»KONTROLOR ŠKROBAR« V »S L O V E N S KI KU L T U R NI ZAKLADNICI« IN ZADRAVCEVA STUDIJA O NJEM
V 14. zvezku znane bibliofilske, pa hkrati študijsko zasnovane zbirke Iz slovenske kulturne zakladnice — izdajajo jo mariborska Obzorja — je izšel ponatis osrednje Kraigherjeve pripovedi Kontrolor Škrobar (1914).   Uredil   tekst,   komentar   oziroma
opombe in obširno spremno besedo mu je napisal Franc Zadravec (opr. Janez Vidic, il. Jože Ciuha). — Zanimata nas predvsem ureditev in študija.
Zadravec je prvi del spremne razprave namenil; a) natančni razgrnitvi geneze Kon-
173
trolorja Škrobarja, pri čemer posebno pozornost posveča primerjalnemu ogledu nemško avstrijskih avtorjev, ki jih s Kraigherjem v zvezi literarni zgodovinarji najpogosteje navajajo, omenja pa jih deloma že tudi pisatelj sam: Rosegger, Bartsch, pa tudi manj znani Bienenstein, Kernstock, Khünbergova idr.; b) delovanju ponemče-valnih organizacij Südmarka, Schulverein ipd. ter c) razgrnitvi možnih zgodovinskih in fizičnih snovnih prvin in predlog, iz katerih naj bi Kraigher upovedil svet svoje pripovedi (ljudi, prostor, čas). Zadnjemu delu je dodal še pregled siceršnjega Kraigherjevega pisateljevanja.
V drugem delu se je lotil interpretacije besedila, pri čemer najprej določi snov (= politika, erotika), razloži potem Kraigherjeve ocene posamičnih družbenih plasti takratnega slovenstva {uradništvo, kmetstvo), navaja poglavitne »jasno premišljene motive« (mi bi jih raje imenovali ideološke motive, saj gre za ideje o slovenski gospodarski osamosvojitvi, o potrebi po poudarjanju slovenske narodne zavesti ipd.) ter na tej osnovi razlaga zlasti značaj, temperament in usodo osrednjih upo-vedenih oseb. — Glede ideje, ki iz te razlage izhaja, meni, da je predvsem narodno-politična, češ da Škrobar doživlja občutek krivde le na etični ravni narodne zavesti, sicer ne.
V tretjem delu določa vrsto in slog romana: poudarja novelistični zarodek in iz tega izviraj očo enoosebnost oziroma figural-nost romana (gre za distinkcijo oziroma ločevalno opredelitev po Kayserjevi klasifikaciji, ki loči troje temeljnih tipov romana: roman osebe, roman prostora in roman dogajanja oziroma časa), ki pa je križan z regionalnostjo kot dodatno prostorsko kompozicijsko dominanto. — Dlje se pomu-di pri vprašanju, ali gre za naturalističen roman, pri čemer se opira predvsem na primerjanje podobnosti med Škrobarjem in zgodovinsko, fizično izpričanima snovnim.a predlogama Ilaunikom ter Stupico (torej gre predvsem za genezne primerjave); izid pravi, da si Kraigher kot pripovedovalec z zgledovanjem pri fizičnih predlogah ni pustil zvezati rok, pa tudi sam je zatrjeval, da je osebe dvignil v »romantičnost«; torej je literarni Skrobar nalomljen med naturalistično in novoromantično stilizacijo. (S takšnim primerjalnim postopkom se seveda odpira teoretično vprašanje, koliko je lahko pisatelj, ki želi bralcu dopovedati tako natančno ideološko sporočilo, kakršno najdemo pri Kraigherju, sploh do dlake zvest
ev. snovnim predlogam; pravzaprav še več: do kakšne mere prenos v govor to dopušča spričo različnosti med logiko usojenosti in med miselno, govorno logičnostjo; gre za znano vprašanje o mimezis, ki ga je v nemški književni vedi svojčas vehementno sprožila K. Hamburger.)
Potem pisec razprave opredeljuje jezikovni stil, omenja njegovo predmetnost (objekti-vizem), kot posebno opazne pa omenja tri jezikovne plasti: slovenjegoriško narečno, izobražensko ter tajčarsko. Manj ga zanima figurativnost oziroma razmerje med pomensko prenesenim in premim govorom.
Končno dodaja obsežno in zanimivo lite-rarnozgodovinsko poglavje o zrcaljenju slovenskega literarnoprogramskega oziroma nazorskega spora med liberalci in klerikalci ob romanu in po njem ter ugotavlja, da je roman s svojo odkritostjo pomagal odpravljati moralistično ter svetovnonazorsko nasilje nad slovstvenim ustvarjanjem.
V opombah je urednik predvsem razgrnil razloge za ponatis 2. verzije Kontrolorja Škrobarja ter označil osnovne razlike med obema izdajama.
