOJA
Ves dan krožijo nad nami letala, zato je po nadiški cesti vse mirno. Na desni strani Nediže neprenehoma jahajo sem in tja kozaki in stražijo reko. S hribov prihajajo SS-ovski oddelki vseh jezikov, zlasti kozaki. Od Prosnika do Nediže so prebrskali vse vasi, vse grape, vse grme, odnesli pa niso drugega kot ure, Špeh, klobase, kokoši, za kar jim je šlo bolj kot za partizane. Pravijo, da so ob tej priliki požgali še hiše, ki so bile ušle prvemu požigu v Stanoviščah. Na tej strani Nediže in Podbonesca pa je polno SS-ovskih oddelkov. Na levi strani Nediže, pod Mešano, se skriva mnogo partizanov, ki se bodo
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da so v zadnjem času v Sloveniji kar štirje zdravniki — med njimi znan psihiater ■— naredili samomor ...
—	da je znani prijatelj Slovencev profesor Ezio Martin objavil v VALADDIO, trimesečni reviji Provan-salcev v Piemontu, članek »II bilinguismo, gli Sloveni e noi«, in to v polemiki s šovinistično izjavo Društva alpincev treh Benečij ...
—	da v ljubljanskem kinu Sloga že četrti mesec vrtijo film, ki je na vrhu svetovne lestvice porno-grafsko-nasilniških filmov ...
—	da v župniji Luče v Savinjski dolini (1600 ljudi) od 205 otrok samo 2 ne obiskujeta verouka...
—	da je pisatelj Igor Torkar bil obsojen na tri mesece zapora pogojno za eno leto, ker je v reviji STOP (9.12.1982) napisal satirične verze, v katerih se je prepoznal sekretar Zveze komunistov Slovenije Franc Šetinc ...
—	da je ¡Jrof. Laiic, predsednik verske komisije pri Izvršnem svetu SR Hrvatske, izjavil na predavanju v Zagrebu: »Mi smo krivi, da je Medjugorje postalo, kar je, ker nismo ločili verskega od političnega«...
—	da je jugoslovanski carinik na italijansko-jugoslo-vanski meji zavrnil 200 slovenskih dijakov iz Kopra, ki so hoteli na predstavo v slovenski Kulturni dom v Trstu ...
—	da je domnevni bojevnik za slovensko čast Jože Javoršek v intervjuju, ki ga je imel v hrvaški reviji IDEJE (5/81) na vprašanje »Partizani v Trstu«? (namreč leta 1945) odgovoril: »Bilo je strašno. Kot okupacija Afganistana! Trst je vendar italijanski!«
—	da je menda Josip Vidmar na predavanju v Po-dravljah na Koroškem izjavil, da sploh še ni bral Marxa ...
—	da ima Goriška Mohorjeva družba v programu izdajo knjige spominov jurista dr. Vauhnika, brata znamenitega slovenskega obveščevalca, vojaškega atašeja v Berlinu Vladimira Vauhnika ...
—	da je tržaški škof Bellomi v velikonočnem razmišljanju, ki ga je imel v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, citiral pesem Nuna in kanarček pokojnega pesnika Vladimira Truhlarja ...
—	da je dr. Franc Perko, dekan ljubljanske teološke fakultete, v intervjuju reviji TELEKS med drugim izjavil, da katoličani v Jugoslaviji niso enakopravni, dokler jim ni dovoljen vstop v vodilno stranko v državi, se pravi v Zvezo komunistov...
—	da so nekateri člani SKGZ iz videmske pokrajine zagrozili z izstopom iz te organizacije, če v njej ne bo več pluralizma, in da so iz Ljubljane sporočili, da je treba ta spor poravnati za vsako ceno.
preselili na desno stran, komaj bo varna pred SS-ovci.
Nocoj bodo SS-ovci začeli čistko na levi strani in partizani bodo prišli na desno. Kakor dogovorjeno!
25.	februarja 1945
ŠE TURKI SO PRIŠLI
Že v petek 23-ega se je privlekla nepregledna kolona čez sto voz po glavni cesti iz Čedada. Vsa ta kolona se je zagatila v Podbonesec, Šči-gle in Laze. Od streh do 'kleti je vse zasedeno, hlevi, kurniki, dvorišča natrpani s konji, ki jih je okoli tri sto. Nemško so oblečeni, in vsi od prvega do zadnjega so Turki,1 mohamedanske vere, s Kavkaza. Hvala Bogu, da se svinjine ne dotaknejo in vina ne pijejo — žganja pa bi požrli cele sode. Redijo kokoši in ovce. Tako so požrešni, da vsak poje celo kokoš. So globo verni moha-medanci in se strogo držijo zapovedi. Ni jih sram moliti: ko se orientirajo proti Meki, se vsedejo na plašče v hiši ali na dvorišču in butajo z glavo ob tla. Hudo je za ljudi, zlasti za otroke, ki se ne morejo vzdržati smeha, a gorje, ko bi se smejali.
V	neki hiši so imeli tudi turškega duhovnika in sredi kuhinje je uganjal ves dan take komedije, da gospodinja ni mogla do štedilnika, da bi kaj skuhala. Naučil sem jo, kako naj prežene nadlego. Žena je šla neopaženo ocvret v kozico nekaj Špeha. Ko so mujezin in njegovi mežnarji zavohali duh Špeha, so takoj jezno zapustili hišo in žena je mogla nemoteno skuhati večerjo. Vrnili so se šele uro po večerji, ugotovili, da v kuhinji ni več svinjine, in nato opravili še posebne obrede, da bi rešili hišo od špehaste skrunitve.
Vse sobe in postelje so zasedli, in ker zahtevajo, naj grejo ženske z njimi spat, je po hišah velik kreg z moškimi. Tudi do spopada je prišlo v več primerih. Vse ženske so pobegnile v bližnje vasi, kjer ni turških kozakov. Ljudje so obupani in težko se morajo premagovati, da jih večkrat ne premlatijo. Vsi domačini jim morajo kuhati, jih snažiti, krmiti konje in tako dalje, kot njihovi hlapci. Ropat hodijo po sosednjih vaseh, in zvečer se' vsi brez izjeme s kalno vodo umivajo od nog do glave, da si zbrišejo z duše vse grehe dneva. V več primerih jih morajo domačini garati po hrbtu. Večje nadloge nam ni mogel poslati ne Nemec ne Bog. Čez dan ropajo, zvečer pa kuhajo in žrejo; tudi hlapcem dajo njih del.
V	župnišče niso hoteli, da bi se ne oskrunili. Kljub temu je največ pretrpel prav župnik. Od nekod sta prišla v farovž dva mlada Turčina, ki sta bila na svojo roko in katerih so se ogibali vsi ostali. Oborožena sta bila s posebnim orožjem, surova in špijona. Polastila sta se župnišča in župnik je postal njih hlapec. Ker je moral takoj poslati kuharico proč, je ostal sam z njima. Kuhati je moral kokoši, jima streči in tudi
1 To so bili Mongoli in Tatari, ki pa so jim Benečani res pravili Turki.
jesti z njima. Vsak ukaz sta podprla s pištolo. Čakala sta reakcije, da bi dobila povod in ga ustrelila in izropala. Župnik se je spretno izognil vsem nakanam.
Ker že nista mogla drugega, sta lopova ob enajstih zvečer šla pred župnišče in spustila več strelov. Ti streIi so bili alarm, in v par minutah so vsi Turki pritekli tudi iz sosednjih vasi, obkolili župnišče in ga besno obstreljevali. Župnik je hitro razumel, da je prišla zadnja ura, vendar ni izgubil ravnotežja. Predstavil se je komandantu z dvignjenima rokama in takoj na-tiho povedal, da sta streljala ona dva, ki sta v hiši pijana. Previdno so napadalci vstopili v hišo pred oborožena razbojnika. Odložili so orožje, da bi ne streljala nanje. Lepo, vljudno, polni strahu so se pogovarjali z njima v turškem jeziku. Končno so vsi odšli in pustili samega župnika z obema razbojnikoma. Ugotovili so, da sta streljala razbojnika in ne župnik. Nemogoče bi bilo povedati, kaj vse je prestal župnik v tej strašni noči. K sreči sta drugo jutro razbojnika zginila brez sledu, in tako je bil rešen.
NOČNI NAPAD NA RONEC
Ti divji Turki so skrajno nezaupljivi: nič ne zveš od njih. Na vse pazijo, vse vidijo in šele, ko so razgreti od žganja, se jim razveže jezik. Ob takih prilikah sem — ker sem znal nekaj ruščine in ukrajinščine — mogel zvedeti sledeče.
Vsa tukajšnja drhal je od onkraj Kavkaza, ob turški meji pod sovjetsko oblastjo. Ko so jih Nemci zajeli na ruski fronti, so se takoj dali njim v službo, iz sovraštva do Stalina, ki ... preganja mohamedansko vero (so res fanatični mohame-danci) in jim je odvzel zemljo. Nemec jih je nagradil s tem, da jim je dal prosto roko in lahko ropajo, kjer jim je ljubo. Nas vse zmerjajo kot komuniste, da lažje delajo z nami, kar hočejo. Na vse načine izzivajo, samo da imajo povod za ropanje. Zato so prišli z vozovi. Naropano blago
spravljajo v okolico Gumina in v Karnijo, da bi ga po ... zmagi prepeljali domov.
