V triinpetdeseto leto. Jubilej naše Zaveze. »Učiteljski Tovariš«, najstarejši slovenski list, stopa z daaašajo številko v triinpetdeseto leto svojega izhajanja. Veliko boja, veliko naporov, veliko dela in žrtvovanja pomenja ta doba, to vemo sarao mi, ki smo vzdrževali svoj list ia se ga oklepali z ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Sovražniki naprednega učiteljstva, knlture in svobode so porabijali vsa dopustna in nedopustna sredstva, da bi zatiii naš list in naš ton. Ni se jim posrečilu in se jim tudi ne posreči, ker je naša stanovska zavednost jačja in odpornejša, ne,cro vse nasprotnikovo razdirajoče in uniCujoče delo. Kar je bilo v naših vrstah slabega, ri.iabnega, neznačajnega in samoljubnega, vse to je odletelo od nas, ko je zavladalo nasilstvo in tiranstvo nasprotne politiške stranke. Značaji so ostali! Kdor čuti nad sabo greh in v sebi slabo vest — ta je zlezel v senco jezuitskega klobuka, da se skrije pred lučjo resnice in pravice! Res je naš boj za materiaine in moralne pridobitve učiteljstva težji, ker nismo edini, a toliko ponosnejša bo zmaga, ker jo bomo priborili s svojimi silami vkljub izdajstvu, tcrorizmu in podkupovanju! V boju nam je treba orožja — to orožje pa je naše stanovsko glasilo. Tolažiti in juaačiti moramo obupance, napajati vsa srca s pogumom in odločnostjo, braniti čast in ugled šole in stanu, kazati v vsej ostudni nagoti laž in hinavstvo, dvigati prapor poštenosti in resnice, zakaj če se ne branimo sami, nas drugi tudi ne bodo branili! Kar žrtvujemo za svoje časopisije, to žrtvujemo v blaginjo svojega stanu. Ker so naša "rnotna sredstva brez primere uborna, je žrtvovanje toliko težje. V naših vistah ima vinar vrednost cekina. A stanovska zavednost odtrga grižljaj od lačnih ust, da nam je omogočeno stanovsko organizacijo in nje glasilo postaviti na trdno, nerazrušno podlago. Zvestoba za zvestobo! — Pridobite vs^ one, ki še danes stoje apatično ob strani, da polože tudi oni svojo daritev na fundament naše solidarnosti! Vsi smo bojevaiki — vsi, od prvega do zadnjega! Zato pa velja tudi vsem žapoved stanovskega ponosa in samozavesti: Vsakdo, ki je naš, bodi naročnik »Učiteljskega Tovariša«! S svojimi listom pa moramo tudi iz svojih krogov ven med javnost! Spozna npj naš gigantiški socialni in kulturni boj, da bo znala ceniti naše delo, da se javnost s svojim učiteljstvom zlije v mogočno silo, ki porazi vse sovražne elemente ter sama uslvari svojemu narodu bodočnost! Iz žalostne sedanjosti z bojem do vstajenja — tako drži naša pot! Prepri.arii smo, da ne ostane naš apel brez ugodnih poskdic! Tu imajo zlasti okrajna učiteljska društva storiti svojo dolžnost v najpopolnejši meri. Za svoje delo bodo sama dajala odgovor! Naše geslo bodi: Kolikor organiziranih naprednih uči.•teljev in učiteljie — toilko naročnikov in naročnic »Učiteljskega Tovariša«! Pomisliti pa moramo tudi, da smo stopili v jubilejno leto naše Zaveze. Zora vstaja njenega petindvajsetega leta. V dneh 14. in 15. avgusta 1913 se zgrnejo v beli Ljubljani vse mogočne vrste slovanskega naprednega učiteljstva. Pridejo bratje in sestre, da povzdignejo sijaj slavja naše Zaveze, da nam izreko svoje simpatije, da v naše duše vlijejo novega poguma! Naša skrb mora biti, da nas ne dobe nepripravljenih! Jubilej Zaveze bo jubilej naših bojev in naporov, bo aaš praznik, ukraden trdi usodi, bo naše tforoštvo, da se nagiblje doba našega trpljenja h koncu, da naš staa ia našo domovino objame zlatožarna luč bratstva, enakosti in svobode! Nič žalosti, nič obupavanja! Brez žrtev ni bilo še nobene zmage! In tudi naše ac bo, ako ne združimo vseh svojih sil. Ena moč je, ki edina vzmore čudeže. In ta.moč je: požrtvovalno. vztrajno delo!