UČITELJSKI LIST GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". zhaja L, 10. in_ 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov : Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja »Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, uljca Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. V Trstu, dne 1. septembra 1922. Leto III. V St. 26, 27. PODOBA IZ SANJ. O učiteljevi osebnosti smo na učiteljišču marsikaj čuli, posebno o zunanjosti učitelja. Čisto resno so nam razlagali, po urah, določenih v urniku seveda, da ne sme biti učitelj niti preveč eleganten, niti preveč zanemarjen, niti po najnovejšem kroju oblečen, niti ne v staromodni suknji. Če pa se že v božjem imenu obleče kakorkoli, skrbno naj gleda vsaj, da ne bo padal v oči, kakor se pravi. Pomislite, če bi na primer stopil učitelj s cvetko v gumbnici v razred! Koliko pohujšanja bi bilo, česa bi si vsega ne mislila mladež! In pa pozornost! Kako bi bil ves dan pouka izgubljen zaradi one cvetke, kako bi se stopila disciplina kakor sneg na solncu! Kako bi odhajali otroci iz šole brez vsakršne koristi spričo pouka s cvetko! Tako in še drugače so nam razlagali. Seve, če je že učiteljeva staro- ali novomodna suknja tako usodnega pomena, koliko večji je šele vpliv učitelja samega! Tudi o tem so nam dali mnogo zlatih naukov. Če kdo, mora biti učitelj pravi nadčlovek — ne sicer, kakršnega hoče Zarathustra, ampak nadčlovek svoje vrste: moder kot Salomon, previden ko slepec, ponižen ko jagnje, molčeč ko riba, prizanesljiv, uljuden, skromen, postrežljiv itd. itd. Njegovo oko naj odseva milino, njegovo srce naj kipi samih blagih čuvstev, njegova roka naj blagoslavlja, njegova stopinja naj prinaša srečo. Tak bi moral biti učitelj, da bi bil vreden one kraljevske plače, ki se mu odmerja za -^menito delo v javnosti, tak bi moral biti ali vsaj prizadeval naj bi si z vsemi močmi, da bi se čim bolj približal vzvišenemu idealu! Šli smo v svet. Šli smo v svet z velikimi resnicami o staro- in novomodni suknji, o milini in blagih čuvstvih v srcu, z zlatimi nauki o ponižnosti, previdnosti, molčečnosti, z vzvišenim idealom pred malovernimi očmi. Šli smo in živeli v svetu vsak po svoje. Bože moj, drug za drugim smo padali! Nihče ni mogel k idealu, nihče ni dosegel nadčloveka, ponosno izklesanega v velikih urah pozabljenega urnika,'nihče se ni dvignil k solncu, ki so nam ga naslikali kakor so vedeli boljše in lepše. Kadar mi je bilo srce prepolno toplote, je pljunil name sosed, kadar mi je oko blestelo, me je udaril prijatelj v obraz, kadar sem odpuščal, so kovali za mojim hrbtom maščevanje. Tako sem taval po svoji trnjevi peti in čutil, da sem z vsakim korakom dalje od prelepega šolskega ideala in žalost, trpka žalost mi je lila v dušo. Pa se je uprlo v meni: saj ga ni nadčloveka, saj je nemogoč! ne najdeš ga, ko bi ga iskal v opoldanskem solncu! Toda glej, komaj sem se zamislil v to bogokletno misel, stoji pred mano ves, kakor bi ga popolnejšega niti v sanjah ne mogel videti. Ne v staro- ne v novomodni suknji, ne mlad ne star, ne preveč častitljev, a tudi ne, da bi ga zametal, skratka: ves tak, kakršen se je rodil v mojem izmučenem srcu v najbridkejših urah! — Ali si živ, ali si duh? — ga vprašam v trenutni grozi ter mu zrem v obraz, ki se sveti v mehkem siju. , — Živ sem, takorekoč! — Iskal sem te, pa sem že obupal, da te najdem! Ali je mogoče? Nikdar ne bi verjel, da je ideal živ in da hodi okoli! .Ideal? Kaj bi s to besedo. .. ? In sij v njegovem obrazu se mrači. — Oprosti, ali ni tvoje srce polno blagih čuvstev, takorekoč? Prijateljevo lice je še kalnejše in v dnu očesa mežika nekaj kakor sovraštvo. — Blagih čuvstev? Srce? — čujem zatezane besede, ki so vsak trenutek bolj tuje, zlobnejše. — Govoriva torej o čem drugem! —odvrnem naglo. — Mislil sem. .. Srečen ti, mirno živiš, uživaš ugled, spoštovan si, dobro ti gre in, kar je glavno, tvoje srce ne pozna dvomov in bojev! Ah, kako je z mano vse drugače, kako sem sebi in vsem drugim v napoto! Pomilovalno me pogleda tovariš, njegovo oko je za znamenje prijaznejše. — Da, živi se! Kar se tiče ugleda, se ne morem pritoževati! Kaj pa, tudi taki so, ki te tržejo, takorekoč, ampak večina je spoštljiva, udana in večina je glavno! Večina? — se zavzamem in nekaj se mi jasni. — To se pravi, da si jim storil veliko dobrega in da je vsaj tvoja stopinja prinašala srečo ljudem? Ali morda ne? Z lokavim pogledom me ošine tovariš in hkrati čutim, da sem izgovoril nekaj nespoštljivega, nekaj, kar ni bilo na mestu. — Vidiš, — hitim popravljati, — kakšen velik križ sem. Komaj zinem besedo, že je narobe. Ver ujmi, nisem te hotel žaliti! Narahlo in pokroviteljsko pokima prijatelj z glavo in razločno čutim pomen: Vem, kako je s tabo in s tvojim nesrečnim temperamentom, saj so mi že pravili o tem! Ene besede ne postaviš na pravo mesto. Bodi ti odpuščeno! —Vidiš, — nadaljujem pogumneje, — če se ne motim, sem čital v časniku, da si dobrotnik, saj si pred kratkim daroval društvu dve krasni knjigi «Vzgojo in omiko» in «Gospodarski koledar». — — Ni vredno besede! — «Simon Gregorčič« se imenuje društvo, ali ne? Gotovo si pevovodja, predsednik in sploh «spiritus agens et movensi»? Z debelimi očmi me prijatelj pogleda. — Ali blazniš ali kaj? Predsednik?! Pevo- vodja?! Ali ne vidiš, kakšni so časi? Prišli so me prosit, naj bi se vpisal kot podporni član. Odkrito sem povedal: Vaš prijatelj zmeraj, vsak čas, ampak član, to je nekaj druzega! Tu je treba previdnosti, modrosti takorekoč. In so n e razumeli in potrdili: Prav imate, dandanes so drugačni časi! In so odšli spoštljivo! Če bi pa kaj dal za «Simona Gregorčiča«, bogve. . . dandanes... Komaj vidno namežikne prijatelj s polovico desnega očesa in komaj vidno se zgane okrog njegovih usten. — Razumem, ti delaš tiho, nevidno in neslišno. Ni slaba metoda, veliko lahko koristi narodu, morda še več, kakor če bi bobnal na vse strani! Pod zemljo torej, takorekoč .. — Bog ne daj! — me prijatelj ustav', ves nestrpen in razburjen. — Bog ne doi! En samkrat sem si pripel — že dolgo je od tega in kozarček vina je bil kriv pravzaprav — bršljanov listič, majhen, da ga je bilo koma; videti in kakšne reči sem imel potem! Izgovarjal sem se, da sem republikanec, pa je bilo še slabše! Še sedaj nisem gotov in skrbi me, ka lar se spomnim. Tovariš, — pristavi s tišjim glasom --- gorje ti bo, če te bodo imeli za (še tišje) prevratnika, kakor imajo mene! Gorje tebi, ti rečnn! Prekrižal bi se bil skoro, presunil me je skrivnostni glas. — Torej vendarle deluješ politično? — v prašam v velikem dvomu, dasi sam ne vem, kaj bi govoril. — Da, — pravi prijatelj nekoliko negotovo, — ampak v tem smislu, da sem nad strankami, Tako delo je najboljše za narod in najuspešnejše. Nikjer se ne zameriš, z visokega gledaš doli na vrvež in vse te čisla. Srečaš belega, pa mu poveš odkrito: Tvoja stranka je močna, ampak še to morate ukreniti! Srečaš rdečega: Malo vas je, pa ste odločni, včasi še za znamenje preostri! Srečaš črnega: Dosti vas je, zato morate doseči še tointo za blagor ljudstva! Vidiš, taka je moja politika in koristi več kot ves vaš fanatizem, ki je tako škodljiv, posebno šoli, zakaj... . — Fanatizem? Šoli? — se začudim in preki- nem. — Kako to misliš? Ne razumem prav, razloži mi nekoliko, prosim te! — Aha! — vzklikne zmagoslavno prijatelj in zraste še' za glavo višje. — Se že vidi! — pravi s svojega nadstrankarskega stališča in se razvnema. — Se že vidi, da pedagogike čisto nič več ne poznaš in jo do kraja zanemarjaš! Zato tudi nič več ne razumeš o šolskih zadevah, o koristi šole. Vprašam te, o prijatelj, kakšne, ']c tvoja šola, če nisi principielno nadstrankar? Tovariš se ustavi in me meri od pete do glave kakor gladiator, ki je končno ulovil nasprotnika v mrežo in ga z enim potegom zleknil po areni. Tesno mi je pri srcu: zdaj pride bodalo! me spreleti. — Vprašam te, kakšna je tvoja šola, — poudarja ostro besedo, z glasom sodnika iz onostranstva, — če se nisi dvignil v načelne višave nadstrankarstva? Iz samega fanatičnega razburjenja začneš šolo ob deveti mesto ob osmi, končaš ob enajsti namesto opoldne, namesto risanja imaš slovnico, namesto' slovnice razlagaš geometrijo, Daš zvezke za spisne vaje in ukažeš, naj pišejo računsko nalogo. .. — Daš »sanke in ukažeš, naj telovadijo, postaviš globus in rečeš, naj pojejo, — prekinem prijatelja veselo. — Oprosti, prav šaljiv si, nisem vedel. .. — Šaljiv, kakšna beseda je to? — me ustavi razburjeno. — Resno govorim, nadvse resno! Saj sva se oni dan menila z gospodom nadzornikom! Objel me je, ko je slišal moje mnenje. «Popolnoma vaših misli sem«, je dejal, «vi ste izvrsten učitelj! Kako krasna bi bila naša šola, ko bi imeli dosti takih učiteljev, kakor ste vi! Vi ste steber v našem okraju, gospod Komar, midva se tikava odslej«. In spet me je objel in poljubil. «Kadar bomo nameščali učiteljstvo, bom rabil tvojih nasvetov«, je nadaljeval, «in kadar bodo volitve v okrajni šolski svet. . . če bodo sploh še... takrat bomo gledali, da prideš. .. Saj razumeš!« Tako sva se razgovarjala in pretresla vse naše razmere, tudi one v organizaciji, dokler se nisva poslovila, ker je imel gospod nadzornik mnogo posla. Vidiš, prijatelj, to je prava politika, to je resnično delo za narod! — O učiteljskem društvu sta govorila? — sem vprašal radovedno. — Gotovo se bo gospod nadzornik vpisal kot član? Saj je tudi on kolega! — Da, kolega — je navdušeno pritrdil prijatelj — kolega, rečem ti, in še kakšen! Samo dvomim, da bi se vpisal! — Ali je dejal, da se ne bo? — Ni dejal, ampak tako... In prijatelj je lahno, komaj vidno namežiknil, da že nisem vedel, ali je sploh namežiknil. — Aha, ti se boš zbrisal! — pravim naglo in že čutim, kako sem se spet nerodno zaletel. — Ne, ne bom se! Ampak dve leti sem bil pregledovalec računov in to mi je žal! — Tudi k zborovanjem boš prihajal, kaj ne! Informiran si, kdo... Ugriznem se v jezik in umolknem, tovariš pa ne pogleda kakor strupen bazilisk. — Informiran si — nadaljujem jecljaje — in-ormiran, kdaj se nam izplačajo draginjske do-clade. . . Toda prijatelj me že več ne posluša, • mudi ;e mu, vidim. Komaj ima še časa, da mi da roko r, ko se pravzaprav zavem, ga že nikjer več ni. — Ali je bil živ človek? — mi blisne skozi nožgane. — Ali je bil to le fanatizem, ki se je joja'il v mojih izmučenih možganih, ki tako [lupo iščejo ideal? Ves mrzličen sem taval dalje in se zastonj rudil, da bi dognal, kaj je resnica in kaj je ;en. V glavi mi je šumelo, misli so se vile in za-jletale, kaos je naraščal, ves omotičen sem podal in sam sebi sem se zasmilil. Šola, organi- »KOLA, UČITELJ I DRUŠTVENI ŽIVOT „ Što može da učini učitelj izvan školc? — Imade učitelja, koji misle, drže li svoiu školu u edu, da je več dosta. Istina je! Drži li učitelj školu i redu, učinio je veliki jedan dec svoje dužnosti, ali lije time učinio još dosta, nije time učinio još — ve. Što je krivo takovu mišljenju učitelja? — Ponaj- riše staleško mnenje. Škola pak medjutim nastoji, da izadie izvan š.kol-ke zgrade i zahteva, da vodimo učenika u šetnju »oljem i šumom, gorom i dolom: da razgledamo s ijime radionice, orudje, razne zbirke, kabinete, bo-aničke vrtove itd. Ukratko, veli Rouseau: «Najbolja e knjiga svet, a najbolja obuka činjenice i pojavi«. Kako vidite, došlo je u školu i načelo zornosti, loje je pokrenuo Rablais (1483.—1553.) svojim sati-ičkim romanom: Gargantua i Pantagruel. Iz toga razvile su se dve težnje: 1. Kao što škola eži za izvan-školskim životom, 2. tako mora da i ičitelj teži za večim znanjem, nego li ga je sabrao ia učiteljištu. Učitelj mora da podje u svet, u život i, toga radi reba da spozna socijalne dogadjaje, ili bolje reči, la bude «studiosus» socijalnih prilika. 