168 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 SLOVENSKI SPOMENIKI PADLIM V PRVI SVETOVNI VOJNI ŠPELCA ČOPIČ s tem naslovom so zajeti različni spomeniški ob- jekti: kamnite plošče, obeliski in kvadri, kipi in razli- čne stavbe, ki so bili postavljeni med obema vojnama v spomin na slovenske vojake, padle na različnih frontah. Spomeniki so pomensko označeni z letnica- mi začetka in konca prve svetovne vojne, z razhčnimi simboh in najpogosteje z imeni padHh vojakov. Spo- meniki so bili postavljeni pogosto na pokopališčih, v zavetju farne cerkve in redkeje samostojno na izbra- nem prostoru v vasi ali mestu. Spomeniki druge svetovne vojne so jih potisnili v senco in njihovo vzdrževanje je postalo odvisno od večje ali manjše zaščitenosti pokopališč in skrbnosti cerkvenih upraviteljev za kulturno dediščino, vse do- kler niso dobile veteranske borčevske organizacije znova več veljave in se niso odbori zveze borcev zav- zeH tudi za spomenike padhm v prvi vojni. Ta del slo- venske zgodovinske dediščine je še vedno neenako- merno varovan in propagiran ter malo prisoten v za- vesti slovenskega naroda, kar je razumljivo iz samega poteka zgodovinskih dogodkov. Upamo lahko, da bodo zgodovinske raziskave in vrednotenje rezulta- tov povečali zanimanje za prvo svetovno vojno, prav kot lahko raziskava političnega življenja v Sloveniji med obema vojnama odkrije vlogo, ki jo je imelo po- stavljanje spomenikov padlim in manifestacije ob nijh. Mimo te vsebine pa so vredni pozornosti spome- niki sami kot objekti Ukovnega spomeniškega pro- grama. Predstavljeni spomeniki padlim v prvi vojni so bili raziskani v sedemdesetih letih kot del širše zastavljene raziskave slovenskega spomeniškega kiparstva v prvi polovici 20. stoletja.^ Za primerjavo so bih pritegnje- ni tudi arhitektonski spomeniki in le deloma spomin- ske plošče. Seveda lahko vrednotimo spomenike po či- sti hkovni kvahteti, brez mish na obsežnost smrtne žetve, ki jo zaznamujejo ali na politične boje, ki so spremljali njihovo postavljanje. Vendar se je pri spo- menikih težko popolnoma izmakniti njihovi vsebini in pogosto težavnem nastajanju, kar narekuje nekoh- ko širši pristop. Tako so v prvem delu predstavljeni spomeniki različnih oblik in kvalitete v grobem časov- nem zaporedju ter v drugem delu skopo razčlenjena in ovrednotena celotna dediščina, seveda le na izbra- nih primerih. Prav na začetku dobe, ki nas zanima, se nam ponu- ja kip Kranjskega Janeza, ki je šele pozneje dobil pod svoje okrilje mrtve vojake. Kiparju Svetoslavu Peruz- ziju je v Judenburgu naročilo poveljstvo c.kr. 17. pe- hotnega polka kranjskih Janezov kip vojaka v uni- formi polka. Leta 1916 ga je izdelal v polovični veU- kosti v mavcu, nato 1917 izklesal figuro v tirolskem marmorju in dokončal glavo, ko je bil odpuščen iz Judenburga.^ Nedokončani kip je prevzel novodošli mladi kipar, avtor odmevnega modela za Gubčev spomenik, Lojze Dolinar, ki se je s Peruzzijevim ki- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 169 1 pom vrnil v Ljubljano in ga dokončal. Kranjski Janez je bil tako »razpoložljiv« kip in ko so 1923. leta pri- peljali v Ljubljano posmrtne ostanke judenburških žr- tev, so ga postavili na njihovo gomilo. Kip je dobil kockast podstavek iz belega kamna s črnimi napisni- mi ploščami in je stal med grobovi šestih judenbur- ških upornikov, okoh pa so bih med mladimi smreka- mi še drugi vojaški grobovi.^ Slabo vzdrževanje le-teh je povzročalo stalnt- skrbi ljubljanski mestni občini, ki pa je šele tik pred drugo svetovno vojno uresničila dokončno ureditev vojaškega pokopališča, h katere- mu se povrnemo. Postavljanje spomenikov padlim vojakom je bilo odvisno samo od dinamičnih posameznikov, ki so znali organizirati nabiralno akcijo med farani, v voja- ških organizacijah ali mestni skupnosti ter se dogovo- riti za obhko spomenika in prostor postavitve. Naj- enostavnejša oblika je bila spominska plošča, ki so jo vzidah na cerkveno steno, redkeje občinsko poslopje, kar je bilo odvisno od politične orientacije glavnih zbiralcev in organizatorjev, vendar je v vaškem oko- lju prednjačila cerkvena soseščina. Najpogostejša je bila pravokotna oblika plošče z gladkim okvirom ali valovito okrašenim zgornjim zaključkom. Na plošči sta bili letnici 1914 in 1918, pogosto enakokrak križ v krožni obliki ter imenski seznam padlih vojakov, vča- sih razporejenih po vaseh in redko dopolnjen z oval- nimi fotografskimi portreti na porcelanu. Na nekate- rih ploščah so bili še drugi simboli kot palmova veja, redko vojaški boben, sablja in puška, izjemoma ža- lostni počivajoči lev, ki ga je populariziral avstrij- ski kipar A.D. Fernkorn na aspernskem spomeniku. Ti dodatki so bili vgravirani ali reliefno obdelani. Plošče so bile po drugi vojni s cerkvami vred potreb- ne obnove in z njimi večkrat modernizirane, običajno s poenostavljenimi oblikami okvirov. Ti spomeniki ne posegajo po močnejših likovnih učinkih, celo če so bolj ambiciozno zasnovani kot v Čemšeniku, domini- ra učinek cerkvene fasade spomeniško kompozicijo, ki jo sestavljajo visoko križanje, dve ozki dolgi plošči z imeni padlih in klečalnik spodaj. Glavnina ostaja trezno informativna vsaj za gledalce, ki jih ne priza- dene branje imen padlih. Gradivo ni v celoti zbrano, saj beleži Krajevni leksikon Slovenije celo prosto sto- ječe spomenike padlim v prvi vojni le izjemoma, ne pa spominskih