4 * * !rt * ' ■ . ** ROMA g POEZIJE g SILVIN SARDENKO : 1906 : %■ ZALOŽILA f KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJAN 03001S^TSO 7 Alme Sol, curru nitido diem, qui Promis et celas, aliusque et idem Nasceris; possis nihil urbe Roma Visere maius. Horadus. — P3 1 Si 1 To so rože tuje. Niso tiste rože mlade, ki jih včasih je z livade Muza moja trgala. To so deca tuja. Niso tista, ki je včasi romala po tihi vasi kot kolednik sveto noč. Tega pa je krivo južno solnee prebogato, ko lepoto siplje zlato v silno morje na večer. Kaj na bregu koča ribičeva more borna, da se sveti zlatozorna, kakor da je ribič kralj ? ... PS 3 Sedaj te vidim! Ti jasna Roma, zlato moje mesto! Ko Mozes po izvoljeni deželi po tebi dnevi moji hrepeneli, noči o tebi sanjale so cesto. Sedaj te vidim — krasno kot nevesto, ko v zalem vozu v novi dom se seli in ž njo bogastvo — ž njo gre venec beli • vsa radovednost vre iz koč na cesto. A naj pokleknem. Bodi kamorkoli .. Saj sveta vsa je zemlja naokoli. Ti blagoslovi me! O, da! — že čutim - Kot Simeon bi pel iz duše cele: sedaj zaprite se oči vesele nad dnevom mojim z blagorom obsutim. c£J V3> 4 Si Magnificat. Nebeški dan! Srebrni žarki od rajskih rok so tkani — Potrkal je na črno prst s kristalnim prstom: Vstani! Tvoj ženin čaka hrepeneč... In vstala je iz tristoletnih ječ — iz tesnih katakomb božanska hči. S ponosom kerubinskim stopila vrh zelenih trat, s pogledom serafinskim pogledala je prvikrat v očetovsko nebo: kako je lep njegov odsev! Na grudi si je stisnila mladiko palmovo, zapela glasen slavospev z besedo psalmovo: Magnificat! Magnificat! Cf3 P® 5 S2 <■/ In zaiajal duh je moj . . . Zarajal duh je moj in misli zakipele; Gospodove so roke me blažene objele. In kakor čista rosa čez grudo sili velo do nežnih korenin — Njegova jasna Milost pridihala je k meni do zemeljskih temin. In kakor čuva solnce nad zrnom zasejanim v ledeno zimsko prst; nad mojim je življenjem pod rušo zakopanim prezvesto čuval On. In kakor nekdaj Petra iz ječe mamertinske, izvodil On je mene iz teme sirotinske v kraljestvo solnčnih dni. VS, 6 S3 Ozrl se je v nizkost . . . Na ribičevem čolnu moj rodni dom je stal. Nihče ga ni poznal kot vali razdivjani. In ribič vel in star edini bil je moj krmar. In ko sem krila svoja hotela razprostreti in božji blagoslov po širnem nesti sveti — zagrebli so me vali. In kakor grlica po skalnatih pečinah zakrivala sem se po zemeljskih globinah. In On se je ozrl na nizkost dekle svoje: Poglejte! Odsihmal poslednji me bo rod človeški blagroval. 7 34 Velike reči mi je storil . . . Vse mesto vre naproti in zgrinja mi na poti z vihtečimi rokami mladike palmove. Mir bodi z vami! In glej! po tej besedi obrazi prej so bledi kot iskra zažareli. Hozana! Ti — Hozana! Nevesta z Libanona! Nad mano plava himna od katakomb — do Kapitola in cesar sam hiti s prestola, s poljubom se dotakne mi prstana poročnega. A jaz jih blagoslavljam v imenu Vsemogočnega in Najsvetejšega. cp PS 8 SI Usmiljenost Njegova spremlja . . In kakor mavrica na nebu Noetovem oznanjam božji mir v življenju novem. In spet odhajajo z otožnega neba oblaki gromoviti; in zopet vstajajo iz skaljenih voda ljubezni božje holmi. Na zeleneče trate prihaja bedni svet in poln zadivljenja nebeški trga cvet Usmiljenja. In kvišku dviga moja daritev se iskrena, za vse, ki se boje Njegovega imena. Ct! VS, 9 S3 c> In moč je rokam mojim dal . . In moč je rokam mojim dal gigantsko kakor Samsonu, in Salomonu take ni modrosti v duhu vžgal. In kralja Davida mazilil Samuel, a mene On je sam. In moči moji ni Jeruzalem verjel, ni hotel Izrael modrosti moji odpreti vrat — In cedra Libanonska zrohnela je v prepad. Odtrgani so listi razpršeni, prodani viharju na poljani. Podi jih, kamor hoče, visoko v sinji zrak, samo da jih globoče zavrže zopet v prah. A jaz stojim kot skala. [tj IS 10 Sl Mogočne je pahnil s prestola . . . Edina jaz od Njega maziljena Kraljica zasedla sem prestol. Oltarji vsi so moji, vsi tempelni so moji in moj je Kapitol. In kakor kukavice skotene v gnezdu tujem zbežala truma črna bogov je in boginj. Kraljestvo njih razbito kot se korintska vaza z akantovimi listi razbije v broj črepinj. A mene On je dvignil. Na Jutrovem sem vstala skrivnosten Solnčni Vzhod in vzrasla v jasno Solnce vseh sreč in vseh lepot. C£3 rs ii at rC; ■ * Lačne je nasitil . , . Na holmih mojih — vode pritekle so srebrne in kakor žejne srne prihajajo sirote hladilni balzam pit. Pod nebom pada mojim oživljajoča mana in vsa zaničevana izstradana krdela hite se je navžit. A mnogi -— Kakor Izrael ob vodah babilonskih, obupni, gladili, strti in v tožbah milijonskih žele si spet nazaj dežele kanaanske. Njih duše mrtve, prazne pustinje so kampanske, kjer solnčni žar ne greje več, samo še žge, in rožni cvet ne klije več, samo še mre. $3 IS 12 Si Vzprejel si sina Izraela In ko bi materi do sina svojega ljubezen ovenela — a pozabiti On ni mogel Izraela. . Med Sabo in med njim med nebom in nižino kot deblo životvorno med nizko korenino in med visoko krono postavil dom je moj. In hlad iz rosnih tal po deblu polje do kronanih vrhov — Molitev vernih src po meni vstaja pred zlati tron Njegov. Toplota z visočin po deblu diha do hladnih korenin — Z dobrotnega neba po meni milost plava do strtega srca. c V JS 13 K Kakor je govoril očetom našim . . Pomnožil rod bo moj ko zvezde vrh neba, ko pesek dnu morja. In slednjo mojo pot obsipal z blagoslovom in vse pod enim krovom v en sam zedinil rod. Sovražnike bo pahnil pod vznožje mojih nog. Kraljevi Palatin osamljeno strmi iz nemih razvalin. In kje so njega kralji? Zakriti v davni dalji, kjer ni vrnitve več. A k meni milijoni iz vseh rodov in vseh svetov prihajajo- Nemara kdo odpade — kot pero iz orlovih mogočnih kril, ko plava zmagujočih sil visoko pod nebo- cp 14 84 Večerne gloriole. 