1. Povest i 2. pedagogija kardinalne su nauke, koje reba da poznaje svaki učitelj. Koliko je pak učitelja, koji nastoje, da te dve na-ike bolje i temeljitije upoznaju? — Nekoji učitelji, iza ispita zrelosti, ili najviše — iza spita osposobljenja, ne zanimaju se više za učenje, er si utvaraju, da znadu več dosta. Drugi, koji su nače več iz škole dosta obrazovani znadu, da učitelju niso dani pogoji za delo v javnosti, ko stopi nlad v življenje*. (Tako kaže i naš drug Hreščak o ebi.) Ukratko: ovi drugi su osvedočeni, da ih škola uje znala pripraviti i uzgojiti za život. Stoga je posve opravdan klik druga Hreščaka mladim i mladjim učiteljima, neka težo za učiteljskom amoizobrazbom. U tu je svrhu več ustanovljen po-eban odsek. Mladi učitelj, upisan u tom odseku: 1 morat če da e zanima za samoizobrazbu, a 2. uvidet če, da se ‘jegovo znanje ne nalazi na onoj višini, na kojoj je uislio, da jeste; več da mu treba zanimanja za nauku zacija, samouprava, strokovnost, kolegialnost, izvenšolsko delo, vse to se je v divjem vrtincu borilo v moji bolni zavesti ter pritiskalo z vedno večjo težo ob tla moje šibko, od dvomov in bojev razdejano telo. Z obema rokama sem lovil ravnotežje, opotekajoč se na ravni cesti, po kateri je veselo in brezskrbno sijalo praznično solnce, kakor bi nikjer na vsem svetu ne bilo okrajnih šolskih svetov, inšpekcij in idealov-vzgojiteljev. Skozi to lepo solnce pa me je zrl obraz, ne mlad ne star, ne rejen ne suhljat, ne sočen ne brez barve ter me opazoval z neskončnim pomilovanjem. Spet se je oglasilo v meni vorašanje: Ali je živ človek, ali je duh? — Živ človek je, — mi odgovarja od nekod, — živ človek je, ali ne vidiš, kako se ti roga? V praznino strmim in se mučim in skušam razumeti. Iv. K. i temeljitog i niarnog učenja, da upozna barem sto-žerne nauke, koje treba da svaki učitelj danas poznaje. Program druga Hreščaka ne zadovoljava se samnm povešču, več traži, da učitelj prouči sociologiju. Tako se je u Sežani postavio temelj akciji o učiteljskoj samoizobrazbi. A što čemo mi na to? — Ne bi li se dalo i medju nama štogod slična proT vesti? — Mislim, da ne bi loše bilo, kad bi se ova ^akcija provela kod svih društava organiziranih u našem «Savezu». Mi osječamo koliko se novog života unelo u naš «Savez» iza skupštine u Vipavi, a najviše marom druga Hreščaka, koji je znao maknuti1 naš «Savez» sa mrtve tačke. Hreščak je ujedno pokrenuo akciju o učiteljskoj samoizobrazbi, koja «nam ni cilj, temveč sredstvo za dosego blaginje stanu in razširjenje kulture*. Da uzmognemo pak širiti kulturu medju ljudstvo, treba da stupimo s njim u doticaj. Samo tako moči če učitelj da se zadubi u dušu naroda i da tu dušu shvati. A «učiteljstvo je poklicano danes bolj kot kedaj, da postane res učiteljstvo ljudstva, kajti človeštvo ni še nikdar tako krvavo potrebovalo krepke vodilne roke. V to svrho mora pa samo dobiti predvsem jasen pogled v vzmeti, ki gonijo današnjo družbo. Poznati moramo socialno strukturo polpreteklega časa, kajti v njej koreninijo vzroki današnjega valovanja. Ko izpoznamo vzroke, nam bo izgled do ciljih jasen in nedvoumen. (Hreščak, Učiteljski List god II. br. 24). Bude lf pak tako zavladala čim veča intimnost izmedju škole i ljudstva, imat če i obuka u školi uspeha. Ujedno če tako učitelj mnogo toga doznati o detetu, videt če ambijenat, u kojemu je to dete uzraslo i živi, te če moči lakše otkriti njegovu dušu. Učitelj mora da bude — u granicama mogučnosti ,i — filantrop. Uzor — Pestalozzi. Svakome učitelju morale bi uvek biti pred očima one reči, uklesane ra Pestalozzijevu spomeniku: «Ovde počiva Henrik Pestalozzi, spasitelj siromaha u Nemhofu, pučki pro-vednik u Leonardu i Gertrudi, u Štancu otac .siro-tinje, u Burgdorfu i Minhenbuchsen začetnik pučke škole, u Zverdunu uzgajatej čovečanstva, — čovek, krščanin, gradjanin, sve za druge, za sebe ništa. Po- Narahlo in pokroviteljsko pokima prijatelj z glavo in razločno čutim pomen: Vem, kako je s tabo in s tvojim nesrečnim temperamentom, saj so mi že pravili o tem! Ene besede ne postaviš na pravo mesto. Bodi ti odpuščeno! —Vidiš, — nadaljujem pogumneje, — če se ne motim, sem čital v časniku, da si dobrotnik, saj si pred kratkim daroval društvu dve krasni knjigi «Vzgojo in omiko« in «Gospodarski koledar«. — — Ni vredno besede! — «Simon Gregorčič« se imenuje društvo, ali ne? Gotovo si pevovodja, predsednik in sploh «spiritus agens et movensi«? Z debelimi očmi me prijatelj pogleda. — Ali blazniš ali kaj? Predsednik?! Pevo- vodja?! Ali ne vidiš, kakšni so časi? Prišli so me prosit, naj bi se vpisal kot podporni član. Odkrito sem povedal: Vaš prijatelj zmeraj, vsak čas, ampak član, to je nekaj druzega! Tu je treba previdnosti, modrosti takorekoč. In so me razumeli in potrdili: Prav imate, dandanes so drugačni časi! In so odšli spoštljivo! Če bi pa kaj dal za «Simona Gregorčiča«, bogve... dandanes... Komaj vidno namežikne prijatelj s polovico desnega očesa in komaj vidno se zgane okrog njegovih usten. — Razumem, ti delaš tiho, nevidno in neslišno. Ni slaba metoda, veliko lahko koristi narodu, morda še več, kakor če bi bobnal na vse strani! Pod zemljo torej, takorekoč . . — Bog ne daj! — me prijatelj ustavi, Ves nestrpen in razburjen. — Bog ne do s! En samkrat sem si pripel — že dolgo je od tega in kozarček vina je bil kriv pravzaprav — bršljanov listič, majhen, da ga je bilo koma; videti in kakšne reči sem imel potem! Izgovarjal sem se, da sem republikanec, pa je bilo še slabše! Še sedaj nisem gotov in skrbi me, ka lar se spomnim. Tovariš, — pristavi s tišjim glasom gorje ti bo, če te bodo imeli za (še tišje) prevratnika, kakor imajo mene! Gorje tebi, ti rečem! Prekrižal bi se bil skoro, presunil me je skrivnostni glas. — Torej vendarle deluješ politično? — vprašam v velikem dvomu, dasi sam ne vem, kaj bi govoril. — Da, — pravi prijatelj nekoliko negotovo, — ampak v tem smislu, da sem nad strankami. Tako delo je najboljše za narod in najuspešnejše. Nikjer se ne zameriš, z visokega gledaš doli na vrvež in vse te čisla. Srečaš belega, pa mu poveš odkrito: Tvoja stranka je močna, ampak še to morate ukreniti! Srečaš rdečega: Malo vas je, pa ste odločni, včasi še za znamenje preostri! Srečaš črnega: Dosti vas je, zato morate doseči še tointo za blagor ljudstva! Vidiš, taka je moja politika in koristi več kot ves vaš fanatizem, ki je tako škodljiv, posebno šoli, zakaj. .. — Fanatizem? Šoli? — se začudim in preki- nem. — Kako to misliš? Ne razumem prav, razloži mi nekoliko, prosim te! — Aha! — vzklikne zmagoslavno prijatelj in zraste še za glavo višje. — Se že vidi! — pravi s svojega nadstrankarskega stališča in se razvnema. — Se že vidi, da pedagogike čisto nič več ne poznaš in jo do kraja zanemarjaš! Zato tudi nič več ne razumeš o šolskih zadevah, o koristi šole. Vprašam te, o prijatelj, kakšn?,’G tvoja šola, če nisi principielno nadstrankar? Tovariš se ustavi in me meri od pete do glave kakor gladiator, ki je končno ulovil nasprotnika v mrežo in ga z enim potegom zleknil po areni. Tesno mi je pri srcu: zdaj pride bodalo! met spreleti. — Vprašam te, kakšna je tvoja šola, — poudarja ostro besedo, z glasom sodnika iz onostranstva, — če se nisi dvignil v načelne višave nadstrankarstva? Iz samega fanatičnega razburjenja začneš šolo ob deveti mesto ob osmi, končaš ob enajsti namesto opoldne, namesto risanja imaš slovnico, namesto slovnice razlagaš geometrijo. Daš zvezke za spisne vaje in ukažeš, naj pišejo računsko nalogo. .. — Daš »sanke in ukažeš, naj telovadijo, postaviš globus in rečeš, naj pojejo, — prekinem prijatelja veselo. — Oprosti, prav šaljiv si, nisem vedel... — Šaljiv, kakšna beseda je to? — me ustavi razburjeno. — Resno govorim, nadvse resno! Saj sva se oni dan menila z gospodom nadzornikom! Objel me je, ko je slišal moje mnenje. «Popolnoma vaših misli sem«, je dejal, «vi ste izvrsten učitelj! Kako krasna bi bila naša šola, ko bi imeli dosti takih učiteljev, kakor ste vi! Vi ste steber v našem okraju, gospod Komar, midva se tikava odslej«. In spet me je objel in poljubil. «Kadar bomo nameščali učiteljstvo, bom rabil tvojih nasvetov«, je nadaljeval, «in kadar bodo volitve v okrajni šolski svet. . . če bodo sploh še. .. takrat bomo gledali, da prideš. . . Saj razumeš!« Tako sva se razgovarjala in pretresla vse naše razmere, tudi one v organizaciji, dokler se nisva poslovila, ker je imel gospod nadzornik mnogo posla. Vidiš, prijatelj, to je prava politika, to je resnično delo za narod! — O učiteljskem društvu sta govorila? — sem vprašal radovedno. — Gotovo se bo gospod nadzornik vpisal kot član? Saj je tudi on kolega! — Da, kolega — je navdušeno pritrdil prijatelj — kolega, rečem ti, in še kakšen! Samo dvomim, da bi se vpisal! — Ali je dejal, da se ne bo? — Ni dejal, ampak tako.. . In prijatelj je lahno, komaj vidno namežiknil, da že nisem vedel, ali je sploh namežiknil. — Aha, ti se boš zbrisal! — pravim naglo in že čutim, kako sem se spet nerodno zaletel. — Ne, ne bom se! Ampak dve leti sem bil pregledovalec računov in to mi je žal! — Tudi k zborovanjem boš prihajal, kaj ne! Informiran si, kdo... Ugriznem se v jezik in umolknem, tovariš pa me pogleda kakor strupen bazilisk. — Informiran si — nadaljujem jecljaje — informiran, kdaj se nam izplačajo draginjske doklade. .. Toda prijatelj me že več ne posluša, mudi se mu, vidim. Komaj ima še časa, da mi da roko ir, se pravzaprav zavem, ga že nikjer več ni. — Ali je bil živ človek? — mi blisne skozi možgane. — Ali je bil to le fanatizem, ki se je pojavil v mojih izmučenih možganih, ki tako glupo iščejo ideal? Ves mrzličen sem taval dalje in se zastonj trudil, da bi dognal, kaj je resnica in kaj je sen. V glavi mi je šumelo, misli so se vile in zapletale, kaos je naraščal, ves omotičen sem postal in sam sebi sem se zasmilil. Šola, organi- ŠKOLA, UČITELJ I DRUŠTVENI ŽIVOT n Što može da učini učitelj izvan školc? — Imade učitelja, koji misle, drže li svoiu školu u redu, da je več dosta. Istina je! Drži li učitelj školu u redu, učiriio je veliki jedan dec svoje dužnosti, ali nije time učinio još dosta, nije time učinio još — sve. Što je krivo takovu mišljenju učitelja? — Ponaj- više staleško mnenje. Škola pak medjutim nastoji, da izadie izvan škol-ske zgrade i zahteva, da vodimo učenika u šetnju poljem i šumom, gorom i dolorn; da razgledamo s njime radionice, orudje, razne zbirke, kabinete, bo-taničke vrtove itd. Ukratko, veli Rouseau: «Najbolja je knjiga svet, a najbolja obuka činjenice i pojavi*. Kako vidite, došlo je u školu i načelo ztornosti, koje je pokrenuo Rablais (1483.—1553.) svojim sati-ričkim romanom: Gargantua i Pantagruel. Iz toga razvile su se dve težnje: 1. Kao što škola teži za izvan-školskim životom, 2. tako mora da i učitelj teži za večim znanjem, nego li ga je sabrao na učiteljištu. Učitelj mora da podje u svet, u život i, toga radi treba da spozna socijalne dogadjaje, ili bolje reči, da bude «studiosus» socijalnih prilika. 