Ivan Kmet
Srobotarji
Ilustriral Fr. Godec
V  dolini za Kremenjakom leže Srobotnice. Ni tako majhna vas, a skrita, da bi je ne našel, kdor ni vajen teh krajev. Če je kdo tja zablodil, ko je v Kremenjaku rezal krovnice ali stikal za krivinami, da bi popravil sani, je prevzet nad tem kotičkom vzkliknil: »Tukaj je sreča doma, če nikjer na svetu!«
Srobotarji so res dolgo živeli sami zase. V miru in zadovoljstvu so uživali dobrote, ki so si jih priborili na vegastih oplazih. Res da je kakšen berač, ki je zašel med nje, tudi o njih vedel kaj povedati: da so ženske jezične kot drugod, da je vsak dan ravs in prepir pri vodnjaku na vasi, le da samo gozd posluša tožbe in težave, ki jih s povzdignjenimi glasovi razkrivajo med seboj. A tega so bili navajeni kot mlinar na ropot.
Ko so si pa izvolili župana, se je začelo drugačno, čisto novo življenje. Vse njili delovanje se je usmerjalo napredku, ki se je naglo razvijal, toda ljnbi mir je jemal slovo.
V nedeljo po maši so zborovali občinski možje z Uhanom na čelu, ki jim je županil. Razodel jim je zdavnaj skovani načrt: brizgalne nam je treba in kupili jo bomo. Še nikoli, odkar Srobotnice stoje, ni nikomur prišlo kaj takega na misel, ali tisto dopoldne so možje so-glasno pribili, da se morajo zavarovati pred ognjem.
»Prav govoriš, Uhan!« je vpil Boniek. »Kar ti rečeš, to drži.« Hvaležno je župana potrepljal s krivenčastimi prsti po rami in ta se je s smehljajočim obrazom ozrl po možeh, jim dal še nekaj navodil ter zaključil sejo v sladki zavesti, da se bliža Srobotnicam taka doba, ki je še vredne niso.
Kakor bi v rog zatrobil, se je raznesla novica, kaj so se domenili. Val navdušenja se je zagnal do zadnje koče, ponos jim je dvignil glave. Od ust do ust je rasla govorica. Ob večerih so se zbirali pri brluškah in že so vedeli, kakšna bo brizgalna, kako daleč bo nesla in kdo se bo nanjo najbolj razumel.
»Si videl, kaj znamo?« se je namuznil Bontek, ko je krevsal k Uhanu. Tako se je pomladil, odkar ga je župan sprejel v odbor, da bi najrajši čez streho zalučal palico, ob katero se je opiral že trideset let. A Jure, kateremu so te besede letele, si ni bil dober z županom. Skomizgnil je z ramami in molčal.
»Na strehi lahko zakuriš, pa ti bomo do iskre pogasili,« se je bahal Bontek, široko razkoračen in oprt na krivko. Smejal se je in pikal Jureta.
»Kaj boš ti švedra gasila, saj še sam sebi nisi kos!« Ujezilo ga je. Edini je bil, ki si je upal črhniti čez županski odbor. Saj ni na spomlad čakal in prosil koruze kakor drugi, kadar jo je preskrbela občina. Sam svoj je bil, še volil ni Uhana.
»Kakšno neumnost boste napravili, drugega nič,« jo je zabrusil Bontku, ki je v zadregi grizel zadnji košček cigare.
»Če to župan zve,« je pomislil in že mu je ušlo skozi zobe.
»Misliš, da se ga bojim, če sto brizgalen kupi.«
Jure se je pomaknil v vežo, Bontek pa žalosten odkolovratil po stezi>
10
Ni minil še teden dni od tiste važne seje, ko so Uhan in njegovi prijatelji hodili od hiše do hiše in pobirali dobitke za gasilsko vese-lico. Vse jim je prav prišlo: žito, perutnina, posoda, rože v lončkih. Gospodinie so kar ponujale. Saj kaj takega, kar bo zdaj, ni še nikoli bilo in nikoli več ne bo v Srobotnicah. Pa tudi odrezati so se hotele, da bi le prišle v pokvalo zaradi svoje darežljivosti. Gospodarji so bernikom primaknili še kakšen kozarček žganja, češ: boste Iaže nosili. To je bilo na Uhanovem podu ropotije. Grablje, vile, koši, košare, motike — vse skrižem je ležalo. »Le gasimo,« so šalobarili po vasi, peli in vriskali.