Na pepelnično sredo se je slišalo iz Ronca vpitje, vriskanje in hreščanje harmonike. Turki so mislili, da so v Roncu vsi ... partizani pijani, pojdimo gor in vse bomo polovili. Ob devetih zvečer so se nepričakovano pojavili v Roncu. Obkolili so gostilno, v kateri je popivalo in plesalo kakih 17 mladeničev in moških, večinoma pijanih. Ko so vdrli v gostilno, so vsi prestrašeni dvignili roke, le en moški je poskusil pobegniti. Bil je takoj preluknjan od neštetih krogel. Vse ostale so zmagovito prepeljali v Podbonesec in drugi dan v videnske zapore kot partizane. Seveda so ob tej priliki očistili kleti in omare.
26.	februarja 1945
OBSEDENI NEMEC
Danes so naši Turki nepričakovano natovorili svoje vozove z naropanim blagom in se preselili v Ščigle. Diši jim po partizanih, ki se baje potikajo po okolici, in pridružili so se še drugim Turkom, da bi se lažje branili v primeru napada.
Že smo se veselili nepričakovane sreče, ko se je pojavil na vasi neki nemški podčastnik. Neki fant, ki je prinesel seno za kozake in je pri bremenu počival, se je, ko je zagledal Nemce, umaknil na bližnje dvorišče in od tam izginil v skrivališče na polju. Ko je to videl Nemec, je začel kot nor tekati sem in tja. Vsakogar, ki ga je našel, je s pištolo spravil ob zid in grozil, da bo vse postreljal, ako ne pride fant na dan. Vse je prestrašeno vreščalo in se pripravljalo na smrt. Pobegli fant je to slišal, in da bi rešil toliko ljudi, tudi svoje starše, ki so bili pri zidu, se je predstavil Nemcu ter se izgovarjal, da ni partizan in da je nosil seno kozakom. Nič ni pomagalo in ravno, ko ga je hotel Nemec ustreliti, je prišel neki kozak, se postavil za fanta in ga rešil. Nemec je moral nezadovoljen naprej.
(Se nadaljuje]
VLADIMIR KOS
V šoli deževne dobe
Od dolgih dni dežja sem se učil pri bambusih na našem griču: kako so stali, lice v mrki svod, kjer v blatu dalj bilo uklenjeno je naše sonce.
Učil sem se. Ko zal smehljaj tolažb na ustnicah vremenskih vražev je zdrknil gnil čez nekaj časa v grez; le bambusi so stali, lice v vez na udih sonca.
Nekoč so rekli mi, da vem dovolj ... Zdaj vem, da nič ne vem o holmu, ki z bambusi se bledemu dežju smehlja sluteč dopustno mero ur za ječo sonca.
Od dolgih dni dežja se še učim.
Telesa bambusov živijo tako, da čez polje drsi pogled v morje, ki pljuska v svetilnik nebes namesto sonca.
Intervju s prevajalko Cankarjevih »Podob iz sanj« prot. Dinmiro Fabjan-Bajc
Pred kratkim je založba Marietti izdala Cankarjeve Podobe iz sanj v italijanskem prevodu prof. Diomire Fabjan-Bajc. Ob tej priliki smo se prevajalki približali in jo prosili za kratek intervju.
—	Kdaj in kako ste se navdušili za prevajanje?
Prevajanje in prevodi so mi bili po izbiri študija (fakulteta za tuje jezike) kot zaradi poklica (poučevanje italijanščine na slovenski šoli) že zdavnaj vsakdanji kruh. Človek se stalno srečuje z odličnimi, dobrimi in tudi precej slabimi prevodi. Ob njih se zave, kako težko delo je prevajanje, koliko znanja in sposobnosti zahteva dober prevod, in kako1 lahko je omalovažujoče kritizirati. Mogoče se mi je travno zaradi tega zdelo prevajalsko delo vedno zapeljivo, saj mora prevajalec podoživljati v globini, kar je pisatelj čutil, nato pa to poustvariti v drugem jeziku. Prva faza zahteva torej popolno ponižnost, druga pa kreativnost: obe, tako poglobitev v najintimnejše skrivnosti pisatelja kot poustvarjanje v drugačnem jeziku, sta očarljivi in osvežujoči doživetji.
—	Znano je, da ste prevedli tudi Rebulovo delo v Sibilinem vetru, ki pa pa še čaka na izid. Po kakšnih kriterijih ste izbrali avtorja — in sicer Rebulo in Cankarja?
Ko je leta 1968 izšel Rebulov roman v Sibilinem vetru, sem ga prebrala v nekaj dneh s takim navdušenjem, kot se mi dotlej ni še zgodilo za nobeno slovansko knjigo. Moj mož je kar naprej ponavljal, da bi bilo treba knjigo prevesti v italijanščino. Meni se je zdel roman izredno težko prevedljiv, vendar sem se nekega dne ojunačila in poskusila. Prevedla sem nekaj poglavij in jih pokazala prof. Rebuli, ki je bil izredno prijazen, saj mi je prevode pregledali, jih popravil in mi nakazal, da je treba delo »preliti« v tuj jezik, se pravi prevajati prosto, ne pa besedo za besedo, oz. suženjsko.
Cankarja si pa nisem izbrala sama, pač pa sem dobila ponudbo za prevod njegovih Podob iz sanj, ki so mi bile od nekdaj njegovo najljubše delo. Črtice govore o I. svetovni vojni in o njenih grozotah. Predvsem vedno nanovo pretrese avtorja smrt mladih ljudi v vojni. Prvi del knjige je Cankarjev krik groze zaradi strašnih krivic in posledic vojne. V drugem delu se pa njegov odnos do smrti spremeni •— mogoče sluti konec vojne ■—■ saj jasno pove, da je samo
preko smrti, tako biološke kot duševne, možno novo življenje. To je globoko krščansko pojmovanje smrti.
—	Kakšne so bile težave pri prevajanju bodisi enega kot drugega avtorja?
Prevajanje Rebulovih tekstov je zelo težko, ker je Rebulov jezik izredno pomensko nabit in bogat. Posebne težave so mi povzročali njegovi glagoli, ki so izjemno sočni in izraziti. Tudi stil je v romanu različen, saj prehaja avtor iz epsko zgodovinskih opisov v izredno lirična občutja, od preprostih ljudskih scen in humoristično razposajenih prizorov do tragično elegičnih čustev. Skratka, roman ubira vse strune človeškega srca in razuma, saj je v njem tudi premnogo razglabljanja o človeški usodi in torej globokih filozofskih diskusij, ki sem jim komaj bila kos. Rebulov roman je kot morje, v katerem se zdi, da boš vsak trenutek utonil, in če ti uspe, da se obdržiš na površju, pa četudi komaj dihaš in imaš usta polna vode, si že zadovoljen.
Cankar je na prvi pogled lažji, a to je lažna in navidezna preprostost, saj je Cankarjev jezik izredno melodiozen. In ravno to melodijo preliti v italijanščino je najtežje. Upam, da bodo italijanski bralci vsaj zaslutili izredno lepoto Cankarjeve besede, ko bodo brali prevod.
—	Prevajalsko delo je nedvomno težko in zahteva številne revizije, popravljanja itd. Koliko traja skupno prevod ene knjige?
Ne bi znala točno navesti časa, ki ga človek potrebuje za prevod knjige. Ko sem mogla po ves dan posvetiti prevajanju, in to je biilo le takrat, ko sem bila na porodniškem dopustu, sem največ prevedla do deset strani Rebulovega romana, navadno pa veliko manj. Ro je delo prevedeno, bi moralo nekaj mesecev ležati in šele potem bi ga moral prevajalec nanovo pregledati. Tako bi laže ugotovil morebitne napake in 'spodrsljaje, ki pa so skoraj neizogibni. Vsekakor je za prevod vsake strani potrebnih nekaj ur dela.
—	Kakšne pa so težave z založbami?
Težav z založbo Marietti za prevod Cankarjevih Podob iz sanj ni bilo. Lani januarja sem podpisala pogodbo, v septembru sem oddala prevod in knjiga je izšla letos marca, kot na-
povedano. Založba Marietti se mi zdi resna: res pa je, da je bila ona, ki je želela izdajta Can-ka>rj a.
Vse drugačne pa so bile težave za Rebulov roman, in to predvsem zaradi obširnositi teksta. Založba Einaudi bi bila zelo rada izdala roman — sama Natalia Ginzburg je bila nad delom navdušena — a si ni mogla tega privoščiti, ker bi bila knjiga predraga. S profesorjem Rebulo sva bila klicana na upravo Bompiani, ki spada v Gruppo Editoriale Fabbri, in tu so bile dane možnosti, da bi roman izšel, a oseba, ki naju je poklicala tja, je kasneje založbo zapustila in vzela rokopis s seboj. Zaenkrat se zanimata za delo dve drugi založbi, a vse je še negotovo. Žal se človek v Italiji, zgleda, ne more zanesti na besedo založnikov.
— Prevajanje slovenskih del omogoča spoznavanje naših avtorjev v tuji javnosti. Take pobude so torej hvalevredne. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Menim, da bi morali slovenska literarna dela prevajati v italijanščino Italijani sami, a dokler ne bo 'dvojezičnih Italijanov, borno morali to delati dvojezični Slovenci. Sama imam za prihodnost veliko načrtov: mogoče Rebulova in Pahorjeva dela, po možnosti še Cankarja, Kocbekove novele Strah in pogum (Blaženo krivdo imam že prevedeno), mogoče kdaj Branka Hofmana Noč do jutra... Oh, ko bi človek imel več časa in energij!