plošč, ki so tudi v hkovni domeni čisto na obrobju, pomembne torej le kot zgodovinska pri- čevanja. Med oblikovalci spomenikov padlim so bili dejavni mojstri podobarskih delavnic in domači kamnoseki, posebno če je bil naročen preprost obelisk, ki je sodil v njihov program nagrobnih spomenikov. Tako so že 1922. leta postavili na pokopališču ob župni cerkvi sv. Jurija v Šebreljah spomenik padlim v obliki čokatega obeliska na kockastem podstavku in nizko piramidno zaključenega..'' Poleg vojnih letnic in imen 46 padlih vaščanov izstopa spomenik z majhnim angelom s kri- žem, kakršne so imeli kamnoseki na zalogi za nagrob- nike in z večjim številom verzov o temačnih straneh življenja in svetlobi nad zvezdami. Okoli spomenika je majhen ograjen vrtiček, tako da se le po napisih razlikuje od ostalih nagrobnikov. Spomenik so do- mačini postavih z lastnimi sredstvi, odkritje je bilo ze- lo slovesno, saj so se ga udeležili celo slovenski pos- lanci v rimskem parlamentu. Šebreljci pa so zaigrali dramsko igro Ignacija Borštnika »Stari Ilija« in z do- bičkom pokrili stroške za spomenik. Slavje je bilo med zadnjimi v okupirani Primorski, v kateri so faši- sti postopoma porušili starejše slovenske spomenike in med vojnama postavili svoje, v proslavo zmagovite Italije. Kamnosek France Cengle iz Radovljice je bil avtor spomenika v Kamni Gorici (1925), narejenega v obli- ki kamnitih »vrat«, ki jih varujeta dve kamniti grana- ti — ti sta nova simbola — in na vrhu orel z razpetimi krili. Na ločni konstrukciji je razvrščenih pet porcela- nastih portretov, ki jih ob odkritju spomenika še ni bilo. Na poglobljenem delu vrat pa so na sivi mar- mornati plošči pod enakokrakim križem razvrščena imena padlih. Nasproti nekoliko surovem vtisu tega spomenika deluje — ali je deloval — bolj sloko drugi spomenik istega avtorja v Dovju-Mojstrani (1925). Spomenik stoji pred vhodom na pokopališče v Dovju in ga sestavljajo: tristopenjsko podnožje, nizek zidec v ozadju, v sredini uokvirjena črna plošča z imeni padlih, na okviru venec porcelanastih portretov in zgoraj vojak v uniformi 17. kranjskega pešpolka, kar je bilo morda za spomenik usodno. Leta 1938 so ne- ugotovljeni storilci vrgli vojaka s podstavka, mu odbi- li glavo in ga zakotalili v Savo. Kip brez glave so pred leti še hranih v Dovju, spomenik pa je ohranjen, toda brez vertikalnega zaključka. Kamnosek Vinko Camernik je izoblikoval še neko- liko bolj bogato sestavljen spomenik na pokopališču v Šmartnem ob Paki (1926). Obdaja ga dvojna ograja iz cementa, zunanja iz granat, povezanih z verigami in notranja, dekorativno zvezdasto preluknjana. V sredini se dviga prizmatični spomenik z napisnim de- lom in reliefnimi simboli: ugasnjena, navzdol obrnje- na plamenica in navzdol obrnjen meč, ki ga ovija pal- mov list. Na vrhu stoji vojak s čelado na glavi, puško ob nogi in vencem v eni roki. S svojo višino presega spomenik obdajajoče nagrobnike in je daleč vidno znamenje ob cerkvi. Med spomeniki z bolj zapleteno genezo je bil Mal- gajev spomenik na Ravnah (1924), prvi, katerega od- kritje je odmevalo po vsej Sloveniji. Spomenik so Nemci 1941. leta uničili in je bil 1947 postavljen v no- vi obliki. Prvotni je bil bolj slopast kot Obelisken, na- rejen iz grobih klesancev pohorskega granita. Na bazi so stale štiri štiriindvajsetcentimetrske granate, izde- lek guštanjske jeklarne. Na srednjem kubusu je tekel na beli marmornati plošči napis o Malgaju in Mai- strov verz: »A jaz ne spim ...«. Na naslednjem zožu- jočem delu iz velikih bronastih črk ime junaka, nad njim majhen reliefni portret in zgoraj državni grb iz belega marmorja, čisto na vrhu pa kamniti križ za zaključek kompozicije. S pripravami za spomenik je začel odbor že 1919. leta s prošnjo za nabiralno akci- jo, ki je bila tedaj naslovljena še na okrajno glavarst- noi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Spomenik padlim v prvi vojni, Šmartno ob Paki, 1926 vo v Velikovcu. Plečnikov učenec Jože Burger je pri- pravljal osnutke, k sodelovanju je bil povabljen sam mojster Plečnik in vso akcijo je spremljal general Ru- dolf Maister, katerega pesem o Malgaju je za priliko odkritja uglasbil Emil Adamič. Odbor je imel v načr- tu različne oblike spomenika, celo predelavo v spo- meniško obeležje »Votle peči« pri Tolstem vrhu, pri čemer je zadel ob neke načrte elektrifikacije tedanje- ga lastnika terena in guštanjskih — sedaj ravenskih — jeklarn grofa Jurija Thurna. Končno je odbor v ča- sovni stiski, ker je hotel odkriti spomenik na obletni- co Malgajeve smrti, sprejel reahzirano varianto. Ob vloženem delu je bil spomenik likovno skromen do- sežek, toda iz secesijske vesnanske risbe, ki je spome- nik popularizirala na razglednici, veje nekaka doma- čijska nota, čustveno odmevna posebno za koroške poplebiscitne begunce.^ V Borovnici so 1927. leta postavili nenavaden spo- menik padlim, ki spominja na znamenje z nekakim kamnitim lectovim srcem ah kamnito monštranco na vrhu. Načrt je izdelal Oton Grebene, profesor na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, ki je bila tedaj tudi glavna za hkovni pouk na tej stopnji.