Marko Juvan IMAGINARIJ KRSTA V SLOVENSKI LITERATURI: MEDBESEDILNOST RECEPCIJE
Ljubljana, Revija Literatura, 1990
Juvanov knjižni prvenec je prvi samostojni založniški projekt revije Literatura, ki se, kot kaže, pripravlja na izdajanje serije z združevalnim naslovom Novi pristopi. Gre za izvirno zasnovano, obsežno raziskavo o mcdbesedil-nosti, tj. intertekstualnosti recepcije Prešernovega Krsta pri Savici v slovenski literarni produkciji od sredine prejšnjega stoletja do današnjih časov. Knjiga je nastala na podlagi nekoliko predelane magistrske naloge in je torej delo z znanstvenimi ambicijami, realizirano z vso potrebno akribijo in
ustreznim strokovnim instrumen-tarijem. Posamezna poglavja so bila večinoma že objavljena v strokovnem revialnem tisku. Glede na to bi pravzaprav lahko izšlo v katerikoli drugi znanstveni ediciji, vendar kljub temu prinaša v artikuliranje scientistično-humani-stičnega žanra na Slovenskem nekaj novosti, ki nemara najbolj izrazito resonirajo ravno z intelektualno klimo okrog Literature.
Med te novosti najprej sodi zelo poudarjeno reflektiranje lastne subjektivne ’vtkanosti’ v razpravo, zagotovo povezano s postmeta-fizično postmoderno ’kondicijo’, z aktualno literamoteoretsko, širšo kulturološko in filozofsko problematiko ’osemdesetih let’. Opira se na (v reviji) široko diskutirano, a tudi v diskurzu prakticirano pluralno koncepcijo resnice, ki izpostavlja problematičnost vseh metafizično fundiranih hierarhij, apriomosti in determinizmov, vključno s subjektno-objektnimi relacijami. Zlasti ob slednjih in sploh ob vprašanju subjekta se je generacija okrog Literature mogla navezati tudi na dovolj profilirano domačo filozofsko misel in novejšo teoretsko produkcijo, npr. na fenomenološko hermenevtično refleksijo, prisotno pri nas vsaj od Dušana Pirjevca prek njegovih učencev in nadaljevalcev (njegovi predhodniki seveda niso upoštevani), ali na materialistično althusserjansko, strukturalistično, psihoanalitično lacanovsko in kasneje postmarksistično, a tudi šc v druge smeri iščoče delovanje Problemov in Analecte — ne glede na glasno izražene generacijske antagonizme.
Zahteva in potreba po reflek-tiranju interpretovega mesta v analizi, ki jo je poststrukturalis-tično vrenje tako odločno potisnilo na površje, je torej v domačih logih že imela dovolj podlage za lažje oprijemanje. Pri Juvanu se navzven kaže v opuščanju nevtralne neoseb-nosti ali akademsko suhoparnega kolektivnega subjekta in v dosled-
nem prvoosebnem samooznače-vanju. To je najbolj opazno v uvodnih pasusih poglavij s pretežno dis-pozicijsko funkcijo, ko pojasnjuje ter komentira razporeditev snovi, večkrat pa tudi v opombah. Toda intimno osebno izhodišče, v katerem so opisani zasebni razlogi in spodbude za ukvarjanje s to konkretno problematiko (prim. str. 13 — 14), pač ne uvaja literari-ziranega leporečja, prežetega z elegičnostjo, trpko melanholijo, blago patetičnostjo ali strastno etno-etično prizadetostjo kot nekaterimi možnimi klišeji ese-jiziranja svetovnonazorsko kontroverznih ’velikih zgodb’ nekega naroda in njegove kulture. Osebna perspektiva in subjektivizacija je sicer pomembna, vendar je ne prelije v esej, temveč jo nadgradi v razbiranje vseh sooblikujočih dejavnikov lastnega mctaliterar-nega početja, vključno s samopremislekom osebne umeščenosti v konkreten čas in prostor, ki je obenem tudi kronotop slovenske literarne vede. Težišče njegovega napora in prizadevanja — vitalistični toni kljub vsemu jasno prevladujejo — je torej usmerjeno predvsem k preoblikovanju, izdelavi in izpopolnjevanju pojmovnega instrumentarija in k demonstriranju njegove uporabnosti v ’sistemu nacionalne književnosti’. S tem je pravzaprav vzpostavljena značilna pragmatična dvovalen-tnost, pravzaprav večvalentnost, ki jo avtor ponavlja na ključnih mestih in vzdržuje na različnih ravneh knjige. Toda pri svojem polilogu s poststrukturalistično	in struk-
turalistično oz. semiotično fun-dirano tekstnolingvistično paradigmo (avtor npr.	operira z
ravninami, nivoji, sistemi itd.), z recepcijsko teorijo, klasičnimi disciplinami filološke	stroke in
tradicionalnimi teoretskimi implikacijami (uporablja npr. “širše” in “ožje” pojme, “zunanje” in “notranje” vidike), se skuša Juvan obvarovati nekritične eklektičnosti tako, da teoretske spoje pač označi
in običajno posebej reflektira (prim. str. 16, 28, 42, 50 — 51 itd.).
