264
Kmetijstvo.
Konjske dirke.
Pri vsaki priliki Kranjci s ponosom omenjamo svojo kmetijsko družbo in jo stavimo v vzgled sosedom ; saj nam je tudi ona porok, da se naš kmet oprijemlje umnega gospodarstva. Toda naše kmetijstvo bi še veliko lepše prospevalo, ako bi imeli tehnično izobraženih mož, ki bi delovali mej ljudstvom za ljudstvo. Jedina panoga kmetijstva, kateri se resnično posvečuje vsa skrb, je vinogradništvo. Čudimo se, da se za sadjarstvo in mlekarstvo tako malo stori. Pač bi bil že zadnji čas, da bi deželni odbor nastavil veščake za potovalne učitelje in tehnične voditelje v sadjarstvu, mlekarstva pred vsem pa v živinoreji. Veščakov, da nam primankuje, se izgovarjamo, dočim jedo domačini prisiljeni ptuji kruh.
Živinoreja   je   glavni   del našega kmetijstva, kateri
prinaša gotov ter znaten dobiček. Ona je za nas tako velikega pomena, da bi najbolj zaslužila, da se ji posveti in se vglobi vanjo strokovnjak z dušo in telesom. Kajti še le tedaj, ko se bodemo držali gotovih načel in se približevali jasnim smotrom, se bode dvignila na zaželjeno višino. Dandanes vlada pri nas v tem oziru, rekel bi, golo diletantstvo. Naj bi se vendar dežela dogovorila z državo, da se namesti nadzornik za živinorejo, podobno kakor za sosedne dežele, ta naj bi bil učitelj ter voditelj živinorejcem, poučivši se temeljito o domačih aklimatizi-ranih pasmah, ter naj bi na podlagi istinitih razmer izboljševal domača plemena.
V živinoreji obrača javnost največjo pozornost konjereji. Konj, najlepša in najplemenitejša žival, zanima ne samo živinorejca, temveč tudi občinstvo v obče, bodisi več ali manj v tem oziru interesirano. Država rabi za konjenico tisoče in tisoče sposobnih konj, radi tega je naravno, da konjerejce gmotno podpira. Skromno naše mnenje pa je, da je država, vzemši v zakup celo žreb-čarstvo, zašla predaleč. Reja težkih konj, katerih niti jeden eksemplar ne asentira erar, bi gotovo lepše uspevala, ako bi govorili tuli interesentje večjo besedo. Ogromne svote trosi erar za vzdržavanje žrebcev, mrzlo-krvnih in toplokrvnih. Tukaj bi kazalo štediti na ta način% da bi država porazdelila ves nrzlokrvni materijal mej vešče konjerejce, dovolivši jim primerno subvencijo. Ko-njerejci bi se vadili samostojnosti ter bi napredovali v reji, seveda v začetku bi se moralo skrbeti za potrebni poduk. Kmet bi rabil žrebca za poljsko delo in domača opravila, kar bi sigurno boljše namj uplivalo, kakor večno lenarenje v depotu; dela vajeni žrebci, ki se zadostno gibljejo na prostem, bi zaplodili krepek, zdrav in čvrst rod. Drugače je seveda pri srednjetežkih konjih, iz katerih se rekrutiraja kavalerijske in artilerijske remonte. Tu je vojaško vodstvo kolikor toliko blagodejno, predno bi tudi tukaj erar izlahko bolje izbiral pri žrebčarskih oficirjih; ako hočeš po živinoreji plodonosno delovati, treba ti je poleg veselja temeljitega znanja o živalskem organizmu in vseh nanj vplivajočih faktorjih; tega znanja pa pogrešamo skoro do cela pri zdajnem osobju.
Ker erar asentirane konje prilično dobro plačuje, je jasno, da pobere vso boljšo tvarino. Konjerejcem ostajajo za pleme manj sposobne kobile, dočim nosijo boljše konjenike ter vlačijo topove. Tudi v tem oziru bi država lahko veliko storila za konjerejce in zase, ako bi one samice, ki se pri vajah in manevrih odlikujejo po svoji vztrajnosti ali drugih lepih svojstvih, dala konjerejcem v rejo s pogojem, da ji odredijo par sposobnih žrebet.
Dasi se na Kranjskem snujejo vsakovrstne zadruge, vendar gotovo vrsto združevanja niti omeniti nisem slišal, mislim namreč živinorejske zadruge. Po vseh ostalih deželah se te jako pridno snujejo zalvse panoge živinoreje, zapisnike vodijo večinoma brezplačno deželni živinozdrav-niki, katerih lepo število so namestile razun Kranjske vse alpske dežele. Konjerejske zadruge najlepše uspevajo
na Solnograškem,   kjer   razprostirajo   svoje delovanje po
celi deželici. Naloga teh zadrug je, pospeševati rejo težkih žlahtnih noriških konj, katerih čista kri se da zasledovati petdeset in še več let nazaj. Poprej so visoke cene zapeljevale konjerejce, da so v svojo škodo razprodajah najboljše plemenjake, dočim so se sami zadovoljili s slabšim materialom. Kajpada ni bilo lahko delo, združiti konservativne in neverne konjeverce v zadruge.
