Leto XIII., it. 8.
V	organizaciji le mol, kolikor mo(l — toliko pravica.
Braialit™ la »prava: Ljnb-••l«nbartfOTa «1. 6/11.
GLASILO ZDRUŽENE DELAVSKE STROKOVNE ZVEZE JUGOSLAVIJE.
Izhaja 10. in 25. dne ▼ mesecu.
Stane posamezna Metlika Din 2*—, mesečno Din 4>—, celoletno Din 48. — Za člana izvod po 1*10 Din. Oglas! po cenikn. Dopisi morajo biti Irankira* ni in podpisani ter opremljeni z itampiljko dotične organizacije.
Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije so poltniae proste.
Pripravljajte se na dostojno in veličastno proslavo 1. maja 1926!
Jurij Arh:
Trboveljska prem. družba in pocenitev premoga.
V glavnem se Trboveljska prernogokopna družba pri zahtevi redukcije plač in redukcije delavstva sklicuje na to, da so proizvajalni stroški premoga za 40 odstotkov previsoki. In da ako hoče svojo konkurenčnost napram inozemskemu premogu vzdržati, mora v toliki meri znižati te stroške. To hoče doseči s tem, da- stalež svojega delavstva zmanjša, a ostalo delavstvo pa z znižanjem plač in vpeljave odškodnine za strelivo prisili na toliko večje delo, da se bo teh 40 odstotkov izravnalo.
Torej, družba hoče enostavno izvesti znižanje premogovnih cen na račun delavstva.
Kolikor nam je bilo mogoče na podlagi uradnih podatkov smo že natančno specificirali posamezne postavke. TPD se seveda ni hotela ukloniti in ni hotela odstopiti od svoje namere; delavstvo naj bo torej žrtev in polni blagajno.
Da se mi nismo varali v tej naši trditvi je dokaz to, da se je sedaj popolnoma nepristranski izvedenec v rudarski stroki, dr. Josip Kropač, profesor rudarstva na ljubljanskem vseučilišču, oglasil v »Jutru« št. 51 z dne 3. marca in v štev. 68 z dne 24. marca t. 1. V članku z naslovom »Problem pocenitve premoga« obravnava prof. Kropač ta problem iz nestrankarskega, strogo objektivnega strokovnega stališča. V informacijo naše delavske javnosti in ilustracijo stališča Trboveljske premo-gokopne družbe prinašamo v spodaj navedenem dobesedno njegovo tozadevno ugotovitev.
, »Za določitev primerne prodajalne cene je treba upoštevati višino proizvajalnih stroškov in dobička, ki ga podjetje pri obratovanju doseže. Natančna ugotovitev proizvajalnih stroškov za premog pri TPD bi bila mogoča na podlagi podatkov, ki jih ima družba sama na razpolago. Ker ti podatki niso javnosti dostopni, sem primoran proizvajalne stroške določiti samo približno na podlagi cenitve in primerjanja z rezultati pri drugih sličnih podjetjih. K temu pripominjam, da sem radevolje pripravljen morebitne napake popraviti. Proizvajalne stroške tvorijo izdatki za mezde, za obratni materijal, kakor les, železo, razstrelivo itd. za obresti ustanovnega in obratnega kapitala za letne odpise in splošno režijo.
Proizvajalne stroške v posameznih obratih TPD cenim na okroglo 150 dinarjev za eno tono premoga. K temu znesku bi bilo še prišteti sledeče izdatke, ki jih je družba objavila v juniju leta 1925 v svojem poslovnem poročilu za leto 1924. Po podatkih tega poročil« so znašali:
Davki in razne davščine 16,211.677 dinarjev, izdatki za socialno skrbstvo 9,599.384 Din, stroški (?) in plače 5,935.351 Din, obresti prijoritetnih in bančnih posojil 1,596.536 Din, odpisi 1,490.325 Din; skupaj torej 34,833.273 Din.
Produkcija premoga v letu 1924 je znašala 1,535.217 ton, tako da ti izdatki obremenijo eno tono premoga z okroglo 23 Din. Čisti dobiček, ki ga je družba dosegla, je znašal 38,530.792 Din, ali preračunano na eno tono premoga, okroglo 25 Din.
Vilim Haramina:
Naša tarifna in stavkovna politika.
i.
Tarifna in stavkovna politika delavskega strokovnega pokreta je zelo nehvaležno vprašanje, vendar zelo važno in bo ostalo aktualno dotlej, dokler bo obstojalo kapitalistično društvo in kapitalistični način produkcije.
Razvoj industrije in dovršeni način produkcije zelo komplicirajo našo tarifno in stavkovno politiko.
V dobi obrtništva je bilo to vprašanje bolj enostavno, ker so delavci v malih delavnicah lahko vsak ias ugotovili, je-li je primeren čas za upostavitev zahtev: povišanje plač ali skrajšanje delovnega časa. To je bilo mogoče zaradi tega, ker so imeli delavci vedno pregled nad produkcijo, vedli so koliko ima delodajalec naročb, kakšne so cene surovinam itd. Delavci so celo poznali odjemalce svojih gospodarjev in vedeli koliko jim odjemalci plačajo za blago. Z eno besedo: delavci so lahko natanko ugotovili gospodarjev zaslužek in kadar je bilo dovolj dela, to se pravi v dobi konjunkture, so se lahko odločili da predlože svojemu poslodavcu zahteve po po-
Potem bi bila primerna prodajalna cena premoga za eno tono 150 4- 23 + 25 = 198 Din, ali zaokroženo navzgor 200 Din.
Lahko torej vprašamo: ako proizvaja družba, prištevši dobiček, eno tono premoga za 200 Din, kje je ogromna razlika 80 Din, ki jo dobimo pri prodaji za 280 Din? Odgovor na to vprašanje je zelo enostaven. Družba je investirala za visoke zgradbe (palačo v Ljubljani, stanovanjske hiše za uradnike in delavce pri posameznih obratih), za separacijo v Hudi jami in Rajhenburgu, za razširjenje reparacije v Zagorju, za žične železnice v Zagorju, Hrastniku in Rajhenburgu, za železnice itd. od leta 1920 velike zneske. Te investicije so omogočile sedanji obrat in tudi naravno povečale vrednost rudnikov. Bilančno poročilo teh izdatkov ne omenja, ker so vsi ti stroški vkalkuvani v proizvajalnih stroških premoga in že tudi od konzu-mentov popolnoma plačani. Dokaz temu je navedeno v poslovnem poročilu, ki navaja v bilančnem računu z dne 31. decembra 1924 med aktivi na primer: visoke zgradbe 9,784.769 Din, rudniške naprave 317.960 Din, industrija-cementarria, steklarna in žaga 72.489 Din (kje so pa apnenice v Zagorju, op. pis.), inventar 22.973 Din, posest zemljišč in gozdov itd. 276.744 Din. Lahko torej trdim, da je družba investirala letno okrog 100 milijonov dinarjev in je to vsoto že zaračunala v proizvajalne, oziroma prodajalne cene premoga.«
Tako, do tukaj gre ugotovitev g. dr. Kropača, kako družba kopiči sebi ogromno bogastvo, na račun svojih delavcev in konzumentov.
Ako sedaj vzamemo, da je družba od leta 1920 povprečno na leto investirala 100 milijonov dinarjev in še povprečni dobiček izkazala v znesku 38 milijonov dinarjev, kar se lahko trdi z zaokrožitvijo 198 Din na 200 Din pri toni, znaša njen skupni dobiček (investicije se vnesejo v dobiček, ker so že plačane) do leta 1926 690 milijonov dinarjev. Ce vzamemo, da ni zgoraj všteta vrednost produkcije apnenic v Zagorju, cementarne in ciglarne v Trbov ljah, pač pa samo investicije za te obrate, potem lahko z mirno vestjo frdimo, da je družba v teh letih zaslužila 750 milijonov dinarjev, a vrednost celokupne produkcije pa je znašala 2.209,303.800 dinarjev.
Ta slika nam sedaj dovolj jasno kaže, Isše leži problem rešitve v vprašanju pocenitve premoga! Le obžalovanja vredno je, da merodajni činitelji ne vidijo tega dejstva, ne vidijo kako družba vara javnost, izkorišča naše gospodarstvo, med tem ko se tisoči revnih rudarjev in njih družine vijejo v obupu vsled pomanjkanja in lakote, a končno za njih trud in trpljenje se jih še na cesto meče.
Gospodje na vladnih mestih, kakor pri Trboveljski družbi, vedite, da rudarji takega krivičnega postopanja ne bodo pod nobenim pogojem prenesli in da bodo storili vse, da se bo ves kulturni svet zgražal nad vašim zločinskim in nesocialnim početjem.
višanju plač in znižanju delovnega časa in druge take pridobitve, ako so bili količkaj složni ali organizirani. Takrat ni bilo potrebno tako globoko poznavanje ekonomične strukture, uloge denarja, poznavanja stanja svetovnega trga in vsega onega, ki danes prihaja v poštev, ko hočemo razpravljali o tarifni in stavkovni politiki delavskega strokovnega pokreta. Sicer razpolagamo danes še s precej številnim obrtništvom — vendar je ono v tako težki borbi za svoj obstoj, da nima nobenega izgleda za bodočnost, ker je malo obrtništvo ostanek preživelega načina produkcije in njegov propad je prej ali slej zagotovljen. Medtem se pa vrši koncentracija velekapitala z bliskovito hitrostjo in to ravno omo-gočuje velike združbe, ki uničujejo ne samo malo obrtništvo, ampak celo manjša in slabejša industrijska podjetja — kajti velike ribe požirajo manjše.