Naslednja novost, prav tako specifično povezana z Literaturo in z njenim odpiranjem postmodernim temam, je sam izbor problematike in vpeljava inter-tekstualnosti, torej enega osrednjih teoremov ’modnih’ orientacij, v osrčje slovenistike ter konstituiranje medbcsediloslovja kot pomembne variante sekularnih (izraz je izposojen od Saida1) postpozitivističnih teženj v slovenski literarni vedi. Po Saidu, vidnem ameriškem literarnem teoretiku poststrukturalistične orientacije, ki se je uveljavil kot njen glasnik in kot polemičen nasprotnik derridajevskega vala, ahistoris-tičnih teženj New Criticisma in apolitičnega akademizma vseh vrst, sekularna literarna veda nasprotuje ’avtonomnemu’ pojmovanju literature. Poudarja namreč povezanost tekstov z eksistencialnimi dejanskostmi človeškega življenja, politiko, družbo in historičnimi dogodki, z vsem, kar predstavlja njihovo “posvetnost”. Vendar pa se Juvan na Saida navezuje selektivno; navdihuje ga predvsem kritika kavzalnosti, hi-storicističnega vzročno posledičnega determinizma, ki ga je skušal Said metodološko prenoviti in nadomestiti z nekakšnim antisi-stemom, mrežo referenc, s sproščenim asociiranjem v območju “posvetnosti” teksta, manj pa njegova polemična ostrina ali politična angažiranost.
Toda za kaj v knjigi pravzaprav gre? S podnaslovom k Imaginariju Krsta v slovenski literaturi avtor sam postavlja med.besediln.ost recepcije kot osrednji predmet svoje raziskave. Medbesedilna analiza naj omogoči razgrnitev, evidentiranje in obdelavo moda-litet recepcije Krsta pri Savici kot literarne predloge v številnih in raznolikih literarnih metabesedilih (pologah), nastalih do danes. Temu se posveti v najdaljšem, šestem poglavju knjige, kjer so v seriji
analiz posameznih medbcsedilnih navezav obdelane “raznovrstne medbesedilne strategije, interakcija med ustvarjalci različnih časov, možnost za neprestano modificiranje smisla ključnega besedila v dialoškem prostoru kulture ter načini, ki so ga vedno znova vračali v obtok.” (Prim. str. 116.) Obravnavana besedila različnih žanrov in avtorjev od Mencingerja, Penna, Jenka, Jurčiča, Levstika, Zakrajška, Župančiča, Kristana, Faturja, Gradnika, Jarca, Antona Vodnika, Tauferja, Snoja, Malenškove, Simčiča, Smoleta do Blatnika, Gradišnika in Rupla so smiselno grupirana (delno kronološko, po nasprotjih, žanrskih podobnostih ali še kako drugače) in povezana v širše sklope, ki hkrati še nakazujejo diahrono razvojno linijo niza medbcsedilnih navezav, končno izrisano v sedmem, sklepnem poglavju knjige.