^ Leto dni kas- neje je kipar Cankarjevega spomenika na Vrhniki, Ivan Jurkovič, postavil v Skofji Loki spomenik pad- hm v obliki nekake nacionalne herme. V brezovem gaju ob pokopališču stoji visok masiven slop, ki nosi na vrhu kip žalujoče Slovenke v narodni noši.' > Med obema vojnama najbolj zaposleni spomeniški kipar Lojze DoHnar ni odklonil niti manjših spomeni- ških del: reliefa za Begunje pri Cerknici (1927), kipa stoječega vojaka na spomeniku v Polju (1926)' in klečečega na spomeniku v Preski pri Medvodah (1926). Figura vojaka v standardni opremi je modeli- rana v gladkih večjih površinah, fiziognomija že otr- pla v stilizaciji poglobljenih očesnih duplin in upadlih Hc ter grenko ukrivljenih ust. Za spomenik v Polzeli (1927) je Dolinar zasnoval ranjenega leva v kraškem kamnu. V nizki diagonali vzpenjajoča se žival doseže za pogled od daleč kar patetičen izraz bolečine, ki ga iz bližine oslabita dekorativna stilizacija grive in skromno oblikovani, iz umetnega kamna narejeni podstavek.' Ob koncu dvajsetih let sta postavila svoje spomeni- ke tudi oba glavna predstavnika slovenskega ekspre- sionizma, ki sta se v teh letih že umirila in posebno za javni prostor ublažila slogovne skrajnosti: brata France in Tone Kralj. Tonetovo delo je relief na spo- meniku padlim v Dobu pri Domžalah (1928), ki pred- stavlja vojaka z umirajočim ali mrtvim tovarišem v naročju.^" Kompozicija je blizu motivu Pieta, mode- lacija nekoliko suhoparna in grafično ostra. Spome- nik je bil po drugi vojni spremenjen, ne da bi bil po- škodovan relief, le celota znižana in z novo napisno ploščo prilagojena sosednjemu spomeniku padhm v drugi svetovni vojni. Tonetov spomenik padhm na KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 171 Spomenik padlim v prvi vojni (Tone Kralj), Sv. Gora pri Litiji, 1929 Sveti Gori nad Litijo (sedaj Zasavska Gora, 1929) se- stavlja pravokotno podnožje z marmornato napisno ploščo, na njem se dviga debel cilindrični steber s fi- guro klečečega vojaka. Ima nagnjeno glavo, ena roka leži na prsih, druga drži puško. V profilu se telo pri- kazuje v zlomljeni liniji, krhko v primerjavi z veli- kostjo podstavka. Tokrat je kipar zasnoval celoto spomenika enotno, tudi na podstavku ni več tradicio- nalnih profilov in ornamentov. France Kralj je postavil ob južni steni domače žup- ne cerkve sv. Križa v Dobrepolju (sedaj Videm-Dob- repolje, 1930) 7 metrov visok spomenik padlim." Tu- di tega je v celoti sam zasnoval: podstavek v obliki kvadratične plošče nosi na straneh simbol križa, letni- ci vojne, imena vasi in padlih vojakov ter avtorjevo signaturo. Iz plošče se dviga proti vrhu razširjeni stožčasti steber in na njem klecajoči vojak iz kraškega kamna, ki sega z eno roko proti vratu, z drugo za gla- vo, puška mu drsi med kolena. Vsa kompozicija od baze preko rdeče obarvanega stožca vleče pogled navzgor h krčeviti, stlačeni figuri, pa čeprav meri ta skoraj dva metra in pol. Od črk do figure je očitno ki- parjevo iskanje skladnosti novih obhk. Tu prekinjamo skupino figuralnih spomenikov z deh arhitektov Ivana Vurnika in Jožeta Plečnika. Vurnikovi spomeniki padlim v prvi vojni so bih po- stavljeni: v Bohinjski Beh in v Trbovljah (1926), v Vodicah in na Črnučah (1927), v Šmartinu pri Kranju (sedaj Stražišče, 1928) in 1929 v Srednji vasi v Bohi-. nju. V Bohinjski Beli je dvignil na okrogli podstavek prizmatični slop z vdolbinicami za lučke ali rože in imena vojakov pod njimi. V Trbovljah pa je sestavil sploščeno tabernakeljsko ogrodje iz kamna in kova- nega železa, ki deluje kot znamenje v prostoru.V Vodicah je postavljena slopasta kompozicija variira- nih členov z vdolbinami za večno luč in križem na tankem vrhnjem delu, kar spominja od daleč na sred- njeveške svetilnike. Na šmartinskem pokopališču je položil zelo plitvo široko bazo, nanjo kockasto, šila- sto urezano podnožje slopa z imeni padlih in vse pre- kril z nizko razsežno streho. To krasijo na notranji strani bakreni rehefi apokaliptičnih jezdecev, nareje- ni po načrtu kiparja F. Kralja. Črnuški spomenik je monolitni stebriček z moderniziranim jonskim kapi- telom in vencem kovanih svetilk pod volutami, po- stavljen v krožno cvethčno gredo. Cvetja danes ni več. Ob župni cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bo- hinju je postavil visoko »okno«, zapolnjeno z imeni padlih vojakov v spodnjem delu in odprto z mrežo v zgornjem, kjer se na nebu profilirajo krščanski sim- boh. Spomenik padlim v prvi vojni (arh. Ivan Vurnik), Bohinjska Bela, 1926 172, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Arhitekt Vladimir Šubic je izoblikoval spomenik padlim iz šempetrske fare v Ljubljani (1927). Jedro je mrežast kovinast valj z vkomponiranimi simboličnimi oblikami, obdajajo pa ga štirje slopi z napisi.'^ Spo- menik na krožni stopničasti bazi je stal tesno ob zidu cerkve sv. Petra, leta 1939 pa so ga premaknili na se- danji Hrvatski trg ter mu dodali tanki vertikalni sve- tilnik v sredo valja, slope pa razvrstili levo in desno. Ob teh likovno zahtevnejših spomenikih so še vedno postavljali preprostejše obeliske, nekoliko modernizi- rane {Zagorje, 1928) ali bolj tradicionalne (Moravče). Med Plečnikovimi spomeniki padlim v prvi vojni ima najzanimivejšo predzgodovino spomenik v Brez- nici (1931), ki mu je France Stele posvetil daljši čla- nek v Mladiki.'