Pri nas se pravzaprav še ni mogel razviti industrijski kapital, še manj pa si je moglo obrtništvo zavarovati eksistenco. Svetovna vojna je mnogo pripomogla k temu. Ona je padla ravno v njen razvoj in ga takorekoč iznenadila, vsled česar je bila privatna industrija za cel čas vojne onemogočena.
Produkcija za zadostitev potrsb naroda, za časa vojne, je bila postranska stvar. Glavno je bilo
produkcija vojnih potrebščin: izdelava vsemogočega orožja, municije, izdelava vojaškega oblačila itd. To produkcijo je večji del vršila država sama ali pa oni industrijalci, ki so bili najbližji tedanjim vladnim krogom. Iz tega je razvidno, zakaj se pri nas industrijski kapital ni mogel dvigniti in stabilizirati. Pri takih razmerah je pač propadel še oni mali del industrijskega kapitala, kar ga je bilo v naši državi. On je pod pritiskom razmer prešel iz industrijskega na finančno polje. Tu je potrebno ugotoviti še to, da je inflacijska politika denarja (neomejeno puščanje denarja v promet) za časa vojne in še po vojni ustvarila vse pogoje za špekulacijo in trgovino z denarjem in mogoče je bilo brez dela in večjega rizi-ka zaslužiti s trgovino inozemskih valut mnogo več nego s produkcijo materialnih dobrin.
Za to dobo je značilno dejstvo, da so mnogi predvojni industrijalci prodali svoje tovarne velikim denarnim zavodom in so tako postali solastniki denarnih podjetij.
i II.
Posebno poglavje je pri nas vprašanje izvora naših povojnih industrijalcev.
Mnogi verižniki in vojni dobavitelji so po vojni pričeli ustvarjati razne, mnogobrojne male tovarne in videč, da se je veliki del ljudstva vrnil iz vojne gol in bos, so delali z vso paro in hitro zato, ker je vse potrebovalo in vse kupovalo. Med ljudstvom je zavladala naravnost panika vsled izgube realne vrednosti denarja, čigar vzrok je bila inflacijska politika financ, ki so jo vodile vse naše vlade do predzadnjega leta. Kupovalo se je na splošno vse, kar je kdo zamogel, ker se je na ta način najbolj zavaroval proti izgubi vrednosti na denarju, s katerim je razpolagal. Ampak zidave in instalacije tovarn stanejo denar. Ker pa naši povojni milijonarji niso razpolagali z dovoljnimi vsotami, ki bi omogočale ustvaritev nekaj poštenega, so se omejili na manjše tovarne s ceneno upravo, oni pa, ki so napravili nekaj večjega, so se zadolžili in morali so plačati visoke obresti. Večinoma vsi povojni dobičkarji so danes na robu propasti in to zavoljo tega, ker so se bavili z nesolidnimi in diletantskimi kalkulacijami. Blago, ki so ga izdelovali, ni moglo vzdržati konkurence na svetovnem trgu niti v kvaliteti, še manj pa .v cenah. Oni pa, ki so ustvarili nekaj boljšega in ki bi eventuelno še lahko konkurirali s kvaliteto svojih produktov, ne morejo izdržati tekmo v cenah, ker jih ubija visoka obrest, katero morajo plačati za investicijska posojila.
Iz teh razlogov prehaja in bo prešla vsa naša povojna industrija v roke financijskega kapitala. Zato kričijo povojni industrijalci in zahtevajo visoko zaščitno carino, da bi rešili svojo pogubo s pomočjo domačega trga. Zahtevajo od države brezobrestna posojila* in ugodne železniške tarife itd. Mi smo pa mišljenja, da jih tudi to ne bo rešilo, ako bi država v polni meri ugodila njihovim zahtevam. To pa zaradi tega, ker se v naši državi vodi taka politika, ki gospodarsko uničuje naš narod in ga dela bednim in vsled tega znižuje konsumentovo sposobnost. Danes nj pri nas niti enega industrijskega podjetja, kjer bi ne bil finančni kapital direktno zainteresiran. V koliko se eno ali drugo industrijsko podjetje hoče rešiti od vpliva in odvisnosti od finančnega kapitala, v toliko sili s kartelizacijo in stopanjem v truste. To se opaža v industriji stekla, sladkorja, lesni in rudarski itd.
In da je vsled teh prilik naša tarifna in stavkovna politika ?elo težka stvar, je že samo ob sebi razumljivo. Po vojni do 1923. leta je kojekak šlo. Lahko bi bilo še boljše ako bi med delavstvom vladala večja razredna zavest in več smisla za realne potrebe življenja. Za časa inflacijske, finančne politike, dokler je vlada metala dnevno večje vsote denarja v promet, dokler je dinar stalno izgubljal na vrednosti, dotlej se je do neke mere. iz gori navedenih razlogov čutila nekaka privredna prosperiteta v državi in delavci bi lahko v onem času izvojevali mnogo koristnih reform in ugodnosti — ako bi vladala pri njih ta zavest, Žalibog so te prilike zamujene vsled gotovih špekulantov v delavskem po-kretu, ki so stali in še danes stoje v službi napačne ideologije, katera omalovažuje te reforme kot nepotrebne in. se s tem stavi indirektno v službo reakcionarnega režima, ki je v naši državi stalen. Ako bi ne prišlo do razkola v strokovnem pokretu, ako bi se v strokovnem pokretu vodila zdrava politika na vseh poljih, posebno pa še na polju naše tarifne in stavkovne politike, bi danes vsa situacija drugače izgledala. Imeli bi zavarovanje za brezpo-
Stran 2
»DELAVEC«
10. aprila 1926
selnost, za starst in onemoglost, in začeli bi lahko razpravljati o vprašanju eksistenčnega minimuma. Popolnoma drugače bi izgledala pri nas tarifna in stavkovna politika, ako bi imeli brezposelno zavarovanje. Takrat bi se delovna sila ne ponujala za vsako ceno in ob vsakem času, ker bi za najpotrebnejše, za življenje delavca bilo preskrbljeno, lakrat bi delavci v delavnicah ne trepetali vedno pred odpustom in redukcijami plač, ker bi bili z& brezposelnost zavarovani. Oni bi bili bolj ponosni in odpornejši a delodajalci bi z manjšo sigurnostjo reducirali mezde in osporavali delavske pravice. Na kratko: vstrajna bi bila podlaga, ki bi do gotove mere omogočala delavcem življenje in akcijo za razširjenje svojih interesov.
V	tem kaosu je naša Zveza napravila maksimum, ki se je mogel izvesti. Ona je izvršila borbo za uzakonitev 8-urnega delovnika in ga je branila potem vstrajno do sedaj; ona se je borila za zavarovanje delavcev, braneč obstoječe zavarovanje precl navalcm nasprotnikov in zahtevajoč istočasno njegovo radikalno razširjenje; Zveza je vodila in še danes vodi berbo za priznanje delavskih zaupnikov; ona je priredila na stotine tarifnih anket za zvišanje delavskih plač in je z vsemi sredstvi branila mezde, kadar se jih je hotelo reducirati. Splošna Delavska Zveza stoji danes pred novo, za naše razmere naravnost gigantsko borbo, za ohranitev dosedanjih delavskih mezd. Eden od največjih lesnih industd-jalcev se pripravlja na izprtje 5000 delavcev s tem, da jim je stavil ultimativno zahtevo, da pristanejo na petnajstodstotno znižanje plač.
Naša tarifna in stavkovna politika je v glavnem označena z dvema važnima momentima: ofenziva in defenziva. Eno in drugo zahteva dobro organizacijo, močan bojevni fond in zdravo tehnično pripravo za izvedbo borbe; solidarnost delavstva je seveda naj-glavnejši pogoj. Obrambna akcija je mnogo težavnejša, ker se izvaja pod težkimi pogoji in je za tako akcijo potrebna močna organizacija in dovolj finančnih sredstev. Čeravno so te potrebe očitne in same po sebi razumljive, vlada med delavstvom čudno razu mevanje radi tega vprašanja. Oni se organizirajo še danes, po tolikih bridkih izkušnjah, šele tedaj kadar jim teče voda v grlo. Ako hočejo delavci zboljšati svoj ekonomični položaj, morajo biti stalno organizirani, ne pa šele takrat kadar hočejo izročiti svoje zahteve delodajalcu ali pa kadar jim ta hoče poslabšati njihov položaj. Takrat je organizacijska legitimacija malo vredna, ker se na ta način ne pride do borbenih sredstev.
