Poštnina platana
▼ gotovini.
Dle Postgebtthr bar bccahlt.
Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
Leto IX. — Štev. 33
tednik za politična in kulturna vprašanja | Sobota, 23.septembra 1944
Vse popušča!
'/ zadnji številki našega Hsta smo ob neizpodbitnih dejstvih, ob uradnih izjavah slovenskih rdečih prvakov in s podatki iz njihovih zaupnih poročil dokazali, kaj je pravi vzrok za rdeče »razkrajalne« poskuse. Gonjo za razkroj domobranstva, ultimate in grožnje »z usodnim 15. septembrom« jim je narekoval razkroj v lastnih vretah in strah pred koncem. Svetu, zlasti Ameriki in Angliji so dopovedovali, da so oni edina sila in oblast na naših tleh tn da je vse ljudstvo složno združeno v njihovem gibanju. »Nesebični zavezniki«, kakor so Angleži in Amerikanci, so pa zahtevali stvarnih dokazov, da je to res. No, in ko 60 sklepali sporazum s Šuba-šičem, se je vsak od pogodbenikov obvezal za svoje. Tito se je zavezal, da bo do 15. septembra združil pod svojim vod-, stvom vse za boj sposobne sile na jugoslovanskih tleh. V Srbiji že tako ni računal na kakršen koli uspeh, na Slovenskem pa so mu njegovi oprode Kidrič, Kardelj in Vidmar obljubili, da bodo združitev dosegli z razkrojem domobranstva. »Razkrajali« so domobranstvo tri mesece, posledica tega razkroja je bila kakih 3000 mrtvih na rdeči strani, izguba raznih dragocenih postojank na naših tleh — ter se večji razmah domobranstva v Ljubljanski pokrajini in na Gorenjskem.
Bližal se je 15. september in z njim čas obračuna o tem, kako so obljube izpolnili. Ker sami niso niti za las uspeli in je bilo domobrancev vedno več, so se začeli bati. Zatekli so se po pomoč k vsakomur, ki 6e je za dober denar pripravljen posoditi vsaki »ideji«. Poiskali so v londonskih arhivih staro, zmeraj večglasno trobento Kuharja (ki so ga še leta 1942 pošiljali v pekel), da je zapela spet enkrat pesem najčistejšega idealizma, ki nam je pri spoštovani rodbini Kuhar-Vo-ranc že dobro znan.
Tudi to jim ni pomagalo. 15. september je minil v znamenju samozavesti, borbenosti in neodjenljivosti pri nas in v znamenju razkroja zaradi vse hujših udarcev pri njih.
Kako globoko in nevarno se je prav. zadnje čase zajedel razkroj v njihove lastne raztepene vrste, priča nekaj najnovejših dejstev, ki jih v nlslednjem navajamo v dokaz, kako vse popušča ne pri nas — ampak pri njih.
1,	Titove skrbL
Za 15. september je apregovirl, kakor trdijo komunisti in simpatizerji, sam vrhovni balkanski tolovaj Josip Broz-Tito. Njegov govor je vseboval več zanimivih podrobnosti, iz katerih je razvidno, kako moža njegova reč — pri vsej maršalski slavi — skrbi. Dejal je med drugim:
»Razumljivo je, da eo pri nas še izrodki, ki so si zdaj nadeli drugo krinko. To je mračna, reakcionarna klika, ki ima tudi zveze s tujino in se v boju proti nam ne straši nobenega sredstva. Ti reakcionarni elementi so sedaj v svoji propagandi prešli na nove metode... Žal mi je, da so v zavezniških državah še ljudje, ki mislijo, da predstavlja Draža še kako deželo pri nas ... Bilo bi nam zelo žal, če naši zavezniki ne bi upoštevali naših žrtev in bi poslušali naše nasprotnike.,.
Ko smo sklenili sporazum r vlado dr. Subašiča, so se mnogi bali, da to pomeni poslabšanje naše fronte. Jaz vam pa povem, da se je naša fronta s tem okrepila ...«
Kako se je okrepila, priča vedno silovitejši ljudski odpor proti rdeči zaroti in vedno hujši porazi tolovajskih tolp po vsem Balkanu...