V. B.
VLADIMIR KOS
Veter pomladi sveta
Ljudje, ki ne vejo za vrh zgodovine, motrijo nebo z vzklikom: »Sonca vrnitev!« In češnje može se, rdečkastobele, vode so spet zdrave in zrak je vesel.
O,	veter, preberi nam morske gladine!
Morda smo zgubili še mi te spomine, kako je zemljo zamajala vrnitev iz groba Edinega Božjega Sina, ki v križ Ga zabil je največji zločin.
O,	veter, preberi še enkrat vrstice!
Kako so apostoli slišali klice, nevarni, potrti, z zapahi za priče, in Jezus je vstopil s svetilko večera, smehljaje je vrnil jim upanja mir.
O,	veter pomladi, preberi nam vire!
Imena naših krajev
PAVLE MERKU
Repen
Repen, Repnic, Repentabor, Veliki Repen, Mali Repen:
pet imen za tri vasi, tu je očitno zlodej kaj zagodel. Kaj? Komu? Pa je imel res zlodej svoje tace pri tem podjetju? Oglejmo si stvari po redu in nam bo vse postalo jasno.
Pisalo se je I. 1301. V dokumentu, ki ga je pisal notar samostana svetih Mučenikov v Trstu, je omenjen Curman, sin Justa ds Ripen, stanujoč v Trstu. [11 Petnajst let pozneje je v listini, ki jo hrani tržaški stolni arhiv, ista vas omenjena v obliki Reypen; (2j dobri dve stoletji pozneje in sicer I. 1546 omenjajo tržaški viri nekega Ravbarja de Riepen. (3) V treh latinskih listinah v 14. in 16. stoletju je torej vas Repen zapisana na tri različne načine, danes ¡o pišemo na četrti način. Če pa to vas iščete in se tja peljete, vas bo pred vasjo pozdravil napis Rupingrande Veliki Repen; k temu lahko dodamo še sedmi zapis v nemščini iz I. 1494 Grass Rieppen. (4) Sedem zapisov za en zaselek.
Nedaleč je Repnic, zapisan v arhivu svetih Mučenikov v 14. stoletju de Repniehi in de RepSich; (5j v stolnem arhivu beremo I. 1318 de Repnic, v 16. stoletju de Riepnich in de Riernnicb; (6) v nemškem zapisu iz I. 1494 Klain Rieppen; (7) v sodobni več ali manj uradni rabi Rupinpiccolo in Mali Repen: osem zapiskov za en zaselek.
Reši se le Repeniabor Monrupino: to je sploh mlado ime in se ne pojavlja v srednjeveških zapisih, vsaj v taki obliki ne. Repentabor dolguje verjetno Turkom svoj čar in svojo stabilnost.
Rupinpiccolo, pravi Mario Doria, ki raziskuje in razlaga samo italijanske imenske oblike slovenskih krajev okoli Trsta, je prilagoditev stare slovanske imenske oblike Rim-nica: to ime se je potem spremenilo v Ripnica in slednje ime se je končno spremenilo v Mali Repen. Ker izhaja Doria iz Rimnice, mu je jasno, da vse izvira iz krajevnega imena Roma in iz imena za prebivalce Romani: torej so vse druge oblike tega krajevnega imena zelo stare slovenske izposojenke iz latinščine. To je Dorii povsem jasno: Romani ne velja tu za romanske prebivalce, temveč za pokristjanjene Slovence, ki naj bi se klicali Romani prav zato, da se razlikujejo od poganskih Slovencev. Taki Romani, to je pokristjanjeni Slovenci, so se ob vdoru poganskih plemen zatekali v tabor. (8)
Doria je razpredel očarljivo razlago z verižno reakcijo zmot, ki izvirajo iz drobne začetne napake: Rimnica (9) ni Repnic, temveč Ribnica pri Sežani po narečnem prehodu skupine bn v mn, ki ga slovenisti prav dobro poznajo. (10) Grad v oblakih se pri tem sesuje. (Ko bi imel Doria prav, bi se morali pokristjanjeni Slovenci klicati Romani in ne Slovenci!).
Nikar ne mislite, da se je zmotil samo Mario Doria. Zmotila se je tudi beograjska agencija Tanjug, ko je pisala o italijanskem mestu Monrupino: tako se glasi slovenski prevod agencije v ljubljanskem Delu 22.3.1982.
Kje bomo v tolikšni zmedi iskali resno bilko in ustvarili malo reda?
France Bezlaj razlaga vsa ta imena iz starega slovanskega — in slovenskega — osebnega imena Repa. (11) To osebno ime je obstajalo po vsem slovanskem svetu in tudi v našem slovenskem svetu, o tem se takoj prepričamo z nekaterimi patronimičnimi priimki, ki so iz njega nastali: od ruskega priimka Repin (kdo ne pozna slavnega slikarja Mija J. Repina?) do kraškega priimka Repič in tržaških Reppi in Repini. (12) Iz tega osebnega imena je najprej nastalo krajevno ime Repen. To ne pomeni nič drugega kot vas, ki jo je ustanovil Repa, to je Repinova vas. Ob ti vasi je zatem nastal nov zaselek, nekoliko manjši od Repna, pa so mu pravili Repnic. V prvem zlogu je dolgi praslovanski e, ki ga slavisti poznajo kot »jat«, in ta se je v slovenskih narečjih spremenil v ie, a tudi v ei: zato najdemo v srednjem veku toliko različnih zapisov z obema diftongoma, a tudi le z e ali celo le z i, kakor je pač pisec vsaklkrat zaznal iz žive govorice ljudi. Ob Repnu in Rep-niču je POZNEJE nastal še Repentabor, utrjeno naselje za zatočišče v času turških vpadov. Do tu je vse preprosto in jasno in ni treba pričarati Rim in Rimljane, da botrujejo nastanku treh drobnih slovenskih naselij na kamnitem Krasu.
Zmeda se je začela, ko so začeli tuji pisarji zapisovati te slovenske, preproste in jasne oblike krajevnih imen. Začeli so Nemci; nemški pisarji so si odlično pomagali iz zagate, kako bi ponemčili slovenski krajevni imeni Repen in Repnic: ker je Repnic pomanjševalnica Repna, potem so ga zapisali Kiain Rieppen; ker je Repen velik proti Repni-ču, so ga zapisali Gross Rieppen. Ali so si italijanski pisarji pomagali na enak način ali so rajši kar poitalijančili nemške oblike, zaenkrat ne vem. Dejstvo je, da so začeli pisati Repengrande in Repenpiccolo. Obliko Repengrande berem še v osemnajstem stoletju! (13) Pozneje, dosti pozneje, ko
Novi podatki o drog
Znani štajerski zgodovinar prof. Miloš Rybar je pred časom objavil v KRONIKI (Časopisu za slovensko krajevno zgodovino) 28-1980 članek V SPOMIN DR. LAVU ČERMELJU, ki zasluži vso našo pozornost, saj prihaja do novih odkritij v zvezi z znamenitim procesom, predvsem v zvezi z odločilnim posegom papeža Pija XII. Objavljamo osrednji del članka.
Uredništvo
Ko sem zbiral podatke za svojo razpravo Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941-1945 (Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije, Maribor 1978, str. 44-86), sem v 8. zvezku vatikanskih aktov in dokumentov o drugi svetovni vojni (Actes et documents du Saint Siège relatifs à la Seconde guerre mondiale) opazil več dokumentov, kl obravnavajo papeško intervencijo v korist obtožencev oz. obsojencev v 2. tržaškem procesu 1941. Zvezek nosi naslov: Le Saint Siège et les victimes de la guerre, Janvier 1941 - décembre 1942 (Città del Vaticano; Libreria éditrice Vaticana 1974) in prinaša 6 dokumentov v tej zadevi, pri teh dokumentih še 3 zapise vatikanskega
je bilo treba kar vse po vrsti italijaniti, se niso s tem zadovoljili in so naslonili tudi ime Repen na italijansko besedo rupe = »skala«, tako da je bilo vsakomur jasno, kje da vas leži.
Najhujše še pride. Prišli so na vrsto slovenski časnikarji in upravitelji, ki so enostavno vrgli v koprivo stari pristni slovenski imeni Repen in Repnic ter iz nemščine in italijanščine prevedli novo ime obema vasema: Veliki Repen in Mali Repen. S tema spakama nas časnikarji in upravitelji še vedno osrečujejo. Spodrsljaji, ki so jih za njimi zagrešili Mario Doria, beograjska Tanjug in ljubljansko Delo, so proti temu malenkost. Če sami ne spoštujemo slovenskih imen naših krajev, kako moremo to pričakovati od drugih?
( 1) Arhiv samostana svetih Mučenikov pri Državnem arhivu v Trstu.
( 2) Don Angelo Marsich, Regesto itd., v: Archeografo triestino 1877-85.
( 3) Prav tam.
( 4) Milko Kos, Urbarji slovenskega Primorja II, Ljubljana 1954, str. 217, 219.
( 5) Gl. op. 1.
( 6) Prvi podatek v Quaternus decimarum 1315-1320, c. 30v., v Stolnem arhivu sv. Justa; ostala dva v Marsichevi objavi, gl. op. 2.
