Životopisna črtica.
Matija Vrtovec.
Je delal neutrudno, Zdržval ga ni nikdar Ne grom, ne vreme studno Ne toča, na vihar.
Vitoški.
Bilo je ravno dne 5. julija leta 1843., ko je povzdignil naš nikedar nadomestljivi dr. Bleiweis v prvem listu novorojenih „Novic" svoj glas ter v premili slovenski besedi budil in klical svoje rojake, izlasti kmetovalce in rokodelce, da naj se predramijo, gibljejo vsak v svojem delu in napredujejo, da ne zaostanejo daleč za drugimi narodi — pomagati jim hočejo „Novice".
Dobrodelni ta klic našel je glasnodoneč odmev ne le na Kranjskem, temveč v vseh pokrajinah slovenskih, še celo na Hrvatskem in v Dalmaciji vprejemali so z veseljem zlate nauke prvega slovenskega lista in pre-strojevali je v meso in kri. Zato zapazil se je kmalu napredek vsestranski na preveliko radost našega pokojnega voditelja dr. Bleiweisa in vseh onih, ki so potom „Novic" delili narodu hrane tečne in plodovite. Med temi možmi zavzema izvestno eno prvih mest Matija Vrtovec, bivši vikarij v Št. Vidu pri Vipavi. Od rojstva „Novic" do zadnjega svojega zdihljeja bil jim je vedno zvest in sotrudnik neumoren; zlatih naukov na kupe razširjal je v predalih njenih med narod; zato srčno so obžalovale prerano smrt njegovo ter zagotovile so svet pri tej priliki, da se ga spominjajo izlasti sedaj o stoletnici njegovega rojstva, sedaj, ko se bode vzidala dne 8. junija njemu v večen spomin „spominska plošča" v hišo sorodnika njegovega gosp. Filipa Vrtovca v Št. Vidu. Ker pa je o njegovem trudu temeljito in obširno spregovoril uže naš prezaslužni g. prof. Mam v „Učiteljskem Tovarši" 1. 1878. in posebej v neprecenljivem svojem Jezičniku, hočejo „Novice" le v glavnih potezah zadostiti prijetni .svoji dolžnosti.
Porodil se je Matija Vrtovec v Šmarijah na Primorskem dne 28. januarija leta 1784. Stariši bili so mu stanu kmetijskega, še precej imoviti, duha vrlo krščanskega. V prvih naukih verozakona, v branji, pisanji, številjenji podučeval ga je nek sorodnik njegov — duhovnik v pokoji v Šturijah na Vipavskem. Ker je pokazal uže tu, da je bistre glavice, pošljejo ga dobri roditelji njegovi v Gorico, kjer dovrši z vspehom prav dobrim gimnazijo ali tedanje latinske šole, licejo v Gradci, a bogoslovje 1. leta v Ljubljani, 2., 3. in 4. tečaj pa v Gorici; tu posvečen je bil v mašnika 8. novembra leta 1807.   Služboval je ves čas v Vipavski dolini; kot ka-
181
pelan v trgu do 1. 1809.; kot kurat na Planini do leta 1813. in kot vikarij v Št. Vidu, kjer je umrl za vodenico 2. septembra 1. 1851.
Matija Vrtovec iskreno vnet za večno srečo svojih faranov, hotel jim je pripomoči tudi do blago-stana časnega. Kdor hoče pa učiti druge, treba je, da se uči prej sam — to storil je on. Zajemal je potrebnih naukov iz knjig in spisov mnogovrstnih, pisanih v raznih jezikih, kajti do dobrega se je naučil modernih jezikov: italijanščine, francoščine, nekoliko tudi hrvaščine, dobro slovenščine in uže prej v šolah latinščine in grščine. Ker pa mrtva črka ne izobrazi človeka še tako, da bi zamogel do jedra poznati stroko in predmet, o katerem čita — hotel se je izučiti praktično; zato potoval je po vseh pokrajinah slovenskih, po Istrijan-skem in Primorskem; po gorenji in srednji Italiji, po Dalmaciji, Avstriji, Nemčiji; obiskal je Draždane, Be-rolin, JMonakovo in mnogo druzih svetovnoznanih mest. Še le sedaj je pričel učiti svoje farane dejanski, izlasti v vinoreji ter v kmetijstvu sploh. Pogovarjal se je ž njimi prav po domače skoro slehern dan za večera na „mostu" šentvidskem; obiskoval jih je pri delu njihovem v vinogradih, na polji in delil jim je tu naukov praktičnih prav po očetovsko. Ker je pa srce njegovo plamtelo za vse Slovence, prijel je za pero ter pisal v „Novice", ko je uže preje spisal celo vrsto dobrih raznovrstnih sestavkov v „Illyr. BI."; tako 1. 1821. meseca marca: „Ueber die geologische Entstehung des Wip-pacher Thales" itd.