^ Na Plečnikovem prvotnem načrtu za brezniški spomenik je narisana kamnita krogla — zemlja — iz rezanega kamna, postavljena na umetno vzpetino, ki naj bi bila kot naravni griček, porasel z gorskim zelenjem. V izvotleni krogli bi naj gorela ve- čna luč. Ker domači kamen ni bil dovolj kvaliteten za kroglo, so naročili boljšega, ki pa je zaradi nespora- zuma dospel že rezan v blokih, mere katerih pa niso ustrezale načrtu. Da ne bi uničeval lepega materiala in trosil preveč denarja, je naredil arhitekt nov načrt, v katerem je povzel idejo gotskega svetilnika, kakršne- ga so odkrili ob gotski stolnici v Mariboru in ga re- stavriranega znova postavih ob cerkev. Plečnik je na- risal bogato ornamentirane, bolj baročne variante in za izvedbo v linijah strog visok obelisk, ki nosi na po- lovici višine kip sv. Krištofa, delo kiparja Borisa Kah- na, in na vrhu skoraj gotski zaključek z odprtinami za večno luč in križnimi konicami. Pred spomenikom je menza, celota postavljena na levi strani fasade Ma- rijine cerkve v Breznici. B. Kalin se je vživel v arhitek- tovo zamisel, rahlo stiliziral draperijo, obraz starca in otroka pa modehral bolj reahstično, predvsem pa je zadržal krivine teles in draperije, da so ustvarjale ži- vahnost in presenečenje, ne da bi uničile vertikalni za- gon spomenika. V tridesetih letih je volja do postavljanja spomeni- kov padhm pešala, obenem pa se je krepila želja po iskanju novih spomeniških obhk, kot jo je dokazal že Plečnikov spomenik v Breznici. Osamljena sta dva obstenska figuralna spomenika: prvi v Stari Loki (1930)^^ in drugi v Trebnjem (1933)^'. Spomenik v Stari Loki je zasnoval akademski kipar Božo Pengov iz znane ljubljanske podobarske delavnice Pengovov, kamnoseško delo pa je opravil Alojzij Vodnik iz Ljubljane. Spomenik se dviga ob vzhodni steni staro- loške cerkve sv. Jurija. Pred spomenikom obdaja ko- vana železna ograja ozko cvethčno gredo. Za njo se na dveh stopnicah dviga tridelni podstavek: spodnji del nosi relief s prekrižanima, navzdol obrnjenima plamenicama, povezanima s trakom, srednji del voj- ne letnice in imena padlih, zgornji pa v cvethčnem vencu marmorni medaljon z reliefom Žalostne matere božje. Tu se podstavek zoži in ga ob straneh mehko zaključita voluti. Na vrhu stoji kip postavnega vojaka s sklonjeno glavo in puško ob strani, v kraškem kam- nu posplošeno, površinsko gladko modehran. Spomenik padlim v prvi vojni (kipar Božo Pengov), Stara Loka, 1930 Tudi trebanjski spomenik stoji ob vzhodni cerkve- ni steni župne cerkve Marijinega vnebovzetja, toda tokrat prav ob prometni cesti in ne odmaknjeno kot v Stari Loki. Členjena groba kamnita baza je razvita bolj v globino, ob straneh jo zaključujeta dve granati z imeni padlih in spredaj napisna plošča. Srednji kva- der nosi skupino Kristusa in vojaka s sklonjeno gla- vo, ob njunih nogah sta med razbitinami kolo kake lafete in lobanja, za Kristusom na steni križ in celota vkomponirana pred tri šilaste loke v ostenju. Signira- ni avtor spomenika je bil mojster Lipovš iz Mirne, vendar sta figuri pripisani Meštrovičevemu študentu specialistu Frančišku Smerduju. V Bočni so odkrili 1936. leta spomenik s kipom ranjenega vojaka, ki je delo kiparja Zdenka Kalina. Lopa arhitekta Franja Kugliča, v kateri stoji kip, od- kriva iskanje novih oblik v zameno za nekdanje kape- le. Ekspresivno dramatizirana figura vojaka je redka v tej skupini kipov, pa tudi v Kalinovem kiparstvu. V Žireh pa so 1938. leta postavili desno od cerkve sv. Martina prav tako spomenik padhm v kapeh nove KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 173 Spomenik padlim v prvi vojni, del kipa (Karel Putrih) v Žireh, 1938 Relief na spomeniku padlim v Črnomlju (France Gorše), 1938 oblike, za katero je naredil načrt arhitekt Rado Kre- gar, kipar pa je bil Karel Putrih J* Visoko sloko kape- lo loči od ceste kovana ograja. V zelo plitvi notranj- ščini so razvrščene napisne plošče, ki morajo našteti kar 138 padlih iz žirovske fare. Putrihov kip, dvig- njen kot na oltarju, predstavlja ležečega mrtvega vo- jaka v polni opremi in za njim zgornji del mlade žene s palmovo vejo in s plapolajočo draperijo. Nad vrati kapelice je bronasta glava — maska žalujoče žene, nad njo križ. Omenimo ob tem spomeniku težave, ki so bile značilne za mnoge. Že 1928. leta so Žirovci za- čeli zbirati za spomenik in do pomladi 1938 so imeli v hranilnici 15.000 dinarjev. Tedaj so osnovali poseben odbor, ki je odločil, da zaradi regulacijskega načrta podro staro kapelo Žalostne matere božje ter postavi- jo nov spomenik v obhki kapele. Zaradi visokega predračuna 30.000 din so ponovno razposlali vabila za prispevke in obljubljali, da bo spomenik nekaj po- sebnega in da Ziri ne bodo zaostajale za drugimi kraji v Sloveniji. Za spomenik so prispevali tudi svojci padhh iz Italije, kamor je tedaj pripadal del nekdanje žirovske far. Stroški za spomenik so narasli na skoraj 40.000 din in na dan odkritja je bila velika tombola, katere dobiček je nekoUko zmanjšal primanjkljaj. V Črnomlju so 1938. leta postavili spomenik pad- lim v obliki iz grobih klesancev zgrajene usločene ste- ne, ki nosi imena padlih in v sredini bronasti relief ki- parja Franceta Goršeta z motivom matere in mrtvega vojaka. Kipar je komponiral figuri vertikalno v na- lomljenih linijah in ju krepko posplošeno zmodeliral. Vtis celotnega spomenika, ki je postavljen na bregu pod nekdanjo meščansko šolo, je zaradi odprtega prostora mogočnjši. V Kamniku so že od 1924. leta zbirali denar za spo- menik, akcija je ponovno oživela 1934. leta, saj so imeli tedaj že mnogi manjši kraji spomenike padlim. Veliko besed so posvetili lokaciji, nevsakdanjo idejo za spomenik pa je prispeval sUkar in grafik Stane Cu- derman.