Svojega osrednjega opravila pa se avtor loti šele po temeljiti teoretski in metodološki pripravi.
V	prvih treh poglavjih najprej eksplicira, razvije ter z vzorčnimi primeri ponazori kasneje na med-besedilnem nizu uporabljeno mrežo pojmov. Uvodnemu historiatu pojma intertekstualnost sledi kritični pretres aktualne teoretske produkcije s tega področja, še najtesneje spete s poststrukturalis-tično paradigmo, vendar pa — kot je v Juvanovi postavitvi problema izrecno poudarjeno — intenzivno dialogizirajoče z različnimi semiotičnimi usmeritvami in tudi tradicionalnimi akademskimi filološkimi “arhivi”. V primerjavi z zgodnejšo razpravo Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja (Slavistična revija, 1985, št. 1), kjer je kljub ožjemu spektru obravnavanih medbesedilnih oblik že posegel na to področje in se poleg specialnih študij naslonil zlasti na semantiko Ogdena in Richardsa, gre tu že v zasnovi za obsežno razširitev in dopolnitev.
Dilemo med globalno in filozofsko koncepcijo intertekstu-
alnosti in raznolikimi izrazitejšimi konkretizacijami, primernimi za urejanje in opisovanje, med antisis-temom in sistemom, rešuje v drugem poglavju v prid sistemu, toda s pomembnim dekonstruk-cijskim korektivom: s pomočjo šestih kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev, povzetih po Manfredu Pfistru, je pri deskripciji in klasifikaciji medbesedilnih pojavov mogoče dovolj rafinirano in nedogmatsko naravnati optiko na generalnemu pogledu morda nezanimive ali samoumevne, toda empirično obstoječe in prepoznavne nianse v njih. Omogočijo mu preciznejšo terminološko izdelavo, vendar hkrati dopuščajo prelivanje (pre)togih kategorij.
V	obeh prvih poglavjih in tudi sicer je avtorjeva lastna navezovalna strategija pri obravnavi teoretičnega korpusa interesno obarvana, hotd in premišljeno pristranska, prilagojena pragmatičnim intencijam dela. To velja tudi za tretje poglavje (prim. str. 62), v katerem razgrne svojo, izvirno sintezo “medbesedilnih odnosov, oblik in vrst”, organizirano v tri sklope. V njih obdela gradivo, predloge, “material” raznih navezav, sistematizira osnovne načine tekstualnih navezav in nato prikaže sintaktične in semantične vidike vgrajevanja v pologe. Med potencialne predloge niso vključena le posamična besedila, temveč tudi protosistemi, različni žanri in konvencije, po drugi plati pa še elementi in relacije. Tri možne načine navezav, opisovanje, prenašanje in posnemanje (in njihov preplet) vzpostavi s kontaminacijo in terminološko interferenco Genetta in Lachmannove.
Nemara najbolj presenetljivo je uvajanje tročlenja, dodatek vmesnega člena, ki posreduje med predlogo (prototekstom) in pologo (hipertekstom), vpeljava pojma in-tekst ali s slovenskim ustreznikom medbesedilje, ki ga povzema Juvan po Toropu. V tako kompleksni ar-tikulaciji plastenja tekstnih nano-
sov, permutacij in metamorfoz se zdi medbesedilje prosti tek inter-tekstualnosti, dodatna naprava za počasno snemanje raznosmemih medbesedilnih procesov, področje intersekcije vseh mogočih ideologij, neevklidski prostor plurilin-gvalnega vrvenja, avtentično kotišče raznoterih, še neinven-tariziranih smislov, skratka pravo kraljestvo bralčeve literarne kompetence. Skepsa, češ saj se pomensko vgrajevanje pri med-besedilju tako razkriva v odnosu do pologe, pomisleki, če ne gre vendarle za podvojitev vsega, kar se sicer dogaja v pologi sami oziroma z njo, so verjetno upravičeni. Za sistem bi bili vsekakor precej neprijetni. Toda če se te rešitve (prim. pogl. 3.4.1 — 3.4.3, str. 69
—	72) s teoretske plati zdijo nekoliko nejasne, še ne dovolj razvite in dodelane, vendarle hranijo zanimiv, svež potencial; prek različnih kanalov, prek dolga recep-cijski estetiki oz. teoriji bralčevega odziva, prek podgrajevanja lastnih teoretskih	iskanj v navedeni
zgodnji razpravi in navezave na Piercea itd. dejansko iščejo stik s hermenevtiko. V bistvu pravzaprav vsebujejo zametke teorije med-besedilnega razumevanja, sekularne intertekstualne hermenevtike, in hkrati odstirajo pogled v avtorjevo interpretacijsko analitično delavnico,	operacionalizirano v
šestem poglavju knjige.