„Vinske trte hvala" bil je njegov prvi slovenski spis, katerega je priobčil v prvem tečaji „Novic" 1. 1843. štev. 3; ravno tu obelodanil je tudi razpravico svojo o „Ilirskih deželah nekdaj in zdaj" v štev. 7—9. istega letnika ter mnogo druzih podučljivih večinoma izvirnih izdelkov v tem in druzih tečajih. Med njimi zavzema izvestno prvo častno mesto njegova „Vino-reja" — zaklad za vsacega kmetovalca in ne le samo za vinorejca, da! kmetijska šola sme se zvati — tako je pisalo vredništvo „Novic" 1. 1845. v št. 49., ko je malo preje izborno to delo izročilo svojega lista naročnikom v 253 strani debeli knjigi; 1. 1844. donašale so jo „Novice" kot prilogo. Drugo njegovo neprecenljivo delo je, bodi si za kmetovalca ali obrtnika, prekoristna kmetijska „kemija" 1. 1847.; knjiga ta obsega celih 249 strani v osmerki; doživela je 1856. leta II. natis; tudi ta predmet razpravljal je pisatelj uže preje leta 1846. v „Novicah" v 27. sestavkih. Žal, da se njegovo „Zvezdoslovje" ni posebej natisnilo — tako se imenuje njegova učena razprava o zvezdah, zemlji itd., katero so donašale „Novice" leta 1847. v blizu 20 oddelkih. Križanske vojske pa in „Shodne Ogovore" izdalo je tedanje „Slovensko društvo", in sicer prvi spis v svojem letopisu 1. 1849., a pridige v posebni knjigi 1. 1850. Mnogo Vrtovčevih spisov zapazimo tudi v dr. Bleiweisovem „Berilu" za nižji, ter v dr. Miklošičevem za višji gimnazij. Občna Povestnica ali zgodovina celega sveta imenuje se njegov zadnji večji spis, katerega pa žal ni dovršil — prehitela ga je smrt na preveliko žalost „Novic", vseh Slovencev, izlasti Vipavcev.
Neskončno dobrotljiv svojim rojakom v življenji, blagodušen je bil Matija Vrtovec tudi v svoji oporoki. Usmilil se je v prvi vrsti siromakov; siromašnici šent-vidski volil je 200 gold.; šmarijski 200 gold.; vipavski in planinski po 100 gold. Sosedski šentvidski zapustil je za zidanje nove župnijske hiše nekoliko poslopja in 1500 gold.; za gluhomutišnico v Gorici 500 gold.; za Alojzijevišče v Ljubljani 500 gold.; za ustanovo: „M. Vrtovčeva miloščina za nesrečnike" 1000 gold.; — pravico do obresti te glavnice imata vsako dotično leto dva
182
ponesrečena, manj imovita, pa pridna in poštena kmeta ali pa mlada vdova ali vdovec z več malimi otroci; naposled volil je še za sv. maše v šentvidski glavai cerkvi 450 gold. O tej oporoki poročajo nam „Novice" 1. 1851. št. 45. stran 230 ter povdarjajo konečno: „Tako je naklonil blagi rajnki mož svoji žlahti lepo zapuščino, ubo-zim in cerkvi lepo pomoč v gotovem denarji za vedne čase, vsim slovenskim deželam pa svojo bogato vednost v svojih neprecenljivih spisih — v duševni in svetni blagor domovini, katere zvest sin je do poslednjega dih-ljeja bil. Takemu možu zamore pač zemljica lahka biti!" Da gotovo mu je zemljica lahka, v kateri trohne čestiti telesni ostanki njegovi uže blizo 33 let; a tudi hvaležnost naša mu je velika. Uverjeni smo, da to pokazati hočejo Slovenije sinovi in hčere jasno svetu v meri njemu dostojni v nedeljo v prijaznem vipavskem Šent-Vidu. Skoro v proroškem duhu smemo trditi, da se bode zbralo tu število ogromno njegovih čestilcev, ki bodo slavili ga navdušeno po zasluženji; a tudi zatrjevali si bodo drug drugemu, da hočejo posnemati ga vsak po svoji moči dejanski. Gospoda! zadnja naj velja — in tedaj bodite si svesti, da ta „spomenik" bode mu najprijetnejši, najveličastnejši! Sveto nebo blagoslovi naj naš trud, naša dejanja!
Ivan LavrenčiČ.