^' S sodelovanjem kiparja Borisa Kalina in domačih obrtnikov so zgradili ob pokopaUšču železo- betonsko ločno konstrukcijo, ki je delno obložena s ploščami iz rdečkastega porfirja, na slopu ob poko- pališkem zidu so na apnenčasti plošči imena padlih. V bhžini je zdaj mogočna lipa, levo pa na nizkem gričku 3 metre visoka roka iz belega marmorja, ki drži rezilo meča in dviga visoko ročaj kot križ. Zaradi počasne- ga napredovanja vseh del se je odkritje zavleklo do 10. septembra 1939, teden dni po začetku druge sve- tovne vojne. Tudi v Črenšovcih so zamujali s postavitvijo spo- menika padlim. Kip so naročili kiparju Tinetu Kosu, ki ga je dokončal do 1939. leta, kamnosek Anton Vodnik iz Ljubljane pa je pripravil kvadratičen pod- stavek iz cementa in na njem spominski steber iz ume- tnega kamna. Na vrh so postavili Kosov kip vzravna- nega krilatega angela, ki je držal pred seboj zlomlje- no telo vojaka. Spomenik so odkrih šele 1. septembra 1940. Najredkejše oblike spomenika padlim so bile prave stavbe; taka je spomeniška kapela na Jesenicah 174 j kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 (1927), gladka kubična grobnica na pobreškem poko- pališču v Mariboru (1937) in končno kostnica na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu, sedaj Zale.^" Najobsežnejšo zgodovino ima seveda ljubljanski spo- ! menik. Ljubljana sicer ni bila v bližini bojišč, toda v j njene bolnišnice so pripeljali mnoge ranjence, poseb- j no s soške fronte. Poznejša pregledovanja ljubljan- \ skih pokopališč so odkrila 5.165 vojaških grobov, med njimi 3.737 grobov Slovencev. Zakona o voja- ških grobovih iz leta 1922 in 1928 sta zahtevala do- stojno vzdrževanje grobov in zidanje mavzolejev, to- da pomanjkanje denarja je ustavilo vsako začeto ak- cijo. Med njimi so bili načrti za »spominski gaj« in Plečnikov načrt za spomenik s tremi nizkimi pirami- dami in manjšimi obrobnimi kapelami. Ker je 1931. leta tudi italijanska država že uredila svoje vehko vo- jaško pokopališče, so 1937 razpisah natečaj, na kate- rem je zmagal ing. arh. Edo Ravnikar, ki je nato izde- lal dokončne načrte, izvedbo pa je prevzel stavbenik i Trčelj. Enajst metrov visoka, na zunaj zaprta central- ; na zgradba je sprejela vse izkopane kosti vojakov v j svojo bolj bogato oblikovano notranjščino. Ima si- \ metrično dvignjena dohoda zadaj in spredaj, kjer je ; na stopnišču dobil svoje dokončno mesto Peruzzijev kip Kranjskega Janeza, ki smo ga srečali na začetku te spomeniške dobe. Slovesno odkritje kostnice je bi- ; lo 10. decembra 1939. leta. Seveda pa so slovenski umetniki sodelovali pri po- i dobnih delih v drugih krajih Jugoslavije: kipar Ivan , Zajec je avtor spomenika padlim v Svilajncu, ki ga je zmodeliral kar dvakrat, prvič 1926. leta in ko so ga i med drugo vojno uničih, je naredil 1951 nov kip. Loj- j ze Dolinar je bil avtor vehkega spomenika padlim ! dijakom-vojakom v Skopju (1935, uničen), Josip Ur- s banija pa je bil med prvo vojno vojak v Bosni in nje- gov kip ogromnega žalujočega leva (1916—1917) so po vojni postavih na vojaškem pokopališču, današ- i njem partizanskem pokopališču v Koševu v Sarajevu : in se sedaj pripravljajo, da bi ga restavrirali. To je bila skopa predstavitev oblikovno zelo razno- ! lične in kvalitetno neizenačene dediščine spomenikov \ padlim. Spomeniki padlim v prvi vojni pripadajo široki spomeniški skupini in delijo z njo njene posebnosti, obenem pa imajo še svoje značilnosti. Spomeniki za- vzemajo v likovni umetnosti mejni prostor med arhi- tekturo in kiparstvom pa tudi slikarstvom. Od najsta- rejših dob so močno odvisni od vsakokratnih družbe- nih razmer, eni seveda popolnoma, drugi manj, od- visno od sporočila. Spomeniki padhm vojakom se pojavijo pozno v primerjavi z zgodnjimi upodobitvami vojakov na sla- volokih rimskih cesarjev ah na reliefih na različnih kasnejših spomenikih zmagovitim cesarjem in genera- lom. V Evropi so nastajali ti novi spomeniki z Napo- leonovimi vojnami tudi pri nas v obliki stebra ah obe- liska, širili so se v Združenih državah Amerike po končani državljanski vojni (1865) ter v Franciji po francosko—pruski vojni (1870—1871). Vojne, v ka- terih je bilo vse več — bolj ali manj — prostovoljnih vojakov, ki so sledih klicu vesti, svojemu prepričanju ali drugačnim nagibom, so zahtevale tudi počastitev njihovega spomina in z demokratizacijo družbe se je večalo število v domačem kraju postavljenih spome- nikov. Nasledniki cesarjev in generalov so na teh spo- menikih — posebno kiparskih — še vedno individual- no predstavljeni imenovani junaki, ki jih lahko spremljajo reliefne upodobitve brezimnih vojakov. Le-ti so lahko upodobljeni na skupinskem spomeni- ku, posvečenem kakemu zmagovitemu, slavljenemu polku. Po prvi svetovni vojni so se spomeniki padlim v tej vojni silovito razširili. Ves čas med obema vojnama so postavljale spomenike svojim padlim zmagovite države za svoje slavne zmage in strahovite poraze, ki so se končno le spremenih v zmage. Ker pa so imeli spomeniki vedno tudi mobilizacijsko vlogo za te ali one politične cilje, kar seveda odkrivamo tudi pri zmagovalcih, so postavljali spomenike tudi premaga- ni, predvsem Nemčija, ki je z njimi — poleg ohra- njanja spomina na žrtve — povezovala in povzdigo- vala nemški narod in z nastopom nacizma očitno pro- pagirala svoje revanšistične in osvajalske programe. Podobno je fašistična oblast v Italiji