1. Povest i 2. pedagogija kardinalne su nauke, koje treba da poznaje svaki učitelj. Koliko je pak učitelja, koji nastoje, da te dve nauke bolje i temeljitije upoznaju? — Nekoji učitelji, iza dspita zrelosti, ili najviše — iza ispita osposobljenja, ne zanimaju se više za učenje, ler si utvaraju, da znadu več dosta. Drugi, koji su inače več iz škole dosta obrazovani znadu, da '-učitelju niso dani pogoji za delo v javnosti, ko stopi mlad v življenje*. (Tako kaže i naš drug Hreščak o sebi.) Ukratko: ovi drugi su osvedočeni, da ih škola nije znala pripraviti i uzgojiti za život. Stoga je posve opravdan klik druga Hreščaka mladim i mladjim učiteljima, neka teže za učiteljskom samoizobrazbom. U tu je svrhu več ustanovljen po-seban odsek. Mladi učitelj, upisan u tom odseku: 1 morat če da se zanima za samoizobrazbu, a 2. uvidet če, da se njegovo znanje ne nalazi na onoj višini, na kojoj je mislio, da jeste; več da mu treba zanimanja za nauku zacija, samouprava, strokovnost, kolegialnost, izvenšolsko delo, vse to se je v divjem vrtincu borilo v moji bolni zavesti ter pritiskalo z vedno večjo težo ob tla moje šibko, od dvomov in bojev razdejano telo. Z obema rokama sem lovil ravnotežje, opotekajoč se na ravni cesti, po kateri je veselo in brezskrbno sijalo praznično solrce, kakor bi nikjer na vsem svetu ne bilo okrajnih šolskih svetov, inšpekcij in idealov-vzgojiteljev. Skozi to lepo solnce pa me je zrl obraz, ne mlad ne star, ne rejen ne suhljat, ne sočen ne brez barve ter me opazoval z neskončnim pomilovanjem. Spet se je oglasilo v meni vorašanje: Ali je živ človek, ali je duh? — Živ človek je, — mi odgovarja od nekod, — živ človek je, ali ne vidiš, kako se ti roga? V praznino strmim in se mučim in skušam razumeti. Iv. K. i temeljitog i mamog učenja, da upozna barem sto-žerne nauke, koje treba da svaki učitelj danas poznaje. Program druga Hreščaka ne zadovoljava se samom povešču, več traži, da učitelj prouči sociologiju. Tako se je u Sežani postavio temelj akciji o učiteljskoj samoizobrazbi. A što čemo mi na to? — Ne bi li se dalo i medju nama štogod slična pro7 vesti? — Mislim, da ne bi loše bilo, kad bi se ova ^akcija provela kod svih društava organiziranih u našem «Savezu». Mi osječamo koliko se nov-og života unelo u naš «Savez» iza skupštine u Vipavi, a najviše marom druga Hreščaka, koji je znao maknuti' naš «Savez» sa mrtve tačke. Hreščak je ujcdno pokrenuo akciju o učiteljskoj samoizobrazbi, koja «nam ni cilj, temveč sredstvo za dosego blaginje stanu in razširjenje kulture*. Da uzmognemo pak širiti kulturu medju ljudstvo, treba da stupimo s njim u doticaj. Samo tako moči če učitelj da se zadubi u dušu naroda i da tu dušu shvati. A «učiteljstvo je poklicano danes bolj kot kedaj, da postane res učiteljstvo ljudstva, kajti človeštvo ni še nikdar tako krvavo potrebovalo krepke vodilne roke. V to svrho mora pa samo dobiti predvsem jasen pogled v vzmeti, ki gonijo današnjo družbo. Poznati moramo socialno strukturo polpreteklega časa, kajti v njej koreninijo vzroki današnjega valovanja. Ko izpoznamo vzroke, nam bo izgled po ciljih jasen in nedvoumen. (Hreščak, Učiteljski List god II. br. 24). Bude li pak tako zavladala čim veča intimnost izmedju škole i ljudstva, imat če i obuka u školi uspeha. Ujedno če tako učitelj mnogo toga doznati 0 detetu, videt če ambijenat, u kojemu je to dete uzraslo i živi, te če moči lakše otkriti njegovu dušu. Učitelj mora da bude — u granicama mogučmosti 1 — filantrop, Uzor — Pestalozzi. Svakome učitelju morale bi uvek biti pred očima one reči, uklesane ra Pestalozzijevu spomeniku: «Ovde počiva Henrik Pestalozzi, spasitelj siromaha u Nemhofu, pučki pro-vednik u Leonardu i Gertrudi, u Štancu otac .siro-tinje, u Burgdorfu i Minhenbuchsen začetnik pučke škole, u Zverdunu uzgajatej čovečanstva, — čovek, krščanin, gradjanin, sve za druge, za sebe ništa. Po- koj njegovu pepelu! Svomu ocu Pestalozziju zahvalni Aargan». Tako neče trebati, da za nas učitelje do-dje istom «zenitizam», koji če nas učiniti čoveko-ljubima i, potaknuti nas, da kao apostoli novog doba, propovedamo: Čoveka. Sve one osobine učitelja treba da budu projektirane v život, — u narod. Učitelj mora da skupno radi i živi životom naroda. Tako če njegova obuka biti interesantnijom. U protivnom slučaju — škola neče moči uplivati na dušu naroda. Slavni pedagog i protestanski svečenik Thomas Arnold (1795—1842) običavaše reči: «Što više duh moj radi, i što se više vežba na svim područjima politike i morala, to više moj nauk vredi u školi.» I Arnold beše reformator engleskih škola. Mnoge su dužnosti učitelja! Dandanas morao bi učitelj, veše no ikad pre, da prati i politiku, a tko je sposoban i komu se čini shodnim, može se i ba- DELOVNA ŠOLA Kaj je d lovna šola? Delovna šola je šola vzgoje do dela. Bistvo te vzgoje moremo pa še-le tedaj doumeti, če smo si na jasnem o bistvu dela samega. Kaj je tedaj delo? Delo je večen proces med človekom in naravo za nadvladje. Tekom teh bojev je človek, v svojem razvoju, izšel večkrat zmagovalec in to mu je bilo pobuda, da si je v teh neprestanih bitkah spletel vedno novih lavorik. Produkt teh človeških naporov vemo ceniti najbolje, če primerjamo sedanjega človeka — kateri pa še vedno ni dosegel viška h ture — s prvotnim človekom, živečim na drevesi); v drevesnih duplih in podzemeljskih jamah. Šele tedaj vidimo, kako orjaško, zmagoslavja polno dobo ima človek za seboj; toda za svoj napredek in kulturo se ima zahvaliti edinole produktu dela. Smoter delovne šole je tedaj vaditi otroka po natančno določenih načrtih s pomočjo gotovih predmetov, proizvajati druge, človeški družbi potrebne predmete, s katerimi naj se človek bolj in bolj vzposablja za vladarja zemlje in narave. Zato pa jemljemo tudi kot merilo kulturne stopnje kakega naroda orodje, katero uporablja pri svojem delu. Zdi se mi potrebno podati najprej, in sicer zelo na kratko, nekak splošen pregled o šolstvu tekom raznih dob človeškega razvoja, da nam bo lažje razumeti program delovne šole in pravico do njenega obstoja. V zgodovini človeškega razvoja razločujemo razne dobe: starejšo in novejšo kameno dobo, bronovo, železno, parno, dobo elektrike s svojim neštetim omrežjem drugih iznajdeb itd. Kakšen velikanski napredek med temi posameznimi dobami! Dandanes se smejemo omejenosti primitivnega človeka, ki si je napravil bat iz kamena, s katerim je šel na lov na divjačino, jo ubil, pojedel in se nato oblekel v njeno kožo; toda le bodimo uverjeni, da se zanamci, od katerih nas bo ločilo toliko tisočletij, kakor nas loči od primitivnega človeka, ne bodo o nas nič laskaveje izražali. Razvoju dela in temu dosledno, razvoju kulture se mora podvreči vse in tako tudi šola.^ Razni časi so zahtevali tudi raznih šol, in sicer le take, kakršne je zahtevala tedanja doba ter v skladu s krajevnimi razmerami in življenskimi potrebami. Tako n. pr. nikomur izmed nas ne pride na um, da bi se učil kitajščine, ker so nam Kitajci preveč oddaljeni in bi tak trud malo hasnil; ali: obrtna šola v viti njome. Kao što nas pedagogija upoznaje sa životom deteta, tako nas politika upoznaje sa moralnim životom države. No, učitelj ne sme pri torne zaboraviti da je uzga-jatelj. On mora da bude: učitelj i gradjanin. On je uzgojitelj naroda. Ujedno pak mora da bude ideal, jer on stvara duše. Da učitelj uzmogne biti takav, treba da bude i sam obrazovan čovek. To če napakše postiči u tfči-teljskoj organizacip. Zato treba da svaki naš(-a) učitelj(-ica) bude organiziranja) u našem «Savezu». Ali, to nije dosta! Svakom organiziranom učitelju treba da lebdi pred očima. 1. problem rada u organizaciji, i 2. problem discipline. — J. Ž. Brežan. Mirnu se peča bolj z naobrazbo čevljarske, ona v Solkanu pa z naobrazbo mizarske obrti in ne narobe, in sicer zato, ker je v Mirnu razvita čevljarska, a v Solkanu mizarska obrt. Tako je n. pr. stari vek, vek suženjstva, pred-stavitelj one dobe, v kateri se je telesno delo smatralo kot nekaj nevrednega za plemenitega človeka in to je čisto umevno, če pomislimo, da je bilo takratno telesno delo v resnici poniževalno in bolj živalskemu podobno, ker so se sužnji vpregali v pluge in vozove kot tovorna živina. Brezdelnost pa je bila, celo po učenjaku Aristotelu, vzor življenja; vsa šola iste dobe je obstojala iz gojitve lepega života, petja, godbe in govorništva. Tej šoli in dobi, tradicionalna imenovanj je zadal globoko rano Nazarenec, zaščitnik ponižanih in izmozganih sužnjev, a tem večji preziralec takozvanih prostih. Srednji vek je imel zopet svoj tip šole, takoimjno-vano samostansko šolo, trivij in quadrivij (gramatika, retorika in dialektika), (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba). Ta šola je služila po večini za pripravo v duhovniški stan in le v mali meri so se je posluževali tudi drugi stanovi. In čemu tudi? Srednji vek, vek preseljevanja narodov, nepretrganih bojev, vitežkih turnirjev in klativitezev, ni čutil potrebe po šoli; zato tudi ni bila nikaka sramota, če se tedanji cesarji, kralji, vojvode in plemiči niso znali podpisati; pač pa se jim je štelo v sramoto, če kdo ni znal, po tedanjih pravilih, pravilno razparati na lovu ubite divjačine. Odkritje indijskih dežel, Amerike, reformacija in izum tiska so činitelj, ki so prinesli nove nazore in s seboj tudi novo šolo: humanistično gimnazijo, ki so bile pa še vedno namenjene le priviligiranim slojem za rekrutiranje učenih tajnikov in uradnikov. Ta gimnazija se je tekom časa sproti reformirala, kakor so zahtevali časi in dandanes je skoro potisnjena v kot. .ji Francoska revolucija je temeljito preobrazila človeško družbo. Odpravila je fevdalizem in s pomočjo poznejših izumov na tehničnem poliu postavila temelj industriji in kapitalizmu. Industrija pa ni rabila več učenih tajnikov temveč izobražene inženirje, tehnike, strojnike, kemičarje, trgovce in izobražene poljedelce. Vsled tega so nastale realke, tehnične šole, trgovske, obrtne šole itd., kajti industrija in kapitalizem rabita za svoj razvoj čim večjega svetovnega obtoka. Vedno večji razvoj industrije in temu sledeči razvoj proletariata je zahteval nov tip šole: ljudsko šolo, ki pa je imela že ob svojem rojstvu mnogo sovražnikov, kajti bila je izsiljena iod vladajoče buržu-azije. Kako čudo, če je vedno le životarila in ni odgovarjala ljudskim koristim in zahtevam. Dandanes Sdgovarja pa še manj, ker nosi še vedno kal bolezni v sebi, ki ga je dobila iob rojstvu. Nastala je namreč v dobi vsezaverodomcesarjevstva. Od ene strani ima tedaj mnogo zastarelega, a od druge mnogo egoizma v sebi. Današnji rek pa bi moral biti: vse za kulturo! in sicer za kulturo vseh in v enaki meri: revežev in bogatašev, mož in žen, za ljudi vseh ver, vseh narodov in vseh plemen. L. Reja. O NAŠIH RAČUNICAH. Dve leti se nam že obetajo nove, moderne raču-nice, a kot začasno nadomestilo smo dobili prevod Benolli-Fiaminovih, ki nas nikakor ne more zadovoljiti. Človek se mora prijeti za glavo, če čita n. pr. sledeče nesmisle : IV. Zv. str. 32 : 457 dni: 30 dni — 15 mesecev ali str. 60 : 620 dm : 31 dm = 20 oblek; 180 stot. : 36 stot. = 5 jajc. Kdor se je samo nekoliko pečal z metodiko rač-pouka, mora izprevideti, da na ta način učenec nikdar ne bo mogel pojmiti merjenja. Deljenje in merjenje se logiški bistveno razlikujeta, le pismena z brezimenskimi števili je na videz enaka. Evo primere : a) 2 L v 6 L = 3 (X), alt 6 L : 2 L = 3 □ □ □ □ □ □ brez imena = 6:2 = 3 b) S2 od 6 L = 3 L, ali 6 L : 2 = 3 L □ □ □ □ □ □ brez imena = 6:2 = 3 | Merjenje | Deljenje Iz tega sledi : 1) Pri merjenju iščemo število, ki pove kolikokrat je delitelj zapopaden v deljencu. Vsled tega je količnik vedno brezimensko število, a če računamo z imenskimi števili, imata deljenec in delitelj ime. 2) Pri deljenju iščemo gotov del danega števila. Pri imenskih številkah ima torej količnik isto imenovanje kakor deljenec, a deljitelj je brezimensko število. Ako se torej glasi račun : Koliko moških oblek moremo narediti iz 62 m blaga, ako rabimo za obleko 3'10 m, mora biti izvršitev sledeča : 62 m : 3'i m = 620 dm : 31 dm = 20 Torej: 31 dm v 620 dm je 20-krat; zato moremo narediti iz tega blaga 20-krat 1 obleko, t. j. 20 oblek. Nikakor pa ne: 620 dm : 31 dm = 20 oblek. (Glej IV. Zv. str. 60). Recimo, da se glasi račun : Koliko otroških oblek moremo narediti iz 62 m blaga, ako rabimo za 2 obleki 3*10 m? — Kako bi to izračunali po Benollijevem načinu ? Ako bi se sedaj glasil račun : 620 dm : 31 dm = 40 oblek ? Uporabni računi so zastareli, po večini, suhi, nezanimivi in celo v jezikovnem oziru pomanjkljivi. (Šivilja „okinča“ obleko, kava „se odpošlje11.) Kako naj razume učenec nalogo : Kmet n e s e v mlin 3 vreč žita; vsaka vreča tehta roo kg! (Martin Krpan ?) Nujno je potrebno, da knjižni odbor podreza na pristojnem mestu glede končne odobritve Kutinovih računic. Doslej sta bila predložena 2 zvezka ; prvi zvezek je avtor predelal po recenzorjevi zahtevi ter dodal merjenje in deljenje, proti 2. zvezku ni ugovora. Zakaj torej odlašajo z odobritvijo? Te dni je prejel knjižni odbor tudi že 3. zvezek. Tovariši, ki so delo pregledali, se izražajo o njem zelo ugodno. Posebno 3. zvezek je sestavljen zelo skrbno in metodiški pravilno. Temelji pismenega računanja so podani jasno in umljivo. Upamo, da ne bomo večno čakali na odobritev. Alfa. DELEGACIJSKO ZBOROVANJE V GORICI STANJE ISTRSKEGA ŠOLSTVA (Poroča Bogomil Medvešček) Cenjena delegacija! V imenu delegacij vseh treh istrskih društev si dovoljujem opozoriti skupno delegacijo na najvažnejše istrsko vprašanje, od katerega rešitve zavisi usoda istrskega šolstva in v zvezi s tem tudi usoda istrskega naroda. Je to nadvse žalostno stanje našega šolstva, propadanje, ki gre sistematično svojo pot navzdol in kateremu je treba, da vendar enkrat, četudi pozno — danes bije že enajsta ura rešitve itega vprašanja! — zastavimo uspešen jez. Dovolite mi, da vam najprej nekoliko predočim