In memoriam
Tomaž Šalamun (1941-2014)
Sodobnost 2015
69
In memoriam
Se spomniš, kdaj sva se prvič srečala? V kavarni Slon. Pred štiridesetimi leti. V prvem nadstropju so bili sami debeli, rdeči usnjeni fotelji. Dopoldne je bil lokal zlokobno prazen, kakor da so pod mizami pritrjeni mikrofoni. Ko sva šla po zavitem stopnišču, si se kar naprej oziral. Ne zato, da bi preveril, če grem jaz za teboj, ampak če gre še kdo za mano. Nemiren si bil, ko sva sedla in naročila.
Takrat še nisem nič vedela, kaj vse se je pri nas dogajalo v šestdesetih in sedemdesetih. Hodila sem v šolo in na fakulteto, ne da bi se zavedela, kako se čudna mentaliteta krepi, tista, ki še danes razsaja in pustoši po samostojni Sloveniji. Tudi ko teče beseda o tebi. Vendar nikakor ne samo po kulturi, kjer literarni policaji še niso izumrli, v službi pa imajo še vedno pomočnike. Po vseh naših dejavnostih je enako, ker smo v vezni posodi, kakor trdi Iztok Simoniti, in je ta mentaliteta najmočnejše lepilo slovenske nedemokratične družbe.
Dva meseca pred rojstvom sina Davida sta zaradi objave tvoje pesmi ob Kocbekovi sedemdesetletnici - priznanje pesnika pesniku - letela glavni urednik Problemov Franci Zagoričnik in odgovorni urednik Rastko Močnik. V. d. glavnega urednika je postal Slavoj Žižek, odgovorni urednik Lev Kreft. Poznavalci razmer mi zatrjujejo, da ti je zaradi teh treh verzov gotovo grozil zapor:
Danes vem, kdo je,
bolj kot kdorkoli med nami, stvarnik
naše svobode.
Niso te spet zaprli, kakor so te zaradi Dume 1964.
Mnogi še danes vztrajajo, da si se zafrkaval, da je po Pokru prišlo do "širjenja prostora", "lezenja narazen, pokanja po šivih", skratka, da so
70
Sodobnost 2015	70
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
tvoji verzi stopicanje na mestu, ponavljanje v nedogled, ne pa gradnja. Ta mentaliteta je uveljavljena na Delu, popolnoma jo je zasidral Peter Kolšek in z njo nadaljuje Goran Dekleva, ki je pred enim letom napisal: "... po štiriinštiridesetih Šalamunovih zbirkah širjenja polja možnega je bolj razveseljivo in vznemirljivo vzeti v roke kakega pesnika ali pesnico, ki polje govorice ne le širi, ampak na njem tudi že gradi." Nič drugače Katja Perat, ki prizna, da je Šalamuna sovražila, še preden ga je zares brala, kar verjetno veliko pove o njeni pesniški generaciji. Skrajno neokusno je, da te naredi za nekoga, ki je "nekje med dobrim stricem iz Amerike in agentom CIE". Od kod ta zatajevana preganjavica? Veš, dragi Tomaž, ne morem se pomiriti, če takemu pisanju rečem samo "modno stiliziran nič", kakor pravi eden mojih prijateljev. Z vsemi močmi zagovarjam svobodo tiska, saj razkriva zgrešeno misel in brezmejno oholo vzvišenost, ki je v resnici sadistična. Kar pa vedno udari nazaj.
Tomaž, ti si od vsega začetka pogumen pesnik. Mislim na tisti pogum, ki ga Harold Bloom definira kot rešitev za razpadajočo civilizacijo, ki potrebuje takega pesnika, da jo bo vlekel iz preteklosti v prihodnost. Ne le vlekel, ampak bo prihodnost zanesljivo tudi ustvarjal. Popolnoma enako bi te opazoval C. G. Jung, ki trdi, da kolektivno nezavedno naroda v kriznih trenutkih iztisne na plan pesnika, ki je svetilnik oziroma s poezijo oblikovana zavest naroda. Žal Slovenci zaradi čudne mentalitete še do danes kot nacija ne pijemo iz tvojega, to je svojega vodnjaka.
Ti si se zavedal, da boš samo kot pesnik lahko ukanil revolucionarje! Duma je bila še premalo simbolična, zato so te zaprli. Vsi so razumeli, kdo od politikov ima debela očala in kdo je cimperman, čeprav si na policijskem zaslišanju trdil, "da se umetniške stvaritve ne da racionalno razložiti". Kdor ve, Tomaž, da si od vsega začetka poeta vates, ve tudi, da je prav od tu ta tvoja vata, ki jo najdemo v mnogih tvojih zbirkah. Simbolika in jezikovna mimikrija sta bili tvoj čarovniški plašč, ki te je naredil nevidnega za diktatorje, ki so polni samih sebe. Zato simbolike, napovedovalke prihodnosti, ne razumejo. Pesnik postaja prerok samo, kadar govori simbolično. S tem omogoči stvarjenje prihodnosti.
