kako sramežljivo segla po njcj — na Kongresnem trgu je clitni zbor svetu prikazal delo domačcga človeka, in zanetil s tem v Hmilu oni ponos, ki ga jc spremljal prav do groba. In prav ta samozavest ga je vstvariia v polnovrednega — večnega človeka. Midva sva svoječasno veiiko občcvala. K.ot dijaka sva bila navezana na svoje lastne zaslužke. Pela sva v šentpctrski cerkvi za 10 goldinarjev na kvatre, pn obrtniškem tamburaškcm društvu »Zvczda« je on kot kapclnik dobil po 3 gld mesečno, jaz pa sem pisal note po.-° krajcarjev od strani. Ker je kompozicij Od prvih akordov ... S pospešenimi koraki hiti neizprosna usoila v krog mojih miadostnih tovarišev, ne še dozorelih za večni pokoj. Sprva v dcsetletjih, v petletnicah, na leto, in, Bog moj, je li res ... tekom zadnjih dveh mcsecev . .. četrtič že na ljubljanski poljani brezkončnc tišine .. . Pravkar so odjeknili zadnji akordi vojaške godbe, ki je spremljala k nepričakovancmu počitku prijatelja Frica in že se je stemnilo obzorje, da z bliskovito silo udari ob hrast tam sredi žvrgoleče poljane. Dvoje živih bitij, sočnih, krepkih, plodonosnih, na tleh ob obilici trhlih, prezorelih teles ... Mora li biti tako usojeno? Nisem mislil na današnjo žrtev, ko sem sc nedavno s sklonjeno glavo vračal iz Ljubljane v moje zasnežene planine. Misli so mi tedaj uhajale daleč nazaj v dobo naših dijaških let, prvi pevski nastop na ljubljanskem pokopališču, na štiri pevce, — Tine, Lojze, Frice, Tone, — na mične pesmice, ki so nam odpirale vrata v človeške duše in srca — in skoro bi tedaj pozabil na njega, ki je polagal prvo brstje svoje lirike v naša prsa. da so odjekali neznani akordi v nočno temino — obkrožajoč v sanje potopljena ljubljanska dekleta. Vem, še se nas spominjajo. Bili smo živi, plamteči, vedno veseli, dasi smo rastli iz bodečega robidovja. Seznanil sem tovariše z Emilom, ki se jc na tretji stopnjici nad nami bližal javnemu življenju. Jaz sam sem ga po/,nal še iz dni ljubljanskega potresa, ko smo na širni ravnini Friškovca. pred skromnim Marijinim znamenjem s Palestrinovimi skladbami božali v strahu trepetajoče ljubljanske duše. Emil se nas jc oklenil in to zelo prijateljsko. Shajali smo se na njegovem stanovanju v stari šentpetrski šoli. Njegov oče — učitelj in organist — blaga starina, nadvse ljubeznjiv, nas je bil vesel, saj je opažal v nas res iskreno ljubezen do slovenske pesmi, bodisi posvetne ali nabožne, in doznal, da nas ne priklepa le golo kruhoborstvo k njegovim staroveškim orglam, ki jih je včasih zaradi oslabclcga sluha usmeril prav v drugo stran kakor mi pevci. Tako. Z Emilom smo prepevali. Pa se jc vzbudila ob tej priliki v njem neka iskrica, vodeča k samotvornosti. Stali smo ob njegovem klavirju. če bi smel tako imenovati ono čudo iz predzadnjega stoletja, in preizkušali harmonizacijo tedanjih ljubljanskih šlagerjev »Kaj pa naša Mina ...«, »od zgoraj« i. t. d. Bilo je blagodoneče in veseli smo bili domačih stvorov. Pa smo preizkušali posamczne akorde. Iz njih je zrastla prva Adamičeva skladba »Zapuščena«. Prvi smo bili, ki smo jo peli, prvi šli z njo med svet, ne da bi sc primanjkovalo, jih je Emil sproti vstvarjal ali prirejal, jaz pa sem igral, kar jc bilo težjega za posamezne inštrumente. Ob nastopih sva prejemala še kar dostojne honorarje. Služba nam je Emila odvedla v Zagorjc, kamor ga je spravil g. dr. Cerin, da je vodil ondotno godbo na pihala. Ko smo v torek molčc korakali no ljubljanskih cestah, sem se spomnil na njo in na razne orkcstre in zbore, ki jim jc bil Emil nekdaj agilen vodnik. Svoje čase so sklenili študijc s konccrtnimi nastopi in plesi. Nam so to prepovcdali s prctnjo. da nam odvzamejo štipendije. Uklonili smo se na zunaj, notranje pa ne. Lahko si predstavljate. kakšno presenečenjc smo povzročili, ko smo po maturi servirali profesorskemu zboru programe z najtežjimi skladbam od Čajkovskega do Mokranjca, čeških kvartetov do solospevov, moških in mcšanih zborov, še bolj pa so se morali začuditi Adamičevi tovariši, ki so ga morali nadomeščati zaradi bolezenskega dopusta, da je mogcl tri mesece dan na dan vcžbati naš zbor. E, bilo je lepo! Emil! Koliko okenc se je odprlo ob Tvojih pesmicah, koliko blažene sanjavosti si .viil v odprta srca dobrohotnih ljudi, koliko zborov je zasipala množica Tvojih akordov, in zdaj, zdaj je zevala pred nami ona strašna, tedaj zavedali, da vsajamo korenine muzika- hlatln,a' neizbezna odprtina. Prvi od nas, pev- cev Ivojih prvencev, je podlegel nesrečnemu padcu, basist naš — Frice — drugi si Ti — štirjc smo še, ki rahljamo spomine — živi so — lcpi — tolažeči. Gorje mu. ki je brez njih! Josip Lapajne lični tvornici Emilove duše. »Je za druzega dekleta« v g-molu — je ostala vkoreninjena v meni, ne v njem, on jc šel preko nje do svoje »Franice«, ki ga jc postavila »k možu«. Glasbena Matica je ne-