prevzela spome- niško dejavnost na slovenskem Primorskem v svoje pohtične programe. Velika bojišča prve svetovne vojne so bila seveda najprimernejši kraji za postavljanje spomenikov, saj so dejansko ostala ogromna množična grobišča, ki jih je bilo treba označiti. Vendar je bil pietetni dejavnik le eden med mnogimi in zato — da bi bilo za propa- gando bolj udobno — so postavljali spomenike tudi v mestih in krajih, od koder so bile žrtve ah sedeži obla- sti. Tudi slovenski časopisi so prinašali ob slavnostnih odkritjih podobe spomenikov, tako francoskega spo- menika pri Verdunu (1929) ali kolosalnega svetilni- ku podobnega spomenika pri Dixmuidenu v Belgiji (1930), ki se je napajal iz flandrijskega nacionalizma. Istega leta so odkrih spomenika v Lillu in Neuportu, 1935 v Metzu in tako dalje. Da tudi njim niso poteka- la zbiranja in dela po načrtu in pravočasno, nam do- kazuje spomenik bitke na Marni in njenega generala Focha, ki so ga odkrili 10. 9. 1939, ko se je že začela druga svetovna vojna. Tudi italijanski spomenik pad- hm na soški fronti v Redipuliji sodi v skupino bolj ve- ličastnih spomenikov na bojiščih, kjer je padlo mno- go Slovencev. Toda ta zemlja ni pripadla Jugoslaviji in Slovenci niso bili ne dovolj enotni, ne dovolj boga- ti niti politično dovolj močni, da bi izsilili postavitev svojega spomenika na tem zgodovinskem prostoru. Morda bi se vse to lahko zgodilo, če bi toda ugi- banja niso naša naloga. Ker fronte niso potekale na tleh, ki so bila v novi državi slovenska, so Slovenci organizirali postavlja- nje spomenikov v domačih krajih, v okviru cerkvene skupnosti fare ali upravne občine. Okvir je bil ozek, majhna posest — ustvarjalna in materialna — še raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 175 drobljena in zato možnost uspeha zelo majhna. Oni veHčastni spomeniki niso mogli biti modeli in tudi res je, da med obema vojnama v Sloveniji ni bilo nobene akcije s tako vseslovenskim in celo slovanskim odme- vom, z vpletenimi političnimi nasprotji in angažirano kulturno javnostjo, kot je bilo pred prvo vojno po- stavljanje spomenika Francetu Prešernu v Ljubljani pa tudi tako ostre kritike ni doživel noben spomenik. Postavljanje dinastičnih spomenikov, ki so zahtevali precejšnja sredstva, so bile skoraj uradne zadeve. Omejena sredstva in velikost spomenika seveda ne odločajo o njegovi umetnostni vrednosti, le dva med različnimi dejavniki te magije sta. Pomemben vred- nostni dejavnik pa je soudeleženost v nastajanju in razvoju moderne umetnosti. Toda v pregledih moderne umetnosti zadnjih sto let spomenikov padlim skoraj ne najdemo. Silovito spreminjanje umetnostnih oblik je potekalo v umet- nikovem ateljeju in manjših skupinah umetnikov ter je le stežka prodiralo preko razstav v javnost. Ob- činstvo je tej umetnosti dolgo odrekalo pravico do javnega prostora. V Franciji so v Montaubanu posta- vili spomenik padlim (1898) v francosko—pruski voj- ni, delo kiparja Antoina Bourdella. Spomenik je kombinacija bolj tradicionalnih figur in mladega go- lega junaka, ki z divjo kretnjo dviga meč. Kipar je naredil več študij te nenavadne, nove figure, pretira- ne in silovite. Prav to plastiko pa so osvojih muzeji, ki jo razstavljajo samostojno in kot glasnik nove umetnosti deluje zato, ker je očiščena oblik, ki bi jo vezale na preteklost, le misel na baročna pretiravanja oplazi gledalca. Iz časa med obema vojnama ostajajo zabeležena spomeniška dela nemškega ekspresionisti- čnega kiparja Ernsta Barlacha, ki so jih nacisti poru- šili (predvsem spomenik v Güstrowu 1927, obnovljen v Kölnu) in spomenik padlim v marcu (Weimar 1920) arhitekta Walterja Gropiusa, ki je cikcakasta, geome- trizirana arhitektonska oblika. Sicer pa tudi drugi spomeniki niso mnogo bolj številni, v najožjem izbo- ru so ostali le trije in med njimi ni figuralnega kipar- skega spomenika. V odvisnosti do sodobnih umetniš- kih tokov, ki znova uveljavljajo figuralno umetnost in navezujejo na tradicijo, se lahko podobno ozke sodbe kmalu spremenijo, kar še ne pomeni, da bodo izgubile moč vse ostre kritike, namenjene spomeni- škemu kiparstvu. i O slovenskih spomenikih padlim v prvi vojni je bilo kar precej objavljenega in učinkujejo teksti kot neka- ka kronika dogajanja z mnogimi nadrobnostmi. Ma- lo pa je likovno kritičnega, malo misli o likovni vred- nosti spomenika, o njegovem izrazu, kvaliteti celote in o odnosu do obdajajočega prostora. Največ tovrst- ne pozornosti je spomenikom padlih posvetil Karel Dobida v reviji Mladika in bolj občasno je zastavil besedo za izbrane spomenike France Stele. Oba sta bila proti ambicioznim spomenikom moj- strov podobarskih delavnic in kamnosekov, proti spomenikom, ki jih nista zasnovala in izrisala kipar ah arhitekt. Tako je zapisal K. Dobida: »VLjubljani imamo oddelek za stavbinsko umetnost na univerzi, dovolj sposobnih arhitektov in kiparjev, da se nam ni treba obračati za umetniške spomenike do neveščih obrtnikov. Zavedajmo se, da spomenike ne po- stavljamo za par let.«" F. Stele je bil še strožji: »... brez sodelovanja umetnika danes ne more biti do- brega spomenika, tudi če bi šlo za najenostavnejše naslikan ali izklesan spominski napis. Naš slikarski ali kamnoseški obrtnik ga ne zmore več.