Poudarki iz govora Cirila Zlobca na 20. taboru pevskih zborov v Šentvidu pri Stični
Ko so me organizatorji povabi-li, naj bi danes stopil pred ta mi-krofon, so me spoudarkom spom-nili, da gre letos za jubilejno srečanje. Razmiiljal sem o tem in ojubilejih sploh. Cimbolj častitlji-vi so, bolj smo ponosni nanje in sami nase, saj vanje vpletamo lastno življenjsko pot, osebno, druibeno in nacionalno. Vendar utegne biti obilica jubilejev, ob globljempremisleku, tudineprije-ten opotnin, da se untikamo vpre-teklosl, da se samo še v njej čutimo varnc, ker nam ni do tega, da bi se sooiali 5 tem, karje zdaj in tu. Ju-bilej že, vendar hkrati z njim tudi odprtost, pripravljenost, usposob-Ijenost in volja za nove ideje in de-janja, za nove odločitve, ki takš-nim dejanjem utirajo pola. In če o tem govorim tu, na tem mestu, je lo kompliment, posredno prizna-nje, daji vaš letošnji, dvajseti ta-bor tu v Šentvidu častna izjema med jubileji, daje v svojemjedru živa sedanjost in volja in je zato vsaj ščepec ponosa in samoza vesti za vse, ki nanj prihajate kolpevci in občinstvo, čisto na mestu. Toli-ko ubranih glasov v tem našem tako tragiino neubranem času pa je sploh pravi čudež. Morda tudi spodbudna simbotika.
Svoje srečanje ste krstili za ta-bor, in vsi dobro vemo, kaj so ta-bori pomenili v slovenski nacio-nalni igodovini: bili so izraz vsesplošne prebuje naroda, njego-ve skupne voljepo samobitnosti in svobodi. Vnekem smislu, čeprav v drugačnih razmerah, ostajajo te značilnosti ludi danes nespreme-njene. Slovend se spet sprašujemo o sebi, o svojih poteh, tudi o vse odločnejM narodni volji lahko go-vorimo. Toda naša razpetost med moinim in nujnimje takšna, da se nam ta bolj pogosto cepi prav ob najpomembnej&ih vpritšanjih. Tu-di zato nas neredko obdaja obču-tek nemoči in v njem izgubljamo vero vase in smo pripravljeni — kar recimo: po lepi slovenski na-vadi — naperiti ost najhujših očitkov drug proti drugemu.
Tudi ta šentviški pevski taborje tnogoče razumeti in doiivljati vsaj v dvojnem smLslu: kot praznični izraz slovenske kulturne (radicije in kot manifestacijo skupne naro-dove volje, kiseje zmerom najbolj nedvoumno kazala pravv kulturi. Pa tudv ta resnično veličastni ta-bor več tisoč zanosno, uradno in
radostno pojočih grlje, če smo kri-tični, v neprijetnem nasprotju z vse večjim siromaštvom, v kateregaje danes obsojena slovenska kultu-ra, ne kultura kot poraba, temveč kultura kot narodna ustvarjalna energija v najglobljem pomenu besede. Kaj bomo zapustil zana-mcem? Kaj bo pričalo o naSipoti skozi čas? Tudi kot skupnapesem vaših osem lisoč glasov zbuja ta taborpoleg spodbudne, pozitivne, tudi negativno asociacijo na našo skupno politično voljo, ki je še zmerom ne moremo utelesiti v prepričljivo podobo tega, kar bi radi bili.
Vemo in čutimo, kakoje ta tre-nutek z nami: marsikatera iluzija se je sesula pred našimi očmi, marsikatero upanjeje usahnilo v nas, vse večje vsega, in ne le to in ono, kar zbuja vse večjo sktb in zaskrbljenost. Občutek imamo, da smo prišli do tiste toike, ko bi morali kot suveren narod izreii odločmjšo besedo, ki bi morala biti izgovorjena že včeraj.
Nobenega dvonta ni, da se ie ne-kaj časa majejo socialistični teme-Iji naše skupne države, kijo Slo-venci v marsikateri od svojih drugačnosti občutimo kot mače-ho. Beseda je trda in rad bi, da semjo ta hip po krivici izrekel, lo-da občutek je tak. Tudi dejstva, zdi se, so taka. Nova politika po-sodabljanja slovenske družbe, kar naj bipomenilo več svobode in več demokracije ali celo pravo svobo-do inpravo demokacijo, zadeva v nekaterih delih naše skupne drža-ve —- čeprav, roko na srce, ji niti vsi Slvoenci ne verjamemo — ne samo na odpor, ampak že na vsa-kovrstne grožnje od najvišjih poli-tičnih mož do zadnjega samozva-nega »reformatorja« kje v Vojvo-dini, Črni gori ali na Kosovu. Slovenijaje še zmerom prosto lo-višče, za zdaj samo za ideološko vojno: nad nami še visi hipoteka o kontrarevoluciji in specialni vojni Ena najbolj absurdnih posledic tegaje, da mora danes slovenska sodna oblast, ob popolni nemoči slovenske politike, zapirati Ijudi, ki sojih, nedokazano krive, obso-dila zvezna sodna telesa, tokrat vojaška.