Naša zveza ima to srečo,, da se bori z najmočnejšimi kapitalisti v naši državi: s karteliranimi podjetji, s trusti in podjetji, ki so v rokah močnega finančnega kapitala. Borba ž njimi je še bolj otežko-čena, ker je nasprotnik zelo rafiniran in je njegova odporna moč v tem, da so delavci, ki jih zaposluje polproletarci z kmečko mentaliteto in ki so do danes še skoraj popolnoma nepristopni za delavsko strokovno organizacijo. V tem je ravno vsa tragika. Naša zveza se trudi na vse načine, da organizira industrijsko delavstvo in da potom take organizacije brani interese vseh delavcev. Da bi zamogli v polnem smislu besede započeti z sodobno tarifno in
stavkovno politiko, je potrebno najpreje obrazovati podzveze pojedinih industrijskih panog, v okviru našega Saveza. Te podzveze so predvidene v naših zveznih pravilih in v pravilniku. To je potrebno urediti že zaradi tega, ker je prišel čas, da se delavce vseh naših industrijskih panog pripravi za borbo za kolektivne pogodbe. Sele na ta način in pote m take organizacije je mogoče izvojevuli kolektivne pogodbe v industrijskih panogah, ne pa v pojedinih podjetjih. Ali smo na koncu faze naše borbe po pojedinih podjetjih, ker prehaja cela industrija v ene roke. Vzemimo n. pr. našo steklarsko, sladkorno in lesno industrijo, ki so že popolnoma centi ali-zirane. Nekatera samostojna in posamezna podjetja ene in iste panoge postajajo odvisna ena od druge in njihovi interesi postajajo vedno bolj skupni. Iz tega se lahko razvidi veliko potrebo obrazovanja podzvez, potrebo njihove izdelave in njihove velike uloge v naši tarifni in stavkovni politiki.	|
Da se lahko dobi točen pregled o stanju pojedinih industrijskih panog, v vseh njegovih oddelkih je potrebna delavska kontrola nad produkcijo- To je potrebno zaradi točnih podatkov, ki so velikega pomena za našo tarifno politiko. Na ta način bo mogoče razkrinkati vse neosnovane trditve industrij-cev, katerih se oni poslužujejo v svoji borbi proti delavskemu razredy.
Izven tega je potrebno, da podzveze vodijo evidenco o cenah produktov, in ako so produkti za domač ali svetovni trg. Enako važnega pomena je tudi valutno vprašanje, ker je ono v naših razmerah, posebno pri eksportu, zelo važen gospodarski faktor. Vse to pride v poštev v času, kadar nastopijo komplikacije, ki izzovejo potrebo intervencije naših organizacij.
Razumljivo je, da vse to ne bo mnogo koristilo, ako ne bodo delavci razpolagali z močno in solidno organizacijo in ako preko njih ne povečajo sredstva za borbo. Z malimi prispevki je mogoče izvesti uspešno tarifno in stavkovno politiko. Čim večji so prispevki, tem boljši so izgledi tarifne in strokovne politike. Zato je potrebno, da podzveze ustvarijo svoje lastne bojevne fonde. Podčrtati je treba, da je glavna naloga vseh podzvez, voditi račun o tarifni in stavkovni politiki svoje industrijske panoge. Da je za uspeh te politike važno vprašanje bojevnega fond'a ni potrebno posebej povdarjati. Do teh sredstev bodo posamezne podzveze prišle z prispevki za bojevne fonde. Kako veliki bodo ti prispevki, je odvisno od same industrijske panoge in od zaslužka delavstva v isti stroki.
Podzveze morajo biti pod strogo kontrolo Zvezne uprave ORSJ, da bi na ta način bile onemogočene vse nepremišljenosti, izhajajoče iz neizkušenosti, vsled katere naši delavci še danes trpe. Z sredstvi bojevnih fondov posameznih podzvez bi upravljala Zvezna uprava, ki je odgovorna za celotno delo Zveze.
Ako bi kongres osvojil te predloge, tedaj bo to izhod iz kritične situacije, tedaj pomeni to prehod na boljšo pot, po kateri bo delavstvo prišlo gotovo i do izboljšanja svojega ekonomskega položaja. Ra-I zumljivo je, da mora v vseh naših organizacijah vla-j dati najboljša disciplina. Da se prepreči vsako krše-
nje discipline v našem pokretu, bo predložen kongresu pravilnik o akcijah in štrajkih, katerega mora kongres sprejeti, ako hočemo obvladati kritično situacijo.
Dobra in tehnično popolna organizacija, z visokimi prispevki za bojevni fond, z silno delavsko disciplino — to je edini kader, ki lahko vsak čas vodi pravilno tarifno in stavkovno politiko v korist delavskega razreda. Uspešno politiko trajne vrednosti vodijo lahko samo moderni internacionalni strokovni pokreti, ker edino oni imajo širok hori-cont, ne pa ozki pogled lokalnih organizacij, ki jih ustvarjajo nasprotniki delavskega pokreta na njegovo škodo.
Ako izpopolnimo našo organizacijo v tem prav-cu in ako se nam posreči izvesti pametno in strogo centralizacijo in disciplino med našim članstvom, tedaj je zasiguran pot pravilni in uspešni tarifni in stavkovni politiki.
S sodru2no ljubeznijo delajmo!
Delavsko gibanje kot revolucionarno gibanje, kot gibanje revolucionarnega razreda mora iskati svoja pota, da pride do cilja, ker ni popolnoma jasno določena in vidna smer, po kateri bi bilo treba hoditi . . . Posamezniki se odločijo za eno ali drugo taktiko in metodo po svojih osebnih nazorih, po svojem razumevanju in pogojih — po svojem temperamentu in svoji psihi.
Vse te razlike morejo in morajo obstojati. Ker so logične. Določajo jih razne okolščine:	stopnja
razvoja kapitalističnega gospodarstva, tradicije,, psihične (duševne) lastnosti in celo podnebje.
Radi vseh teh momentov in okolščin in radi same narave razrednega proletarskega gibanja je logičen pojav raznih struj in tendenc. Te so vedno bile in bodo vedno levice, desnice in centrumi, često tudi desnice, levice in centri levic, desnic in centrov obstoje v razdrapanih današnjih razmerah, toda obstojale so tudi že prej, čeprav ne v tako komplicirani in nezdravi obliki, kakor danes. Razne struje so obstojale pri samem razvoju proletarske stranke, tako da lahko rečemo, da so struje tako stare, kakor je delavsko gibanje. Dovolj je, da omenimo boje med Marxom in Bakuninom, med marksisti in anarhisti itd.
Nobeno zlo ni to, da obstojajo struje. Saj so naravne in razumljive. Res je, da bi bilo najbolje, če jih ne bi bilo, ker slabijo gibanje in ustvarjajo razne grupacije, ki se med seboj pobijajo. Toda nemogoče jih je eliminirati. Da, še več, čim je ena delavska sredina duhovno bolje izdelana, čim so posamezniki ideološko bolje podkovani, tem lažje se dele nazi-ranja. Tu so razlike dokaz večje duševne izobrazbe, dočim znači kompaktnost često duševno mizerijo. Ali tu je tudi strankarska disciplina: ne mehanična, temveč duhovna, ki jo narekuje zavest in ljubezen do delavske stvari. Proletarska demokracija kot osnovno načelo delovanja in vsega dela vedno narekuje sklad med raznimi naziranji in omogoča skupno delo, omogoča enotno akcijo, omogoča obstoj gibanja kot celote: manjšina soglaša z večino in sprej-
Po F. Hanuschru : Maksim Svetlič.
Pozna sreia.
Ob poletnem večeru je bilo; v času, ko imajo tudi posli prosto in to seveda ni kmalu, temveč šele pozno zvečer. Na vasi je vladal mir, le s polja je bilo čuti narodno pesem, ki so jo pele vračajoče se žanjice.
Pod staro lipo ob vaški mlaki sta sedela Mar-janica in Peter. Molče sta sedela kot bi pozabila drug drugega.
Zamišljen je vlekel Peter svoj vivček in opazoval, kako se kopljejo zvezdice in luna v mlaki. Mar-janica pa je držala roke v naročju ter se igrala s prsti. Pogledala je večkrat od strani Petra, ki pa teh pogledov očividno ni opazil, ker ni na nje reagiral.
»Tem goskam neumnim, bo že še prešlo veselje do petja,« prekine Marjanica molk.
»Pusti, naj pojo, dokler so mlade, saj bodo imele itak še dovolj prilike okusiti gorje in skrbi, če se že mlade ne obesijo,« odgovori Peter, ne da bi genil.
»Da, če bi bila vedela, kako se mi bo godilo v življenju, prav gotovo bi se bila obesila, bi napravila vsaj konec tem težavam,« pravi Marjanica. Petru se izvije pri teh besedah globok vzdih.
»Ti gotovo nimaš prav nobene ljubezni več do mene, ker sicer ne bi mogla tako govoriti.«
»Ljubezen — ljubezen ne manjka.« In v dokaz za to besedo mu položi roko na ramo.
