PUH 
šolsko leto 2015/2016OŠ MATIJE COPA KRANJ 
Dragi Copovci in Copovke! 
Pa je leto spet naokoli – kdo bi si mislil? Postali smo leto zrelejši in naš casopis PUH je bogatejši 
za še eno izdano številko. Tudi tokrat jo boste lahko brali kot e-knjigo. 
V tem letu smo se trudili, garali, delali na vso moc, da smo dosegli želene cilje. Kdor rad bere, 
mu za sprostitev in lahkotno branje priporocamo naš casopis. 
Vas zanima torej, kaj smo letos spisali, spesnili, zrisali in zbrali za vas? 
Vsekakor je pravilen odgovor sprošcujoce in zanimive teme. 
Podate se lahko v domišljijski svet, k resnim vsebinam ali pa k ‘’lahkotnejšemu’’ urjenju 
možganov. 
Pa to še vedno ni dovolj? 
Torej casopis ponuja ogromno možnosti in prav vseh vam res ne moremo izdati že na uvodni 
strani.  
Ker prevelike kolicine dobrih stvari v vecini primerov lahko škodijo, vam svetujemo, da si za branje vzamete veliko casa. 
Toda ne veliko casa v kratkem casu! 
Vzemite si nekaj casa danes, nekaj jutri, nekaj cez dva dni ... ali pa takrat, ko ste osamljeni, ut­rujeni, se dolgocasite ... in po delckih ter pocasi odkrivajte ustvarjene mojstrovine.  Zadovoljstvo je ob pozornem branju zagotovljeno! Preselili se boste v samo svoj prelep svet. Sedaj sta pred vami dva brezskrbna meseca pocitnic. V tem casu le pogumno odprite sle­herno stran casopisa in uživajte. 
Prelevite se torej v radovednega pustolovca in razišcite džunglo crk in risb. 
PA SRECNO! 
Uredniški odbor 

“Clovek potuje ne le, da bi nekam prišel, ampak da bi tudi na poti kaj doživel. Ubere lahko uhojene steze ali odkriva nove pristane in srecuje nepoznane ljudi. Ti bodo razširili njegova obzorja in mu dali priložnost za drugacen vdih.” 
SONCNA FLORIDA 

Florida je najbolj jugovzhodna zvezna država ZDA. Leži na polo-toku Floridi. Znana je po vzdevku Soncna država. Prvi so jo odkrili španski raziskovalci. Najvecje mesto je Miami, glavno mesto pa 
Tallahassee. 
42 MOSTOV DO KEY WESTA 
Po napornem letu in casovni razliki je bil prvi dan v Miamiju namenjen pocitku. 
Naslednji dan smo se z najetimi avtomobili odpeljali proti najjužnejši tocki ZDA-Key Westu. Vožnja je potekala po eni najlepših panoramskih cest na svetu, ki z mostovi in nasipi precka številne otoke. Do tja vodi kar 42 mostov. Najdaljši je dolg 7 milj (11 km). Desno od nas je bil Me-hiški zaliv, na levo pa se je razprostiral Atlantski ocean. Obcudoval sem modro-turkizne odten­ke morja, ki nas je spremljalo celo pot, bele plaže otokov, mangrove, med katerimi verjetno živijo aligatorji, in stare od orkanov porušene mostove. 
Pozno popoldne smo 
koncno prispeli na otocek Key West. Tam 
so imeli svoje poletne rezidence številni pred­sedniki, danes pa imajo 
tu pocitniške hiše bogati Americani. Najprej smo se sprehodili po glavni uli­ci Duval street. Na obeh straneh sem obcudoval 
dvonadstropne lesene 
hiše, ki so jih obrašcale 
palme in burno rastlinst­vo. Ulica je znana po šte­vilnih barih in trgovinah. Na koncu ulice stoji steber, ki oznacuje najjužnejšo tocko ZDA, od koder se je videlo na le 150 km stran oddaljeno obalo Kube. Zvecer smo obiskali trg Mallory square. Ta je znano zbirališce ulicnih umetnikov in turistov s celega sveta. Sprehajali smo se mimo žonglerjev, živih kipov, glasbenikov, bruhalcev ognja in mnogih drugih. Najbolj mi je bila všec predstava z macki, ki so skakali, plezali in se lovili po trgu. 
Naslednji dan smo se peljali še mimo hiše in muzeja Ernesta Hemingwaya. To je slaven ame­riški pisatelj, ki je napisal znana romana Komu zvoni in Zbogom orožje. 

NARODNI PARK EVERGLADES 
Narodni park Everglades je s 6000 km2 eno najvecjih mocvar na svetu, ki s svojim živalstvom in rastlinstvom predstavlja edinstven del Floride. Splošno razširjeno razmišljanje je, da Ever­glades ni mocvirje, ampak najpocasnejša reka na svetu, ki je široka 100 km in dolga 160 km. Tam živijo številni aligatorji, kušcarji, panterji, kace in številne ptice. 
Najbolj zanimivo je bilo, ko smo se vkrcali na colne na zracni pogon. Propelerji so zarohneli 
in z veliko hitrostjo smo zdrseli po vodni gladini in travnih po­drocjih. Obcudoval sem edinst­veno pokrajino, številne ptice in oprezal za aligatorji. Kar naenk-rat je voznik upocasnil coln in 
ustavili smo se v neprehodnem 
kanalu. Nekaj casa smo cakali, 
nato pa sta mimo nas priplavala 
dva aligatorja. Zastal mi je dih, a 
ko sem videl, da se sploh nista zmenila za nas, sem se sprostil 
in zacel uživati. 
Sledil je še obisk farme aligatorjev, ki jo vodi indijanska družina. Indijanski vodic nam je razkazal farmo in nam pokazal nekaj trikov z aligatorji. Z grozo sem opazoval, kako ga je prijel za glavo in mu z roko na široko odprl gobec. Potem nam je pokazal še mladega aligatorcka, ki sem ga lahko pobožal. 
ORLANDO 
Orlando je znan kot mesto zabavišcnih parkov. Tam lahko vsak najde nekaj za uresnicitev svojih sanj. Mi smo si izbrali Sea World in Universal studios. Ogle-dali smo si predstave z delfini, orkami in s tjulnji. V Sea Worldu 
me je najbolj navdušila predstava 
z orkami – kiti ubijalci, saj so kiti in 
njihovi dreserji prikazali atraktivne skoke in trike. 
Naslednji dan smo odšli v Univer­sal studios, kjer smo se zabavali 
skupaj z ET vesoljckom, Simpsoni, Miki miško in drugimi junaki iz filmov in risank. Užival sem tudi v vožnjah z adrenalinskimi vlakci smrti, saj se že od malega rad vozim z njimi. Ti so bili nekaj posebnega, saj so bili hitrejši. 


CAPE CANAVERAL 
Naslednja postaja je bila res nekaj posebnega. Vesoljski center je ameriško izstrelišce, ki leži severozahodno od rta Cape Canaveral na floridski obali ob Atlantiku. Je dokaz, kako dalec in visoko sežeta clovek, znanost in pogum. 
Ogledali smo si izstrelitvene plošcadi, kjer sta bili 
na vzlet pripravljeni kar dve vesoljski plovili. Videli smo tudi vesoljsko plovilo Atlantis, ki je razstavl­jeno za ogled turistom, da se lažje predstavlja­jo notranjost plovila. Potem smo si ogledali tudi center za nadzor poletov v vesolje. To me je zelo navdušilo, saj kaj takega še nisem videl in tako sem si tudi lažje predstavljal polet v vesolje. 
Za konec smo šli še v simulator poleta v vesol­je, kjer sem se pocutil, kot bi zares poletel. Ko 
smo bili doma, sem še nekajkrat sanjal o poletu v vesolje. 

To potovanje mi je bilo zelo všec, ker sem videl, spoznal in doživel veliko novih in nenavadnih dogodkov. Najbolj mi je bila všec najjužnejša tocka ZDA, Key West, ker obožujem ulicne umet­nike, in mesto Orlando, ker se rad vozim z adrenalinskimi vlakci. Tako potovanje priporocam vsem, ki želite spoznati kaj novega, se zabavati in doživeti vesolje. 
Matija Peneš, 9. a 

NEPOZABNA POT DO ISTANBULA 
Starši so se odlocili za potovanje v Istan­bul, da bi spoznali novo kulturo in ker tam 
še nismo bili. Turcija je država dveh celin – Evrope in Azije. Ima 778 milijonov prebival­cev, glavne mesto  pa je Ankara. 
Na pot proti Turciji smo se meseca juli­ja odpravili z našim avtomobilom. Zaradi dolge poti smo se odlocili narediti vec pos­tankov. Po šesturni vožnji smo se ustavi­li v kampu v Beogradu. Tam smo samo prenocili. Iz Beograda smo se peljali do glavnega mesta Bolgarije Sofije, kjer smo si ogledali znamenitosti, npr. katedralo 


Aleksandra Nevskega, ki je poimenovana po ruskem princu in zgrajena leta 1912. Katedrala mi je bila všec, saj je zaradi kupol izredno velika. Znan je tudi kip Vasilija Levskega. 
Po treh dneh smo se odravili v Plovdiv. Ogledali smo si staro mestnem jedro z rimskim amfite 
atrom. Plovdiv je drugo najvecje mesto v Bolgariji in leži v njenem osrcju. Iz Plovdiva smo pot nadaljevali v Albeno, kjer sem se prvic okopal v Crnem morju. V Albeni smo ostali tri dni. Mestece je znano po pešceni plaži. Tretji dan smo se odloci­li za izlet v Varno, ki je tretje najvecje mesto v državi, hkrati pa tudi najvecje mesto ob Crnem morju. Naslednji postanek je bil v mestu Burgas. Tam smo se srecali z našo prijateljico Ned-ko, ki nam je razkazala svoje lepo 
mesto. Ustavili smo se še v Sozopolu, 
v katerem je imel kamp obupna 
stranišca. V Bolgariji so nas v vsakem 
mestu spremljale neprijetne vonjave 
iz kanalizacije. 

Z bratom sva na turški meji v avtu zelo dolgo cakala oceta in mamo, ki sta morala dobiti dovol­jenje za prestop meje. Po nekaj urah vožnje smo prispeli v Istanbul. Zmracilo se je že, zato smo si morali poiskati prenocišce. Na sreco smo ga hitro našli v nekem hostlu. Bil je blizu Modre mošeje, ki smo si jo šli ogledat še isti vecer. Tako se imenuje zato, ker so na tleh in v njeni notran­josti modre plošcice. V Modro mošejo smo morali vstopiti z dolgimi hlacami, mama pa si je morala na glavo dati še ruto. Naslednji dan smo si ogledali notranjost Hagije Sofije. Ta je bila najprej kršcanska cerkev, po padcu Carigrada l. 1453 pa so jo Turki spremenili v džamijo. Nato smo se z ladjico peljali po Bosporju. Bilo je zelo vetrovno. 
Cez kakšen dan smo šli z ladjo do azijskega dela Istanbula.Takrat sem prvic stopil na azijska tla. Zagle­dal sem parlament, ki je bil nekoc središce turške vlade.V istanbulskih ulicah je bilo veliko prodajalcev ko­ruze, kokic in lubenic, ki so nam v vrocini zelo prijale. 

Naslednji dan smo se peljali cez znameniti most Galata. Z njega je lo-vilo ribe na desetine ribicev. Tudi moj brat se jim je pridružil. V prvem nad­stropju mosta, pod cesto, so gos-tilne, pred katerimi natakarji vztrajno vabijo turiste. Ceprav še nismo nam­eravali jesti, se enemu od natakarjev le nismo mogli upreti. Želel sem poskusiti baklavo, saj ta izhaja od tam. Starši so le popustili in šli smo v eno izmed gostiln. Turške baklave so bile nekaj najboljšega, kar sem kdajkoli poskusil. 
V palaci Topkapi, kjer je živel Mehmed II., je bilo razstavljenih nekaj ocarljivo dragih predmetov. Vstopili smo tudi v sultanovo džamijo, ki je najvecja v mestu. Tržnica Bazaar slovi po zelo lepih izdelkih, kot so svetilke in preproge. Po tržnici smo se komaj premikali, saj je bilo na njej ogrom-no ljudi. 



V Istanbulu smo bili en teden. Domacini so bili zelo prijazni. Na poti domov smo se za dva dni ustavili v nekem kampu blizu Istanbula. Tam pa smo žal imeli s Turki zelo slabe izkušnje. Do nas so se obnašali nesramno, ko smo šli na sprehod, so nam poškodovali avto in vrgli oprano 
perilo po tleh. 

Naš zadnji postanek je bila Sofija, kjer smo prenocili, od tam pa smo šli naravnost domov. Istan­bul je lepo in zanimivo mesto. Ce bom imel možnost, ga bom še enkrat obiskal. 
Lenart Pinter, 9. b 


JO NAPOT KIVANOK (DOBER DAN ŽELIM!) 
Madžarska je celinska država v Srednji Evropi, meji pa na Slovenijo, Hrvaško, Avstrijo, Slovaško, Ukrajino, Romunijo in Srbijo. Od leta 2004 je clanica Evropske unije. Madžarski jezik pripada ugrofinski skupini jezikov. Država je parlamentarna republika, leta 2006 pa je imela približno deset milijonov prebivalcev. Placilna valuta je zaradi slabih gospodarskih razmer še vedno fo­rint in ne evro, kot ga imajo države, ki so vkljucene v EU. 
Teta je živela v Budimpešti tri leta in nas je že veckrat povabila na obisk. Koncno se nam je us-pelo dogovoriti za obisk. Ura je bila okoli pete zjutraj, ko smo pripravljali še zadnje kose prtljage. Na po­tovanje smo se odpravili mami, brat David in jaz. 
Vlak je odpeljal ob sedmih iz Ljubljane, v Budimpeš-to pa smo prispeli ob štirih popoldne. Strojevodja ni 
znal dobro angleško, zato nam je marsikatero 
besedo povedal v madžaršcini. Med potjo smo se morali enkrat presesti na madžarski vlak, kjer so potniki lahko tudi kadili. Pokrajina, kjer smo se vozili, je bila z vlaka videti neskoncna. Na obzorju ni bilo videti gora, temvec le obsežna, ne­skoncna polja. Vlak nas je nato popeljal do centra Budimpešte, kjer nas je teta pocakala na železniški postaji. Pozdravili smo se, nato pa nas je popeljala po tem precudovitem mestu, ki je nastal ob lenobnem toku Donave. Po ogledu mesta smo 
se odpravili v njeno stanovanje v predmestju. Bil 
sem presunjen nad velemestom, zato sem si že prvi dan želel ogledati vse, vendar me je dolga vožnja z vlakom utrudila. Ocaran sem bil nad ve­likostjo in obsežnostjo mesta, istocasno pa sem se pocutil negotovo, ker mi njihov jezik ni bil poznan. Budimpešta je glavno mesto Madžarske, v njej pa živi kar petina prebivalstva države. Poznana je po svojih termalnih vrelcih, pred drugo svetovno voj-no pa je tu vladala mocna židovska skupnost. 


Prve tri dni teta ni uspela dobiti dopusta, zato smo se v mesto na kopanje odpravljali sami s tramvajem in med vožnjo šteli postaje, kjer smo izstopili. Od izstopne postaje pa vse do ko­pališca (Margaretin otok) smo hodili skoraj eno uro. 
Med pešacenjem smo vstopili v Štefanovo cerkev, ki je najvecja budimpeštanska cerkev, zida-ti pa naj bi jo zaceli leta 1851. V njej je bila mumificirana roka svetnika. Cerkev se mi je zdela zelo velika, prava paša za oci popotnika pa so bile precudovite freske in kipci. V sinagogo, ki je ena najvecjih v Evropi, nismo šli, ker je bila izjemno zastražena. Veckrat smo preckali most, ki pove­zuje Budim in Pešto (odtod tudi izhaja ime mesta). Budim je nekdanje mesto na desnem bregu Donave, Pešta pa je mesto na levem bregu reke. Med obema mestoma pa se nahaja Marga-retin otok, kjer se mešcani med drugim tudi rekreirajo. Za nas je bil kopališka destinacija, na otoku pa je pokopan tudi derviš Gul Babe, ki ga castijo kot svetnika. 
Hrano smo nakupovali v marketu Tes-co. Bila je dobra, kot posebnost lahko omenim, da stane kajzerica le dva centa, 
zato se osnovnih dobrin lahko najejo tudi brezdomci. Hrana v restavracijah vsebu­je veliko mocnih, pekocih zacimb, najbolj poznana je rdeca paprika. Kot specialiteto dežele bi omenil golaž. 
Peti dan smo odšli na Ribiško utrdbo, ime pa je dobila po ribicih, ki so mesto v casu vpadov Turkov, Mongolov … tudi branili. Na vrhu te trdnjave smo si privošcili cime­tov zavitek, ki ga pomnim še danes, kaj-ti ne prej in ne kasneje nisem jedel cesa tako dobrega. Iz te utrdbe je prekrasen razgled na Donavo in parlament. 
Med drugim smo si ogledali tudi parlament s precudovito kupolo, ki je bila namesto strehe. Kasneje sem odšel še v živalski vrt, ki je eden najvecjih v Evropi. Kot zanimivost lahko povem, da so v živalskem vrtu prostori loceni po celinah. V vsakem prostoru je prikazana živalska vrsta dolocenega okolja oz. dežele. Sredi tega je bil parkiran sovjetski jeep. 
Zvecer sva se s teto odpravila na ogled staroselcev- cikošev, ki izvajajo neverjetne podvige na konjih, npr. z vsako nogo je cikoš stal na drugem konju in pred seboj ob tej pozi vodil še štiri konje. Ob ogledu predstave me je malo skrbelo, da bo kdo od nastopajocih padel in se hudo 
poškodoval. 
Zadnji dan smo se vsi odpravili v mesto Debrecen, ki leži tik ob romunski meji. Mestece je majhno, ima velik trg, cerkev in ogromno kavarnic. Imajo zelo okusen sladoled. V mestu je bilo ogromno stojnic s spominki, vsa dekleta pa so imela cvetje v laseh. Tam smo si ogledali safari na prostem in v samo mesto prišli prav na praznik cvetja. Presenetila sta me preprostost in dobrovoljnost ljudi. Po tem dogodku smo se pocasi odpravi­li proti domu. Na sreco nas je domov odpeljala teta s svojim 
avtom. 


Potovanje mi je bilo izredno všec, ker sem spoznal meni tujo kulturo prijaznih in odprtih ljudi. Presenetila me je revšcina ljudi v predmestjih in bogastvo v centru mesta. Potovanje mi je os­talo v zelo lepem spominu in ga bom zagotovo še kdaj ponovil. Potovanje bi priporocil tistim, ki imajo radi utrip mestnega življenja in se radi sladkajo. 
Jakob Dolhar, 9. a 


DEŽELA DRAKULE 
Romunija je dežela na jugovzhodu Evrope. V Romuniji so ohranjena srednjeveška mesta z gradovi in s cerkvami. Romunija je vec kot do-movina najbolj znanega vampirja na svetu. Ima bogato kulturnozgodovinsko dedišcino, zato je potovanje po Romuniji zabavno, vese-lo in zanimivo. 

Naše potovanje smo zaceli v Kranju. Po vecur­ni dolgi poti smo prišli do Madžarske, kjer smo si vzeli cas za pocitek. Ustavili smo se ob Blat-nem jezeru, kjer smo se tudi kopali. Ker je bila 
voda zelo nizka in topla, smo tam ostali le malo 
casa. Blatno jezero je najvecje jezero v tem delu Evrope, zato je na plaži veliko ljudi, kar pa 
nas je tudi malo motilo, saj smo se hoteli le v miru kopati. Pot smo nadaljevali do mesta 
Szeged. Ceprav je bilo mesto še vedno na Madžarskem, smo bili že zelo blizu Romunije. V mestu smo imeli rezerviran hotel. Ker smo 
prišli v mesto zelo pozno, si nismo vzeli veliko casa za njegov ogled. Naslednji dan smo na­daljevali pot do mesta Sibiu, na poti pa smo si 
ogledali tudi grad Corvin, ki ima veliko stolpov, 30 m globok jarek ter en sam majhen most. Grad je v 14. oz. 15. stoletju zgradil Matija Cor­vin, ki ga v Sloveniji poznamo kot kralja Mat-jaža. Je najlepši gotski grad v Romuniji. V gra­du me je najbolj presenetila zbirka mucilnih naprav, kjer so s pomocjo lutk tudi prikazali, kako so nekoc mucili ljudi. 

Nadaljevali smo pot do mesta Sibiu, ki je bilo v preteklosti eno najbogatejših mest v Transil­vaniji. Pot je bila zabavna, saj je bilo malo pro-meta, vozili po smo se po lepi pokrajini, kjer 
smo videli tudi naprave za crpanje nafte kar sredi polja. Proti veceru smo prišli do mesta in si ogledali glavni trg. Presenecena sem bila nad velikim številom tržnic, kjer so prodajali od rocnih izdelkov, razlicnih kipov, pa vse do novih telefonov. Na poti do našega hotela smo se skoraj izgubili, saj so bile ulice druga drugi zelo 
podobne. 
Tretji dan smo se odpravili do mesta Brasov. 
Na poti smo si ogledali trdnjavo Fagarass, grad Bran in grad Peleš. Trdnjava Fagarass je grad, obdan z obzidjem in globokim jarkom, 
napolnjenim z vodo. V trdnjavo nismo šli, spre­

hodili smo se le okoli nje in videli veliko razlicnih labodov. Najzanimivejši grad na celem poto­vanju mi je bil grad Bran, ki mu drugace recejo tudi Grad Drakule, Grad je domovanje Vlada 
Tepeša, ki je bil pomemben v bitkah proti Tur­
kom. Zaradi njegove krutosti so si zaceli ljudje izmišljevati zgodbe o Drakuli. Grad je bil zgra­jen, da bi varoval Romunijo pred Turki, zdaj pa je ena izmed najvecjih turisticnih znamenitosti v Romuniji. V njem je bilo veliko ljudi, toda kljub gneci je bilo zabavno hoditi po skrivnih preho­dih. Pod gradom je bila velika tržnica z rocno izdelanimi predmeti. Mislili smo, da bo zadn­ji grad pred ciljem grad Peleš, ki ga je zgradil zadnji romunski kralj. Bil je tudi prvi grad, v ka­terem so imeli že dvigalo in kinodvorano. A v grad nismo prišli, saj smo sledili ženski, za katero smo mislili, da je turistka, a na koncu smo ugotovili, da smo hodili za domacinko, ki se je vracala domov. Ker si poti nazaj nismo zapomnili, je trajalo kar nekaj casa, da smo le prišli do avta. Grad Peleš smo si tako ogledali le od dalec. 

