LJUDJE OB TERU Pavle  Merku
TE BO DAN BOT
Kakor njihovi severni sosedje v Reziji, tako imajo tudi terski Slovenci veliko veselje do pripovedovanja. Večkrat sem naletel na prave pripovedne talente, vendar sem prav rad poslušal tudi okornejše pripovedovalce, zakaj v vsaki pravljici in v vsaki povesti sem lahko odkril kako zanimivo zrno.
Zapis ljudske pravljice jemlje izvirniku prav to, kar je v njem najvrednejšega in najbolj užitnega: to je enkratna oživitev, v kateri posoja pripovedovalec izročilu svoj glas, svojo sposobnost vživljanja v dogodke, svojo emocijo, svojo mimiko. Brez vsega tega je zapis muzejsko zanimiv, toda ni živ. Samo filmski zapis — in še ta le delno — bi lahko posredoval vse to; vendar bi tudi tu manjkalo ono naravno okolje, v katerem je pravljica živela in v katerem se je pripovedovanje konkretiziralo. Poslušanje pripovedovanja je zato enkratno, neponovljivo doživetje in pomeni hkrati spoznavati pripovedovavca-človeka ter okolje, iz katerega je izšel; pomeni tega človeka in to okolje doživeti. Samo tako lahko dojameš ljudsko pripovedništvo.
Občutek nemoči me hromi, ko hočem predstaviti tri terske pripo-vedovavce bravcem iz osrednje Slovenije: ti ljudje, njihova zemlja in njihove bridkosti so jim skorajda popolnoma tuji, predaleč od njihovih izkustev in njihovih interesov. Bravcu lahko posredujem le nekaj muzejsko urejenih tekstov, ne morem mu pričarati doživetja, ko sem sam prvič prisluhnil terskim pravljičarjem. Tedaj sem spoznal, da je pravljica iz ust ljudskega pripovedovavca tudi glasba, ki je pa nobena glasbena pisava ni zmožna ujeti, in je hkrati tudi gledališče, ki je včasih s svojimi miselnimi skoki in asociacijami drznejše od modernega gledališča.
* * *
Ko sem v lanskem oktobru zbral v kuhinjo tou Sedliščah nekaj starih vaščanov, je njihova glasnost pred mikrofonom sprva splahnela. Menda ni znal nihče ničesar zanimivega pripovedovati. Tuji smo si še bili, kako pa moreš govoriti tujcu, ki ga ne razumeš in ki te ne razume?
Prvi se je ojunačil Bip. Našli smo ga bili v brajdi, ves črn je bil od zemlje. Čez nekaj dni bo dopolnil sedemdeseto leto, a je ves čvrst. Lase, ki sivijo, mu venomer pokriva kapa. Bip je njega dni delal na Jesenicah, me laže razume. Zato tudi vpleta v pripovedovanje vse polno izrazov z onstran namesto domačih narečnih. Tako reče na primer miesto namesto četat, kar bi nedvomno rekli vsi ostali v tej družbi; pravi gnali namesto nali, pravi strieha namesto kouDJart. Kljub temu mu sledim s težavo, zakaj govori neznansko hitro in strašno brbota in žre glasove.
E, se je torej ojunačil Bip, cum poviedati injele dno. Povedal bom zdajle eno. In je začel:
:<)¦¦
1251
O bi dan dan bot, ke o mou kuj na sinu, ne. A zat t&a sinu, ne, nisu tieli rado videti, ku vidi žen, mai. So a držali u famej anu očd so a škulali a; o bi restou duovac, o mou kuj talee. Alora kadar ke e paršou velik, su djali, če bo pouno priden, ke no ču a nati iou miesto anu ke no ču mu dati souse iuo, ke bo o zbrau. Alora ja, ja, jau, tele ne. Alore te dan, kaj so a gnali tou miesto, zat ko s mu pokazali souse to, ke to bo, kjer ti bo kej. Anu nič o kuj o nou lau, ni tou nič poviedati, kuo če, zat so mu pravili simpre prej, ke ne ta žena ta e hudič te bieli, je. Ke ta bieli hudič žena. E te dan alore e souse pomerkou e zat o djau mu te famej, le uproše ti oču, o djau. to ka te misliš mieti, ne. Zat o djau, fameju o e djau, le, e djau, dajte mi na hudiča. Poten ko so mu pravili, ka e ta hudič, o e zbrau hudiča, ko e videu te šinjorine, se viš te ščeratece, hodi s temi taki če te nu sen, zat to mu tuo plažalo.1
Pozneje je postal Bip živahen, povedal je še veliko, segal drugim v besedo, da je popravljal in dodajal. Vino mu je razmajalo jezik, da je govoril še hitreje in še manj jasno. Sam je povedal med drugim tudi pripovedko, kako je nastala praprot, a njegov konjiček so prav debele. Inje čum poviedati no debelo, je začenjal pa ga nisi mogel več ustaviti.