2.	Krivoverci.
V	vrstah OF se vedno bolj širi krivoverstvo. Zavzema take oblike, da je vodstvo prisiljeno izdajati stroge ukrepe. Zaradi takega krivoverstva je Izvršni odbor Osvobodilne fronte n, pr ustavil »Notranjski glas«, ki je bil glasilo »notranjskega okrožja OF«. RazLge, zaradi katerih je bil ta, za rdečo agitacijo sicer važni list, ustavljen, navaja zaupna okrožnica, ki jo je načelnik »Propagandnega odseka pri IOOF«, Justin, poslal »Okrožnemu odboru za Notranjsko«. List je bil prepovedan zaradi naslednjih grehov:
»3. v vaših uvodnikih je prec*j napačnih stališč. N. pr. št l./n„ kjer govori članek o demokraciji, ki jo definira nn čisto zastarel način; tako je bilo treba naše konkretne zahteve postavljati pod Jugoslavijo, ne pa v vojnem čaSus svoboda političnih strank (zdaj imamo OF) — to izgleda, kakor da bi mi pod demokracijo' Smatrali, da bodo tudi belogardisti politično stranko in ta|no glasovanje itd. Tako mi ne pojmujemo dosledne liudske demokracije, kot stoji v programu OF. Dalje: v drugem članku iste številke pišete, da so bivše kraljeve vlade nesramno lagale narodom o neredu in slabostih, ki naj bf vladali v demokratičnih deželah Amerike in Anglije, ko je vendar splošno znano, da so te slabosti obstojale in nekatera še obstojajo, Vaše stališče pomeni zagovarjanje reakcionarnih angleških klik, ki so vladale Anglijo in ki še zdaj rovarijo in pomagajo Hitlerju, zavlačujejo vojno, drugo ironto Itd. Najbolje bi bilo seveda o tem molčati, ker tudi to ni tako važno vprašanje in
Primerno, da bi se danes obravnavalo------
Potem v št. 4./I. v Rafaelovem članku izgleda, kakor da so se Angleži že prepričali o Mihajlovičevih svinjarijah, Rusi Pa (ki so ge že skoži boli ali manj razkrinkavali) pa šele sedaj, ko bo prišla vojaška misija. Prav tako so v 3. številki razne nerodne formulacije o Angležih.
4. Radijski vestniki, ki izhajajo na vašem terenu (kolikor vemo), vsi brez izjeme podajajo londonska poročila o bojiščih, oz. celo privatnih ameriških postaj
Das geht ihnen auf die Nervon! Bin Hild von der furchtbarefn Niederlnge der Banditen nul Javorovica im Anfang dos
Friihlings 1944. — Ta razkroj jih jezi in jim ne da spati! Slika o strahotnem porazu rdečih na Javorovici v začetku
pomladi 1944
»Tovariši domobranci, dvanajsta je odbila...«
Potom zadnjega rdečega »razkrajalnega« poskusa na Dolenjskem
Na Dolenjskem, 18. sept.
Da je treba domobrancem do 15. septembra položiti orožje ni vedela samo Ljubljapa." s svojimi frkljami, o tem so čivkali že vrabci po strehah. Čudnega ni nič, saj so tudi drugi tiči celo iz ust londonskega radija peli to pesem, med njimi fičfirič, ki se piše za Borisa Furlana. Dolgo je odpiral ta tič svoj široki kljun, a vse kvakanje ni nič zaleglo. Rdeči diplomatje so uvide-
li,	da je njegov glas le prešibek in njegova avtoriteta med Slovenci prene-znatna. Podkupili so še neke Kuharic, ki 6o oznanili z onstran morja, da bo
15.	september oni dan, ko bo kupa njihovega plačanega potrpljenja polna. Poslej da bo spregovorilo orožje.,.
Vsa, še talko vneta prizadevanja za razkroj domobranstva so bila že vnaprej obsojena na neuspeh. Vsi upi so šli po vodi, Tone Fajfar je padel v nemilost, ker je premalo osolil svoja pisma. »Diplomatje« in vsi drugi lažnivci so propadli, vrsta za razkroj je prišla na beži-brigade. Kot prve naj bi padle postojanke, ki so tolovajein najhujši trn v peti: Višnja gora. Stična in Št. Vid.