9 n ko se nagne dan, kakor gloriola za holmom vatikanskim pokojen obvisi. Oblaki kakor kresi v junijevi noči po horicontu daleč zaplamene. Platane — silhuete strmijo nezganljivo, kot roke bi proseče raztegal kdo. Nebo se bliža ... bliža. In ko bi vse molčalo, nemara bi se-lahen zaslišal rajski spev? fs n st 2 Kampanja se žari. Kampanja se žari ko svetla žarnica, najzalše barve v njo izliva stvarnica. A jaz bi rad postal oblak srebrnotkan: odjadral daleč tja, kjer tone božji dan. Kako je tam lepo, na pragu večnih mej; še dan — umirajoč je lepši nego prej. C£3 VS, 18 S23 is V palmovi senci. Zavisti bledih pol, zlovoljnih pol prevar — in to je celi svet. Le stvarstvo plemenito tako je milostivo, iz duše vsem odkrito. Ko pred očetom dete pred njim je slednja stvar. Nikoli ni še solnce dejalo mi nemilo: Ne bom ti več sijalo! Veleli niso viri: Naj več ti žejnih usten, naš balzam ne pomiri! In drevje ni še reklo: Ne bom te več hladilo! 19 v; Visoko v oknu . . . Za palmovim se gozdom pokojna noč zakriva in gleda, diha, čuje: Li vse že mesto sniva? Na Petrovem še trgu kramljata dve fontani ko vili dve ponočni v srebrnem pajčolani. In obelisk med njima posluša polzačuden; povedal rad bi nekaj — a on je star in truden. In noč visoko v oknu zazrla luč je belo: Le Oče se premišlja veliko sveto delo. A sladko spe otroci — in kadar bodo vstali, na rame breme novo Očetu bodo dali . . . Kako je prstan oster in težka ta tiara! Če v slavi nima sestre, pa v boli nima para. c£3 ts 20 at Pod zelenim baldahinom. Pod zelenim baldahinom palmovim godba svira — in odmeva v jasni Rim. Kakor blisk je včasih drzen šumni spev, včasih lahen kakor pesem nežnih dev. In gospoda se v kočijah shajajo, čari vsi jim iz akordov vstajajo. Svetle sobe, svilna krila, bujni ples; prožni pari, srca vroča kakor kres. Razcvetele polne rože — rahel dih! — pa se naglo cvet za cvetom vsuje z njih. A v zelenem baldahinu v beli dan, poje pevec zlatokljuni neugnan. JS 21 S( f Jaz poslušam nedosežni zvonki glas — in razgrinja se pred mano rodna vas: Bistri viri, senčni gozdi, poljski mak, zdrava lica, čvrsta pesem, pozni mrak. Tihe sanje in stopinje, glas tresoč; rožna greda, brhek nagelj, jasna noč. Kak te ljubim srčnovneti kosov glas, kak te ljubim, draga moja rodna vas! 22 Sl Fra Angelico. Pred njim je dihala smrt. Ob njem umetnost nebeška slonela tihoihteč kot da bi morala ž njim zapreti lepe oči — rta vekomaj. A njemu blažen je smeh na velih ustnih igral. Kako bi plakati mogel, umetnik večne ljubezni? Vse, kar je mislil in sanjal s čarobnim kistom je svojim odetim v toplo molitev v mogočno himno prelil. Nikoli disharmonije ni bilo v duši meniški, nikoli v angeljskih slikah. Kako da ne bi sedaj pokojno bilo srce? In kakor da bi oživeli vsi angeli, ki jih je slikal: Pred njim so se zbirali v trumah, ubirali harfe nebeške PS 23 Sl o in svirali v divnih fanfarah, udarjali cimbale zvonke in brenkali gosli kipeče. In on je vneto poslušal, poslušal, tiho zasilival. Ig 24 Sl s. 4 - Torquato Tasso. Tvoj hrast in tvoj Janikulus oba stojita še, in delo tvoje in tvoj duh oba živita še. O tebi ljudstvo govori, kot da si še pri njem; da menda zlagaš epilog za svoj Jeruzalem. Pri svetem tam Onofriju tvoj mirni dom stoji, le bratje v koru molijo — drugače vse molči. In včasi verni romarji se tja napotijo, nalahno mimo stopajo, da te ne motijo. A vidijo, da tiho spiš — in epilog končan; počasi spet odhajajo: Le sanjaj sladek san! tv IS 25 Sl ci' Iz časov preminulih. Iz časov preminulih napol pozabljenih prisanjale so k meni prelestne moje sanje. In gledale so vame in jaz sem gledal vanje. Umele niso mene — in tudi jaz ne njih. Kot one meni tuje, jaz tuj se njim sem zdel. Prelestne sanje moje, le eno prašam vas: Li meni ve — li jaz odtujil sem se vam, da več vam ne verjamem kot sem nekdaj verjel? PS 26 Si V * Ob Rafaelovem kipu. Kamelije dehte sladko. Na Pincio plava mlada Vesna in širijo se srca tesna ko rože, kadar razcveto. Med pinijami Rafael z umetnim kistom in paleto, kot da bi hotel mesto sveto naslikati na kamen bel. To bil bi krasen umotvor: Ce bi naslikal Romo Alrno, ko skozi vatikansko palmo pogleda vanjo zadnji zor. Krvavo rdeč je diadem in obla mehka in velika kot glava Janeza krstnika na krožniku Herodovem. Ko ta bi marmor oživel in s kistom svojim čarodejnim očem lepote mojim žejnim ta dražestni prizor oteli tv IS 27 SI Šel bi v kampanjo. Šel bi v kampanjo z radostno sanjo, kadar umiral trudni bi dan. Širno okrožje stvarnice božje komaj se drzne sopsti nad njim. Videl bi lupe, slišal utripe, kolikrat dihne, preden zaspi. K njemu bi stopil in ga pokropil z roso kristalovo: Sanjaj sladko! — I® 28 Sl Talizman. Moj Rim — moj mir! Ti Betlehem si moj in moj Jeruzalem in vrt Getzemani, kjer pil sem tolažilo iz keliha umetnosti, A Golgota mi boš tedaj, ko moral bom od tebe - nazaj . . . nazaj . . . Cp IS 29 SI Oltarji ljubezni. . Bazilike jasne, mogočne in glasni kristalni domovi; kampanja sanjava, tihotna, in palmovi temni vrtovi; meniška selišča samotna in živosrebrne fontane: kaj niso to sami oltarji velike ljubezni neznane? In duša v oltarjih trepeče; a drug je ne more umeti kot oni, ki v srcu sorodna skrivnostna ljubezen mu sveti. c V> 3 Virgo praedicanda. In kamor pridem, oko povsod Jo vidi: Na mozaikih, na mramornatem zidi. Na knežjih grbih, v zaduhlem bornem kotu, na jasnih stebrih in ob pozabnem potu. V mogočnih cerkvah, iz trstja zviti koči, v oltarjih zlatih in v steni samujoči. Ni skale skoraj in trama ni lesenega, ki ne bi nosil Imena Njenega. 