( 7) Gl. op. 4, str. 218, 219.
( 8) Mario Doria, Alla ricerca di toponimi prelatini nel Carso, Trieste 1971, str. 11.
( 9) Zapis Rimnica sem našel za leto 1575 v Attilio Tamaro, Capitoli del Cinquecento triestino (1558-1600), v: Archeografo triestino 1944, str. 3-113; v Marsichevem Regesto itd., prim. op. 2, sem našel še 1522 Rimniza; sicer še 1464 Ripniza (Marsich, op. cit.) in 1575 Ripnica (Tamaro, op. cit.): vsi ti zapisi veljajo Ribnici pri Sežani; Ribnici na Dolenjskem velja zapis 1696 Rinniza (Fondo Marenzi pri Državnem arhivu v Trstu).
(10)	Fran Ramovš, Konzonantizem, Ljubljana 1924, str. 313; pri zapisu Rinniza, gl. op. 9, se skupina mn nadalje asimilira v nn.
(11)	France Bezlaj, Slovenska vodna imena II, Ljubljana 1961, str. 150 p.g. »Repnik«.
(12)	Aldo PizzagalIi, Per l’italianitä dei cognomi nella Provincia di Trie-
ste, Trieste 1929, str. 295.
(13)	Fondo Marenzi pri Državnem arhivu v Trstu.
i tržaškem procesu
drž. tajništva, omenja pa še 4 druge dokumente, ki vsi obravnavajo to intervencijo. Lani poleti sem srečal pok. dr. Čermelja na njegovem sprehodu od stanovanja v Dvor-žakovi ulici do Ajdovščine in sem ga vprašal, če ve za to intervencijo. Odgovoril mi je, da o intervencijah v procesu ve samo tisto, kar je pisal v svojih spominih. Obljubil sem mu, da bom te dokumente dal prekopirati in mu jih prinesel. Res sem to storil in sem mu s temi kopijami prišel voščit ob 90-letnici. Ker v naši literaturi še nisem zasledil nič napisanega o tem posredovanju, zato bom ob tej priložnosti predstavil te dokumente in jih primerjal s potekom 2. tržaškega procesa.
Dr. Čermelj poroča v svojih spominih (Med prvim in drugim tržaškim procesom, stran 181-187), da je prvo posredovanje za obtožence prišlo do Mussolinija že v novembru 1941, še preden se je proces začel. Tedaj se je za obtožence zavzel sosvet ljubljanske pokrajine in nekaj drugih javnih delavcev; s posredovanjem ljubljanskega škofa so poslali spomenico Mussoliniju; med procesom sta pri Mussoliniju posredovala člana Akademije znanosti in umetno-
sti iz Ljubljane prof. dr. ing. Milan Vidmar in Oton Župančič na pobudo akademika prof. dr. Frana Ramovša. V Rimu se je za obtožence zavzemal bivši tržaški škof dr. L. Fogar (ki se je naslednje leto zavzemal tudi za pomilostitev Toneta Tomšiča) in pa primorski politik dr. Janko Kralj (zadnjega dr. Čermelj ne omenja z imenom, mi je pa v pogovoru omenil, koga je pri tem mislil).
Drugi tržaški proces pred Posebnim sodiščem za zaščito države se je začel v ponedeljek, 1. decembra 1941. Tukaj moram omeniti, da je v obeh Čermeljevih knjigah spominov (Ob tržaškem procesu ter Med prvim in drugim tržaškim procesom) glede datumov napaka, ker šteje 2. december za ponedeljek in ima zato datume vse pomaknjene za dan naprej do usmrtitve, tedenski dnevi so pa pravilni. Zasliševanje obtožencev je trajalo ves teden, do sobote 6. decembra. V nedeljo 7. decembra in v ponedeljek 8. decembra sodišče ni zasedalo (8. decembra je bil cerkveni in državni praznik), med tem pa so že potekale vatikanske intervencije. 5. decembra je teiegrafiral drž. tajniku kardinalu Maglioneju mons. William Godfrey, apostolski delegat iz Londona, da ministri jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu prosijo za papeževo posredovanje za Slovence, ki jim sodijo v Trstu (dokurn. 219). Iz poznejše zahvale, ki je objavljena, lahko sklepamo, da je pobudo za posredovanje dal dr. Miha Krek, ki je bil tedaj podpredsednik jugoslovanske vlade v emigraciji in ki se je pozneje zahvalil mons. Godfreyu za uspešno posredovanje (dok. 277).
Brzojav je prispel 6. decembra in naslednjega dne je papež Pij XII. pooblastil mons. Carla Grana od drž. tajništva, da v sporazumu s kardinalom Maglionejem posreduje pri italijanski vladi za obtožence. Mons. Grano je 7. decembra šel k italijanskemu ambasadorju pri Vatikanu B. Attolicu in mu sporočil papeževo prošnjo. Attolieo »ni prikrival težave tega koraka« (tako poroča Grano), vendar je obljubil, da bo naslednjega dne govoril o tem z zunanjim ministrom grofom Cianom, želel pa je, naj to prošnjo ponovi tudi apostolski nuncij pri italijanski vladi mons. Francesco Borgongini Duca (Granov zapis pri dok. 219), 8. decembra zjutraj je grof Clano najprej sprejel ambasadorja Attolica, nato je govoril o obtožencih z Mussolinijem in ko je ob 13. uri sprejel nuncija Borgongini Duca, mu je lahko že sporočil Mussolinijev odgovor. Ciano je tako sporočil Mussolinijeve besede: »Intelektualci bodo kaznovani prizanesljivo, komunisti bodo dobili zaporne kazni od 3 do 30 let, teroristi pa bodo obsojeni na smrt; treba je postopati odločno, da se v prihodnjih letih ne bo podvojilo število slovanskih hujskačev« (dok. 228). Iz tega odgovora vidimo, da je bil »duce« dobro poučen o procesu, vedel je za tri skupine obtožencev in tudi kazni je že vnaprej določal, četudi je dejansko potem nekoliko drugače izpadlo.
V torek, 9. decembra, je na procesu govoril državni tožilec in predlagal 12 smrtnih obsodb, 46 zapornih kazni od 3 do 30 let in 2 oprostitvi. V sredo, 10. decembra, je zjutraj govoril kardinal drž. tajnik z ambasadorjem Attoli-com in ker je že bilo znano, da so na procesu predlagane smrtne kazni, je prosil v papeževem imenu za spremembo smrtne kazni v zaporno, Attolieo pa mu je zagotovil, da so obtožbe zoper Slovence tudi v Rimu »natančno pretresli«. Kardinal Maglione je tedaj brzojavil v London mons. Godfreyu, da je papež priporočil italijanski vladi pomilostitev (dok. 224). Zvečer istega dne je Attolieo na sprejemu na
japonski ambasadi sporočil mons. Ambrogiu Marchioniju, tajniku apostolske nunciature v Italiji, da vatikanska posredovanja niso bila uspešna (dok. 228).
Odkar je bilo znano, da je predlagano 12 smrtnih kazni (v Trstu so imeli pripravljenih že 12 krst zanje), so prišle v Vatikan še tri prošnje za posredovanje. 10. decembra je brzojavil nuncij iz Lizbone (op. 1 pri dok. 219), 11. decembra je spet brzojavil mons. Godfrey iz Londona (dok. 226), istega dne je pisal tudi tržaški škof A. Santin in poslal prošnjo slovenskih duhovnikov tržaške škofije, ki prosijo za papeževo posredovanje za obtožence. Ta zadnji dopis ni natisnjen, izvemo pa zanj iz dopisa, ki ga je pisal kardinal Maglione škofu Santinu 17. decembra in kjer piše, da je po papeževi odločitvi državno tajništvo uspešno izvedlo potrebna posredovanja pri pristojnih organih, da bi dosegli milost za vse obtožence in spremembo smrtne kazni (dok. 234).
Od srede, 10. decembra, do sobote, 13. decembra, so na procesu v Trstu govorili branilci. Kako je v Rimu med tem potekalo ponovno vatikansko posredovanje, iz objavljenih dokumentov bolj malo izvemo. V petek 12. decembra, je kardinal Maglione ponovil ambasadorju Attolicu prošnjo za intervencijo, da bi vsaj smrtne kazni spremenili v zaporne (dok. 226).
V nedeljo, 14. decembra, je sodišče izreklo 9 smrtnih kazni, 47 zapornih kazni od poldrugega leta do 30 let ter 4 oprostitve. Na smrt so bili obsojeni: od intelektualcev — dr. Čermelj, dr. Teodor Sardoč in dr. Anton Ščuka; od komunistov — Viktor Bobek, Ivan Vadnal in Pino Tomažič, od »teroristov« pa Ivan Ivančič, Franc Kavs in Simon Kos. Od izreka smrtne kazni do njene izvršitve ni poteklo niti 24 ur; kako so v tem kratkem času potekale intervencije, ni znano, vemo samo za rezultat, da so bili namreč pomi-loščeni Čermelj, Kavs, Sardoč in Ščuka, torej vsi intelektualci in en »terorist«. To naj bi bila torej tista Mussolinijeva »prizanesljivost«, pet obsojencev pa je bilo v ponedeljek 15. decembra zjutraj ustreljenih. Dr. Čermelj poroča v svojih spominih, da je bil to prvi in edini primer pred Posebnim sodiščem, da je bil kdo od obsojenih na smrt pomiloščen: pri tem piše: »Še danes ne vem, kako da sem bil pomiloščen«. Če po skoraj 40 letih sedaj pregledamo vsa posredovanja, za katera vemo, lahko rečemo, da je verjetno največjo težo in veljavo imelo vatikansko posredovanje, ki je bilo pač na diplomatski ravni in ga že zaradi tega ni bilo mogoče zanemariti.