Komunisti eo hoteli izkoristiti priliko, ko je morala ena sama bojna skupina zasesti vse postojanke. Dragi domobranci da so odšli po »zanesljivih vesteh na južno in vzhodno fronto« in da bo boj lahek, če ga sploh kaj bo. Domobranci, ki imajo dobro obveščevalno službo, so zvedp.li že dva dni prej, da se bo treba pripraviti. Pregledali so položaje, očistili puške in naredili, kar je bilo potrebnega.
Za likvidacijo »peščice« domobrancev sA rdeči določiti tri brigade, že od
nekdaj znane po svoji slavi Nekje smo brali, da so bile njega dni že vse odlikovane od samega maršala. To so Gubčeva, Cankarjeriš in pa čudb: Ljubljanska brigada.
Pri tej zadnji ee moramo za trenutek ustaviti, kajti utegnil bi tkoo oporekati da sploh še i e. Saj so jo že zdavnaj razbili, menda še prej, ko je bila dodobra ustanovljena. To je bilo tam na Blokah. Od tistega nesrečnega časa je ostalo le še ime in pa, hvala Bo-
fu, nekaj desetin ljubljanskih tolovajk, i so menda poskrbele za zarod. Kajti Ljubljanska brigada se je dolgo potem nenadno spet prikazala. Ker tisti naraščaj gotovo se ni toliko dorastel, se jo vsaj Ljubljani posebno pa še domobrancem čudno zdelo. Zvedeli pa smo zdaj, da te le-oni Azijati niso hoteli vdinjati v NOV drugače, ko za dobro plačilo, 'ki ga pa morejo nuditi vzhodnim »bratom« kvečjemu panslovanskega duha prenasice-ne ljubljanske tovarišice, ki dajejo za »svobodo« prav vse, kar si kdo poželi— Po domače povedano, hotele so si urediti s tovariši z vzhoda idilični K...-stan... Toliko o Ljubljanski, ki so jo domobranci kakor bomo slišali, kar dobro razkrojili.
Prižel je 15. september, brigade eo jo udarile iz Bele in Suhe krajine, komisarji so postavili nov terthin za konec vojne. Raja je poslušala: 15. bo konec, domobranci bodo klecnili od strahu, podali se bodo brez boja.
Dve uri je bilo še časa za vdajo, ko so straže na Starem gradu začutile onkraj hriba nenavaden šum. Kdo drugi ko tolovaji? Potem so se izdali:
•»Stoj! — Kdo?«
»Jaz, partizan...«
»Naprej!...«
Fantje so pripravili mine la mirovali Malo pred polnočjo je ugasnila luč, prva mina je naznanila »odločilni« boj... Hudičev plee, bi dejal kdo, ki v Ljubljani posluša kakšne oddaljen« detonacije razbijajočih se min. A to je fantom na Starem gradu za igračo in dobro voljo.
»Tovariši domobranci, ura je odbila dvanajat, podajte se...«
»Mi čakamo trinajste! Kar k nam.« Tolovaji so prišli prav do žice, potem pa se je nanje usula toča bomb. Električna luč, ki so jo na lepem ugasnili, bi bila v resnici kar odveč. Bliskalo ge je ko ob hudi nevihti.
Kmalu se je začuilo obupno javkanje in klici na pomoč. Kakor je le ma-
lo	zašumelo, so strahovito zadrdrale naše strojnice Zdelo se je da se tolovaji odmikajo. Nekomu ni dala žilica, da bi jih ne podražil:
»Kam pa, tovariši? Greste v preko-mendo?« A ni noben odgovoril, le ranjenci so jadikovali in kleli komandirje, ki eo jih pritirali prav pred naše strelske line. Komunisti so se morali umakniti, kakor po navadi.
Prodor na Starem gradu se ni posrečil. Potem ko je bilo glavnega napada konec, so se oglašale gori le še posamezne mine ali strojnice.
V	Grosupljem so se domislili, da bi bilo dobro malo popra, posebno še, ker eo zvedeli, da se pomika skozi Peščenik tolovajska »komora« ... Poslali so nekaj granatnih pozdravov, ki so tolovajem tako zmešali štreno, da bi si težko kdo mislil. Granate so začele padati piav v trenutku, ko so komunisti mislili prodreti pri višnjegorski sodniji. Tam
IZ VSEBINE:
Stran 1:
Vsa popušča.
Stran 3:
Obrazi 4i »prve prave slovenske narodne ln ljudske vojske«.