V Brasov smo pripotovali v poznih urah, zato 
si mesta nismo ogledali. Na poti do hotela smo 
videli veliko potepuških psov, ki so se mi kar 
malo zasmilili. Naslednji dan nas je presenetila vožnja skozi prelaz, kjer je bila cesta zelo sla­ba. Na cesti smo veckrat naleteli na pastirje, ki so domov gnali svojo credo. Koncno smo prispeli do samostana Voronet, ki je zašciten kot svetovna dedišcina. Zgrajen je bil že v srednjem veku, njegova posebnost pa je pos­likava z živo modrimi barvami. Ker smo bili obleceni v kratke hlace, smo si morali okoli pasu zavezati ogrinjala. Samostan je bil za­nimiv, ker je bil majhen, poslikan tako z zunanje 
kot notranje strani. Po ogledu smo odšli še do nagrobnike pokojnih narisali zabavne slike iz njihovega življenja. 
Žal je bilo našega potovanja konec. Na poti nazaj smo ob cesti opazili veliko stojnic in manjših trgovinic. Videli smo celo sejem, kjer so prodajali živali, in tabore nabiralcev gob. 
Potovanje je bilo na žalost kratko, a zabavno. Ljudje, ki smo jih na poti srecevali, so bili prijaz­ni, ceprav smo se z njimi težko sporazumevali, saj niso znali anglešcine, mi pa ne romunšcine. To potovanje priporocam tudi ostalim, ker ima Romunija bogato zgodovino, hkrati pa je to dežela polna nasprotij, saj sem na eni strani videla veliko revšcino, na drugi strani pa bo­gastvo. 
Ema Krajnc, 9. b 

pokopališca. Verjetno boste mislili, da smo bili malo nori, da na potovanju obišcemo poko­pališce. A to je bilo veselo pokopališce, ki se imenuje tako, ker so vcasih verjeli, da je smrt nekaj lepega in zabavnega, zato so na 

“Ljudje zelo radi beremo. Številni so tudi tisti, ki se s pisano besedo najlažje izražajo. Malo pa je takih, ki se lotijo pisanja in svoje obcut­ke, razmišljanja, sebe pretopijo v izmišljeno ali resnicno zgodbo. “ 


V tem šolskem letu smo se udeležili jesenskega literarnega natecaja NMK (Naša mala knjižni-ca). Ucenci so prebrali knjigo in napisali domišljijsko ustvarjalni spis, ki se je navezoval na vse­bino knjige. Spis ucenke 4. a Lare Stoilov Spasove je bil izbran med najboljše na III. stopnji Liter-arno-likovnega natecaja. Nagrajen spis je ucenka javno prebrala na prireditvi na Slovenskem knjižnem sejmu. Prejela je knjižno nagrado in poklepetala s pisateljico Jano Bauer. 
N. Surojegin: UNTU IN SKRIVNOST POLARNE ZIME 
Untu Vili na obali najde nagrbanceno razglednico, na kateri piše: »Svetel božic!« Kaj bi lahko bil božic? Ali je mogoce, da razsvetli tudi najtemnejše obdobje zime? Možicek Untu se odpravi iskat svet­lobo sredi zime dalec na sever. Na dolgem potovanju bi gotovo izcrpan omagal, ce mu na pomoc ne bi priskocile številne gozdne živali in druga bitja. Bo Untu dosegel laponsko hribovje? Bo spoznal skrivnost božica? 
UNTU SE NAM PRIDRUŽI NA BOŽICNEM SLAVJU (domišljijsko-ustvarjalni spis) 
Nekega mrzlega zimskega dne, ko nama je ledeni veter bril lica, sva se z bratcem po sankanju odpravljala domov. Bratec je v snegu vi-del cudne sledi, zato sva jim sledila. 
Pod smreko sva zagledala majhnega možicka. Na glavi je imel usnjeno cepico, ki je bila za­daj daljša. Na cepici je imel na vsaki strani rog, ki je visel navzdol. Oblecen je bil v temno zelen pulover. Okoli pasu je imel mec in talisman z rdeco pušcico. Imel je dolgo sivo brado in sive obrvi. Predstavil se nama je in povedal, da je Untu Vili. Povedal je še, da je namenjen na sever k Severnemu možu, da bi našel skrivnostno svetlobo s severa. Tudi midva sva se mu predstavi-la. Videla sva, da je premražen in sestradan, zato se nama je zasmilil. Mracilo se je in nama se je mudilo domov, zato sva ga povabila s seboj. Hkrati sva bila zelo vesela, da bo Untu naš gost, saj se je doma pripravljal poseben vecer. 
Ko smo prišli domov, je omamno zadišalo po dobrotah. Vsi smo mami pomagali pripravljati za slavje. Untuju so se priprave zdele zanimive, saj je videl, da bomo vecerjo postregli kar na tleh. Oce je na tla položil hrastovo vejo za zdravje družine. Nato sva z Untujem razgrnila cist prt. Ostali clani družine so hitro zaceli prinašati jedi. Untu je opazil, da v jedeh ni mesa, mleka in jajc. Mama mu je razložila, da so jedi postne, saj se post konca šele naslednji dan. Ko smo bili vsi zbrani, je oce prižgal sveco, ki jo je položil v kuhano pšenico. Potem je položil še denar na pogaco in zacel z molitvijo. Vsak od nas se je trikrat prekrižal, sklonil nad pogaco in jo poljubil. Ko smo se usedli, se je Untu usedel poleg mene, saj so bili zanj ti obicaji novost. Oce je zacel deliti pogaco, pšenico, sadje in bonbone. Untu je že hotel ugrizniti v pogaco, ko je videl, da jaz nekaj išcem v svojem kosu pogace. Vprašal me je, kaj išcem. Povedala sem mu, da je v pogaci skrit kovanec in da bo tisti, ki ga dobi, drugo leto srecen in bogat. Ko je Untu pogledal v svoj kos, je videl, da ima kovanec on. Zelo mu je teknil skuhan ohlajen fižol, ki smo mu dodali stisnjen cesen. Všec sta mu bila tudi baklava, sladica iz vlecenega testa z orehi in drobtinami, in zelnik, makedonska jed iz vlecenega testa, ki ima na sredini podušen por in bucke. Po vecerji sem se hitro prijela zvezkov. Untu se je zacudil in razložila sem mu, da se mora necesa prijeti. Po obicaju mu bo šla ta stvar dobro od rok. Untu je segel v žep s skrivnostnim nasmeškom na obrazu. Kasneje nam je povedal, da ima tam razglednico, na kateri piše Svetel božic in nam jo pokazal. Udob­no smo se naslonili vsak na svoj naslonjac in bratec ga je prosil, naj nam pripoveduje o svojih dogodivšcinah. Untu nam je govoril o svojem potovanju. Povedal nam je o svojem najboljšem prijatelju Floku in Sosedu. Na potovanju pa je spoznal Jazbeca, Kekrija, polhka Silvestra Smuca in njegovo ženo Heleno Hudournik ter njegovega brata Vikija Veselina, meglicarja, listno vilo Nijo, medveda kralja gozda in spremenljivcke. Rekel je, da ga je naše praznovanje spominjalo na praznovanje pri polhkih. Tudi pri njih se je dobro najedel. Postregli so mu s socnimi pitami, peceno gomoljno z zelenjavo, žuželcjimi jajceci in ribami iz bližnjih brzic na posteljici iz brinovih jagod. Naucil me je izdelovati okraske iz slamnatih bilk, kot jih je delal Viki. 
Bilo je že pozno in Untu je od utrujenosti zacel zehati, zato smo se odpravili spat. 
Zjutraj smo mu zavili nekaj dobrot za na pot. Untu si je na cevlje nataknil krplje. Pred njim je bila dolga pot, jaz pa sem ga pospremila do jezerske obale. Ko sva se poslovila, je sonce že zašlo. S kovancem iz pogace in z razglednico v žepu je Untu nadaljeval svojo pot. 
Lara Stoilov Spasova, 4. a 


Ob slovenskem dnevu knjige smo se prijavili še na en literarni na­tecaj. Prebrali smo knjigo Trapaste zgodbe in ucenci so napisali domišljijsko-ustvarjalni spis z naslovom Radirkin fantasticni pobeg. Naša ucenka Lara je spet osvojila prvo mesto in dobila knjižno na­grado. 
RADIRKIN FANTASTICEN PODVIG 
Franc Potocnik je odložil svincnik na mizo in glasno zavzdihnil. Po-gledal je listek za loto. Ugasnil je luc v trgovini in se odpravil spat. Ni vedel, da ga nekdo opazuje. Bila je prašna radirka, ki ga je zmede-no opazovala z vrha omare, kjer je bila že precej casa na polici. 
Radirko je zanimalo, zakaj je Franc tako žalosten. Opazovala ga je 
že precej dni in ni vec videla iskric v oceh kot takrat, ko jo je prvic postavil na polico. Spraševala se je, zakaj v trgovini ni vec toliko ljudi. Vcasih je lahko s police videla mnogo glav, zdaj pa je Franc velik del dneva preživel sam. Stara in pametna lupa, ki je stala poleg radirke, ji je razložila, da v trgovinici ne vidita vec toliko glav, ker se je na drugem koncu mesta odprl velik nakupovalni center. Ljudje so se polenili in se raje z avtom peljejo v velik center, da ne bi prevec hodili. Mislijo, da tako lahko tudi hitreje opravijo vec nakupov v razlicnih trgovinah. Franc že nekaj casa ni prodal nobene potrebšcine, zato je razmišljal, da bi zaprl tr-govino, saj mu je primanjkovalo denarja. 
Njegovo zadnje upanje je bil listek za loto, ki ga je pustil na mizi. Radirka je bila zelo radovedna in zanimalo jo je, kako tak listek izgleda. Odlocila se je, da se odpravi na pustolovšcino. Stara lupa jo je poskušala prepricati, naj ostane na polici, kjer bo varna, a radirkina radovednost je bila pre­velika. Odskakljala je do roba police in pogledala dol. Kar zavrtelo se ji je v glavi, saj je bila pot navzdol dolga. Ko je drugic zbrala pogum in pogledala s police, se ji je v glavi tako zvrtelo, da je padla na tla. Radirko je presenetilo, da se ni odbila od tal. Ugotovila je, da je predolgo casa caka-la na polici in postala trda. Morala bi se vec casa gibati, da bi postala spet gibcna kot nekoc. Kar naenkrat je v temi zagledala velike, okrogle, zelene oci. Bila je macka, ki je Francu v trgovinici krajšala cas in spala kar tam. Ker je bila macka izurjena za lov, je 



zacela loviti radirko. Dolgo jo je lovila, dokler se radirka ni skrila za posodo za dežnike v kotu pri 
vratih. Macka se je navelicala in odšla. Radirka se je kesala, ker ni poslušala stare modre lupe in ostala na polici. Ko je radirka zbrala pogum za razisko­vanje, je razmišljala, kako bo prišla do mize. Zaslišala je 
zvoke. Obrnila se je in zagledala metlo in smetišnico, ki sta skrbeli za cistoco, zato sta želeli pomesti radirko v koš. Radirki je preostalo le eno. Spet bo morala postati gibcna in se tako izogniti kruti usodi. Stekla je k stolu in poskušala skociti nanj. Poskus ni bil uspešen, saj ji je zmanjkala ped, da bi dosegla vrh stola. Ozrla se je proti metli in smetišnici, ki sta se ji hitro približevali. Spet je po­skusila. Tokrat se je mocno odrinila. Mislila je že, da se bo lahko ujela, a jo je teža potegnila nazaj. Ko je padala, se je že zacela poslavljati, saj je videla metlo, ki je bila res že cisto blizu. Zbrala je vse moci in poskusila zadnjic. Tokrat ji je uspelo. Od stola se je mocno odrinila in pristala na mizi. Koncno si je lahko oddahnila. Pogledala je naokoli, da bi videla, kje se nahaja. Preseneceno je ugotovila, da je pogled cisto drugacen od tistega, ki ga je ves cas imela s police. Ko si je trgovinico tako ogledovala, je na svoji mizi zagledala loto listek. Veselo je odskakala do listka, ki je bil razlog njenega podviga. Od navdušenja se je premocno odrinila in pristala na listku. Po nesreci je pobrisala nekaj številk. Od strahu je zakricala. Krik je zbudil svincnik, ki je spal na mizi poleg listka. Ko je svincnik videl, kaj je radirka storila, se je mocno razjezil. Razložil ji je, da je dobitek na lotu edina možnost, da Franc obdrži trgovinico. Radirki je bilo zelo žal. Svincnik je poskušal napako popraviti. Po spo­minu je skušal oznaciti izbrisane številke na listku. Od utrujenosti sta oba z radirko kasneje 
zaspala. 

Zgodaj zjutraj je Franc prišel v trgovino, vzel listek in odhitel ven. Cez nekaj casa se je vrnil in prižgal radio. Napeto je poslušal. Ta cas sta ga radirka in svincnik opazovala. Glas na radiu je povedal zadnjo številko in Franc je od navdušenja zaploskal. Po licu so mu tekle solze srece. Radirka in svincnik sta se vesela objela. 
Lara Stoilov Spasova, 4. a 



“Ko zapoje zvoncek v uri, prebudi se macek Muri, s taco si oci po-mane, dvigne rep in hitro vstane.” “Ce si moj prijatelj, me klici Pika Nogavicka, pike ‘mam na nosku, a nogavicke na nogah. Dom, ki ni mu para, je moja vila Cira cara, tu živim kar sama, dobrodošel mi je vsak.” 


VSE NAJBOLJŠE, MACEK MURI 
Najslavnejši in najprijaznejši slovenski muc Macek Muri je 27. marca praznoval svoj 40. ro­jstni dan. Takrat je prvic zapel tisti slavni zvoncek v uri in v otroški svet se je prebudil Macek Muri. Macek Muri je crn navihan muc, ki je navdušil številne generacije slovenskih otrok. V kratki zgodbi je pisatelj Kajetan Kovic prikazal prisrcno ozracje macjega sveta, kjer nastopa macek Muri, njegova prijateljica Muca Maca, macji razbojnik Combej in druge macke. S po­mocjo Nece Falk je zaživela kulisa Macjega mesta, izšlo je tudi nadaljevanje Macka Murija, doživel pa je tudi prvi animirani film. 
Ce bi bil Macek Muri 
Zjutraj bi dolgo, zelo dolgo spal. Potem bi si pocasi pripravil zajtrk – rogljicek in kakav. 
Lepo bi se oblekel in šel na sprehod po mestu. S prijatelji bi hodil na nogometne tekme in ve­liko bral. Pisal bi zanimive knjige. 
Rok Bevk, 2. b 
Bil bi crn muc s tremi belimi lisami na hrbtu. Rad bi jedel macjo hrano in se sprehajal po parku. Ce bi bil moj lastnik hudoben, bi mu zelo naga­jal. Rad bi imel prijaznega lastnika in potem bi 
bil tudi jaz priden. 
Svit Munih Lakotic, 2. b 
Vsak vecer bi na vecerjo povabil Muco Maco in prijatelje. Gledali bi nogomet. 
Matija Bacic, 2. b 
Zelo nerodno bi se pocutil. Vecinoma bi pisal stripe in igral nogomet. 
David Polšak, 2. b 
Vesel bi bil, ce bi imel o sebi lepe pesmice in knjige tako kot on. 
Gaši Abdulah, 2. b Ob prebiranju knjige o Macku Muriju in 
poslušanju pesmi smo bili navdušeni nad 
zabavnim življenjem Macka Murija in Muce Mace. Ucenci 1. b razreda smo si na svoj nacin predstavljali, kako izgleda macje življenje. 
Ce bi bil macek, ampak ne Muri, temvec 
MAKS, bi priredil veliko zabavo za prijatelje 
mackone. Postregel bi jim s cipsom in torto. 
SERGEJ, bi z ostalimi macki v ulici igrali no-gomet. Za nas bi navijale muce Copke. 
MATIC, bi se odpravil na morje. Z macjim 
avtom bi odpeljal na morje tudi najboljšega prijatelja. Tam bi narocila velik loncek sladole­da z vrocim mlekom. 
LIAM, bi pripravil praznovanje za mojo mamo 
muco. Spekel bi ji mlecne piškote v obliki muck. 

ARNE, bi se, ko bi se spustila noc, skupaj s sosedovimi mackoni zbrali in odšli na nocni pohod. Prevracali bi smetnjake in iskali do-brote. 

Ce bi bila muca, ampak ne Maca, temvec … 
SARA, bi v piceriji narocili pico s sardelami. S prijateljico bi klepetali in pili toplo kavo. Navili bi radio in plesali macji ples. 
LAURA, bi s prijateljicami odšle v lepotilni salon. Skrtacile bi si repke in uredile lepe frizure. 
ANA, bi glasno mijavkala in zabavala ostale macke. 
Murijev dan 
Macek Muri majhen tuli, 
prebudi se v majhni uri. 
Zvonec udari tika-taka, Muri še naprej koraka. Macek Muri se zbudi, 
kaj naj on zdaj naredi. 
Pa mi rece: »Hocem spat.« Jaz mu recem: »To boš šel še mnogokrat.« Stopi v mesto in rece: »Stop!« Prodajalka rece: »Stop!« Pozno je in že noc grozi, Macek Muri domov hiti. 
Pride domov, popije mleko spet, 
nato pa brž v sanjski svet. 
Alja Košmrlj, 5. b 
MACEK MURI 
Macek Muri zjutraj spi, Muca Maca ga zbudi. Macek Muri 
hitro vstane in pozabi na vse spanje. 
Muci Maci se mudi, 
da si zajtrk naredi. 
Macek Muri jo prehiti 
in za oba zajtrk naredi. Zajtrk jesta zdaj oba, da na delo bi odšla. 
Amin Šmrkovic, 5. b 
MACEK MURI 
MACEK MURI SE ZBUDI IN ZACNE PLESATI. 
PLEŠE CELI DAN IN NOC. NATO PA RECE BELA MACKA: »TO NI RES, A SI ZA PLES.« 
ZALJUBLJENA STA PLESALA IN VES CAS KLEPETALA. 
Anastasia Vucenovic, 5. b 


Macek Muri 
Ko zbudi se Macek Muri, 
pride mimo slon v uri. 
Hitro se oblece in vstane, 
nato pa pride konj od bele dame. 
Grejo vsi v ravni vrsti, 
mimo orla z oguljenimi prsti. Ko prišli so do mlekarne, 
so hoteli še do urarne. 
Gredo vsi lovit miš, da bi slon imel mir pri hiš. 
To miš so koncno le ujeli, mocno v slona so verjeli. Na poti vidijo smetišce, naš macek pa zaman slona išce. 
A doma ga le pricaka slon, ki pridno v uri caka. Hitro se vecer naredi, naš macek pa takoj zaspi. 
Živa Leben, 5. b 


TUDI PIKA NOGAVICKA JE PRAZNOVALA 
Le kdo ne pozna najmocnejše deklice na svetu, ki ima po lickih pegice, oranžne lase, spete v dve kitki? Ima dve razlicni nogavici in cevlja velika kot colna. Sama živi v vili Cira-cara. Njen oce je kapitan, ki pljuje po širnih morjih in jo obišce ob praznikih. Njena najboljša prijatelja sta Tomaž in Anica, s katerima se igra na vrtu pred hišo. Ves cas pa jo tudi spremljata opica Ficko in bel konj z velikimi crnimi pikami. 
21. maja je Astrid Lindgren podarila rokopis Pike Nogavicke svoji hcerki za 10. rojstni dan. Zato je ta dan uradni rojstni dan Pike Nogavicke, ki letos praznuje okroglih 70 let. Mnogi znani pisatelji in pesniki pravijo, da je knjiga Pika Nogavicka še vedno njihova najljubša knjiga. 
Ce bi bil/-a mocan/mocna kot Pika Nogavicka 
- Izruvala bi drevo in ga posadila drugam. (Tijana)  
- Prestavila bi blok poleg jezera. (Julija)  
- Ce bi v avtu zmanjkalo bencina, bi ga nesel na bencinsko crpalko. (Taj)  
- Ce bi gorelo, bi odnesel svoje stanovanje drugam. (Enej)  
- Ce bi se avto pokvaril, bi ga potiskala do doma ali do mehanika. (Nikolina)  
- Ce bi kdo nagajal, bi ga z dvema prstoma frcnil stran. (Marko)  
- Bazen bi prinesel s sosednje šole na našo. (Anes)  
- Ce bi prenavljali stanovanje, bi prestavljala pohištvo. (Andreja)  
- Ce bi kdo nagajal mojim prijateljem, bi mu pokazal samo mezincek, pa bi že zbežal.  
(Marat)  
- Ce letalo ne bi moglo vzleteti, bi ga vrgel v zrak kot papirnato letalo. (Lovro)  


Jaz sem Pika Nogavicka 
Potujem po svetu in imama veliko prijateljev. Vedno sem lepo oblecena in hodim na zabave. Imam psa in macko in okoli moje hiše je veliko rož. 
Anisa Safic, 2. b 
Sem zelo srecna. Konja dvignem z eno roko. Vsi me obcudujejo, ker sem tako mocna. Sem zelo dobrega srca in pomagam ljudem. Zato me imajo vsi 
radi. 
Raeni Vidovic, 2.b Sem zelo mocna, bogata, radovedna, smešna … Najraje se igram z Anico in s Tomažem. Helena Raduljica, 2. b 


Skacem zelo visoko. Dvigam vse, kar si želim. Nikoli nocem odrasti. Jem vse, kar hocem: sladkarije, sladoled, pico … 
Katja Srdic, 2. b 
Jaz sem Amelie in ne morem biti Pika Nogavicka. Pocutila bi se cudno, ker sem druga oseba. Verjetno pa bi bilo zanimivo, da bi imela njeno moc in njene živali. 
Naa Amelie Martey, 2. b 
PIKA NOGAVICKA NAJDE MACKA MURIJA 
Nekega dne, ko je bila Pika na sprehodu, je srecala crnega macka v modrem jopicu. 
Nasmehnila se je, ker se ji je to zdelo smešno. Macek Muri jo je vprašal, kaj je tako smeš-no. Presenetilo jo je, ker lahko macek govori. Cez nekaj casa sta se zacela spoznavati in skupaj sta odšla na sprehod. Muri je spoznal tudi Ficka in Strecka. Med sprehodom so videli najvecje igrišce. Pika, Ficko in Strecek so se šli igrat, Muri pa jih je gledal, ker se ni hotel igrati. Cez nekaj casa pa se jim je vsee-no pridružil. Potem sta prihitela tudi Anica in Tomaž. Vsi so se imeli lepo in se zabavali. A potem se je zgodila nesreca, saj je Tomaž padel z gugalnice in si polomil roko. Pika ga je dvignila in vsi so šli v bolnišnico. Izvedeli 
so, da zlom ni bil tako hud. Prišli so starši in 

odpeljali Anico in Tomaža domov. Muri se je že hotel posloviti, ko mu je Pika predlagala, naj noc preživi pri njej. Sprejel je ponudbo. Pri Piki so se pogovarjali, jedli, potem pa šli spat. Muri je zjutraj vstal, Piki dal telefonsko številko in odšel. Ostala sta dobra prijatelja. 
Aleksej Milic, 5. b 
Nekega dne je Pika odšla v park na sprehod. Srecala je macka Murija. Imel je siv klobuk in crno palico. Pihal je mocan veter, zato je Muri moral držati klobuk. Ko je Muriju padla palica, je spustil klobuk, da bi pobral palico. Ampak veter mu ga je odpihnil. Pika je hitro stekla za klobukom. Ko ga je ujela, ga je vrnila Muriju, ki se ji je zahvalil. Takrat sta postala prijatelja. Odšla sta v Pikino vilo Cira-cara. Tam sta popila caj in se pogovarjala. Pika je Murija predstavila svojima prijateljema Tomažu in Anici. Postali so prijatelji. Do vecera so se igrali, nato pa odšli spat. Ko se je zdanilo, je Muri odšel domov. 
Alen Huskic, 5. b 

OBISK MACKA 
Pika Nogavicka je šla na sprehod. Med potjo je srecala Macka Murija. Macek jo je razburjeno pogledal, kot da je še nikoli ni videl. Pika je macka odnesla domov. Razkazala mu je svojo vilo. Macek Muri je bil presenecen. Pikina vila je bila veliko vec­ja kot njegova. Macek se je sprehodil okoli nje in se skrival. Kmalu je postal lacen. Pika je šla v trgovino. Ko se je vrnila, macka ni bilo vec. Poklicala je Ani-co in Tomaža. Vsi skupaj so iskali Murija. Tomaž je 
našel sledi, ki so vodile do neke moderne hiše. Vi-
deli so, kako drži gospod v rokah macka. Gospod je rekel, da je to njegov macek. Vsi so si oddahnili 
in odšli nazaj v vilo. 
Amir Lulic, 5. b Pika Nogavicka ,                                                     Pika Nogavicka ima rdeca licka, 

vedno nasmejana 
nikoli ni užaljena. 
Z njenimi prijatelji 
zabava ni koncana. Pride pa še Ficko od Pike mali micko. 
Potem pa še konj ta velik rompompom. 
Skupaj se igrajo, 
zraven pa smehljajo. 
Eva Hendrickx, 5. b 


“Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Cuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti.” 
Tone Pavcek 


MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON 
Jelki je nova žoga padla v potok in mama in oce pa tudi stari starši so ji rekli: »Nic nisi pazi-la na žogo!« Da ne bi videla jeznih obrazov, ki so jo gledali skozi okno, se je skrila pod svoj dežnik, ga mocno prijela za kljuko, zaprla oci in zašepetala: »Moj dežnik je lahko balon!« In takrat jo je dežnik ponesel med oblake in v deželo Klobucarijo. 
Ja, tako je zgodbo napisala Ela Peroci. Ucenci tretjih razredov so knjigo prebrali za Cankar­jevo tekmovanje. In ko so tudi sami zatisnili oci in izrekli tiste besede: »Moj …, so tudi sami odpotovali v svet domišljije. 
MOJ COLNICEK JE LAHKO BALON 
V neki majhni beli hiški je živela družina Novak. V tej družini so bili dedek, babica, mami, oci in hcerka Laura. Vsi so bili slad­kosnedi. A mami in oci ne tako. Lauri nista vsak dan dovolila jesti bonbonov. Laura je 
bila stara sedem let, za svoj osmi rojstni 
dan pa je dobila colnicek. 
Nekega dne se je šla prvic s colnickom potepat. Ko se je odrinila, je razmišljala 
o pticah, nebu. Kar naenkrat je colnicek vzletel. Videla je družino, ki jo je gledala in tekala sem in tja. Opazovala je tudi ptice, ki so letele za njo. Nekatere so letale ob njej in pred njo. Kmalu je prišla v deželo Cira cara. Ko je pristala na trdih tleh, so k njej pritekli otroci. Ozrla se je naokoli. Vide-la je rože, na katerih so namesto cvetov 
rasli bonboni. Z otroki se je hitro spoznala. 
Igrali so se razlicne igre, kot so bratec reši me, lovljenje, okamenele babe. Cez ne­kaj casa so se iger navelicali. Nato so se poslovili. Laura je vzela nekaj bonbonov. Sedla je v colnicek in že je zletela v zrak. Ko je prišla domov, so jo še vedno vsi nestrpno cakali. Najprej so jo hoteli okre­gati. A Laura jim je hitro potisnila bonbone v usta. Takoj so bili vsi srecni. Veliko so jih 
pojedli. 

Tako je družina Novak pojedla v enem dnevu veliko bonbonov. 
Laura Robida, 3. a 



MOJA KAPA JE LAHKO BALON 
Nekoc je živela deklica z imenom Matilda. Zelo rada je imela sneg. Nekega zimskega dne je zapadlo zelo veliko snega in Matilda je takoj vzela svoje sani in odšla na bližnji hrib, da bi se 
sankala. 

Spušcala se je po hribu, a ni opazila globoke crne luknje, zato je vanjo padla skupaj s sanmi. Ta luknja je bila temna in mrzla, zato je bilo Matil-do strah. Takrat se je spomnila in na ves glas zavpila: .Moja kapa je lahko balon!. V tistem trenutku se je njena kapa napihnila in Matilda je poletela iz luknje visoko na nebo. Letenje ji je bilo zelo všec, zato se je odlocila, da bo še malce letela in si ogledovala mesto pod seboj ter otroke, ki uživajo v snegu. Nenadoma pa ji je kapa pocila in zacela se je spušcati proti tlom, ampak na sreco je pristala ravno pred šiviljskim salonom. Prosila je šiviljo, ce ji lahko zašije strgano kapo. Ko je šivilja kapo zašila, je Matilda znova poletela na nebo. Sonce je za­hajalo in spomnila se je na svoje starše in se­
strico, ki jo je imela zelo rada, in so bili verjetno že v skrbeh za njo. Zagledala je polje, polno ledenih rož, zato se je odlocila, da jih nabere in 
odnese domov. 
Ko je prispela domov, je dala vsem po eno rožo, svoji sestrici pa najvecjo in najlepšo lede-no marjetico. Vsi so bili darila zelo veseli, zato 
so pozabili, da so bili v skrbeh zanjo. Vpraša­
li so Matildo, zakaj ni tudi sebi utrgala ledeno rožo. Matilda pa je veselo odgovorila nazaj: .Jaz ne potrebujem rože, ker imam svojo kapo, in moja kapa je lahko balon!. 
Taša Krejic, 3. b 
MOJA ODEJA JE LAHKO BALON 
Moja odeja je lahko balon, seveda ce se spus­tim z bloka navzdol. 
Ko se spustim, moram biti pozorna, da se mocno odrinem. Ko letim navzdol, moram paziti, da ne spustim odeje. Med potjo moram malo jadrati. Ko se spušcam, trdno z obema rokama držim konec odeje. Ne smem gledati navzdol, ker ce pogledam, strmoglavim, zato gledam samo naprej. 
Z odejo lahko prideš v Afriko, Ameriko, Juž-no Korejo, Kitajsko, Grenlandijo, Španijo, Madagaskar ... Na pesku lahko pristaneš me-hko, na betonu pa trdo. Med letom na Kitajs­ko vidiš Rusijo in branjevce, ki prodajajo ruske babuške, in najgloblje jezero na svetu Bajl­

kansko jezero –1637 m. Med potjo v Španijo poletim cez goro Mt. Blanc – 4810 m. Med potjo v Južno Korejo grem nad Mt. Everest – 8850 m in Himalajo. Med potjo na Madagas­kar obcudujem reko Nil. Med potjo v Ameriko uživam cez Labradorsko morje. Med potjo v Afriko hitim cez Sredozemsko morje. 