Tudi tvoji literarni interpreti, Tomaž, so bili velikokrat prepolni ega, zato niso pogruntali vzorcev čarobnega plašča. Ni jim prišlo na misel, da so lahko brezzvezne maline zlo, nezgoda, skratka malum. Ta plašč si sebi tkal iz mnogih niti, z umetelnimi vzorci in inteligentno ikonografijo. Kadar se v nesvobodi dotikaš resnice, je skritost vedno dobrodošla. Utešni, Harold Bloom zato trdi, "da je v slabem trenutku oziroma času ponovno občutenje lastne literarne individualnosti in pesniške avtonomije tisto, kar
Sodobnost 2015
71
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
najbolj potrebujemo". Prav to si ti naredil nam, Slovencem. In pozneje tudi Američanom, Izraelcem, Kitajcem, Angležem in se komu.
Natančno se vidi, da je neuničljivo semantično jedro od Dume in Pokra naprej napovedano: to je tvoje pleme, mi Slovenci. Začel si sredi najslabšega trenutka naše utrujene komunistične zgodovine, leta 1964, ko so ukinili Perspektive, Oder 57, inscenirali izgrede ob Rožančevi Topli gredi in čez dve leti smo z Rankovicem, in vsemi drugimi peripetijami, na robu državnega udara in blizu državljanske vojne.
Po zapletih s Problemi si izdal knjigo Praznik (1976), ki je posvečena Davidu in v kateri so objavljene vse tvoje pesmi iz Problemov (marec 1974), razen pesmi Edvardu Kocbeku za sedemdeset let. Kljub temu da je objavljena v tvoji knjigi izbranih pesmi Kdaj, jo vseeno navajam:
Izogibal sem se te, veliki poet in mislec, ker si mi bil pretežko breme. Z besom sem potegnil rez za sabo, ker sem hotel biti spočit, lahak
okreten. Drobno zrno prahu svetlobe, ki med plesom hrusta hostije muz za šalo in pljuva peške vseh oranžnih sadežev visoko v zrak. Ti si bil
videti mogočen in ne oranžen. Da se bleščijo, da se vidijo, da otroci s prsti kažejo za leti pisanih zmajev. Bil sem kot jablana, ki se sama ne zaveda, kdo ji je
napojil zemljo. Danes vem, kdo je, bolj kot kdorkoli med nami, stvarnik naše svobode. Zdaj me pretresa ganjenost in bom hitro dvignil čašo
na Tvoje zdravje. Veš, ravno ker je praznik, moram nadaljevati s svojim hrustanjem. Čutim, da se radost z vsakim trenutkom krepi.
V to svinčeno obdobje so izšli Druidi (1974). Izbrala sem jih, da bi o njih govorila na seminarju prof. Borisa Paternuja na Filozofski fakulteti. Ko
72
Sodobnost 2015	72
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
sem se začela potapljati v tvoje pesmi, sem videla, da moram interpretirati vseh osem zbirk od Pokra naprej, če hočem dokazati, da nisi eksperimen-tator in razdiralec, ampak ustvarjaš nepogrešljivo prihodnost slovenskega pesništva. Takoj sem vedela, da rentgeniziraš sedanjost in vlečeš v prihodnost. To je bil glas pogumnega pesnika, glasnika nove dobe.
Leta 1974 so se začela obsežna obnovitvena in restavratorska dela na renesančnem dvorcu Zemono, kjer si vsak dan stal na visokem odru in s fresk praskal omet. Leto pred tem si bil gost umetniške rezidence na gradu Yaddo, kamor so, kakor ti, hodila razmišljat in pisat največja imena svetovne umetnosti in humanistike. Na grad so te povabili še leta 1979 in 1986. V Sloveniji si bil, ves prašen in poln ometa v laseh.
Dragi Tomaž, mehko me napajaš s spominom, ki lušči vse, kar se je zgodilo v štiridesetih letih pesniškega zavezništva in prijateljstva. Še več, ti veš, da se v sorodni duši dogaja življenje locusa vsega časa. Ob tvojem odhodu nočem ropotati s posodo kot kakšna razvpita kulturna služinčad, ki nasuje svoje besede kakor krinko vrh krinke, potem pa gre spat. Zakaj govorijo, da si umrl? Zakaj, za vraga, govorijo, da si umrl? Percy Bysshe Shelley je bil kot ti pogumen pesnik:
Mir, mir! On ni mrtev, on ne spi,
On se je zbudil iz sanj življenja.