»Toda, povej mi sam, kaj pa imava midva od življenja? Ko sva se spoznala, sem imela sedemnajst, ti pa dvajset let. Oba sva bila prepričana, da se v kratkem poročiva in ustvariva lastno ognjišče. Danes imam jaz sedemintrideset, Ti pa štirideset let, pa sva še vedno tam, kjer sva bila. Ti si hlapec, jaz dekla in prav nobenega upanja ni, da bo kdaj dtugače. Vsaka ptica ima svoje gnezdo, vsaka zverina primerno skrivališče in pribežališče, kjer more vživati ljubezen in vzgajati svoj zarod. Le posel je obsojen, da mora jesti celo življenje tuj kruh in biti poslušen in pokoren vsem muham tujih ljudi.«
Marjanica si obriše s predpasnikom solze in položi glavo na Petrovo ramo.
Peter jo objame preko pasu rekoč: »Nikar ne plakaj, Marjanica; tudi jaz sem si vse drugače zamišljal in nikdar nisem verjel, da prav nič ne postanem v življenju?«
»Ne očitaj si tega,« odgovori Marjanica in ga pogladi s svojo žuljavo roko po zagorelem licu. »Ampak, mene jezi le to, da so vse moje tovarišice omožene, da imajo svojo hišo ali vsaj svojo sobico, kjer morejo deliti z možem veselje in žalost, vzgajati svojo deco, ki naj jim bo v podporo na stara leta.«
»Ti pa nočeš otroka!« jo prekine Peter skoraj očitajoče.
»Kot dekla otroka!? Ne, tisto pa ne! Da bi morala gledati, kako sujejo tuji ljudje moje dete sem in tja ter ga psujejo s pankrtom? Ne, tega ne bi mogla prenesti, rajši ubogega črviča takoj zadavim.«
»Danes imaš pa čudne misli, Marjanica!«
»Čudne misli, praviš? Tebi se zde te čudne, ker jemlješ vse nekako lahkomišljeno in menda prav nič ne misliš, kaj bo z nami na stara leta. Dokler delaš in garaš, si že dober kmetu, ko pa ne boš mogel več, pa hajdi v ubožnico. Poglej Gričarjevega Naceta, poprej jim je delal kot živina, sedaj pa berači od hiše do hiše in skupno s psi je svoje kosilce.«
Petje žanjic je že davno utihnilo. V mlaki so žabe pričele svojo ljubezensko pesem, zaljubljeni par pod lipo pa so obletavale svetlikajoče kresnice.
»Poglej, ti govoriš kot, da sem jaz vsega kriv, da se ne moreva poročiti in si ustvariti lastyo gospodinjstvo. Sama dobro veš, da to ravno tako želim kakor Ti, toda, saj veš, kaj nama je dejal župan: »Kaj se bodo berači ženili, mari zato, da s^ beračija poveča? Pa nama je odrekel dovoljenje.«
»Greh in sramota je, da župan tako govori,« vzklikne Marjanica. »Bog ni dejal: Bogatini pojdite in množite se, pač pa velja ta rek za vse ljudi in menda sva tudi midva med njimi.«
»Mislim da,« odvrne Peter.
»Sita sem službe in zahtevam, da začneš misliti, kako prideva že enkrat iz te večne ljubezni do ženitve.«
Peter se popraska za ušesi in škili postrani na Marjanico; ko pa vidi njen resni obraz, pravi: »Bom videl, kaj se da storiti, mogoče pa le pojde kako.«
»Marjanica, vrata bom zaprl,« se oglasi moški glas iz bližnje hiše.
»Gospodar kliče. Zdrav, Peter!«
»Zdrava, Marjanica!«
Stisneta si roke ter odideta vsak svojo pot.
Zlezel sem z lipe. kjer sem. šedeč na veji, bil primoran prisluškovati tej žalostni zabavi.
Po petindvajsetih letih sem imel zopet posla v tej vasi.
Bilo je predpustom.	'
Mrzlega zimskega jutra sem prišel mimo vaške cerkvice. Pred cerkvico je stala gruča žensk, starih in mladih. Vse so radovedno zrle k vratom, kakor bi pričakovale, da pride iz cerkve papež in jim podeli svoj blagoslov.
Baš sem hotel nadaljevati pot, ko se odpro cerkvena vrata in iz cerkve prihaja prav čuden svatovski izprevod. Stara ženica z nagubanim obrazom, belimi lasmi in upognjeno postavo, oprta z eno roko na palico, z drugo pa na istotako starega možička, ki se je tudi upiral na palico.
Bila sta siromašno, a čedno oblečena in zrla sta z zadovoljstvom na čakajoče radovedneže. Zeleni venček, ki ga je nosila nevesta, se je kaj čudno podal na maloštevilne sive lase; ženin pa je nosil zelen šopek v gumbnici.
Par siromašno oblečenih starih ženic so jima. bili svatje.
»To je pa menda zlata poroka?« vprašam v bližini stoječo žensko.
»O ne, to je pa stari Peter s svojo Marjanico; danes sta se šele poročila.«
Začudil sem se temu odgovoru. Skoro mehanično me je potegnil za seboj izprevod, hotel, sem videti, kje sta dobila svoj dom, Peter in Marjanica, ki sta mogla tako dolgo čakati na zakonsko srečo.
Svatje so šli po vasi in spremljali so jih radovedneži ter delali neokusne dovtipe. Mimo vseh kmečkih hiš, kjer sta služila in živela težko življenje brez veselja in dobrot, so hodili. Na koncu vasi pa svati zavijejo v malo borno hišico.
1 Ko pridem do hišice, čitam na njej z velikimi I črnimi črkami napis — »Občinska ubožnica«.
Naropajte Majske spise in Malske znake 1926!
me voljo večine — iz višjih razlogov, radi splošnih • interesov.
To načelo je najblagodejneje učinkovalo pred vojno. Prakticirati ga moramo tudi sedaj; danes bolj kakor kdaj prej, ker je prišel marsikje delavski po-kret radi razcepljenosti v največjo nevarnost za obstanek: on marsikje na Balkanu radi svoje razbitosti praktično ne obstoja več. Delavstvo izgublja radi tega vedno bolj vero v samo sebe, v svoje razredno gibanje; množice se vedno bolj oddaljujejo od onih razrednih grupacij, ki izrabljajo vsako zlo, vsako ogabnost, vsako laž, vsako svinjarijo, vsako naj-nemoralnejše sredstvo za to, da druga drugi škodujejo, da druga drugo kompromitirajo v očeh proletariata. In dogaja se, da se obe grupi kompromitirata, da delavski pokret umira in počasi prehaja v nič, medtem ko se najboljši elementi delavskega gibanja med seboj blatijo in koljejo.
In vendar hočejo eni in drugi isto. Eni kot drugi žele zmago proletariata in njegov uspeh! Vsi smo iz iste šole. Vsi hočemo socializem!
Žalostno je gledati to sliko. Strašno je čitati neke časopise. To so bljuvalnice; to so gnojišča. To so skladišča zlobe, klevet in nemorale. Delavec se mora zgražati.
Tako ne sme iti dalje. To, kar stoji na zdravi podlagi realnosti, to, kar pravilno presoja današnjo situacijo in nemožnQsti; to, kar zna prilagoditi svojo taktiko realnim močem delavskega razreda; to, kar je za pozitivno in konstruktivno delo — to se mora združiti, brez adjektivov desničarstva in levičarstva in delati za skupno stvar, da se reši težak položaj, v katerega je prišlo delavsko gibanje. Ako bomo tolerantni, ako nas bo vodila ljubezen do proletarske stvari, ako bo vladala med nami sodružnost, bo mogoče tudi delo. Kajti — kakor smo rekli — po starem ne gre več. Riskira se vse. Eksperimentiranja ne sme več biti . . .
Ne klonimo! Kvišku srca! Niso krive teorije. Niso krivi niti ljudje, krive so okolščine.
Toda mi bomo zmagali. V to verujemo. Ker enotnost mora zmagati.
• * •
Približno tako pismo je poslal neki dalmatinski delavec delavskemu časopisu v Beogradu. Mi ga v skrajšani obliki priobčujemo, ker to pismo navadnega delavca izraža voljo večine delavstva, ki se hoče rešiti današnjega neznosnega trpljenja.
Nekaterniki še vedno smatrajo za potrebno, da z gnojnico oblivajo vse znane sodruge, da okužijo vse, kar je še čisto. Bernot in Gustinčič sta si podala roke v tem ogabnem početju.
Delavstvo pa ne sne reči: Že zopet se kregajo! — in iti proč, temveč delavstvo naj se združi v enotnih strokovnih zvezah in z njimi naj razžene ves krive učenike, pismarje in razkolnike!
Izobraževalno delo v strokovnih organizacijah.