Po tem potovanju z odejo pridem domov, Vzel je škatlo, nabral lizike in bonbone ter odle­
odejo odložim v kot in se grem igrat. tel domov. Obljubil jim je, da jih bo še obiskal. Od takrat naprej ni nikoli vec izgubil prijateljev. Nace Kobal, 3. a 
Marcel Hribar, 3. a 
MOJA ŠKATLA JE LAHKO BALON 
Nekega soncnega dne je Miha hotel leteti z balonom. Imel je ogromno škatlo in spomnil se 
je, da jo bi lahko imel za balon. 
Miha nhce ni maral, ker je imel velika ušesa 
in majhen nos. Zato si je zamislil, da bi s škat-
lo odletel v deželo sladkarij in da bi vsakemu prinesel pet lizik. Živel je v Kranjski Gori. Prijel je škatlo za rocaje in cudežno poletel. Od blizu je videl Triglav, ljudi kot pikice, avtomobile kot jajcka, hiše pa kot kvadratke in cisto vse je bilo majhno. Nato je zagledal sladkorno deželo. V tej deželi so bila cokoladna drevesa, na kat­erih so rastli bonboni in lizike, vse je bilo iz slad­
karij. Cez nekaj casa je prispel v sladko vas z imenom Sladkornica. V tej vasi so bili otroci, ki so se želeli igrati igro sladoledomet, ampak potrebovali so še enega igralca. Zato se jim je pridružil še Miha. Ves dan so se zabavali in ko se je stemnilo, so ga vprašali, ce bi prespal pri njih, ta pa jim je odgovoril, da bi z veseljem os­tal, ce ga starši ne bi pogrešali. 


MOJA URA JE LAHKO BALON 
Nekega soncnega dne, ko na nebu ni bilo niti enega samega oblacka, se je Jelka odpravila v trgovino. Kupila si je precudovito uro, ki si jo je ogledovala že dolgo casa. 
Ker je bila tako navdušena nad njo, si jo je nemudoma nadela. Odšla je na travnik in se ulegla. Pomislila je, kako lepo bi bilo, ce bi lahko poletela tja visoko v nebo. In v trenutku, ko je pomislila na to, se ji je želja uresnicila. Poletela je nad Kranjem, videla Prešernovo gledališce in stare ulice Kranja, reko Kokro, ki je hladna tek-la pod mestom. Na igrišcu se je zbralo veliko otrok in vsem je veselo mahala. Odlocila se je, 
da se bo podala še višje na nebo in nenadoma 
je zagledala nekaj pisanega. Pristala je v Deželi žog. Kotalile so se ena preko druge, bile so ra­zlicnih barv in velikosti. Jelka si je vse te žoge ogledovala. Srecala je veliko deklic in deckov. Našla si je tri prijateljice: Elo, Nino in Lucijo. Dol-go casa so se igrale. A na žalost je bilo že tako pozno, da je Jelka morala oditi domov. Deklice so se odlocile, da si Jelka lahko izbere nekaj žog za prijatelje. Jelka je vedela, da bodo vsi njeni prijatelji veseli, ce bodo dobili žogo. Po-tem se je hitro odpravila domov, svojim trem 
prijateljicam pa je obljubila, da se kmalu spet 
vidijo. 
Ko je Jelka prispela domov, sta jo ocka in ma-mica že zaskrbljeno cakala. 
Hana Radoncic, 3. a 

MOJI ŠKORNJI SO LAHKO BALON 
Ko je bil soncen dan, je Jelkina družina kupila Jelki nogometno žogo. 
Potem je šla ven in je nogometno žogo brcala v gol. A ko je žoga šla mimo gola, je padla v jamo s kristali in dragulji. Ko so to starši vide­li, so jo okregali. Ni hotela gledati jeznih obra­zov, zato si je obula škornje. Šepetala je: »Moji škornji so lahko balon!« In res so vzleteli skupaj z Jelko. Starši so jo gledali, kam bo odletela. Na strehah hiš je videla ptice, macke, neboticnike 
in dimnike. Potem je opazovala otroke, ki so 
se lovili in metali kamencke v vodo. Otroke je prosila, ce ji pomagajo dobiti nazaj njeno no-gometno žogo. Vprašali so jo, ce se bodo tudi oni lahko z njo igrali. Jelka jim je odgovorila: »Seveda.« Šli so v jamo. V njej je bila nogomet­na žoga. A ne samo to! Tam so bili tudi kristali in dragulji. Pobrala je nekaj draguljev, kristalov in svojo žogo. Otrokom je obljubila, da se bodo lahko igrali z žogo. In res so se. Po igri je šla do-mov. Oci jo je hotel kaznovati tako, da bi bila Jelka en mesec brez žoge. Ko je prišla domov, je mami hotela nekaj reci. A preden je sploh kaj rekla, ji je Jelka dala v roke dragulj. Potem je 
vse obdarovala. 
Vprašali so jo, kje pa ima ona dragulj. Jelka pa jim je odgovorila, da ga ne potrebuje, ker ima svoje letece škornje. 
Aron Kabic, 3. b 


Pravljice so cudeži drobnih doživetij. Pravljice so sanje sredi belega 
dne. Pravljice so potovanja v skrivne dežele preteklosti. Pravljice so soncni žarki otroštva. Pravljice so male skrivnosti malih ljudi. Pravljice so fantasticni drobci cudovitih slik življenja. Pravljice sva jaz in ti. 
Franjo Francic 
Ucenci 1. a-razreda radi poslušajo pravljice. Posebno so jim všec pravljice, v katerih nasto­pajo carobni predmeti ali osebe. 
CE BI IMEL/-A CAROBNO PALICICO, BI PRICARAL/-A: 
-  hrcka, ki bi ga potem vsak dan hranil. (Matej)  
-  da se mami in ocka ne bi nikoli skregala. (Kianna)  
-  mucka. (Tim)  
-  kužka. (Inti)  
-  da bi vsi otroci ubogali uciteljice. ( Aleksa)  
- da bi bili vsi ljudje na svetu srecni. (Rok)  
- da bi bilo vedno poletje, da bi se vsak dan lahko kopal. (Neven)  
- da bi imel veliko sladkarij. (Nikola)  
- da bi pri pouku imel vse racune prav. (Mihailo)  
- da bi teta cimprej rodila dojencka. (Julija)  
- da bi vsi otroci ubogali svoje starše. (Petar)  
- da bi imel pred blokom vrt, kjer bi gojil zelenjavo. (Nik)  
- da bi bila moja družina srecna. (Arsa)  
- da bi bilo vedno toplo in soncno. (Maj)  
- da na svetu ne bi bilo sovraštva. (Zoja)  
- da se fantje ne bi tepli. (Tai)  
- da bi mi mami dala vec denarja. (Kristjan)  
- da bi imel metulja. (Eris)  
- da bi imela papagaja. (Leonita).  
- da bi bila vedno zima. (Sergej)  
- da nihce na svetu ne bil lacen. (Tiara)  
- da bi vsi otroci imeli veliko igrac. (Viktor)  

CUDEŽNI KLOBUK 

Lepega soncnega dne sem se odpravila v gozd. V notranjosti gozda ob drevesu sem zagle­dala klobuk, ki je bil nekaj posebnega. 
Bil je zanimive oblike in barve. Na sebi je imel rožico, ki je bila vijolicno roza barve, ki so se prelivale. Bil mi je zelo lep, zato sem si ga želela ogledati. Sklonila sem se, da bi ga prijela v roke in nenadoma se je zacel premikati. Od strahu sem skocila in se tudi malo pre­strašila. Ceprav sem bila prestrašena, nisem odneha-la raziskovati klobuka in njegove cudežne moci. Ime-la sem obcutek, da ta cudežni klobuk hoce poleteti. Ko se je klobuk ustavil, sem ga uspešno vzela v roke. Najprej sem si ga natancno ogledala. Nato sem si ga dala na glavo in se odpravila domov, da bi ga pokazala staršem. Med potjo proti domu so se mimoidoci ozi­rali za menoj in klobukom. Tik pred domom se je zgodil 


cudež. Klobuk je odletel z moje glave. Tekla sem za za njim, da bi ga ujela, ampak nisem bila uspešna. Bi-a sem zelo žalostna, ker ga ne bom mogla  pokazati 
staršem. 

Prišla sem domov in staršem povedala svojo 
cudežno zgodbo o klobuku, ki je odletel. Še danes se veckrat spominjam tega dogodka in upam, da ga bom nekoc zopet srecala in da ga bom lahko imela za svojega. 
Vanja Lukenic, 5. a 

HUDOBNI PRINC 
Nekoc je za devetimi gorami živela deklica s svojo babico. 
Deklica je nekega dne rekla, da gre v gozd. Vzela je košaro s hrano in odšla. Hodila je po gozdu in si ogledovala ptice, živali in naravo. Ko je že dolgo hodila, je prispela do gradu. Usedla se je na skalo pred grad in zacela jesti. Medtem se je zveceri-lo. Bilo je zelo temno in deklica se je odlocila, da gre v grad in poprosi za prenocišce, zjutraj pa se odpravi domov. Deklica vstane, vzame košaro in se odpravi do gradu. Tam potrka na vrata in odpre ji princ. Deklica prosi za prenocišce. Princ ji dovoli in ji pokaže sobo. Princ pa ni bil prijazen, saj je imel zlobne nacrte z deklico. Pripravljal je vecerjo in v deklicin kozarec dal strup, da bi ga popila in umrla. Princ je to naredil že mnogim dek­licam in popotnikom. In vsi so doživeli žalosten konec. Deklica je prišla na vecerjo in zacela jesti. Tisti trenutek so skozi okno pogledali trije prijatelji: zmaj s tremi glavami, lovec in volk. Ko je deklica 
hotela piti iz kozarca, sta zmaj in volk zacela zganjati hrup. Princ in deklica sta šla pogledat. Medtem se je lovec splazil v grad do mize in zamenjal kozarce. Ko sta se princ in deklica vrnila, sta popila vodo iz caše in princ se je zgrudil na tla. V grad so pritekli volk, zmaj in lovec in deklici vse razložili. Zahvalila se jim je in odšla domov k babici. 
Babica je bila malo prestrašena, ker deklice tako dolgo ni bilo domov. Nato pa sta živeli srecno do konca dni, medtem ko so volk, zmaj in lovec srecno živeli v princevem gradu. 
Naja Kolar, 4. b 




BOLNA BABICA 

Nekoc je za devetimi gorami in za devetimi vodami živela deklica s svojo babico. 
Nekega dne pa je babica zbolela. Kot starešino so jo zelo spoštovali. Sklicali so vse zdravnike kraljestva, a nihce je ni mogel pozdraviti. Deklica je bila zelo žalostna. Skrbelo jo je za babico, zato je odšla v gozd nabirat gozdne sadeže. V gozdu je srecala starca, ki ji je rekel, da obsta­ja zdravilo, ki lahko pozdravi babico. Deklica mu je prisluhnila in ga vprašala, kje je to zdravilo. Odgovoril ji je, da raste za deveto goro na vrtu pred gradom, ki ga brani zloben zmaj. 
Svetoval ji je: »Zdravilo urno utrgaj in pojdi z vrta. Nato ga daj v vroco vodo. Po petih minutah ga vzemi iz vode in to tekocino naj babica popije.« Deklica se mu je zahvalila in odšla je po svetu. Med potjo je srecala poškodovanega volka. Obvezala mu je rano in ga vzela s seboj. Cez nekaj casa je srecala princa, ki jo je vprašal, zakaj se potepa v divjini. Deklica pa mu je odgovorila, da išce zdravilo za babico. Vprašal jo je, ce se ji lahko pridruži. Ker bi deklici prišla kakšna pomoc prav, je privolila. Tako so vsi trije nadaljevali pot. Nekega dne so prišli pred grad, ki ga je stražil zmaj. Deklica je rekla princu: »No, zdaj je prišel cas, ko potrebujem tvojo pomoc.« Hotela je še nekaj povedati, a prekinil jo je glasen pok. Deklica se je ozrla proti zmaju, ki je padel na tla. Iz gozda je namrec prišel lovec s puško v roki. Deklica ga je vprašala, zakaj je to naredil. Lovec ji je odgovoril, da sama ne bi zmogla in ji zažugal, naj pohiti in naj volka pusti, da se bo najedel. Še preden je lovec odšel, ji je rekel, naj iz drevesca, ki je na vrtu, utrga samo en list. Lovec se je poslovil in odšel. Deklica je šla na vrt, utrgala en list in odšla z vrta. Pred njim je bil portal. Deklica je vstopila in prišla k babici. 
V posodi na peci je že vrela voda. Deklica je v vodo dala list in pocakala pet minut. Vzela ga je ven in dala tekocino popiti babici. Babica je bila zdrava kot riba. Deklica in princ sta se porocila in vsi so bili srecni. Od takrat naprej si kuhamo caje, ko smo bolni. Ce mene ne bi bilo tam, zdaj caja ne bi pili. 
Noel Milost, 4. b 


DEKLICA IN VOLK V GRADU DEKLICA IN VOLK 
Nekoc je živela deklica, ki je prebivala pri babi­
ci. Ko je deklica dopolnila štirinajst let, ji je babi-ca umrla. Ostala je sama. 
Nekega popoldneva je na vrata potrkal volk. Deklica je odprla in se zelo prestrašila. Volk je rekel, da se ji ni treba bati in da je zelo lacen. Deklica mu je odgovorila, da tudi ona nima nicesar za pod zob. Odšla sta po svetu iskat hrano. Že cez nekaj casa sta srecala lovca in ga vprašala, ce ima kaj hrane. Lovec je kot bi mignil odšel stran in rekel, da jima ne bo dal hrane. »Še slabo se ti bo godilo,« sta vzkliknila. Deklica in volk sta prišla do gradu. Potrkala sta, a nihce jima ni odprl. Vstopila sta in notri zagledala zmaja, ki je bil tudi lacen. Volk je dal zmaju nekaj borovnic, ki sta jih nabrala po poti. Deklica je bila zelo vesela, da je volk to storil, zato ga je poljubila. Takoj zatem pa se je volk spremenil v princa. Zmaj je rekel, da jima ures­nici eno željo. Princ in deklica sta takoj rekla, da naj prežene lovca iz te dežele. 
In res. Lovec je odšel iz te dežele. Deklica in princ pa sta srecno živela v svojem gradu, ki ga je stražil zmaj iz gozda. 
Nika Por, 4. b Nekoc je živela deklica z rdeco kapico. Straš-no si je želela imeti domaco žival. Želja pa se ji ni in ni uresnicila. 
Ta deklica pa je bila zelo prijazna do živali. Zato je mami povedala, da si že dolgo želi domaco žival. Mama pa je le rekla: »Ce boš živali poma-gala, ja, drugace ne«. Deklica je odšla v gozd pomoc iskat k volku. A ko je prišla do brloga, ga ni našla. Odpravila se je na dolgo pot do zmajcka. Hodila je sedem dni in sedem noci. Ko je prispela do zmajcka, ga je prosila, ce ji lahko pove, kje je njen prijatelj volk. Zmajcek ji je povedal, da bo to morala ugotoviti sama. Dal ji je zlato jabolko in ji povedal, da ko ga bo pojedla, bo tudi izvedela, kje je volk. Deklica se je zahvalila in ko je ugriznila v jabolko, je zagle­dala svojo babico. Obe sta se zelo razveselili. A deklica ji je povedala, da mora naprej. Spet je ugriznila v jabolko in pred njo se je prikazal princ. Najprej je mislila, da je to lovec. Hitro je ugriznila v jabolko in sredi jase zagledala volka, volkuljo in tri mladicke. Volku je povedala svo­jo željo in uresnicila se ji je. Dobila je volkca za domacega ljubljencka. Sedaj se Rdeca kapi-ca in volk srecno igrata. 
Uma Cerne Klofutar, 4. b 


ZAJEC IN ZLATI COPATI 

Nekoc je živela princesa Leksi, ki je imela rada svoje zlate copate. Imela je zlobno polsestro. Ker je hotela nagajati, je njene zlate copatke skrila v gozdu. Našel jih je zajec. Ko jih je obul, je ugoto­vil, da so carobni. Copati so znali pripovedovati pravljice. Vsakic, ko je bila v pravljici princesa Leksi, so se copatki zaceli jokati. Zajec se je odlocil, da bo poiskal princeso Leksi. Ko jo je našel, je jokala od srece, ker je dobila copate nazaj. Zajcu je dala poljub in ta se je spremenil v lepega princa. Zaljubila sta se in živela srecno do konca dni. 
Aleksandra Pavlic Atlagic, 3. a 

SPREMENJEN KONEC PRAVLJICE – O TREH GRAHIH 
Pred vrati je stal zmaj. Tam je stal že sedem dni in sedem noci. Ko je minil sedmi dan, je imel zmaj dovolj cakanja. Najbrž je cakal, da prideta ven grašcak (siromak) in njegova lepa ženica, da jima bo dal viška. Zdaj se mu je posvetila sijajna ideja, da bi se skril za bližnje drevo. Toda kako, ko pa sem tako velik, si je mislil. “Ah, vredno je poskusiti,” si je še dejal, potem pa izginil za bližnje drevo. Ni cakal dolgo, ko sta ven prišla grašcak in njegova ženica. Nista videla zmaja, saj sta se pogo-varjala med seboj. Zmaj je med cakanjem zaspal. Spal je kar sedem dni in noci. Medtem sta se grašcak in njegova žena odlocila, da se bosta preselila v sosednji grad. Ko se je zmaj zbudil, je za drevesom cakal še sedem let, dokler ni poginil. 
Grašcak in njegova žena pa sta imela od takrat mir pred zmajem. Živela sta srecno do konca 
svojih dni. 
Mia Munih Lakotic, 4.a 


NAGAJIVI JUNAKI 

Nekoc pred davnimi casi so v mestu pravljic živele pravljice. V mestu je vladalo le eno pravilo: nihce ni smel pobegniti iz svoje pravljice in oditi v drugo pravljico. A dva med njimi se nista držala tega pravila. 
Nekega dne se je pomoršcak Sinbad odlocil, da ne želi vec nastopati v svoji pravljici. Poklical je mladenica iz pravljice Železni prstan in ga vprašal, ce lahko za nekaj casa zamenjata vlogi. Mladenicu je bila ideja zelo všec in takoj sta se zamenjala. Toda nihce od njiju ni vedel, kaj mora poceti v pravljici. Zato sta se znova srecala. Dogovorila sta se, da bosta šla najprej na dopust, s seboj pa lahko vsak vzame tri prijatelje iz pravljice. Mladenic je s seboj vzel psa, macko in kaco, Sinbad pa enega od trgovcev, ptico in kaco. Ker so vedeli, da bodo otroci žalostni, ker v pravljici ne bo glavnih junakov, so našli nadomestne junake, jim dali navodila in odšli. 

Že za prvim vogalom so našli pravljico Cesarjeva nova oblacila. Ker so hoteli vedeti, kdo je ta slavni cesar in kako bo oblecen, so se odlocili, da bodo pokukali kar v to pravljico. Vstopili so in takoj so se znašli v mestu, ki je bil videti kot raj. Prebivalci jih sicer niso navdušeno gledali (sploh ne živali), a jih to ni zmotilo. Ljudi so spraševali, kje je kralj, a nihce jim ni odgovoril. Potem je Sin­bad naletel na starcka, ki jim je povedal, da je cesar v oblacilnici v gradu. Povedal je tudi, da si ravno oblaci novo obleko, ki sta mu jo sešila prava profesionalca. Sklenili so, da bodo pocakali cesarja. 
Koncno se je pripeljal v kociji. Vsi so hvalili njegovo obleko, oni pa so kricali, da je cesar nagec. Tudi mešcani so to opazili in zaceli žvižgati. Nato se je prikazal varuh pravljic in vse pravljicne junake oštel in jim rekel, da se morajo takoj vrniti v svojo pravljico. Od takrat naprej nikomur vec ne pride na misel, da bi zapustil svojo pravljico, ceprav so na potovanje imeli lepe spomine. 
Neja Prodan, 6. a 
SLADKI VRH 

Nekega dne sem se s sošolci odpravila na sistematski pregled. Tam so mi pregledali sluh, vzeli nekaj krvi, stehtali in cepili. Ceprav mi cepljenje ni bilo ravno pri srcu , se nisem prav nic obotavl­jala. Ko me je sestra zbodla, se mi je cudno zavrtelo, a rekla nisem nic. Odšla sem domov. Pocutila sem se slabo in kar naenkrat sem zacela padati v cudežni rov. 
Nisem se vec tako slabo pocutila in šele takrat sem se zavedala, kje sem pristala. Bila sem v majhni cudni deželi iz samih bonbonov. Srecala sem majhnega debelega krofka. Vprašala sem ga, kdo je in kje se sploh nahajam. Odgovoril mi je, da mu je ime Sladki pujsek debelujsek in da sem prišla v deželo Sladki Vrh. Kot zanimivost mi je povedal, da se vsem prebivalcem v tej deželi zacnejo imena z besedo sladki. Ponudil se je, da me pelje do Sladkega kralja, ki me je verjetno pripeljal v njihovo deželo. Po poti mi je zaupal, da v tej deželi velja samo eno pravilo, in sicer, da nikoli in nikjer ne smem jesti njihovih sladkarij, drugace me bodo izgnali. 
Po nekaj minutah sva prispela do gradu, ki so ga stražili sladki stražarji, narejeni iz penastih bonbonov. Brez problemov so naju spustili v grad, kjer naju je s sladkim pozdravom pozdravil Sladki kralj. Pojasnil mi je, da je bil v injekciji namesto cepiva cudežni napoj, ki me je pripeljal v to deželo. Želel je, da bi Sladki Vrh ubranila pred izgnanci. Zaceli so nas napadati. Glavni med njimi je bil Nabodalnik. Sladki kralj je vedel, da mi lahko zaupa. Dal mi je sladki telefon in pojasnil, kako se uporablja. S številko sedem lahko izsledim izgnance, s številko devet pa jih izbrišem in postanejo sladkorne kocke. 

Takoj sem šla na pot. Pritisnila sem na številko 
sedem in telefon me je pripeljal do izgnancev. Na moje veliko presenecenje njihova hiša ni bila iz sladkorja, ampak iz kamna. Bila je groz­na na pogled, a sem vseeno stopila vanjo. V sobi, kjer so kovali nacrt, sem zagledala Nabodalnika, ki je vse navzoce prepriceval, da zacnejo vojno. Nenadoma so me zagle­dali. Hotela sem pritisniti na številko devet, a bilo je prepozno. Vzeli so mi telefon in ga vrgli na tla, mene pa odpeljali v zapor. Od tam sem jih opazovala. Neki debelec se je po pomoti polil z vodo in se zacel kar topiti. Sedaj sem 

vedela, kaj moram storiti. V jeci sem imela vedro z vodo. Ko ni bil nihce pozoren name, sem vzela vedro in ga s sedmimi zamahi zalucala tako visoko, da je voda poškropila vse izgnance in Nabodalnika, ki so se stopili. Vrata so se kar sama odprla in hitro sem stekla v grad. Sladki kralj je bil nad mojo zmago navdušen. Rekel je, da me sedaj lahko pošlje domov. Poslovila sem se še od Sladkega pujska debelujska in poletela nazaj domov. 
Spet sem se znašla sredi sobe. Na mojo sreco mami še ni prišla domov. Bila sem ponosna na opravljeno nalogo. Vedela pa sem, da doma moji zgodbi nihce ne bo verjel, zato sem sklenila, 
da je tudi nikomur ne bom povedala. 
Neja Prodan, 6. a 


Življenje je kot basen; ni važno, kako je dolga, ampak kakšen je nauk. 
MEDVED IN LISICA 

Nekega jutra se medved in lisica srecata na polju in zagledata svoj najljubši prostor pod lipo. Ta-koj se spogledata in oba steceta proti lipi. A mesto dobi medved. Lisica, malo užaljena in jezna, pogleda medveda in rece: »Ni še konec.« 
Naslednje jutro pa se lisica spomni zlobnega nacrta. Nastavila mu je past z loncem medu. A ker je bila lacna, je sama padla v past. Medved pa je vse to videl, se zasmejal in rekel: »Kdor druge-mu jamo koplje, sam vanjo pade.« In se je zadovoljno zleknil pod lipo. 
Patricija Kveder, 7. b 


OSEL IN KONJ 

Nekega dne osel sreca konja in ga vpraša: »Kaj se je pa s tabo zgodilo, od kdaj pa si tako grd? Uhlji ti dol visijo, manjkajo ti zobje, kožuh imaš ves crn, kopita so umazana.« Osel se mu zacne smejati na ves glas, ker je on najlepši v deželi. Cez nekaj dni se zopet srecata in konj vpraša osla: »Od kdaj si pa tako grd, saj si bil najlepši osel v deželi?« Konj se zacne smejati oslu na ves glas tako, da smeh slišijo vse živali. Od takrat je konj najlepši v deželi, oslu se pa vsi posmehujejo, kamorkoli gre. 
NAUK: Kdor se zadnji smeje, se najslajše 
smeje. 
Tara Vehar, 7. b 


BELI ZAJCEK 

Nekoc je v gozdu zajklja skotila pet zajckov. Kot vedno so bili skoraj vsi rjave barve. Ja, skoraj vsi, kajti med njimi je bil tudi bel zajcek s sivim madežem na kožušcku. Vsi so se iz njega norcevali in se mu posmehovali, ceš da ne sodi v njihovo družbo, ker je drugacen. 
Zajcek je odrašcal skupaj z bratci in nekoc so imeli zanimiv pogovor. »Hej, Beli, (tako so kli­cali belega zajcka), ali boš preživel zimo, ki prihaja? Ali si dovolj mocan?« ga je vprašal bratec Dolgouhec. Ker je Beli videl, na kaj starejši brat namiguje, se je postavil zase in rekel: »Seveda jo bom, saj ce jo boste preživeli vi, jo bom pa tudi jaz.« Vsi zajcki so planili v krohot, le Beli se je žalostno usedel na štor, saj je vedel, da se mu bodo spet posmehovali. »Misliš?« mu je odvr-nil Dolgouhec. »Ce je tvoj kožuh že sedaj tako drugacen od naših, je s teboj potem res nekaj narobe. Mogoce pa nam še vedno ne verjameš, da zime ne boš preživel. Trap!« ga je Dol­gouhec spet užalil. 
Drugi bratci so planili v smeh. Beli je na oceh cutil solze. Te hladne kaplje, ta kristalno cista te­kocina se mu je pocasi, a vztrajno zacela nabirati na oceh. Bila je pozna jesen in ko je zavil hlad-en piš, je Beli zacutil mraz v oceh. Bratje so se mu še bolj smejali. Hitro se je obrnil in odskakal v daljavo. Stiskalo ga je pri srcu. Tiho se je usedel na skalo in zrl v daljavo. 
Nastopila je zima. Vsi zajcki so v tistem casu trepetali pred lisico. Zapadel je prvi sneg. Za Belega in njegove bratce je bil ta nežen puh nekaj povsem novega. Po snegu so se valjali, podili, pre­kopicali in nasploh uživali. Nenadoma pa se je blizu njih prikazala lisica. Stekla je proti zajckom, a brez uspeha. Zajcki so se razbežali, le Beli je kar otrpnil od strahu. Toda lisica je bila vztrajna in je pocasi polovila vse zajcke, le Belega v snegu ni opazila. 
NAUK: Nikoli se ne norcuj iz drugih. 
Jakob Dolhar, 9. a 