Prišel je dan, ki so ga Srobotnice čakale že sto in sto let. Kar na mah se je razneslo: brizgalno imamo. Vse je vkup drlo, staro in mlado, ko se je svetla medenina zaiskrila sredi vasi. Možje so ravsali, žene kričale, otroci se plazili okoli voza in se strahoma dotikali drob-nili vijakov. Vzklikali so županu, ki je ponosno sedel na vozu.
»Zvonit,« zavpije Bontek in že plane nekdo pod slolp. Zvon se je zatnajal, a tudi bučeči glas ni prevzel hrupa.
»Ti bom že pokazal!« Krepke roke so ga zgrabile za lase in ga potegnile na travo.
»Kaj se zmisli. Kaj takega pa še ne, kar Srobotnice stoje.« Župnik se je obrnil in smeje se odšel.                                                          '
Sonce je radovedno pogledalo izza oblakov. Privoščilo jim fe veselje. Šele v mraku je potihnilo po Srobotnicah. Tisti večer so šele pozno v noč ugaševale luči po vasi. Pred podom je prenočevala brizgalna.  Stražila sta  Špan  in Resnik.  Tako  je bil ukazal župan.
Ves teden je bilo živo, kot bi v mravljišče dregal. Delo po polju so popustili. Od jiitra do večera je v Kremenjaku pela žaga, peli so tudi možie in fantje. Podirali so smreke, jih belili, vozili v vas in postavljali mlaje. Dekleta so pletla vence, jih razpenjala od ralaja do mlaja in razobešala ob oknih. Uhan je delo nadziral. Za vsakega je imel prijazno besedo, šalil se je, kot bi imel dvajset let. Obraz mu je žarel od zadovoljstva. Nabiral je gasilce, kar gnetli so se v pisarni, ko so pomerjali nove uniforme. Če je bil še tako vretenast, ga je uniforma napravila junaka, kot bi ga nlil. Marsikatera grba se fe zatajila, res, gasilska četa je bila, kot bi trenil, pripravljena za borbo z ognjem.
Težko pričakovana nedelja se je vendar prismejala. Nebo je bilo ubrisano kot steklo. Mehki vetrič je hladil vroče čelo gospoda župana, ki ni vedel, kam bi se dejal od samih skrbi. Našlo se je ljudi, da se je vse trlo. Gasilci so tekali po vasu Čuli so se klici bratovskih pozdravov: Na pomoč, na pomoč!
Po maši je bila blagoslovitev in potlej se je šele začelo pravo življenje. Na mežnarjevem. vrtu so bili postavili mize in klopi. Prostor so skrbno zadelali z vejami, da ne bi kdo brez vstopnine okušal sladkosti veselice.
Žongrov Jožek je zaigral na harmoniko, kozarci so zažvenketali, smeh in dobra volja se je naselila v srca Srobotnjakov. Mladi pari so se zavrteli, še Uhana so zasrbele pete, a bal se je, da ne bi pozabil govora, ki ga je mečkal v žepu na papirju. Sukal se je med mizami, pokušal vino, ki so mu ga ponujali občani, se smejal in pel z vreščečim
glasom. Hrup se je večal, vriski so se zadirali v nebo. Vsemu svetu i radi razodeli, kaj so čutili v dušah. A kaj, ko je Bog tako nizko potisnil Srobotnice in jih tako obdal z gozdom, kot bi bile za večno izgubljene.
11
Na sredo so pripeljali brizgalno, župan se je povzpel nanjo, a stopil je tako neokretno, da mu je spodletelo  in pogrnil
t'o je po travi, kakor je il dofg in širok.
»Neroden  si  pa  kot hruškova   brst.«   Bontek mu je poniagal na noge. »Si se pobil?« »Saj nisem s hruške padel!«
»Visoko res ni,« ga je tolažil in mu stepal obleko.