Koliko energij je slovenski na-rod že izgubil injih še izgublja, ko skuša razvozlati ta gordijski vo-zel, ko se vse bolj zaskrbl/eno sprašuje, kje so meje naše suvere-
nosti! Ta primer dobiva ie tako iracionalne razsežnosti v psihi slovenskega naroda, da bi se mo-rala ob njem globoko zamisliti sleherna državniika patnet, šepo-sebej, če si lasti priiastek jugoslo-vanska in socialistična. Ob letn se vsiljuje, pa najbrž ne samo meni, naslednja misel: osebna svoboda in politična varnost drzavljanov Slovenije naj bosta v pristojnosti slovenskega sodstva in zakonov. V lent smisiu bi predsedstvo SRS ravnalo v duhu volje naroda in njegovepredstaveopravičnosti, če bi eetverico, zdaj, ko so koi zapor-niki v republiški pristojnosti, po-milostilo. To bi bilo dejansko in simbolno dejanje slovenske suve-renosti. Namreč: trikratje sloven-sko državno vodstvoprosilo zvez-no predsedstvo za pomilostitev. Zaman. Interesi najglasnejše in najmočnejše politike danes v Ju-goslaviji, kije v sleherni v svojibe-sedi in dejanju proglaša zajugos-lovansko, tudi v svoji obsodbi demokraiizacije v Sloveniji, ima drugačne naerte. Drugačne, apo-vsem razvidne. »Prvi«, zdaj po krivici v senco umaknjeni »velikl« strateg vseh najnovejših »revolu-cionarnih« sprememb pri nas, Mi-roslav Šolevič, je ie na začetku svoje »poti« ugotovil, da pravica in argument nimata pri nas nobe-ne teie in možnosti, edino, karšte-je, je moč. Zdaj to filozofijo po-vzema in prevzema kot štafetno palico njegov najbližji sodelavec iz najslavnejših pohodov, Mihajl Kertes, kije tudi ie nekajkrat po-vedal, ne le v svojem imenu, da bo v Jugoslaviji vse tako, kot ntora biti. Samo svojega vodstva da se moramo Slovenci otresti pa bo spet vse v redu: srce nam bo spet hvaležno utripalo v neskaljeni Iju-bezni do tistih, ki so nas že loliko-krat osvobodili in nas nenehno že-lijo osvobajati. Tudi zdaj.
In ob tem je treba nekaj reči: Slovenci, če smo resnično suveren narod, in če to hočemo ostati tudi v prihodnje, moramo pač računatis sicer tragičnim dejstvom, da zdaj, v sedanjih razmerah, enakopra-ven politični dialog v tej naši skupni driavi ni ntogoč. Spomni-mo se na nedavno izmenjavo pi-sem med slovenskim in srbskim državnim predsedstvom. Zato se moramo bolj kot doslej ozreti va-se. Z vso resnostjo se moramo vpraiati, kajhoiemosamissabo.
In kaj zmoremo. Predvsem mo-ramo nanovo in nedvoumno, za slovensko in jugoslovansko jav-nost, oblikovati in uveljavki svojo državnost doma in vfederaciji
Zdaj lahko že kdorkoli dviguje s voj žugajoči prstnad neubogljivo Slovenijo, kot zadrl učitelj nadne-prilagodljivim učenčkom. Očitajo nam karkoli jim pride na misel, poslali smo že, dobesedno, dežur-ni krivci:
očitajo nam vse pogosteje in z maičevalnimi grožnjami, dapod-piramo kontrarevolucijo na Ko-sovu; dapreprečujemo enakoprav-no konstituiranje srbske driave; da molzemo nerazvite; da sejemo mednacionalno sovraštvo; da ko-maj čakamo, kdaj bomo lahko iz-dali Jugoslavijo in sociatizem in skočili v objem kapitalističnega sveta. Itd. itd., (e ostanem samo pri najbolj splošnem in se ne ustavljam ob številnih žalitvah naroda in njegovih bolj ali manj uglednih predstavnikov od politi-ke do kulture.
Predolgo smo se tolažili in slepi-li satni sebe, da se to dogaja zato, ker nas ne razumejo, in da mora-mo zato svoje namene in cilje po-trpežljivo pojasnjevati, argumen-tirano dokazovati, računaii z nji-hovo občutljivostjo, ko gre za skupne zadeve, za Jugoslavijo, tako rekoč s kršiansko vdanostjo bi moralipo vsaki klojutiponuditi še drugo lice.