18 34 at Nikodem. V jasnem dnevu skriva svetu vero svojo plah in nem; v tihih mrakov plašč zakrit pride v cerkev — Nikodem. Ustnice, ki so podnevu poljubile kdovekaj, beli kip Brezmadežne poljubujejo sedaj. Misli, ki so se podnevu izgubile kdovekam, zopet so se zbrale vse, prihitele v božji hram. Ali Ona ne zavrže ne poljuba, misli ne: Otia ve, da je zavetje za nesrečne duše vse. Santa Agnese. Kako skrivnostno kvišku sili gomila ta porfirska, ko bila v njej bi zakopana ljubeča pesem lirska: Jaz ljubim Njega — Najvišji grb kraljevi žari v Njegovi kroni, ob tronu v častni straži so knežji milijoni. Jaz ljubim Njega — Vse: solnce, mesec, zvezde pred Njim ko žarki sivi; en dih iz ust Njegovih — in mrtvi spet so živi. Jaz ljubim Njega — Nevesti prstan vere na prst deviški dene, z ljubeznijo neskončno na veke ž njo se sklene. ts 36 at 1 Santa Cecilia. Lc mirno spi, Cecilija! Saj nisem divji jaz Almahi, le verzi moji tihi, plahi ko mistična vigilija nad grobom tvojim dihajo. Pa se ne boj za lilijo! Saj nisem jaz Valerijan, da vzel bi cvet srebrnotkan. Kako se meni smilijo vse lilije pohojene. Samo poljubil bi jo rad. In z duhom tvojim prenapojen odšel bi blažen in pokojen v oskrunjen svet naznanjevat: Kako je lep prečisti rod! . . . Ct3 IS 37 Si Na grobu sv. Alojzija. Kadar stopim v cerkev tvojo pred lazurni sarkofag in pokleknem s toplini srcem na visoki prag: Duša se mi spet pomlaja jasnobela kakor sneg, po livadah hodi cvetnih kakor v davnih dneh. Odnekod večerni Ave nosi veter brzolet, vsaka bilka vrat uklone, glavo slednji cvet. In iz rožnih čaš kresnice tiho se porajajo, kakor da iz src nedolžnih misli vstajajo. Izpred praga name mati z vso ljubeznijo strmi: Dokler si še rajskočisto, dete, dej — umri! tv IS 38 S3 4 A. . Velikonočno jutro. Na palmovem sem holmu stal. In šla je mimo lepa sanja: Pred mano kakor grob odprt razgrinjala se je Kampanja. V akacijah je pajčolan razpredla zarja svilnotkan, kod da se kdo je. iz tančic izmotal, stopil v beli dan. In kakor da bi videl Njega iz groba vstalega, v sijajno belem oblačilu nebeško zalega. V nebo je glava segala,, in roka se raztegala od vzhoda daleč na zahod — in božji mir je spal povsod. In žarno solnce kot srce gorelo z ognjem je krvavim. Tam spodaj pa so šli ljudje z veselim licem rožnozdravim. Strmeli gori so v srce, kot da bi v davni zrli raj . . • Ct3 va 39 & Kandida. Kak si lepa, ti nedolžnost mladih let! Rajsko dete, tvoj pogled je čist in svet kakor angel v beli marmor izklesan verno gleda v tabernakel noč in dan. Kak si sladka, kakor pesem z rodnih tal ki jo poje potnik sredi tujih dalj. Kak si jasna kakor v temi zlat sijaj, komur vgasneš — ne prisiješ več nazaj. [tj ts 40 at * 1 Legenda. Na nebu oblaka zlata dva — poslavljala sta se v Gospodu brata dva. In Peter: Jaz pojdem gori v Rim. Nemara zadnjikrat. A jaz se radostim. Še Linu ta ključa nesem dva; sam pohitim za Njim — do križa — do neba. In ti? Posoda po Njem izvoljena — saj mora biti že od muk napolnjena. A Pavel: — Ne! Ni še zvrhana, in ni še bridka ost trpljenja skrhana. Še pišem bratom poslednje pismo to, kar v solzah pisal sem, potrdil bi s krvjo. t8 41 Sl & & V ljubezni, veri . . . povsod sem brat bil tvoj, naj tudi sladka smrt zedini me s teboj! In še en: Ave! Salve! A našla sta se spet na oni poti tam, ki vodi v lepši svet. — tS 42 ai Tre Fontane. Ta sveti hram s studenci tremi in kletka ta s kanarci vsemi. Ta glavna pot s čistoto svojo, ta temni vrt s krasoto svojo. Ta tihi dom in nema kripta, ta sladki sok od evkalipta. Kot da sem vse že davno videl . . . Kot bi se spet z mladostjo snidel. ra 43 Sl v £ Pesem rimske dece. Še vedno angeli po svetu med nami hodijo nevidno. Nemara dnevi so glasnejši, noči so menda globokejše, da jih preslišimo podnevi, da jih presanjamo ponoči. In vendar angeli po svetu še vedno hodijo med nami. Kako bi roke se na večer od sebe same nam sklenile, da ne bi sklepali jih oni? Kako bi nam oči detinske tako nedolžno blesketale, da niso zanetili oni plamenov v njih žarečih svojih? 44 SI ta * Zjasnilo se je temno dno. S temnim srcem šel je v cerkev temno, le z oltarja sevala je slika: »Mati Milosti.« Nad svetilko trepetal je plamen, kakor vanj bi misel se zapletla in ne zna naprej. In pokleknil mož je s temnim srcem. Morda prvič, kar mladost je rekla: z Bogom, dragi moj! Danes Ona kliče mu z oltarja: Ave! Ave! Jaz pomlad sem nova, ti moj novi cvet. Tudi v brezno izgubi se včasih solnčni žarek. Vir šumi srebrno tudi v temnem dnu. C$3 tS 45 SJ -%• *>■ V katedrali Marije Snežnice. Med nama se je nekaj vnelo — odkar sem, Sveta, te spoznal, srce je moje osamelo, če ne bi spet te obiskal. Nemara misli moje žejne po miru tvojem hrepene ? Nemara pesmi blagodejne očarale so mi srce. Jaz moram zopet k tebi v goste: in ko pokleknem v tiho klop, razkrilijo se misli proste ko pod višavo bel golob. Zapoje v duši harmonija, da vidiš, mati, me tedaj: ko mati mladega Tobija zarajala bi glasen raj. C£3 ra 46 at Veliki petek. Po nebu razprostrle zavese so se črne, le tamkaj na