VAJE V RABI SLOVENSKEGA PRAVOPISA
Pri jezikovnem pouku bi veliko dosegli, če bi v učencu zbudili potrebo po tem, da bi zdaj in kasneje v dvomljivih primerih iskal odgovorov v jezikovnih priročnikih. Zato ga skušajmo med drugim seznaniti tudi z rabo Slovenskega pravopisa, da se bo v njem mogel hitro orientirati.
To seznanjanje je mogoče opraviti v kateremkoli razredu gimnazije, gotovo pa tuoi v osnovni šoli. Za uspešno delo pa je potrebno, da so poprej obdelana in utrjena osnovna pravopisna poglavja (velika začetnica, vejica), stavek — prosti in zloženi, besedni poudarek (označevanje mesta poudarka, kvantiteta in kvaliteta poudarjenih samoglasnikov). Nujno je, da imata vsaj po dva dijaka na klopi svoj izvod Pravopisa. Ker ga dijaki sami pogosto nimajo, jih je treba pravočasno opozoriti, da si ga sposodijo.
Delo je razdeljeno na tri šolske ure. Prvo uro začnemo s pojasnilom, kaj je Slovenski pravopis, da opravlja razen osnovne funkcije delno tudi funkcijo slovarja knjižnega jezika, katere so starejše izdaje Pravopisa, kdo so sestavljalci Slovenskega pravopisa 1962, kako je sestavljen (Uvod, Slovar, Dodatek). Naštejemo tista poglavja iz uvoda, kjer največkrat iščemo nasveta (Deljenje, O rabi velikih in malih črk, Raba domačih lastnih imen. Tuja lastna imena, O rabi in pisavi tujk. Pisava sestavljenih besed, Ločila). Ob slovarskem delu omenimo, koliko gesel in besed vsebuje; pri tepi opozorimo, da je včasih treba iskati besedo v skupini sorodnih, ker je ni v geslu. To takoj ilustriramo s primerom (npr. besedo rušljivost iščemo pod geslom rušiti). Pri tem si ogledamo kak geselni članek, pojasnimo, kaj vsebuje, kako je sestavljen. Nato si zastavimo vprašanje: Kaj vse lahko razberemo iz slovarskega dela? Odgovarjamo sami: Kako se beseda piše; kaico se izgovarja (to pomeni, na katerem zlogu je poudarek, kak je poudarjeni samoglasnik — dolg ali kratek, kakšna je kvaliteta samoglasnikov e in o, kdaj se črka e izgovarja kot a, kako se izgovarja črka 1; tu opozorimo, da se bodo zatekali po nasvete te vrste k Slovenskemu pravopisu, kadar bodo morali pripraviti kako deklamacijo, kjer mora biti izgovor res v skladu z zborno izreko); kako se beseda pregiba; včasih tudi, kak pomen ima; ali je beseda oz. zveza dobra, če ni, katero naj uporabim) tu pojasnimo pomen znakov o, *, —^; ko kasneje v četrtem razredu govorimo o Slovarju slovenskega knjižnega jezika, lahko opozorimo, da v njem ni več znaka, ki bi prepovedoval uporabo besede, ampak so kvalifikatorji, ki dajejo uporabniku možnost izbire, a ta svoboda zahteva večjo jezikovno osveščenost pišočega). Ob vsaki teoretični trditvi zastavimo dijakom po eno ustrezno vprašanje, na katero naj najdejo odgovor v Slovenskem pravopisu.
Druga in tretja ura sta namenjeni praktičnemu delu — iskanju odgovorov na pravopisna in jezikovna vprašanja. Doma pripravimo listke s posameznimi vprašanji. Teh naj bo nekaj več, kot je dvojic dijakov. Vprašanja naj bodo raznolična, tako da je treba iskati odgovorov nanje v raznih poglavjih uvoda in v slovarskem delu. Seveda morajo dijaki sami ugotoviti, kje je mogoče dobiti odgovor. (Navajam nekaj vprašanj za različna poglavja: Kje stoji vejica v stavku: Reci mu da če pride naj dvakrat pozvoni. Kako pišemo: stomilijonska škoda ali sto milijonska škoda. Kako je prav: kartuzijan ali Kar-tuzijan. Kako je s sklanjatvijo imena Nives. Kako se glasi orodnik samostalnika radio. Pojasni rabo besede napram. Kako je z rabo besede pogruntati. Ugotovi izgovor: gozd, gozda. — Vprašanja te vrste so primerna predvsem za tista področja, kjer se kvaliteta poudarjenih samoglasnikov loči od norme.) — Za tista poglavja, kjer je iskanje težje (npr. vejica), sestavimo več listkov, za druga manj. Po dva dijaka dobita svoj listek. Oba si v zvezek izpišeta vprašanje, poiščeta nanj odgovor, ga napišeta in zraven zabeležita, kje sta ga našla. Odgovor nam pokaže(ta. Ce ni pravilen, ju nekoliko usmerimo, kje naj ga iščeta. Ce je odgovor najti razen v slovarskem delu še v enem od uvodnih poglavij, jima svetujemo, naj ga poiščeta še tam, kjer je iskanje nekoliko bolj zahtevno.
Zgodi se, da dijaka znata odgovoriti že sama, a naj vendar pogledata še v Pravopis. Nato dobita nov listek. Tako gre med uro skozi roke dijakov več listkov, pač glede
328
na hitrost iskanja. Da ne bi posamezne dvojice dobivale slučajno samo vprašanja enega tipa, si listke kako označimo (vprašanja enega tipa napišemo z eno barvo ali uporabimo listke različnih barv).
Tako delo je za dijake dokaj privlačno, jih razgiba, ustvari živahno, morda celo tekmovalno vzdušje v razredu. Njegov namen ni ob praktičnih primerih utrditi pridobljeno znanje (čeprav delno dosežemo tudi to), ampak olajšati orientacijo v Slovenskem pravopisu. Kajti le malokdo se bo po nasvet zatekel k Slovenskemu pravopisu, če bo moral poprej šele brskati po navodilih, kako naj ga uporablja. Seveda pa bi bil smoter teh šolskih ur popolnoma dosežen šele takrat, če bi vsak dijak imel doma — torej vedno pri roki — Slovenski pravopis in bi ga res uporabljal večkrat, ne samo pri popravi šolske naloge.
B o ž e n a   Orožen Gimnazija v Celju