Deset let po Kardeljevi in devet let po Titovi smrti se še kar naprej slepimo, da živimo v družbi, v ka-teri je enakopravnost narodov samoumevna prvina socializma. Resnicaje, žal, drugačna: ženekaj let se v tej skupni državi bije bre-zobziren boj, zadnje čase že tudi krvav, za prerazdetitev moči in oblasti. Če sami tega nočemo raz-umeti, nam to iz dneva v dan bolj jasno dopovedujejo drugi: vse, kar se danes dogaja v Srbiji, naj bi bi-la kvintesenca revolucije, sinonim za Jugoslavijo in socializem. Zato je sleherna drugačnost, ne samo albanska na Kosovu, tudi sloven-ska, v besedi in dejanju kontrare-volucija in antijugoslovanstvo.
Pustimo že enkrat svoje jalovo dokazovanje, kako krotak narod smo Slovenci, dobri, delovni in skromni, naj gre v tej skupni drža-vi, dokter se vanjo spet ne vrneta razum in pravUnost, vsak svojo
pot. In Slovenci imamopravico do svoje poti.
Kar pa zadeva naše »razume-vanje« drugih, kar lepo povejmo, kar v resnici mislimo, tudi na naj-višji politični ravni, daje izredno stanje, milo rečeno, nesreča, nepa revolncionarno dejanje; daje sle-herna fizična osamitev drugače mislečih, kjerkoli se to dogaja, ne-dopustno inpogubno nasilje; daje politična diferenciacija v senci tankov brutaUto pranje možga-nov; da je preveiUivno zapiranje brez sodbe necivilizirano mašče-vanje nemočne oblasti, in da je samo resnifno spoštovanje llove-kovih pravic, individualnUi in na-rodnik, temelj svobode in demo-kracije tudi v socializmu. Vrnimo socializmu, če si ga res želimo po čoveški meri, njegovo izvorno do-stojanstvo in privlačnost, tisto vsebino in podobo, ki so ju vanj^ vdihnili pesniki in zanju umirali borci. Socializem naj spet postane najbolj naravna človekova pravi-capo boljšem in pravičnejšem živ-Ijenju. Gre za čisto preprosto rav-notežje, za skladje tned kruhom in duhom: živeti bolje in vsak trenu-tek čutiti pravičnost znotraj vsa-kega naroda in narodnosti in v odnosih med narodi v Jugoslaviji. V tej humani težnji ni nobenega nacionalizma, nipa tudiprostora za kapitulacijo pred močnejšim, pred agresivnej&im.
Skrajni časje, da topostane iz-hodišče naše oblike doma in v federaciji:
— vse bolj vztrajno nam ponu-jajo novo demokracijo po načelu en človek en glas, torej sistem ma-jorizacije. V večnacionalni državi je tnožno spoštovati enakoprav-nost narodov samo ob pariteti in konsenzu v odloiitvah ob vseh te-meljnih vprašanjih skupnega živ-ljenja,
— ker še vedno ni bila preklica-na ocena o kontrarevoluciji inpo-sebni vojni v Sloveniji, moramo jasno ie danes povedati, da bi sprejeli kakršnokoli uvedbo iz-rednega stanja v Sloveniji brez so-glasja slovenskega naroda za sov-ražno dejanje, za okupacijo,
— uveljavitije treba voljo naro-da, da je v novi slovenski ustavi kot  Irajna postavka  zapisana pravica do samoodločbespravico do odcepitve.
Ciril Ztobec
— slovenske ekonomske obvez-nosti do skupnosti ne morejo biti večje od tistih, ki usodno odločajo naš razvoj: šolstvo z vsemi obli-kami vzgoje in izobraievanja, zdravstvo, znanost in kultura ne morejo biti odvisni od ostanka našega lastnega dohodka, vgraje-ni morajo biti v temeljno druibeno skrb za našo nacionalno eksi-stenco,
— predvsem pa se moramo znebitifilozofije, da moramo, pre-den karkoli storimo, pretehtati, kaj bi utegnili reči o tem drugi. Bodimo že enkrat gospodarji svo-jeusode.
Znebimo se čimprej in v cehti kratkovidne samovšečnosti, da smo boljši, uspešnejši od drugih. Časje že, da se začnemo zgledova-tipo boljših, sposobnejših od nas, ne glede na kateri zemljski polobli so in v katerem sistemu živijo. Že pred leti sem zapisal in zdajpona-vfjanv »Nai geopolitičnipoložajje očitno tak, da v modernem svetu moramo, če se hočemo ohraniti kot narod, živeti odprto irt hkrati strnjeno v sebi, kajti za nas sta enako smrtni tako zakrnelost kot razprienost. Biti moramo odprto jedro«.
In če naj se vrnem na začetek in s tem sklenem: Lepa, spodbudna metafora za toje lahko tudi šen-tviški tabor: osem tisoi glasov, to-da skupna, ubrana pesem, ki je tudi samozavest, zaupanje vase.
PrisluhnimojL