to žalostno stanje ter podam nekaj vzrokov, ki so ga zakrivili, pa tudi način in sredstva, s pomočjo katerih bi mogli priti temu zlu v okom. Zato pa je po- trebno, da posežem nekoliko v preteklost, kajti posledice, ki jih občutimo sedaj, nimajo svojega izvora le v sedanjosti, ampak segajo daleč v predvojno dobo. Med vsemi slovanskimi pokrajinami, ki so postale vsled vojnih dogodkov pokrajine italijanske države, se je zgodil največji preobrat v Istri. Vzrokov te velike izpremembe ni težko ugotoviti. Šola in sicer narodna šola, kakršno razumejo v novejšem času v vseh civiliziranih državah sveta, je nekako merilo kulture dotičr.ega naroda. Potrdilo te trditve vidimo, četudi v obratnem smislu, ravno v Istri, Zato ni nič čudnega, da je morala nizka stopnja kulture našega naroda v tej pokrajini imeti za posledico tudi nizek raz j narodnega šolstva. Da je ljudstvo v Istri v kulturnem oziru tako zaostalo v razmerju z drugimi bližnjimi pokrajinami, je več vzrokov. So to vzroki zgodovinskega, zemljepisnega, političnega in še drugih značajev; velik, če ne največji vzrok pa tiči v premalo intenzivnem in pre- poznem delu ljudskega probujenja, ki se je začelo v pretežnem delu Istre še-le v zadnjih letih predvojnega časa. In ker je bilo to delo prepozno začeto in premalo intenzivno začrtano in izvršeno, so bili uspem pač taki, da bi se ne mogli upirati tudi naj-šibkejšemu raznarodovalnemu valu. Ugotoviti moram žalostno ali resnično dejstvo, da je bilo narodno šolstvo v Istri zidano povečini na pesek, ln kot posledico te površnosti vidimo, da imamo sedaj v Istri mogoče ravnotoiiko ali pa še več šol kakor pred vojno, toda narodno šolstvo, ta edino prava inštitucija v današnjem modernem človeškem razumevanju je dobila udarec, ki ga je zmanjšal najmanj za 5l)%. To razmerje bi veljalo kot nekako povprečno merilo za šolstvo vse Istre; imamo pa okraje, in to so lošinjski, puljski in poreški, kjer spioli ni več slovanskih šol. Ti okraji ne pridejo več v poštev, so za nas le preteklost: žalostna in obenem obtoževaina preteklost... * * * Kot podlago za svoja podrobnejša razmotrivanja vzamem koperski okraj, ki pa je, povdarjam to, eden izmed najboljših. V letu 1914. t. j. v predvojnem letu, je bilo v tem okraju okoli 50 šol z nad 90 učitelji. Lani je obstojalo še komaj 30 šol z okoli 50 učitelji. Imeli smo torej izkazati minus 20 šol in minus 40 učiteljev. Letos je še slabše; dovolj je, da povem, da je zguba na učiteljstvu v tem letu najmanj 2krat večja od prirastka. Od teh šol je nekaj zaprtih, ostale sicer funkcijoni-rajo, toda z italijanskim učnim jezikom. Kar se pa tiče še obstoječih slovanskih šol so razen malih izjem skoraj vse skrčene.**) Ker pa to stanje ni še dospelo do takozvane mrtvo točke, temveč gre še vedno svojo pot navzdol — to vidimo že v razliki med lani in letos — je naša sveta dolžnost, da poiščemo vzroke ter po možnosti odpo-moremo temu zlu, oziroma, da vsaj skušamo zaustaviti ta pogubonosni tok. Vzroki so isti, kakor sem jih že omenil za karakteristično predvojno dobo, le da je sedaj stopil v boj silno ojačeni politični značaj. Krivda pa je tudi na nas samih. Zapiranje obstoječih šol, oziroma pretvarjanje slovanskih šol v italijanske, opravičuje vlada z razlogom, da ni zadostnega števila slovanskega učiteljstva. Ta razlog velja sicer, toda le na prvi pogled in le v toliko, kolikor se tiče zapiranja šol, nikakor pa ne za drugo postopanje. Pa oglejmo si malo in sicer stvarno in brez predsodkov, kako stoji 'zadeva glede pomanjkanja slovanskih učiteljev. Delna krivda na tem je, kakor sem že omenil, na nas samih. Dejstvo je, da večina učiteljev, ki so zapustili te kraje, posebno oni, ki so to storili v začetku, niso napravili tega iz zadostnega vzroka, ampak so imeli pred očmi v prvi vrsti lastni interes. Ne maram izgubljati o tem mnogo besed, ker se je o stvari že dovolj razpravljalo ter bi rekrimi-nacije prav nič ne zalegle; konstatirati hočem le, da bo to nepremišljeno napako težko popraviti. Črpajmo pa iz nje vsaj nauk za bodočnost! Moje mnenje je, da je to naša čisto interna stanovska zadeva, katero moramo sami med seboj temeljito rešiti. Raditega si usojam predlagati, da ne sme v bodoče noben organizirani tovariš zapustiti svojega mesta, dokler ni dobil za to dovoljenja od svojega društva. Zakaj to **) Glej statistiko! ni njegova zadeva, ampak v prvi vrsti zadeva stanu in naroda. Ta predlog je bil sprejet že lani od dveh istrskih društev, koperskega in pazinskega. Da bo pa ta sklep v resnici zalegel, treba da ga sprejmejo tudi vsa druga društva. Kajti prav mogoče je in v največ slučajih je tudi bilo tako, da je postal kdo nemogoč na svojem mestu vsled posebnih razmer kraja, kjer je bil nastavljen; raditega pa mu še ni trebalo iti iz dežele, organizacija bi mu bila lahko preskrbela mesto drugje. Na ta način bi najtežje postojanke sicer začasno opustili, toda s temi silami bi zadelali vrzeli, ki zijajo v vsem našem zaledju. Ako bi uveljavljali to načelo že prej, bi vsi oni učitelji lošinjskega, puljskega, poreškega in pazinskega okraja (drugih okrajev niti ne omenjam, ker so bili ubežniki iz teh okrajev pravi «dobrovoljci»!), ki so tam izgubili svoja mesta, mesto da so šli preko, dobili mesta v drugih manj eksponiranih okrajih. Ta taktika je res defenzivna, toda vsaj porazna ni. Je še vedno bojna, kakršno mora biti vse naše delo, ako hočemo vsaj vstrajati. V zvezi s tem pa moramo določiti še drug način bojevanja, namreč racionelno razvrščenje naših sil. Imam s tem v mislih prostovoljna menjanja mest v okvirju naših pokrajin države. Tudi za to treba postaviti določno formulo. Vsa imenovanja, posebno definitivna morajo skozi društvo. O tem predmetu je že obširno govoril junijev članek v lanskem letniku našega glasila. Na ta način ubranimo, da se nekateri okraji preveč ne razredčijo. Dosedanje samovoljno postopanje v tem oziru ni le bilo v obraz smislu vsake organizacije, ampak je bilo posebno za istrske razmere naravnost pogubno. Kot primer naj navedem le def. premeščenje tov. M. iz našega okraja na Goriško. Na Goriškem so imeli s tem res eno moč več, toda koliko lažje utrpijo tam kakšno vrzel kakor mi tu v Istri. — Kaj se je zgodilo dalje z ono dvanajstorico tovarišev, ki so bili odpuščeni v Trstu? Šli so večinoma na Goriško; na Istro se ni spomnil nihče. Res je, prijetneje je na Goriškem kot v Istri, toda to vemo tudi mi. Pa dovolj o tem! To je že preteklost, naj počiva v miru in naj ne straši več v bodočnosti! Na ta dva načina, bodisi s premeščenjem, kakor tudi z racionelnim razvrščenjem naših sil potom organizacije mi sami lahko korenito saniramo obupni položaj našega šolstva v Istri ter kolikor je v naši moči rešimo kritično vprašanje pomanjkanja slovanskega učiteljstva. Mnogo pa zavisi seveda tudi od dobre in poštene volje vlade, katera je v prvi vrsti dolžna, da s sredstvi, ki so ji na razpolago, temu pomanjkanju odpo-more. In to tembolj, ker je ravno ona glavni vzrok vsemu zlu. Zato moramo vladi tudi ob tej priliki jasno> povedati, da je ona sama v prvi vrsti kriva tem obupnim razmeram in da ima tudi kar se tiče pomanjkanja slovanskih učiteljev največjo krivdo na tem madežu. Da so se zgodili nad slovanskim učiteljstvom čini, ki so v sramoto vsaki civilizirani državi in radi katerih je marsikateri učitelj čutil potrebo, da se izseli, je kriva v prvi vrsti vlada, ki ni znala zabraniti takih nekulturnih dejanj. Vlada pa je tudi kriva, da ni v začetku in še sedaj ne, po skoraj štirih letih, zadostno poskrbela za slovanski učiteljski naraščaj. Zato moramo tudi danes povzdigniti svoj glas ter še enkrat protestirati proti sramotnemu postopanju vlade ob času preganjanja slovanskega učiteljstva Istre ter zahtevati, da vlada vendar enkrat potrebno ukrene, da se z odpretjem zadostnih in razmeram odgovarjajočih učiteljišč vsaj za bodočnost odpomore našemu pomanjkanju. Poleg tega pa moramo tudi od vlade zahtevati jasnega in preciznega stališča, kakor tudi potrebnih garancij glede povratka onega pregnanega učiteljstva, ki bi se rado zopet vrnilo v te kraje, oziroma glede sprejetja onega, ki je vsled tukajšnjih nenormalnih razmer bilo prisiljeno dokončati svoje študije v inozemstvu. Vlada bi pa morala tudi spremeniti svoje dosedanje čudno in neopravičljivo postopanje glede definitivnih imenovanj učiteljstva. Po dveh letih, odkar so bila razpisana definitivna mesta v Istri, niso bila namreč še izvršena tozadevna imenovanja za slovansko učiteljstvo. Te bi bile moje misli, kako bi se lahko odpomoglo pomanjkanju slov. učiteljstva v Jul. Krajini. Kar se pa tiče ustanovljenja italijanskih šol v izključno slovansikih krajih in za izključno slovanske otroke, o tem je tudi nujno potrebno, da izpregovo-rimo odkrito in odločno besedo na naslov vlade in pa tudi na naslov onega dela ital. naroda, ki to nemoralno početje vlade bodisi z odobravanjem ali pa z molkom podpira. Seveda nam bo vlada takoj pri roki s svojim odgovorom, češ da samo slovansko ljudstvo želi ital. šole. In bo prinesla na dlani tudi več primerov, recimo slučaje: Koštobona, Sergaši, Manžan, Rižana, Plavje, Dekani itd. «Saj ljudstvo samo tako hoče!» V resnici pa izgleda vsa stvar popolnoma drugače; toda četudi bi odgovarjala povsem argumentu, ki ga vlada tako rada povdarja, bi vkljub temu ne bilo to početje pošteno, ker se s tem podpira nekaj nemoralnega. Raznarodovanje, bodisi nasilno, bodisi po ovinkih ali pod katerokoli pretvezo je vedno nemoralno in mislim, da ga ni naroda na svetu, ki bi si ne bil na jasn m o nemoralnosti takega početja. Nemoralnost ostane v bistvu vedno črna, pa jo ogrni še s tako belim plaščem civilizacije! Zato protestiramo proti nabiranju podpisov, s katerimi se izrablja nevednost ali odvisnost našega življa in drugim sličnim mahinacijam odgovornih organov v tej zadevi. Z eno besedo, protestiramo proti vsem nepoštenim sredstvom, ki se jih poslužujejo v dosego tega nepoštenega namena. V tako važnem vprašanju, kakor je šola ne more biti kompetenten kak vaški načelnik ali par drugih neznačajnih ljudi, ki so ravno vsled svoje neznačaj-nosti pripravljeni podpirati to nepošteno početje. Kompetentni bi bili kvečjemu vsi stariši v poštev prihajajočih otrok in še to le tedaj, ako bi se jasno zavedali velike odgovornosti, ki jo imajo do svojih otrok, odgovornosti pred vsem narodom in pred vsem kulturnim svetom. Če bi pa kljub tej zavesti zahtevali tako nemoralnost, tedaj bi morala vlada kot najvišja čuvarka morale v državi biti prva pripravljena, da jo onemogoči. Zato še enkrat naš odkrit in odločen protest proti takemu grdemu početju! * * * Sicer pa moremo prav malo ali pa nič zaupati dobri in pošteni volji vlade; vpletel sem ta odstavek le tako iz navade. Že štiri leta prosimo, opozarjamo in poživljamo vlado, naj napravi svojo dolžnost. Uspeh vseh teh naših prošenj, resolucij in protestov pa je bil dosedaj le ta, da naše propadanje sistematično nadaljuje. Zato ponavljam še enkrat, da zavisi rešitev tega žalostnega vprašanja le od nas in da bo vspešna le ona rešitev, ki pride iz nas samih. Apeliram tedaj na dobro voljo delegacije, še več, zahtevam v imenu vseh istrskih delegatov, da se naša organizacija zavzame z vso silo za to, da neha že enkrat to naše pogubno nazadovanje v Istri. Tu ni mogoče nobenega odlašanja, kajti neprestano gu-bimo tla, z vsakim dnem se naše postojanke krčijo, Odpomoči je treba in takoj; še v sedanjosti, sicer ne bo bodočnost več naša. Ta zadeva ni le zadeva istrskega učiteljstva, je zadeva vsega učiteljstva; je eno najaktualnejših vprašanj naše organizacije. Delegacija mora danes povedati, kaj misli napraviti v tem oziru, določiti mora način in sredstva, kako naj se ubranimo nadalje tej pogubi; pokazati mora vsaj zanimanje in dobro voljo. Ako tega ne napravi, tedaj ni več organizacija vsega našega ozemlja, temveč le Goriške*) in kvečjemu Trsta, Istre pa gotovo ne. Stvarni predlogi: V svrho odpomoči žalostnega stanja slovanskega šolstva v Istri naj se sklene: 1. Nihče ne sme zapustiti dežele, ne da bi prej dobil dovoljenja za to od organizacije. 