obzorju ožarjen pas se sveti kot da bi bile s srebrom obrobljene zavese. Še jasni Vatikan in svetla katedrala ne sije kakor včasih, kot da bi v pajčolan zavito bilo vse. In zvon molči. Kako bi mogel peti, ko vse je stvarstvo mirno, kot da pribito bilo z Gospodom bi na križ. A v cerkvi svečenik odgrinja temen prt od resnega lesa . . . In duše hrepeneče poklekajo in ustne trepečejo v poljub. Tam zunaj pred svetiščem po tlaku se bazaltnem pehajo ljudske trume in dirjajo kolesa nemirno svojo pot. Kako hite, kot bi hoteli srečo zajeti še nocoj. A Njega — na križu krvavečem pozablja šunmi svet. Iz katedrale včasih priplavajo na trg glasovi pritajeni otožno vzdihujoči: Kaj sem ti storil, ljudstvo, in s čim sem te razžalil? A svet hrumi naprej . . . t$3 IS 48 Sl Večnemu. Vem, da Ti si blizu mene, bliže nego sam sem sebi: Pričujočnost Tvoja v meni, ali duša moja v Tebi, Kamor dahne Milost jasna, tja se misel vdana sklone. Ako žarek svoj odtegneš — duša v temno noč zatone, Vsa bridkost in vsa prevara več ne moti mi pokoja; kar je Tvoja — moja volja, kar je moja — volja Tvoja, Naj si tuj sem svetu vsemu Naj zaide zadnja zarja! Srečna moja je molitev, da s Teboj se pogovarja. 4 ■ : Kameni govore. * 'A Vi Višji prihaja . . . Nebo je zažarelo, oblaki so se vneli in kakor v kamnolomu viharji zahrumeli — In bil je velik strah. V svetišču čiste Veste ugasnil ogenj sveti, poslednja je Vestalka z golobjimi trepeti obraz zakrila plah. In Jupiter je vprašal: Kaj nismo mi bogovi nesmrtni, nerazrušni? Nad našimi domovi li še je višji Bog? Na Kapitolu tempel razpal je s hruščem groznim, le par ostalo stebrov rodovom še je poznim. Vse mrtvo kroginkrog. ^ 53 Si Palatin. Kadar dremlje v tihi noči orlov holmec — Palatin, vlačijo se dolge sence mimo nemih razvalin. Kakor da bi zli duhovi vračali se iz grobov v davno mesto veličastva slavnih kraljev in bogov. Vsako steno še poznajo, mozaik in marmor vsak. Ali vse je razdejano, le »Nimpheum« še je tak. Žrtvenik je ves okrušen, beli vrč na pol razbit; včasih zrl je kri škrlatno, danes čisti rosni svit. Venerini so domovi kakor groblja smrtnih glav; cvet noben jim noče cvesti in dehteti jim vonjav. Kjer lokava Agripina zastrupljeni sladki med Klavdiju je v čašo vlila — ondi raste trnjev cvet. ts 54 at 7 Kjer Apolo — pevec rajal v krogu Muz je divni raj, slavčeva se pesem včasih oglasi ko skrit smehljaj. In sanjave dolge sence žalostno se vijejo, kakor megle v breznu črnem v grob se zopet skrijejo. C?3 IS 55 Si a Forum Romanum. Forum Romanum v luninem soju sanja nevzdramen v davnem pokoju. Kamen pri kamnu, skala pri skali: ko na gomilah kipi razpali. Steber za stebrom iz mesečine gleda ko strašen list zgodovine. Drugega nisem mogel prebrati kot elegijo: Tempi passati! JS 56 SI Kolosej. Kako je tihovdan premagani titan. In vendar potnik pozen pred njim še trepeta — in vendar še je grozen: Kot pokončana zver z odprtim žrelom zeva, a ni ga več nikjer usmiljenega dneva, da bi ga dvignil spet. Le včasih hipoma, ko sine mesec vanj, spet zaživi tiran. In od rumenih sevov mu okna zažare kot krvižejnih levov oči — grozeče smrt. In odnekod zakrikne ponočni rezek krik: nemara smeh Neronov? nemara sovin vik? Ob meji se mecesen zatrese nem in plah, od starih skal razpada počasi prah na prah. rs 57 St Z neba pa gledajo blesteči tisoči in svet je njih sijaj, kod da so tisoči taisti, ki so tod umirali nekdaj. •) Prah v areni šepeta. Postoj! Ne hodi preko mene, odkrij se pred menoj, potnik moj! Jaz? Pred teboj? Neznatni prah! Da — prah! 2e zabil si Nerona in igre njega divje? Ko pred ledenim dihom z dreves sneženo ivje pred njim so padale nedolžne žrtve, ki jih je porodila ljubezen čarodejna, in krvožejna morila strast. Postal sem ves zavzet. Ne več naprej! Ta kraj je svet! v£ 59 Si JL Lateranov obelisk. Daleč dviga se v zrak velikan kamenit, kakor tožen spomin bled objema ga svit. In oblakov nad njim bela čreda hiti, kamor hoče pastir, kamor veter veli. Lastavica na njem laskav poje pozdrav, vesna diha poljub iz najslajših vonjav. Zarja — jutranja hči hodi k njemu v obisk — a za vso je ljubav nem in tih obelisk. Kdor je videl — kot on tisočkratno pomlad, ne omami ga čar, ne premoti škrlat. c£3 rs 60 a Via Appia. Kraljica cest in potov vseh! Nekdaj viharna reka, ki pleni so po njej se dragi valili kot valovi; in zmage so po njej šumele kot ladje jader ponositih; in šli pogrebi so krvavi podjarmljenih kraljestev tujih. Kraljica cest — nekdaj! A zdaj? Usehla struga ko steza zapuščena v posekanih gozdovih. In kakor trhli hlodi leže grobovi razmetani. Na koncu pa stoji edini blag spomin: kapelica: Quo vadiš? In kakor ti, kraljica cest, življenja našega je pot: vsa polna zakopanih zmag, vsa polna plenov in prevar, vsa polna vzdihov in pokopov. Na koncu praša smrt: Quo vadiš? 