M. PIRC: Kurent v lükovi deželi. estokrat mi je že pravil prijatelj doktor Pivko, da so se ohranile v njegovem rojstnem kraju šege in na-vade iz najstarejših časov, kakor morebiti malokje na Slovenskem. Zadnji pustni torek pa me je povabil, da naj si sam ogledam te zanimivosti; umljivo je, da sem z največjim veseljem sprejel povabilo. Ob poldveh popoldne sva se odpeljala z želez-nico iz Maribora v Ptuj, odtod pa z vozom na za-hodno Spodnje Ptujsko polje. Kakor miza gladka ravan nas je obdajala na vse strani, od daleč pa so nas pozdravljale na severu vinorodne Slovenske gorice in na jugu Haloze. Prebivalci te ravni se pe-eajo s poljedelstvom, in sicer pridelujejo v prvi vrsti čebulo, ki pa ji pra-vijo v teh krajih »liik«; zato irnenujemo tudi kakih deset vasi »liikovo deželo«, prebivalce pa »liikarje«. Po ličnih in snažnih kmetiških hišah soditi, se mora »lukarjem« dobro goditi. V dobrih tričetrt ure smo dosneli v vas Markovce, v središče »liikove dežele«. Velika šestrazredna šola poleg župne cerkve skrbi za izobrazbo vse okolice. Iz marsikatere hiše so nas pozdravljale maškare, a tega, zaradi česar smo prišli v »liikovo deželo«. v Markovcih še ni bilo. Treba se nam je bilo peljati še par kilometrov dalje v Novo ves. »Sedaj smo na cilju!« pravi doktor Pivko, ko se ustavi voz pred hišo gostoljubnega njegovega brata Franca. Oospodar in gospodinja nas prihitita pozdravljat in kmalu sedimo okolo obložene mizc ter se pomen-kujcmo o tetn in onem. —-»« 34 »<>—- »Ravno prav ste prišli,« pravi Franc, »danes boste videli polno kurentov.« In res! Komaj je izpregovoril te besede, že se je zaslišalo zunaj liiše glasno vpitje in zvončkanje. Po cesti so letele proti naši hiši tri strašne posasti, otroci, dekleta in fantje pa so bežali pred njitni, vsak, kamor je mogel: nekateri čez plotove na polje, drugi v hiše ali pa v naglem diru naravnost naprej. Sedaj so prišle pošasti do hišnih vrat. kjer smo bili mi. Bilo jih je kar grozno pogledati! Edino, kar je bilo človeškega na njih, so bili močni črevlji in rdeče nogavice ali hlače do kolen. Ostali del nog in vse truplo je pokrival kosmat, narobe obrnjen kožuh, iz kožuhovine je bila tudi »kapa«, ki je obdajala glavo od zadaj in od strani, obraz pa je pokri-vala usnjata krinka, pobarvana z apnom in z rdečo barvo. Obrvi, nos in brke so bile iz ježeve kože z na zunaj obrnjenimi iglami. Vsakemu kurentu je visel iz ust rdeč jezik do pod prsi, iz glave pa sta rasla po meter dolga rogova, olepšana s pisanimi trakovi in s puranovimi peresi. Okrog pasu so imeli kurenti na vrvi privezanih vsak po kakih 10 kravjih zvoncev, v rokah pa so držali močne kije, imenovane »ježevice«, ker so bili tudi oviti delorna z ježevo kožo. Ker naravnost kurenti niso mogli v liišo, zakaj vrata so bila pre-majhna, zato so se zasukali z ježastim obrazom proti cesti, se sklonili in ritenski vstopili v sobo. A ne da bi bili ostali v sobi mirni: ves čas, kar so bili med nanii, so skakali po sobi scmintja, in vse to skakanje se je vršilo po nekakem priučenem redu. Zlasti s srednjim delom telesa so de-lali kurenti ves čas živahne gibe tcr provzročali grozno zvončkaiije kravjih zvoncev. Da je bilo ropotanje še hujše, se je spustil še gospodarjev pes s strašnim tuljenjem nad kurente. A dasi je bil velik in pogumen, pred ieževicami pošasti se je vedno umikal med naše noge pod niizo. Miedtem je prišla v sobo nova maškara; v rokali je irnela velik Iesen nož; skočila je proti prvemu kurentu, kakor bi ga hottla zabosti, a v hipu, ko se mu jc približala, je padla na tla, kakor bi ji bil kdn izpodnesel noge. To se je ponavljalo večkrat, a vedno na enak način. tz vsega smo iz-prevideli, da se vrši vse po gotovili pravilih, ki so se ohranili med ljud-stvom še iz najstarejšili časov, iz časov, ko so bili Slovani še pogani, ko so še častili z burkami in drugimi običaji Kurenta, slovanskega boga raz-uzdanosti. Kar pa je pri vseh teh navadah najzanimivejše, je pa zunanjost »liikarskih kurentov«. V severni Nemčiji namreč, kjer so bivali v pradav-nih časih še Slovani, so dobili kip boga Kurenta, ki je popolnoma podo-ben kurentotn, ki sein jih zgoraj opisal. Vsi drugi Slovani smo že izgubili te navade — vsaj v taki obliki — le tam na Spodnjem Ptujskem polju so se ohranile, dasi nas že stoletja ločijo od severnih slovanskih bratov Nemci in Ogri. Tako si moremo tudi razlagati one padce one maškare, ki je hotela zabosti kurenta, torej boga, ki je nedotakljiv. S tem pa kurentstva pri liikarjih še ni bilo konec. Komaj so namreč odšli kurenti, pa so že prišli v sobo majhni dečki, oblečeni kot maškare. —>. 35 • — V rokali so nosili torbice, polne žaganja, in grablje. Jeli so potresati žaganje po tleh, potem pa so jih grabili z grabljami skupaj. Tudi ta navada priča o eeščenju slovanskega boga Kurenta, ki je bil tudi bog rodovitnosti. Vsekako hočejo maškare s potresanjem in grabljenjem izprositi od boga dobro setev in žetev. Seveda se preprosto Ijudstvo vsega tega sedaj niti ne zaveda, a nama je bilo jasno, kje je iskati izvora tem šegam in obi-čajem. .