»Ti daj, pa boš vi-del.« Ulian je pisano gle-dal in že premišljal, ali naj ne govori. Ljudstvo je umolknilo. Oči vseh so bile vanj viprte. Kaj je hotel. Odborniki so ga varno spravili spet na brizgalno. Iz žepa je po-tegnil list, zajel sapo in zastavil besedo:
»Srobotarji in Srobotarice! Vedno smo trepetali od strahu, kdaj nam bo ogenj uničil domačijo. Zdaj smo brez skrbi. Gospodinje, pogumno zakurite krušne peči. Od danes se plamen nima pravice dotikati naših streh. To je tisto (udari z nogo, da otožno zazvenči), kar nas bo obvarovalo uničenja. Nihče nam ne more očitati, da nismo napredni. Hrabra četa, strni moči, da še više dvigneš ugled Srobotnic. Domovina pričakuje od tebe del, nad katerimi bo strmel svet. Srobotnice, večno boste živele!«
»Tako je!« Kakor orkan je zarjula množica, vriskala in norela, kot bi se hotela neba prijeti.
Uhanu je Bontek pomagal na tla. Ko je zanesljivo stal, si je pogladil znojni obraz, od vsakega lasu mu je kapalo. Smeje se je priklonil kričečim podložnikom in odšel v spremstvu odbornikov k belo pogrnjeni mizi. »Še dehnil ne bi, ko bi vate zijala vsa občina,« je pomežiknil Bontku, ko mu je natočil čašo.
PriŠlo je popoldne, bližal se je večer, toda godbe, plesa ne konca ne kraja. Po nlevih je mukala živina. Kdo bi danes pasel? Niti slišali je niso pastirji. Zijala so prodajali z usti in skrivaj uhajali na vrt. otisnila se je noč, oddaljeni so odhajali. Veselico so krepile nove sile bližnjih vaščanov. Še župan je danes pil, kot bi mu šlo za stavo.
»To ti povem, Uhan, županski stolček se ti ne bo še tako hitro spodmaknil, danes si ga podprl.«
Bontek se je stegoval k njemu, s palico podpiral brado, žvecil cigaro, ki mu jo je podaril župan in tako verno lovil njegove besede kot še nikoli pridige v cerkvi.
»Jure mi nagaja. Pa mi ne bo dolgo. Popravljal bo občinska pota, koruze pa ne bo dobil, če gre prav po kolenik ponjo.«
Udaril je po mizi, da je pljusknilo vino v steklenici. Objestno se je režal in se oziral po podanikih ter ni opazil, da so gasilci z brizgalno bili že pri vodnjaku. Veselični prostor se je praznil, hrup se polegal.
Skočil je na cesto: »Kaj hočete?« Zakrilil je z rokami. Rdečica, ki mu je bila prej tako tuja, mu je zafila obraz.
»Brez mene?« je kričal in se prerival med vaščani.
»Spridili bi jo radi.« Nihče ga ni poslušal, ne razumel, četudi bi si grlo razčehnil. Motorka je zabrnela, curek vode se je pognal pod zvezde. Srobotarji so priskočili, zatulili, da so zašklepetale šipe v oknih.
»Škopnik zažgite,« se je oglasil župan, ko je nekoliko potihnilo. Z njimi je potegnil, čeprav nerad; kajti ni preveč varno položiti ugled na tehtnico.
Kakor bi mignil, je stal na cesti škopnik in plapolal. Curek ga je odnesel, kot bi pomel.
»Na češpljo z njim!« se je drl Bontek.           *    '•¦¦¦-
»Boš kozolec tudi na češpljo privezal, preden ga boš gasil?« se je norčeval Ture. Tudi njega je pomaknilo na cesto.
»Na češpljo, na češpljo!« je odločila množica. Voda je završala, goreča slama je zafrfotala po zraku, padala na Srobotarje, ki so se
s krikom odmikali.
*
»Kam jo bomo pa spravili?« je skrbel Bontek in po žepih iskal drobce tobaka. »Ooo,« je vzdihnil župan. Siva glava mu je klonila na prsi, roka, ki je držala kozarec, je omahnila in vino se je zlilo po novi obleki. Dvignil je koščeni kazalec in si ga pritisnil na čelo: »Gasilskega doma nimamo.« Žalostno je pogledal po odbornikih, iščoč pomoči.
»E, Čez noč bo tukaj, jutri bo morda že kje požar,« se je odrezal Bontek. Še vselej je njegova največ zalegla pri županu. ,               »Veš, da bo gorelo?« ga je prestregel Pangre.                             '
»Vem, vem, če drugje ne, pa v peči, ko ti bo stara zelje kuhala.«
»Nikar ga ne lomite. Ne vidite, da tajnik vse odgovore zapisuje. Še pozni rodovi bodo videli v knjigah, kako smo postavljali dom,« jih je svaril Špan.