61 S3 Sinagoga. Tisto noč po Veliki soboti prebudila se je Sinagoga iz morečih, polresničnih sanj. Stala je ob Tiberi prsteni zapuščena — kakor piramida prinesena z daljnega Egipta; Morebiti kdo se ji začudi, ali vzljubi? vzljubi je nihče. V mesečini se ji je blestelo z jeklom svetlim okovano teme kakor starki sivolasa glava. Kroginkrog je spalo mesto celo, Božji mir je zibal v snu ga toplem Ona pa je zmučena strmela v nepokojne tiberske valove,- ali mnogo bolj so še nemirne misli bile Sinagoge sive. Tam pod holmom, pod Janikulom dvigala se v sinje je višave kakor himna v kamen izklesana katedrala celega sveta. Ah, še vedno! vzdihne Sinagoga. Še stoji ta skala nerazrušna! ts 62 ai Dvakrat tisoč, dolgih tisoč let Golgota je zrla že od takrat, kar sem umorila Nazarejca, a še vedno kot nekdaj živi. V srcu nosi dete Ga nedolžno in na licih sveti se devici in na ustnih ženi trepeta. Kakor zvezde na visokem nebu križ blesti se na domovih mnogih, na slemenih, na vrhovih mnogih; vedno več teh zvezd je štirižarnih. Kdo je svetu vest o Njem raznesel ? Niso moji nesli je očetje: mirno v grobu moji spe očetje. Niso moji nesli je sinovi: zlata ruda vest sinov je mojih. Ako ti si, veter, jo raztrosil, kakor Kajn po svetu bežen blodi! Če si ti jo, solnce, razodelo, naj ugasne žarka tvoja luč! Ah, še vedno! Vedno večje trume ... Videla sem, kak so hrepeneče vreli včeraj v ono katedralo; resnih so prihajali obrazov, vračali se lic ožarjenih, moč se skriva v katedrali tam?! Ali k meni bilo ni nikogar. Ni ga bilo Levija rabina PS 63 — novo hišo šel si je ogledat — Le upogli starec, strežnik Nahum v hram prikazal se je za trenutek in obrisal zaprašeni Talmud in odgrnil in odprl je okno, da poživel bi me sveži vzduh. A sinovi hodijo po svetu. Morebiti, da so pozabili Upanje in Blagor Izraela. Jaz pa čakam — neprestano čakam. Vsak oblak, ki prihiti nad mano, vsaka bilka, ki brsti pod mano, mislim, da prinese Blagor moj. Kak je težek čas pričakovanja! Zdi se mi, da že je večnost cela trikrat teme obletela moje. Ali lažje muke bi trpela, ko bi tiste širne katedrale, ko bi te ne zrla pred seboj. Zasijal je dan Velikonočni. Zazvonili glasni so zvonovi v katedrali jasno Alelujo. Stari Nahum je pridrsal v tempel in zapahnil in zagrnil okno. Mrak je legel spet po Sinagogi . . . K2 64 §23 Petrova prva pot v Rim. (Švedska legenda.) Na kampanski vroči zemlji palma rastla je visoka, ponosita, vekovita, najkrasnejša izmed vseli. Pravili so, da bo vzrasla višje nego obeliski, širše nego piramide. In nekdaj na vitkem deblu tresla se je lepa krona, z dolgim palma je pogledom v dalji nekaj videla. Bilo je še v oni dalji, kjer celo so karavane nepregledne kakor mravlje. Palma pa je jasno zrla: To je človek! To je tujec! Po samotnih krajih blodi, ni mu znana pot nobena. Čudna sreča, da ga niso že ubili žgoči žarki, izsušila silna žeja in pohodil kak vihar. Kai se v roki mu blesteče? Dva sta traka drug ob drugem z lahnim svitom zablestela, kakor da sta ključa dva. V jutrovi je čudni noši: Halja siva, nenavadna, s školjkami je dvema speta, mož je z morja — kak begun. Iz oči mu žeja seva. Kaj bi tega jaz ne znala, ki v samoti tej pekoči slišala sem zdihovati žejnih toliko ljudi? In ob bridki so se misli palmi zvili ostri prsti, kakor bi jih nad plamenom, nad žarečim držal kdo . . . Ah! v samoti rosežejni solnce vsem je smrtonosno tudi palmam — tudi takim neizmernim kakor jaz. Rekla bi mu: Naj se vrne! Mislila na glas je misli, kakor sive samotarke rade sebi govore. Ali čuden šum razliva v palmovih se vejah gostih. Bližje roma potnik trudni, silnejši je šumni spev .. . . VSk 66 Ta nesrečni mož je — starec! A častitljiv in sokolski. Spomnila se je dogodka iz detinskih davnih let: Romulus je takrat semkaj spremljal krasno stvar — Šibilo in na tej sta se samoti poslovila žalostna. Za spomin na dan slovesa rekla kralju je Šibila: dateljnovo sladko zrno zasadim v to črno prst. Naj iz njega vzraste palma, naj visoko dviga veje, dokler Rimu ne zavlada večji nego Romulus. — Kaj se misel ta mi vrača? In glasneje vrb šumeva — morebiti žalostinko poje tujcu v rani grob? Saj v očeh mu berem žejnih, ki za jastrebom so zrle, ko je ravno mimo plaval, kot bi slutil zgoden plen . . . In prispel je mož do palme, odpočil si v senci temni in povzdignil glas je suhi: 2e jo vidim Romo slavno! Kaj je stebrov veličastnih, kaj se dviga tempelnov! Kak bom mogel odkleniti vrata Tebi, Bog Edini, in zapreti jih bogovom ?! Da — resnica! Mož je blazen! — zveselila se je palma — Blodne misli, blodni sklepi v sivi glavi mu roje. Ali tiho! Nekaj prosi: Ti si rekel: Z živo vero lehko gore bi prestavljal, kaj se ne bi pripognilo palmovo mi vitko deblo, če v imenu rečem Tvojem: Palma, nagni, skloni se! Kot orkan je šum po listih zadivjal do zadnje veje, in v oboku neizmernem palma se je nagnila. Dateljnov je mož natrgal in ukazal zopet vrhu: Palma, vstani, dvigni se! Kakor trst po lahnem vetru naravnala se je palma, kakor strune v zvonki harfi so šumeli listi spet. Zdaj pa vem, komu zvenijo te skrivnostne melodije: IS 68 SI * krona moja potemnela, zlomljen vitki moj ponos . . Leto dni! Po tihi pušči potniki so potovali, palmo so zvenelo zrli: Kdo je ranil silno rast? Saj dejala je Šibila, oveneti prej ne more, dokler Rimu ne zavlada večji nego Romulus . . . [tj rs « st V katakombah. I. Katakombe, katakombe! zibel cerkve večnornlade, kjer so z mehkimi rokami zibale jo prve nade. Kjer je rastla pred nebesi v jasnem cvetu. Ali svetu skrita kakor nje Spočetnik nekdaj v tihem Nazaretu. Katakombe, katakombe! kadar čujem to ime, kakor da bi »De profundis« šepetalo mi srce. Kakor da bi zadušeni iz samotnih globočin dvigali se psalmi sveti do nebeških visočin. k 70 ai II. Katakombe, katakombe! ve zavetje materinsko, kamor vera divji sili skrila lice je detinsko. Ob plamenih sveč boječih hrepenela je v molitvah, na grobovih mučeniških žrtvovala se v daritvah. Kamorkoli stopi noga, vse je svetih sled stopinj; vse je kakor neizmeren dragocenih grob svetinj. Ko bi stisnil v prstih rahlih grudo vašo, se mi zdi, z lahnim svitom zablestela mučeniška v njej bi kri. 71 St III. Kakor