* * *
Letos spomladi sem spoznal tana Njivici pripovedovavko srednjih let, ki je pravo nasprotje starega Bipa. Temperamentna in glasna je sicer kakor oni, vendar govori jasno in počasi, da uživaš ob vsaki njeni besedi posebej. Tudi tematika njenih pripovedk je drugačna. Povedala mi je več živalskih pravljic in nekaj drugih zanimivosti, obljubila pa mi je še veliko drugega, kar ne zna danes zlepa pripovedovati vsak terski Slovenec.
Med njenimi pravljicami sem izbral tako, za katero se dozdevno skriva resničen dogodek in, kakor boste brali, bi človek sodil, da ne sega dosti delj kakor za stoletje nazaj, in to celo v najboljšem primeru. Vendar slutim — ali mi lahko kak specialist to potrdi? — da se za pripovedovanjem gospe Artemije skriva starejše jedro.
Tu ni kisi su bi boži e alore su mieli mamo bouno tu kisi. Su djali: ben, zajtra čemo iti tana marčat, čemo prodati krau. Zat so šli, a zat poten so mieli strah, ke no pride ta larini. Zat te boži judje
1 Bil je eden nekoč, ki je imel samo enega sina, ne. In za tega sina niso radi videli, da gleda ženske, nikoli. Držali so ga v družini in oče so ga šolali; on je bil ostal vdovec in je imel samo tegale. Tedaj torej, ko je postal velik, so [oče] dejali, če bo zelo priden, da ga bojo poslali v mesto in da mu bojo dali vse to, kar si bo sam zbral. Tedaj ja, ja, je dejal, kako ne. Onega dne tedaj, ko so ga peljali v mesto, (potem ko) so mu pokazali vse to, kar in kjerkoli je bilo. In nič; on je samo majal z glavo, ni hotel nič povedati, kaj hoče, ker so mu prej vedno pravili, da je ženska beli hudič, da je. Da je beli hudič ženska. Tega dne tedaj je vse gledal in potem mu je hlapec rekel: le vprašaj ti očeta za to, kar misliš imeti, ne. Tedaj je dejal, hlapcu je dejal, le, je dejal, dajte mi enega hudiča. Ker so mu razlagali, kaj je hudič, si je on zbral hudiča, ko je videl gospodične, saj vidiš ta dekleta, nodi[joj s takimi petami tja in sem, in mu je to bilo všeč.
1252
so šli po medezine za soo mamo. E re soute su ložli tu skarpet, tu ponto od skarpeta. Zat so srietli larine. Zat su djali: — O vita o la morte. —
—  Non abbiamo soldi, perche abbiamo la mamma malata a časa. —
—  E allora dovete venire con noi. —
Prendono la piccola, la portanto in una časa, tu no kišo. E zat ta cie su storli liepo onj za storte hliebac un z nje. Ona ne rivala dore se salvati nu ne viliezla on po bokone od želiez.č Alore ne šla onič za ubežati. Alore ne obriedla karabinerje, su jo ložli tapod mantelino, su jo ložli; anu su ju, zat su dejali, kje ne ba. Ne djala: — Si ba itako nu itako. Ta cie nu maju foran pront za me ložti nuotri e muoja čacu so a ubujli anu je tapod sirci pokrit. —
E alore su šli, a zat su djali: — Le tle, kuo e dielata? —
—  E di'elamo hliebac. —
—  A ku mata ložti nuotri, ki mata pasto? —
—  Niemamo paste. —
Oni su operli mantelinu, zat su djali: — Le kle, ke mata hliebac
za ložti unuotre. — E zat su liepo operli foran, karabinierji, zat
su ložli nuotre te, ke e mieu ložti nuotre to šceratecu.1
V tekstu nekaterih pripovedk, ki mi jih je povedala gospa Artemia,
in nekaterih pesmi, ki mi jih je zapela, sem spoznal vpliv rezijanščine:
to je naravno, saj je terska dolina edini prehod, ki veže celo leto prebi-
vavce rezijanske Učje z ostalim svetom. Raziskovati je treba, kako daleč
segajo ti vplivi v vaseh ob samem Teru in kakšen obseg zavzemajo.