«" Tudi petde- set let kasneje ni mogoče spremeniti njune sodbe. Le to, česar se je K. Dobida bal, ko je zapisal, da bodo po teh spomenikih »... še čez deset in sto let sodili in obsodili naš okus, in, ko nas vseh že davno ne bo več, bo še kamenje vpilo,«" se ni izpolnilo. To kamenje ni bilo nikoli posebno glasno in z leti je postalo še tiš- je, posebno ko so po drugi vojni preplavili njihovo okolje številni novi spomeniki padlim v drugi vojni. Med temi novimi je marsikateri dokazoval, da v ne- kaj desetletjih hkovna kultura in čisto obrtniško znanje nista postala vsesplošna last niti zabeležila po- membnega dviga. Vendar imajo tudi najrevnejši spo- meniki svoje občinstvo in ko postanejo del svojega okolja, delijo z njim svojo usodo, so uničeni ah zašči- teni in pridobivajo novo občinstvo med občudovalci starega in ljudskega. Tudi za akademske kiparja spomeniki padlim niso bili lahke naloge in v razponu svoje nadarjenosti jim niso vedno posvetili dovolj ustvarjalne energije, iskanj in poglabljanj, saj noben spomenik ne sodi med najboljša dela vsakega med njimi. Razlog za to niso mogla biti samo omejena sredstva, temveč prej šibko družbeno vrednotenje spomenika. To se je po drugi vojni v Sloveniji in Jugoslaviji spremenilo, ne glede na mnoge slabe spomenike, ki so nastali, so po- membni umetniki vložili v spomenike velik ustvarjal- ni potencial in imeli vso podporo vsaj dela družbe. Med kiparskimi spomeniki je začetnik vrste Peruz- zijev kip Kranjskega Janeza iz Judenburga, ki je eno- staven, statičen, zamišljen in trpen. Z njim je dal ki- par zgled nekakega nad svojo usodo žalujočega voja- ka, nebojevitega, vojni odtujenega. Vzorov za bolj junaški tip, za razgibanega vojaka v napadu, za dra- matični izraz in labilni položaj ranjenega ali umirajo- čega je bilo dovolj. Vendar so sprejeH slovenski ki- parji in občinstvo podobo tega vdanega vojaka v sta- tični pozi, ki z nobeno preživo gesto ne kali pietetne- ga miru. Kljub temu, da je bil delo dveh kiparjev, je kip dovolj skladen, brez drobničavosti realističen in predstavlja nekakega »človeka brez posebnosti«, ki mu daje poseben poudarek, nekako dodano vrednost predvsem strogi okvir Ravnikarjeve kostnice. Brata Kralja sta zasledovala enotno koncepcijo spomeniške celote. Tonetov spomenik na Sveti Gori je ocenil K. Dobida kot »... prav lepo in v svoji pre- prostosti iskreno delo ...a,^" katerega šibka točka je neodporni umetni kamen. Težko bi našli spomenik, ki bi se bolj harmonično povezoval z okoljem pa tudi figura sama, drobna na masivnem valju podstavka, nakazuje rahlo rotacijo in spaja s tem šibkim vtisom 176; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 gibanja pravilne geometrične oblike podstavka z ne- pravilnejšimi krivinami človeškega telesa. Francetov spomenik v Dobrepolju je bolj dramatičen, figura eks- presionistično krčevita, ne trpna, pa tudi ubrana ne kot ona na Sveti Gori. Pri dobrepoljskem spomeniku so očitne težave pri osvajanju skladnosti med novimi oblikami podstavka in tudi novim tipom figure, ki ob vsej poudarjeni izraznosti ohranja človeške mere. Pri starejših spomenikih smo bili vajeni razlik med arhi- tektonskimi deh spomenika in med človeško anato- mijo, posebno z nagrobnimi spomeniki so bile že dol- go udomačene kombinacije trdih ravnih linij in ost- rih kotov z nepravilnimi mehkimi oblinami člove- škega telesa. V moderni umetnosti so kiparji to na- sprotje med »arhitekturo«, posebno tradicionalno, in med telesnimi obUkami reših tako, da so odstranih bazo kipa in figuro postavili direktno na »tla«. Fran- ce Kralj je to preskusil na svojem interierskem kipu, spomenik pa je skušal oblikovati na novo ali vsaj mo- dernizirati in pri tem ohraniti vse njegove tradicional- ne sestavine, kar mu je v precejšnji meri uspelo. Umirjeno realistični Goršetov relief v Črnomlju delu- je domače in z utišano govorico nekohko težkih obhk prepričljivo. Putrihov kip v Žireh bi prišel v boljši prostorski razporeditvi bolj do veljave, da bi kip lahko zadihal, tako kot je Plečnik povzdignil kip B. Kalina v Žirov- nici, da se lahko giblje in je dobro viden. Nenavadni kamniški spomenik nosi v sebi del, pravzaprav mož- nost, modernega spomenika. Odrezana, nesoraz- merno vehka roka B. KaHna bi sama, gola in prazna, spominjala na povečano glavo kiparja A. Giacometti- ja ali na ogromni palec Cesarja, toda v povezavi s simboličnim križem — mečem, ločno konstrukcijo in lipo je celota drobljena in literarna in jo nadvladuje tradicija. Za čas, ko je spomenik nastal, in še dolgo potem je bila za modernost spomenika odločilna či- stost likovne ideje, ki je morala vsrkati vso sporočilno vsebino in jo čim neposredneje in z novimi oblikami izraziti. Toda slovensko kiparstvo v 19. stoletju ni preživelo bohotne evropske spomeniške dejavnosti, ni bilo za-' sičeno z nobeno spomeniško »kugo«, ker ga še ni bi- lo. Ni se moglo odreči neki tradiciji — kakorkoli za- stareli — ki je še osvojilo ni. V primerjavi s tistim ve- ličastnim kiparstvom na omenjenih evropskih spome- nikih padlim je bilo slovensko maloštevilno, majhno in skromno, nekako po meri Slovenije in je nadalje- valo njeno že dokazano simpatijo do znamenj. Morda je ta povezava še najbolj očitna pri spome- nikih padlim, ki so jih oblikovah arhitekti, posebno Ivan Vurnik. Vodilo gaje iskanje nacionalnega sloga, vendar je sam poudaril, »... da se ne pride do 'našega sloga' na ta način, da zbiramo razne nacionalne moti- ve in si jih potem sestavljamo v nove priložnostne oblike Ker je odrasel v podobarski delavnici in duhovni