Umrl! Oh, nam, živim, nam je sredi mrtvih duš, kakor da smo na svetovnem pokopališču sredi mrličev.
Prav ima Srečko Kosovel, ko zahteva, naj bo tak dogodek opomin, da se imamo boriti z vso psevdosedanjostjo, hinavščino, trebuhastim rodo-ljubarstvom in klikarstvom. Tomaž, ti si vedel, da kar je kdaj zares bilo, ni nikoli izgubljeno, če najde živo, sorodno dušo. Ti si velika reka mojega življenja. Še za marsikoga si varuh njegove prihodnosti. Vsak, ki te je gledal skozi srce, je začutil, da mu namakaš zemljo, kakor so jo nekateri pesniki tudi tebi.
Kdo bi v Ljubljani takrat bolje vedel od tebe, kaj so za Kocbekovo sedemdesetletnico pripravili v Trstu? Tista posebna brošura Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri sta Boris Pahor in Alojz Rebula objavila intervju z njim, je bila v zraku. Izšla je marca in bila v Jugoslaviji takoj prepovedana, vendar je bil eter vseeno prežet z njo.
Nekaj dni po objavi sva pila kavo v popolnoma prazni kavarni Slon. Jasno, da nisva omenjala maščevalnega pokola domobrancev, tudi ne Miklavčiča in ne Blažiča. Tudi Kocbeka ne. Ne zato, ker drug drugemu ne bi zaupala. Strah je tekel od drugod, še od Dume in Pokra. Ko pesnik
Sodobnost 2015
73
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
enkrat napise "muko Slovenije vem", ko napise "dežela cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk", ko napise "rad bi videl tistega, ki bi bil zares / raje bebast, slaboten in preganjan", ko pise o logiki tistih z dioptrijo minus petnajst - samo eden jo je imel med politiki -, se zavrta v neuničljivo semantično jedro, v svoje pleme, v nas Slovence.
Kaksen hudič žene tiste, ki brez pameti ponavljajo, da si bil z Dumo 1964 in s Pokrom diverzant v supergah, ki meče bombe na slovensko klasiko in spodbuja razkroj. Kaksen razkroj? Gradil si! Kdor zna brati, vidi, da si gradil demokracijo in spravo in novo prihodnost naroda in umetnost. Tunkali so te v grozoničnisko idejo ali pa v banalnost nekakšne revolucionarne razdiralnosti.
Zakaj niso videli, da zares sveto ni bilo napadeno in ranjeno, da prava slovenska tradicija ni bila nič demontirana? Še zdaj ne vidijo!
Ali je bilo vse zaman? Bom morala iti spet od začetka? Kolegica dr. Katja Podbevsek se spominja: "Takrat sem, se mi zdi, razmisljala o tem, kako se je moja kolegica lahko dokopala do tako globokega uvida v Ša-lamunovo poezijo. Predvsem pa sem začutila, da jo na poseben način občuduje tudi profesor. Ne glede na to, da se mogoče čisto z vsem ni strinjal. Ne spomnim se, da bi sledila kaksna posebno živahna debata, najbrž smo se po tihem vsi malce čudili Metinemu pogumu, da je tako drugače od takratne literarne vede dojela njegovo poezijo oziroma njegovo poetiko. Morda ima kaksno zvezo s tem tudi zadnja opomba, ki sem jo nasla v svojih starih zapiskih: druid je keltski sve~enik, ki pa je tudi heretik."
Če je bilo zaman, bom sla spet od začetka, čeprav mi je prof. Boris Paternu po seminarju rekel: "Vi ste iz Šalamuna s svojim branjem naredili pesnika." Ne bom se naveličala ponavljati tvojih verzov in svojih interpretacij.
Ko sem bila kaksna dva tedna pred božičem pri tebi, dragi Tomaž, vedoč, da se poslavljava, si mi pokazal za dopisnico velike risbe različnih ptičev, ki ti jih je Miklavž Komelj vsak dan posiljal. Takoj sem se spomnila na tvoj verz "para seli duse" in na skupni vsebinski koren s pticami. Miklavž je na pogrebu bral svoj globoko občuten tekst in izbrane verze. Ko je bral: "Prepovedan je popolni pogled vame. / Nikoli nisem bil človek. / Vedno angel. / Ko pride do svoje popolne oblike, se / razprsi.", je od nekod z veliko hitrostjo priletel kos in pikiral na žaro, obdano z venčkom rdečih vrtnic. Počasi se je dvakrat sprehodil po vrtnicah okoli žare, nato pa zle-tel na pesek, kjer so stali Metka in Ana in David in sestri in brat in drugi sorodniki. Stal je mirno, kakor tvoj najbližji sorodnik, dokler je Miklavž govoril, potem je odletel.
