-----    256    -----
Obrtniia.
i
Naprava pepelike iz lesa.
Pepelika ali potošl je precejšnje važnosti za nekatere obrte, če tudi ne obče tako velike, kot je bila nekdaj, ko še sode niso poznali. Prejšnje čase delali so pe-peliko samo iz lesa, a zadnji čas jo pa dobivajo tudi na druge načine. Pepelika je ogljikovokisli kali. Dobi se torej iz rastlin, ki imajo v sebi dosti kalija. Zaradi tega so nekaterniki priporočali, da bi pridelovali nalašč take rastline, ki imajo dosti kalija v sebi. Take rastline so smrdela, pelin, žive kropive, graščica in še več drugih. Pridelavati teh rastlin pa vendar ni mogoče, ker bi na nobeni zemlji ne vspevale dolgo, ako bi jim z gnojem kalija ne dovažali. Tako gnojenje bi preveč stalo.
Zaradi tega pa pepeliko dobivajo le iz lesa. Gozdi polagoma iz zemlje izsrkavajo kali in zatorej zemlje toliko ne izsesajo, da bi jo zaradi tega trebalo gnojiti. Star les ima več kalija v sebi nego mlad in les listnatih dreves več nego ielovina.
Za napravo pepelike je potreba toliko pepela, da ne gre, da bi,nalašč za to žgali drva. To se splača k večjemu ondu, kjer je dovolj lesa in se zaradi pomanjkanja cest ne da nikamor spravljati. Zato pepeliko delajo le iz lesnega pepela, kjer se rabi za kurjavo. Več krajev je še na svetu, kjer kurijo s samimi drvami. Biti pa za napravo pepelike mora le lesni pepel. Drugi so večkrat škodljivi. Šotni pepel ni za pepeliko in spridi celo lesni pepel, ako mu ga primešaš. Ta pepel ima v sebi dosti žvepleno-kislega apna, kateri pa premeni pepeliko v žveplenokisli kali in se ob jednem naredi apnenec. Jeden del šotnega pepela pokvari tri dele lesnega.
Iz pepela se pepelika izvleče z vodo. Pepel se navadno dene v posodo, ki ima luknjasto dvojno dno. Na dno se dene poprej še slame ali pa kaka rjuha in se po-
tem nasuje pepela, kateri je pa poprej že malo namočil. Navadno se lug, ki teče iz jedne kadi, vlije še v drugo itd., v katerem je tudi pepel, da se dobi močnejši. Če se rabi mrzla voda, dobimo boljšo pepeliko, če pa rabimo gorko, je pa pepelika slabša, a jo je dosti več.
Lug se dene v kotel in kuha, tako, da postane gost, potem se polagoma ohlaja. Na dno kotla se usedejo žveplenokisle in klorove soli, na nje pa pepelika. Na ta način dobljena pepelika je v trdih kosih. Nekateri pa mešajo pepeliko mej hlapenjem in jo torej dobe zdrobljeno. Pri tem se kotel manj pokvari.
Tako dobljena pepelika imenuje se surova, in še ni za trgovino. Poprej se mora še pražiti v posebnih pečeh ali loncih, da se iz nje odpravi voda in da zgore orga-nične snovi v njej. Sprva se le malo zakuri, potem pa vedno bolj. Sprva postane pepelika črna, potem pa bela. Včasih je rudečkasta, če je v njej kaj železnega okisa, modrikasta, ako je v njej kaj mangana.
Pa tudi sedaj še pepelika ni čista. Vedno ima v sebi še nekaj žvepleno kislega apna in klorovega kalija. Ta dva se težko topita v mrzli vodi. Zato se navadno pepelika, če se hoče imeti čisto, raztopi v vodi, kjer se tuje primesi na dno usedejo. Lug se odlije in pri vednem mešanji zopet shlapi.
Večina sode se pa dandanes ne dobiva iz lesa, temveč iz drugih snovi kot stranski produkt pri izdelovanji druzih snovij.