MACKI 

Po ulici se sprehajata dve macki. Na koncu ulice ob ribniku zagledata mrtvo ribo. Takoj ko jo opazita, steceta k njej. Obe ju zagrabita in si jo zacneta puliti druga drugi. Naenkrat se jima riba zaradi ruvanja zmuzne iz tac in pristane za mackama. Macki se zacneta prepirati. Crna mac­ka rece: »Pusti, to je moja riba!« »Aja, ali je tvoje ime napisano na njej?« pravi bela macka. »Ne, ampak sem jo prva videla,« pravi crna. »No, res škoda, ker sem jo jaz prva zavohala,« pravi spet bela. Iz ozadja pa se jima je tiho približala rjava macka, ki je poslušala njun prepir. Ribo neopazno zagrabi in zbeži. Macki pa sta se tako vneto prepirali, da sploh nista opazili, da je riba izginila. Kmalu sta se ozrli in to ugotovili. Obe sta jezni odšli, vsaka v svojo smer. 
NAUK: Kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. 
Eva Valencic, 7.a 



ZAJCKA IN VOLK ŽIRAFA IN MROŽ 
Bilo je zgodaj spomladi, ko se vsa narava pre­buja. Ptice so pele, žabe so se zbudile in lisice je hitro stekle iz gozda na odprto jaso ob po­toku. Le dva majhna zajcka, pred kratkim ro­jena, sta se znašla pred svojim brlogom. Bila sta neizkušena v življenju. Vse, kar sta doslej 
slišala, so bile lepe pesmi njune mame, ki sta 
jo izgubila. A kmalu sta slišala za strašno zlo, ki pustoši po gozdu. To je bil volk. Starejši brat, 

ki je bil starejši le za tri minute, vpraša mlajše­ga: .Misliš, da naju je mama namenoma za­pustila?. Mlajši ga le potolaži, da ne, in zastavi starejšemu novo vprašanje. .Misliš, da bo priš-la tista grda spaka po imenu volk?. Starejši pa mu v strahu odgovori: .Menim, da ne.. Takrat za grmom zašumi in to je bil velik volk s crnim kožuhom in velikimi belimi zobmi. Bil je lacen od zimskega spanca. Zajcka sta ga le gleda-la, poskušala sta pobegniti, a bilo je prepozno. Volk je bil na žalost prehiter. 
NAUK: Mi o volku, volk iz gozda. 
Stefan Miladic, 7. b Nekoc sta živela žirafa in mrož. Bila sta zelo zal­jubljena. Žirafina družina je bila revna, mroževa pa bogata. To ni bilo všec mroževi mami, zato je rekla svojemu sinu: »Ce se boš nehal vide­vati z žirafo, ti bom v oporoki zapustila posest­vo.« Mrož je ponudbo sprejel in se takoj razšel z žirafo. Žirafi ni povedal pravega vzroka. 
Nekaj let kasneje je mroževa mati umrla in mrož je dobil obljubljeno posestvo. Žirafa ni mogla pozabiti ponižanja, ki ga je doživela, in je vsa leta kovala zaroto za mašcevanje. Konc­no je nastopil ta trenutek. Ker sta bila kar dolgo skupaj, ji je mrož zaupal skrivnost. Pod noben­im pogojem ne sme jesti golaža, ker bi mu po­tem takoj odpadli okli, s katerimi se je ves cas 
bahal. 
Ko se je žirafa tisto jutro prebudila, je bila že vsa nestrpna. Hitro si je oblekla predpasnik, 
šla v kuhinjo in si pripravila velik kotel. Vanj je 
vrgla meso, cebulo in ostale sestavine. Cez tri ure je bil golaž pripravljen. Žirafa ga je dala 
v majhno posodo in nanjo nalepila listek, na                           
katerem je pisalo: Za mroža. Jesti z zaprtimi ocmi, ce ne, ni okusno.« Golaž je dala v košaro in se odpravila do mroža. 

Ko je prispela do hiše, je golaž postavila pred 
vrata, potrkala in se skrila za najvišje drevo, ki ga je lahko našla. Cez nekaj casa so se odpr-la vrata in ven je pokukala glava mroževe­ga služabnika. Ta je vzel golaž in ga odnesel mrožu. Ko je mrož prebral listek, je zaprl oci in pojedel prvo žlico slastnega golaža. Takoj je zacutil nezaželen okus in pljunil ven, a je billo že prepozno. Okli so mu že zaceli rjaveti. Ta-koj je vedel, da je to žirafino maslo. Šel je k njej in rekel: »Žirafa, prosim te, pozdravi me, dam ti vse svoje premoženje.« Vendar mu je žirafa odgovorila, da ne potrebuje njegovega pre­moženja, saj je srecna ob svojih prijateljih in družini. 
Tako so naslednji dan mrožu odpadli okli in postal je najrevnejši mrož na svetu. 
Filip Perko, 9. b 
JESENSKA ZGODBICA 
Nekoc je živel ježek po imenu Luna. Odlocil se je za sprehod po gozdu. Srecal je svoje pri­jatelje pri igri. Vprašal jih je, ce se lahko igra z njimi. Odvrnili so mu, da ne, ker jih je že prevec. 
Ježek se je razjezil in rekel, da ni vec njihov pri­jatelj. Vzel jim je žogo in jo vrgel proc. Odšel je 
domov. 
Prijatelji so cez cas potrkali na njegova vrata, a jim ni hotel odpreti. Rekli so mu, da ce želi, se jim lahko pridruži pri igri. Ježek jim je nato odprl vrata in se opravicil za svojo jezo. Obljubili so si, da se to ne bo vec ponovilo in se odšli igrat. 
Vlado Kljajevic, 3. b 


Branje je potovanje na barkah besed prek tišine. Molciš in poslušaš cencanje daljav in sveta iz bližine. 

Bina Štampe Žmavc 
KRALJ MATJAŽ SE ODPRAVI PO DOLGIH LETIH NA POT 
Kralj Matjaž je spal že dolgo casa in brada mu je rasla okoli velike mize. Prespal je že vojne, revolucije, izume, Prešerna, Hitlerja in racunalnike. Ko je kralju Matjažu brada zrasla devetkrat okoli mize, se je koncno prebudil iz trdnega spanca, medtem ko so njegovi vojaki še naprej spali. Ozrl se je okoli sebe in si pomel oci. Pomislil je, da so to noc res dobro spali in da je sedaj prišel cas, da se soocijo s sovražnikom. Odlocil se je, da svojih vojakov še ne bo prebudil in sam 
odšel do izhoda iz votline ter stopil na plan. 

Sonce je bilo izredno mocno, še posebej za kralja Matjaža, ki je tako dolgo spal v votlini. Vse skupaj se mu je zdelo izredno cudno, saj se je spomnil, da je bila zima, ko se je pred sovražniki skril v jamo. Torej mraz, sneg in led, sedaj pa je bila zunaj neverjetna vrocina. Kralj je popolnoma pozabil na vojake in je zakorakal z gore. 
Na poti je naletel na skupino turistov, ki so ga zaceli navdušeno fotografirati. Bliskavice so kralja Matjaža prestrašile in stekel je stran, kljub temu da so turisti mocno nasprotovali njegovemu begu. Kralj Matjaž je šel naprej. Hodil je in hodil, dokler se ni ustavil pri cudni sivi podlagi z be-limi crtami, za katero so vsi vedeli, da je cesta, le on ne. Že cez nekaj casa je cez sivo podlago zapeljala rjoveca modra pošast, ki je na ves glas trobila zmedenemu kralju, naj se vendarle umakne s ceste. To je tudi ves prestrašen storil. Pot je previdno nadaljeval ob cesti. 
Ves utrujen je stal ob cesti, ko je nenadoma zagledal cloveka z dvignjenim kazalcem. Kmalu se je pred njim ustavil nek avto in ga odpeljal. Kralj Matjaž se je odlocil, da bo tako tudi sam storil. Dvignil je kazalec in cakal. Kmalu se je pred njim ustavil rdec avto. Ceprav je voznik govoril dru-gacno slovenšcino kot on, sta se vseeno sporazumela. Kralj Matjaž mu je ukazal, naj ga pelje v Emono. Voznik ga je zacudeno pogledal, mu pojasnil, da se sedaj mesto imenuje Ljubljana in ga z veseljem odpeljal. Kralj Matjaž je gledal skozi okno in bil nad tem, kar je videl zelo zacuden. Povsod okoli so bile visoke stavbe in ogromno avtomobilov, razlicnih oblik in barv. Ni pa vedel, zakaj se je voznik ustavil, ko se je na nekem predmetu prižgala rdeca luc. 

Voznik je kralja Matjaža odložil na avtobusni postaji. Ko so ga ljudje zagledali, so zaceli s prsti kazati nanj in se mu smejati. Kralj Matjaž je bil izredno užaljen in si mislil, da so ti ljudje res malo cudaški. In kako cudno so bili obleceni? Nenadoma je kralj Matjaž za seboj slišal sirene in kmalu 
potem se je znašel v nekem prostoru, kjer so bili vsi enako obleceni, za pasom so vsi imeli en cuden predmet (bil je na policijski postaji). Tem ljudem je moral odgovoriti na veliko vprašanj. Policisti mu najprej niso verjeli, a potem se jim je vse skupaj zdelo smiselno. Ko so novinarji zve-deli, da je kralj Matjaž na policijski postaji, so pridrveli tja. Postal je senzacija v vseh casopisih, o njem so govorili po radiu in televiziji. Postal je že prav slaven, a tako življenje ni bilo zanj. 
Nekega dne je odšel nazaj proti gori Peci. In še zdaj spi tam s svojimi junaki. Ne misli se prebuditi, dokler se ne bodo vrnili casi, v katerih je bil srecen. 
Eva Valencic, 7. a 
ODISEJ IN TRI NIMFE 


S tovariši smo prispeli na otok koz. Pocasi smo se izkrcali in s seboj odnesli naše ovne. Kmalu smo na obali zagledali na sto-tine koz. Zato smo prvo kozo, ki smo jo opazili, pozdravili. Sam se še nisem predstavil, sem pa povedal, da smo vojaki, ki se 
vracamo iz trojanske vojne. Kozo sem poprosil, ce nas pelje k svoji vodji. Koza ni rekla nic, le zacela se je pomikati proti hribu. Sledili smo ji. Nenadoma sem zagledal jablano z najlepšimi ja­bolki, kar sem jih kdaj videl, zato sem hitro odtrgal tri jabolka. Ko smo prispeli do vodje, je koza, ki nas je pripeljala, odšla. Jaz pa sem pred sabo ugledal stare-
ga kozla. Pokleknil sem in povedal mi je, da v prerokbi piše, da bo nekega dne na otok prišel junak z njihovim naslednikom. Preseneceno in hkrati zaskrbljeno sem ga pogledal. Kozel nas je takoj poslal na goro. Ko smo prispeli, sem zaslišal nenavaden glas. Bil je glas bogin­je Atene. Ta mi je povedala, da mi je poslala tri nimfe, ki mi bodo na poti pomagale. Potem je Atenin glas utihnil. Kmalu so se pred nami pojavile tri cudovite nimfe. Prva je povedala, da se nam bo na poti zelo mudilo, saj nam bo za petami Minotaver. Pobožala je zvoncarja in njegova dlaka se je spremenila v zla-to tkanino. Na mestu, kjer je prej stala nimfa, pa je ostala le luža. Kmalu smo prispeli do jezera, kjer nas je cakala druga nimfa, ki 
je bila še lepša od prve. Ta pa nam je povedala, da se nikakor 
ne smemo vrniti, ker bi nas Minotaver ubil. Tako smo spoznali, da poti nazaj ni. Nimfa nam je narocila, da moramo iti na najvišjo goro na otoku. Preden je izginila, je tudi ona pobožala zvoncarja, ki so se mu njegovi rogovi obarvali srebrno. Kmalu smo se zaceli vzpenjati. Pot je bila kar naporna. V daljavi smo videli Minotavra. Ko nas je tudi on zagle­dal, je tako zarjovel, da se je cela gora zatresla. Stekli smo in prišli na jaso. Tam se je pojavila tretja nimfa, ta je bila res najlepša od vseh. Najprej nas je vprašala, ce imamo s seboj kakšen sadež. Vsi smo jo malo zacudeno pogledali, nato pa sem ji izrocil tri jabolka, ki jih je spremenila 
v diamante. Potem nam je zaupala, da je med nami bodoci vla­dar tega otoka. Vprašal sem jo, ce nam lahko pove, kdo je ta 
naslednik, a nam je le povedala, da je ta naslednjik vedno v os­
predju skupine. Preden je odšla, je zvoncarju ponudila enega od diamantov in zvoncar je dobil diamantna krila. Ostale dia­mante je izrocila meni. Namignila nam je, da naj dobro premis-limo, koga bomo na vrhu gore posadili na prestol. Ko smo priš­li na vrh, smo res zagledali prestol in premišljeval sem, kdo naj se nanj usede. Nato sem svojim tovarišem predlagal, da to storim kar sam. Tovariši se z mojim predlogom niso strinjali, a jih nisem ubogal. V hipu, ko sem se usedel na stol, sem se  spre­menil v kozo. Diamanti so padli na tla. Na vrh gore je prispel Minotaver. Ceprav so ga vsi napadali, je izgledalo, kot da je nesmrten. Nenadoma je kar izginil. Tudi sam sem se zopet spremenil v cloveka. Pomislil sem: »Kaj pa, ce moramo prestol prepustiti zvoncarju?« Zvoncar je takoj nagovoril vse , ceprav mu govor še ni šel dobro od rok. V slovo so nam dal vrc, v katerem ni nikoli zmanjkalo kozjega mleka. Tako smo brez zvoncarja nadaljevali pot in upal sem, da bom kmalu prispel v rodno Itako. 



Janina Franko Plestenjak, 7. a 
GRAD SKRIVNOSTI 
Na turjaškem gradu so nekega lepega dne priredili razstavo Apelovih slik in vsesplošni viteški dogodek, ki so ga zakljucili s ple­som. Ker se je organizacija zavlekla pozno v popoldne, je javnost že nestrpno cakala, da grad odpre svoja vrata. 
Ko so godci s cimbali odpeli, so vsi šli na ogled Apelovih slik. Ampak tam, v kotu grajskega dvorišca, je samevala lepotica Urška iz Ljubljane. Seveda pa je bila vsa pozornost ljudi namenjena domaci lepotici Rozamundi. Dva viteza pa sta takoj opazi-la Urško in se vanjo tudi zaljubila. Zacela sta se prepirati, cigava bo lepotica. Spor 
je postal tako resen, da sta izvlekla svoja 
meca. Že sta se Valjhun in Crtomir napotila drug proti drugemu, ko ju je ustavil cevljar in zacel kritizirati njuna meca. Ko je Apel zagledal cevljarja, je bil nanj še bolj jezen, vendar mu njegova custva niso privrela na 
plano. 
Na drugem koncu gradu so vsi dvorili Ro­zamundi in ji laskali. Med osvajalci je bil tudi skrivnostnež, ki je priplaval po Ljubljanici. Tudi Ostrovrhar se ji je dobrikal, ceprav se je že porocil z Lejlo. Nje na grad seve­da ni bilo, da ne bi prišlo do kakršnih koli 

zamer. Urški, ki je ves cas stala v kotu, je to silno ugajalo, ampak njenega sanjske­ga moškega ni in ni bilo na spregled. Ker je v grajskih sobanah Rozamunda zavrnila povodnega moža, kot so pravili skrivnostnemu obiskovalcu, je jezno prišel na dvorišce in po­gledal Urško. 
Pravili so, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Povodni mož in Urška sta se nato ves cas družila, 



kar je še bolj podžgalo Valjhuna in Crtomirja, ki sta obljubila, da si bosta pridobila Urško. 
Popoldne se je prevesil v vecer. Zaceli so se viteški boji. Ogledat sta se jih prišla tudi Apel in cevl-jar, ki pa je bil spet pameten in razlagal, kako bi se morali vitezi boriti, kakšni bi morali biti njihovi meci. Crtomir in Valjhun svoje obljube nista mogla izpolniti, saj meci niso bili dovolj ostri za resen 
spopad. 

Koncno se je pricel ples. Povodni mož in Urška sta na presenecenje vseh odplesala proti bregu reke. Crtomir in Valjhun nista prenesla, da bi jima nek neznanec prevzel dekle, zato sta jima sle­dila. Ko sta na bregu hotela napasti povodnega moža, je prišel val in vsi so izginili v reki. Ko so to videli še ostali, so iz strahu prenehali plesati in prireditev se je predcasno koncala. 
Jakob Dolhar, 9. a 
POVODNI MOŽ UGRABI URŠKO 

Nekega dne sem se odlocil, da se spet odpravim na breg Ljubljanice in obudim spo-mine. Tam sem ugledal Franceta Prešerna. Tudi on me je zagledal in se mi približal. Pozdravil me je in zacela sva klepetati. Ob njem sem se pocutil nekako nelagodno, še posebej, ko me je povprašal o Urški. 
Povedal sem mu, da se je o Urškini lepoti gov-orilo dalec naokrog. Ker sem menil, da bo najbol­je, ce bom z njim odkrit, sem mu rekel, da sem tudi sam veliko slišal o njej. “Ljudje okoli mene so povzdigovali njeno lepoto v oblake, velikokrat sem slišal tudi zgodbe o njeni bistrosti in zvitosti. Zdela se mi je zanimiva, zato sem se odlocil, da jo obišcem,” sem mu opisal govorice, ki so mi prišle na uho. Poslušal me je z zanimanjem in na koncu vprašal, zakaj sem jo želel spoznati. Hotel je vedeti, ali je bil moj edini razlog res golo zanimanje zan­jo. Tedaj sem ugotovil, cemu taka radovednost. Zavedal sem se, da jo Prešeren še vedno ljubi. In iz izkušenj sem vedel, da zaljubljeni ljudje vcasih pocnejo nerazumne stvari, zato sem svoj pravi ra­zlog za obisk Urške raje zadržal zase in se tako za­varoval pred njegovim morebitnim nerazumevan­jem mojih stališc. Ta so bila zelo preprosta, a hkrati zelo zapletena. Za lažje razumevanje naj se vam predstavim. Sem povodni mož. Star sem 547 let. 
To je seveda zavidljiva starost, ki pa ima svoje pasti. 
Povodni mož pa nisem bil od zacetka. Najprej sem bil navaden clovek, ki se je spremenil v pošast, ceprav sem to že nekako bil, vsaj tako so pravili drugi. In to je tudi razlog, da sem postal to, kar sem. Neka višja sila se je odlocila, da lopovu, morilcu in zlobnežu odvzame clovecnost in ga obsodi na zapor, ki se bo koncal, ko najde še slabšo osebo. Sedaj vam je najbrž že jasno, zakaj sem obiskal Urško. Skratka, v teh letih sem videl in doživel marsikaj. Od dežja, ki spira bolecino, do sonca, ki se sveti na neskoncnem nebu. Videl sem najhujše stvari in redke precudovite cudeže življenja. Veliko sem razmišljal o bistvenih vprašanjih in ugotovil, da sem tako majhen. Da sem kapljica v oceanu, polnem ljudi. Pa vendar, da sem tako mocan, da se me ljudje bojijo. Všec 


mi je ta obcutek. Imeti nadzor, biti glaven najmocnejši. Mogoce je to znak zlobe, vendar mi je vseeno. Ce sem se v kratki vecnosti svojega življenja naucil še cesa, je to, da je vse zaman, da se bo svet unicil z mojo pomocjo ali brez. Toliko let sem opazoval krvave boje, morilske spletke in ljudi, ki se medsebojno unicujejo, da vem, da je ljudem vseeno, zakaj bi bilo potem meni mar. Opazoval sem “dobre” ljudi, ki niso obupali, ki so se trudili izboljšati svet. Zažgali so jih, usmrtili, utišali. V cem je sploh smisel? 
Malo sem se zamislil, Prešeren je to opazil in zato me je hitro spet zamotil. Hotel je slišati, kaj so ljudje govorili o Urškinem znacaju. Moral sem se ugrizniti, da se nisem zasmejal. Ne vem, kaj je mislil s tem. Sam najbolje ve, kakšna je bila. Prevzetna, zvita, hinavska, sebicna … Morda je mislil, da ljudje ne bodo opazili njenih napak, ampak niso slepi. Ceprav se vcasih zdi, da je to le pretvarjanje, znak strahu, ki ga pri njih preziram. Ker mu nisem odgovoril, se je obrnil. Mislil sem, da bo odšel, a se je zadnji hip ustavil in povprašal o ugrabitvi. Zazrl sem se mu v oci. V njih se je zrcalil strah, bolecina, jeza in obžalovanje. Ker mu nisem povedal pravega razloga za ugrabitev, sem mu rekel, da sem jo ugrabil, ker je grešila. Povedal pa sem mu, da je bil moj pr-votni nacrt ugrabitve drugacen. Hotel sem, da bi se zagledala vame in mi sledila v past, vendar mi ni uspelo. “Zato sem se v nedeljo popoldan odpravil na ples na Stari trg,” sem mu povedal. Ker Prešerna na plesu ni bilo, sem se odlocil, da mu ga opišem. Zacel sem pripovedovati. Pove­dal sem mu, da me je najprej le opazovala, ko pa sem to videl, sem pristopil do nje in jo prosil za 
ples, potem sva zacela plesati. In to tako silovito, da so vsi ostrmeli. Godci so nehali igrati, zato sem se razjezil in poklical mogocno naravo. Urška se je ustrašila, a jaz sem jo spodbujal in nato sva plesaje planila v valove Ljubljanice. 
Prešernu so se po licu ulile solze. V njegovih oceh sem videl toliko trpljenja in žalosti, kot še nikoli dos-lej. Prvic se je zgodilo, da ob pogledu na to nisem užival. Ne morem verjeti, kako je lahko en sam clovek, ena sama solza v meni vzbudila prvo “do-bro” custvo po toliko letih. Ne vem, zakaj sem se cutil dolžnega povedati resnico. Povedal sem mu vse. Vprašal me je, kaj dela Urška sedaj in kje je. Tokrat ni bil on tisti, ki je zadrževal solze. S tresocim glasom sem mu povedal, da sem Urško zaprl v 
sobo, kjer naj bi se spremenila, vendar je zbolela. Takrat sem se zavedel, kaj pomeni, da lahko tišina 
ubija. Nisem mu mogel pogledati v oci. Samo stala sva. Obrnil sem se in se predal valovom. Nisem se vec ozrl nazaj ne cez ramo ne v preteklost. Obcutil sem vsa custva sveta. Takrat sem spoznal, zakaj se nekateri trudijo. Ker so ugotovili, da ceprav je svet grozen, so tukaj vedno stvari, za katere se je vredno truditi. In ceprav na svetu vlada sovraštvo, bo nekdo na svetu, vedno cutil pravo ljubezen. Zavedel sem se, da ceprav ne morem rešiti sve­ta, je dovolj, da se nekomu nasmehnem, mu po­
magam in nikoli ne obupam. In mogoce bo nekoc, morda jutri, morda nikoli to spoznalo vse clovešt­vo in takrat bom poplacal za vse, kar sem storil. Do 
tedaj pa bom živel v srcih dobrih ljudi in jim pomagal. In Urška? Njen spomin naj nam bo v poduk. Kajti vedno se lahko odlocimo, ali bomo ho-dili po svetli ali po temni poti. 
Manca Kejžar, 8. b 

CE NA OTOKU BI OSTALA SAMA … 
Ce na otoku bi ostala sama, bi bila izgubljena kot podgana. Vse bilo bi cudno in drugace, velike zveri ne bi bile samo igrace. 
Te bile bi velike zveri, ki lahko ti spijejo vso kri. 
Ne bi imela hrane ne pijace, komaj da bi imela hlace. 
Bila bi cisto sama. Brez družine ali vsake družbe. Ko bi odrasla, ne bi imela službe. 
Hrano bi si našla sama. Imela bi le, kar bi našla, še svoje sence bi se ustraš’la. Pogrešala bi dom in družino, 
prijatelje in domovino. 
Lucija Bacic, 8. b 
ROBINZON 
Sredi nevihte smo bili, 
do konca prestrašeni. A zgodilo se je gorje, 
padli smo v morje. 
Velik šok je bil, a se je umiril, misli zbistril, nas skoraj ubil. 
Na kopno sem priplaval z zadnjimi mocmi, sam v morju sredi noci. Sem se v pesek zgrudil, 
pozneje sem se zbudil. 
Odlocil sem se raziskat ta kraj, 
ki vsekakor ni bil raj. Sledil sem potoku, 
in ugotovil, da sem na otoku. 



Vsi sadeži so kisli, same negativne misli. Od sveta sem odrezan, 
na otok privezan. 
Tam dviga se vulkan 
in tu raste lan. Tam je nekaj dreves, na otoku je torej les. 

Drgac pa sama pešcena obala in nikjer nobenega vala. Morje tiho valovi, gozd pa glasno šumi. 
»Lacen sem,« sem ugotovil, 

si bom ribo ulovil, sem do morja šel in iskal sem kol. 
»Nikjer ni rib,« ugotovim, 
zato se razjezim. 
Ob obali hodim ves razjarjen, ceprav sem zanemarjen. A zagledam nekaj školjk na skali 
in rakov, ki niso mali. 
Nekaj školjk odtrgam in jih lakomno pogoltam. 
Moj želodec pravi: »Še!« A možgani: »Ne!« 

Skušnjavi ne morem se upret, 
zato školjke goltam spet. 
Ko nasiten sem za silo, 
pomislim, da zredil sem se za kilo. 
V senco se odvlecem in kamne v vodo mecem. 
Zatocišce si moram zgraditi, 
moram nevihti uiti. Prve kaplje padajo, 
vse pod sabo mocijo. 

Premocen sem do kože, okrog mene pa luže. Neurje se umiri in sonce se nasmeji. 