Naše organizacije napredujejo od dne do dne. S tem nas pa tudi čakajo vedno težje naloge in čas bo zahteval od nas vedno več. Da bomo obvladali položaj, vse te naloge in nov dotok delavskih množic, se moramo tudi idejno utrditi, moramo vzgajati in poučevati članstvo o metodah in ciljih strokovnega gibanja in ustvariti med delavci samimi močan kader strokovnih funkcionarjev in zaupnikov. Člani strokovnih organizacij in tudi drugi delavci se morajo natančno in globoko seznaniti s zmislom razrednega boja, z nalogami in delovnim načinom strokovnih organizacij itd. Bojevni in organizirani del delavskega razreda se mora zato čim bolj spoznati s svojim gospodarskim in političnim položajem v sedanjosti, s samim bistvom kapitalizma in z zakoni ter tendencami njegovega razvoja. Kajti, ako hoče delavstvo žeti uspehe, mora vsaj njegov organizirani del vedeti, na kakem terenu in pod kakimi okolščinami se odigrava ves ta grandiozni boj s kapitalizmom.
Za vse to ne zadošča naš časopis. Za to so potrebne v vseh velikih delavskih centrih strokovne šole. V tem oziru pričakujemo iniciative od naših strokovnih organizacij. To izobraževalno delo bo sedaj še olajšala takozvana delavska akademija, ki jo je ustanovila delavska zbornica za kulturno po-vzdigo našega delavstva.
Smotreno in organizirano izobraževalno delo v strokovnih zvezah bo doseglo lepe uspehe za pro-cvit našega gibanja:	vzgojilo	bo proletarski stvari
vdane borce, med delavci bo povzdignilo razredno voljo in zmisel za boj, navdušilo jih bo za delo v delavskih organizacijah, uničilo bo današnjo malodušnost in malovernost v delavsko stvar, iztrebilo bo vse frazerstvo, demagoštvo radikalnega govoričenja in romantike, vzbudilo bo realno razumevanje delavskih interesov in s tem za vedno onemogočilo vsako razbijanje gibanja s katerekoli strani.
Škandalozne razmere v ke-milni tovarni v Mostah pri Uubliani.
Dne 27. marca 1926 zvečer je sklicala podružnica SDZJ v Mostah pri Ljubljani zborovanje odpuščenih delavcev kemične tovarne. Zborovanja so se udeležili vsi odpuščeni delavci. Zborovanje je vodil spdrug Jančič. Iz govorov vseh
delavcev Makuca, Grudena, Filonija, Lipovža, je bilo posneti sledeče:
Kako vlada širi brezposelnost.
26. marca je ravnatelj kemične tovarne v Mostah pri Ljubljani, gospod Avsinek, dal poklicati iz vsakega oddelka po enega delavca ter jim to-le povedal: »V soboto, 27. t. m. bo 25 delavcev odpuščenih, in s prvim prihodnjim mesecem pa ,rsi do zadnjega. Ta nalog sem dobil od gospoda generalnega ravnatelja Lissauerja iz Dunaja. Vzemite to na znanje in poiščite si delo drugod. To se je zgodilo vsled tega, ker država, oziroma minister za šume in rudnike, ne dovoli nobenih kreditov za nakup surovin. Ravnateljstvo je bilo v Beogradu, da v stvari Intervenira, ni moglo pa ministra pravde dobiti. Delajte sedaj vi delavci potom Del. zbornice na to, da minister, ozir. vlada, ugotovita, čegava je pravzaprav kemična tovarna, ali je naša, ali slovenska, ali pa last g- Giolinija, oziroma njegove vdove. Kakor hitro bo to vprašanje rešeno, bo lahko najti vse potrebno in delati naprej.« Taka je torej stvar, kakor jo je pojasnil g. ravnatelj prizadetim delavcem vpričo ljubljanskega ravnatelja g. Candolinija.
Mi smo vajeni čitati v časopisju med dnevnimi vestmi, da se je izgubila torbica, v kateri so bili trije ključi in en pipec; lastnik naj se zglasi na policijski direkciji in take enake in podobne stvari. Nikoli pa še nismo čitali, da bi se bila izgubila kar cela tovarna in da bi se povpraševalo, čegava da je. Ni čudno potemtakem, da šepa industrija v Sloveniji.
Ogorčenje vseh delavcev nad tako nemarnostjo vlade in vseh prizadetih faktorjev je bilo velikansko. Kaj tacega je mogoče samo v Jugoslaviji. Končno je dal sodr. Jančič na glasovanje resolucijo, katera se glasi:
Delavci, zaposleni v Kemični tovarni v Mostah pri Ljubljani, zbrani na sestanku dne 27. marca, so vsled ukinitve obrata v gori imenovanem podjetju, sprejeli soglasno nastopno resolucijo:
Strokovno komisijo za Slovenijo se naproša, da v najkrajšem času predstavi deputacijo, katera je bila na današnjem sestanku izvoljena, velikemu županu in da od velikega župana najenergičneje zahteva, da se čimpreje skliče anketa, na katero je povabiti:
1. Strokovno komisijo;
2. deputacijo delavcev, zaposlenih v kemični tovarni;
3. vladnega zastopnika iz ministrstva za šume in rude;
4. zastopstvo ravnateljstva izven tukajšnjega ravnateljstva;
5. tukajšnjega ravnatelja;
6. Inšpekcijo dela;
7. Delavsko zbornico za Slovenijo;
8. zastopnika občine v Mostah;
9. Opči Radnički Savez Jugoslavije, Oblastni Odbor za Slovenijo.
Enketa ima ugotoviti pravo lastništvo tovarne. Kje in odkod prihaja, oziroma kaj je vzrok vednih eksperimentov z delavstvom.
Kakor čujemo, je za izdelke kemične tovarne dovolj odjemalcev, tedaj naj se natančno preišče vzroke za ukinitev obrata ter naj se obratovanje vzpostavi.
Izvolilo se je nadalje pet zaupnikov, in sicer: ss. Jančič, Dekleva, Meloni, Taje in Gruden, ki so bili poverjeni, da zastopajo delavce te tovarne.
Dne 30. marca se je ponovno vršil sestanek, na katerega je bil povabljen tudi zastopnik Delavske zbornice, s. Kopač in s. Makuc od SDZJ. Med drugim se je poročalo tudi o predzgodovini te tovarne v Mostah in se je ugotovilo:
Ustanovitelj in lastnik kemične tovarne, gospod Giolini, ki je bil italijanski podanik, je prodal leta 1914 kemično tovarno nekemu nemškemu podaniku. To pa radi tega, ker je Avstrija že ob izbruhu vojne hotela postaviti tovarno pod sekvester. Tovarna je torej po prodaji postala last nekega pruskega državljana. Prišlo je pa leto 1918 s svojim prevratom. Nastala je Jugoslavija, kemična tovarna je pa ostala v Mostah pri Ljubljani. Moste pa še v Jugoslaviji. Narodna vlada je dala tovarno pod sekvester, kot tako je tovarno prevzela nato tudi cert-tralna vlada, ki pa jo je dala v najem generalnemu ravnatelju g. Lissaverju na Dunaju.
Pogodba med Jugoslovansko vlado in gospodom Lissaverjem je bila sklenjena do 1924. leta. Leta 1924 pa je bila pogodba pdaljšana do marca meseca leta 1925., in od takrat zopet podaljšana do marca 1926.
Sedaj se je pa začel križev pot kemične tovarne, oziroma pri njej zaposlenega delavstva.
Kakor prejšnja leta, tako se je letos marca meseca zaprosilo za podaljšanje pogodbe. Minister pravde pa je naenkrat rekel: »jok!« Mi smo sklenili sedaj z Italijo prijateljstvo, ž njo nas vežejo nešte-vilne pogodbe, pravi lastnik tovarne je sedaj italijanski državljan, njemu naj tovarna odslej pripada po vseh božjih in jugoslovanskih pravicah. Prejšnji lastnik se je namreč zopet oglasil in zahteva tovarno zopet zase, dasi jo je leta 1914 po vseh pravilih prodal. Kako uveljavlja to svoje pravo, sam bog vedi, minister tega ne pove. To lastništvo pa bi nas koncem koncev le relativno zanimalo, če bi ne bilo po sredi eksistenčno vprašanje vseh onih delavcev, ki so v tej tovarni zaposleni. Ker je namreč kar naenkrat postalo sporno, čegava da je pravzaprav tovarna, naravno da dosedanji lastnik ne ve kaj poče-
ti, in je zato ustavil obrat in delavcem naznanil, da so vsi odpuščeni. Kaj vse tiči za to stvarjo in kakšni razlogi silijo vlado, da sedem let po prevratu rešuje na ta način to lastninsko vprašanje, nam, kakor rečeno, ni še dano vedeti. Vprašamo se pa, zakaj ni vlada vsaj za toliko časa podaljšala pogodbo, da bi mogel obrat nadalje delati. Zlasti, ker ima ta obrat dovolj naročil, dovolj dela!