skromna pesem ljudska, a iz zdravih, krepkih grudi — kličejo mi katakombe: Pridi, romar, in se čudi! Da je vera le prevara, sladki sen, ki mami dušo, morala bi že umreti pod globoko, težko rušo. Ko bi ti nas razumeval, bile bi ti drag sprehod, za nebeškim svodom modrim naš najljubši bil bi svod. Tu stojiš v kraljestvu smrti, a povej nam, kdaj in kje misel — da boš živel večno — tak ti legla je v srce? VS. 72 S3 •> IV. Glej, pri nas je smrt brez groze, strah na grobu ne sameva, svidenja ga svit tolaži, dih vstajenja ga preveva. In Ljubezen vse ljubezni božja moč Evharistije zlate nade v lepše čase iz stoterih slik ti sije. Bolj očara čista vesna naših barv in naših slik nego pestri, najkrasnejši vatikanski mozaik. One so pozdrav visoki z onih daljnih dežela, kjer ni solz — a če bi bile — radost le sc v njih smehlja. ja 73 si v. Le dotakni se nas s čelom! Daši stene začrnele, dahnile ti bomo jasnost ali temo zopet vzele. Le poljubi nas iskreno! Daši nemi spomeniki, več povemo, nego mogli vsi človeški bi jeziki. Zabljene so te gomile, onemel je njih spomin, a bleste se v rajski knjigi kakor zvezde z visočin. Blaženi, ki so pred tabo s palmo svete vere šli . . . Ce so mogli ti in oni kaj da ne bi mogel ti?!- C?3 VS, 74 '30. Romance. Kakor šum cefirov čez oranžov gozd, mimo solnčnozlatih dni nam beži mladost. Z vejami se sape le pošalijo — in oranže se po tleh zakotalijo. Ali pride Vesna ■ vrh zelenih vej: in oranže druge spet rumene ko prej — Le mladosti ni. Z rožnega trga. Na rožni trg je s šopkom šla Emilija in sredi rož je sevala kot lilija. In kdor je bil dovolj sladak, dovolj lokav, dekletce mu je dalo cvet in vso ljubav . . . In temu dva in temu tri in komu pet cvetov, na večer pa je žalostna odšla domov. Z gredice so zagledale jo lilije, pa niso je poznale več Emilije. V& 78 Ž23 Dvojni model. Včasih bila sem kraljica: pogled moj ko vroči dan, kdor pogledal mi je v lica, bil je v srcu vžgan. Kakor rožo polrazvito mene vzel je za model, ko kipar je Afrodito klesal v kamen bel. A sedaj za majhno ceno pred slikarjem stala sem, ko je slikal Magdaleno — in jokala sem . . . cp IS 7Q St Amulet. Po blatni poti kolesa škripljejo, iz ust se kletve vozniku vsipljejo. Od Laterana zapel je jasni zvon Večerni Ave — a zanj je pel zastonj. Zanj ni nedelja, ne praznik praznovali: Le trudno delo en sam je večni dan. In usta niso molitve vajena, in pot življenja tako nevglajena. Ze vse preklel je — Le on mu še je svet: na golem vratu Marijin amulet. (P J® 80 Otrok neznanih . . . Otrok je bil zapuščen ko v meji trnjev maklen. Ni bilo v srcu plamena, ni bilo žarka v očeh, njegova misel meglena, na licih blazen nasmeh. Le včasih mučen je glas iz nemih ust se izvil. Kdovedi, kako skrivnost iz duše rad bi razkril? Zaslišal angel je dete, zasmililo se mu tako; na roke vzel ga je svete, k Očetu nesel v nebo. ts 81 81 6 Njega noče. Šumi jesen in meč jeklen vihti: le poj, le poj! In kdor bi čul, na vek zasnul nevzdramen bi takoj. In marsikdo zapre uho, da ne bi smrti čul. In marsikdo odpre oko, da ne bi še zasnul. A tam trpin — kip bolečin od rojstva ves potrt. Roko bi rad ji šel podat — a njega noče smrt. C£J 12 82 85 »Povero diavolo.« V Tibero je vrgel bol, Tibera je ni hotela. Splavala je spet na breg kakor školjka snežnobela. In prišla je spet za njim. V črno prst jo je zakril, z gostim mahom jo zadeval in razkopal jo vihar: ko je dolgo noč sameval, spet je legla na srce. To si čudna moja bol, da povračaš se po sili; še nikoder in nikdar niso me tako ljubili. Kaj me ljubiš ravno ti ? Saj te rada zapustim, kadar te bo kdo zvesteje ljubil, nego sem te jaz. A iz duše tvoje preje posloviti se ne smem. ts 83 si Fontana. Ta studenec neusahli, neugnana ta Fontana zaljubila se je morda v tulipane modrooke in jazmine zlatolase. Z rosnim prahom jih poljublja, z mavrico jih opasuje in objema neutrudno z bisernimi jih rokami. Sredi jasne te Fontane kip se sklanja ves oprašen: rad izkopal bi se v rosi. Kak bi ona ponosita vsa pretkana z belim srebrom zrniti mogla lice črno! Kot signora rimska krasna iz kočije bleskovite ne pogleda siromaka. IS 84 at Deklica s črešnjami. Ob voglu jasne vile sloni s prosečimi očmi, na roki jerbas črešenj. A kupcev ni. Zbog rožnih usten njenih ozre se marsikdo po njej, in drzno misel misli . . . In gre naprej. Po tesnih potih mestnih jesen se skriva kakor tat, kako prerano v srcu zamre pomlad. Prelepe črešnje tvoje, obraz še lepši črešnjev tvoj. Le beži, dete zalo! — In Bog s teboj! ts © a Ledene rože. Umrla možu mlada žena, umrla deci mati zlata; in tretjo noč po smrti grenki prišla je trkat spet na vrata. Nihče domačih ni je slišal: preveč je bilo v sobi joka. Pogledala je skozi okno prikazen nema, bleda, sloka. Nihče ni v oknu je zagledal: preveč v očeh solza je bilo. In mož je zibal, pel in božal. A kaj bo tako tolažilo! Preraskave so roke bile. — so materine bile glajše; prehrapave so pesmi bile, so materine bile slajše. Adela, dete zlatolaso popraša: Atej, kje je mama? Adelica le tiho, tiho poslušaj, kmalu pride k nama! IS 86 SI Poslušalo je dete verno , in vse je bilo vedno tiše. A mati v oknu zadrhtela, izginila jim izpred hiše. A v ranem jutru, v oknu tistem ledene rože so cvetele, v spomin so morda materinske naslikale jih roke bele. — Pincio. Kar je romarju Rim, Ti si Pincio Rimljanu Ce te tožni zasliši: kakor iskra v očeh sine radosten smeh. Če te bolni zagleda: kakor roža v obraz dihne majnikov čas. Gori vesna