Mrežo	dopolnjujejo kvali-
fikatorji in kvantifikatorji načinov pomenskega vgrajevanja med-besedilja v pologo: avtor razlikuje interakcijsko ali diferenciacijsko navezovanje, metonimično, metaforično izotopijo in neizotopično montažo ter mestovno ali celovito razporeditev. Sledi še tipologija stalnih medbesedilnih oblik in vrst, klasificirana glede na obseg med-besedilja.
V	vsebinskem smislu je odnose različnih avtorjev do pesnitve in načina njenega sprejemanja v slovenskih literarnih metabesedilih pomembno sooblikovalo dejstvo,
da je Krst skupaj s Prešernom že v drugi polovici 19. stoletja prišel v nacionalni kanon in postal (ter do danes ostal) del nacionalne klasike, mitski tekst, oziroma — kot predlaga Juvan — ključno besedilo. V četrtem in petem poglavju skuša zato v najboljši maniri sekularno orientirane literarne stroke izjemni status besedila demistificirati, racionalno pojasniti in zlasti pojmovno bolje opremiti, kot je bilo doslej mogoče naši literarni vedi, ki mu nudi delovno izhodišče (prim. pogl. 4.1 in 4.2, str. 80 —
86). V sistemu slovenske literature, kamor ga umesti, skuša poiskati tako kontekstualne kot tekstualne razloge zanj. Ti so delno estetsko umetniške narave (temeljnost, op-timalnost, resonančnost) in “odvisni” od bralčevega sprejema v procesu branja. Juvan jih še podrobneje členi na ambivalentnost, litotičnost, ’nekonsistentnost’ in polisemičnost ter jih ponazori s primeri v tekstu. Vendar pa niso avtonomni, ker tudi sistem sam ni avtonomen. Komunicira namreč “z ostalimi literarnimi in neliterar-nimi semiotičnimi sistemi, ki ga tudi prečijo”, čeprav očitno ohranja relativno avtonomnost, oziroma “relativno kontinuiteto” (prim. str.
87). Status ključnega besedila torej Krstu podeljujejo tudi zunanje spodbude, elementi posvetnosti, kot so npr. trajnejše strukture zgodovinskega procesa, ponovljive mentalne strukture vedenjskih vzorcev, strukture zgodovinskih in političnih dogodkov in družbenih razmerij. Kanonizacija je obenem refleksiven proces, saj jo vzvratno vzpostavlja ravno tisti niz medbesedilnih navezav, ki ga je sama sprožila.