Cez nekaj casa pade prvi mrak, 
po obali hodi rak. 
Prve zvezde se zablešcijo, vse živali se umirijo. 
Pogrešal svojo posteljo sem, 
zato odšel sem ven. 
A zagledam nekaj v daljavi, 
bel jambor mali. 
Zacnem plavati in vpiti, ne smem si vode v grlo zliti. Malce pokašljujem, 

a vseeno nadaljujem. 
Pomislim, da je tu je veliko morskih psov, 
a vseeno hocem domov. Ladji se pocasi približujem, v mislih že nacrte kujem. In upehan sem, utrujen, 
a dom vseeno potrebujem. 
In zagledam morskega psa, 
ki velike zobe ima. 
Oci se mu krvolocno svetijo, 
mojo zbranost motijo. 
Valove reže hrbtna plavut, ima pretanjeni cut. 
Spet zavpijem in vodo popijem. 
Dobim odziv, torej sem še živ. 
Potegnejo me na krov in ni mi žal. Ne bom kosilo morskih psov 

in kar je najpomembnejše, prihajam domov. 
Dominik Podlogar, 8. a 
PISMO SESTRICNI NA NIZOZEMSKO 
Kranj, 11. 2. 2016 


Draga sestricna Bojana! 

Dolgo casa je že minilo, odkar sva se nazadnje slišali, kajne? Kako si kaj, kaj delaš in kako je kaj tam gori na Nizozemskem? Tukaj pri nas v Sloveniji ni prevec dobro, saj imamo precej težav s financno krizo in tudi z migranti. 
Kako kaj preživljaš svoje dneve? Jaz jih cisto v redu. In kdaj imate pocitnice? Mi jih imamo ta teden, poleti pa celo dva meseca in 
pol. Zame je to še vedno premalo, 
ampak bolje to kot nic. Med dolgimi poletnimi pocitnicami 
bi te prišla malo obiskat, ampak me 
zanima, ali imam kaj lepega videti pri vas. Ce bi ti prišla k nam v Slovenijo, 
bi lahko odšli marsikam, na primer na Bled k jezeru, v Postojnsko jamo 
ali pa v Koper na morje. 
Seveda me zanima, ali kaj treniraš, saj ko sva se nazadnje slišali, nisi tre­
nirala cisto nic. Jaz, ce morda še ne veš, treniram košarko že dve leti in pol. Na treningih se zelo zabavam s svojimi soigralkami, hkrati pa se tudi 

sprostim in uživam, saj veš, no, jaz in žoga sva kot mož in žena. Sicer pa svojih dni ne preživljam kaj posebej zabavno. Vsak dan samo šola, šola, šola ... Ampak 
moja mami pravi, da mi bo šola kasneje, ko bom starejša, koristila pri delu in seveda znan­
ju, ampak jaz v te njene pravljice ne verjamem kaj prevec. Popoldne grem, kot že receno, vsak dan na treninge, in ko se vrnem, se še malo ucim, ce mi je ostalo kaj domace naloge, jo naredim, drugace pa odidem ven s prijateljicami. No, vidiš, sem ti rekla, da moji dnevi niso nic 
kaj zabavni . 

Upam, da se mi boš cim prej oglasila oziroma mi odgovorila na pismo. 
Lepo te pozdravljam. 
 Tvoja sestricna Tamara 
Tamara Maksimovic, 7. b 
PISMO TETI V MEHIKO 
Kranj, 11. 2. 2016 
Draga teta! 

Kako si? Pozabila sem že, koliko je v tem trenutku pri vas ura, vem pa, da je casovna razlika med Mehiko in Slovenijo kar velika. Morda ravno kaj lepega sanjaš … 
Komaj cakam, da zopet prideš v Slovenijo. Ali si še vedno direktorica? Kako je pa kaj z vre­menom tam pri vas – vem, da imate zelo vroce. Kaj pa hrana? Ali si se že navadila na vso tisto pekoco hrano, od katere ti kar gori v ustih? 
Jaz sem dobro. Pri nas bo kmalu pomlad, zato se dnevi daljšajo, noci pa krajšajo. Sicer pa je pri nas vse kakor po navadi. V šoli imam še kar dobre ocene, ceprav mi mami teži, da se moram vec uciti. Ravno danes sem pri naravoslovju predstavljala svojo celico. Prejšnji teden smo s šolo obiskali šolsko knjižnico. Bilo je kar v redu. 
Po casopisih, televiziji, radiu pa vecinoma ene in iste reci ... Zdaj govorijo predvsem o migrantih in virusu zika. Ali je bolezen, ki jo prenašajo komarji, tudi pri vas že pogosta, saj je v Mehiki zelo vroce? Ravno vceraj naj bi slovenske znanstvenice našle povezavo med dolocenimi bakteri­jami in tem virusom. Pri tem pa je dobra novica ravno to, da bo zaradi te povezave mogoce najti tudi zdravilo. Ali so tudi pri vas porocali o tem? 
V tednu, ki prihaja, imamo pocitnice. Zelo se jih že veselim. Kdaj pa imate vi zimske pocitnice, ce jih imate, seveda, in ali pri vas tudi kaj sneži? Pri nas vsake toliko casa malo pada sneg, vendar kmalu zatem zacne deževati in snega ni vec. Škoda … 
Komaj cakam, da dobim tvoj odgovor. 

Lepo te pozdravlja tvoja necakinja Tamara 
Tamara Caloševic, 7. b 


PISMO STRICU V ŠVICO 
Kranj, 11. 2. 2016 
Živijo, stric! 

Ker se že dolgo nisva videla, sem se odlocila, da ti napišem pismo in ti povem nekaj o Sloveniji, medtem ko si v Švici. 
Pri nas se je zgodilo veliko stvari. Imeli smo na primer velik begunski val, in to kar nekaj casa. Zaradi beguncev so na meji z Madžarsko postavili bodeco žico, zato se je veliko živali ujelo vanjo, pa tudi domacini so se zelo pritoževali nad njo. Tudi vreme ni bilo prav prijetno, saj smo imeli zelo malo snega in bilo je zelo toplo za ta letni cas.  Res pogrešam sneg. 
Pišem pa ti pa tudi zato, ker me zelo zanima, kakšno je življenje v Švici. Prosim, napiši mi vse, o tem, kaj pocneš.  
Upam, da se kmalu kaj vidiva. Tvoja necakinja Kaja 
Kaja Teran, 7. b 
PISMO BRATRANCU V AVSTRALIJO 
Kranj, 11. 2. 2016 

Živijo in pozdrav v Melbourn in v vaše tople kraje! 


Tukaj v Sloveniji ni ravno toplo. Je mesec februar. V Kranju je kar lepih trideset centimetrov snega. Ce želiš, ti ga pošljem eno škatlo, a bojim se, da bi se stopil do tvojega doma. 
Res ti malce zavidam, ker živiš v tako toplih krajih. Zdaj bi bil z veseljem s tabo na kakšni plaži ali pa bi si s tabo ogledal ka­kšno naravno znacilnost Avstralije, npr. Ayers Rock. Ob vseh lepotah v Avstraliji pa je veliko lepega tudi v Sloveniji, npr. Pos­tojnska jama, kjer je samica cloveške ribice pred kratkim izleg-
la jajceca (ta dogodek je res nekaj prav posebnega, ker ni ravno pogost). 
Dragi bratranec, res ne vem, kako to, da nimaš želje priti v Slovenijo, v deželo, kjer si se rodil. Opravicujem se ti, ce te silim v nekaj. Ne imej takega obcutka. Rad bi le, da se enkrat v živo srecava.  
Uživaj v toplem podnebju in kmalu mi kaj piši. 
Tvoj bratranec Stefan 
Stefan Miladic, 7. b 



Biopesmi o Tomu in Poly Sawyer 
Ucenci 6.c-razreda so se preizkusili v pisanju bio pesmi. To so pesmi, ki opisujejo neko osebo v enajstih vrsticah. 
Tom – 
navihan, iznajdljiv, prebrisan in zgovoren, Sidov polbrat in necak tete Polly, ki ima rad potepanje, plavanje in Becky Thacher, ki se pocuti razigrano, zadovoljno in brezskrbno, ki potrebuje pustolovšcine, prijatelje in ljubezen, ki se boji Indijanca Joeja, pokopališca ter izdaje, ki povzroca skrbi, težave, ki si želi bogastva, slave in obcudovanja, ki živi pri teti Polly v mestu St. Petersburg – Sawyer. 

Pia Usenik, 6. c 
Tom – 
pogumen, iznajdljiv, nagajiv, vesel, necak tete Polly, ki ima rad morske roparje, prijatelje in Becky, ki se pocuti zaljubljeno, veselo in ga je vcasih strah, ki potrebuje znanje Svetega pisma, zaupanje tete Polly in manj tecnega brata, ki se boji Indijanca Joeja, kazni ter posmeha, ki povzroca težave, skrbi, vrtoglavice, ki si želi poroke, srecnega življenja in zadovoljstva, ki živi v mestu St. Petersburg – Sawyer. 
Andrej Stojanoski, 6. c Polly – 
zaskrbljena, dobra, delavna, Tomova teta, 
ki ima rada Toma, Sida, Hucka, ki se pocuti zaskrbljeno, zastrašeno, odgovorno, ki potrebuje mir, dobre novice in red, ki se boji, da se bo kaj zgodilo Tomu, ki daje obcutek, da jo morajo spoštovati, ubogati in posnemati, ki želi, da bi Tom hodil v šolo, ki živi v lepi hiši v bližini reke Mississippi – 

Sawyer. 
Aulona Ahmetaj, 6. c 
KAKO NASTANE MAVRICA 
Mnogi ljudje so se spraševali, kako nastane mavrica – ta prelepi pisani trak na nebu. Vcasih so 
o tem vprašanju razpravljali in ugibali najvecji filozofi na svetu. A kmalu so ljudje sami ugotovili resnico o mavrici, ki prinaša sreco in veselje med ljudi. Ko se mavrica pojavi, se vsi ozremo v 
nebo ter se nasmehnemo. 
Nekega dne je kmecka mati peljala svojega prvorojenca na sejem. Bil je lep otrok in vsi so ga v mestu obcudovali. A otrok se še nikoli ni nasmehnil. Mati ga je odpeljala do žonglerja, ki se je igral s sedmimi žogicami razlicnih barv. Otroku je bil žongler izredno všec, zato se mu je nas­mehnil. To je bil njegov prvi nasmešek. Cez nebo se je nenadoma zarisal lok s sedmimi barva-mi. Ker se je otrok nasmehnil, se je sonce prav tako nasmejalo, oblaki pa so zajokali od srece. Šele sedaj so vsi opazili, da se je na nebu pojavilo sedem takih barv, kot so bile žogice, ki jih je imel v roki žongler. A njega ni nihce vec videl. 
Tako je nastala mavrica, ki ljudi spominja na pomembne stvari v življenju. Da, mavrica res pri­naša sreco. In kadar se sonce nasmeje, oblaki pa jocejo od srece, lahko vsak od nas pogleda v nebo in vidi mavrico. 
Janina Franko Plestenjak, 7. a 

BRODOLOM 
Jasna noc je obetala soncen in miren dan, kar za poletje ni bilo nic cudnega. Nasmehnila sem se in po palubi odšla proti svoji kabini. Na potovanje sem odšla pred kakšnim tednom, toda na moje razocaranje bomo že cez nekaj dni dospeli na cilj. 
Ko sem legla v posteljo, mi nekaj ni dalo miru – kot da se bo zgodilo nekaj slabega, takoj ko bom zaprla oci. Po približno enournem premetavanju sem koncno zaspala, vendar moj spanec ni trajal dolgo. Kmalu sem z glavo trešcila v steno kabine. Pomela sem si oci in vstala iz postelje, da bi v ogledalu pogledala, kako veliko buško sem si prislužila. Ko sem stala pred ogledalom in iskala luc, se je ladja sunkovito nagnila, da sem komaj obdržala ravnotežje. Hitro sem nase navlekla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke, in stekla na palubo. Kapitan je nekaj krical, vendar ga je glasno zavijanje vetra preglasilo. Ko sem videla, da odvezujejo rešilni coln, sem jim takoj priskocila na pomoc. V takšnem neurju je bilo na videz lahko opravilo precej težje. Prijatelj mi je spotoma pojasnil, da bomo odveslali do otoka, ki je ležal le kakšnih 100 metrov stran. Prikimala sem in potisnila coln v vodo. Vsi smo poskakali vanj in pocakali, da se nam je pridružil še kapi-tan, nato pa odveslali proti otocku, ki je za nas predstavljal rešilno bilko. Bili smo komajda na pol poti, ko se je nad nas zgrnil val, približno dvakrat vecji od colna. Komaj sem zakricala, pa mi je glavo že zalila voda. Otepala sem okoli sebe in hlastala za zrakom, vendar sem zajela le vodo. Iz colna me je odpihnilo kakor puncko iz cunj. Še zadnjic sem poskusila priti do zraka, nato pa me je zagrnila tema. 
Katarina Polšak, 8. a 
MOJE ŽIVLJENJE NA OTOKU 
Odkar se je potopila ladja, je minilo dva dni. Vceraj sem z gumijastim colnom priveslal na ta otok sredi Pacifika. Ne vem, kako velik je, saj iz njega štrli visok hrib. V colnu imam nekaj zalog hrane, vendar moram biti varcen. 
Zjutraj me je zbudil dež. Ugotovil sem, da je coln preluknjan; verjetno je nasedel na kakšno ska-lo, pa ga vceraj nisem potegnil iz vode in pregledal. Zdaj pišem dnevnik v šotoru, ki sem ga ses­tavil iz platna, ki je bil v colnu. Za kosilo bo verjetno golaž, popoldne pa bom iz kamnov sestavil velik napis »NA POMOC«. 
CEZ DVA TEDNA 
Še vedno dežuje. Z zalogami sem skoraj že pri koncu, potem bom moral nabirati sadeže. Odkar sem tukaj, še nisem videl nobene ladje ali letala. Upam, da me bodo kmalu našli. 
TRIJE TEDNI PO POTOPU LADJE 
Danes sem našel zavetje v votlini v hribu, saj se mi je platno strgalo. Koncno je nehalo deževati, vendar je tukaj vseeno dolgcas. Nikogar ni. Tudi nobenih živali nisem videl razen ptic. Moral se bom s cim zamotiti. 
ŠTIRJE MESECI PO POTOPU LADJE Zaloge hrane so pošle. Zdaj nabiram kokose in banane. Za silo bo. Danes sem tudi prvic splezal na hrib. Otok je dolg in širok kakšen kilometer. Kamorkoli pogledam, samo morje. Nobenih otokov ali ladij. Res pogrešam svojo družino in prijatelje. 
POL LETA PO BRODOLOMU Spomnil sem se, da mora biti nekje v colnu zemljevid. Ko sem ga iskal, sem našel tudi majh-
no sekiro. Zemljevid kaže, da je sto kilometrov stran vecji otok. Mogoce je poseljen. Iz podrtih 
dreves bi si lahko zgradil splav in odveslal tja. 
CEZ DVA TEDNA 
Les sem nasekal, vendar ne vem, s cim naj ga povežem.
 NASLEDNJI DAN Že vem, uporabil bom palmine liste in veje. 
CEZ EN TEDEN Tako, splav je koncan. S sabo vzamem še nekaj sadja in vesla. 

NASLEDNJI DAN Zgodaj zjutraj sem se odpravil na pot. Morje je zaenkrat mirno in upam, da bo tako tudi ostalo. 
ZVECER Nevihta se bliža. Najbolje, da se kar privežem na splav. 
ZJUTRAJ Vihar je bil zelo mocan in valovi zelo visoki. Na sreco sem se zbudil na splavu, a sem izgubil obe vesli. Zdaj ne bom nikoli dosegel otoka. 
ENO LETO PO BRODOLOMU Prvic po enem letu spet vidim ladjo. Maham, vpijem, pa nic. 
CEZ DVA DNI Rešen sem! Našla me je ladja, ki je iskala mojo potopljeno ladjo. 
CEZ EN MESEC V BOLNICI Na ladji sem bil edini preživeli, zato mi je skupina delavcev iz ladijske tovarne postavila nekaj vprašanj, da bodo vedeli, zakaj se je ladja potopila. Upam, da bom lahko kmalu šel domov. 
Maks Jovanovic, 8. b 
NEVIHTI 
O, nevihta, strašna si, ko grmiš, 
nikoli nisem vedel, da tako se jeziš. 
Ko pogledam v oblake, takoj stran zbežim, 
domov pridem moker, 
od jeze se ucim. 
Igor Radoševic, 9. a 

NEVIHTI Tako grozna in velicastna, 
hrupna in na videz pocasna, 
vendar tako lepa in nadnaravna, kdaj tudi na videz zabavna. 
Grom in strele vidimo vedno, 
ce trci v koga, je to zares bedno, od dalec zdi se vsem prelepa, od blizu boji se je Marjeta. 
Velikokrat se pojavi 

in s strelami grozne stvari napravi. Eleonora Spasovska, 9. b 
Dramilo 
Vse je mogoce. Ce verjameš, ce išceš svoj smisel, ce najdeš sreco, življenje. 
Ce ne verjameš, 
ne najdeš, pozabiš na sanje, 
brž pricni svoje iskanje! 
Brez volje, iskanja 
pozabiš življenje, išceš sreco, ki pri drugih dih jemlje. 
ZATOREJ: Ne bodi zaspan, išci sreco, življenje vsak dan! Si drugacen, svoj vsak, zato ne želi si biti popolnoma drugim enak. 
Katarina Polšak, 8. a 


Prava pesem se piše sama, prava pesem se bere sama, prava pesem je kakor mama, od življenja samega dana, z rano in rožo zaznamovana in ena sama. 
Tone Pavcek 
VESELI LJUDJE NAVIHANI DAN 
Veseli ljudje se zabavajo, se veselijo, se smejijo, se hihitajo in bahajo. 
Veseli ljudje veselo spijo, veselo sanjajo. 
Resnost to ni zanje!         Hana Radoncic, 3. a 
VESELI LJUDJE Veseli ljudje brcajo žogo in veseli delajo nalogo. Nace Kobal je zvezdnik po svoje in nic ne bo delal po tvoje. 
On je vesel v vsakem primeru, ce ga užališ, se smeje na glas, lahko ti pa rece: »Prav imaš.« 
Nace Kobal, 3. a 

Veseli ljudje se samo veselijo. 
Resne ljudi 
kar pri miru pustijo. 
Laura Robida 
vedno je sladka 
in izgublja svoja copatka.  
Po robidah diši in se smeji. 
Resnim ljudem pokaže jezik v pozdrav in jim rece: »Cav, cav!« 

Resni ljudje 
pa ji hrbet obrnejo in imajo zelo resni sestan’k. 
A Laurica zvita jim oslicka pokaže 
in spet se na ta dan 
grozno zlaže. 
Laura Robida, 3. a 
MOJ DEŽEVNI DAN 
Ko je dež, je vse mokro. Ko je dež, so velike luže. Ko je dež, imam škornje. Ko je dež, imam dežnik. 
Ko je dež, se zabavam s prijatelji. Ko je dež, rad gledam filme. Ko je dež, ne morem ven. 
Ali Šupuk, 3. b 

PESMI O POMLADI 
Pomlad je cudovita. Cudovita in krasna. Otroci so nabrali rože in jih mamici dali. 

Pticki so peli, 
peli našim staršem, zelo so bili veseli, 
ker so jim pticki peli. 
Srcki letijo iz dneva dan. To se zgodi, 

ker nas naši starši nikoli ne nehajo imeti radi. 
Andela Gakovic, 3. b 
Pridi, pridi mi pomlad, 
prinesi sonce in veselje, v družine radost in hrepenenje. 
Prebudi naravo, 
naj pticki pojejo, 
metulji letajo, drevesa brstijo 

in rože cvetijo. 
Nik Ribnikar, 3. b 

Lepa pomlad je prišla v našo deželo. Z marjeticami pobelila travnik poln igre in veselja. 
Ali Šupuk, 3. b Na vejah pticki pojejo, tralala, rožice se prebujajo, tralala, 
polhi se prebujajo, tralala. 
Otroci že tekajo, tralala, skacejo po zeleni travi, tralala, 

lastovke prihajajo nazaj k nam, tralala, tralala. 
Peter Skinder Savic, 3. b 

Pomlad je prišla 
vsa zelena in polna rož. 
Zunaj otroci so rože nabrali in jih mamici podali. 
Vijolice, marjetice in ivanjšcice 
vse so našli, 
le zvoncka nagajivcka 
nikjer niso našli. 
Iskali so ga cel dopoldan. Naposled so ga le našli in ga mamici dali. 


Lana Mitrašinovic, 3. b 
Bila je lepa pomlad. 
Z lepimi rožami in lepimi cvetocimi jablanami. Jure z žogo se je igral, 
hudo padel 
in doma v postelji preležal celo pomlad. 
Maj Novak, 3. b 
MAREC 
Marec je lep, topel in vesel mesec. 
Marec je prvi pomladni mesec. Marca prvic sonce toplo posije, takrat rožice zacvetijo. 
Trava postane zelena 
in otroci se veselijo. 
Marec je praznicni mesec za mame, ocete, tete in strice. 
Hana Radoncic, 3. a 
APRIL 
April bo kmalu tu. Zvoncki bodo odcveteli, a sonce bo tu, tako cudovito. Dan bo daljši in noc krajša. 
Ptice bodo prišle 
v naše kraje. 
Medvedi se bodo zbudili iz svojega dremeža, ker jim bodo pticki žvrgoleli. 
Jana Kljajevic, 3. b 

RIME na svoja imena 
Marina malina je rada fina. 
Gašper hitro se zbudi, da šole ne zamudi. 
Tijana se po potki sprehaja 
in Manci nagaja. 
Ema razgraja, ker ji Zoja nagaja. 
Anes Eneju žogo poda, da ta zadane gola dva. 
Leunit je vesel, 
ker je v šolo prišel. 
Julija je danes zgodaj vstala, zvecer pa bo hitro zaspala. 
BANKA V NEDELJO VRTEC V NEDELJO 
Banka v nedeljo Banka v nedeljo 
z vsemi pisarnami pociva. Privošci si sladoled in ga da v kornet. 
Taja Ruparcic, 6. c 
POŠTA V NEDELJO 
V nedeljo je pošta ena sama tišina. Po napornem tednu 
se preseda in lega k pocitku. 
Skuha si kavo, 
si spece pecivo 
in ne pozabi 
peljati prijateljice v trgovino ali pa 
kar na kosilo. 
Cel dan uživa, 

vice sestavlja, 
da jih bo ob novem tednu raznesla med poštarje in pisma.
 Da pa ne bo pomote, pošta je cisto resna gospa, 
ki za resne obraze poskrbeti zna. 
Zanje  pripravi posebne novice, pa tudi ce so le stare cencarice. 
Ob koncu dneva že nestrpno caka naslednji dan, ko bo zopet prica, raznašanju pošte na vse konce sveta. 
Selena Podgoršek, 6. c Kaj dogaja se v vrtcu v nedeljo, 
za zaprtimi vrati? To vedo samo vile 
in drobceni škrati. 
Na nedeljo vse igrace z omar in polic oživijo 
in se nato veselo po sobah podijo. 
Ko je na vrsti 
obilno kosilo, 
vse igrace 
totalno ponorijo. 
Najprej cakajo v dolgi vrsti, 
da kosilo dobijo, 
še sreca, 
saj se medtem vsaj malo umirijo. 
Ko pa odbije ura polnoci, se v vrtcu ugasnejo vse luci. Igrace odidejo spat, saj morajo naslednje jutro zgodaj vstat. 
Ponedeljek je cisto obicajen vrtcevski dan, prav po otroško razigran. Ko otroci zjutraj v vrtec prihitijo, se brž k igracam zapodijo. 
Pia Usenik, 6. c 
LUMP 
Zjutraj po vasi novica odmeva, dobili so novega soseda. 
Vsi se veselijo, 
se govorov za krst ucijo 
Mame pecejo pogace, ocetje izbirajo najboljše kravate, babice odeje šivajo, gospe pa po opravkih šibajo. 
Hitro decek je odrašcal, brcal žogo, se lovil. 
Cela vas je vzdihovala, 
kakšen soncek je to bil. 
Ta mali barabin, 
bil je tudi nagajiv. Vse macke je splašil, 
sosedu okna vsa razbil. 
Toda niso se prevec jezili, sosedi na ta malega, naj uganja le norcije, saj se potem vsaj spocije. 
Janina Franko Plestenjak, 7. a 
VAMPIRSKA PESEM 
Sem vampircek mlad, 
ki zabavam se noro rad. 
Ponedeljki so zelo zabavni, 
takrat se kopam v rdeci savni. 
Torkov dan je razigran, 
vse do ust nasmejan. 
Srede niso dolgocasne, 
te so še posebej krasne. 
V cetrtek delati mi ni, 
kaj šele zabavati. 
Petek je prav poseben dan, takrat se še posebej posladkam. 
Najraje pa imam sobote, ker privošcim si krvave kompote. 
Nedelje niso prav nic puste, 
saj takrat mislim na divje hruste. 
Vampirji vsak mesec priredimo ples, ki ga imenujemo Krvoses. 
Tam se pleše, kri sesa, 
raja do polnoci in divja. 
Pia Usenik, 6. c 
HAIKUJI 
Tabla zelena, kakor travnik brez lepih, 
prelepih cvetic. 

Copatek zlat moj. 
Na nogo nataknem ga 
in zapleševa. 
Zvezdni utrinek, je cez polje pomladi, caroben nebesni dar  – radostnih oci. zaželi si kaj. 
V mrzlem jutru 
Snežinka leti letijo crne vrane. 
in se v zraku vrti, Tiho in same. na roki stopi. 
Nebo zastrto, 
prekrito z oblaki, 
Jutranja kava opojna in dišeca, 
mamo predrami. 
Ljubezen je kot 
najlepši vonj pomladi, imamo se radi. 
Rože cvetijo, v vseh barvah žarijo, 
naš vrt krasijo. 
Cvetlice cveto, pticki veselo pojo. Cudovit je dan! 
Sonce je zunaj, otroci se igrajo. Radost in sreca. 
Zunaj dežuje. Kaplje spolze po šipi. Dežne kapljice. 
Dekle veselo. Solza spolzi po licu. 
Solza radosti. 
Dekle otožno. Solza spolzi po licu. Solza žalosti. 