2. Vsa nameščenja, provizorična in definitivna gredo skozi organizacijo. Vsako društvo izvoli v najkrajšem času tozadeven odsek, 3. V Zvezi naj se ustanovi poseben odsek, oziroma poseben pododsek že obstoječega šolsko-političnega odseka, ki naj se peča izključno z vprašanjem racio-nelnega razvrščenja naših sil s posebnim ozirom na obupne istrske razmere. *) Tudi na Goriškem, posebno na Krasu, vidimo že istrsko prakso, da Trsta niti ne omenjamo! POROČILO UPRAVE „NOV. RODA“ ZA POSLOVNO LETO 1921 Poroča tov. A. Š tub el j.) v pričal po lanskem poročilu, v katerem sem priporočal večje zanimanje, agitacijo in redno pošiljanje naročnine, katera ni od nekaterih še danes poravnana. V sedanjem glavnem poročilu se hočem bolj držati številk z upanjem, da te več zaležejo. V začetku 1. 1921. je bilo zanimanje za list veliko, ker se je razprodalo vseh 5000 izv. 1. štev.; v drugem četrtletju je rastlo zanimanje tako, da smo dosegli 5292 naročnikov za april; od tedaj pa je začelo število naročnikov padati tako, da je bilo v juliju le Cenjeni delegatje! Ne bom zavijal svojega poročila fraze, ker te n? izdado ničesar, kakor sem se pre- 3934 naročnikov; tolažba, da so bile temu vzrok počitnice, ni bila na mestu, ker se je v oktobru znižalo število razprodanih izvodov na 3819; v decembru pa se je razprodalo 3841 izvodov, torej nekaj več. Če primerjamo število razprodanih izvodov v januarju z onim v decembru, vidimo, da se je razprodalo v decembru več kot 1100 izv. manj kot v začetku leta, t. j. ob koncu leta je bilo večkrat 1100 naročnikov manj kakor v januarju. Ker sem že v lansk' m poročilu povedal, koliko izvodov se je tiskalo mesečno do vštetega avgusta, naj vam povem še, da se je tiskalo zadnje mesece le po 4000 izv. V zalogi imamo še 3620 izvodov, za katere naj vsakdo dobiti odkupcev; zato hočem navesti koliko izvodov vsake številke je še v zalogi: 1. št v. — 1 izv.; 2. štev. — 5 izv.; 3. štev. — 208 izv.; 4. štev. — 379 izv.; 5. štev. — 654 izv.; 6. štev. — 342 izv.; 7. štev. — 566 izv.; 8. štev. — 392 izv.; 9. štev. — 398 izv.; 10. štev. — 181 izv.; 11, štev, — 335 izv.; 12 štev. — 159 izv. Omenim naj še, da leži po nekaterih šolah še lepo število nerazprodanih izvodov, .ki se niso vrnili upravi, tudi po tozadevnem opominu ne. Naj sledi denarni obračun. Račun blagajne: Dohodkov je bilo Stroškov je bilo Stanje blag. 31. 12. 192 Prometa je bilo 56‘939'45 L 20 Din. 54-743'9° L 2.195*55 L 20 Din. n.683'35 L 20 Din. Zguba Račun Dobiček L st. j L st. Honorarji 2203 Naročnina plačana 42227 45 Uredniku (plačanih 1500 L, neplač. 1000 L) 2500 Naročnina neplačana . 4900 — Poštni upravi 411 10 Darovi 54 — Finančni kolki 32 40 Zguba 2686 45 Dopisnice in znamke 63 85 Ekspedicija 4530 — \ Uprava 2130 55 Slikar 2400 \ Cliches 930 40 N. Pisarniški stroški 397 75 N. Ovojni papir 372 50 Nv Tiskarna plačana 28695 70 \ „ neplačana 3080 — 'n Neplačani honorarji 570 - \ Predplačana naročnina za 1. 1922 .... 1074 — \ Razno 476 65 \ 49867 90 49867 90 1 POLEMIKA. TOV. HREŠČAKU naznanjam, da mu bom odgovarjal takoj, kakor hitro se priuči vpraševati v obl ki, ki je bila vedno v navadi med resnimi ljudmi. Vseeno ga pa prosim, naj že vendar enkrat opozori svojega pobratima, da je čas, da se zave, da je «Učiteljski list» ustanovljen, da resno brani korist šole in učiteljstva. Učitelj Germek. Gospodoma Urbančiču Alojziju in Bercetu Antonu Kakor mi je pravil prijatelj, sta si pridobila posebnih zaslug za Šolsko društvo: na dan njegove ustanovitve dne 6. avg. sta se v Sežani izkazala na poseben način in ne dvomim, da bi ne bili Vajini imeni z zlatimi črkami napisani v analih našega naroda. Okrog 11. ure zvečer sta dala duška svojemu silnemu navdušenju s tem, da sta v gostilni pred vsemi gosti napadla mene in blatila šolo, na kateri službujem že petnajst let in sem ji začasni voditelj. Zelo kole-gialno, gospoda, zelo častno za Vaju in zelo junaško, saj mene niti zraven ni bilo! Ne le to, pozivala sta celo v svojem svetem ogorčenju ljudi, naj store vse korake, da me odstranijo s šole, ker se baje na vsem svetu ne dobi učitelj, ki ne bi gorel za Šolsko društvo z ognjem gospoda Urbančiča in Berceta! Moja dolžnost bi namreč bila, — po Vajinih predpisih, — da bi šel poslušat govor nepolitika dr. Wilfana, ki ga sicer osebno čislam, čigar političnih idej pa nisem nikdar delil. Ne vem, po kaki plitvi logiki sta prišla do svojih čednih zaključkov, imam pa vso pravico vreči Vama v obraz, da je bil Vajin nastop proti meni sramoten in nevreden mož, ki jim je še kaj do lastne časti. Sežana, 22. avgusta 1922. J. Pahor. Kje je pravica, kje je poštenje ? Šest članov tržaškega učiteljskega društva je podalo na izv. občnem zboru dne 29. VI. 22. resolucijo, kjer obsojajo nepravilno postopanje članov voditeljev napram članom učiteljem. Tozadevno točko v resoluciji so tudi podprli s slučaji, ko se je godila nekaterim članom krivica. Občni zbor 80 članov je sprejel spore med učitelji in voditelji kot spore med člani. Da se konštatira ali ovrže krivda voditeljev, je občni zbor izvolil posebno razsodišče, ki naj izvrši razsodbo tekom dveh tednov. (Glej Poročilo’ v «Uč. L.» z dne 20. julija 22.) Dne 15. 7. 22. je odbor trž. uč. dr, sklical izvan-redni občni zbor s prav nedolžnim dnevnim redom: Pozdrav predsednika. Volitev nov. odbora. Slučajnosti. — Pred dnevnim redom j začasni predsednik podal odborovo izjavo, kjer želi pomirjenja in opozarja tožitelje in obtožene, naj opuste na oltar skupnosti. V odgovor na to vstane eden izmed voditeljev, ki izjavlja v imenu vseh voditeljev, da voditelji niso «ničesar zagrešili in privolijo v sporazum in pozabljenje celotne zadeve, gotovi, da mladi tovariši pri-poznajo dam s, tu pred občnim zborom, in isto v «Učiteljskem listu*, da so bili prenagli v sodbi.® In čudo! Občni zbor 61 članov sprejme izjavo voditeljev na znanje in z 21 glasovi »sporazumno sklene, da je smatrati spor zborovanja z dne 29. VI. 1922. kakor poravnan.® Razsodišče je bilo ovrženo. (Glej Poročilo v «Uč. L.» z dne 1-8-22.) S tem je občni zbor 61 članov trž. uč, dr. dokazal z 21 glasovi: 1) da ne smatra povsem resnim sklepa občnega zbora z dne 29. VI. 1922., kjer se je zbor 80 članov izr' kel, da so spori med voditelji in učitelji spori med člani in za rešitev teh izvolil posebno razsodišče, (Glej Por. v «Učit. L. z dne 20. VIL 1922.) To nepremišljenost 80 zborovalcev je moglo popraviti na naslednjem zborovanju 21 članov, ki je takoj ovrglo od 80 zborovalcev baje za šalo izvoljeno razsodišče. 2) Občni zbor trž. uč. društva ustvarja sklepe, ki ne poznajo zdrave logike, ali pa se je namenoma ogibljejo. Cujtt! V izjavi voditeljev se glasi: ..,.«3. privolimo v sporazum in pozabljenje celotne zadeve, gotovi, da mladi tovariši pripoznajo danes, tu pred občnim zborom, in isto v «Učiteljskem Listu», da so bili prenagli v sodbi.® Voditelji privolijo torej v sporazum pod pogojem, da mladi tovariši priznajo pred občnim zborom in v «Uč. L.® da so se prenaglili v sodbi! V poročilu v «Učit. Listu® pa stoji: «Občni zbor ... sporazumno sklene, da je smatrati spor z dne 29. VI. 1922. kakor poravnan.® Vsak, ki to dvoje čita mora priti do edino možnega zaključka: Mladi tovariši so priznali pred občnim zborom, da so se v sodbi prenaglili in da se niso zav dali, kaj so podpisali v resoluciji. Obljubili so tudi, da spišejo skesano poglavje v « Učiteljski list®. Drugače ni možen sporazumen sklep miru. Mi pa pravimo: Vseh šest podpisanih v resoluciji je vztrajalo odločno na stališču, da more dokazati krivdo voditeljev ali prenagljenost učiteljev edino društveno razsodišče, ne pa izjava obtoženih. Povedali smo tudi jasno in odločno, da se ne udarno pogojem o priznanju prenagljenosti, ki so jih zahtevali voditelji za možen sporazum. S tem, da je občni zbor sklenil, da je smatrati spor za poravnan, nam posredno podtika priznanje prenagljenosti, torej krivdo, ki nam je ni mogel dokazati. Kje je logika, kje poštenost? Josip Mislej. Odgovor na pozdravni govor gosp. Dr. E. Slavika, predsednika Tržaške Oi. Matice V «Edinosti», z dne 17. t. m. čitam poročilo o občnem zboru Tržaške Glasb, matice, kjer je gospod dr. Slavik tole povedal: Predsednik g. dr. Slavik je pozdravil navzoče zborovalce in podal nato v .kratkih potezah pregled o društvenem delovanju tekom zadnjih dveh let. Po-vdarjal je zlasti potežkoče, s katerimi se mora društvo boriti, odkar je s požigom Narodnega doma v Trstu zgubilo svoje lokale in vse imetje, kako ga od-ttdaj zasleduje usoda neprenehoma, ker so tudi dvorane v Rojanu in v Barkovljah, ki so služile društvu za glasbeno-kulturno delovanje, postale žrtev maščevalnega ognja. Kljub tem neprijetnostim pa društvo deluje naprej; polagoma se dviga zopet, gradi se znova, s pomočjo ljudi, ki so dobre volje, ki ljubijo umetnost, ki jim je kulturni napredek našega ljudstva na srcu. Vendar pa so se našli tudi taki, ki niso znali upoštevati težavn ga položaja našega društva >n so brezobzirno, strupeno-sovražno napadli društvo lani v «Učiteljskem listu®, in se tudi letos, ko so izšle muzikalije naše lastne založbe, niso mogli primerno brzdati. Občinstvo pa trezno sodi in vidi, da sp napadi neutemeljeni; vidi, da se pri Glasbeni Matici deluje tiho in skromno, ampak strogo požrtvovalno, in radi tega tudi piodonosno. Ta zavest nam daja moči in bodrila k nadaljnemu delovanju. Ta govor je od besed naprej «vendar pa so se našli tudi taki. ..» naperjen proti tov. Ivanu Grbcu in proti meni. Vsakdo ve, da je Grbec aprila 1921. napisal oster članek, na naslov odbora Glasb. Matice (društva niso tedaj »napadli® temveč Grbec je »napadel® odbor) in da sem jaz pisal kritiko v U. L. o Matičnih publikacijah. Predno sem bil poklican k vojakom, sem v šolskem letu 14/15 osem mesecev poučeval z g. Teplyjem pri Glasb. Matici. Prejšnji učitelji diletanti, ki so odšli k vojakom so imeli 2 K honorarja od ure, Teplyju in meni se je pa plačevalo samo 1.60, kljub temu, da je imela takrat šola nad 100 učencev, več kakor sploh kedaj prej. Vsi se spominjamo, da so takrat delodajalci izrabljali trenutek — človek je bil v nesreči, zato so ga odirali... Poučeval sem 51 ur na teden. Gospod doktor Slavik je neprestano zahteval od mene, da naj poučujem tako, kot so učili prejšnji učitelji in je celo lastna otroka primerno — poučil: papa je rekel, da ni tako prav kot vi učite. Tedaj: 51 ur na teden, naj bi učil tako, kot sc diletanti učili, ne pa tako, kot sem znal in spoznal, da je edino prav. Rekel sem, da se ne udam, če tudi bi moral iti k tujcem poučevat. Gospod doktor je pa pri takratnem obenem zboru (1915) moje besede rodoljubno zabelil: Kumar se je izrazil, da postane Italijan. Maja 1915. sem moral nemudoma k vojakom. Nad polovico učencev še ni plačalo ukovine za mesec april in maj; zaman sem prosil, da bi iz društvene blagajne dobil še ostanek — moral sem brez vsakih sredstev k vojakom. Grbec je razen tega tudi vedel, kako se je postopalo s Teplyjem in 'topič';m, zavsegategadelj je napisal v U. L. 1/1. 1921. v poročilu o prvem mojem koncertu med drugim: «Služil je ob začetku vojne pri Tržaški Glasb. Matici boreč se neprestano proti slavnim «tradicijam» in ljudem, ki še od daleč ne pojmijo niti glasbenega rokodelstva, kaj šele umetnosti.