A to je le bolj površinski opis Juvanove razprave. Pri podrobnejšem pogledu v avtorjevo specifično pragmatično sintetiziranje in interferiranje domačih (slovenističnih in komparativističnih) literamovednih dosežkov s tujimi teoretskimi spodbudami si je mogoče pomagati tudi s Saidovimi
“koncepcijami” filiacije in afili-acije. To sta pravzaprav metafori, kajti ko skuša Said z njima izraziti kompleksnost razmerja med teksti in svetom, ju dejansko uporablja v več kontekstih, na več ravneh. Čeprav so relevantne tudi njune prvotne antropološke in biološke konotacije, npr. odnos oče — sin, generacijski konflikt, adoptivno sorodniške vezi itd., je pomembnejši njihov transfer na literarne, kulturne, družbene procese in zgodovinske dogodke, ki vsebujejo elemente ponavljanja in kontrastnega zasuka, antitetičnega obrata. Tem je potrebno poiskati tudi metodološke ustreznike. Za modeme čase je bolj značilno afiliacijsko navezovanje, svobodno asociiranje in horizontalno druženje vseh segmentov posvetnosti, vendar pa se v kulturnih procesih afiliacija tesno povezuje s fili-acijo.
Resnici na ljubo je treba povedati, da se Juvan na Saida naveže predvsem afiliacijsko, nekako v duhu že prej omenjene pragmatične dvojnosti, oziroma polivalentnosti. Sprejme zlasti kritiko avtonomije teksta in njegovo pripadnost “posvetnosti”, toda hkrati se pred prevelikim vdorom le-te vseeno zavaruje z omejitvijo svojega predmeta na literaturo. V tem kontekstu je mogoče samokritično misel o literarnozgodovinski “oporečnosti” lastnega dela vendarle razumeti kot posredno, diplomatsko formulirano metodološko afirmacijo: “(...) za izčrpno in literarnozgodovinsko neoporečno ’zgodovino učinkovanja’ Prešernove verzne povesti bi moral postoriti še marsikaj — obdelati res vsa literarna in paraliterama besedila, ki se nanašajo na Krst, in nabrati številne empirične, zgodovinske podatke za boljši prikaz njihovih sprejemalnih dispozicij ipd.” (Str. 15.)
Tloris filiacijsko-afiliacijskega razmerja s slovensko literarno vedo dobi prve obrise že v “pred-
zagovoru”, ko avtor postavi prve podrobnosti in razlike med teorijo intertekstualnosti in tradicionalnimi disciplinami literarne vede, npr. tematologijo, tekstologijo, primerjalno literarno zgodovino. V primerjavi z njimi gre za bolj kompleksno in precizno ekspli-ciranje na verbalno raven osre-diščenih ter z njo posredovanih stilnih, vrednostnih in ideoloških premen ’motivov’ ter za razklenitev filiacijske linije, kar se kaže kot premestitev poudarka s časovno prvih besedil kot aktivnega vzvoda za kasnejša navezujoča dela na interesno navezovalne strategije prav teh (prim. str. 14).
V	prvih treh poglavjih sili v ospredje afiliacijska navezava na pretežno tuji korpus teoretičnih del. Vendar pa se mu poststruk-turalistična paradigma, na katero se najprej priključi, kmalu pokaže pomanjkljiva ali vsaj premalo pretanjena. Že v prvem poglavju jo dopolnjuje s filiacijo z bolj nomološko, znanstvenotvorno semiotiko in še z drugo tradicijo akademskih literarnih ved. Toda v istem poglavju hkrati spet predvidi tudi možnost dekonstruiranja, raz-vezovanja vzpostavljenih opozicij, če je zanj dana opora v literarnih tekstih. Podobno v tretjem poglavju taksonomijo intertekstualnih “odnosov, oblik in vrst” kontaminira s svojevrstno hermenev-tiko, s čimer se pravzaprav izmakne preveč pravoverni filiaciji struktu-ralistično/semiotične metodologije. V načinu segmentacije prvin in v “drsečem oblikovanju odnosov pa je morda tudi nekaj resoniranja z domačo, ocvirkovsko tradicijo.