* * *
2 Pri neki hiši so bili vbogi in so imeli bolno mater v hiši. Dejali so: — No, jutri bomo šli na trg, bomo prodali kravo. In so šli in potem so bili v strahu, da ne pridejo tatovi. Ti ubogi ljudje so šli po zdravnika za mamo. Denar so pa skrili v čevelj, v konico čevlja. Pa so srečali tatove. Ti so dejali:
(Tu se je pripovedka zmotila, rekla naj bi: — O la borsa, o la vita! —, to je: Daj denar, ali te ubijem. Po tem stavku v italijanščini je pomotoma nadaljevala v istem jeziku. Saj sem bil tujec pred njo, zato je naravno izbrala knjižno italijanščino, ki jo odlično obvlada. Ko se je tega zavedla, je ponovila zadnje besede po domače in tako tudi nadaljevala.)
¦— Nimamo denarja, ker je mati bolna doma. —
—  Tedaj pa morate z nami. ¦—
Vzamejo malo in jo odnesejo v neko hišo. Tedaj so tile zanetili lep ogenj, da bi iz nje napravili kruh. Ona se je utegnila srečno rešiti in je zlezla po vseh štirih skozi železne rešetke. (Ali: je zlezla ven skozi rešetast železni balkon?) Tedaj je šla ven, da bi pobegnila. Zatem je srečala orožnike, ki so jo skrili pod ogrinjalo in so jo vprašali, kje je bila. Dejala je: »Bila sem tako in tako. Oni tam so pripravili peč, da bi me spravili noter, in so mojga očeta ubili in je zdaj pokrit pod sirčjem.«
Tedaj so šli (tja) in so dejali: — Vi tukaj, kaj delate? —
—  Delamo kruh. —
—  In kaj boste spravili noter (v peč), kje imate testo? —
—  Nimamo testa. —
Oni so razgrnili ogrinjalo in so rekli: — Tukaj imate kruh, da ga spravite noter (v peč). — In orožniki so lepo odprli peč in vrgli vanjo te, ki so hoteli vreči vanjo dekletce.
1253
Ce hočeš doseči Plestišča od Njivice, se moraš povzpeti po neasfal-tirani, ozki, a dobro prevozni cesti na Bardo, Sedlišca in naprej proti Viškuorši. Vendar se ti pred to vasjo lahko zgodi, da se moraš ustaviti, ker je hudournik odnesel most. V tem primeru moraš nazaj v dolino Tera do Cente, okoli vse Barnadije do Nem in po dolini Karnahte do Tipane; od tu še gor na grebene, odkoder imaš čudovit razgled proti severu na zadnje terske vasi pred mejo: Viškuorša in Brezja sta največji med njimi. Od teh grebenov se spustiš po vijugasti cesti proti vzhodu do Plestišč, ki ležijo komaj tri kilometre od meje; onkraj meje je Breginj.
Še pri teh nekaj cestah so komunikacije vse prej kot dobre. Z avtom se že lahko premikaš in prideš v skoraj vsako vas po tej ali oni boljši ali slabši cesti; ozke so pa vse tako, da ne moreta vedno dva avta vštric; voziti moraš počasi in večkrat čakati tam, kjer je cesta širša, ali pa se moraš ritenski umakniti po klancu ob samih strminah, dokler ne najdeš mesta, da gre drugi avto mimo. Do nekaj let od tega je bilo glavno, večidel edino prometno sredstvo po teh gorskih krajih hoja peš. To, državne meje in večna revščina so ohranile v teh krajih do danes mnogo arhaičnega.