prisije prve žarke sejat, gori pride ljubezen prvo rožo pobrat, duša hodi se svojih sladkih sanj radovat. C£J VSk 88 V predmestni krčmi. Plesali so po para dva, jim godla godca stara dva. In pili vino »Orvieto« in peli pesem »Rigoletto«. Od zadaj mož je resen stal in gledal, kakor bi se bal: Kako ste živi, krasni pari, nebo vam rožno zdravje vari! Pa rekli so mu pivci vsi: Še vi bi, očka, plesat šli! No! Saj bi šel — a noga leva nič prav se tal mi ne zadeva. Lesena je — a pravo vzel na vojski mi je bridki strel. A včasih jaz sem plesal fino, prosila mati: Nehaj, Nino! 89 ^ Z nogo sein pahnil jo pred se sedaj ni majke, ne noge . . . A daj mi vina, dekle vitko, da potopimo misel bridko! In pil je in odhajal je in pes za njim zalajal je. Starec med mladino. Ti gracijozna deca, le dalje šepetaj, nikar ne boj se tujca, ki v tvoj zašel je raj. Naj sedem radoveden na skalo poleg vas in gledam srečo vašo in svoj nekdanji čas. A guba v licu mojem ne plaši vas nikar, saj tudi vam kot meni ugasne sreče žar. Zdaj dan je še visoko ... le pojte vriskajoč! A jaz lovil bom žarke v to temno svojo noč. 91 33 Sonet. Je li mogoče, dražestna blondinka? Na licih se ti še mladost smehlja, že sladka last si grenkega moža in že v naročju svojem nosiš sinka?! Po blaženi prostosti žalostinka privre ti morda včasih iz srca; kot da bi izpod zimskega neba osamljena priplavala snežinka. A nič ne veš od zime, ne viharja. Pogledi tvoji so zaverovani v nedolžno dete, ki je tvoja zarja. In nič ne vidiš? Glej, ob tvoji strani tvoj mož z očmi se z drugo pogovarja — In misliš, da te ljubi kakor lani — — C£J 92 Pomladno čudo. Glejte čudo! Spet so dnevi moji vstali, niso dnevi moji zali šli pod grudo. Zopet veje dih pomladni mimo mene in od veje se zelene cvet mi smeje. Vsa nekdanja sreča sije mi nasproti o krasoti in dobroti duša sanja. Stopil sem na tihe njive. I ■. II , Stopil sem na tihe njive tiho, kakor bi se bal, da se vzdrami kdo pokojnih in bi vstal: — Kaj me v miru motiš sladkem? Če so trudne ti oči : Kaj gomil je praznih — Pojdi! in zaspi! če pa moč se v rokah tvojih, volja še iskri v očeh . . . Pojdi — delaj! Kaj postajaš na grobeh? Tiho, tiho, brat pokojni!. Prišel sem vas obiskat, da bi rajši šel, ko pridem zadnjikrat. V 97 S3 7 »Sladka Favstina, spavaj v Gospodu!« Nagrobni napis v Katakombah. Sladka Favstina, spavaj v Gospodu! Tihe so tiste steze nekdanje, koder te vodil sveti je strah. Neme so tiste davne kapele, kjer je molitev tvoja kipela tolikokrat. Mati božanska, ki si ji bila dete pokorno, šla iz podzemskih temnih je ječ. Nimajo kralji, nimajo knezi lepših palač, nego jih ona danes ima. C£3 JS 98 pod sleherno gomilo zakriva sen se zlat. Na slednjem grobu klije en list zelen in sam od sebe vzraste, če ni zasadil ga noben. In sam od sebe kliče — če ne bi vprašal ga nihče — Pri nas se vse konča in zopet vse začne. fs 99 at II. Ono svetišče romarsko zadnje, kamor Rimljani romajo vsi. Daši na srcu potov je božjih rojstvo prineslo beli jim dan. Vendar iz Rima morajo doli mimo stoterih jasnih cerkva. V tihih grobiščih čakajo nemi svoje vrnitve v blaženi dom, Z modrim očesom svojim velikim čuva nad njimi rimsko nebo. c£J rs 100 PS Vedno bliže. Jaz jih ljubim — te gomile in samotne križe, saj teko jim dnevi moji vedno bliže . . . Mnogokdaj me misel moja v tihi grob ponese in nad grobom šepetajo mi ciprese. In kako je zemlja lahka: več me ne utrudi, kakor takrat, ko sem hodil sam po grudi. Sladki upi spe v gomili in budit jih pride duša, kadar se s telesom večno snide. C?3 £3 101 S22 Štirje cveti šepetajo skozi grobni vrt. Prvi z belim ostrim listom: Jaz oznanjam smrt! Drugi s trnjem krvavečim: Jaz sem sodni prst! Tretji vstaja: Jaz vstajenje iz pokojnih vrst! A četrti z vonjem mehkim kroginkrog se razdeliti in gomile vse naslaja: Jaz simbol sem Večnosti! Srce vseh src. K gomilam trem in k rajnim trem prišla je spet potožit bol. Na prvi grob vsadila cvet, na drugi grob dremotno luč, na tretji grob en solzni vzdih. In v prvem spal predragi mož, in v drugem snul otrok prečist. A v tretjem spi srce vseh src: O, zlata mati! tv 103 Sl Siromakov testament. In kadar boste mene dejali v krsto črno, pribite nad pokrovom potoniko srebrno! A naj ne klije v cvetih razkošno razcvetenih, vsi cveti naj zakriti še v brstih so zelenih. Saj jaz sem tako srečo na solznem našel doli: Brstela neprestano, cvetela pa nikoli. A križ denite velik! Pa to bi dosti stalo; namesto križa težko na grob vrzite skalo! c£J V&. 104 §23 Shojene gomile. Nizki griči — shojeni grobovi, zapuščeni, žalostni domovi. Polno stez — in vendar steze ni nobene, polno rož — in vendar vsaka vene; polno skal — in ni ga spomenika. Kot bi mimo vodil pot voznika, pa so v tiru nezoranem pale doli z voza gručaste mu skale. Prihitela bleda smrt koščena in je vanje vtisnila imena. Tresle so se roke ji koščene: črke brati moči ni nobene . . . Zibel in rakev. Na samotnem solnčnem potu srečala sta se nenadno, zbala sta se drug pred drugim: Rožno Rojstvo — bleda Smrt. Rojstvo v roki zibel belo, Smrt imela rakev črno; v prvi spalo dete nežno, v drugi zmučeno srce. Ti nesrečna sestra teme! Komaj zibel jim iztešem, že jim rakev narediš! Ti nevedno dete jutra! Kam zibeli ti bi delo, da ne tešem rakev jaz . . .? P3 106 SI Pogreb. Zalostnejši in temnejši dan nikjer ni več pod nebom, nego v mestu, ko za svojim človek mora sam pogrebom. Skozi cesto vednoživo, polno smeha, polno vriska, se pomika krsta nizka kot oblak nad