Najpreje so se zavzeli ideje napredni konjerejci in polagoma so se ji oprijemali navadni kmetje, katerim se je namen zadruge obširno raztolmačil s potovalnim predavanji. Že zdaj bilježijo te zadruge lepe uspehe, in ni dvomiti, da dosežejo popolnoma svoj namen. Plačujejo na
265
Solnograškem za odstavljena žrebeta (l/2 leta stara) pinc-gavskega plemena povprečno 200 gld., za leto stare 340 gld., za doraščene kobile 380 in več, za vprežene žrebce 680 gld. Te številke so povzete po lanskem sejmu v Saalfeldenu, od koder se je eksportiralo 980 glav na Bavarsko. Nižje in Višje Avstrijsko. Ne bi tega tako obširno omenjal, da ne bi imeli na Gorenjskem vseh faktorjev, potrebnih v dosego jednacega smotra.
Še nečesa se mi je dotakniti, predno preidem k glavnemu predmetu, v mislih mi je žrebetišče, V Sv. Jerneju na Dolenjskem imamo nekaj podobnega za lahke konje, toda brez vsacega tehničnega vodstva. Ne bi li kazalo na gorenjskih planinah napraviti žrebečjega pašnika, koder bi za pleme določena žrebeta našla zadosti tefne pašr, se prosto gibala v svežem vzduhu in naravno razvijala krepke ude? Nadzorstvo naj bi se poverilo vse, kako veščemu strokonjaku in ne polovičnemu konjskemu norcu.
Ničmanj pripravna, kakor Gorenjska za čistokrvnega Pincgavca, se nekatere dolenjske pokrajine, in v prvi vrsti ljubljanska okolica, za rejo dirkačev. Ta misel je vodila že nekdaj naše može, ko so se še vnemali za konjske dirke na Vrhniki. Zdaj pa že vrsto let stvar spi, ne da bi se nam zdela nekaj odveč, temveč vsled naše komoditete. Št. Jernejske dirke še životarijo od leta do leta, toda zanimanje pojema S tem ne zanemarjamo samo najlepšega izmej vseh športov, temveč domačo jedva prerojeno konjerejo potiskamo na rakovo pot. Vzrok, da se vrhniške dirke niso obnesle, tiči zgolj v tem, da Vr-nika ni nikakor pripraven kraj zato.
Po našem skromnem mnenje spadajo take dirke pred vsem v sr edišče dežele, v belo Ljubljano, čudom se je vsak tujec začudil, ako sem mu povedal, da je Ljubljana jedina deželna stolica vesoljne Avstrije, ki nima smisla za najlepši šport, dasi ni mogoče z lepa kje tako ugodnih predpcgojev. Ni-li ljubljanska okolica kakor nalašč ustvarjena za rejo čvrstega dirkača? Nimamo-li v Ljubljani dosti kavalirjev, ki bi našli na dirkališči večjo zabavo, kakor pri kartah in pijači ? Ne biva-li v Ljubljani obširna vojaška posadka, katere častniki bi se gotovo ogreli za stvar? Tudi širše občinstvo bi se navdušilo za dirke, ki so tudi za nižje sloje v večjih mestih nekaj prazničnega in slovesnega. Mnoge najimovitejše intelgen-cije bi puščale denar doma, in marsikaterega tujca bi nam dirkališče privabilo.
Ustanovni stroški naj nas ne strašijo, kajti lepo *voto bi gotovo darovalo poljedelsko ministrstvo ter dunajski jockeyski klub. Kar bi se trosilo za vzdrževanje dirk, pa ni vredno, da se omeni.
Ne priporočam dirk samo kot šport, ampak mnogo bolj važna naloga dirk se mi zdi povzdiga konjereje. Dirke naj v prvi vrsti vzbude mej ljudstvom zanimanje za konjerejo in naj mu omilijo najlepšo domačo žival, katere vrline naj na dirkališču spoznava. Dirke naj služijo v to, da spoznavamo pravo vrednost konja glede zmožnosti in ustrajnosti, one naj bodo tako rekoči izpiti
za one konje, ki srno jih namenili za pleme. Tu nam je mogoče izbrati za rejo najboljči material, tako da tudi od potomcev upravičeno pričakujemo ugodnih uspehov. Dirke naj nam torej služijo poleg športne zabave v prvi vrsti v to, da izberemo sposobne konje za rejo in tako celo konjerejo povzdignemo.
Sosedna nam Štajerska, ki bi se nam lahko stavila v marsičem za vzgled, ima pripravna dirkališča v Žalcu, Ljutomeru, Mariboru in Gradcu. Na vseh teh se osobito odlikujeta Ljutomeržana, kmeta Bežan in Razlag, s svojo prip znano rejo. Toliko, kolikor Maribor, zmore gotovo bela Ljubljana, vsled tega bi toplo priporočal konjereja skemu odseku kranjske kmetijske družbe, naj uvažuje moj nasvet glede konjskih dirk v Ljubljani.     Slivnik.