Gospod minister se najbrže trudi zato. ker se boji podaljšati pogodbo, ker noče, da bi se mu očitala kaka korupcija. Saj je bilo ravno pri sekvestrih prav dosti tega. To pa še ni dovoljen razlog, da se zadeva reši tako nerodno, kakor se je v tem slučaju. Tovarna je tukaj, lastnikov, pravih in nepravih, pa toliko, da se več ne ve, čegava pravzaprav je-
Referent za to vprašanje je inženir Oroševič v oddelku za sekvestre; pri njem so tudi tozadevni akti. Gospod minister! Podpišite ta akt in s tem rešite delavstvo kemične tovarne in njihove družine najhujše bede! Te družine so danes brez kruha in na cesti. Zajezimo brezposelnost vsaj tam, kjer za brezposelnost ni povoda. Tovarna ima dovolj naročil, podaljšate pogodbo, odnosno rešite že enkrat lastninsko vprašanje, pa bo obrat zopet v polnem razmahu in delavci bodo imeli zopet dovolj dela!
Stavil se je tudi predlog, da se odpošlje brzojavko Ministrstvu pravde, oddelek za sekvestre, ter klubu SLS in klubif SDS. Ako je tem gspodom in poslancem kaj ležeče na veliki brezposelnosti v Sloveniji, tedaj bodo naredili svojo dolžnost kot poslanci, v drugem slučaju pa bo vedelo tudi delavstvo, kaj naj napravi. Temu še dostavljamo:
Vi delavci, pojdite v organizacijo, ne iščite pomoči samo takrat, ko ste na ulici, temveč se je treba braniti in pripraviti za borbo že takrat, ko ste pri delu.
Mednarodni pregled.
Spor med Rusijo in Afganistanom.
Afganistanska vlada, za katero se skriva angleški im-perijalizem, namerava napovedati Sovjetski Rusiji vojno. Spor med tema državama je formelno pričel v mesecu decembru lanskega leta. Vršila so se pogajanja med obema državama, ki pa niso dovedla do nikakih uspehov. Sovjetska Rusija mobilizira s svoje strani vojsko proti Afganistanu, ki je v službi angleškega imperijalizma.
Splošna volilna pravica v Egiptu.
V	Egiptu so se od zadnjega nedavnega umora angleškega guvernerja razmere precej spremenile v škodo egipčanskega prebivalstva. Angleški režim izvaja nanj velik pritisk. V času umora je imela večino v egipčanskem parlamentu nacionalna stranka z Zaglul-pašo na čelu. Istočasno je bil Zaglul-paša vladni predsednik. Po atentatu pa je moral odstopiti. Njegovo mesto je zavzel Ziver-paša, ki je bil orodje angleške politike. V mesecu marcu lanskega leta je razgnal parlament in s silnim terorjem izvedel nove volitve. Vendar niso volitve bistveno izpremenile sestave egipčanskega parlamenta. Radi tega je bilo njegovo življenje kratko — bil je razpuščen deset ur po sestanku.
Z zakonom je obstojala tedaj splošna volilna pravica za moške. To volilno pravico je Ziver-paša ukinil in meseca marca 1. 1. so se vršile volitve brez splošne volilne pravice. Tej nameri sc je celokupna opozicija uprla in Ziver-paša bo moral vrniti egiptovskim volilcem že pridobljene pravice. Brezdvomno bo pri novih volitvah zmagal Zaglul-paša, naj-vernejši meščanski predstavnik ideje nezavisnosti in samostojnosti Egipta.
Mednarodni socialistični mladinski dan.
Ob Binkoštih se bo vršil v Amsterdamu mednarodni socialistični mladinski dan istočasno z drugim mednarodnim socialističnim mladinskim kongresom. Mladinski dan je prva mednarodna prireditev socialistične mladinske internacionale, ki bo združila mase mladih socialističnih delavcev. Na programu mladinskega dne so igre, demonstracijski obhod, baklada skozi Amsterdam in slavnost v mestnem parku. Dnevni red 2. mednarodnega socialističnega mladinskega kongresa vsebuje sledeče točke: 1. Delo Socialistične mladinske internacionale od hamburškega kongresa. Poročevalec Erich Ollenhauer iz Berlina. 2. Mednarodni in narodni boj za mladinsko zaščito. Poročevalec Anton Kimml iz Dunaja. 3. Pomen kulturnega dela v mladinskem gibanju za socializem. Poročevalec Erich Ollenhauer iz Berlina. 4. Mednarodno sodelovanje mladine kot sredstvo socialistične mirovne politike. Poročevalca Richard Linstrom iz Stockholma in Artur Tet!ey iz Londona. 5. Razmerje socialističnih mladinskih organizacij do meščanskih mladinskih zvez in do javnih inštitucij za mladinsko vzgojo in mladinsko gibanje. Poročevalca Maks Westphal iz Berlina in Josip de Graeve iz Ženeve.
Socialna bremena v Angliji.
Angleška vladna komisija za socialno zavarovanje in zdravstvo je objavila poročilo, kateremu sta bila priložena še večinsko in manjšinsko poročilo članov komisije, ki pripadajo angleški delavski stranki. Po tem poročilu so znašala celokupna socialna bremena angleškega gospodarstva 308 milijonov funtov, torej nad 6 milijard zlatih mark. Tri vrste socialnega zavarovanja so stale 115 milijonov funtov, h kateremu je država prispevala 24 milijonov. Ostala socialna bremena, kakor ljudsko zdravstvo, stanovanja, zaščita in vzgoja revežev, so stala 18.5 milijonov letno. Nezgodno zavarovanje je stalo 12 milijonov. Celokupno zavarovanje se je krilo iz sledečih virov: 112 milijonov iz davkov, 79 milijonov iz prispevkov in 98 milijonov iz premijskih izplačil. Vladna komisija je ugotovila, da stroškov zavarovanja ni smatrati za previsoke. Poročilo pravi: Civiliziran narod mora nositi tudi stroške civilizacije in blagostanja, samo gmotno blagostanje se da doseči na raznovrstne načine (mišljeno je socialno skrbstvo. Op. ured.).
Delo in mezde v ruski kovinski industriji.
Meseca novembra lanskega leta se je vršil kongres ruske kovinarske strokovne organizacije. Poročilo izraža zadovoljstvo nad ugodnim razvijanjem kovinske industrije. Vrednost produkcije je znašala 383.7 milijonov rubljev v letu 1924-25, kar znaša 48 odstotkov predvojne produkcije in dvakratno produkcijo prejšnjega leta. Vendar to še ni dovolj in se bo produkcija še povečala. V industriji se čuti pomanjkanje strokovnih delavcev, pomanjkanje stanovanj za priseljene delavce in nezadostna preskrba s surovinami, kar vse ovira še večji napredek kovinske industrije. Povečala se je tudi storitev delavstva, ki je znašala v III. četrtletju 1924 3.40 rubljev, a v II. četrtletju 1925 že 5.72 predvojnih rubljev. Vendar pa sp mezde v tem razmerju niso povišale. V 111. četrtletju 1924 so znašale 64.5 odstotkov, sredi leta 1925 pa 70 odstotkov predvojnih mezd.
NaroCaJte Majske spise in Majske znake 1926!
Plebiscit v Nemčiji.
Nemški parlament je sklenil, tla izvede radi izplačila odškodnine bivšim članom vladarske hiše, raznim knezom in kriesirijam, grofom in groficam, plebiscit. Nemški narod sam naj-se izjavi za ali proti izplačilu odškodnine. Da se pa plebiscit sploh prične, je bilo treba zbrati 4 milijone podpisov potom vpisovanja v občinske spiske. Število zbranih podpisov je presenetilo vsakogar; zbranih je bilo mesto 4 milijonov potrebnih podpisov, 12 milijonov podpisov. Nemški narod bo sedaj pozvan, da glasuje končnoveljavno za ali proti odškodnini princem in princezam. Ker znači prvotno podpisovanje tudi obenem že glasovanje proti izplačilu odškodnine, ker so se vse monarhistične stranke in struje pri podpisovanju abstinirale in so se z ozirom na to njihovi volilci podpisovanja vzdržali, je nedvomno, da bo rezultat plebiscita ta, da se odškodnino ne izplača in da se bodo morali člani bivše nemške vladarske hiše zadovoljiti z življenjem navadnih državljanov. Vsak priboljšek bo trpel njih lasten žep.
Ženski dan.
Po Vsem širnem svetu so v tednu od 21. do 28. marca tf ). praznovale po navodilih svoje internacionale vse delavske ženske organizacije. Po državah, kjer je splošni delavski pokret jak, je tudi pokret delavskih žen jak in razume se, da je bil tamkaj ženski dan obenem tudi sijajna manifestacija. Drugje, kjer je reakcija večja in svoboda delavskega razreda manjša, tam so bile manifestacije delavskih žen priprostejše. Ta mednarodni dan so proslavile tudi delavske ženske organizacije v Jugoslaviji.
f?
ca
Delavska zbornica za Slovenijo.__________________
Odpuščenim delavcem In nameščencem u radarskih realnih!
Vsi odpuščeni delavci In nameščenci se vabijo, da izpolnijo vprašalne pole, ki jih je Izdala Delavska zbornica za Slovenijo v nameri, da dobi točen pregled črez socialen položaj odpuščenega delavstva. Ta pregled je Delavski zbornici potreben, da more organizirati posredovanje za delo.
V ta namen je izdala zbornica vprašalne pole in jih razpoložila v času od 1. do 10. aprila 1.1.:
V Trbovljah: V Delavskem domu.*
V Zagorju: V prostorih Zveze rudarjev Jugoslavije.