Dr. Tone Ferenc je v svoji knjigi Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940 (Lj. 1977) na str. 211-220 opisal nekatere podrobnosti ob tej obsodbi, ki dr. Čermelju niso bile znane. Tako je dr. Ferenc v delovodniku predsedstva italijanske vlade našel še več imen posameznikov in društev, ki so se zavzemali za pomilostitev obsojencev, prošenj samih pa ni našel. Prav tako je v italijanskih dokumentih našel podatek, da je v času med 9. in 14. XII. 1941 italijansko notranje ministrstvo (notr. minister je bil Mussolini) telefoniralo visokemu komisarju ljubljanske pokrajine E. Grazioliju, naj sporoči, koga od tistih, ki so bili predlagani za smrtno kazen, bi predlagali za pomilostitev. Grazioli je brzojavno predlagal pomilostitev Čermelja, Sardoča, Ščuka in Tuta. Dr. Ferenc opozarja tudi na posebno razvrstitev obsojencev v smrtni obsodbi, saj so bili (razen P. Tomažiča) pomiloščeni tisti obsojenci, ki so bili v sodbi postavljeni na liho mesto.

tena a mtem® a ntenaamtemis) a ntena mrataginiD an
Prof. Anion Požar gost DSI
ton Požar podal Izčrpno podobo o delu slovenskega duhovnika Virgila Šče-ka, nekdanjega poslanca v italijanskem parlamentu in vsestranskega kulturnega, duhovnega in političnega delavca na Primorskem.
Za kroniko zabeležimo tudi srečanje z likovnikom Edijem Žerjalom. Pripravil ga je Slovenski kulturni klub in je bilo na sporedu 26. marca.
t LOJZE ELIJA
Ob koncu lanskega leta je v Venezueli umrl slovenski časnikar in pisatelj Lojze llija. Rodil se je leta 1905 v Spodnjem Brniku pri Cerkljah, končal pravne študije v Ljubljani In se posvetil časnikarstvu. Po vojni se je kot politični begunec izselil v Venezuelo. Napisal je povest Iz domobranskega okolja »Huda pravda« In roman »Zadnji ljubljanski rabin«.
t ANTON SLODNJAK
V	nedeljo, 13. marca je v Ljubljani umrl literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Rodil se je leta 1899 v Bodkovcih v Slovenskih goricah. Znani so njegovi trije biografski romani o Prešernu (»Neiztrohnjeno srce«), o Levstiku (»Pogine naj pes«) In o Cankarju (»Tujec«),
»MUTASTI BRATJE«
NA KOROŠKEM
V	nedeljo, 24. aprila je Slovensko stalno gledališče iz Trsta gostovalo v mestnem gledališču v Celovcu z igro Matjaža Kmecla »Mutasti bratje«. Gostovanje je priredila Slovenska prosvetna zveza v Celovcu ob 75-letnici delovanja.
Srečanja v Peterlinovi dvorani
Skupna pesem mladinskih in otroških zborov na reviji Pesem mladih 83
PESEM MLADIH
Na letošnji mladinski reviji pevskih zborov, ki jo vsako leto v marcu prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov s Tržaškega, je nastopilo 15 otroških in
mladinskih zborov. Na koncu so mladi pevci skupaj zapeli Ljubke Šorlijeve in Harejevo »Pesem primorske mladine«. Na odru je vsega skupaj nastopilo o-krog 500 otrok.
Med predstavitvijo knjige
»Tiha asimilacija« v DSL Od leve S. Pahor, D. Sedmak,
R.	Dolhar in E. Susič
Društvo slovenskih izobranžencev je svojo intenzivno dejavnost nadaljevalo tudi v marcu in aprilu. 7. marca so na občnem zboru pregledali delo, opravljeno od prejšnjega občnega zbora, volitve novih organov pa so odložili na poznejši čas. Naslednji ponedeljek,
14.	marca, je v DSI predaval prof. Stanko Ojnik iz Ljubljane o novem cerkvenem zakoniku. 21. marca je bila na spo-
redu predstavitev knjige »Tiha asimilacija«. Predstavili so jo Rafko Dolhar ter avtorja Emidij Susič in Danilo Sedmak. V ponedeljek, 28. marca, je bil gost v društvu tržaški škof Lorenzo Bellomi. Podal je velikonočno misel in voščila za praznik. Prvi večer v aprilu ja bil posvečen dvojnemu nagrajevanju, o čemer poročamo na drugem mestu. 18. aprila pa je duhovnik prof. An-
VESELA POMLAD v Rimu
Na zadnjo aprilsko nedeljo je v Rimu gostoval Mlajši mladinski pevski zbor VESELA POMLAD, ki ga vodi g. Franc Pohajač. Skupno z vokalno-instru-mentalnim ansamblom ZVEZDE je 50 mladih pevcev priredilo koncert za rimske Slovence, povezane v društvu »Anton Martin Slomšek«. Koncert je uspel skoraj triumfalno predvsem zaradi neke osnovne prisrčnosti, ki je dajala ton srečanju med mladimi gosti s praga domovine na severu in med rojaki, ki že desetletja prebivajo v italijanski prestolnici in jim je redko dano, da si lahko dajejo duška ob ljubljenih, pogrešanih melodijah svoje mladosti in svojih rojstnih krajev.
Pevci Vesele pomladi so si skupno z ansamblom Zvezde ter starši in prijatelji ogledali tudi rimske znamenitosti v vzdušju izrednega svetega leta. Na dan nastopa pa so bili tudi na trgu Svetega Petra, kjer so prvič lahko videli in slišali papeža Janeza Pavla II.
Mlajši mladinski pevski zbor Vesela pomlad slavi letos 5-letnico svojega obstoja in delovanja, ki je bilo deležno že lepih priznanj, začenši z uspehom na lanskem nastopu v Zagorju, kjer
imajo vsako leto revijo mladinskih zborov Slovenije. Odločilno zaslugo za nastanek in uspehe Vesele pomladi ima njen dirigent g. Franc Pohajač, čigar glasbeno poslanstvo med našo mladino v zamejstvu je že vrsto let plodno in polno navdušene ljubezni. Medtem ko je bila večina udeležencev rimske turneje še polna lepih vtisov in neizbežne utrujenosti, je g. Pohajač že krenil na novo pot: z ansamblom Galebi se je odpravil med rojake v Belgiji, načrti za nove pobude pa medtem ne spijo. Slovenska zamejska javnost
Pogled na del občinstva med koncertom Vesele pomladi v ulici Botteghe Oscure v Rimu
s simpatijo in hvaležnostjo spremlja to ljubeče prizadevanje, ki uvaja naše najmlajše v svet glasbe, pa tudi v svet discipline, prijateljstva in narodne zavesti.
REVIJA VELIKONOČNIH PESMI
V nedeljo, 17. aprila je Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem priredila v cerkvi sv. Janeza Bosca pri Salezijancih v Trstu koncert s programom velikonočnih pesmi. Na koncertu je nastopilo šest zborov. To je bil drugi koncert zveze na temo. Lani so v cerkvi v ulici S. Anastasia nastopili zbori s programom postnih pesmi.
Nagrada Vstajenje in Černetov sklad
V Peterlinovi dvorani v Trstu so 11. aprila slovesno podelili letošnjo nagrado Vstajenje in nagrado iz sklada Dušana Černeta. Letošnja podelitev nagrade Vstajenje je bila dvajseta, prejela pa jo je tržaška pisateljica Zora Tavčar za knjigo Veter v laseh, ki je izšla lani pri Mohorjevi družbi v Celju. Utemeljitev nagrade je na lepo obi-
skanem večeru prebral predsednik komisije prof. Martin Jevnikar. Denarno nagrado pa je v imenu openske Hranilnice in posojilnice izročil njen predsednik inž. Milan Sosič. Pri slovesnosti sta sodelovala tudi igralka Mira Sardočeva, ki je prebrala nekaj odlomkov iz nagrajene knjige, in kitarist Marko Feri.
V drugem delu slovesnega večera je Saša Martelanc predstavil letošnje nagrajence Černetovega sklada. To nagrado, ki je bila tokrat podeljena že osmič, so letos podelili slovenskemu oddelku Ljudskega radia Gorica. Nagrado je prevzel dr. Danilo Čotar, izročil pa jo je član odbora Černetovega sklada časnikar Egidij Vršaj.