»Fantek, ti nam ne boš levitov bral!« Nenadoma je vstal Bontek izza mize.
»Nimaš besede!«   •;   r-J'   ••   -'                                                   '¦'' •- '   ¦ ¦   ¦   '¦
»Kdo to pravi!« Špan je stisnil pesti. »Vso noč sem stražil kot pri vojakih, da me še zdaj noge bolijo, pa bom tiho?«
»Ti še vojaške suknje videl nisi.«
»Če je nisem jaz, jo je pa moj sin. Ti boš lajal nad menoj, ki si se v Kremenjaku zgubil in večal kot otrok.«
»Kaj tebi mar!« Bontek je planil proti njemu. '      »Ne bosta se,« je posegel vmes Uhan in odrinil Bontka.
»Špan, povej, kako bi vso stvar uredili, če kaj veš,« je skušal župan v drngo smer preokreniti pogovor.
»Tole vam rečem,« se je pomiril.
»V šolsko klet z brizgalno. Nibče je ne bo zasledil, pa s poti bo. Občina jo je zidala...« — »Ne, jaz sem jo,« je pribil Uhan.
»Boste kmalu rekli, da jo je Šraj, ki tamle v rebri osebenjkuje.«
»Naj jo, kdor hoče, zdaj je naša,« se je jezno otepal Špan. »Briz-galna je tudi naŠa, kar pod šolo jo spravimo.«
13
Bontek fe premišljal, kačjepično zmajeval z glavo, oziral se na Uhana, kaj bo dejal na to. Županu je bilo nerodno, zvijal se je kot kača v precepu. Kaj bodo pa ljudje rekli, a pomagaj si, če si moreš.
»Dobro je,« je prikimal.
»Čisto prav,« so pritrjevali za njim odborniki in nagibali kozarce. Le Bontek ni rekel ne bev Ae mev in tudi pil ni.
Župan je poiskal hlapca in mu naročil, naj urno prinese hlevno svetilko, da bodo ogledali klet.
Uhan je lezel naprej, da je svetil možem, ki so mu sledili. Ko so odmaknili prislonjena vrata, so miši in podgane smuknile v skri-vališča. Pred županovo glavo so imele spoštovanje. Vse je bilo raz-vlečeno po kleti. V enem kotu so bila drva, v drugem repa, razbiti keblji in sesute brente so uživale zasluženi pokoj. Kar ni bilo za rabo, so ženske znosile v šolsko klet. Še dobra zibel je pri vratih čakala veselega dogodka. Župan je brcnil zdaj to zdaj ono, da je mogel kam stopiti. Bontek je od jeze, ker je obveljala Španova, tako na trdo prestavljal noge po brlogovju, da se je Uhan resno bal zanj: »Nikar ne šari, še ubil se mi boš, ko si tak, da bi te na kolenih zlomil!« Potisnil mu je zamašek cigare med prste. »Ravno prav, tudi trohice nisem več imel,« je zamrmral Bontek in založil v usta. Uhan je bil nataknjen. Ob vsako stvar se je obregnil, le ob zibel ne, saj je pri-romala iz županove kamre.
Ogledovali so, preudarjali in si belili glave, kje bi bilo najbolj pripravno za brizgalno. »Tu in nikjer drugje,« je odločil župan in drugi dan je bila brizgalna že založena z drvmi in senom, da bi je otroci ne zavohali. Dolge platnene cevi so razpeljali po klinih na tramovih.
Počasi, počasi so se uravnale Srobotnice po prejšnjih tirnicah. Kar hudo jim je bilo, da je minilo, kot bi v zrak pogledal. Pastirji so si dopovedovali na paši o najlepših. dnevih vasi. vsak je vedel vso zgodbo, kako je prišel na veselico, kaj je zadel pri srečolovu. Fant se je pri košnji ustavil in pomislil: O, lepo je bilo. Po vsaki jedi je pogovor nanesel na župana. Toda ta je nodil okoli domačije             j
ves zaskrbljen. Niti občinskim možein ni pokazal bremena,  ki mu             *
te pritiskalo na srce. Vse mogoče so ugibali: da mu je pijača škodila, ko je ni vajen, so trdili eni. Nekateri spet, da ne more priti k sebi po trudapolnem govoru. Pravo je vedel pa le Bontek, saj je vedno slinil okoli njega.