LETNI CASI 
Bele snežinke 
tiho padajo na tla – zima je prišla. 
Cvetlice cveto, pticki veselo pojo – pomlad je že tu. Soncek nas greje, 
modro morje pa hladi – 
poletje žari. 
Veter je zavel, 
deželo v listje odel – jesenski je cas. 
Pia Usenik, 6. c 
LJUBEZENSKA PESEM  

Tvoje oci, 
tvoj smeh, 
tvoje srce je moje ime. 
Tvoja ljubezen 
je moja iskrena sreca. 

Ko pogledam te v oci, v mojem srcu iskrica zažari.   
Tara Vehar, 7. b 
LJUBEZEN 
Ljubezen je samo ljubezen, 
samo za tiste, ki imajo eno veliko bolezen. 
Ne da se je pozdravit 
in tudi odpravit. 
Ljubezen pomeni, da imaš nekoga rad, 
on ti je kot en velik zaklad. 
Vedno ga imaš ob sebi, izgubil ga nikoli ne bi. 
Kaja Teran, 7. b 
STRTO SRCE 
Vem, da nisi 
vec v mojem srcu,                                         vem, da ti nisem všec, 
ampak ti boš zmeraj v meni, in v moji duši. 
Strl si mi srce in zato boš še vse poplacal, 
vrnil mi dušo mojo in odkorakal. 
Tamara Maksimovic, 7. b 
CVET V MAJU 
Kaj je to ljubezen ?    Bolecina ali sreca? 
Ko te vidim, mi srce zaigra, 

ko te ni, 
me srce zaboli. 
Sem kot roža, ki cveti v maju. Obcutila sem ta tvoj pogled, 
in v šoli jutranji nasmeh. 
Kako lepo je obcutiti, da nekomu si všec. Vidim in cutim to ljubezen, kot roža v maju cutim to ljubezen. 
Odlocila sem se, da jutri mu povem, jutri se izpovem njemu in celemu svetu, da rada ga imam in všec mi je kot roža, ki cveti. 
Zopet jutro, zopet pogled ter nasmeh. 
Sedaj mu povem. 
A le trenutek pred tem, bolecina, slabost in žalost. 
Z njo sedi in njej se smeji, 
le njo gleda, nic vec me ne pogleda. Tako mocno boli me, da na ves glas zakricala bi in zbežala. 
Moj cvet v maju je cvetel le za naju. Zdaj bolecine ni vec cvetov pa bo še vec! Sajra Keric, 7. b 

KAKO NAJ TI POVEM? 
Kako naj ji povem? Jaz imam velik problem in ti ga sedaj povem. 
Ful si faca, ti moj Nejc, 
da pišeš vsak dan pisma mi in vsako lepše se mi zdi. 
Pišeš, da z mano hodil bi, 

ampak kako, ko mi Petra teži, vsak dan mi o tebi govori, jaz pa ignoriram te, kot da te ni. 
Ampak jaz te nocem prizadeti, 

prosim, poskušaj me razumeti. 
Kako naj naredim, da je ne prizadenem? Kako naj kljub ljubezni prijateljica ostanem? 
Naj ji povem? Naj ji priznam? Naj vse iz sebe izpustim? Ali potem tebe in njo izgubim? 

Ana Boškovic, 7. a 
NISVA SI USOJENA 

Imela sem fanta, ki sem ga ljubila. Hocem resnicno, da bi ga pozabila. 
Moje srce po njem 
še vedno hrepeni, 
a moje misli in možgani drugace pravijo mi. 
Spominjam se trenutkov, 
ki skupaj sva jih preživela, 
vendar boli me, ko pomislim, 
kako na koncu sem trpela. 
Ko videla sem te v objemu in s poljubi druge, vedela sem, da moje bolecine so tvoje le zasluge. 

Zdaj vedi, da koncala sva, 
saj nisva si usojena. Ti mene nikoli vreden nisi bil, 
saj si kot sonce, ki oblak ga je prikril. Ana Frantar, 7. a 


ŠOLA 
Zakaj ucenje, knjige, šolske mize? Zakaj sedenje, šola, snov, ucenje? Groza, to res obvezno je življenje? Vseeno: res tako ogromno krize? Tako vecina mladih misli – grozno, toda saj jim ni tako zelo slabo! 
Prošnje te zavpite nekam v nebo, 
prišle so k nam veliko že prepozno. Veselje do ucenja je izgin’lo, njegovo igre so zasedle mesto, 
kdaj tako se mišljenje bo ukin’lo? Zelo pomembno znanja je kraljestvo, 
drugace se življenje bo prekin’lo, tvoj dom postal žalostno bo obcestvo. 

Katarina Polšak, 7. b 



Edina cloveška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztra­jnost, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. 
Charles Dickens 
TO NI ŠPORT, KJER SE CEZ NOC ODLOCIŠ, DA BOŠ NASLEDNJI DAN SKOCIL 
Danes vam predstavljamo dva izvrstna slovenska skakalca, ki ju caka še veliko izzivov, uspe­hov in tudi treningov. 
Domen Prevc je mlajši brat Petra Prevca, a za njim je izvrstna sezona in v njem ima Slovenija novega velikega aduta. V letošnji sezoni se lahko pohvali z drugim mestom na Svetovnem mladinskem prvenstvu, v svetovnem pokalu je prispeval k ekipnemu drugemu mestu, kot drugi je skupaj z bratom Petrom prvic stopil na zmagovalne stopnicke. 
Žiga Jelar se na pogled v nicemer ne razlikuje od svojih vrstnikov. Letos zakljucuje Gimnazi­jo Franceta Prešerna. Toda Žiga je eden tistih, o katerem bomo v prihodnosti še slišali. Je smucarski skakalec, ki je osvojil 3. mesto na državnem prvenstvu in prvic nastopil tudi v svetovnem pokalu. 

Kje in kdaj si zacel s prvimi smucarskimi skoki in kdaj si zacel resno trenirati? 
DOMEN: Skoke sem zacel trenirati leta 2005 in s tem sem opravil tudi svoje prve skoke. ŽIGA: S skoki sem se zacel ukvarjati pri približno štirih letih. Bilo je doma za hišo, kjer smo imeli malo vecjo strmino, kjer sem sam naredil skakalnice. V klub sem se vpisal pri petih letih, od takrat dalje pa redno treniram smucarske skoke. Na leto naredim približno 2000 skokov. 
Kakšni so obcutki, ko stojiš na zmagovalnem odru oz. na stopnickah? 
DOMEN: Zelo sem vesel in zadovoljen. ŽIGA: Obcutki so dobri, kajti takrat veš, da si na pravi poti. Gre za neko nagrado, za kar si trdo delal in se odrekel marsicemu. 
Kako usklajuješ treninge in tekme s šolskimi obveznostmi? 
DOMEN: Po šoli grem na trening, potem se ucim za šolo. Treba je sproti delati, drugace ne gre. 
ŽIGA: Gre predvsem za to, da vsak športnik 
mora znati razporediti obveznosti. Potreben je nek urnik oz. nacrt, da si cas zelo dobro raz­porediš, kajti ob takem tempu je vsaka minuta pomembna. 
Najvec casa posvecaš skokom. S cim se še ukvarjaš, ce ti cas seveda dopušca? 
DOMEN: Rad se ukvarjam z razlicnimi stvarmi, a menim, da niso nic drugacne od tistih stvari, 
s katerimi se ukvarjajo moji vrstniki. 
ŽIGA: Sem adrenalinski tip cloveka in zato se v prostem casu rad usedem na motor za mo-tokros. Zelo rad pa igram tudi nogomet. 
Kaj pa zabava, prosti cas? 
DOMEN: Med šolskim letom nimam nic prostega casa, mogoce le za vikende. Takrat pa sem 
takšen kot vecina mojih vrstnikov. ŽIGA: Preko sezone je casa zelo malo, še za prijatelje ga je vcasih težko najti. Prosti cas tako najraje izkoristim za tiste stvari, kjer uživam in se lahko tudi sprostim. Že trinajst let igram har­moniko in sem uspešno zakljucil tudi nižjo glasbeno šolo. 
Katere krožke si obiskoval v osnovni šoli? 
DOMEN: Dramski krožek, športni krožek, lesni 
krožek, bralni krožek. ŽIGA: Ja, kar nekaj jih je bilo, igral sem nogomet, pa košarko, obiskoval miselni kro­žek. 
Za uspeh je potrebno poleg trdega dela še marsikaj. Kaj je še potrebno, da si uspešen? 
DOMEN: Veliko truda, zavzeto delo in pre­danost. 


ŽIGA: Potrebna je disciplina in red. Biti moraš pri stvari, ko se spušcaš v nekaj, za kar bi rad pridobil uspešen rezultat. Na prvo mesto pa vedno postavljam osebnostno rast. Moram biti pošten, strpen in nuditi pomoc tistim, ki jo potrebujejo. 
Kako so te vzgajali starši in katere temeljne vrednote so ti vcepili? 
DOMEN: Starši so mi govorili, da brez dela in vztrajnosti ne prideš nikamor in moraš trdo delati, 
da kaj dosežeš. ŽIGA: Starši so se pri vzgoji zelo trudili. Vzgojili so me tako, da na prvo mesto postavljam dobre, preproste in poštene odnose z ljudmi. Uspešnost ni bila nujna, temvec le nagrada za te vred-note. 

Katere stavke si najveckrat poslušal od svojih staršev? 
DOMEN: Velelne stavke, ker po navadi v prvo ni nic zaleglo oz. nisem nic slišal, zato sta mi morala veckrat kaj ponoviti, a scasoma sem 
se navadil delovnih navad. 
ŽIGA: Starši so mi pogosto rekli: »Vse se bo povrnilo na dolgi rok!« Dolgo casa tega stavka nisem razumel, sedaj pa vem, ce clovek trdo 
dela, se mu enkrat tudi obrestuje. 
Zanima nas še marsikaj. Ali med letom slišiš gledalce? Kako pa je s tremo na vrhu zaletišca tik pred skokom? 
DOMEN: Ne nikoli ne slišim gledalcev, saj sem takrat v svojem svetu in se osredotocam na 
skok. 
ŽIGA: Ne med letom ne slišim nicesar, samo šumenje zraka. Gledalce dobro slišim šele, ko se dokoncno ustavim in odpnem smuci. Na vrhu zaletišca ne gre toliko za tremo, kot adrenalin, ki me navdaja. Vsak skakalec takrat želi prikazati najboljši skok, ki ga zna in je zato skoncentriran samo na to. Seveda pa smo najbolj 
veseli dobrih skokov, ki pridejo takrat, ko ne gre vse po nacrtih. 
Kakšna je prehrana smucarskega skakalca? 
DOMEN: Pojem malo manj sladkarij kot ostali vrstniki, drugace pa jem skoraj vse. ŽIGA: Skakalec mora sam paziti na težo, ki je idealna za njegovo telesno višino. Sam jem vse, izogibam se velikim kolicinam ocvrtih jedi ter sladkarijam. 
In kdaj si nazadnje naredil sneženega moža? 
DOMEN: Letos pozimi. ŽIGA: Letos pozimi na tekmi celinskega pokala, ko sem cakal, ali bo tekma ali ne. Ko pa sem bil še v osnovni šoli, pa sem namesto sneženega moža delal skakalnice. 
Letos si se prvic povzpel po letalnici. Kakšni so bili obcutki, ko si se spustil po velikanki? 
ŽIGA: Predvsem je bilo takrat v meni zelo veliko adrenalina. Moram pa priznati, da je bil prisoten tudi strah. To namrec ni šport, ko se cez noc odlociš in greš na skakalni-co. Težko pa je opisati vse tiste obcutke, ko sem doskocil. 
Koliko je tvoj osebni rekord? 
DOMEN: 148 metrov. ŽIGA: 214 m, toliko sem skocil v Planici. 

Kaj boš pocel sedaj, ko ste zakljucili s treningi? 
ŽIGA: Na prvem mestu bo šola, ki sem jo v zimskem casu bolj malo obiskal. Dela bo dovolj. 
Kako bi opisal svoj odnos z bratoma Cenetom in Petrom? 
DOMEN: Z obema se zelo dobro razumem, nikoli nismo imeli nobenih težav. Mislim le, da je imeti uspešnega starejšega brata vcasih težko, saj marsikdo pricakuje, da bom tudi jaz tako 
dober kot on. 
Kaj bi povedal za konec našim osnovnošolcem? 
DOMEN: Naj uživajo v vsem, kar pocnejo, vse naj jemljejo pozitivno ter gledajo z optimizmom 
v prihodnost. 
ŽIGA: Svetoval bi jim, naj se vsakega dela lotijo resno, predvsem pa, da uživajo v tem, kar pocnejo in verjamejo vase. Vcasih vse ne bo šlo po nacrtih, a vseeno, ce se trudiš, pride tudi rezultat tega dela. To velja tako za šolsko delo kot v športu. Prosti cas izkoristite v naravi, ne samo za igrice na racunalniku. 
Intervju so pripravili ucenci novinarskega krožka. 
NAŠE SOŠOLKE IN SOŠOLCI SKOZI 
OCI DRUGIH 
Eleonora Spasovska je stara 14 let, rojstni dan ima 11. februarja. Prijatelji in bližnji jo klicemo kar Eli. Živi v Kranju, skupaj z mamo in ocetom. Je edinka. Hodi v Osnovno šolo Matije Copa Kranj, do katere ima peš pet minut hoje. Ele­onora je visoka 166 centimetrov, težka pa 53 kilogramov. Ima okrogel obraz z jamico v bradi in luknjicami v licnicah. Njene oci so ze­lene barve. Velikokrat jih poudari z maskaro in 
podobnimi licili. Je zelo svetle polti, ima dolge, rjave, skodrane lase. Njena oblika lasišca pa je ravna, kar se opazi, saj ima vecinoma casa lase spete v figo ali cop. Za posebne priložno­sti si naredi frizuro. Njene ustnice so majhne in prekrijejo razmak med zobmi. A kljub temu ima Eli zelo lep nasmeh in se pogosto smeji. 
V prostem casu obiskuje fitness King, kjer vzdržuje telesno kondicijo. Tja se štirikrat na teden odpravi s prijateljicama Lavro in Manco. Zelo rada se druži tudi z ostalimi prijatelji in si ob vikendih vzame cas zanje. Poleti se najveckrat družijo na igrišcih ali pred blokom, pozimi pa cas preživljajo ob caju ali kavi. Pogosto pa gre-do tudi na sprehod. 
Kljub temu da obiskuje fitness, je njena preh­rana popolnoma normalna in ne vsebuje no-
benih diet. Na dan ima približno 7 obrokov. Najraje je doma narejeno lazanjo, ki jo pripravi njena mama. Zelo rada prigrizne cips s pa-priko, ki je skoraj vedno prisoten v njeni om-
ari. Njena najljubša pijaca pa je voda. Sicer ni izbircna, vendar ne mara zelenjavnih juh in grenkih brezalkoholnih pijac. 
Poleti Eleonora najraje oblece kratke hlace in majice z naramnicami, obuje pa balerin­ke. Rada nosi razlicne barvne kombinacije, vendar pazi, da ni oblecena prevec pisano. Zelo redko obuje natikace, saj se v njih pocuti neprijetno. V hladnejših mesecih najpogosteje nosi puloverje in kavbojke in oblece debelejši plašc. Svoj videz pa rada popestri s šali in z nakitom. Redno sledi trendom in rada naku­puje moderna oblacila. Za posebne priložnosti si najveckrat izbere oprijeto obleko in cevlje s polno peto. Doma pa je pogosto v trenirki in majici. 
Eleonora je zelo pri­jazno in veselo dekle. 
Rada ponudi pomoc 
vsakomur, ki jo po­trebuje in s tem ko širi svojo dobro voljo, poskrbi, da se vsak v njeni bližini pocuti prijet-no. Je oseba, ki ji lahko 
zaupaš, saj vse skriv­
nosti in druga mnenja zadrži zase. Je tudi zelo 
vztrajna, saj v šoli kl-jub nekaterim slabšim 
ocenam vztraja in doseže željen koncni 
uspeh. Prav tako se 
njena vztrajnost kaže 
tudi v tem, da stvari vedno dela sama, 

cetudi ji ne uspe in le redko prosi za pomoc. Eleonora je zelo socut-no dekle. Hitro je prizadeta in žalostna, ce se nekomu zgodi krivica oz. kaj neprijetnega. Ima veliko dobrih in tudi nekaj slabih lastnosti. Ena 
izmed slabih je ta, da zelo hitro zameri tistemu, ki jo razocara. Vcasih se ne pusti preprica-ti. Prav tako Eleonora zelo rada zamuja, zato se je z njo velikokrat bolje dogovoriti pet minut prej. Za nekatere je mogoce motece tudi to, 
da je zelo direktna oseba in vedno pove na­
glas svoje mnenje, cetudi ni to ravno prijetno. 
Ana Parežanin, 9. b 
Antigona Ahmetaj je ucenka na osnovni šoli Matije Copa Kranj. Stara je 14 let in visoka 160 cm. Ima dolge rjave lase, ki so rahlo nakodra­ni, po navadi jih ima spušcene, redko pa si jih spne v cop. Njene oci so rjave barve. Ima malo privihan nos in je svetle polti. Ni edinka, saj ima tri sestre, od katerih je ena starejša, drugi dve 
pa sta mlajši. 
Vedno je lepo urejena. Rada ima oblacila živih barv. Poleti najraje oblece majico brez roka­vov in kratke hlace, obuje pa natikace. Pozimi nosi pulover in kavbojke ali pajkice, obuje pa škornje. Za posebne priložnosti oblece ozke kavbojke in bluzo. Krilo nosi zelo redko. Doma je oblecena v športna oblacila. Nakupuje sk­upaj z mamo, a si sama izbere oblacila. 
Njena najljubša hrana je pica s tuno, pijaca pa kokta in pomarancni sok. Ne mara oliv, rada pa ima vse vrste brezalkoholnih pijac. S pri­jatelji gre pogosto v mesto na jagodni ali coko­ladni sladoled. Ni ji pa všec sladoled z okusom vanilje. Doma sedaj nima hišnih ljubljenckov, vcasih pa je imela ribe in mucka. 
V prostem casu nima posebnih obveznosti, zato ga rada preživlja skupaj s prijatelji na so-cialnih omrežjih. Vcasih gre po nakupih, am-pak je nerada dolgo casa v trgovini. Povsod gre peš, ker je tako navajena že od malega. Ko gre v kino, najraje gleda akcijske filme, doma pa spremlja nadaljevanke in filme, ki jih takrat predvajajo. Njen najljubši film je Jump street, najljubša knjiga pa Brazgotine. Uživa v skrivnostnih in grozljivih zgodbah. Velikokrat posluša pop glasbo, zanima jo tudi, kaj drugi radi poslušajo. Pozimi hodi na drsališce. Na pocitnice gre k sorodnikom, vcasih na mor­je, velikokrat pa ostane doma. Ker ne stanuje dalec od šole, gre vsak dan v šolo peš. Skrbi za zdrav nacin življenja, zato gre vcasih s pri­jateljico tec na polje. 
Vcasih je precej vzkipljiva, saj jo spravi ob živce 
kakšna malenkost, vendar se hitro pomiri. 
Vcasih se hoce malo prepirati, a je kljub temu dobra po srcu. Je dobra prijateljica, ker se zna postaviti zase in za druge. 
Všec ji je, ko je v družbi. Ima veliko prijateljev. Je zgovorna, rada se namrec vkljuci v pogovor. V njem zelo zagovarja svoje stališce. Pogovarja se o aktualnih zadevah in filmih. Je tudi zabav­na, saj se velikokrat pošali. Njeno razpoloženje vcasih malo niha, ampak vedno ohrani nekaj optimizma. Je zelo samostojna, saj si zna raz­porejati cas in poskrbeti zase in za svoji mlajši sestri. Veckrat si doma sama pripravi kosilo. Vcasih je motivirana za šolsko delo, spet dru­gic pa ne. Rada ima cistoco, zato ima vedno urejeno sobo. Je iskrena, saj pove, kar si misli. Organizacija ji ne dela pretirano velikih težav, ceprav vcasih malo zamuja k pouku. Njen na­jljubši šolski predmet je filozofija, ker se pri njej veliko pogovarjajo. Ker bo to leto koncala 9. razred, se je odlocila, da gre na srednjo šolo za kozmeticarko. Na kritike reagira zelo ra­zlicno. Ce so utemeljene, jih sprejme kot do-ber nasvet, ko pa so neresnicne, se razjezi. Je odlocna, saj je nihce ne more vstaviti, ce kaj želi narediti. Poleg tega je vztrajna, ker naredi prav vse, kar se odloci. Z njo je vedno zabav-no, ker ima veliko snovi za pogovor. 
Ana Gabriela Kostanjevec, 9. a 

Žan Marko Hocevar je star 14 let. Rodil se je 
16. 2. 2001, 4 minute pred menoj. Letos zakl­jucuje šolanje na OŠ Matije Copa Kranj. Visok je 175 centimetrov in tehta 60 kilogramov. Je temne polti. Ima velik obraz, manjša ušesa, rjavozelene oci in goste crne lase. Žan rad kupuje oblacila sam. Najraje je oblecen v tre­nirko, saj se v njej pocuti udobno. Poleti nosi kratke hlace in kratko majico, pozimi pa tre­nirko in toplo bundo. Ob posebnih priložnostih pa oblece kavbojke in majico. Najraje obuje športne copate, poleti pa japonke. 
Najbolj uživa, ko je pico in testenine. Najraje pije vodo. Ne mara sira in skutnih izdelkov. Rad je sladkarije, najbolj pa mu je všec cokolada. 
V življenju mu najvec pomeni nogomet. Tre­nira v Nogometnem klubu Sava in je vratar. Redno hodi na treninge, saj želi uspeti v no-gometu. Je zvest navijac nogometašev Real Madrida. Mislim, da mu gre dobro in da je tudi dober kapetan naše ekipe. V prostem casu se rad druži s prijatelji, s katerimi kdaj pa kdaj naredi kakšno neumnost, pogosto pa z njimi igra nogomet. Žan rad spremlja tudi druge športe, kot so odbojka, košarka, rokomet … Posluša vse zvrsti glasbe, njegova najljubša izvajalca pa sta Il Vivo. Uživa ob gledanju ak­cijskih  filmov. Navdušen je nad filmom Troja. Že vsa leta ima v šoli rad predmet šport, letos pa sta mu bila tudi zanimiva zgodovina in bi-ologija. 
Žan je samozavesten, saj na vecino stvari gleda pozitivno, npr. pred ocenjevanjem je preprican, da bo dobil dobro oceno. Je ve­sel fant, saj je vecino casa nasmejan. Prijatelji mu zaupajo. Vcasih je prepirljiv, a hitro osebi, s katero se spre, odpusti in ji ne zameri. Je zelo socuten clovek. Njegovi slaba lastnost je ta, da se hitro razjezi. Zelo težko prenese poraz, saj misli, da moramo vedno le zmagati. Ni mu všec, ce ni vse po njegovem. Je pameten, ampak vcasih malo len. Ne pusti, da kdo izziva njegove prijatelje in takrat se jim vedno postavi v bran. V prihodnosti bi rad postal poklicni no-gometaš, ce pa mu to ne uspe pa radijski 
voditelj ali komentator. 
Jaka Hocevar, 9. a 


Domišljija je tista lastnost, ki nam omogoca, da si predstavljamo ali prisluhnemo stvarem, ki niso fizicno navzoce. Je silno nenavaden, cudovit dar. Omogoca nam, da POZABIMO NA SEDANJI TRE­NUTEK in stopimo na neko drugo raven, kjer pišemo zgodbe, rešuje-mo probleme, izumljamo. 
David Fontana 
MOJA DUŠA NIKOLI NE ZAMRE 
Soca je reka v zahodni Sloveniji in severni Italiji. Izvira iz kraškega izvira v spodnjem delu pobocja Velike Dnine, tece skozi dolino Trente in Bovško kotlino. Pri Žagi zavije proti jugov­zhodu, se poda pod Mostom na Soci in nadaljuje pot do Solkana. V Italiji se izlije v Jadransko morje. S Soco pa sem se pogovarjal o pokrajini, kjer tece, o zgodovinskih dogodkih in o nje­nem prijatelju Simonu Gregorcicu. 