Filiacija in afiliacija domače literarne vede je izrazitejša v naslednjih poglavjih. V četrtem se vztrajno prepletata, saj avtor kljub kritičnim pridržkom njenih ugotovitev ne zavrže, temveč jih skuša tvorno vgraditi in upoštevati čim-več koristnega materiala. Omeji se sicer le na določen izsek, na strokovno še neovrednotene literar-
nozgodovinske in publicistične spise Borisa Paternuja, Janka Kosa in Franceta Bernika o Krstu pri Savici; nekatere njihove ugotovitve delno povzame, delno pa prefor-mulira in dopolni. Afiliacija se zlasti razcveti ob vprašanjih kanona, oziroma kanonizacije in simbolizacije, ki vključuje tudi fik-cijsko simbolizirane ekvivalente posvetnega sveta, in je torej bliže sekularni kot npr. duhovno-zgodovinski predstavi naveze literarnega razvoja z zgodovinskim procesom. Pač pa je v petem poglavju spet izrazitejša filiacija, tokrat na literarno stroko kot institucijo, saj avtor izhaja iz naslednje, scientistično zveneče samoomejitve: “Meni tu ne gre za še eno, najmanj za pravilno interpretacijo, ampak le za poskus opredelitve tekstualnih in kon-tekstualnih pogojev Prešernove pesniške besede za generiranje različnih figur interpretacije.” (Str. 103.)
Tudi šesto poglavje je prilagojeno avtorjevim pragmatičnim intencijam, saj predstavlja filiacija in afiliacija literarnozgodovinskih, celo duhovnozgodovinsko fun-diranih pojmov (kot so npr. romantika, postromantika, naturalizem, nova romantika, postsimbolizem, modernizem) in drugih povezanih segmentov vedenja in znanja s področja stilistike, literarne teorije, kulturne zgodovine, antropologije, filozofije itd., poleg intertekstual-nosti in specifike razmerja do kanoničnega teksta kot takega, tretjo pomembno nit, s pomočjo katere so spletene analize mikro- in mak-rostruktume ravni posameznih literarnih polog.
V	sklepni sintezi je po strnjenem povzetku “’formalnih’ mehanizmov, s katerimi literatura nastaja iz literature” (prim. str. 232
—	239), ob prehodu k odkrivanju stalnic, invariant v relativni meta-komunikacijski kontinuiteti Krsto-ve medbesedilne serije filiacijsko-afiliacijsko razmerje celo izrecno
tematizirano: “Ključno besedilo pa ni le eden od otrok metakomu-nikacije, kontinuitet in konstant (nacionalnega) literamo-kultume-ga sistema, ampak tudi eden od očetov: drobci njegovega zdrobljenega zrcala so označevalna semena, ki že poldrugo stoletje osmišljajo in spodbujajo sim-bolizacijske poganjke na novo nastajajočih literarnih del...” (str 241). Imaginarij Krsta kot rezultat in dejavnik se trajno napaja iz kontinuitete zgodovinskih procesov, in z amalgamom zgodovinskega položaja malega, nedržavotvornega naroda, občečloveških “bazičnih” eksistencialij in mentalnih struktur, sooblikovanih z narodovo usodo, navdihuje vedno nove in specifične, individualne avtorske odzive. Avtor naposled ujame obravnavani medbesedilni niz v mrežo afiliacijskih zvez obeh razvojev in ga asociira z ustreznimi družbenimi, širšimi kulturnimi in zgodovinskimi referencami, med katerimi spet ne zanemari zgodovine idej.
Svoj krst opravi Marko Juvan
—	če se temu lahko tako reče — v visokem slogu. Skoz izrazito osebno sito razprede bogato znanstveno misel, s kreativnim odnosom do vseh tradicij, iznajdljivim iskanjem po njihovih “arhivih”, s kompleksnostjo ponujenih rešitev in spretnostjo povezovanja pa izkazuje odlike, zaradi katerih je njegovo knjigo, kljub nekoliko motečim ponavljanjem, smiselno tudi večkrat vzeti v roke. In si seveda želeti, da bi se ji bolje godilo kot tistim lepim, čednim, belim bukvam v ljubljanskih buk-vamicah, na katere ironično namiguje Mencinger v Vetro-gončiču.
1 Prim. Edward W. Said: The World, the Text and the Critic, London, Boston, Faber & Faber, 1984 (1. izd. 1983), str. 1 — 53.
Alenka Koron 59