— Kratka ocena Zadravčeve študije bi bila takale: brez dvoma snovno in miselno bogat, domiseln tekst, doslej najboljša interpretacija Kontrolorja Škrobarja. Še posebej zanimiva so pogosto precej nadrobna poročila o nemških nacionalističnih avtorjih, ki tako ali drugače sodijo v kontekst Kraigherjevega romana, dalje so zanimive nekatere primerjalne členitve, ki zadevajo snovnost pripovedi, pa postopek generalne označitve besedila, njegovega smisla in pomena. Odlika študije je tudi poleg bogate dokumentarne osnove preglednost, jasnost, razvidnost sporočanja, izognitev preoseb-nim hermeneutičnim, spekulativnim posegom.
Vprašanja, ki se kot nadalje odprta poročevalcu mimogrede zastavljajo, pa bi bila tale;
1. Zgradba, npr. razmerje med zgodbo (logični kronološki potek dogajanja) ter siže-jem (literarno organizacijo tega dogajanja) je kot raven slogovne opredelitve (notranji slog) ostala neizkoriščena. Značilno za naturalistični roman je, da se oba načina, obe ravni možne literarne organizacije prekrivata (zgodba = siže), tako tudi v Kraigherjevem romanu. In vendar je pisatelj uspel zelo spretno v zgradbo vgraditi in v obliki konsekventnega motivacijskega niza funk-
174
cionalizirati osnovne tri shematske prvine naturalističnega motiviranja: biološki faktor, okolje, zgodovinski trenutek (konkretno: erotični podvigi kot izid biološke danosti Skrobarja zadolžijo pri nemškem uradniškem šefu; ta v pravem trenutku, ob volitvah kot fig. zgodovinskem momentu, pritisne nanj, da se v okolju, kjer se medsebojni odnosi urejajo po narodni pripadnosti, opredeli zoper slovenstvo in s tem tudi zoper lastno intimno prepričanje; z vidika takšne trojne motiviranosti ostaja do neke mere vprašljiva tudi tematsko problemsko povzemajoča oznaka, češ da gre za narodno političen roman; zgodbena poanta je res precej te vrste, toda premislek pove, da je pripoved hkrati razgrinjanje usode, ki je pogojena z neobvladljivimi biološkimi vzvodi; v izpuščenem epilogu iz prve izdaje beremo izrecno tovrstno oceno: »Poznal je plemenitost in dostojnost in spodobnost . . . kdo more kaj za to, če ga je vleklo v blato .. .« — podčrt. M. K.)
2. Opuščena je ponazoritev slogovne dvojnosti na ravni govora; pač v smislu opozicije: »od tega hipa so najine oči dvoje brezžičnih aparatov« ('II, 67) — »ti si zame kakor sveto obhajilo, ljubica« ('I, 231).
3. Možnosti razpravljanja dopušča seveda tudi izbira druge, štirideset let mlajše redakcije (1914—1950), ki jo je avtor — po urednikovih besedah — pripravil v popolnoma novem zgodovinskem položaju, po NOB. Pripoved je s temi popravki zadobila nove ideološke razsežnosti in izgubila mnogo zgodovinske verodostojnosti. Prvotni (zdaj izpuščeni) konec je literarnozgodo-vinsko zanimiv vsaj z dveh vidikov in sicer kot: a) vnaprejšnja samoobramba pred »svetovnonazorskim in moralizatorskim nasiljem« (podobno kakor štiridest let pred
njim v Stritarjevem Zorinu) in b) kot izraz neke splošne, zgodovinske potrebe takratnega slovenskega pisatelja, da v občutljivih točkah leposlovnega teksta reagira aktualno ali kar aktualistično (prim. Tavčarja, 1'odlimbarskega, Cankarja): bližal se je pač usodni zgodovinski trenutek za slovenski narod in je bilo treba negovati politično samozavest na vse načine. Bržkone je z izločitvijo prvotnega konca in z nekaterimi drugimi ustreznimi popravki ta razsežnost močno zabrisana. (Sem gre prejkone tudi vprašanje Zupančičevih verzov, ki jih Ar-nošt Skrobar v prvi izdaji tako pridno deklamira; Zupančič je delu takratne slovenske javnosti od Čaše opojnosti dalje veljal za najoprijemljivejši zgled literarne erotičnosti, brezciljnosti, celo »kaluže«, kakor ga je imenoval Ušeničnik; kaj je bilo torej naravnejšega, ko da je Kraigher Skrobarja po verze poslal k Zupančiču? In kaj je bilo spet bolj smiselnega od tega, da je ob Ar-noštovem žalostnem koncu citiral neke čisto druge Zupančičeve stihe? Gre pač za kompozicijsko opozicijo na ravni ideološke zgradbe. — Štirideset let do druge redakcije je tovrstni prizven Zupančičeve poezije — nekakšna notranja dvotečajnost — zbrisalo in tako je — morda redko umestno — vse Zupančičevo iz romana potrebll tudi Kraigher sam.)
— Vse to so vprašanja, ki jih kajpada ni mogoče odpraviti s takšnole kratko recenzijo in narekujejo težavne odločitve. Tudi si ne domišljamo, da smo jih izumili mi in da nanje urednik ni pomislil; zato kajpada z njimi ne želimo, niti ne moremo zmanjšati tehtnosti in koristnosti Zadravčevega dela; nanje pač samo opozarjamo v obliki delovnih predlogov in nadaljnjih pobud.
Matjaž  Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
175