Kako bi, Soca, opisala samo sebe? 
Sem Soca, simbol slovenstva, sem reka, ki s planin pritece v nižinski svet. Sem ledena , marsik-do se zaradi te moje lastnosti ne upa skociti v vodovje, ki ga prinašam z gora. Moja duša nikoli ne zamre. Res, da sem stara, da tu tecem že od anticnega casa in da sem imela veliko imen, 
ampak moj tok še vedno ni zamrl. 
Ali ti je Primorska po tolikih letih že dobra znanka? 
Da, s Primorsko sva postali kar dobri znanki. Nisva le znanki, ki gresta z roko v roki v turisticnih vodnikih, kjer sva v vseh besedilih omenjeni skupaj. Primorska mi je znanka zaradi mojega dol­goletnega tekanja po njej, a pot mojega toka je le košcek od milijonov košckov, ki opisujejo njeno lepoto. Žal mi je, da se ne iztekam v slovenski del morja. Ampak je, kar je. 
Kateri dogodki pa so te v zgodovini najbolj pretresli? 
Ja, ce pomislim, me je pretreslo kar nekaj stvari. Najbolj me je verjetno ganila grozna vojna, ki je divjala v moji bližini. To je bilo v tistih letih, ko se vaša generacija, racunalnicarjev, sploh še ni rodila. V 1. svetovni vojni so se ljudje pobijali le zaradi denarja in ozemlja. Ne morem si misliti, da je še zdaj gonilo nekaterih denar in pohlep. Pa še ena stvar me je pretresla. Ko so Italijani vkorakali v mojo domovino, katere simbol sem, in unicili prebivalce.
 Kako se pocutiš, Soca, ob dejstvu, da te vsako leto obišce vec ljudi? 
To me sicer ne moti, ker mi je prav, da so ljudje zavedni in mi je bolj všec, da obišcejo mene, kot pa da gredo na dopust v druge države. Po drugi strani pa me malce jezi odnos nekaterih do narave, do mene. Prelep gorski zrak onesnažujejo do onemoglosti. Skrbi pa me dejstvo, da bi v prihodnosti zaradi želje po trofejah izumrla moja znamenitost, in sicer soška postrv, ki živi v globini. 
Soca, ali si imela v preteklosti kaj prijateljev, znancev? 
Da, enega sem pa imela. Redno je zahajal k meni in mi posvetil celo odo. Pozna ga skoraj vsak Slovenec – ime mu je Simon Gregorcic. Veš, bil je izredno razgledan. Rad je zahajal v naravo, delno tudi zaradi svojih zdravstvenih težav. Z vsem srcem se je zavzemal za slovenstvo in zdaj, ko je uveljavljen slovenski pesnik, premišljujem, kakšno cast imam, da mi je posvetil pesem Soci in se zadrževal v moji bližini. Nato pa se je preselil in videla sva se malo manj. 
Komu bi svetovala, da te obišce? 
V prvi vrsti bi to svetovala ljudem z zdravstvenimi težavami, prav tako pa vsem pustolovcem in 
avanturistom. 
Imaš na koncu za Slovence kaj vzpodbudnih besed? 
Cim vec veselja, ljubezni, optimizma in cim manj sovraštva, jeze in negativnih misli. 
Jakob Dolhar, 9. a 
NAGAJIVA NALIVKA 

Mislila sem, da bo tisti dan samo še en dolgocasen ponedeljek s kontrolko iz slovenšcine. Le kako sem se mo-tila. Že takoj ko sem vstopila v ucilnico, sem vedela, da bo šlo pri testu nekaj narobe. Vsa živcna sem se usedla za mizo in pripravila nalivko. Uciteljica je razdelila teste, meni pa je po glavi hodilo le to, da bi se morala doma vec uciti. Napisala sem svoje ime, razred ter se lotila reševanje nalog. Prve so bile lahke, a sem vedela, da bodo sledile težje. 
Naenkrat se je moja nalivka zacela rahlo tresti. Mislila sem, da meni drhtijo roke. Vendar ne. Moja nalivka se je še na­prej tresla in po testu pušcala madeže crnila. Trdno sem jo stisnila, a se mi je izmuznila iz roke in zacela risati soncke in zvezdice okoli nalog. Obnemela sem. Nalivka je kar sama zacela reševati naloge in skakljati po kontrolki. Poskusila sem jo zadržati, a je bila preprosto prehitra in nadaljevala je z delom. Zacela sem pregledovati odgovore. Zacudena sem bila nad njimi, saj so bili pravilni. Zato sem ji pustila, da je nadaljevala z reševanjem, jaz pa sem z brisalcem pobrisala risbice in packe. 
Nalivka je kar sama pisala do konca ure. Jaz pa sem jo le opazovala, prepricana, da le sanjam. Uciteljica nas je opozorila, da bomo morali kmalu koncati z reševanjem. Pograbila sem nalivko in jo hitro stlacila v peresnico. 
Cez nekaj dni nam je uciteljica vrnila teste. Bila sem vesela, saj sem imela vse možne tocke. No, pravzaprav jih je dobila nalivka. Cudežno nalivko sem poskusila prepricati, da bi namesto mene pisala naloge, vendar se ni nikoli vec premaknila. Morda pa sem res le vse skupaj samo 
sanjala. 
Janina Franko Plestenjak, 7. a 
STRAH JE VOTEL, OKROG PA GA NIC NI 

Ko sem bila mlajša, me je bilo zelo strah našega psa, ker je ves cas hodil za menoj in me vcasih tudi malo ugriznil. Danes pa me je vcasih strah cesarkoli. (Ajla Jogic, 8. a) 
Zelo me je bilo strah kac, pajkov, neznancev, ki bi me lah­ko ugrabili. Danes pa se še vedno bojim kac in pajkov. (Pika Lotric, 8. a) 
Ko sem bila mlajša, sem se najbolj bala psa, sedaj pa se bojim jeznih ljudi in kazni. (Lara Torkar, 8. a) 
Ko sem bil mlajši, me je bilo najbolj strah kac in še dandanes se jih bojim. (Luka Brkic, 8. a) 
Najbolj sem se bal teme, saj sem vedno mislil, da je nekdo na drugi strani teme. Danes se ne bojim nicesar. Malo neprijetno mi je samo na višini, ce nisem zavarovan. (Stefan Hendrichx, 8. a) 
Zelo sem se bala višine in tega strahu še do danes nisem premagala. (Nikolina Đukelic, 8. b) 
Vcasih in še danes se bojim razlicnih žuželk, npr. cebel, os, cmrljev. (Jure Glamocanin, 8. a) 
Bala sem se teme, zato sem vsak vecer spala s prižgano lucjo. Ta strah sem premagala, a sedaj se zelo bojim pajkov in kakšnih vecjih žuželk. ( Maša Josipovic, 8. a) 
Vcasih sem se najbolj bal razlicnih živali, danes pa se ne bo­jim nicesar vec. (Edon Jashari, 8. b) 

SEM UCITELJ/UCITELJICA 
Poucujem biologijo in to tako, da cim vec snovi poskušam razložiti s pomocjo slik, saj se ucenci snov potem tudi lažje zapomnijo. Veliko jih tudi sprašujem, dajem domace naloge, saj se le tako kaj naucijo. (Gabriel Radulovic, 6. a) 
Ucim matematiko tako, kot vecina uciteljev uci 
svoj predmet. Poskušam narediti pouk zabaven. 
Ucenci se morajo med seboj spoštovati. Sem strog in pravicen. (Nikola Rakin, 6. a) 
Sem tak ucitelj, ki ucencem pomaga pri razume­vanju snovi. Dam jim namige za ideje, ki jih nato realizirajo med poukom. (Vid Fekonja, 6. a) 
Poucujem matematiko. Z ucenci sem vzpostavi-la dober odnos, zahtevam, da redno delajo domace naloge. Do njih sem bila prijazna, ucen­ci imajo možnost popravljati negativne ocene. (Anja Šcekic, 6. a) 

Ucim anglešcino. Nisem huda, ker so mi ucenci dali vzdevek. Z ucenci sem vzpostavila normalen odnos, predavam snov po ucnem nacrtu. Vcasih skupaj zaigramo kakšno igrico, s katero tudi ponavljamo ucno snov. (Tijana Savanovic, 
6. a) 
Sem uciteljica gospodinjstva. Skrbim za to, da se z ucenci dobro razumem. Ne razjezim se, ce ucenci nimajo domacih nalog ali ce vcasih kdo pri pouku ne sodeluje. Vcasih se skupaj pošali-mo, ucenci so potem boljše volje in tako tudi raje sodelujejo pri pouku. (Lara Darda, 6. a) 
Poucujem matematiko. Ucencem snov najprej razložim, se pogovorim o snovi z ucenci, nato pa vse zapišejo v zvezek. Z ucenci se dobro razumem, razen s tistimi, ki ne poslušajo. Ce ucen­ci redno delajo domace naloge, jih nagradim s plusi, ki jim pomagajo priti do dobrih ocen. Sem stroga, a ne prevec. (Mia Jocic, 6. a) 
Ucim matematiko. Ucenci so mi dali vzdevek Kalkulatorjeva, ker hitro racunam. Rada ucim prav vsakega ucenca. Ce kdo cesa ne razume, mu to snov ponovno razložim. Sem tudi pri­jazna. Dobro vem, kakšni ucitelji so šli meni na živce in kaj me je pri njih motilo, zato poskušam biti njihovo nasprotje. Ucenci me spoštujejo, saj razlagam snov, tako da jo vsi razumejo in to pri njih in starših velja. (Neja Prodan, 6. a) 
Sem uciteljica glasbe. Ucenci pa so mi dali vzdevek Nota. Nisem prav nic jezna nanje. Takrat ko se ucimo glasbila, ucencem prinesem glasbilo pokazat (seveda, ce lahko) in jim ga pojasnim tako, da vidijo vsak del glasbila. Nikoli ne vpijem, nezbranost in nemir raje rešim tako, da vsi sk­upaj zapojemo kakšno veselo pesmico. Za pomoc slabšim bi prosila tiste ucence, ki imajo že nekaj glasbenega znanja, ker hodijo v glasbeno šolo ali pojejo pri zboru. (Lara Tomic, 6. a) 
V ŠOLI SO IZGINILI URADNI DOKUMENTI 


Nekega jutra je gospa ravnateljica stopila v svojo pisarno in takoj ugotovila, 
da nekaj v pisarni ni v redu, da nekaj manjka. Sprehodila se je po prostoru 
in zagledala odprt sef, v katerem je hranila zaupne dokumente. Omarica, v 
kateri bi morali biti dokumenti šole, je bila tudi prazna. 
Bila sem ravno na pocitnicah, ko je zazvonil telefon. Oglasila sem se. V slušalki se je zaslišal prestrašen glas. Poklicala me je ravnateljica šole. Sploh mi ni pojasnila, kaj se je zgodilo, ampak me je le prosila, naj pridem v šolo. Vzela sem svojo opre-
mo in se odpeljala. 
Pri vratih šole me je že cakala ravnatelji-ca. Odšli sva v njeno pisarno in šele tam mi je povedala, kaj se je zgodilo. Ogleda-la sem si kraj zlocina. Na tleh sem opazila madež od polite crne kave. Ravnatel­jico sem vprašala, zakaj je pred sefom ta madež. Povedala mi je, da obicajno zjutraj najprej spije kavo. Ko pa je priš-la v pisarno in zagledala odprt sef, se je 

tako prestrašila, da se je njena jutran­
ja kava polila po tleh. Ko sem natancno pogledala madež, sem na tleh opazila 
zvito sponko za papir. Pobrala sem jo in 
ravnateljico vprašala, ce ve, kako se je znašla na tleh. Odgovorila je, da je bila ocitno na tleh, še preden je ona polila kavo. Pogledala sem kljucavnico sefa in 
ugotovila, da jo je nekdo odprl s to sponko. Zacela sem iskati prstne odtise. Nisem jih našla. Nato sem pogledala v sef, a v njem ni bilo nicesar. Osumljenec je ocitno nekdo, ki je hotel uniciti vse dokumente. Pogledala sem še malo naokrog. Okno je bilo odprto, od okna do tal pa je visela vrv. Ocitno je zlocinec po­begnil skozi okno. Na koncu vrvi sem zagledala nekaj svetlikajocega, zato sem šla pogledat, kaj je to. Bila je svetilka. Aha, torej je lopov ukradel doku­mente ponoci. Skrbno sem shranila svetilko v vrecko in hotela že oditi, ko se mi je nekaj posvetilo. Ravnateljico sem vprašala, ali je šola vsako noc zavarovana z alarmom. Pritrdila je in dodala, da so alarmi namešceni samo pri vratih. Zdaj sem še ugotovila, da zlocinec ni samo pobegnil skozi okno, ampak je tudi prišel skozenj. Ravnateljici sem postavila še vprašanje:« Ali je bilo okno zaprto, ko ste zapustili pisarno?« Povedala mi je, da ga je pozabila zapreti. Pomislila sem, da se je vlom zgodil prejšnji dan, torej zadnji dan pouka. 


Torej je nekdo želel prepreciti izdajo dokumentov ob koncu šolskega leta. »Vrnem se naslednji dan, svetilko odnesem, da bodo preverili, ce so na njej kakšni prstni odtisi,« sem rekla ravnateljici. 
Naslednji jutro sem prišla v šolo. Ravnateljica me je vprašala, ce vem, kdo 
je krivec. Povedala sem, da so na svetilki odtisi petih ra­zlicnih oseb in vsi so ucenci šole. Po bazi dokumentov sem zvedela, da so to Jure Novak, Matic Horvat, Jože Jeric, Peter Kuzmanovski in Aljaž Ka-vcar. Odkrila pa sem, da je zlocinec lahko samo eden. Ravnateljico sem 
vprašala, kdo od njih je  najbolj poreden. Povedala je, da se ne more 

odlociti, saj so vsi disciplinsko zelo problematicni. 
Ceprav so se že zacele pocitnice, sem se odlocila, da jih povabim na pogovor. Vse sem vprašala, kje so bili tisti vecer, ampak nihce ni povedal resnice. Vsi so trdili, da so bili v trgovini, ampak vem, da se trgovine zapre­jo ob 20. uri. Ko sem še enkrat natancno pogledala okolico sefa, sem na 


tleh zagledala papircek od bonbona. Ko so preverili prstne odtise na njem, smo ugotovili, da so od popolnoma drugega ucenca, in sicer od Matjaža Ahacica. Sedaj mi je postalo vse jasno. Matjaž Ahacic je oropal sef, ostali pa so mu svetili, ko je plezal po vrvi, in mu pomagali odnesti dokumente. S posebno napravo sem sledila stopinjam in prišla do gozda. Tam so se sledi koncale pri kupu zažganih listov. Nekaj jih je cisto zgorelo, nekateri pa so bili še nepoškodovani. Odnesla sem jih ravnateljici, ki je le potrdila, da so to 
dokumenti iz sefa. 
Razrešila sem zlocin. Bili so kaznovani, a kljub kazni niso hoteli povedati, zakaj so zažgali doku­mente. A tudi to sem hotela raziskati in kmalu prišla do odgovora. Najprej vam bom zaupala, zakaj je šel v pisarno le eden od fantov. Vrv je bila tanka in bi se, ce bi trije fantje plezali po njej gor in dol, strgala. Zato je v pisarno vstopil le eden, drugi pa so mu pomagali. 
Ker so bili fantje mladi in ker je bil to njihov prvi zlocin, so se zelo bali, da jih ne 

bi kdo zalotil. Zato so hiteli in za seboj pušcali vse vec dokazov. Tudi njihova obutev ni bila najbolj primerna za rop. Ravnateljica se je spomnila, da so ti ucenci nekoc z vžigalnikom nagajali nekemu ucencu. Zato jih je okregala. Oni pa so samo rekli, da bo še kaj gorelo. Sedaj sem ugotovila, da tega niso naredili zaradi slabih ocen, ampak zaradi mašcevanja. No, zdaj je primer rešen in vesela sem, da  grem lahko spet na pocitnice. 
Neja Prodan, 6. a 


Kaj je lepšega, kot doživeti nekaj novega, neprecenljivega? Nepozabni dogodki in izkušnje so tisti trenutki, ki nikoli ne zbledijo, ki se zlijejo v zgodbo našega življenja in živijo v naših srcih. Danes, jutri, cez mnogo let. 
PREDCASNE KRUMPLOVE POCITNICE 
Bil je cetrtek, ko smo z družino odpotovali v Prekmurje, in sicer v Lendavo. Z avtom smo se peljali dobri dve uri, ampak smo na vožnjo pozabili takoj, ko smo prispeli v hotel. Od poti smo bili zelo izmuceni, a nas je v hotelu cakala prava prekmurska pojedina, zato je nismo želeli zamu­diti. Po pojedini smo bili tako utrujeni, da smo se umili in nato popadali po posteljah in zaspali. 
Naslednji dan nas je cakalo mnogo doživetij. Hitro smo se oblekli in odh­iteli v jedilnico, kjer smo se pošteno 
najedli. Potem smo odšli vsak v svojo sobo in se oblekli v kopalke, da ne bi 
zamudili kopanja v bazenu. Ko sem pogledala vodo, se mi je zdelo cud-no, da je bila rumena, a sem kasne­
je izvedela, da je v vodi parafin in da 
je voda zato takšne barve, kot je. Po 
kopanju smo se odlocili, da si gremo ogledat novi razgledni stolp v Prek­murju. Do stolpa smo hodili kar ne­kaj casa, a smo bili zelo zadovoljni, ko smo prispeli na cilj. Preden smo se z dvigalom odpeljali na vrh, smo 
si morali kupiti vstopnice. Razgled je bil imeniten, saj smo lahko videli Madžarsko, Avstrijo, Hr-vaško in seveda Slovenijo. Kljub vsemu pa smo videli nekaj najbolj znacilnega za Prekmurje, in to so vinogradi. Bili so vsepovsod, kar mi je bilo zelo všec. S prijateljico Mašo sva se odlocili, da greva s stolpa kar po stopnicah. Namesto da bi odšli nazaj v hotel, smo se odlocili, da si bomo ogledali še kapelico, ki je v bližini, in grad Lendava. Na žalost je bila kapelica zaklenjena, zato si je nismo mogli ogledati. A še vseeno smo si želeli ogledati grad, zato smo hitro obrali pot pod noge in se odpravili proti gradu. Kmalu smo naleteli na slepo ulico, a ta nas ni ustavila, saj smo pot nadaljevali kar skozi vinograd. Pri gradu smo bili kot bi mignil, a tudi pri tem nismo imeli srece, saj je bil tudi tisti dan zaprt. Zato nam ni ostalo nic drugega, kot da gremo nazaj v hotel. 


Zgodaj zjutraj smo pojedli zajtrk in se odpravili v Ocean Orchids, kjer smo si ogledali razne tropske rastline. Tam mi je bilo zelo všec, saj smo videli ogromno lepih rastlin, kot na primer: papajo, man­go, kakav, lici, orhideje, lokvanj, bambus, evkaliptus. Všec mi je bila tudi najvec­ja živa stena v Evropi. Tam so prodajali orhideje, zato sem mami prepricala, da mi jo je kupila. Bila sem ji zelo hvaležna, saj mi je moja orhideja zelo všec. Pot nas je pel­jala naprej v Ižakovce, kjer smo se peljali z brodom cez reko Muro. Nato pa smo si ogledali še mlin na Muri, ki mi je bil všec, saj je bilo v njem vse zelo dobro ohranjeno. Na poti do hotela smo se srecali z maminim bra-trancem, ki je ravno ribaril v bližnjem jezeru. Bil je zelo presenecen, da smo ga prišli pozdravit. Z mojo mami je malo poklepetal, potem smo se pa odpravili nazaj v hotel, kjer smo se udeležili 
delavnice, v kateri smo si naredili angelcke iz koruznih trakov. 

Naslednji dan smo zapustili hotel, a še nismo želeli domov. Odlocili smo se, da gremo pozdravit mami-no teto. Ko smo prispeli k njej, nas je na mizi caka-la prava pojedina. Ker so pred kratkim imeli trgatev, so starši dobili kozarec domacega vina, mi, otroci, pa kozarec domacega grozdnega soka. Že smo bili 
pripravljeni na odhod, ko so nam povedali, da je na 
bližnjem gradu veselica oz. noc grajskega zmaja oz. po prekmursko noc grackoga zmaja. Zato smo se odpravili na veselico. Na poti so nas ustavili mešcani 
in nam povedali, da moramo parkirati avto in da nas 
bo do gradu peljal avtobus. Tako kot smo predvide­vali, so bile stojnice polne tradicionalnih jedi. Prva jed je bila bograc, golaž iz treh vrst mesa in s krompirjem, druga jed pa je bila nekoliko debelejša palacinka s kislo smetano in sirom, ki se imenuje langaš. Seveda ni manjkala gibanica, a smo bili žal že siti, da bi jo poskusili. 
Žal smo morali zapustiti te vesele in prijazne ljudi. Vracali smo se cez Avstrijo. Izlet je bil nepoza­ben, zvedela sem veliko novega o Prekmurju, ceprav mi njihova kultura ni popolnoma neznana, 
saj je dedi iz Prekmurja. 
Ana Zveršen Sever, 7. a 

OPERACIJA SLEPICA 

V nedeljo me je bolel trebuh. Ker sem imela drugi dan še ved-no bolecine, sem z mami odšla v Zdravstveni dom Kranj. Tam niso vedeli, kaj mi je, zato so me poslali v bolnico na Jesenice. 
V bolnici so me pregledovali in mi ponudili vozicek, a jaz sem ga odklonila, saj sem želela hoditi. Pregledali so mi kri in nare­dili preiskavo – ultrazvok trebuha. Ker se je pokazalo, da imam 
vnetje, so mojim staršem in meni rekli, da me morajo operirati. 
Ko sem odšla v operacijsko sobo, sem bila na vozicku. Na roki sem imela metuljcka, v katerega so mi zdravniki dali zdravila in vodo. Eden od zdravnikov mi je dal na obraz masko in rekel: »Lahko noc!« A jaz še nisem spala. Vseeno je iz maske prihajal 
zrak, najprej normalen, potem z zdravilom. Tokrat je zdravnik 
rekel: »No, zdaj boš pa zares zaspala.« Res sem kmalu utonila v globok spanec. Ko sem se zbudila, sem morala zelo dolgo ležati in pocivati. Zelo me je bolelo. Lahko sem le malo hodila. 
Mami me je vsak dan obiskovala. 
Doma sem morala veliko pocivati in biti pri miru. Kmalu sem se pozdravila, v spomin na operacijo pa mi je ostala brazgotina. 
Lara Stoilov Spasova, 4. a 
SMUCANJE NA POKLJUKI 
Moj najljubši dan med zimskimi pocitnicami je bil cetrtek. Ko sva z bratom vstala, sva najprej gledala risanke. Z ri­sankami sva zakljucila, ko sta mami in oci vstala. 
Povedala sta nama, da gremo smucat. Pojedli smo za­jtrk, pripravili štiri banane, jabolko, ki smo ga narezali na krhlje, za vsakega pripravili dva sendvica, potlej pa smo se pripravljeni na smucanje usedli v avto in se odpel­jali. Vožnja je bila kar dolga, a ni bila zaman. Prišli smo na Pokljuko. Koncno smo si pripeli smuci in se odpravili po karte za smucanje. Mami ni smucala, zato sva se z bratom vozila po srednje velikem hribu. Ko se je mami vrnila s sprehoda, sem se z ocijem prvic spustila po najvecjem hribu na Pokljuki. Ker smo bili utrujeni, smo koncali s smucanjem in se odpeljali na kosilo. Potem smo šli še po mamine smucarske cevlje in se odpeljali domov. Dan je minil precudovito. 
Mia Munih Lakotic, 4. a 

OH, TA BOLEZEN 
Zacetek pocitnic sem preživela v Kokri. Nato sem naenkrat zbolela. Mami me je peljala k zdravniku. Morala sem dati kri iz žile. Manj je bolelo kot takrat, ko so mi jo vzeli iz prsta. Po tridesetih minutah sem dobila izvide. Vse je bilo v redu. Dobila sem sprej za nos 
in tablete. Z mami sva šli domov. Skuhala mi je govejo juho, jaz pa sem šla pocivat. Po telefonu sem se pogovarjala s sošolko Ano. Ko je bila juha skuhana, sem jo morala pojesti. Imela sem se kar dobro, ceprav sem bila bolna. 
Gabrijela Košir, 4. a 
JOJ, PACKA! 

Nekega dne sem se odlocil, da bom s prijatelji igral nogomet. Ko sem tekel, me je moj prijatelj spotaknil in ko sem vstal, sem imel na trenirki packo. Moj sorodnik je šel po milo in vodo. Ko je prišel nazaj, sem si dal milo na trenirko, malo sem podrgnil, dodal vodo, a packa se je samo še povecala. Po-tem sem šel domov in se hotel preobleci, ampak me je takšnega videla mami in me kregala. 
Tako sem preživel packasti dan. 
Albert Mehani, 4.a 
V NESRECI SPOZNAŠ PRIJATELJA 
V petem razredu smo za pet dni odšli na smucanje v Cerkno. Ceprav sem bila v najboljši sku­pini, sem en dan potrebovala pomoc in tedaj spoznala prijateljico. 
Vsak dam smo vstajali zelo zgodaj, da smo pravocasno prišli na smucišce, kjer smo bili raz­vršceni v skupine od najslabše do najboljše. V skupini nisem imela svojih prijateljic, zato sem bila bolj sama. Z uciteljem smo se z žicnico pripeljali do vrha. Vedno je izbral najstrmejšo progo. Saj ne da bi me to motilo, a bala sem se, da padem. Verjetno mi nihce ne bi pomagal in me pocakal, 
zato sem bila še toliko previdnejša. 
Ravno tisto jutro je ucitelj izbral zelo strmo pro-go. Skoraj bi že pri prvem zasuku padla, a sem se ujela. Tako trdo sem odvijala in smuci pritiskala ob sneg, samo da ne bi padla. Za mano je smucala Donika, a nisem bila prepricana, ali mi bo pomaga-la, ce padem. Na sreco se to ni zgodilo in prišli smo do položne gozdne poti. Tam nisem bila vec tako previdna in nenadoma se mi je smucka odpela. Oh, pa ravno tukaj na položni stezi! Skušala sem jo na­takniti nazaj, a ni šlo. Moja skupina pa je izginila in je nisem vec videla. 
Takrat je prišla Donika. Povedala mi je, da je tudi sama zaostala, ker je padla. Še sreca, da se je pri­kazala. Pomagala mi je natakniti smucko in skupaj sva se odpeljali naprej. Nikjer nisva opazili skupine, zato naju je malo skrbelo. Ocitno sva se kar nekaj casa ukvarjali z mojo smucko. Pot se je nenadoma razpolovila. Nisva vedeli, kaj naj storiva. Kar stali sva. Nato sem izbrala pot in 

upala, da je prava. 
Nenadoma je tudi Donika padla. Prismucala sem do nje in ji pomagala vstati. Na sreco ji ni bilo nic hudega, zato sva odsmucali naprej. Še kar nisva opazili skupine in zacelo naju je mocno skrbeti. A tedaj – zagledava vlecnico. Odlocili sva se, da greva nanjo. V vrsti pa sva koncno za­gledali smucarje najine skupine. Na vrhu sva jim povedali, kaj se nama je zgodilo. Izgovarjali so se, da sploh niso opazili, da naju ni bilo. Bila sem razocarana, ker niso opazili najine odsotnosti. 
Od takrat naprej sva z Doniko stali trdno na nogah. Nisva vec padli, saj sva se obe bali, da se ponovno zgubiva. Vesela sem bila, da m je Donika pomagala in se izkazala kot prijateljica. 
Neja Prodan, 6. a 
SPREHOD PO GOZDU 
Hodim po gozdu. Slišim šelestenje listov, pticje petje in pesem, ki odmeva v daljavi. Oz-rem se okoli sebe. Kamor pogledam mogocna drevesa, ki mi dajejo obcutek varnosti. Zazrem se v nebo. Skozi majhne špranje v listih prodrejo svetli žarki, ki me za kratek hip oslepijo. Pocasi spet odprem oci in pogledam v tla. Bosa stojim na posušenih listih, mahu in praproti, ki me žgecka po stopalih. Prevzame me obcutek svobode, umirjenosti in srece. 