Tako se zna zgoditi, da naletiš prav v teh vaseh na dragocene redkosti in unikate. Tu Plestiščah je na vsem lepem domačinka povedala, da je njena teta Aniita pela pesem Tam dol teče voda Rajna in jo je tudi sama zapela. Tako sem lahko posnel na trak melodijo te redke in stare pesmi, ki je bila doslej neznana. A še tekst je znan po eni sami različici v Štrekljevi zbirki.8 Napev je starinski in preprost, verjetno je preživel tu v zavetju in brez kontaminacij vsa stoletja od nastanka — vsekakor pred reformacijo, ko so Slovenci še hodili na romanje v Kbln — do danes.
* * *
Med pravljicami, ki mi jih je pripovedoval Džeef, je tudi tale o mežnarju, ki je vrgel hudiča raz skalo. Kar sem prej zapisal o pripovedovanju pravljic, ki je tudi glasba in gledališče, velja v polni meri za Džeefa. Njegov glas je močan in prijeten; pripovedovanje počasno in dinamično zelo razgibano; dinamika in muzikalni naglasi ustvarjajo zelo prijetno melodijo. Pri tem pa Džeef podoživlja dogodke in jih posreduje poslušavcu s prepričljivostjo odličnega gledališkega igravca.
Povedka je preprosta, drobna. V njej mi je zelo všeč linearen, trezen način pripovedovanja; slog izdaja človeka, ki zna urejeno misliti in pripovedovati in ima živ smisel za dognan, lepo urejen stavek.
Sada govore moe (?), ki je bila velika nesreča, je bla slaba ura, tako je začelo pomalo z dažen, zat je finilo s toučo, je use u Briezjah potouklo, uso sirkovino rezmetalo, a use tan je pogonobilo. A je biu munih, ku se dije mu, mežner, ja, munih, od ospodou perjatelj,4 tee
3  »Tam mi teče woda Rajna«.
4  Džeef se je bal da ne bom razumel izraza munih, zato ga je tako dolgo razlagal in opisoval.
1254
je nimer biu po cirkve, tudi on je mu veliko, težko za oidati tole toučo veliko, ki je uso ziemljo neslo uso sirkovino, krempirja, use, kar so zadelali za njeh žiulenje. Potada tejle munih žnejder je šu u cirku, je prosu, touča e nimer hodila, boj na boj je pogonobilo; je zgoniu zroone, ni vejalo neč. Touklo, nimer touklo. Potada on je rieku, kar use zloudej j' touku, e je uzeu zluodja dou z altarja an ga je wuru proč noter pod skalo; e jau, kar use zluodi je touku, še ti se zluodi touce se ti an ga je rouru kar proč noter pod skalo.
BIEZI, BIEZI,  DUJI STRUP
Letno povprečje padavin v Terski dolini presega 300 mm; huda ura ima lahko strašne posledice za gospodarstvo. Tudi poletna suša ne prizanaša. H katerim sredstvom se je v davnini zateklo ljudstvo, da se je skušalo zavarovati pred hudim ali da je poklicalo potrebni dež?
Povpraševal sem za to od Tera prek doline Karnahte do Černjeje in nabral nekaj pričevanj. Stiriinšestdesetletni Džeef mi je tu d Plestiščah pripovedoval o navadah, v katerih se molitev, procesija in magija mešajo brez prave ločnice. Džeef govori glasno in jasno, nikogar nisem v ti vasi slišal, ki bi rabil tako čisto narečje, saj leži vas na bregu, kjer se tersko območje prevesi že na soško stran in so vplivi obsoških govorov in celo nevtralne pogovorne slovenščine zelo kazni. Dolgi vokali, dvojno nagla-šanje, muzikalni naglas, artikulacija posameznih glasov pridejo v njegovem pripovedovanju do zgledne veljave; užitek ga je poslušati. Tako čisto in jasno govori, kot da ni preživel desetletja v Franciji. Seveda rabi dosti italijanskih besed: nekatere so že sploh last terskega narečja — in te zapisujem fonetično — nekatere druge pa so le trenutna rešitev iz zadrege, ko mu zmanjka domačega izraza ali ko se boji, da ga ne bom razumel; te izraze bom pa zapisal kar po italijanskem pravopisu.
