DR. FR. ZBASN/K
Sila
To bo pa za kako silo!« je rekel vpričo svoje žene in svojega štiriletnega sinka Martinka ne bog ve kaj premožni kmet Za« vršnik, zavil nekaj stotakov v papir in položil vse skup na dno skrinje.
Bil je prodal kravico, poplačal z izkupilom nekaj manjših dolgov, nakupil nekaj potrebnih stvari, ostanek pa je hotel shraniti za hujše čase.
»Da veš,« je poudaril proti ženi obrnjen še enkrat, »dotlej da pride sila, se nima tega denarja nihče dotakniti! Vse drugo bomo že kako!«                                     ¦         .
2ena je prikimala rekoč:
»Prav, prav tako! Bodi prepričan, da je denar pred mano popol« , noma varen. Za kar si ga določil, za to naj bo!«
Mali Martinek je k vsemu.temu molčal. Privezaval je na palico, ki jo je bil nekje pobral, drobno vrvco, da bi si napravil bič, in zdelo se je, da ne sliši in ne vidi od vsega nič, kar se je okoli njega godilo.
Martinek je bil sinček edinček in starši so ga zeio radi imeli, tembolj ker je bil nemalo prebrisan. Zlasti oče je bil ponosen nanj. Pobahal se je večkrat vpričo njega proti sosedom ž njim, češ, ta pa ¦ bo, ta, ko odraste otroškim letom in bo malo večjii« Pa tudi mati je često pravila tej ali oni svoji znanki, kako je njen sinček domiseln in kako si vse dobro zapomni.
Bila sta od takrat, ko je bil oče spravil denar v škrinjo, potekla kaka dva meseca. Martinek je bil sam doma. Oče in mati sta šla na polje, on pa se je baš v sobi mudil, ko se odpro vrata in vstopi . razcapana ženska srednjih let.
»Dober dan Bog daj!« je pozdravila in ponižno dostavila: »Za kak dar bi prosila!«                                                                         %l
»Očeta in matere ni doma!« je odvrnil Martinek.
»Oh. kaka škoda!« je zastokalo že=                           -
nišče. »Bi mi pa ti dal kaj malega, saj oče in mati ne bosta huda zaradi tega!«
Martinek je malo pomislil, potem pa je vprašal:
> »Kdo pa ste vi?«
»Jaz? ... Kdo sem jaz? ... Jaz sem Sila, ljubo dete. Neža Sila!«
Martinku so se razširile oči.
»Ali da ste res sila?«
»Otrok božji, res! Neža Sila sem! Krstni list imam seboj! Pa saj itak ne znaš čitati, ker si še premlad, da bi v šolo hodil!«           Z./. .*
Martinku so se^fS&ac&e oči. Premeril je beračico od nog do glave, /'potem pa rekel: »Če ste sila, potem pa že lahko dobite tisto, kar so >hL oče shranili za vas! Vem, kje je spravljeno!                                   '.\
»Zame?« se začudi beračica. »Zame da so nekaj shranili?«
»Seveda so!« potrdi Martinek, vzdigne pokrov škrinje in seže z roko tja, kamor je bil oče položil bankovce. Ko je bil zavitek z de* narjem našel, ga je pomolil beračici, rekoč: »To bo za takrat, kadar pride sila«, so rekli oče in ker ste vi...«
»Kajne, ker sem jaz Sila, Neža Sila«, je prestrigla beračica žare« ~}j   čih oči Martinku besedo, »to jemoje! I seveda je moje... kajpak da je moje, hahaha!«
Izrekši je vtaknila denar v nedrije in jo urno popihala. Nekaj časa je bil videti Martinek prav zadovoljen s tem, kar je bil storil. Kdo ve, če si ni celo domišljal, da ga oče še pohvali, ker je namesto njega dobro delo opravil.
;          Ali nenadoma se,je ,mu stemnil obrazek, kakor da bi mu bilo
nekaj težkega leglo na srceT. Nemara, da so se mu začeli vzbujati
dvomi, nemara, da si ni mogel prav razložiti, zakaj se je tuji ženski tako mudilo in je tako bežala z denarjem.
Sedel je na klop in žalostno se mu je povesila glavica. Tako sede« čega sta ga dobila oče in mati, ko sta se vrnila na večer.
»Kaj tako sediš in bi^iš predse?« ga vpraša mati, skrbna, da ne bi bil kaj bolan. Toda Martinek ji ni odgovoril, ampak se je obrnil takoj na očeta. »Oče, ali veste kdo je bil pri nas?« je začel.
»Kdo neki?«      .  .   .   '                                               .     ¦         .
»Sila!«                                 ¦¦   -.                                    •.-,'..                                        '
»Kakšna sila?«                             ¦              .',"'¦¦ ; ¦-**' - '¦                                        ¦
»Neža Sila!«                         .     .       .v        -     .
¦     »Kakšna beračica nemara! In kaj potem?«
»Pa sem ji dal tisto, veste, ki ste rekli, da bo to za takrat, kadar /  pride sila!« ¦ '          »Kaaj? Tisto si ji dal?«                           \ .
Oče je skočil k škrinji, kakor bi Martinku ne verjel, in začel brskati po njej. Toda denarja ni bilo! »O ti nesrečni otrok!« je na* posled vzkliknil ves iz sebe. »Čakaj me, jaz ti pokažem, vtikati se v moje stvari!«                                                                                .
In segel je po palici, Martinek pa se je spustil v jok, še preden je kaj padlo po njem.
Oče je v svoji jezi res zamahnil, toda mati je prestregla udarec in zabranila oeetu rekoč:                                                                          ,
»Nikar!... Tako je, vidiš, če je otrok preveč bistroglaven! Dru« gikrat pa bolje premisli, kaj boš delal in govoril pred njim!«