Podelitev nagrade Vstajenje pisateljici Zori Tavčar
Nekateri člani slovenskega oddelka Ljudskega radia Gorica
30 let ansambla Avsenik
Ko se je pred 30 leti začel po etapah sestavljati kvintet bratov Avsenik, se gotovo nikomur ni sanjalo, da se rojeva fenomen, ki mu bo usojeno dobiti evropske razsežnosti. To neslute-no je danes potrjeno v nekaj številkah: 30 milijonov plošč, 6.500 koncertov doma in po vsej Evropi, ter blizu 700 izvirnih melodij Slavka Avsenika, »harmonikarja z zlatimi prsti«, kot poudarjajo glasbene agencije, gramofonske družbe in radiotelevizijske postaje ta-korekoč od Jadrana do Severnega morja. V jubilejnem letu bo Avsenikov ansambel s starimi in novimi melodijami prepotoval najprej vso Slovenijo, zatem velik del zahodne Evrope, nazadnje pa še tiste dele Združenih držav in Kanade, kjer prebivajo slovenski izseljenci. Slovesen začetek turneje ob 30-letnici je bil 8. aprila na Bledu, kjer se je v veliki športni dvorani
1. maja, na praznik dela je slavil 70. rojstni dan prof. Martin Jevnikar, naš neutrudni sodelavec, urednik Primorskega slovenskega biografskega leksikona, avtor številnih radijskih oddaj s področja literarne zgodovine in vsestranski kulturni delavec. Profesor Jev-
zbralo nad 5.000 gostov iz Slovenije, zamejstva in zdomstva, bilo pa je tudi veliko Avsenikovih prijateljev iz vsega nemško govorečega sveta. To je bil večer priznanj, kolajn in navdušenega ploskanja. Spet se je pokazalo, da imamo opraviti z izrednim pojavom na področju tiste glasbene zvrsti, ki je nekje med lahko glasbo in med folklornimi reminiscencami. »Lahka glasba v narodni noši«, je dejal nekdo, in pripomnil bi še, da sta v ozadju tega uspeha sveža domiselnost in profesionalno garaštvo. V svetu že omenjenega tipa glasbe je Avsenik že dolgo mednarodno blesteča zvezda, njegov uspeh pa je v zadoščenje tudi vsem, ki jim je ljubo pri srcu, da je tuja simpatija do Avsenikov postala tudi simpatija do Slovenije, sicer — ne po lastni krivdi — premalo cenjene v svetu, kateremu zgodovinsko in značajsko pripada.
nikar ne pozna počitka in tudi drugih ne pusti počivati. Bil je med ustanovitelji literarne nagrade Vstajenje, dijaškega lista Literarne vaje in sprožil je še nič koliko drugih pobud na kulturnem področju. Ob jubileju mu kličemo še na mnoga leta!
JANKO ZERZER —
NOVI PREDSEDNIK KKZ
V	petek, 27. marca je imela Krščanska kulturna zveza na Koroškem jubilejni občni zbor ob 75-letnici ustanovitve. KKZ združuje kulturna društva in združenja katoličanov na Koroškem. Novost na jubilejnem občnem zboru je bila izvolitev dr. Janka Zerzerja za predsednika. Le-ta je zamenjal dolgoletnega in zaslužnega duhovnika in kulturnega delavca župnika Lovra Kašlja. Dr. Janko Zerzer se je rodil 1935. leta v Svečah, študiral pa je na Dunaju.
NOVA CERKEV V ANKARANU
V	nedeljo, 20. marca je koprski škof Janez Jenko blagoslovil temeljni kamen nove bodoče župne cerkve v Ankaranu. Za gradnjo nove cerkve sv. Nikolaja si zelo veliko prizadeva župnik Miklavc.
GLAS SKA
Pred kratkim je prispela ¡z Buenos Airesa nova številka Glasa Slovenske kulturne akcije, ki prinaša obilico novic o življenju Slovencev v Argentini. Na prvi strani je članek, ki govori o obisku slovenskega metropolita škofa Šuštarja pri SKA. Članek je opremljen s fotografijo. Glas poroča tudi o novih rednih članih SKA, o delu svojih članov in o kulturnih večerih. V rubriki Slovenski trenutek poroča o Slomškovem simpoziju v Rimu In o novih Gor-šetovih kipih ter o Dragi '82.
Martin Jevnikar ■ 70-letnik
MARTIN JEVNIKAR
Zamejsko in zdomska literatura
Nova pesniška zbirka Štefana Tonklija
Goriški pesnik Štefan Tonkli je izdal 1982 v Gorici novo pesniško zbirko z naslovom Ob 50-letnici smrti goričkega nadškofa msg. F.B. Sedeja, 28.11.1931-28.11.1981. To je že 12. Tonklijeva pesniška zbirka, vse je založil sam, razen dveh so izšle vse v Gorici, na vseh se je podpisal s psevdonimom, največkrat kot Venceslav Sejavec, zadnja zbirka pa je brez vsakega podpisa, navedena ni ne Gorica, ne letnica, ne tiskarna. (Glej Mladika 1982, 77],
Kot že nekaj prejšnjih zbirk je tudi ta sestavljena iz priložnostnih in religioznih pesmi. Na začetku so štirje soneti o nadškofu Sedeju, o katerem pravi, da je dvignil porušeno goriško nadškofijo iz razvalin prve svetovne vojne, bil za čredo »zvest pastir / In ljubil vse si brez razlike, / vsem milost si delil in mir«. Toda fašistično na-
silje in sovraštvo sta ga prisilila k odstopu: »Če Sveti oče ukaže — bom ubogal, / čeprav sem žalosten, da bi umrl.« In res je kmalu umrl, tisoči pa so ga spremili v zadnje počivališče na Sveti gori - Skalnici. Prihranjeno mu je bilo trpljenje, ko sta čez 13 let v njegovi rojstni vasi padla dva svečenika, »brez krivde padla sta kot mučenika«.
Nato se v šestih pesmih obrača na sv. Katarino Sien-sko, zavetnico Italije, in jo prosi, naj reši Italijo, ki je bolj sprta kot v dobi guelfov in gibelinov:
»... Kakor meč resnice
zgibaj vse od desne do levice,
nizkim in velikim zbij orožje,
da jih strah bo zadnje sodbe: božje —
da se zlim odrečejo naklepom
in se uklonijo vsi božjim sklepom.«
V	Voščilu poje o papežu mučencu, ki hodi preko morij in sveta ter oznanja dobroto odpuščanja. »Noč se umika, / nova zarja / že pronika« in bo razlila na človeški rod »mir nebeški«.
V	štirih sonetih poje o bizantinskem cesarju Herakliju, ki je premagal Parte in jih hotel z bleskom pridobiti za Kristusa. Šele po duhovnikovih besedah spozna, da je težko hoditi za Kristusom mučencem:
»Težka za Kristusom je hoja in dasi slavna, čudovita, bo z znojem in krvjo oblita duha pot in ne bo brez boja.«
Ostale pesmi imajo religiozno vsebino. Tako je Pilat obsodil nedolžnega Jezusa, ker se je bal starešin. Po isti poti trpljenja, kot sta šla Adam in Eva iz Raja, je stopal Sin božji, da »prekletstvo zemlje spet z nebesi spravi«. Vstali Zveličar je učence prepričal, da je »ljubezni vir«. Kaktus požene čez noč iz suhih vej čudovite cvetove, »če trkal bi v zavrženo srce, / morda bi blagi zvoki se odzvali«. Misel na smrt ga ne plaši, saj je šla davno pred njim mati. Boji se atomskega razdejanja. Člo-
veški rod je podoben brezmočnemu detetu, pomaga mu lahko samo dobri Gospod. Jezus je ljubil vse stvarstvo:
»Vedno še ljubi vse stvarstvo, prosi, da milost in mir bosta vse sreče izvir, sveto njegovo vladarstvo.«
V zadnji pesmi Bog in človek poje, da je Bog stvarjenje in življenje, vse človeško pa je minljivo, samo Bog preusmerja nam duha »iz zablod in iz gorja / v jasnost več-nostnih steza«.
Tonklijeva najnovejša zbirka je vsebinsko mnogovrstna, vendar bolj priložnostna kot izpovedna. Čutiti je, da pesnik išče snov, podaja pa jo na tradicionalen način. Ni več tistega poleta, ki je nekoč odlikoval Tonklija, ko je njegov pesniški svet segal od Slovenije do Argentine, ko ¡e pel o trpljenju slovenskih ljudi med obema vojnama in pod fašizmom, ko so bile njegove pesmi polne kraške lepote. Še vedno ljubi sonetno obliko in ciklično ustvarjanje, enako spretno pa poje tudi v prostih verzih. Jezik je preprost, saj pesnik ne išče in ne ustvarja novih primer, poje naravno in stvarno.
ene@©e[fiieocene@©e[]ieocene©©eoDeocene®
KNJIGE
OCENA PROFESORJA BOGDANA NOVAKA
O KNJIGI TRST 1945 -49
Nadja Maganja, Trieste 1945-1949. Nascita del movimento politico autonomo sloveno. Trst, Krožek za družbena vprašanja »Virgil Šček«, 1980. 267 str.
Prvotno je bila to disertacija, ki jo je gospa Nadja Maganja Jevnikar zagovarjala z najvišjo oceno novembra 1979 na tržaški univerzi. Razumljivo je, da jo je napisala v italijanščini, čeprav je tržaška Slovenka. Naslednje leto je prejela zanjo nagrado »Dr. Frane Tončič« in Krožek za družbena vprašanja (ul. Machiavelli 22, Trst) jo je izdal v broširani obliki.