Stran 4:
Boj slovenske vseutillikc mladine proti komunizmu.
Stran S:
»Križaj, križaj ga, belogardista!«
Stran 8:
Andorra, republika v gorah.
seesssessseeseeseeeeeseeeee»«♦♦♦»»♦«♦♦♦
so imeli postavljen lahki minomet in nekaj strojnic. Ko se je razleglo nekaj rezkih detonacij, se je vsa »ofenziva« z zahodne strani žalostno končala. Nekega tolovaja, ki se je približal žici na nekaj metrov in se potuhnil, je naš mitraljezec povabil ni cigaro.
»Hej, tovariš, božje travice vam manjka, kakor smo zvedeli... pridi bliže, dobiš cigaro...« »Tovariš« je utihnil s strojnico. Potem se je ojunačil in spregovoril: »Pridem, če ne boste streljali.. .<
»Že dolgo nisi kadil?«
»Bukovo listje pač, cigarete pa nisem videl... ne pomnim več...« Milo je povedal tolovaj, skoraj je ganilo srca domobrancev v bunkerju. A tolovaj ni bil docela pošten... Strojnice so zaregljale, pa je bilo konec sanj o cigari. Potem ko so »tovariši« zbežali čez globel na klanec, so si naši nažgali cigarete in zapeli...
»To so hudiči, so menili komunisti, »sredi boja pojo ko na svatbi.« Komora Gubčeve se je pomikala skoz Peščenih na Brezovo, kjer so se spravili na krajo rjuh... Ranjenci, težki in lahki, so javkali vsepovsod. Komaj so jih utegnili pospraviti z bojišča.
Medtem ko je pogorela »ofenziva« pri sodniji, so kanili z drugo zvijačo premagati neukrotljivo Višnjo goro... Grad so demonstrativno napadli, ta čas pa so pripravili zasilne položaje na vzhodnem bloku...
Na bloku so hoteli izvojevati napovedan »odločilni« boj... Fantje z Gradu so vso živahno akcijo podprli z minami, i* okopov so zabrneli rafali brzostrelk. Komunisti so se približali do žice, odpahovali španske jezdece« a , so morali plačati svojo drznost z lastno krvjo.
Ura je bila pol treh ponoči, ko je na Gradu zadonela mogočna pesem domobrancev ...
»Y naših srcih je korajža, ker je zmaga vedno naša...«
Tedaj je morala tolovajev in vseh njihovih pomagačev padla pod ničlo... Tudi slana je jela padati, srce je otrpnilo od nenavadnega mraza sredi tople jeseni, domobranske strojnice so kazale umikajočim se »osvoboditeljem« široka, nenasitna žrela. Nek Badoljevec je priganjal tolovajko z »avanti«, a vsa banda se je kmalu razbežala pod geslom »eroicamente scappare« ... Domobrancem se je le to čudno zdelo, da se rdeči Italijani tudi bore za svobodo naše domovine.
Proti pol šesti, ko je pleekanje v glavnem ponehalo, je obvisel na žici nek mlad mobiliziranec, ki se je hotel prijaviti. Doma je možak nekje od Save, povedal je vse in se takoj prijavil k protikomunističnim borcem.
Potem se je začelo daniti, okrog viš-njegorskega mesta se je ovila megla, trudnih oči se je oprijel spanec, a straže so ostale budne... Poslej se ni zgodilo kai posebnega. Domobranci so bili sila radovedni, koliko je bilo uspeha.
Dalje na drugi stranL
in švicarskih, k} vsa veliko več plšefo o angleški fronti, kot to zasluži, in na ta način ustvarja pri ljudeh zgrešen vtis, kakor da to storijo več kot pa v resnici. Preberite samo,' koliko so ti radijski vestniki pisali o italijanskem bojišča, čeprav so tam vseskozi zelo rahle borbe in ni niti Rim zaseden po 5 mesecih.
List je bil zaradi teh krivoverskih trditev ustavljen. Če že pri tako važnem odboru OF, kakor je »Okrožni odbor za Notranjsko«, ni več idejne jasnosti in enotnosti in je treba proti njemu uporabljati take kazni, kakor je ustavitev lista, potem je to dovolj kričeč dokaz o notranjem in' splošnem razkroju v Osvobodilni fronti!