V Hrastniku: V Delavskem domu.
V Rajhenburgu s V Delavskem domu.
Razven tega bodo vprašalne pole na razpolago tudi
v prostorih vseh pri zbornici registriranih strokovnih organizacij, kojih uprave naj si preskrbe vprašalne pole pri zgoraj navedenih zglaševalnicah. V ostalih rudarskih revirjih se dobe vprašalne pole pri podružnicah registriranih strokovnih organizacij dotičnega kraja.
V lastnem interesu vsakega reduciranca je, da izpolni čim preje vprašalno polo.
V Ljubljani, 27. marca 1926.
Delavska zbornica za Slovenijo.
Zagorska d, d. tovarna cementa v Zidanem mostu. Ko vse odpušča in reducira delavstvo, si je mislila zgoraj omenjena družba, da je nastopil pravi čas, da se tudi njenim sužnjem znižajo plače. De-avci na eni, družba na drugi strani, smo podpisali 16. septembra 1923 kolektivno pogodbo, katere se je družba nekaj časa držala. Sedaj smo pa dobili obvestilo, da se nam skrčijo plače in druge ugodnosti, in sicer: Doklade odpadejo s 1. aprilom, in sicer: Din 1.25 draginjskih doklad na vsak storjeni šiht in )in 1.25 družinskih doklad za ženo in otroke, pri tem smo delavci z družinami zelo oškodovani. Odvzeta nam je premija za dtobro žgani klinker in apno in zraven še uma plača. Prvi pečarji pri apnenih in etažnih pečeh so imeli plače dosedaj Din 4.50 na uro, sedaj pa imajo Din 4.20 na uro. Drugi pečarji so imeli Din 4.20 na uro, sedaj imajo Din 4.— na uro. Tretji pečarji so imeli Din 3.90 na uro, sedaj imajo Din 3.50 na uro. Sodarji so izgubili 50 para od enega tornada soda; imeli so sedaj Din 2.—, sedaj le Din 1.50 od komada. Premog za kurjavo smo imeli po znižani ceni, in ?icer smo plačevali za 100 kg Din 250.—, sedaj so ga podražili za Din 10.— pri 100 kg. Za danes prinašamo samo suho poročilo Posvetili pa bomo vso pažnjo na to trvdko v Zidanem mostu.
NaSe organizacije.
Iz Strokovne komisije. Odbore podružnic in funkcionarje
opozarjamo, da si takoj naroče prvomajske znake in Majski spis.
Oprema majskega spisa je zelo lična z bogato vsebino na 50 straneh in stane Din 5.—.
Prvomajski znaki bodo iz litine (medenine in bakra), so zelo lično izdelani in se jih bo oddajalo po Din 2.— za komad.
Naročila sprejema: Strokovna komisija za Slovenijo v Ljubljani, Šelenburgova ulica 6/II.
Zbirka za žrtve terorja pri volitvah v Delavsko zbornico. Savez Metalskih Radnika Jugoslavije, podružnica Kamnik, na nabiralno polo štev. 7 Din 377.10, s. Franc Gornik v Rušah na nabiralno polo štev. 15 Din 609.—, s. Franc Jančič v Mostah na nabiralno polo štev. 25 Din 25.—, Splošna Delavska Zveza Jugoslavije, podružnica Tržič, na nabiralno polo Stev. 28 Din 438.50, Osrednje društvo usnjarjev, podružnica Šoštanj, na nabiralno polo štev 38 Din 245.25, s. Valentin Brunkar v Prevaljah na nabiralno polo štev. 48 Din 129.75, s. Marko Karrtičnik v Holmecu na nabiralno polo štev. 49 Din 212.—, s. Hojnik v Mariboru na nabiralno polo štev. 56 330.—, Ujedinjeni Savez Železničarjev Jugoslavije, podružnica Zalog, na nabiralno polo štev. 69 Din 37.—, s. Frane Ernecl v Zbelovem na nabiralno polo štev. 74 Din 20.—, s. Franc Švajger v Brezno ob Dravi na nabiralno polo štev. 82 Din 39.—, s. Valentin Plevnik v Novem mestu na nabiralno polo štev. 89 Din 152.50, s. Franc Pečnik v Dravogradu na nabiralno polo štev. 91 Din 60.50, s. Rudolf Knez v Celju na nabiralno polo štev. 93 Din 138.—, s. Anton Rabič v Žrečah na nabiralno polo štev. 14 Din 224.—, Savez Graiičkih Radnika Jugoslavije, poverjeništvo Maribor, na nabiralno polo štev. 65 Din 589.—, s. Anton Prezelj na nabiralno polo štev. 57 Din 127.50, Splošna Delavska Zveza Jugoslavije, podružnica v Mojstrani, na nabiralno polo štev. 29 Din 74.—, Splošna Delavska zveza Jugoslavije, podružnica v Kranju, na nabiralno polo Din 185.75, Zveza rudarjev Jugoslavije, podružnica Zabukovca, na nabiralno polo štev. 51 Din 85.—. S prvim iz' kazom nabranih torej skupno Din 6456.10.
Podružnice in funkcionarje poživljamo, da zbiranje pri »pevkov zaključijo in zbrane zneske z nabiralnimi polami vrnejo Strokovni komisiji za Slovenijo, Ljubljana, Šelen burgova ulica 6/II.
SploSna Delavska Zveza Jugoslavije.
Iz papirnice Medvode-Goričane. Pri nas se je
vršil občni zbor podružnice SDZJ v Medvodah dne 21. marca t. 1. z običajnim dnevnim redom. Mec drugim je poročal tudi s. Makuc o pomenu strokov nih organizacij ter o delu pri Delavski zbornici. Iz volil se je soglasno sledeči podružnični odbor: Pred sednik Franc Narobe, tajnik Viktor Kurolt, blagajni Jakob Krmelj, namestniki Ivan Tehovnik, Franc Ribič in Ivan Čarman. V odbor:	Matevž Konjar
Avgust Postišek in Frančiška Narobe. V kontrolo Avgust Čarman in Jakob Jeraj. Nadalje se je skle. nilo, da se vrše redne seje vsako prvo nedeljo v mesecu. Glede praznovanja Prvega maja se je napravil sklep, da ga praznuje v vsakem slučaju vse tovarniško delavstvo. Občni zbor se je končal z apelom, naj gredo vsi v SDZJ, vsi v razredno organizacijo.
ČABIA ROČKA
merdna
Čaj za dame
mita., cvetna, ne r-a.zbv.r}ajeea.‘ iakoimanovana
Ruska čajna me&anica
posebno primerna z* pripravo o samooarju, ker tudi prt daffiemSi viečtnfu. n*postane grenka.
Svoj K svojim!
Nekatere tvrdke se branijo oglašati v delavskem tisku. —
Delavski gospodar, delavska gospodinja se bosta branila njihovih izdelkov. —
Kdor ne oglaša v
..Delavcu1*
naj ne išče odjemalcev med delavstvom!
Sodrugi!
Zahtevajte po vseh brivnicah, kavarnah, gostilnah ..Delavca*'! .Delavec* naj ne manjka v nobenem javnem lokalu I
žebelj, ki stane Din 50.—. Udeleženci v skupinah naj določijo svojega reditelja, ki ima paziti na red in disciplino pri vseh prireditvah. Natančen spored slavnosti objavimo kasneje. Vložena je tudi prošnja za polovično vožnjo po železniških progah Slovenije. Pojdite na delo za čim številnejšo udeležbo. Odbor podružnice SMRJ v Lescah. Vsem sodrugom in sodružicam!
, Delavska telovadna in kulturna enota »Svoboda«, podružnica Trbovlje, obvešča vse delavske organizacije, da azvije o Binkoštih, to je 22. in 23. maja' 1926, svoj prapor.
Ker bo slavnost ena izmed- naj večjih v tem letu v naši državi, za delavski pokret pomembna in ker želimo, da bi bil dan 23. majnika manifestaCijski dan delavskega kulturnega dela, je sklenila trboveljska »Svoboda« povabiti na to slavnost vse delavske kulturne, gospodarske in politične organizacije,.
' Sodrugi! Spdružice! Vabimo Vas, da pridete med nas. a si podamo roke zaničevani in" razžaljeni trpini, oropani.-pravice, ob razvitju našega simbola, ki nas mora privesti do zmage nad krivico in v boljšo človeško družbo.
Za polovično vožnjo je zaprošeno za 22., 23. in 24. maj-nika t. 1. po vseli železniških progah države. Prosimo organizacije, da nam sporoče najkasneje do 20. aprila t. 1., v kakšnem številu se udeleže te naše slavnosti, da zamoremo pravočasno poslati izkaznice za polovično vožnjo, da preskrbimo prenočišča, kosilo in vse potrebno.
Z ozirom na slavnost zabijanja spominskih žebljev v zastavni drog poživljamo vse organizacije, da si nabavijo spominski žebelj. Žebelj je srebril in velja 50 Din. Žebelj si lahko nabavijo tudi posamezniki.