Te stare dažele so viromale una viero, to de, kar je pršlo huda ura, slabo, touča, so mieli nimer tele ruože svetaa Juana, ke tud se kličejo arnika sada. Potada smo smoodili, so smoodili, zmone su zmonili, da bi mielo biti usejči' džiuovalo* za tele temporalie.' Naturalmente judje4 tistikrat so viruali, so bli molto religiosi, so virmali, su dielali tud procesije; kar je blo sušno lieto, so hodili še dou5 Isonzo, so bli šle edenkrat. Po tri dni hoda or an dou za u procesijo so hodili an prosili Boga, da Bog di daš.6 Edenkrat so prišli
1  Vsaj kdaj.
2  Koristilo, iz it. giovare.
3  Nevihte.
4  Ljudje.
5  Dol, gor in drugi prislovi se v terskem narečju pogostoma rabijo kot predlog.
6  Daj dež.
1255
dou Isonzo, tako je spomin ndred, de samo se je zraslo, so prišli dou Isonzo, pried je blo use iasnuo, lepuo, potada naš ospuod di'jemo,7 ne, ospuod je tudi luozu noter božjo martruo, ko so nesli u procesijo dou uodo od Isonzo. Tan poten za pou ure poten je začelo daš. Judje* so usi mislili, de to je popravu, de smo sprosili daš. Vieru so mieli teekrat.
Zanimalo me je, ali so vreme tudi zagovarjali.
Ja, ja, tud tuo. Je biu rani Koštenato. Maa sestra je bla pf-nemu duhouniku. Je tudi tan, sada je pršla s Francije, je tan doma na nje domovine. Tudi ona tekrat je bla pernesla ne pisme, ne librine,8 ne pisme od talie duhounika. Je biu den mooš e je mu njea otroke doma. Ženska je bla umerla, samo otroke je mu rani Koštenato. Tudi je biu den mooš intelligente, je brau tejlie pisme dostikrat an je zaguarju tudi, de quinter9 iouče tiste libre, ki so use is soprou (?). Tan edenkrat, ne vien, al je blo ries al ni blo ries, ta je taku, ki je blo na tenle biiquah, ki je talie sestra pernesla od talie duhounika tam-per-nas, on tako je brau, druge babe so tudi žgale telie ruože svetaa Juana, arniku potada touča se je ustavila, edenkrat se je ustavila; kar je prebrau, je tud se ustavila. Kar male se tiela ustaviti, še če ni biu brau, ma takuo je brau, tud touča se e ustavila.
Triinsedemdesetletni Jovanž Tinou je poslušal in odobraval pripoved mlajšega vaščana, sam pa je povedal štirivrstičnico, ki so jo plestiški otroci govorili, ko so hoteli jasno vreme:
Petelin pieu, skočiu na drieu, skočiu na jasen, di Buh se rez jasni.
Tou Barde mi je dvainosemdesetletna Dzefatija povedala, kako so odganjali slabo vreme. Gre za drobec magičnega obreda, ki ga je stara Barščica opisala, ne da bi omenila kake govorjene formule.
Te bo na žena dan bot, ke na pravila, ke kadar o se nareja dan hud temp, ke to ma uzeti sarp e zat ke to ma dati močno tri kolpe ta na nu pejč e zat ke temp te hudi spari e touča nu vietar nu souse to hudo. Ja, to hudo one u ajarji, ke to ma ite, ke to nie več. Tuo ja si cula, zat nič več.10
7  Pravimo, iz it. dire.
8  Knjige.
* proti, iz furlanskega cuintri.
10 Bila je nekoč ženska, ki je pravila, da kadar se naredi huda ura, je treba vzeti srp in trikrat močno udariti na skalo; zatem huda ura izgine in toča in veter in vse hudo. Ja, hudo gori v zraku mora iti in ga ni več. To sem cula in nič več.
1256
Končno mi je Kambulesa — menda ji je kakih sedemdeset let — tudi tou Barde povedala zagovor, ki se le v sklepni besedi razlikuje od različice, ki jo je že objavil Milko Matičetov:
Bieži, bieži magla, ke je oča tu travi, o ma sekiru ta-na lavi, riti, riti pod koriti, če te nue podražiti." Beži, beži megla, ker je oče na travniku, on ima sekiro na glavi, ?
ti bo noge izpodrezal.
* * *
Tu in tam so mi omenili tudi zagovarjanje zoper nekatere bolezni, vendar se zagovorov niso spominjali. Pač pa mi je uspelo zapisati tri zagovore zoper kačji pik.
Plestiški zagovor, ki mi ga je povedal neutrudljivi in nadvse prijazni Jovanž Tinou (osem ur v enem dnevu je starček govoril in pel pred mojim mikrofonom), obsega daljšo pripoved in dodatno razlago, kako se moraš pri zagovoru vesti. Manjka pa prava formula.