® Na te besede je odgovoril odbor Glasbene Matice pismeno v sofistično-rodoljubnem slogu Iv. Grbcu, Grbec pa odboru — «brezobzirno-strupeno — sovražno® v U. L. V tistem članku je opozarjal Grbec Matico, v čisto stvarnem, resnem in ojstrem tonu, na vse tisto, kar ni im' la: Na pevski zbor, godalni kvartet, orkester, reformo cerkvene glasbe, Matico — središče vsega glasb, življenja v zasedenem ozemlju. Povedal je, da se učiteljstvo slabo plačuje in odira, kar se je izrazil Grbcu sam upravitelj Glasbene Matice, Vprašal je v članka, zakaj ne predseduje advokatski zbornici muzikus in s tem v zvezi povedal, da jje umetnost dekla politiki. To slednje je povedal večkrat Slovencem Ivan Cankar in vsi tisti, ki nam je v življenju Cankar luč, se bomo borili za tiste resnice, ki nam jih je on odkril in pobijali tiste krivice, proti katerim se je on bojeval. Res je, sovražnik zažiga vse vprek, kar je našega, a kljub temu: ali je potrebno, da mu še sami dajamo orožje v roke s tem, da postavljamo politike na čelo naših kulturnih društev. Kultura ni samo za eno stranko, je za ves narod, za vse človeštvo! ČSm bolj se kulturno povzdignemo, temveč bo imel od tega naš narod tudi gospodarskih in političnih pridobitev. Naj se iznebijo naša kulturna društva politično strankarskih tend) nc — pa pridemo k tisti kulturi, ki se ji pravi: človečanstvo in bratstvo med narodi. Razmer ne bomo upoštevali, ker smo prisiljeni živeti ali umreti v teh razmerah. Mi smo za življenje, zato si moramo poiskati poti, če tudi trnjeve! Kdor ne zna in si ne upa najti prepotrebni «modus vi-vendi», naj kar brez obotavljanja odstopi od vseh ljudskih funkcij. — — — — —----------------------— — V času ko je Grbec pisal svoj «strupeni» članek, jr bil požgan le «Balkan», Barkovlje,. Rojan in Sv. Ivan, so bili uničeni šele pozneje: to se tedaj ne sklada z poročilom gospoda doktorja. Ali tudi sedaj, ko so skoraj vse dvorane v okolici uničene, ne smemo resignirati. Vsi se sklicujete na razmere, naš krog pa je v istih razmerah ustvaril glasb no šolo, godalni kvartet, zbor, imel nešteto koncertov, ustanovil bibljoteko. Od februarja meseca tega leta, sem tudi jaz učitelj Glasb. Matice, meseca junija sem prišel prvič z učiteljskim zborom Gl. M. v kontakt pri konferenci, ki je bila druga v teku celega šolskega leta. Dan po tej konferenci, s m takoj pisal g. predsedniku in mu priložil pismo tudi za g. ravnatelja šole s prošnjo naj skličeta konferenco, ker želim govoriti: o delovanju Matice izven šole, o Matičnem pevskem zboru, o poslovanju in nalogah konferenc in o sestavah koncertnih programov. Gospod doktor, me par dni za tem sreča in pravi: Vaše pismo nisem odposlal ravnatelju in konferenca se n skliče. Gospod, saj je to nepotrebno, kajti ideje imamo sami, samo realizirati se ne dajo. FELJTON MODERNA UMETNOST IN NJENE NALOGE (NEKAJ MISLI) «Greif hinein ins volle Menchenleben», Goethe. Ako je veljal ta rek za klasika, ako je veljal pozneje za romantika, in ako je veljal v podvojeni meri za realista, mislim, da velja v postoterjeni meri ravno za modernega umetnika, za modernega kulturnega delavca in za modernega človeka sploh. Odkod pa naj človek zajema v svojem udejstvovanju, ako ne ravno iz tega, njemu najbližjega, neusahljivega vira, ki tvori pravzaprav njegovo bistvo, čemu naj služi z vsem svojim delom, ako ne ravno njega izpopolnitvi? Človek, ki se zave tega na videz tako enostavnega postulata, pojde tudi dalje. Uravnal bo vse svoje življenje, vse svoje delovanje in udejstvovanje z zahtevami in nalogami sodobnega življenja, razumel in doživljal bo v svoji notranjosti vse sodobne življenjske pojave in po tem uravnal svoje duševno stremljenje. Umetnost nam bo pa kazala najvišjo in najlepšo sliko tega stremljenja, spremljajoč človeka dosledno na poti njegovega življenja, izražajoč njegova čustva, njegove misli in njegova hotenja. Najvažnejši postulat vsega kulturnega življenja je danes idejna diferenciacija. Brez nje je danes vsak uspešni kulturni razvoj in napredek nemogoč. Njeno potrebo spozna človek, ki se zave, da je tudi kultura relativen pojem in spozna, da je «čista», «absolutna» kultura ne le nemogoča, ampak celo absurdna, ki ve, da kultura ne more biti sama sebi namen, ampak da dobi svoj pomen le kot člen v vrsti sredstev na poti proti dosegi človeka, njegovega bistva in njegove popolnosti. Potreba idejne diferenciacije pa se je tudi v praksi že pokazala, posebno pa pri novej- Pred zaključkom šolskega leta je bila sklicana konferenca, a mene se ni povabilo k konferenci. Moja šola se s prvim oktobrom združi z Glasb. Matico. Večkrat sem že prosil in drezal, naj st- ta stvar pravočasno uredi, da nas ne najde v oktobru nepripravljene — zaman! Se danes nimam jaz, kljub temu, da sem že od februarja t. 1. imenovan, dekreta, sploh niti črkice napisane o tem. Občni zbor Glasb. Matice, se je hotel sklicati že v februarju, zaradi sestav poročila, se je sklical še le v teh počitnicah 16. julija, ko je že odpotovala večina udov. Zbor ni letos zaradi razmer eksistiral, izdale so se publikacije, ki so slabe, zelo drage in deficitne. Pozitiven uspeh je bila samo šola, ,ki je, če izvzamemo slab material v pevski šoli, zares dobra, a kljub temu, j. bilo na občnem zboru vse, čisto vse, enoglasno in z vzklikom odobreno. Vsega tega, pos bno kar se nanaša na mojo osebo in na osebo g. doktorja Slavika, bi jaz ne pisal, že z ozirom na nov odbor, ki ni za vse to nič odgovoren, ako bi n' vrgel gospod doktor mojega pisma v koš in me krivično javno ne napadel. S takšnimi napadi je ogrožena tudi moja eksistenca, zato sem moral objaviti tudi interne stvari. Moja kritika o Matičnih publikacijah v U. L., ni bila potrebna prav nobenega brzdanja, zakaj bila je stvarna. Ljubljanska «Jugoslavija» j; napisala oceno, ki se je stvarno popolnoma krila z mojo. S. Kumar. ših umetnostnih strujah. Potreba idejne diferenciacije je bila, ki je cepila v Zagrebu «Zenit», v Ljubljani «Tri labode* in ki cepi po celem svetu vedno nove pojave mladega umetnostnega stremljenja. In ta pojav nikakor ni v škodo kulturnemu razvoju, ampak nujen rezultat kulturnega stremljenja v okviru današnjih socialnih pogojev, kakor je bila enotnost kulture antike in klasicizma nujen rezultat tedanjih socialnih pogojev. Umetnost se nahaja danes v stanju negotovosti, strašnega, naravnost mrzličnega iskanja po izrazu vsega onega, kar občuti, misli in po čemer stremi moderni človek. Ako raziskujemo vzroke, ki so privedli do tega, jih najdemo v vzporeditvi z današnjim socialnim stanjem človeštva. Elementarna gibalna sila vsega življenja, boj za obstanek je združila človeštvo v nepretrgljivo celoto — družbo, v kateri so posamezniki in skupine izvrševalni organi, posamezne stanice, ki so — zvezani s celoto — ogromnega pomena, takoj pa, ko se odtržejo od nje — brezpomembne ničle. Produkcijski proces, to je: neprestani razvoj proizvajalnih sil, ki so temelj človeške družbe, in razmerja človeka do njih, je ustvarjal človeštvu vedno nove oblike socialnega življenja in ga razdelil v razrede, ki so se formirali po interesih posameznih skupin in individuov, jih pognal v neizprosen boj na življenje in smrt in postavil duševno življenje družbe povsem v njihove meje. Proces razvoja produkcijskih sil, ki je nasprotoval vedno bolj in bolj potrebam posameznih skupin, porajajoč nove in ustvarjajoč vedno ostrejše razredne boje, je razvijal družabni ustroj skozi vse oblike gospodarskega individalizma, do njegovega zadnjega izrastka — kapitalizma, v naročju katerega se pa že nahajajo pogoji za ustvaritev novih socialnih temeljev in oblik in obenem armade za izvedbo istih — moderni proletariat. Kdor razume sedanji socialni položaj človeštva, ves kaos propadajočega kapitalizma na eni, na drugi strani zdravo stremljenje proletariata, da uveljavi nove družabne oblike, temu ne bo težko spoznati toka današnjega duševnega življenja človeštva, ki nam kaže — površno vzeto — en sam kaos, brez izhoda, ki preti razbliniti v nič vse dosedanje pridobitve. Ni le slučajno, da preživljajo ravno v naši dobi filozofija, religija, umetnost, razne znanosti velike notranje krize, da se razraščajo v nebroj struj in strujic, pobijajoč se med seboj. Vse to je nastalo kot nujen rezultat našega socialnega življenja v današnji prehodni dobi, ki ji je vtisnila posebno svetovna vojna, kot simptom razkrajanja stare, preživele meščanske družbe, najznačilnejšo potezo. Umetnost, ki nam kaže najvernejšo sliko vsake dobe, kot sintetičen izraz vsega njenega socialnega in duševnega življenja v luči individualnega doživetja, preživlja tudi svojo ogromno krizo, ki gre vzporedno s krizo družabnega reda. Že v preteklem stoletju se je umetnost razprostrla v dve veliki struji ter se na podlagi njenih tendenc dalje razvijala in se razvija še danes, zavzemajoč vedno kompliciranejše oblike. In sicer je bil zopet socialni moment, ki je odločeval in jima dal smer. Kapitalizem je po svojem zmagoslavnem pohodu po francoski revoluciji ravno začel kazati svoje pravo bistvo, ustvarjajoč oblike, ki niso le bile pretesne svobodnemu razmahu človeštva, ampak so ga celo ovirale, odrekajoč ogromnemu delu človeštva elementarno pravico do obstanka. V tlačenem in izkoriščanem razredu je dvignil reakcijo, ki se je pod vedno večjim njegovim pritiskom bolj in bolj kristalizirala in vzrastla končno v silno idejo socializma, posegajoč tudi na vsa polja člveškega duševnega udejstvovanja. V umetnosti je v tej dobi nastal realizem, kot reakcija na romantiko, ki je pomenila socialno — umetnost mladega, revolucionarno-navdu-šenega meščanstva. V realizmu in naturalizmu je našla meščanska družba svojega najostrejšega in najneizprosnejšega kritika. Zola, Flaubert, Ibsen, Tolstoj, Dostojevski, Dickens, so s svojimi deli idejno rušili trhlo stavbo meščanske družbe. Toda realizem se ni dvignil nad kritiko in ni več zadostoval duševnemu stremljenju modernejše dobe. V tej se je zač la umetnost razraščati v vedno več struj in strujic, vendar se iz vsega tega kaosa dovolj jasno spoznata obe socialni tendenci, ki se nam kažeta prvotno v romantiki in realizmu in v kateri se nahaja sedaj že moralna ost. Kapitalizem nima več v sebi moralne sile, dočim raste bolj in bolj velika moralna sila proletarskega gibanja in njegove ideje. Umetnost propadajočega meščanstva, ki se je koncentrirala v tzv. dekadenci nam je v polni meri pokazala vso moralno propalost kapitalizma. Prenasi-čenost, perverznost in blaziranost ljudi, ki so z brezbrižno gesto hodili v cerkev in se z isto brezbrižnostjo udajali nasladam po veselicah in bordelih ter ustvarjali iz tega miljeu-ja svoja dela (Baudelaire) ter blodno iskanje ljudi, ki so se udajali mističnim resignacijam, iskajoč utehe svojim nemirnim dušam, (Verlaine, Maeterlinck, Jorgensen) je nujno rodila umetnost 1'art pour l'art-izma, naslajanje ob melodični ritmiki jezika in sloga. Tolstoj pravi nekje, da je katoliško konvertivstvo dekadentov dokumentiralo njihovo duševno propalost. Vendar je rodil tudi propadajoči kapitalu# m bogato umetnost in velike umetnike, pri katerih se povsod več ali manj kaže perverznost, iskanje, resignacija: Baudelaire, Ver- lane, Mallarmee St. George ,Strindberg, Przyby-szevvski, Merežkovski, Wilde, D'Annunzio itd. Na drugi strani pa se nam kaže umetnost, ,ki je vzrastla idejno iz realizma, a ki se ne omejuje več le ra kritiko, ampak ima na sebi že tvorne poteze modernega socialnega stremljenja. Kljub temu, da pripada oblikovno v:č strujam, (simbolizmu, neoroman-tiki i. dr.) ima vendar kolikortoliko skupno idejno podlago. Njeni glavni in največji predstavitelji Ana-tole France, Romain Rolland, Henri Barbusse, Gerhart Hauptmann, Maksim Gorki, Leonid Andrejev, Ivan Cankar, Bernhard Shaw, Upton Sinclair, Walt Whitman, Rabindranath Agore so idejni predhodniki bodoče proletar°ke umetnosti. V najmodernejši dobi opažamo v umetnosti v glavnem dve večji struji, ki grfsta paralelno z idejnimi strujami prejšnjih dob: na eni strani dekadentni futurizem zopet kot izraz duševnega propadanja meščanske družbe, na drugi strani pa ekspresionizem, kot duševna reakcija nanje, le da se nam obe tendenci kažeta v št večji potenci kakor poprej. Futurizem je izraz perverznega meščanskega človeka, ki pozna edino še eno zahtevo in eno pot: izživeti se, ne imajoč več v sebi nobenega smisla za kako duševno stremljenje in m- imajoč tudi nobene idejne podlage več za to. Nasprotno pa je ekspresionizem krčevit vzklik za človekom, za individualnostjo, ki ji zabranjuje moderna družba možnost svobodnega razmaha. Ekspresionizem sicer nima izrazite progresivne idejne podlage. Je le izraz mahoma vzkipelih čust1 v, protest proti žaljenju človečnosti in ima kot tak moralno skupnost i velik moralen pomen. Idejno je razkosan in še na poti iskanja. Še nikoli poprej se ni tako vsiljevalo človeku pred oči vprašanje: kakšen namen naj ima pravzaprav umetnost. Veliki misleci Rousseau, Černiševski, Tolstoj i. dr. so stali pred istim vprašanjem in so morali dosledno svojim idejam umetnost — zavr1 či. Toda oni so nezavedno zavrgli le umetnost propadajočega vladajočega razreda in niso obenem videli vstajati na drugi strani novega mladega razreda s povsem drugim, zdravim duševnim stremljenjem in umetnostnim hotenjem. Niso tudi spoznali velikega