Avtorica, ki se naslanja na arhivsko gradivo in na pisanje takratnega časopisja, predstavlja nastanek in delovanje dveh slovenskih nekomunističnih strank — liberalne Slovenske demokratske zveze (SDZ) in katoliške Slovenske krščansko socialne zveze (SK SZ) — v Trstu oz. v Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki je nastalo septembra 1947. Študija se konča z opisom prvih upravnih volitev junija 1949. Do nastanka STO vključuje
v opis tudi goriško pokrajino, ki jo je, tako kot Trst, upravljala britansko-ame-riška Zavezniška vojaška uprava (ZVU). SDZ je bila namreč ustanovljena januarja 1947 v Gorici in skoraj eno leto je minilo, preden se je ustanovila tudi v Trstu. Avtorica zelo dobro obrazloži razloge te zamude': v Gorici, kjer je imela katoliška skupina politično premoč, je nastala SDZ kot koalicijska stranka, v izvršnem odboru katere so bili katoličani in liberalci enakopravno zastopani. V Trstu je bil položaj različen. Trst je bil tradicionalna trdnjava liberalcev in ti niso bili pripravljeni odpovedati se svoji vodilni vlogi. Tako je bila koalicija šibka že od začetka, kar katoličanov ni zadovoljevalo. V izvršnem odboru so dosegli le tretjino predstavnikov, podrejeno vlogo pa so igrali tudi v drugih ozirih. Ker so se nesporazumi nadaljevali, so se katoličani odločili za reorganizacijo in so avgusta 1948 ustanovili lastno politično stranko SKSZ.
Najpomembnejši prispevek Maga-njeve je v njeni analizi Neodvisnih Slovencev, levičarske skupine, ki je bila dejavna v Trstu. Ker je imela dostop do arhiva te skupine, ji je bilo mogoče dokumentirati velike napetosti, ki so razdvajale mogočni komunistični blok, ki so ga sestavljali italijanski in slovenski komunisti ter njihove množične organizacije, vključno
slovenska Osvobodilna fronta. Celotni komunistični blok je predstavljala krovna organizacija Slovensko - italijanska antifašistična unija — Unione Antifascista Italo-Slava (SIAU-UAIS). Voditelji Neodvisnih Slovencev, ki so predstavljali svojo skupino v izvršnem odboru SIAU-UAIS, niso bili komunisti, vendar so podpirali Titovo partizansko gibanje tako med drugo svetovno vojno kot po njej. S časom pa so bili Neodvisni Slovenci vedno bolj razočarani nad politiko SIAU-UAIS. Obsodili so teror, ki so se ga komunisti posluževali proti svojim slovenskim političnim nasprotnikom. Primer tega je bila u-grabitev 31. avgusta 1947 in nato izginotje dr. Andreja - Slavka Uršiča, u-rednika Demokracije, ki je bila uradno glasilo SDZ v Gorici. Obstrukcioni-stično politiko komunističnega bloka proti ZVU so ocenjevali kot škodljivo slovenskim narodnim koristim v Coni A. Iz istih razlogov so ugovarjali »fra-tellanzi« ali slovensko - italijanskemu »bratenju«, ki ga je širila SIAU-UAIS in ki je šibilo narodno zavest slovenskih delavcev. Do pomladi 1948 je o-stal spor notranja zadeva vodstva SIAU-UAIS, za katero člani niso vedeli. Nato so Neodvisne Slovence javno napadli v tisku SIAU-UAIS in prišlo je do končnega preloma. Čeprav so bili nekateri znaki te napetosti že znani, jih je zdaj Maganjeva utemeljila z do-
kumenti. Pokazala je tudi, da so bile omenjene pritožbe ravno take kot tiste, ki so kake dve leti prej povzročile prelom med liberalci in katoličani ter slovensko Osvobodilno fronto.
Med ostalimi dejavnostmi SDZ, SK SZ in Neodvisnih Slovencev, ki jih opisuje Maganjeva, so njihovi napori za obrambo STO in njihove zahteve, da bi se priznale slovenske narodne pravice, kot jih je jamčil Stalni statut STO. Medtem ko sta SDZ in SKSZ predložili Slovensko narodno listo, ki sta jo podpirali obe stranki na volitvah leta 1949, so ostali Neodvisni Slovenci ne-angažirani, čeprav so simpatizirali s Slovensko narodno listo.
Veliko dragocenih podatkov je v številnih in obširnih opombah. Prav prideta tudi bibliografija in osebno kazalo.
Čestitati je treba Maganjevi za podrobno raziskavo, kritično analizo arhivskega gradiva in objektivni prikaz zelo zapletenega in občutljivega predmeta.
prof. Bogdan C. Novak
(prevedeno iz Slovene Studies 1982, 1)
RADO L. LENČEK: STRUKTURA IN ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA
Slavica Publishers Inc. v Kolumbu-su, Ohio ZDA, največja založnica ameriških slavističnih publikacij, je pred kratkim izdala monografijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika, seveda v angleščini. Napisal jo je dr. Rado Lenček, redni profesor na Kolumbijski univerzi v New Yorku, poznan tudi v Gorici in Trstu, ker je v prvih povojnih letih tukaj poučeval na slovenskih srednjih šolah in sodeloval na radiu. V ZDA se je izpopolnil v poznanju vseh slovanskih jezikov, ker je večkrat dalj časa študiral v Rusiji, Bolgariji in Jugoslaviji, in se uveljavil, da je med največjimi slovanskimi jezikoslovci v Ameriki, predsednik tamkajšnjega slavističnega društva, ki izdaja publikacije visoke znanstvene vrednosti.
Nova knjiga — Struktura in zgodovina slovenskega jezika — obsega 365 strani in vsestransko in izčrpno predstavlja slovenski jezik. Začenja z zgodovinskim ozadjem, z naselitvijo v da-
našnji domovini, z oblikovanjem samostojne slovenščine, nato primerja slovenščino z ruščino, s srbohrvaščino, še posebej s kajkavskim in čakavskim narečjem, ki sta soseda slovenščini. Osrednji del knjige predstavlja zgodovina slovenskega jezika. Tukaj ga zanima staroslovanska osnova, koliko je v današnji slovenščini še staroslovanskih besed ali osnov, ki so skupne vsem slovanskim narodom, nato spremlja slovenščino od leta tisoč, ko so bili zapisani Brižinski spomeniki, prva besedila v slovenščini, do 1500, ko je Trubar začel tiskati knjige. Od Trubarja naprej do 1800 se je slovenščina močno razvila prav zaradi knjig, iz narečij je počasi nastajala knjižna slovenščina. V teh poglavjih prikazuje vse jezikovne spremembe od palatalizacij do moderne vokalne redukcije in premikov akcentov — vse s primernimi kartami in črteži, da si bralec more predstavljati, kje so nastopili razni pojavi in kako so se razširili po posameznih pokrajinah.
V poglavju Oris strukture sodobne slovenščine podaja sklanjatve in spregatve pregibnih besednih vrst, prav tako pregledno dialektično razčlenjenost slovenščine. Za zgled navaja tudi dva teksta sodobnega jezika v knjižni slovenščini, v fonetičnem zapisu in v angleškem prevodu. Na koncu je skoraj 50 strani Bibliografije spisov o slovenskem jeziku.
Knjiga Rada Lenčka Struktura in zgodovina slovenskega jezika je svojevrstno delo, kakršnega nimamo v slovenščini. Tu je na kratko podan ves razvoj slovenskega jezika od njegovega začetka po naselitvi v sedanjih krajih do danes. Nakazane so spremembe, ki jih je doživela slovenščina, kaj je ohranila prvotnega, kar je bilo skupno vsem Slovanom v pradomovini, in kaj je razvila svojega, da je postala samostojen jezik.
Knjiga torej ni navadna slovnica, po kateri bi se tujci učili našega jezika. Namenjena je izobražencem, predvsem tujim slavistom, da bodo mogli iz nje spoznati problematiko slovenskega jezika in ga primerjati z drugimi slovanskimi jeziki. V tem pogledu in namenu je knjiga odlično delo, v angleščini dostopno vsemu kulturnemu svetu. Posebnost in vrednost knjige je tudi v tem, da so vse slovenske besede ak-centuirane, da jih tujec lahko pravilno prebere.
Martin Jevnikar
KULTURNA IZKAZNICA ALPE ADRIA
V roke nam je prišla ipo obliki majhna, a skoraj predebela ¡knjižica z naslovom Alpe-Ad-ria. Gre za seznam muzejev in drugih ustanov, ki so se vključile v ¡kulturno izkaznico skupnosti Al-pe-Jadran. Omenjeni Delovni skupnosti Vzhodnih Alp ¡predseduje v letih 1983-84 ravno naša dežela ter zaobjema ¡nekako 26 milijonov prebivalcev v osrčju Evrope. V njej sodelujejo republiki Slovenija in Hrvatska, avstrijske dežele Koroška, Štajerska, Gornja Avstrija in Salzburška, svobodna država Bavarska iz Nemčije ter italijanske dežele Veneto, Furlamja-Jutijska Benečija in Tridentinsko Gornje 'Poadižje. Za to zadnjo deželo seznama v publikaciji še ni.
Naslovi muzejev in drugih kulturnih ustanov se zvrstijo po posameznih deželah in republikah najprej v nemščini, nato v hrvaščini, ¡nakar sledijo v italijanščini in končno v slovenščini. Podatki pri posameznih naslovih niso enotn-o zasnovani. V seznamih nekaterih ¡dežel so namreč navedene zbirke v muzeju iin urnik, pri nekaterih pa tega ¡sploh ni. Največ muzejev je ¡naštetih za Bavarsko, najbolj podrobne podatke pa je morda pripravila Slovenija, ker je poleg zbirk in urnika ¡navedla tudi, kaj ¡posamezni muzeji vključujejo.