Buh an sveti Peter so hodili po svieti in po poti, ki su šli, so srečali ednaa hudega človeka z rogastin jezikin in špiklastin repen. Kam pa ti greš? mu je reku sveti Peter. Ja, je reku drugi, ja gren, de ušafan človeka, de ga piknen. En moj strup a mora umorit. Pa Peter je reku: A ti maš strup? Ja. Če ti maš taki strup, de človeka umoriš, mi-mamo pa gorši recniju za tmoj strup uničati, tako da tmoj ne veja nič.
Človek mene me je pravu tako, potem, moraš pomolit, je reku, e muoraš klicat sveto Agato, sveta Paulina, e, poten strup gre proč. Si gvišen, de gre proč? pa ne smieš ubiti ga obeden, ne kače, ne modrasa, ne vipere ne obedne reči. Moraš kar pustit use. Ne smeš ubivat.
Ta in naslednja dva zagovora vsebujejo po nekaj prvin, ki jih ne najdem v bogati zbirki zagovorov zoper kačji pik v Moderndorferjevi Ljudski medicini pri Slovencih.12 Zato se mi zdi koristno objaviti tudi zagovor iz Črnega vrha (Montefosca) v Nadiški dolini, dasi sem se doslej in se bom tudi v prihodnje strogo držal le tekstov, ki sem jih posnel v terskem območju. Črnovfski zagovor je v pripovednem delu povsem podoben prejšnjemu, manjka sicer razlaga o vedenju pri zagovarjanju, toda vsebuje magični obrazec, za katerega nisem doslej našel primere.
11  Gl. dr. Milko Matičetov, Uno scongiuro sloveno contro la nebbia e i suoi corrispondenti svizzeri, v: Schweizerisches Archiv fiir Volkskunde, 57. Jahrgang, Basel 1961, str. 160—163.
12  SAZU, Ljubljana, 1964.
1257
Kadar kajšna iivau strupena je usonila ali piknila kajšnega človeka, mo so zaguaril, da mu ne bo nobena škoda, z le-temi besedami:
Bouh mojster je šu po eni poti. Tam je srečau ga imej. Kaduo je Ust, ki takuo močnuo sviže? Jest sen tist, ki ima špikjast rep an rogjast ježek. Kamor piknem, ima use mrtvo ostat. Lažeš ti, beštja, jast imam petansedemdeset arcenij; kamer huhnen in pomažen, ima use zdravo ostat in ti, beštja, imaš krepat.
Bieži, bieži, duji strup, piten," teče an te preteče, bieži, bieži, duji strup, piten, teče an te preteče.
Pripovedni del teh dveh zagovorov se povsem sklada z zagovori z Libušnjega,14 s Krna14 in iz Dolenjega Barnasa.15 V plestiškem zagovoru je menda izirna prvina klicanje sv. Agate in sv. Pavla. Zanimivosti v črnovrskem zagovoru pa so redka omemba, da more kača usoniti,18 to je zastrupljati od daleč le s pogledom; nadalje izraza Buoh mojster in imej; končno ohranitev jasne formule.17
Tudi kratek zagovor iz Černjeje, ki mi ga je povedala stara nuna, obsega dva dela: obrazec in razlago, kako se je obnašati. Tu se je zabrisal daljši, pripovedni del.
Na vprašanje, kaj so delali, ko je kača pičila, je nuna odgovorila:
Se prepovie.
Kako se prepovie? sem spet vprašal.
Bieži duštaj deklene an te piten, te reten, te pretečen.
Se mfže uodu, tu ke te boli. Trikat tako.
Čeprav je pomen posameznih izrazov v tem obrazcu precej nejasen ali negotov, je videti, da je v tesnem sorodstvu s črnovrsko formulo.
To so vsi zagovori, ki sem jih zapisal na treh izletih v vaseh terskega območja. Bera se mi zdi bogata in pomembna in jo objavljam zato, da se vsak bravec lahko prepriča, koliko starin je moč najti v kratkem času v terskem okolišu.
13  Divji strup (in) pitan.
14  Gl. Moderndorfer, op. cit, str. 290.
15  Idem, str. 296.
16  Idem, str. 279.
17  Idem, str. 290.
1258