zorno njivo. In oko deseto komaj plašno v krsto se obrne, a usmiljena se misel v njem nobena ne utrne. Še le doli, kadar pride rakev k svetemu Lavrenci, v palmovi se tihi senci z bratom svojim — z grobom snide. Naj se dan bi meni nagnil v selu gorskem, osamelem, kjer število koč je skromno kot nedelj ob letu celem. Ob pogrebu bi zvonovi mi zvonili v tesni lini in za krsto bi molitev šepetala mi v tišini. Še na grobu bi plamtela v dihih blagih in iskrenih in na prošnjah bi se njenih duša moja v raj povzpela. C$3 Vg, 108 Srl Dvakrat mrtvi. A vi ste dvakrat mrtvi grobovi Izraelski. Tolažba k vam nobena ne pride cvetja trgat. Pri vas nikjer ni križa in upanje med prahom na tleh je zakopano. In Mater Dolorosa ni na gomilah vaših, da plakala sočutno in upala bi z vami. Le piramide hladne, le stebri polrazpali stoje ob vrstah vaših kot sredi pogorišča zidovje zapuščeno. In šum cipres je vaših Ko tožen glas prerokov Jeruzalem, obrni se k Gospodu svojemu! JS 109 PS Trenutki. Včasih mislim, da na cvetu radost moja spi; upajoč nad njim se sklonim — radosti pa ni. Včasih mislim, da v sorodnih skriva se očeh; gledam vanje — ali zame mrtev njih je smeh. Včasih mislim, da pridiha v pesmi kakor sen; pišem stihe — a veselja nima stih noben. Včasih mislim, da na nebu radost sije vsa; kvišku gledam in jo slutim — a ne morem tja. Daj mi krila kakor ptici, milostno nebo, ali pa mi duhomorno vzemi to telo. t$3 110 S3 Zvonovi več ne pridejo. Kaj ste pravili nekdaj: Sveti teden odpovsod vsi zvonovi romajo na božjo pot? In ob tronu Petrovem tajen zbor zborujejo, o minolih lepih dneh modrujejo. Kaj vaščanov v sveti hram, kaj zvabile pred oltar, kaj v gomilo — kolikim več niso mar. In zaslišal od nekod melodijo sem glasov. In posluhnil sem vesel — le glas vetrov. In pridihal skozi zrak tajnosten mi je šepet — ali hitrih lastovic je bil polet. Vas pa letos bilo ni — in povejte mi — zakaj ? Morda že ste prestari, za daljni kraj? Kak si bila dražestna, pravljica detinska mi; pa te vzela sapa je tujinska mi! £3 112 sa; Na grobu slovenskega romarja. Po grobeh je hodil dan vseh vernih, prižigaval luči hrepeneče. In stopila sva s prijateljem v Čampo Santo na slovenski grob. Toplo čuvstvo v srcu zatrepeče, če koleno more danes verno poklekniti na domači grob, kjer počiva v tujem rodni prah. Zanetila sveče sva nagrobne krog ovila sva bršljan smaragdni, nasadila živorožni križ:, iz snežnobelih krizantem, iz perunik temnovijoletnih, iz škrlatnih nagelnov dehtečih. Nad gomilo palma vitežka zganila je svoj začuden vrh: Kaj oznanja ta le cvet trobojni ? Mislila sem, da je grob pozabljen, in sedaj je lepši nego vsi. Kdo-li sniva v tihem grobu tem ? Truden romar iz slovenske zemlje, iz prelepe štajerske doline. ss 113 8 Z vernim srcem romal v sveti Rim, dalj priromal nego drugi vsi: drugi le so večno zrli mesto, ali on že gleda večni Sion . . . Rak si srečen, rajni romar moj! Pokopi. Premračno pesem ciprese šelestijo, ko spremljajo mogotca k pokoju zadnjemu. In jasno pesem šume stolistne veje, ko nesejo trpina k pokoju prvemu. Globoko k zemlji povešajo vrhove, ko bitje razuzdano polagajo med prah. In ravno k nebu kipe v šepetih tajnih, ko devajo med cvetje nedolžnost angelsko. tv PS 115 Ž23 Moja pesem. Kakor palma na holmu neprestano v lepoto rimsko gleda nebeško; a nazreti ne more, načuditi se mestu. Preden mogla bi Rimu višjo himno zapeti: mora vzrasti ji krona gori v sinje višave, mora veje razviti v nepregledne daljave. Kakor blisk zažareti, kakor grom zahrumeti šum bi moral po vejah, da bi culo vesoljstvo. Ali palma ne more vzrasti v sinje daljave. Mirna sanja na holmu, z lahnim šumom se klanja večni rimski lepoti. ES 116 Si ► KAZALO. Stran To so rože tuje. 3 Sedaj te vidim!. 4 Magnificat. 5 In zarajal duh je moj. 6 Ozrl se je v nizkost. 7 Velike reči mi je storil. 8 Usmiljenost Njegova spremlja. 9 In moč je rokam mojim dal. 10 Mogočne je pahnil s prestola.11 Lačne je nasitil..12 Vzprejel si sina Izraela.13 Kakor je govoril očetom našim. 14 Večerne gloriole. In ko se nagne dan.17 Kampanja se žari .18 V palmovi senci.10 Visoko v oknu.20 Pod zelenim baldahinom.21 Fra Angelico.23 Torquato Tasso.25 Iz časov preminulih .26 Ob Rafaelovem kipu.27 Šel bi v kampanjo.28 Talizman.29 Oltarji ljubezni. Bazilike jasne, mogočne.33 Virgo praedicanda.34 Nikodem.35 Stran Santa Agnese..36 Santa Cecilia.37 Na grobu sv. Alojzija.38 Velikonočno jutro.39 Kandida.. 40 Legenda.41 Tre Fontane.43 Pesem rimske dece.44 Zjasnilo se je temno dno.45 V katedrali Marije Snežnice.46 Veliki petek .47 Večnemu.. . . ..49 Kameni govore. Višji prihaja.53 Palatin.55 Forum Romanuni .56 Kolosej.57 Prah v areni šepeta.59 Lateranov obelisk.60 Via Appia.61 Sinagoga...62 Petrova prva pot v Rim.65 V katakombah..• 70 Romance. Kakor šum cefirov ...» .77 Z rožnega trga.78 Dvojni model.79 Amulet.80 Otrok neznanih.. ..81 Njega noče.82 „Povero diavolo".•.83 Fontana.84 Deklica s črešnjami.85 Stran Ledene rože.86 Pincio.88 V predmestni krčmi ..89 Starec med mladino . 91 Sonet. 92 Pomladno čudo.93 Stopil sem na tihe njive. Stopil sem na tihe njive.97 »Sladka Favstina, spavaj v Gospodu !“.98 Čampo Verano.99 Vedno bliže.101 Štirje cveti.102 Srce vseh src.103 Siromakov testament.104 Shojene gomile. 105 Zibel in rakev .106 Pogreb.107 Dvakrat mrtvi. 109 Trenutki. 110 Zvonovi več ne pridejo.lil Na grobu slovenskega romarja . •.U3 Pokopi .. . 115 Moja pesem.116 e NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000412041