Med muzeji v ¡naši dežeili so omenjene tudi nekatere slovenske kulturne ustanove ¡na Tržaškem, ‘in sicer: Muzej Kraška hiša in Zadruga Naš Kras v Repnu, Etnografski muzej v Skednju, Muzej ¡¡n ¡arhiv Slovencev v Italiji pri Narodni 'iin študijski knjižnici pa še Slovensko stalno gledališče. Omenjena je tudi Knjižnica srbske pravoslavne verske skupnosti v Trstu.
Kljub neenotnemu kriteriju glede navedb pri posameznih deželah bo ta »kulturna izkaznica« dobrodošeJ vodič vsem tistim, ki si bodo želeli ogledati tako zelo številne in pomembne muzeje ¡¡¡n druge kulturne ustanove ¡v ¡naštetih državah.
Škoda, da strani v publikaciji niso oštevilčene in da ni ¡nikjer navedeno, kdo je izdal ¡¡n ¡miti letnica izida. Pa tudi kazalo bi bilo potrebno 'iin koristno.
M.B.
Agencija za pomirjenje živcev
JUGOSLOVANI V TRSTU
(Glej Murnovo pesem Vlahi)
Z Dixani pod pasho gredo, v plavih kavbojkah gredo, k tlom sklonjeno glavo, s kavo v najlonih gredo in se držijo žalostno, ker so zaprli mejo, da nikoli tako.
S Pologom v jetrih gredo, brez bencinskih bonov gredo in zdaj z desno roko in zdaj z levo roko Dixane prekladajo žalostno, ker plačali so slano, da nikoli tako.
Z Dixani pod pasho gredo, v plavih kavbojkah gredo,
s kavo v najlonih gredo in mislijo na mejo in naprej gredo in nazaj gredo in zakolnejo še za slovo, da nikoli tako!
OBJAVA
Slovenskega lovskega društva v Trstu Opozarjamo svoje člane-lovce, da pri lovu na področju vzhodnega tržaškega Krasa pazijo, da namesto srn ne bodo streljali Bosancev, ki tam tihotapijo kavo iz Trsta.
Pred streljanjem naj vsakemu lovskemu objektu pre-štejejo noge.
Slovensko lovsko društvo v Trstu
BRZOJAVKA IZ PEKLA
ob proslavi požigalca Narodnega doma Francesca Giunte Še Dante si ni mogel izmisliti takšnega pekla, kakršen je ta! Delati moram habilitacijo iz slovenščine! Kako naj prevedem EIA E1A ALALA?
Frančišek Giuntič
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
3{m5Ie
Anton Koršič
■	Serijsko pohištvo
■	Pohištvo po meri
■	Preureditve
Pi odajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326
POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
Listnica uprave
Nadaljujemo z objavo seznama letošnjih prijateljev MLADIKE. Podporniki Mladike so bralci, ki so si sami zvišali naročnino preko 10.000 lir.
PODPORNIKI MLADIKE:
—	Emil Valentinčič, Gorica, 20.000 Lir
—	Mirko Brezigar, Vicenza, 30.000
—	Kazimir Humar, Gorica, 20.000
—	Štefan Tonkli, Gorica, 25.000
—	Luigi Dovgan, Trst, 20.000
—	Frančiška Hladnik, Gorica, 15.000
—	Marija in Marko Udovič, Trst 50.000
—	Gizela Vidav, Trebče, 15.000
—	Frančiška Pintar, Ščedna, 15.000 Lir.
Podpornikom MLADIKE se iskreno zahvaljujemo.
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD:
—	po 2.000 Lir:
Ivan Sajovic iz Gorice, iz Števerja-na: Cvetka Terpin, Jolanda Koršič, Karolina Klanjšček in Ana Vogrič; iz Gorice: Jože Čotar, Vlado Kogoj, Rudi Mlakar in Danilo Čotar; iz Trsta: Natalija Vecchiet in Evelina Pahor; Miha Narobe iz Švice, Ana Kralj iz Trebč, Anica Gartner iz Jarčjega brda.
—	drugi darovi:
Metoda Žvanut iz Gorice 7.000 Lir, Marilka Čotar Koršič iz Gorice 12.000, Željka Simčič iz Gorice 7.000, Mario
Soban iz Gorice 12.000, družina Koren iz Gorice 10.000, Anica Železnikar iz Gorice 20.000, Verena Koršič Zorn iz Pariza 13.000, Ema Štrekelj iz Trsta
20.000,	Ivana Gherlani s Kontovela
4.000,	Livio Valenčič iz Trsta 2.500, Elizabeta Jazbec iz Nabrežine 15.000, Zora Tavčar z Opčin 30.000 Lir.
— Darovi v spomin:
N.N. ob obletnici smrti prof. Jožeta Peterlina daruje za Mladiko 30.000 Lir;
Nada Roberts v spomin na brata Dušana Černeta daruje za Mladiko 30 dolarjev.
Vsem se prisrčno zahvaljujemo.
in<
volioiosme
»Je res, da so te včeraj pri Zlatem fazanu vrgli skozi vrata za služničad?«
»Skoraj...«
»In ti so to prenesel?«
»Kaj še! Začel sem vpiti, da pripadam plemiški rodbini...«
»In potem?«
»So se mi na dolgo opravičevali, me spremili nazaj v hišo in vrgli iz hiše skozi glavna vrata«.
»Moj oče je milijonar«.
»Moj je še več: je biljarden Dela biljardske palice«.
Morski pes: »Presneto! Odkar sem požrl človeka z rešilnim gumijastim o-bročem, se ne morem potopiti več pod vodo«.
»Kaj delaš Nina s tem papirjem?« »Pišem zaročencu pismo«.
»Daj no, saj še pisati ne znaš«. »Vem, da ne znam. A tudi moj zaročenec ne zna brati«.
Škot je prišel v Rim. Šel je v bar in vprašal, koliko stane kava.
»900 lir«, mu odgovori natakar, »in 450, če jo popijete stoje«.
»In če jo popijem na eni nogi?«...
Voznik je hotel v bližnjem kraju izročiti blago. Ko je prišel tja, je prosil mimoidočega, naj malo drži njegove vajeti. Potnik pa je ošabno odvrnil: »Ne veste, da sem jaz advokat!...«
»O, nič ne de«, reče voznik, »saj se vseeno zanesem na vas«.
»Hočete mojo hčer torej?«
»Da«.
»Pa veste, da je edina hčerka?« »Vem. Meni je dovolj ena sama«.
Sodnik: »Obsojeni ste na trideset dni zapora!«
Zapornik: »Dobro, gospod sodnik, kje bom pa ponoči?«
Ponoči so napadli veliko oblačilni-co. Zjutraj je lastnik za reklamo pripel velik lepak: Tudi tatovi se najraje oblačijo v moji trgovini.
»Koliko let ima vaša žena?«
»Ko bi vedel. Sem se trudil, da bi stopila v trideseto leto, zdaj, ko jih ima, je pa ne morem spraviti naprej«.
»No, kako je z vašo ženo? So ji pijavke dobro dele?«
»Odlično, gospod doktor, samo če bi vedeli, koliko časa je trajalo, preden je vse pojedla!
Padalec se je pripravljal, da skoči brez padala. Prijatelji so to skušali preprečiti, toda brez uspeha. Tedaj je zavpil glavni pilot iz kabine: »Kaj se dogaja?«
»Nekaj strašnega. Miha je skočil brez padala«.
»Kaj že spet?«
Zid sedi v vlaku med nemškima nacistoma, ki ga hočeta provocirati. Toda Žid se ne zmeni zanju.
»Povej no, Žid«, reče končno eden izmed niju, »kaj si v resnici lopov ali bedak?«
Žid je za trenutek pomislil, nato pa odgovoril:
»Vesta, gospoda moja, med obema sem«.
»Si že slišal? Janez je nehal kaditi!« »Je kaj takega sploh mogoče?«
»Je, je. Svojo zadnjo cigareto je u-gasnil na bencinski črpalki«.
PLANINSKA TRANSVERZALA
1,	2,	3,	4,	5,	6,	7
1,	3,	B,	8,	T,	6,	9
10,	3,	T,	3,	11,	u,	R
7,	8,	B,	3,	R,	6,	D
12,	8,	R,	13,	14,	13,	5
15,	6,	Š,	3,	R,	11,	13
Tinko je med počitnicami obhodil šest pomembnih točk ob zahodnem slovenskem ozemlju. V beležnico si je zapisal kraje s številkami (iste številke pomenijo iste črke]. Kaj je spoznal ob koncu poti?
2, 13, 12, 3	1,6	14, 13, 10, 2, 11, 2
1, 2, 8, 15, 13, 5, 1, 7, 3
* * *
REŠITEV KRIŽANKE 2 (samo vodoravno): 1. kros, 3. rasa, 5. Primorka,
7.	kotenina,-im 9. Bariloče, -ci 11. askeza, 14. Bani, 15. post, 16. Milano, 18. jakost, 20. vaja, 21. vaza, 23. Sterne, -nd, 25. decimalka -tn, 27. Albanija, 29. matineja, 32. Lalo, 33. Sava.
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
IX. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1983. Izid bo javno razglašen oh slovenskem kulturnem -prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Set-tembre 85.
CENA 1000.- LIR