socialnega pomena umetnosti. Danes je umetnik postavljen pred alternativo: 1'art pour 1'art, ali 1'art pour fhomme — umetnost zaradi umetnosti, ali umetnost zaradi človeka, ali je njegov cilj imaginarna «čista» umetnost, ali je njegov cilj s svojim delom pripomoči k dosegi človeka in njegovega bistva in stremeti za njegovo popolnostjo. In resnični umetnik se bo kmalu odločil. Artizem ne more zadostovati in ne zadostuje več duševnim potrebam modi rnega človeka, ki hoče poglobitve mišljenja in čustvovanja in ki se ne naslaja več ob zvonkljanju lepih besed. Ideja, občutena in doživeta v umetnikovi duši in ovita v lepoto vsebine in oblike more zadostiti duševnemu stremljenju modernega človeka, ga zagrabiti in vplivati nanj. Umetnik, ki se trga zave, ki se zave svojega socialnega poslanstva, — to je danes resnični umetnik •— bo kmalu našel idejo svojim delom in se ne bo le zibal v plitvih vodah artizma. Zagrabil bo v vrtinec našega življenja, znal ga bo uporabljati in ustvarjati iz njega v luči svojega notranjega doživetja. Mehka, trubadurska lirika je lahko danes resničnemu umetniku le izraz resignacije. Sila, moč v ideji in obliki more danes zagrabiti človeka in vzbuditi v njegovi duši isto občutje. In katera je danes najsilnejša, najmočnejša, življenja zmožna, najlepša, najplemeniteša in najvzviše- nejša ideja? Ali ni to ravno socializem v svojem socialnem, kulturnem in etičnem stremjenju? — Veliki ruski misl c, anarhist Peter Kropotkin piše v svojem apelu na mladino o nalogah umetnika: «Toda ako čuti vaše srce zajedno s celim človeštvom, a,ko imate vi kot pravi pesnik smisla za življenje, ne morete ostati ravnodušen pred morjem bolesti, katere valovi segajo tudi do vas, pred ljudstvom, ki umira od lakote, pred mrtvimi trupli, nakopičenimi v rudokopih, pred izmučenimi telesi, ki ležijo vsevprek pred barikadami, pred vrsto izgnancev, ki živijo pokopani v snegu Sibirije ali na bregovih tro-pičnih otokov, pred bolestnim vzdihanjem premaganih in pred orgijami zmagovalcev, pred junaštvom v borbi proti divjaštvu, pred vzvišenim zanosom in pred nizko zlobnostjo; stopili boste v vrste tlačenih, kajti uverili se boste, da se nahaja vse ono, kar je L po, veliko, vzvišeno — celo življenje — sploh vse na strani onih, ki se borijo za luč, za človeštvo, zn pravičnost.* Podal sem le nekoliko misli o tem velevažnem problemu, misli, ki bi morale zanimati vsakega modernega intelektualca, ki ni zagrizen boritelj in zagovornik — omejenosti — in ne le literatov, kajti smernice in podlaga, s katere te izhajajo, so danes postulat — življenja, katerega nositelj je danes naj-zavednejši in najnaprednejši del človeštva. Polemika, seveda resna in stvarna, ki bi se iz teh misli razvnela bi mnogo pripomogla k ločitvi duhov, ki je predpogoj uspešnega kulturnega napredka. Povod k polemiki bi pa morale dati misli, izražene v 3, odstavku spisa, ki so socialno-filozofski temelj vseh ostalih izvajanj. VI. M. IZ ORGANIZACIJE. SOCIALNI TEČAJ «Zveze slovanskih učiteljskih društev* se vrši nepreklicno od pondeljka, 11. septembra, do (vštevši) sobote, 16. IX. t. 1. pri Sv. Luciji. Priglašencev za ta tečaj je že danes toliko, da je v tem oziru uspeh že zagotovljen. Od nekega učiteljskega društva se je piiglasilo skoro 20% članstva, tako da se bo udeležil tečaja vsak peti tovariš oz. tovarišica. Če bi prispevala vsa učlanjena društva v tem razmerju k tej akciji, stali bi danes pred najrazveselji-vejšem pojavom učiteljske organizacije v dobi zadnje generacije. Prosimo vse tiste, ki se mislijo tečaja udeležiti, so pa priglasitev iz kateregakoli vzroka opustili, da to nemudoma store. Zadostuje ime in priimek na dopisnici, ki naj se takoj odpošlje na naslov: Ludvik Tavčar - Bazovica pri 'trstu. Pri Sv. Luciji bo treba poskrbeti za marsikaj, zato je neobhodno potrebno, da ima pripravljalni odbor celotno število udeležencev tečaja čimprej v rokah. Vsak udeleženec naj prinese toaletne rekvizite s seboj. Začetek predavanja je vsak dan ob 9ih, le prvi dan, v pondeljek (11. sept.) izjemoma ob 10. uri. Za popoldanske diskusije se urnik določi sporazumno z vsemi udeleženci tečaja. N. B! — Neobhodno potrebno je, da vsak udeleženec tečaja prinese s seboj dve rjuhi in eno odejo (gorko), ker se v Sv. Luciji ne dobi dovolj ogrinjala. Idrijsko učit, društvo je zborovalo dne 18. junija 1922. v Idriji. Pozdrav tovarišice predsednice je vseboval zahvalo za vseletno zanimanje in za obilo udeležbo pri društvenih sestankih in zimskih prejah in željo, da bi se društvo dvignilo v število članov tako, da bi bila lahko tudi duševna bilanca društvovanja v prihodnje vedno ugodneja. Kot zapisnikarici sta bili iz-volj1 ni z vzklikom tov. Milena Novak in M. Kunc. Tovarišica tajnica poda svoje poročilo, kojega vsebina je v glavnem sledeča: Vsled politične preureditve r.ašega bivšega šolskega okraja — logaškega — se je moralo tudi naše društvo reorganizirati. Število članov se je zmanjšalo, društvo si je nadelo ime novo nastalega okraja in izvolil se je nov odbor. Danes šteje društvo 24 tovarišic in 2 tovariša. Društvo je imelo v preteklem letu 3 zlete, proslavilo je 151etnico Gregorčičeve smrti in v zimskih mesecih prirejalo tedenske «preje», pri katerih so se čitala bektristična in sociološka dela. Obvezni za društve-nike so bili mesečni prijateljski sestanki, ki jih je bilo 10 in pri katerih je bila povprečna udeležba 2/s članstva. Pri njih se je predavalo o sledečih temah: M. Lapajne, «Tolstoj kot učitelj*, M. Rupnik, «Pre-osnova slovenskega vzgojstva na demokratski podlagi*, L. Kos, «Ellen Key — nekaj njenih nazorov iz Otroškega stoletja*, Matej Mikuž, «Kaj je kultura*, Marica Mikuž, «0 Strossmayerju in njegovi dobi*, Fr. Mačkovšek, «Prešeren in Petrarca*, K. Burnik, «Nekaj o delavni šoli*. Tovarišica blagajničarka ugotavlja, da so člani redno plačevali članarino in se jim zato toplo zahvaljuje. Končni rezultat njenega poročila je sledeči: V letu 1921. so znašali dohodki L 1765.30, izdatki L 1607.85, ostanek L 157.45. V 1 tu 1922. do 18. junija je bilo dohodkov L 1013.95, stroškov L 215.40, ostalo L 798 55. Za prvo polletje se pošlje v Zvezo 583 L, tako ostane v blagajni 215.55 L. Tov. Fr. Mačkovšek in L. Novak sta račune pregledali in jih našli v redu. Knjižničarka poroča: Knjižnica šteje 27 del, od teh je 8 časopisov, oziroma revij in sicer: Učit, list, Popotnik, Učit. tovariš, Njiva, Dom in svet, Mladika, Prerod. Izposojil je bilo 137 med 13 članov. V novi odbor so bili izvoljeni: M. Kavčič, predsednica; L. Kos, tajnica; M. Lapajne, blagajničarka; M. Mikuž, poročevalec; M. Rupnik, Fr. Mačkovšek, Fr. Kenda, odbornice. M. Novak, M. Kunc. UPRAVA «NOVEGA RODA» naznanja, da v septembru ne izide «Novi Rod in da bo izšla septemberska številka združena z oktobersko tako, da dobe naročnik, ob polovici oktobra zopet dvojno številko, septembersko in oktobersko skupaj, ki bo veljala 2 liri kakor julijsko-avgustna številka; zato prosimo lokalne upravnike, da uredijo pobiranje naročnine za 4. četrtletje tako, da bo plačana z oktobersko tudi septemberska številka. Morebitne izpremembe števila naročnikov v začetku šolskega leta naj dobi uprava najkasneje do 10. oktobra t. L, ker drugače jih ne more vpoštevati pri oktoberski ekspediciji. ŠOLSKE VESTI. STANJE LJUDSKEGA ŠOLSTVA V SLOV. DELU KOPERSKEGA OKRAJA (Šol. 1. 1921 - 22) (K debati pri Zvezinem delegacijskem zborovanju o šolskih razmerali v Ist i.) I. Zaprte šole. Tek. št. IME ŠOLE Število razredov OPOMBA 1 Gažon (Pomjan) 1 ' O O ^ . 05 2 Puče 1 3 Koštabona ,, .- 1 > ca 4 Krkavci „ 1 OJ •—« c/5 g >3 ™ 5 Babiči (Marezige) 1 2-J3 > 6 7 Hrastovlje (Dekani) Podpeč ,, 1 1 •«—» CJ .c H o. •— ni ?sa cc OJ 8 Sočerga (Buzet) 1 9 Sv. Peter (Piran) 1 J=.ss,g o C3 C 10 Kaštel ,, hrvatska šola 1 | c ^ H 12 Koper (Koper) Sv. Lucija (Piran) 1 2 ^ Privatna šola CMD. •S > — V) t/5 > a. II. Opuščeni razredi na obstoječih šolah. Tek. št.! IME ŠOLE Število otrok Število obstoječih razredov in uč. moči Število ukinjenih razredov OPOMBA 1 Marezige 143 + 110 (Babiči) 1 Otroci iz Babičev hodijo n v Marezige ker je v Ba- > bičih razred zaprt 2 Truške 160 eksk. i 1 1 Ve S 3 Boršt (Marezige) 110 eksk. ‘/2 N —‘ 2 E 4 Dekani 209 2 1 >o 5 Rižana 94 eksk. ) ' 1/2 2 E 6 Predloka 146 eksk. 1/2 •2.1 7 Osp 125 1 1 o>! 8 Dolina 370 4 1 (paral) O in 9 Škofije - Plavje 476 4 1 (”) O co 10 Klanec 108 eksk ! ■ l/2 s CNI 11 Prešnica 70 eksk. 1/2 12 Krvavi potok 116 l 1 2 . III. Slovenske šole spremenjene v italijanske (po premirju) _l Tek. št. IME ŠOLE Število razredov OPOMBA 1 Gažon 1 Sedež šole je sedaj v bližnjih Sergaših. d 2 Puče 1 Pred vojno italijanska, med vojno slovenska. Prebivalci vsi Slovenci. 1 3 Koštabona 1 % 4 Krkavci 1 ali 2 Pred vojno italijanska (Legina) in slovenska. g 5 Sv. Peter 1 -S 6 Sv. Lucija 4 ¥ 7 Rižana 1 Italijanska šola ie v šol. letu 1920 - 21. Sedaj zopet slovenska, ker je za italijanščino namenjeni učitelj sam začel poučevati slovensko. i IV. Novootvorjene italijanske šole v popolnoma slovenskih krajih. Tek. št. IME ŠOLE Število razredov OPOMBA 1 Manžan (Pomjan) 1 Ta šola je na mestu že prej obstoječe italijanske šole v Pomjanu. V Pomjanu je sicer slovenski r zred te šole, toda le po imenu Na njej poučuje slovenščino slovenska renegatinja v popolno zadovoljstvo ijalijanskih krajnih in okrajnih oblasti. NB. Ta statistika je kolikor se tiče f., II. in III. poglavja po možnosti natančna. — Novoustanovljenih italijanskih šol v slovenskih krajih bo gotovo več, so pa kraji ob periferiji okraja, kjer pred vojno splth ni bilo nikakih šol. Pokojninski zakon za učitelje je bil sprejet v poslanski zbornici tekom zadnjega zasedanja. Stanovski listi v starih provincah prinašajo to vest kot lepo zmago dolgoletnih, upravič nih zahtev ljudskošol-skega učiteljstva. Za nas je važno, ali se bo zakon apliciral v Jul. Krajini nespremenjen ali z ozirom na obstoječi pokojninski zakon. Reklo se je že na drugem mestu, da bi nam bil zakon, kakršen je prišel iz parlamenta, v škodo, dasi je za stare pokrajine v državi lepa pridobitev. Videli bomo, kaj bo v tem oziru dosegel gor. grad. prov. deželni zbor. Zanimivo je, da se je tekom rapravljanja o pok. zakonu sprožilo tudi vprašanje pasivne vol. pravice učiteljstva v občinske zastope. Izgleda, da bi učiteljstvo pas. volilno pravico doseglo, če bi se le odločno zavzelo zanjo ter se brezobzirno vrglo v boj. Ali bo Zveza storila kdaj to potrebno delo? Vlada namreč sama ne ve, ali smo občinski, ali deželni, ali državni nastavi j nci, zato je tudi tupatam kdo med nami prepričan, da smo pol-miš-pol-tič. Eh, križ je z našo hermafroditsko eksistenco! Deželni šolski svet za Goriško je baje zagotovljen. «Goriška straža» z dne 23. avg. t. 1. poroča: Kakor izvemo iz najzanesljivejšega vira, je obnovitev gor. dež. šol. sveta zagotovljena in se bodo tozadevna imenovanja izvršila v najkrajšem času. S tem bi bilo važno vprašanje dežele za nas ugodno rešeno. Vsako mrvico pravice moramo tore: še enkrat izbojevati! Reakcija je tako močna, da brez pomišljanja in brez skrbi ovira vse, kar je bilo že davno priznano kot zdravo in pametno, Z autokratizmom in terorjem vladati ni težko in ni nikaka umetnost. Šlo bo .dokler bo moglo. Vse se da pogaziti, šolski zakon in učiteljstvo, šola in pravice ljudstva. Toda če kaj, moralne dobrine so še vedno ostal in preživele nasilnike in njih sisteme. V idrijskem in postojnskem okraju še danes ne poznajo okrajnega šolskega sveta, v sežanskem okraju je samo senca brez moči, humbug in nadležna institucija. Povsod se že lahko rešujejo šolske zadeve in učitelji se bodo v kratkem premeščali po gostilnah ob obiliri pijači, samo ne po zakonih in po pameti. Naj živi reakcija! Iz seje pomnoženega okraj. šol. sveta tolminskega. Za delinitivno učiteljico v Tolminu se imenuje Franja Pagon. Razpišejo se vsa prosta mesta za učiteljice in učitelj v okraju. Dovolijo se razne naprave in poprave šolskih poslopij. Nagrade potovalnim učiteljem se z ozirom na razdaljo primerno zvišajo. Ker je v okraju občutno pomanjkanje učiteljstva, ki se še poveča vsled odhoda nekaterih učiteljic iz okraja, se soglasno sklene zategnitev vpoklica učiteljev-voja- kov vsaj za 2 leti. Sprejme se proračun za 1922-23. 