Srečolov se je dobro obnesel, izkupička je bilo veliko, denarja              ,
so precej  nabrali, a pritisnili so domačini, držali čez noč, jedli in             i
Eili za dobiček, ki so ga nalovili čez dan. Zjutraj so bili pa suhi, da             "•
i pri vseh Srobotarjih ne zbral za kilogram soli. Po pošti so začela             i
prihajati pisma: plačajte uniforme, plačajte za motorko.                               1
Vaščani so končno nehali hvaliti motorko. Še pozabili so skoraj             '
nanjo. Kako ne bi? Gorelo ni nikjer, še najstarejši možje ne pomnijo, da bi v Srobotnicah kaj več pogorelo kot razkopan uljnjak ali zvežen kozolec. Le Zaletel jin je spominjal, da imajo društvo. Obleke ni imel, pa se je kar v uniformi postavil v nedeljo pred cerkvijo.
»Si znorel,« je besnel župan, da je bilo vse v oknih. »Precej domov in se preobleci, sicer te izključim iz društva. Sramoto nam delaš!«
»Drugo mi dajte; saj se je ne branim. Kakor Adam pa tudi ne bom hodil po svetu.« Prestopil se je, čisto nič si ni vzel k srcu ostre besede. Pomežikoval je z očmi, kot bi se norčeval.
14
!.      »Kar se pa neumnosti tiče,« je počasi prikladal Zaletel, »mislim, da ste vi neumni, ki se nad menoj ujedate.«
»Tepec,« je zarohnel Uhan, da se je Zaletel kar ušibil in razsrjen odropotal v hišo. Zaletel je pa nosil uniformo v petek in svetek, na občinski seji in na njivi, kakor je naneslo.
^                       :: • ¦   i       * i . ii ¦  ¦    ¦'¦! irt "i; i   1' ¦   ''•.
Gluha noč je bila že zavila srečne Srobotnice v sanje, ko je Uhan še vedno hodil po sobi gor in dol. Zopet je dobil pismo, prijazno in obenem svareče. Uniforme niso plačane, Zaletel jo je pa že skoraj razdelal.
»Grenak je moj kruh, grenak,« je potožil sam pri sebi. »Je pa časten,« mu je šepetalo nekaj na uho. Zamahnil je z roko in se nagnil skozi odprto okno.
»Jasno kot ribje oko. Jutri bomo listje grabili.«
Za Orlako se je zasvetilo. Napel je oči, neka tesnoba mu je za-gomazela v udih. Sij je rasel nad Kremenjakom.
»Gori!« Zavpil je, da se je sam sebe ustrašil, planil k vratom, tipal ob stenah. Taka zmedenost se ga je polastila, da ni našel vrat.
»Gori, gori!« Na pol divji je silu v omaro, loputil s krili, a ven( ni mogel. Vsa hiša je bila pokonci, drveli so na prosto.
»Kje so vrata?« Za-letaval se je zdaj v mizo, zdaj v peč. Latvico mle-ka, ki je stala na polici, je zvrnil nase in šele po-tlej se je zavedel. Skočil je na plan, prestrašen dirjal po vasi in kričal: »Ogenj, ogenj!«
»Za pet ran božjih, kje gori?« Vse je drlo skupaj. Ko bi strela uda-rila, ne bi tako naglo vzdignila Srobotnic. »To ni v naši občini,« je vrša-lo med ženskami, ki so preplašene strmele vKre-menjak. »Kaj zato, naše pomoči potrebujejo,« je režal župan, da so se mu pene nabirale okrog ust. Sledovi kislega mleka se niso videli v temi.
»Ta trenutek sem ča-kal vse življenje. Prine-sel mi bo čast,« je po-mislil. »Ne smem ga za-muditi.«
Gasilci so se vrteli, kakor bi bili brez uma. Ta je komatal konje, oni je pripravljal voz. Župan in    nekateri    možje    so
vdrli v klet, izvlekli brizgalno ter jo vrgli na voz. Bontek je udaril po konjih in kar padli so v Dolenjo vas.