Organizacije naj tudi izvolijo svojega reditelja, ki ima paziti na red in disciplino pri svojih udeležencih. Reditelj naj ima rdečo privezo na levi roki
Sodrugi! 23. majnik naj bo delavski praznik, dan, na katerem moramo pokazati današnji reakcionarni družbi, da vstaja tudi v delavskih vrstah mladina z novo, socialistično kulturo, ki bo izvojevala boljši družabni red. — Uvažujte naš sklep, da pod okriljem rdečega prapora zberemo našo mladino ter jo v duhu socializma vzgojimo v zdrave proletarske borce — borce za svobodo, bratstvo in enakost!
Zato sodrugi in sodružice, na delo in pripravljajte se, agitirajte, da se pokažejo Trbovlje kot prava, neizbrisno zmagujoča — rdeča avantgarda jugoslovanskega proletariata! Natančen spored in podrobnosti te slavnosti še slede.
Iz revirjev, tovarn in delavnic.
Ruše. Po dolgem boju v naši tovarni je delavstvo spre videlo, da ne gre tako naprej. Zato smo se začeli organizirati in pristopati v organizacijo, in ko smo se začeli iz dneva v dan množiti, se je začelo novo življenje med našim delavstvom. Začeli smo se razvijati kulturno, ustanovili smo jso parletnem prenehanju tudi izobraževalno delavsko in kulturno društvo »Svoboda« in v tej »Svobodi« pevski odsek in nismo mislili, da se nam bo posrečilo. Ali trdna volja in odločnost premaga vse, in sedaj že delamo na ustanovitvi telovadnega odseka ter upamo, da nam bo to tudi uspelo. Volja človeka je močna in sedaj sprevidijo tudi oni, ki so rekli, da to ne bo šlo. Največjo zahvalo zasluži naš požrtvovalni sodrug Magdič, ki nas je vedno vspodbujal k delu in vstrajnosti in šli smo, in danes že obstaja upanje, da bodo Ruše zopet ^postale »rdeče«. Dne 25. marca smo imeli redno sejo, na kateri je s. Magdič poročal, da se bo vršilo v Rušah v kratkem predavanje. Zelo nas veseli, da se ta sodrug tako in toliko žrtvuje za naš napredek in hvaležni smo mu za vse njegovo delo. Na seji smo tudi razpravljali o slavnosti v Trbovljah. Slavnosti se udeleži tudi naš »Pevski odsek« 'in smo mnenja, da bo mogla tudi naša podružnica prisostvovati slavnosti.^ S. Magdič nam je dal vsa potrebna navodila in pojasnila. Tudi naša strokovna podružnica se bo udeležila te slavnosti v Trbovljah. Delavstvo je sprevidelo, da ni pomoči v frazerskih organizacijah in da obljube meščanskih strank niso nič koristile, kajti Ruše obiskujejo frakarji le takrat, kadar jim je treba kroglic, ali sedaj, ko ni nobenih volitev, nobeden ne pride. Spominjam sc še, ko je prišel en gospod od »Orjuncev«, sedanji poslanec, in sem sc s tem prepiral na njegovem volilnem shodu, nakar mi je on rekel, škoda za Vas, da vi kot tako dober državljan ne greste z nami. Povedati sem mu moral, da ne morem iti z njimi, Ker nimam fraka. In sedaj skoro vsi tisti dclavci, kateri so nekdaj temu gospodu sledili, ga počasi zapuščajo in gredo v naše strokovne organizacije, ker so spregledali, da ta gospoda ne more storiti nič dobrega delavcem. Delavstvo se zaveda,' kdo mu je naložil davek na hrbet in kdo nas izkorišča. Za enkrat dosti, drugič več! Sodrugom pa kličem, le v organizacijo, v organizaciji je naša moč! Naj živi naša ZDSZJ.	Delavec.
Ljubljana. Shod sekcije pivovarnarjev se je vršil dne 17. marca t. 1. v gost. Reinighaus po delu. Shod je otvoril s. Tomc s sledečim dnevnim redom; 1. Ponovni vstop v stro kovno organizacijo; 2. zahteva povračila davka na nadure 3. volitev obratnih zaupnikov; 4. razno. — S. Tomc jc med drugim v prvi vrsti pozival delavstvo, katero še ni organi zirano, da stori svojo dolžnost ter vstopi kompaktno v orga-nizacijo. S. Šušteršič predlaga, naj se pošlje ravnateljstvu spomenica radi povračila davka na nadure, kar se je soglasno sprejelo. K tretji točki se je sklenilo, da bo članstvo do prihodnjega shoda izvolilo med seboj po oddelkih imenovane zaupnike ter jih predlagalo shodu. K četrti točki se je oglasil k besedi tudi s. Bradeško kot zastopnik Strokovne komisije, ki je temeljito obrazložil pomen strokovne organi' zacije. Zaključek ob 7. uri.
Socialna zakonodaja.
Predpisi za zaščito delavstva. Za izvrševanje dolžnosti nadziranja vseh naprav v obratovališčih in delavskih stanovanjih, ki so potrebne za varstvo življenja in zdravja zaposlenih delavcev, je na podstavi čl. 25 zakona o Inšpekciji dela izdalo ministrstvo socialne politike »Pravilnik o higijenskih in tehničnih varnostnih odredbah v podjetjih«. Dodatno k temu pravilniku je bil izdan »Dodatek k speci-elnim določilom« navadenega pravilnika.
Navedeni pravilnik in dodatek je izšel v ponatisu v posebni brošuri »Predpisi za zaščito delavstva« in ga je založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Oba snopiča skupaj se dobita za ceno Din 50.—.
Opozarjamo vse naše podružnice in funkcionarje na ta velevažni pravilnik in dodatek k temu pra-valniku in jih poživljamo, da si ga naroče.
Naročila sprejema tudi Strokovna komisija za Slovenijo v Ljubljani, Šelenburgova ulica 6/II.
»Praktična navodila ter važni predpisi za delojemalce in delodajalce glede izvajanja zakona o zavarovanju delavcev s prilogami uradnih tiskovin« se imenuje brošura, ki jo je izdala in založila Strokovna komisija za Slovenijo in stane Din 10.—.
Kakor že naslov brošure pove. je v isti praktično razloženo vse, kar more vedeti vsak član in zavarovanec Okrožnega urada in njegov delodajalec. Med drugim je v brošuri tabelarično navedeno, koliko znašajo posamezne podpore po zakonu o zavarovanju delavcev in kako more član postopati ob obolenju ali nezgodi in porodu, da pride najhitreje do svojih pravic.
V	knjižici se nahaja tudi tabelarični pregled prispevkov, na podlagi katerega lahko vsak delavec ugotovi, koliko mu sme delodajalec odtegniti na prispevkih za bolniško zavarovanje, borzo dela in Delavsko zbornico ter koliko more delodajalec sam plačati.
Naročila za to brošuro sprejme: Strokovna komisija za Slovenijo (kot oblastni odbor ZDSZJ) v Ljubljani, Šelenburgova ulica 6/II.
Zahvala. Tem potom se zahvaljujem vsem sodrugom in sodružicam za nabrani znesek Din 500.— za časa moje bolezni.	Franc Kocjančič, delavec pri piv. »Uniona.
Zahvala. Podpisani se zahvaljujem delastvu v pivovarni »Union« za nabrani znesek Din 259.75 v času moje bolemi.
Ivan Omahen, kolar.
Razno.
Radi poznavanja. »Delavsko-kmečki list« v svoji 9. številki z dne 4. marca t. 1. prinaša poročilo o shodu, ki se je vršil dne 28. februarja t. 1. v Tržiču in o katerem trdi, da ga je sklicala tržiška strokovna organizacija lesnih delavcev. Ugotavljamo, da ta čas v Tržiču sploh ni nobene strokovne organizacije lesnih delavcev. Ta konstatacija naj za enkrat zadostuje. V ostalem se s člankom ni vredno pečati, ker je tendenciozen jezuitizem, ki govori iz njega, jasen zadosti. Kukavičja jajca, ki jih hočejo 'izvestni gospodje leči v obliki raznih parol, si bodo morali izvaliti že sami._
NaSe prireditve.
Razvitje društvenega prapora.
Podružnica Saveza Metalskih Radnika Jugoslavije na Lescah razvije 9. maja svoj društveni prapor Na slavnostno razvitje prapora so povabljene I vse strokovne, politične, gospodarske in kulturne' organizacije. Odbor je že razposlal posebna vabila in prosimo, da organizacije sporoče, v kakem številu se slavnosti udeleže. Nadalje je nujno, da sporoče vse organizacije ali bodo nabavile spominski
Radi izbprne kvalitete Vam priporočamo nabaviti si za jesen in zimo
Karo-fevlje
Lastne delavnice — Solidne cene.	»
Maribor, Korolka cesta 19 \
Je najbolje je najceneje.	J
■m-
■<
V	Imenu Z. D* S. Z. J. Izdali In urejuje Joia Gol bi Jer v Ljubljani. — Tisk Ljudske tiskarne d. 'd. v Mariboru. — Za tiskamo odgovarja Albin Hrovatin.