1 to, ki izkazuje okroglo 963.000 L troškov. Podpora, ki jo je deležno učiteljstvo drugih okrajev, je šla po vodi, ker so nas pustili naši psevdo-prijatelji na cedilu. R. Šolske knjige za leto 1922-23. Odsek za sestavo slov. šolskih knjig poroča: Za šolsko leto 1922.-23 so sledeče slovenke učne knjige na razpolago: A) Berila: Potrjena in pripuščena so: 1. «Prvo berilo», (abecednik) prirejeno po Widru, za prvi razred (I. šol. leto), cena L 3.50. 2. «Drugo berilo in slovnica®, sestavila Ferdo KI inmayr in Hinko Medič; slovnico sestavil Engel-bert Gangl. Namenjeno II. razredu (II. šol. leta), cena se določi pravočasno, sukala se bo krog 4 lir. 3. «Tretje berilo®, prirejeno po E. Ganglu, za III. razred (III. šol. leto), cena L 5.50. 4. «Četrto berilo®, prirejeno po E. Ganglu, za IV. razred (IV. šol. leto), cena L 6.—. 5. «Peto beirilo®, sestavili Iv. Danev, And. Kenič, F' rd. Kleinmayr, Sid, Krapševa, Fr. Ločniškar, Mat. Mikuž, jezikovno uredil Janko Samec. Berilo je namenjeno za V. in VI. razred (V. in VI. šol. leto), služilo bo pa izborno tudi za višja šolska leta. Cena se določi pravočasno. Opomba: Berila pod 2.) in 5.) so publikacije učit. odseka za sestavo slov. šol. knjig v Italiji ter že v rokopisu potrjena. — Glede hrvaških beril glej nižje doli! B) Slovniški pouk. Posebnih slovnic, oziroma jezikovnih vadnic letos ne bomo imeli, k' r ministrstvo predloženi rokopis tov. Ivana Vouka ni potrdilo. C) Računstvo: Potrjene so Benolli-Fiaminove «Računice», ki jih je privedel tov. Ferdo Kleinmabr, in sicer: Računica, I. del za I. šol. leto, cena L 1.80. Računica, II. del za II. šol. leto, cena L 1.80. Računica, III. del za III. šol. leto, cena L 2.—. Računica, IV. del za IV. šol. leto, cena L 2.20. Računica, V. del za V. in višja šol. leta, čfna L 2.30. Opomba: Od III. dela naprej je Računicam prido-dan dodatek o geometriji. Odsek za sestavo slov. šol. knjig je sicer že predložil v rokopisu Prvo in Drugo računico tov. Ant. Kutina, a dosedaj nima od ministrstva še nobenega odgovora. — Zgoraj navedene Računice se po mnenju tov. Avg. Rajčiča začasno iahko dobro uporabijo na hrvaških ljud. šolah. D) Veronauk: Potrjeni od trž. škof. ordinarijata: l.«Katoliški katekizem ali krščanski nauk®, enotna izdaja za vse razrede. Cena L. 4.—, 2. Panholzerjeve «Male Zgodbe«, za II. in III. razred, cena L 1.80. 3. Panholzprjeve «Velike Zgodbe«, za višje razrede, meščanske in srednjo šole. Cena L 4.—. Opomba: Dosedanja cena štev. L) in 3.), ki je bila 6 lir, se je znižala na 4 lire. E) Posebne učne knjige. Potrjene oziroma pripu-ščene so: 1. Senekovič: «Fizika in kemija«, I. del za za I. razred meščanskih šol. Cena L 5.—. 2. Senekovič: «Fizika in kemija«, II. del za II. razred meščanskih šol. Cena L 6.—. 3. Senekovič: «Fizika in kemija«, III. del za III. razred meščanskih šol. Cena L 5.50. 4. Macher: «Prirodopis», I. del za I. razred meščanskih šol. Cena L 8.—. 5. Macher: «Prirodopis», II. del za II. raz. mešč. šol. Cena L 8.—. 6. Macher: «Prirodopis», III. del za III. raz. mešč. šol. Cena L 8.—. 7. Bandelj: «Zgodovina Italije«, pripuščena kakor pomožna knjiga. Cena L 3.80. Opomba: Kakor berilo ter tekst za splošno zgodovino, ustavoznanstvo in dr. bo meščanskim razredom začasno služilo «Peto berilo«. F) Italijanski jezik. Najbolje bodo služilo sled' če potrjene knjige: Redento Giuliani «Vita e Lavoro«, letture per le scuole elementari. Popolna izdaja obsega: I. del (Sillabario e compimento) lire 3 st. 60; II. del (Letture e sussidiario) lire 4 stot. 20; III. del (Letture e sussidiario) lir 5 stot. 20; IV. del (Letture) lire 4; IV. del (Sussidiario) lir 6; V. del (Letture) lir 5; V. del (Sussidiario) lir 9. KNJIŽEVNOST IN UMETNOST Glasbeni večer tržaške Glasb. Matice dne 15. jul. pri Sv. Jakobu. Ves spored, izvzemši dveh točk kvarteta, pri katerem poje tudi ravnatelj V. Šonc, so proizvajali gojenci Glasb. šole. Izbera in razporedba programa ni bila že zato zelo okusna. V bodočnosti naj ne nastopajo učitelji z učnci, naj ne sledi celi vrsti violinistov cela vrsta pianistov, program naj bo krajši ali pa naj se priredi več večerov, Matični programi naj bodo tudi po večini iz slovenske literature — posebno po samospeve ne hodimo k Nemcem niti Cehom, dokler naših, ki niso slabši od tujih, ne poznamo. Iz Sončeve pevske šole ima najboljši pevski organ Alojz Kalin, ki je zapel zaradi indispozicije, mesto iz Smetanovega «Daliborja», Pavčičevo «Pred durmi«. Tudi pri tej pesmi se ni rešil indispozicije, ki je bila spremljana od zaspane interpretacije. Matilda Šonc je zapela dve Schumanovi pesmi tako, da se mi je srčno smilila. Manjka j,i organ, temperament in pa — avtokritika. Milan Zega je propagiral naše samospeve: Mirka in Michla. Njegov bas je brez soka, interpretacija brez plemenite strasti. Mirk in Michl zahtevata dobre interprete. Šonc poučuje po najznamenitejši, svetovni Garci-jevi pevski metodi, škoda, da ima smolo v izberi materiala. Pravim izberi, ker poznam mnogo lepih glasov . . . Pri kvartetu se je lepo videl uspeh te metode. Vsi glasovi so se zlili v eno samo barvo, škoda da ni tehnika vseh članov kvarteta enako razvita. «Letture» obsegajo beletristični oddelek, «Sussi-diario« pa pouk v r' alijah. Za nas bi prišli v poštev v prvi vrsti le I., II. in III. del. G) Berila za hrvaške ljud. šole. Od ministrstva je potrejna Prva čitanka (abecednik) in Druga čitanka tovarišev Avgusta Rajčiča in Bafa. Obe sta že v tisku in bosta pred začetkom šol. leta že na razpolago. Tretja čitanka je danes šele v oceni. Druga Čitanka obsega tudi slovnico, pismene vežbe kr osnovne pojme za pouk v realijah; krog 180 strani, cena 6 lir. * * * Odsek za sestavo slov. šolskih knjig je predložil tudi že v rokopisu «Tretje berilo« in «Četrto berilo« za slov. ljudske šole; prvo je bilo te dni tudi že potrjeno od ministrstva, vendar te dve knjigi ne prideta še vpoštev za šol. leto 22.-23. Novi Abecednik (Prvo berilo) pa se šele spisuje. * * * Vse gori omenjene učne knjige so izšle v založbi «La Editoriale Libraria« (prej «Istit. edit. scient.«) v Trstu, Portici di Chiozza štev. 1, kamor naj se c. tovariši obrnejo s svojimi naročili. La Editoriale Libraria pošilja te knjige povsem franko, t. j. ne zaračuna železniških ali poštnih in drugih stroškov. Šolska vodstva prejmejo pri naročilih lOodstotni popust na skupni vsoti, oziroma dobe na vsakih deset plačanih izvodov po en izvod zastonj. —m— Meščanske šole v Sloveniji. Meščanskih šol ima Slovenija 22 javnih in 9 zasebnih-samostanskih. Na javnih meščanskih šolah poučuje 181 učnih moči, na zasebnih pa 81, skupaj 267 učiteljskih nameščencev. Šole obiskuje 1632 dečkov in 3442 deklic. Osebna vest. Tov. Vinko Fakin v Škrbini se je poročil dne 2. 8. z gdč. Kristino Lozej. Bilo srečno. Imponiral mi je resrn nastop kvartetistov, ki je pričal o poglobljenju in ljubezni do stvari. Vendar tudi to ne sme biti pretirano, zakaj, če dodamo k temu še strah, izgleda vse preveč obupano ... To se je posebno opazilo pri konceh fraz, ki niso izvenele s tisto udanostjo, ko človek dahne z zatisnjenimi očmi v hrepenenju tja v neskončnost. Tudi zavlačevalo se je vse preveč. Mirkova «Na trgu« je bila skoraj pa-roaično podana. Na splošno je manjkalo interpretaciji več božjega solnca in srčne topline. Mislejevi in Ivančičevi violinski učenci so v pravih rokah. Oba poučujeta po Ševčikovi metodi, ki dela po vsem svetu čudeže. Ž lel bi jima, da posvečata še več pažnje na ritem in prednašanje. V klavirski šoli poučuj'jo Chiurkov, Mirk in Šonc. Priznati moram, da so klavirski in violinski učenci od lanskega leta zelo napredovali. Mnogo je nadarjenih učencev, ki so v mojsterskih rokah, posebno Sončevi učenci zaslužijo vse priznanje. Želel bi edino, da bi bila m toda v klavirski šoi — modernejša. Pevskega zbora nismo ta večer slišali zaradi naših žalostnih razmer. Glasbena Matica ima sedaj nov odbor iz krepkih osebnosti, ki bodo morale najti pot tudi preko razmer. Matica nima samo glasb, šole na programu, ravno iste in večje važnosti je delovanje Matice izven šole. Bilanca letošnjega izvenšolskega dela j" izdaja 15 zborov. Upajmo, da bo konec prihodnjega šolskega leta žetev bogatejša. Če kedo — to ja?, srčno želim: Bog daj! Srečko Kumar, Vinko Vodopivec: Skladbe za moški in mešani zbor. Samozaložba. S to zbirko je skladateli po mojem mnenju hotel obogatiti arhive vaških zborov, ki trpe danes res veliko sušo. V koliko1 je zadostil temu namenu, spregovorim ob koncu. Zbori so pisani v najenostavnejšem načiru, to se pravi, v enostavnih harmonijah, ki obstajajo1 iz treh, štirih temeljnih akordov. Okoli štirih akordov se giblje vsa harmonija od prvega do zadnjega zbora. Originalnega nimajo zbori nič na sebi. Skladbe preveva skozi in skozi duh narodno-cerkvene glasbe, česar pa bi ne štel v zlo, če bi skladbe ne im'Te še druge slabosti, da so namreč precej in na več mestih preplonkane. Tako nas na orimer spominja, to se pravi preveč spominia zbor «0 večerni uri» na Zajčev zbor «Večer na Savi», dalje drugi del »Fantovske* na Volaričeve «Slovenske mladenke*. Tudi začetek «Naročila» je močno podoben Schu-manovemu «D"r wilde Reiter» itd. «Pri oknu* bi bil še primeroma dober,, ko bi ne dišal po tako ogabnem «Wierer Valzer-ju». Saj bi se vendar Jenkovi globoki liriki ne smel dati trubadurski značaj! «Žabe» nas ne morejo spraviti v veselo razpoloženje, kar je skladateljev namen. «Pobratimija» ima ritmične hibe, ki slikajo radi tega posamne fraze tako, da sili 4/t ritem v 6/s. Začetni motiv v «Svarjenja» sili v tonično mol — paralelo, tako, da nas zelo moti začetni akord f-durja ko nastopijo vsi štirje glasovi. Morda bi ne bilo slabo in povsem naravno, ko bi glasovi nastopili v D-molu. Najboljša iz cele zbirke sta gotovo zbora «Barčica» in «Naročilo». Pa tudi «Naša Zvezda* zasluži pohvalo. Predvsem pa doseže »Barčica* višek, le škoda, da se začetni motiv, ki posnema valovanje, ne razpr ga na :sti način dalje. Tudi glasovi, ki nastopajo v sredi posamezno, nam kvarijo lepo razpoloženje. Toliko, o posameznih zborih, o namenu pa povsem nekaj drugega. Morda bo tudi g. V. Vodioivcu znano, ravno radi tega, ker se že mnogo let ukvarja z glasbo, da je stališče, ki ga zavzemajo popularni skladatelji, popolnoma zgrešeno. To stališče je rodilo nemško opcreto, ki jo moramo tisti, ki čutimo še kaj svetega v glasbeni umetnosti, na vseh koncih in krajih pregnati in uničiti, zastaviti tudi vse moči, da se in najprej dovzeten za banalnost. Pisati za ljudstvo se pravi pisati v njegovem značaju, ki je predvsem in najprej dovzeten za banalnost. Pisati za ljudstvo se pravi ljudstvo vzgajati. Pravi umetnik pa gre še dalje in nadaljuje delo, katero so njegovi predniki končali in mu zato ljudstvo, kateremu so razmere presekale kulturni razvoj, ne more biti merilo.. Če pa že hoče pisati «da ga bo ljudstvo razumelo* ima zato mnogo boljših sredstev na razpolago. Jaz mislim, da je bil svoječasno temu edino E. Adamič kos. Ljudstvo pa poje dan-es že Lajovca in je tudi Kogoju dostopno, kakor smo videli že na nekaterih koncertih. Torej vsak skladatelj, ki hoče doseči svoj pravi namen, naj se šola pri Lajovcu in Kogoju ter naj enkrat za vš lej napravi križ nad Vilharjem, Volaričem et. comp. S tem pa nočem odganjati pevovodij od teh zborov, nasprotno, vsak naj si jih ogleda in zbere, kar je dobrega. Zbori so brez vsakih tehničnih težkoč in verujem, da bodo vaškim pevovodjem dobrodošli, toda nikar nai se ne radi tega zanemarjajo naši največji možje, ki so: Lajovic, Kogoj, Ravnik. Naj omenim tri Koporčeve mešane zbore, ki jih je izdala pred kratkim umetniška založba «Treh labodov*. Naša pot mora biti povsem napredna. Kakor je treba dovesti danes ljudstvo do razumevanja nove družabne tvorbe, tako je treba napraviti ljudstvo dostopno razumevanju nove umetnosti, nove kulture in na polju glasbene umetnosti novih harmonij. To je napredno in vse drugo ja nazadnjaško. Karol Pahor. Tovariš Pahor je v nekaterih stvareh v tej kritiki v zmoti: Ako preveva skladbe skozi in skozi duh narodno-cerkvene glasbe —• je to nekaj originalnega,, kar nam tudi dokazofp. da niso skladbe preplonkane. Pre-plcnkare bi bile, če bi bila v njih glavna misel ali pa en cr