Plameni so objemali pod, plahutali, se zvijali in lizali črvivo tramovje. Žene so ropotale s kebli, nosile vodo, otroci jokali, živina je mukala po vrtovin, kokoši so frfotale v ogenj. Uhan se je vstopil pred motorko, ukazoval odločno in kratko, gasili so, polivali, da je po vsej vasi splav tekla.
»Kaj mrcinite,« je Uhan stisnil škrbine v čeljustih, ko kljub tuljenju ni švignil curek v ogenj. Skakali so okrog, potili se, pre-gledovali. Nič. Silna jeza se je polastila vseh. »Druge delujejo, naša ne,« so se brusili med seboj. Ogenj je švigal, že je posegal po kašči. Kriki, tuljenje, sikanje, prasketanje je mašilo ušesa. Srobotniški žu-pan je stal kakor vkopan.
»Vijakov ni,« je zakričal Zaletel, ki se je še najbolj razumel na brizgalno.
»Cevi so raztrgane,« je pljunil Bontek in škrencal kar po eni sami nogi.
Gasilci drugih občin so kmalu opazili, da pri Srobotarjih ni vse v redu. Že so hoteli pomagati, a Uhan se je zadrl nad njimi, da jim nič mar ne gre. Kar pihal je, tako ga je jezilo. Stokrat* se je v minuti pokesal, da je prav v Dolenjo vas šel iskat slave. Nestrpno je stopical, pogledoval zdaj v ogenj, ki je peklensko žvižgal v temno noč, zdaj
na svoje gasilce. »Nazaj!«
Zasigal je, kot bi ga kdo tiščal za vrat. »Saj še začeli ni-ste!« se je zaslišal kro-hot v gruči. »Pusti jih, še pepel bi spridili.«
Voz je zarčal sko-zi vas. Uhan je potrt klampal za njim. Bon-tek ga je spremljal. »Sramota na večne ča-se, sramota na večne čase,« so mu peli ko-raki. Šepal je. V nagli-ci je pozabil deti sla-mo v čevlje. Kurja očesa so ga tiščala, da je počepal. V glavi mu je vrelo. Še vedno so mu zvenele po ušesih zaničljive besede, ki so padale nanj in na vso občino. Bilo mu je, da bi vse skupaj vrgel iz rok. Naj se kdo drugi ubija, če se lioče. »Kdo je kriv?« se je obrnil k Bontku, ko sta drug za drugim tipala v temi po Brinjevi gori.
»Načelnik, kdo drugi. On bi se moral brigati, ne samo čekane razklepati. Saj ni bilo nič pripravljeno,« je Bontek udrihal po Španu, ki je bil za načelnika.
16
Nihče ni vedel, kdo je pokradel vijake. To je župana najbolj peklo. Špan bi moral paziti nanje, to je bilo vsem jasno.
Po dolgih ovinkih je prišlo na dan, da so otroci skrivaj hodili ogledovat brizgalno, saj so bila vrata samo prislonjena. Manjši deli motorke so jim bili všeč in večkrat jih je učiteljica zalotila v šoli, ko so si jih izmenjavali med seboj. ^  .        »Dom moramo postaviti,« so se vdajali odborniki pri seji.
»Le dajte ga. Jaz vam ne bom za župana več.« Postajal je za-dirčen.
»Bodi pameten, saj boljšega nimamo.«  Možje  so  se spogledali.
Strah jih je obšel. Ta bo pa lepa, da bodo še brez župana, če se jim ta upre.
»Sama nehvaležnost, četudi se trudim za vas na žive in mrtve.«
O, pa se je znova vpregel v občinski voz, da ga potegne na svetlo pot slave. Težak fe. Vsi Srobotniaki so se nadeli, Uhan se pa spet poti, da mu srage zalivajo potrpežljive oči, ki znajo vse prenesti, vse pretrpeti za svoje podložnike. Se hodi Bontek k sejam. Tiste lehe, kolikor jih je iztrgal gozdu, saj bi jih na prste preštel, je izročil sinu. Sam pa pomaga riniti občinski voz, da se mu je skrivil hrbet, kot ( bi sopihal po Predalih z merniško vrečo na plečih.
Uhan je vljuden, kot je vedno bil. Postal je zgovoren, da je vsaki Srobotarici otovrej, le o brizgalni noče nič slišati, ki rjavi še vedno v šolski kleti in čaka lepšega stanovanja.