Tomaž, ti si svetli princ! Od malega! Ko si kot dojenček resil Moleta pred taborisčem in gospodarja hise, v kateri ste za Bežigradom stanovali.
74
Sodobnost 2015	74
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
Slišim, kako se pesniki s celega sveta hvaležno oglašajo tvoji soprogi Metki. Tista slovenska kulturna srenja, ki misli, da si "bil vedno nekje med dobrim stricem iz Amerike in agentom CIE", pa je ujeta v svoje nevro-ticizme in komplekse. Piše o njih, ne o tebi. Ooo, kako si bil stoičen do kritike in literarne vede, verzi pa bridka sablja. Pomirja me tvoj vzklik: "Kaki / napihnjenci, ne morem verjeti, kak / aparat strokovne blaznosti." Tomaž, tako kot ti gradiš, ni gradil niti en sam sodobni slovenski pesnik. Po načinu hoje skozi besedo se nihče ne more primerjati s teboj:
Sklicujem sestanek predstavnikov svoje predelovalne industrije. Slišim, da ste bili strahotno napadeni, ali kaj, po drugi strani pa divje pritožbe od vas samih, češ da vas moja blaziranost ovira pri pošteni službi.
O moji nesrečni delivery boys! Jamrate! Kdo naj vam potem zvišuje plače!
Smešno: resne težave, da imate celo z embaliranjem. Neodgovorno se igrate z mojim kapitalom.
Svetli princ ne odhaja v temi, počaka, da gre divja jaga mimo, in odide za božič. Ti si skrivnostni mislec, ki se kot Prešeren nisi mogel spoprijateljiti z doktrinami. Le kako bi bil lahko ravnodušen do njih?
Dragi Tomaž, ti se nisi vdal ne dirigiranemu in hudo omejenemu in-timizmu štirih pesnikov ne ludizmu, ki so ga lepili nate. Kot resnični planetarni pesnik si pisal o vreli intimi in najbolj bolečih nacionalnih temah - o spravi, ki se je še danes znajo le redki dotikati in jo spodbujati. Nikakor ne politiki. Pa tudi pesniki ne.
Znamenja sem razpoznavala v času, ko se še nihče ni mogel okužiti z mednarodno šalamunsko konjunkturo in v oazi akademske svobode mentorja, ki ga ni motilo, da pesnika rešujem iz ječe ekstrovertiranega modernizma; to je ludizma in reizma. Bojim se, da skoraj po pol stoletja pri nas tvoje pesniško delo nekako prenašamo, vendar ga premalo beremo in še manj globinsko dojamemo.
Sodobnost 2015
75
Meta Kušar: Dragi Tomaž, carissimo!
V resnici je tvoja moč vedno večja. Od nekdaj govorim, da so vsebine tvoje poezije arhetipske, zato mora tako široka biti tudi recepcija - vse drugo je rezultat osiromašene domišljije in duhovne zaostalosti. Dragi Tomaž, ti si pesnik individuacije in spodbujevalec najglobljih dogajanj v človeku in naciji, brez katerih ne bomo vzdržali. Ne bomo mogli sprejeti človečnosti.
"Vsi ti reki so kum tvojim čakram, bralec!" si napisal v Metodi angela in zdržal si divje, razuzdano veseljačenje jezika, vedoč, prav tam, da je "Trpljenje nežno in jasno. Uživanje je hrumeča peč, ki jo jutro bistri."
Zdržal si, dragi Tomaž, vse do svoje zadnje knjige Orgije (2015). To so orgije maye, božje igre lile, privida, ki pa ni izven zakonov. Ker si jih poznal, si zaključil svojo jezikovno melaso z zavestjo, kako bo minljivo gorelo in se dimilo, neminljivo pa se bo v lotosu preobleklo:
"Dimiti se na strehi. Se v lokvanju / preoblačiti in si sušiti lase." Lase pa samo sušiš, ker se ve, da so kakor relikvija, ker ohranijo tesno razmerje s človeškimi vrlinami, čeprav se ločijo od človeka. V lokvanju se preoblečeš, v simbolu duhovnega razvoja!
Ja, Tomaž: Om mani padme hum.

76
Sodobnost 2015	76