Groblje. (Balada po narodni pravljici. JJbrzIa burja ostro brije •^ Sem čez skalnate vrhe. J Golo drevje ivje krije, Ledenijo se vode. Hitro vdova sinka dene Na zrcalno svetla tla, H kupu teče, brž počene, V krilo prha si zlata. Ondu, glej, z otrokom mati Težko stopa v gorski breg, Mora si drva nabrati, Dokler ni še padel sneg. Kar se stresne soba zlata, Vdova vstane, ven zbeži, Za peto zapro se vrata —, Grobelj kup pred njo leži. Žena hrope po višini; Ko pod stari grad dospe, Zaropoče v podrtini, Pred ženo se vhod odpre. Groblje — stara podrtina Vdovo vzdrami zdaj iz sna, Reva se domisli sina —, Notri je pustila ga. Žar naproti jej zašije, Žar čaroben, blišč dvoran. Bogat se zaklad odkrije, Svit zlata, srebra krasan. Izpusti zlato in krilo, Teka brž okrog zidu, Vzdiha, kliče, joče milo, Vhoda ni in ne simi. Deve nežne klic proseče Izza mize se glasi: Reši, žena, me nesreče, Iz zakletstva me otmi! Vrže se nesrečna mati Na kolena, na zemljo, Jadna ti počne kopati Vhod do deteta z roko Smili ženi se devica, Pa ne upa se do nje, Ker jo čuva psov trojica, Proti ženi vsi rohne. V starih stenah burja tuli, Brije materi v obraz; Mati korenine puli, Koplje, brska, ni jej mraz. 118 „DOM IN SVETJ' 1889, štev. 6. Prileti lahkotno ptica, Na zidovje se spusti, Kljuje, brska jej nožica, Da se zrnce oddrobi; Vzame je in pesem poje Vdovi zbegani z zidii: »Vse plakanje grenko tvoje Zdaj ne reši ti sinu ! Vsako leto k razvalini Sem od morja priletim, Vzamem prašek podrtini. Da ga v morje potopim: In ko vzamem zadnje zrno Od teh divjih razvalin, Strla bom prokletstvo črno Devi, rešen tvoj bo sin. A ne sluša mati ptice. Koplje, brska in ihti, Prebleduje revi lice. Trudna leže, v vek zaspi. - Ptica zdaj še prileteva, Tudi groblje še stoje, Mah je črn povprek odeva, Plašno zro na-nje ljudje. v Crnošolec. (Spisal Krasjanin.) (Dalje.) A. H. IV. r-V Ipredno so predstojniki poslali Grudna ^¦»Na Brežino«, služboval je v oddaljeni vasi. Imel je pri sebi sestro mnogo mlajšo, nego je bil sam. Dve leti mu je gospodinjila v občno zadovoljnost; toda napuh se rad vgnezdi v mlada srca. Brat njen pa je bil zamerljiv in neizprosen v svojih sklepih. Poletnega dne pride reven kmet v duhovnišnico. »Amalija! prinesi možu polič vina, ker je žejen.« Dekle se je delalo gluho, bolj, nego kadar je prišel mladi vaški učitelj. Čemu vsakemu potepinu dajati vina? »Amalija! Kaj sem ukazal?« klical je duhovnik. »Precej, precej!« obetala je deklica. »Bode-li kmalu vino?« ponavljal je Gruden svoj ukaz čez par minut. Ni je bilo iz kuhinje. Duhovnik pograbi posodo ter prinese pijačo sam. »Amalija!« kričal je razsrjen, »zveži svojo culico in pojdi lakoj iz hiše. Kar sem rekel, ostane!« Iz početka se mu je smejala, toda njemu bila je ostra resnoba. »Poberi svojo obleko in pojdi! Ce boš v revah, piši mi, pomorem ti. Tako strog ne bom, da bi ti ne pomagal, ko sva si v krvi. Če bom slišal dobro o tebi, lahko se vrneš kmalu. Za sedaj si bodem jemal hrano iz gostilne. Pojdi domov in pošlji mi svojo mlajšo sestro!« »Zakaj jim bom vedno dajala! Sedaj krajcarjev tobakarjem, sedaj kruha malim požeruhom. — Seveda! kdo jim bo meril goltance! Požrli bi divjega jelena roge. Vsako babišče, ki pride k nam, mora dobiti mesne juhe, potem pa še vsak kmetavs najboljšega vina. Kaj bodete pa sami pili? Saj je komaj mesec april. Jaz ne vem, kaj je z vami, gospod brat? Prejšnja leta ste dajali samo otrokom pri prvem sv. obhajilu zajutrek, in sicer le včasih. Prav! Ne ugovarjam. Toda Bog pomagaj! Ne vsak dan! Jaz vam