tradiciji krščanske Evrope, je iskal navdih za spomenike v starejši krščanski umetnosti in jih, izvir- no osebno preobhkovane, z velikim posluhom za veh- kostna razmerja in sožitje s prostorom postavljal na pokopališča in trge. Pomembna mu je bila simbohčna oblika, ki je omogočila interpretacijo arhitektonske- ga spomenika kot nosilca duhovne vsebine. Pozoren na likovno degnano formo in na skrbno obrtniško izdelavo je Vurnik po negotovi in izčrpani produkciji celega stoletja, skupaj s Plečnikom, resnično oživel slovensko znamenje in mu v civilni funkciji podaljšal življenje. Čas ni oslabil skladnosti spomenika s cerk- veno arhitekturo in naravnim okoljem v Bohinjski i Beli ali v Srednji vasi. V Vodicah še zanemarjeno j okolje ne more vzeti vsega čara drobnemu spomeniku j in šmartinskemu pokopahSču je dal Vurnikov sporne- | nik pečat enkratnosti. Vsa njegova moč je v kvahteti I vehkostnih razmerij posameznih delov spomenika in celote, v poeziji obhk, ki mu zagotavljajo prvo mesto. V Plečnikovem delu za Slovenijo so predstavljali spomeniki padlim v prvi vojni le drobec, v katerem je zanimiva arhitektova vrnitev na kroglasto obhko pri prvotnem načrtu za spomenik v Breznici. Plečnik je izoblikoval zemeljsko kroglo že za natečajni osnutek za Gutenbergov spomenik na Dunaju (1897, prva na- grada), tedaj zaprto, za Breznico pa čistejšo in v srednjem pasu odprto krožno obliko. Pri realizira- nem spomeniku pride do veljave njegov izostreni pos- luh za velikostna razmerja in kvahteta kamnoseškega dela, ki je neopazno, pa je vendar samo z njim dose- žena popolnost in učinkovitost obhk, kot si jih je za- mislil arhitekt. Plečnikova strast za material, posebno kamen, je pripravila do žarenja marsikatero čudno obliko. Plečnik je ustvaril v tujini svoj najmodernejši spomenik padhm. S predsednikom Češkoslovaške re- publike T.G. Masarykom je zasnoval spomenik pad- hm češkim legionarjem, ki je bil postavljen pred pred- sednikovo letno rezidenco v Lanih in objavljen v Do- mu in svetu 1929. leta. Reprodukcija predstavlja vi- sok, tenak slop kvadratičnega tlorisa in grobe obde- lave, ki je spodaj spojen s skoraj tretjino nižjim in profiliranim, bolj gladko obdelanim značilnim Pleč- nikovim krajnikom. Na vrhu slopa je drobna krogla, kamor se stekajo žice, s katerim je krhki spomenik privezan na zemljo. Ravnikarjeva kostnica na Žalah nadaljuje Plečni- kovo koncepcijo arhitekture in povzema sredjeveško krščansko stavbo, kostnico aH krstilnico v čisti cen- tralni obliki. Strogi geometrični obris in čisti volumen oživljajo kamnoseško bogato ostenje in razpotegnje- ni stopnišči v osi spomenika, poudarek pa mu daje dovolj velik prazen obdajajoči prostor na sicer gosto zasedenem pokopališču. To praznino je danes nekoli- ko zapolnilo visoko drevje. S Peruzzijevim kipom na sprednjem stopnišču je odpadla potreba po dodat- nem pisnem označevanju funkcije spomenika. V celoti deluje dediščina spomenikov padlim v prvi vojni po meri naroda in njegovega zoženega življenj- skega prostora: s stopnjami kvalitete in omejenega modernizma je presegla zgolj zgodovinsko dokumen- tarno vrednost spomenikov in položila v nekatere slo- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 177 i venske kraje likovne oblike, znake in znamenja v pro- storu, ki so spremenili okolje, povezali različne ob- jekte v njem, dali nov poudarek konfiguraciji terena, središčno točko v pokrajini in postali sami soustvar- jalci likovne kulture na podeželju in v mestu. OPOMBE 1. Jelisava Čopič: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, I, H, Ljubljana 1977 (disertacija, rkp) z nadrobnejšo literaturo za posamezne spomenike. V besedilu so ob spomenikih letnice odkritja. — 2. Bojana Hudales-Kori, Kipar Svetoslav Peruzzi ZUZ, n.v. VIII, Ljubljana 1970, str. 169, 187—188, 196. — 3. Nagrobnik judenburškim žrtvam. Mladika, Prevalje 1923, str. 277. — 4. Spomenik padlim v Šebreljah, Mladika, Gorica 1922, str. 186. — 5. Pokrajinski arhiv Maribor, Odbor za Malgajev spomenik v Guštanju. — 6. Spomenik padlim vojakom, Ilu- strirani Slovenec, 12. VI 1927, str. 191. — 7. Saša Santel, Jurkovičeva »Žalujoča Slovenka«, Jutro, 11. X. 1928, str. 3.-8. Devica Marija v Polju. Osnutek kiparja Lojzeta Do- linarja, Mladika, Celje 1929, str. 406. —9. Odkritje spome- nika padlim v Polzeli, Slovenec, 27. IX. 1927, str. 3. — 10. Nova umetnina Toneta Kralja, Slovenec, 31. X. 1928, str. 7. — 11. Največji vojni spomenik v Sloveniji, Ilustracija, 1930, str. 353. — 12. Ivan Vurnik, Vurnikova šola za arhi- tekturo. Dom in svet, 1927, str. 31. — 13. Ib., str. 31. — 14. Odkritje spomenika padlim šentpetrske fare, Slovenec, 21. VI. 1927, str. 3. — 15. France Stele, Vojni spomenik na Breznici, Mladika, Celje 1931, str. 409—414. — 16. Odkrit- je spomenika 50 padlim junakom starološke fare. Jutro, 28. X. 1930, str. 5. — 17. Trebnje spominu vojnih žrtev, Pone- deljski Slovenec, 27. XI. 1933, str. 1. — 18. Spomenik pad- lim Žirovcem, Slovenec, 18. X. 1938, str. 5. — 19. Eda Stadler, Spomenik padlim v Kamniku, Umetnost, Ljublja- na 1940, str. 94—50. — 20. Zgodovinski arhiv Ljubljana Reg L, fase. 2302, Grobnica padlih vojakov v svetovni vojni pri Sv. Križu v Ljubljani. — 21. - a. (Karel Dobida), Naši vojaški spomeniki, Mladika, Celje 1929, str. 431. — 22. Glej op. 15, str. 413. — 23. Glej op. 21, str. 431. — 24. Glej op. 21, str. 430. — 25. Glej op. 12, str. 30.