Z lahkotnim korakom se odpravim naprej. Mimo mene priskaklja za-
jcek. Ustavi se in me opazuje. Ne boji se me. Verjetno še nikoli ni vi-
del cloveka. Še nekajkrat pomiga z ušesi, potem pa mi obrne hrbet 
in odide. Na roki zacutim žgeckanje. Zdrznem se in preverim, kaj je 
bilo. Zagledam metulja, ki mi pociva na roki. S svojo milino in lepoto me 
povsem ocara. Nežno ga pihnem, da razpne svoja krila in odjadra v 
nebo. Zazrem se za njim in mu sledim. Vodi me globje v gozd. Dreve­
sa postajajo gostejša in vedno bolj je temno. Ustavim se. Zacudena opazim, da so tla tlakovana. Spet se ozrem za metuljem, a ta je že izginil. Postanem pozorne­jša na okolico. Med drevesi opazim cudne na pol porušene skulpture. Približam se eni od njih. Previdno odstranim bršljan in odkrijem vhod. Vstopim v staro zapušceno stanovanje. Ob steni je oguljen kavc. Nasproti je pokvarjena televizija. Grem skozi še ena vrata in vidim polomljeno kuhinjo. Odprem eno od omaric in v njej najdem že skoraj cisto razpadel 4 leta star casopis. Razgrnem ga in preberem nekaj odstavkov. Naslovi mi povejo vse, kar me je zanimalo. Skoraj vsaka stran je popisana z vojnami, ki so se zgodile, s katastrofalnimi vremenskimi spremem­bami, potresi, sušami, poplavami … Prevzame me obcutek utesnjenosti. Casopis izpustim na tla in kar se da hitro odidem. 
Zunaj se še enkrat ozrem za stanovanjem in stecem v gozd. Prispem do majhne jase. Na eni strani tece bister potocek. Toplo je, zato se odlocim, da si bom namocila noge. Ko me voda prijetno hladi, razmišl-jam o tem, kar sem videla. Uležem se na mehko travo in zaprem oci. Sonce me boža po obrazu. Pticki spet prepevajo in lepota tega trenut­ka me prevzame. Potem pa se spet spomnim clankov iz casopisa. Ne 
morem verjeti, da je naša lastna vrsta tako nerazumna, da zamenja 
vse to za lakoto, vojno in smrt. Tega ne bom nikoli razumela. Odlocim se, da bom malo zadremala. Še zadnjic se ozrem po toplem soncu, modrini neba, svežini go-zda in cistosti bistre vode. Zaprem oci in globoko vdihnem. 
Zbudi me budilka. Prijeten vonj je izginil. Potipam okoli sebe. Namesto trave se dotaknem odeje. Odprem oci in pogledam oko­li sebe. Takrat spoznam svojo sobo. Nikjer ni vec nobenih sledi o mojem gozdnem raju. Pogledam na uro. Danes je sobota, a kljub zgodnji uri ne morem vec spati. Zlezem iz postelje, se oblecem, umijem in obujem. Odidem ven. Sonce bo kmalu vzšlo. Hodim ob cesti, po kateri drvijo avtomobili. Cez cetrt ure sem že na robu necesa, cemur danes recemo gozd. Naredim še nekaj metrov in se ustavim. Namesto pticjega petja slišim avtomobilske motorje, namesto šelestenja slišim zvoke televizij in radiov iz bližnjih hiš in namesto tihe, lepe pesmi, mi v glavi odzvanja melodija skrivnostne prihodnosti. Okoli mene ni mogocnih dreves, temvec po­sušena in umirajoca debla, ki se dušijo v odpadkih, ki visijo na njih. Prestopim se in odskocim, ko na tleh poleg raznih plocevink, plastenk, papirja in drugih smeti zagledam umirajoco ptico. Na pol je ujeta v plasticni vrecki. Poskušam ji pomagati, ampak mi ne uspe. Po licih mi polzijo solze. Vstanem, se obrnem in odidem. Na poti domov mimo mene prileti metulj. Ozrem se za njim in 
si obljubim, da bom poskrbela, da bodo vsi metulji letali še vrsto let. 
Manca Kejžar, 8. b 


NASVET STROKOVNJAKA 
Spoštovani! 
Dolgo sem razmišljala o tem, ali naj vam pišem, ker pa ste le strokovnjak, sem se vam odlocila pisati. Imam namrec težavo in upam, da mi boste znali pomagati. 

Prehitro se navežem na ljudi. In takrat ne vidim ne levo ne desno. Ko smo skupaj, mi je lepo. Ko se ne vidimo, jih pogrešam. Ampak vcasih pa se tudi oddaljimo. Takrat mi je težko. Ne moram se zbrati za delo, ne moram jesti. Nimam nobene volje do nicesar. Ceprav se zavedam, da imam pravo prijateljico le eno, mi je še vedno težko preboleti naše slovo. Težko se je navaditi na spremembe, kar naenkrat živeti brez 
njih, saj vem, da mi nekaj manjka. A zdaj imajo novo življenje. Zdaj so na novi poti. Ko mislim, da sem to slovo že prebolela in si dopovedujem, da mi je vseeno, na facebooku zagledam stare slike, v galeriji vidim stare posnetke. Tam je cas za vedno ustavljen. Oci so odprte, srca so cela, stari spomini se vrnejo. Spomnim se lepih starih casov, veselja in obcutkov. Spet in spet si lažem v obraz, da mi je vseeno. A na koncu ne zmorem vec. Zlomim se, jokam in cutim bolecino. Koncno zberem pogum in se odlocim poklicati. Ampak, ko vzamem v roke telefon, se zamislim. Prav res me ne marajo… razmišljam… Kaj so mi storili? Prizadeli so me! In to ne enkrat. Tako z besedami kot tudi z dejanji. Veckrat. Imela sem jih rada, a na koncu so me razocarali. Ceprav jih pogrešam, so zdaj zame le spomin. Lep, a hkrati grd, vesel in hkrati žalosten, prijeten, a hkrati bolec. A vseeno so mi nekaj pustili. Novo izkušnjo, nove napake, iz katerih sem se veliko naucila. In iz izkušenj, napak in življenja se uci-mo. Kajti življenje je edino, ki nas nauci vse, kar nas zanima. 


Zdaj sem se zelo razpisala in izlila svoja custva na papir. To pogosto pomaga. Srcno upam, da mi boste znali svetovati. In že vnaprej najlepša hvala za odgovor. Lep pozdrav 
Zamišljena 
Spoštovana Zamišljena! 
Zdi se mi, da je najbolje, ce si takrat, ko vidiš kakšno staro sliko svojih starih prijateljev, predstavl­jaš le dobre spomine, ce pa ti bo šlo še vedno na jok, poklici kakšno prijateljico ter se pogovarjaj z njo ali pa se zabavaj, saj tudi, ce ti kdo »zarije nož v hrbet«, boš vedno imela svojo najboljšo prijateljico, ki ji zaupaš. Upam, da sem ti pomagala. 
Petra Štern 
NEJINI NASVETI: ZMANJŠAJMO KOLICINO ODPADKOV DOMA 
Da bi preprecili nastajanje odpadkov, mora vsak 
posameznik posebej narediti ali ponovno upo­rabiti stvar, ki bi lahko postala odpadek. 
Uporaba vreck, ki jih prinesemo iz trgovine. 
Vecina pri nakupovanju zelenjave in sadja upo­rablja plasticno vrecko, v katero živila shrani do doma. Doma pa jo vržejo v smeti. Bolj ucinkovi-to bi bilo, da bi jo uporabili za smeti. Vanjo bi se odlagali odpadki, ki bi jih nato skupaj z vrecko vr­gli v zabojnik za mešane odpadke. Vrecka bi bila 
tako dvakrat uporabljena. 
Predelava ene stvari v drugo. 
Izpraznili smo loncek z žvecilnimi gumiji. Moj bratec je potreboval loncek, v katerega bi dal škarje. Neekološko in tudi neekonomicno bi bilo, ce bi samo za škarje kupovali nov loncek, 
zato sem loncek za žvecilne gumije ovila v ko­laž papir in bil je kot nov. Postavila sem mu ga na 
mizo. 

Tudi druge loncke se lahko uporabi za marsikaj. Loncek za bonbone nam je prišel prav pri kampiranju, saj smo vanj presuli sol za na pot. 
Moja mami zna šivati. Ce se mi strga kakšno oblacilo, ga zašije. Ce pa mi je premajhna kakšna lepa majica ali so mi premajhne hlace, jih mama uporabi kot našitke pri krpanju strganih oblacil. Za rojstni dan sem dobila ogromno daril. Darila so bila v darilnih vreckah, ki jih nisem vrgla v smeti, ampak shranila, da jih bom uporabila za kakšno drugo darilo ali kot nakupovalno vrecko. 
S takšnimi primeri nastane manj odpadkov in vec uporabnih stvari, vsaj pri meni. 
Vsak posameznik bi se moral tega zavedati in pomisliti, kaj lahko naredi, da ne bi naredil vec 
odpadkov, kot je potrebno. 
Neja Prodan, 6. a 

Ne ucimo se za šolo, temvec za življenje. 
Lucij Anej Seneka 
Ni dovolj samo vedeti; znanje je treba tudi uporabljati. Ni dovolj hote-ti, treba je tudi narediti. 


DOGAJALO SE JE SKOZI ŠOLSKO LETO 
NOC KNJIGE 
V petek, 22. 4. 2016, je v šoli potekala Noc knjige. Ucenci od 3. do 7. razreda smo se zbrali ob 16.45. Razporeditev ucencev se mi je zdela zelo zanimiva, saj smo bili v eni skupini samo ucenci 4. razredov, ostale skupine pa so bile malo mešane. Dve skupini sta šli najprej v likovno ucilnico, kjer nas je že cakal risar stripov Andrej Štular. V uvodu nam je najprej pojasnil, kaj sploh je strip in kako se ga nariše. Ko je zakljucil, je ena skupina zapustila razred, mi pa smo ostali. Risali smo stripe. Pri tem nam je z nasveti pomagal tudi gospod Štular. Strip mi ni najbolj uspel, a sedaj vsaj vem vec o stripu. Po koncanem risanju smo odšli v drugo ucilnico, kjer smo imeli malico, in sicer pecivo in kruhke z namazom, ki so jih pripravili ucenci drugih skupin. Vse je bilo zelo dobro, še posebno pa so mi bili všec popeceni kruhki s sirom. Tudi naša skupina je šla v gospodinjsko ucilnico, kjer smo narezali in pripravili sadje (banane in jagode). Delo ni bilo težko in smo si ga razdelili. Na koncu smo še pomili posodo. Ceprav nismo bili lacni, smo sadje (pred­vsem jagode) vseeno pojedli. Nato smo šli še v vecnamenski prostor, kjer smo se igrali razne igre. Na koncu smo še narisali enega od stripovskih junakov. 
Noc knjige mi je bila zelo všec. Ko smo odšli domov, sem bila kar malo žalostna, ker je cas tako hitro minil. A bilo je lepo. 

Danaja Podgoršek, 4. b 





KULTURNI DAN V SORICI 
V cetrtek, 1. 10., smo se odpravili v Sorico. Do tja smo se peljali z avtobusom. Vožnja je bila dolga 
in vznemirljiva. 
Med vožnjo smo videli veliko živali. Ko smo prispeli, smo odšli v Groharjevo hišo. Najprej smo pojedli malico, potem pa smo šli v glasbeno delavnico. Gospod Gašper, ki skrbi za hišo, nam je predstavil instrumente, potem pa smo zaigrali nanje in pripravili koncert. Spoznali smo le rit­micne ter ritmicno-melodicne instrumente. Po koncanem koncertu smo šli na likovno delavni-co. S svincnikom smo risali tihožitje – jabolko in vazo, lahko pa smo narisali tudi konja. Jaz sem narisala konja. Gospod Gregor nas je naucil tudi, da risbe s svincnikom ne smemo radirati. Na koncu smo se sprehodili po muzeju. Videli smo tudi Groharjeve slike. Potem pa nas je spet cakala vožnja domov. 
Kulturni dan mi je bil všec. Najbolj so mi ugajale delavnice. 
Mia Munih Lakotic, 4.a 

O, FIESA, SRECNA, DRAGA ŠOLA V NARAVI! 
V snegu in mrazu 
smo Planino zapustili, 
da morja in sonca bi se v Fiesi naužili. 
V domu Breženka 
smo se nastanili, 
gospodu smo Radu blažen mir skalili. 
Med vsako jedjo glasno govorimo, med hojo po cesti 
svoj red si skrojimo. 
Po dva in dva v paru – to nam je malo mar, saj trije v paru 
so res najboljši par! 
Dominik po oknih 
ves navdušen pleza, 
za Sajro in Ajšo dan in noc opreza. 
To drzna in smrtno nevarna je poza, 
uciteljice naše zato obide groza. 
Prekršku seveda 
takoj sledi kazen: kršilce je treba spravit’ narazen! 
Je zgornja soba k sreci še prazna, 
dekliški varnosti 
in casti prijazna. 
V šoli v naravi 
se pridno ucimo, 
telesno pripravljenost si okrepimo. 
Po dolgem in pocez Piran smo precesali, akvarij, cerkev, trg 
Tartinijev spoznali. 
Kaj vse je na Primorskem zelo podobno ovcki? Luštne male ribice in pa tud’ valovcki. 
In po cem se locita 
sardina in sardela? Sardina je sardela, 
ko je še glavo imela. 
Soline v Strunjanu 
in Mesecev zaliv, skozi tunel do Portoroža – to lahek je izziv! 
Si v Portorožu sladoled privošci skoraj vsak, a za nas Gorenjce se zdel je malce drag … 
Izlet, cetudi dolg, 
nam bil je še prekratek, nordijsko so hojo 
nam dali za dodatek! 
Namesto mobitela 
je kompas zdaj naš brat, 
zahvaljujoc ucitelj’cam 
zdaj s kuram’ hod’mo spat. 
Postiljanje, pospravljanje 
ne zdi se vec za malo, še dagnje vam na búzaro pripravimo za šalo! 
In še in še dogodkov, prevec za kratko pesem, smo skupaj doživeli in se res dobro imeli! Ucenci  in razrednicarka 7. b razreda 



ŠOLSKI DOGODKI V SLIKI 


Slovenci smo narod enigmatikov, radi rešujemo križanke, rebuse, pre­verjamo svoje znanje ob kvizih. 
MODA ZA DEKLETA 

ZA POCITNIŠKO BRANJE 
Lara je ucenka osmega razreda, ki si ne zna predstavljati odmora brez knjige v roki. Je velika ljubiteljica knjig. Zato bo marsikomu v pomoc njen seznam knjig za pocitniško branje. Uživa­jte v branju, kajti branje je potovanje, brati pomeni poceti podvige. 
1. Jules Verne: Skrivnostni otok 
Brodolomci pristanejo na otoku. Z lastno iznajdljivostjo si uredi­jo življenje, ki pa ni povsem mirno zaradi skrivnostnih pripetlja­jev. 
2. Philip Reeve: Nekoc v prihodnosti 
Svet cez stoletja izgleda precej drugace kot danes: vsa mes-ta so na kolesih in velja zakon mocnejšega. In ceprav dalec v prihodnosti, se pravzaprav vrnemo v preteklost, svet cehov, skorajda sužnjelastniške družbe, vsekakor pa svet ostro locen na bogate in revne. 
3. Marilyn Kaye: zbirka Replika 
Amy je dvanajstletnica, ki se ji zacnejo dogajati cudne reci. Naenkrat bolje vidi, sliši in hitreje tece, njena mama pa postane skrivnostna. V svojih sanjah je zaprta v stekleno posodo, ki jo obdaja ogenj. Zna odgovoriti na vsa vprašanja, ki j ji jih postavijo ucitelji, ne zna pa odgovoriti na 
vprašanja o svoji preteklosti. 
4. Gaston Leroux: Fantom iz opere 
Knjiga govori o skrivnostnem, iznakaženem cloveku, ki se skriva v pariški operi. Zaljubljen je v mlado pevko Christine. Želi ji pomagati, da bi postala primadona in glavna pevka opere, a se tega loti na napacen nacin. Christine se ga sprva prestraši, 
mu pa kljub temu dovoli, da jo odpelje v katakombe pod ope-ro, kjer domuje. 


5. Jack London: Beli ocnjak 
To je zgodba o volku samotarju, ki izgubi vero v cloveka. Njegovo zgodbo spremljamo še pred njegovim spocetjem, ko spoznamo njegovo odlocno mamo in zvestega in pogumnega oce­ta. Zgodba se odvija skozi njegovo otroštvo in nato v odraslo dobo. Ob novem gospodarju, ki 
mu zaupa, se mu vera povrne, njun odnos pa preraste v trajno prijateljstvo. 
6. K. A. Applegate: zbirka Vsesvet 
To je zbirka knjig, v katerih je veliko akcije. Popivamo z Vikingi, letimo z žrtvovanja azteškemu bogu, nehote obišcemo grozljivo podzemlje, vihtimo mec z vitezi okrogle mize, ga žuramo z grškimi bogovi. Kadar se ne potimo ob nevarnih situacijah, pa 
se znamo odkrito nasmejati. 
7. Zoe Sugg: Spletna punca 
Penny pod imenom Spletna punca na blogu piše o svojih skrivnih obcutjih, o prijateljstvu, fantih, svoji nenavadni družini in panicnih napadih, ki vse bolj prevzemajo njeno življenje. S svojo družino na hitro odide v New York, kjer spozna Noaha, cudovitega fanta, ki igra na kitaro. Penny se naenkrat zaljubi – in o vsem tem poroca na blogu. 

8. P. B. Kerr: Otroci luci 
Knjiga opisuje življenje dvanajstletnih dvojckov Johna in Phillipe, ki živita v bogati družini v New Yorku. Ko jima zrastejo modrostni zobje, pa se veliko spremeni. Stric ju povabi v London in jima razkrije, da pripadata plemenu džinov. Odpravijo se v Egipt … 
9. Daniel Defoe: Robinson Crusoe 
Robinson Crusoe je angleški brodolomec, ki je kar nekaj casa preživel na pustem otoku, kjer je doživel razlicne pustolovšcine. Spoznamo Robinzonovo nenavadno upornost in borbo za ob-stanek. Zgradi si vec bivališc, vzredi credo koz ter se nauci mnogih vešcin za preživetje v divjini. Na otoku reši tudi divjaka pred ljudožercu in ga poimenuje Petek. 
10. Robert Louis Stevenson: Otok zakladov 

Zapit mornar Billy Bones se nastani v krcmi, kjer se neuspešno 
skriva pred svojimi nekdanjimi pajdaši. Po spletu nakljucij krcmarjev sin Jim dobi njegov zem­ljevid do Otoka zakladov. Na krovu Hispaniole odpluje pro-ti otoku. Ali je posadka na ladji vredna zaupanja? In kaj caka obiskovalce na otoku? 
A  C  Ž  P  O  L  A  M  I  S  O  N  A  R  C  
O  T  D  E  F  H  I  J  K  P  Ž  Z  L  N  E  
S  F  U  L  Z  K  V  O  D  R  L  I  Z  C  A  
Z  T  K  P  O  V  Ž  T  K  E  R  B  G  Š  J  
B  A  R  J  S  U  O  C  J  J  Z  C  O  E  V  
N  E  L  E  O  D  T  K  A  E  P  T  Š  N  O  
K  Z  C  B  M  C  Š  J  D  M  Z  A  C  L  R  
D  R  N  E  A  E  Z  D  E  N  I  Š  I  U  K  
Š  I  V  F  R  U  N  U  Z  I  D  U  N  A  J  
K  A  Z  D  T  O  N  C  U  K  T  N  E  C  Ž  
T  R  G  R  L  K  J  F  E  B  M  Š  O  N  L  
K  O  D  D  A  J  N  I  K  D  D  E  T  E  T  
O  K  I  R  U  B  P  O  Ž  L  E  A  R  V  C  
L  M  V  J  A  G  D  T  P  C  V  K  J  K  U  
O  P  J  A  Š  L  Z  B  O  B  N  I  C  E  L  
U  L  T  R  A  Z  V  O  K  R  C  S  J  R  Š  
R  A  Z  S  N  E  P  R  U  A  M  D  C  F  Ž  

1.
 V skritem kvadratu poišci naslednje besede: zvok, ton, šum, pok, oddajnik, sprejemnik. 

2.
 Dopolni stavke in rešitve poišci v kvadratu. 


______________je zvok z zelo visoko frekvenco. 
________________je število nihajev v casovni enoti. Kladivce, nakovalce in ______________ so majhne košcice v ušesu. 
Odboj zvoka imenujemo _________________. Naprava, s katero dolocajo globino morja imenujemo _____________________. Opno v ušesu imenujemo _____________. Zvocno valovanje sestavljajo __________________ in razredcine. 
Sestavila : Neža Kejžar, 7.b 





IGRA ZA POLETNE DNI 
SVINJSKI PASTIR ALI KOZA KLANF 
Svinjski pastir je zunanja talna igra, za katero potrebujemo le kamencek za vsakega igralca in nekaj plocevink. Igro lahko igra najvec osem otrok. Na tla narišemo crto, za katero bodo igralci metali vsak svoj kamencek. Nato nekaj metrov od crte postavimo nekaj plocevink, in sicer eno na drugo. Zdaj je potrebno dolociti le še svinjskega pastirja in igra se lahko zacne. 
Svinjski pastir se postavi poleg plocevink in caka na igralcev met. Igralec za crto poskuša z metom kamencka podreti plocevinke. Ce zadane plocevinke, jih mora pastir cim prej postaviti nazaj, tako kot so bile prej. Igralec pa medtem casom tece do kamencka, ga skuša cim hitreje pobrati ter priteci z njim cez crto. Svinjski pastir igralca poskuša ujeti, vendar šele potem, ko je postavil vse plocevinke. Ce pastirju uspe ujeti igralca, še preden stece cez crto, se njuni vlogi zamenjata – igralec postane pastir, pastir pa igralec. Ce pa igralec pri metu zgreši plocevinke, mora kamencek pustiti pri miru. Igro nadaljuje naslednji igralec. Metanje kamenckov traja toliko casa, dokler eden od igralcev ne zadane plocevink. Takrat lahko vsi, ki so pred njim neuspeš-no vrgli kamencek, stecejo ponj. Pastir ponovno poskuša postaviti plocevinke in ujeti enega izmed njih. Vcasih se zgodi, da nobeden od igralcev ne zadane plocevink in tako vsi ostanejo brez kamencka. Takrat ima pastir priložnost, da koga od njih hitro ujame, saj mu ni potrebno postavljati plocevink. Pastir mora paziti le na to, da jih ujame do crte. Igra se potem nadaljuje. Zmagovalca v tej igri ni. Cilj igre je le, da cim manjkrat postaneš svinjski pastir in poskušaš po­dreti vse plocevinke. 
Neja Prodan, 6. a 
RADI JIH POSLUŠAMO 

1. One Direction – Story of my life 
One Direction je angleško-irska pevska fantovska 
skupina, ki je nastala na nastopu na britanskem tele­
vizijskem pevskem tekmovanju The X Factor leta 2010. 
2. Katy Perry –Hot n cold 
Katheryn Elizabeth Hudson, bolje poznana pod pse­vdonimom Katy Perry, je ameriška pop pevka, tekstopiska in filmska ter televizijska igralka, ki je dobila MTV video glasbeno nagrado  za najboljši videospot leta. 
3. Robbie Williams – Candy 
Njegova odskocna deska v svet zabave je bila fantovska skupina Take That, ki je na zacetku devetdesetih let obnorela najstnice po 
vsem svetu. V Veliki Britaniji se je kar osem njihovih pesmi znašlo na samem vrhu glasbenih lestvic. A Robbie s svojim videzom in z ob-našanjem nikoli ni zares sodil v Take That. Medtem ko so bili ostali clani le lepi, nasmejani fantje brez temnih senc v svojem življenju, je Robbie dajal vtis nekoliko grobega in težavnega frajerja, ki se je bolj po nakljucju znašel v skupini. Že takrat pa je imel ogromno karizmo, ki se je ne da nauciti ali pridobiti, in zaradi nje so se dekleta lepila nanj, ceprav ni imel tipicnega lepega obraza. 

4. Lady Gaga – Poker face 
Lady Gaga je zaslovela ob izidu njenega prvega glasbenega albu-ma, The Fame (2008), ki je doživel velik komercialni uspeh in dosegel svetovno popularnost s singloma »Just Dance« in »Poker Face«. Al­bum je dosegel prvo mesto na glasbenih lestvicah v šestih državah, se uvrstil med prvih deset albumov v vseh državah, kjer je izšel. 

5.
 Taylor Swift – Shake it off 

6.
 Taylor Swift – Blank Space 


Taylor Swift se je igranja kitare naucila od nekega popravljalca racunalnikov, ki ji je pokazal, kako se zaigra tri najlažje akorde. Ko se je slednjih naucila, je napisala svojo prvo pesem in jo naslovila »Lucky You«. Kasneje je povedala, da je pesmi zacela pisati zato, da je ublažila bolecino, ker se ni vkljucila v šolo. Dejala je, da so bili »ostali otroci zlobni« do nje, zato je napisala pesmi o njih. 
7. Justin Bieber – Love yourself 
Njegova kariera se je zacela, ko je njegova mama na YouTube zacela objavljati njegove vid­eo posnetke, tam pa ga je leta 2008 zasledil Scooter Braun, njegov kasnejši menedžer. Justin Bieber je postal znan s 
singlom One Time, ki je izšel leta 2009. Prislužil pa si je tudi naslov prvega glasbenega ustvarjalca, ki mu je us-pelo uvrstiti sedem pesmi iz enega albuma na lestvico Billboard’s Hot 10. 
8. Ellie Gouding – Love me like you do 
28-letna pevka si je v medijih utrdila ugled pevke, ki brez težav lovi visoke note, velja pa za eno izmed bolje teh-nicno podkovanih izvajalk. Omenjena pesem je bila najveckrat predvajana skladba na slov­enskih radijskih programih v letu 2015. 
9. Flo Rida – Whistle 
Je raper, dobil je nagrado po izboru obcinstva za najboljšo hip hop skladbo. Pesem je vsekakor naslednica velikih hitov Good Feeling in Wild Ones. Kljub temu da pesem ni party himna kot njeni predhodnici, jo zaznamuje nalezljiva melodija, aktualno besedilo in radijska prijaznost. 
10. Shakira – Waka Waka 



Z glasbo se je zacela uk­varjati pri 12 letih, že tri leta 
kasneje pa je izdala svoj 
prvi album Magia. Leta 1996 je igrala v kolumbijski telenoveli El Oasis. Shakira poje pesmi tako v španšci­

ni kot tudi v anglešcini. Je tudi dobra plesalka. Njeno delovanje posega tudi na podrocje humanitarnih dejavnosti, saj se ukvarja s pomocjo ubogim otrokom. Njene najbolj prepoznavne pesmi so: Hips Don’t Lie, La Tortura, Underneath Your Clothes, Don’t Bother, Whenever, Wherever,Gipsy, Waka Waka,Loca … Shakira je ena najbolj znanih pevk pop glas-be, ki ima veliko oboževalcev po vsem svetu. 
Pika Lotric in Lara Torkar, 8. a 

PUH glasilo Osnovne šole Matije 
opa Kranj šolsko leto 2 15/2 16 
zbrala in lektorirala Milena 
uden 
oblikovanje Barbara Zorman 
Slikovno gradivo Risbice so prispevali u•enci in u•enke naše šole Slike -arhiv OŠ Matije 
opa Kranj 
junij 2 16