3.	Nezaupanje v lastne rečL
Podtalna glasila OF so polna hvale o tem, kakšno neznansko veljavo imajo tolovajske obveznice, boni, denar itd. Lira ni v primeri z njimi nič, zlato š« manj. Po vojni bo vsak kmet, ki mu za uropa-nega vola dajo počečkan bon, lahko e enim samim takim papirjem postavil cel kolhoz, ne samo lastne hiše...
V	resnici pa se sami prvaki tega »dragocenega« denarja otepajo bolj ko uši. O tem nem priča okrožnica Izvršnega odbora OF št 744, z dne 27. IV. 1944. Podpisal jo je organizacijski sekretar Izvršnega odbora »Miha«, to je dr. Marjan Brecelj. Okrožnica pravi:
»V zadnjem času se pojavljajo primeri, da funkcionarji naših političnih odborov
in gospodarskih organizacij odklanjajo bone kot plačilno sredstvo v našem notranjem denarnem prometu. Tl primeri se dogajajo pri plačevanju trošarine, davkov, pri nakupu blaga itd. Dogajajo se tudi primeri, ko pripadniki naše vojske in naših političnih organizacij v javnih lokalih zavračajo bone in izjavljajo, da niso nič vredni, ter zahtevajo lire. Razumljivo je, da se s takim postopanjem naših funkcionarjev v znatni meri zmanšuje zaupanje ljudstva v bone. Izvršni odbor oziroma Predsedstvo SNOS je po odposlancu proglasilo bone (to je obveznice in Posojila iz leta 1941) za redno plačilno sredstvo. S 1 tejp trenotkom je v našem notranjem prometu ta boa izenačen kot plačilno sredstvo z liro in ga je dolžan vsak sprejemati prav tako kakor liro. Predvsem pa je dolžnost naših funkcionarjev, da to s praktičnim zgledom dokažejo in da s propagando in točno obrazložitvijo pomena in vrednosti boja potiče ljudi. Zavedati se je treba, da jamči za vrednost bona slovenska narodna oblast. Samo tisti, ki pričakuje zmago Hitlerja, more oporekati vrednosti našega bona ...«
Ce se našteti funkcionarji branijo teh bonov, potem tudi oni verjamejo v Hitlerjevo zmago. Ali mar ni to znamenje razkroja?
4	Oporišča padajo.
Domobranske udarne skupine so prav za 15. september udarile v Loško dolino, drugo glavno zvezdo rdeče »oblasti« in
»vojske«, kjer je bil sedeš VB. tolovajskega korpusa. To oporišče so tolovajem docela razbile, zasegle ogromno blaga ter celotni arhiv VII. korpusa z dragocenimi podatki in razodetji. Dasi ie tam taborilo izbrano jedro rdeče »vojske«, se za arhiv in ca skladišča nihče ni postavil v bran, temveč j* vse bežalo na vrat in nos, ko-noga«, pa opustili in vlačijo ostanke naropanega blaga v Belo krajino, poslednje svoje oporišče.
1 čuječnost pada, šrtve rastejo. Cene Logar, horjulski krvnik, čigar vest bremeni poleg drugega pokolj Basti-čeve družine, je v »Smernicah«, organu politkomisarijata glavnega štaba NOV in POS (št. 2) napisal članek »Tovariši, budni in oprezni nismo več!« V njem pravi: »Čuječnost in painja je zadnje čase ie manjša, kot je bila prej... Tiger lahko prežra slonu vrat če slan ni buden.., Zadnje čas« imamo več primerov številnih naših žrtev, kr eo bile popolnoma nepotrebne, zaradi same nepazljivosti in nebudnosti. Javorovica, Kočevska, Primorska in drugi vzgledi kriče, naj ne izgubljamo ljudi... Nepazljivi so tako par-tizani-bord kot tudi funkcionarji.. .«
4 Domobranstvo ni razkrojeno!
Isti rdeči prvak piše v istem članku naslednje:
»Uspavalo nas ja, da imamo... nape. he v zunanji svetovni politiki... Toda na ožji zemlji imamo Še vedno iste so-
vražnike, ki v ospovi niso v razkroju in demoralizirani... Vedeti moramo, da je manda najprej, kakor se spodobi. Mrliče so potem pokopavali dva dni, bazo, »kamor ne bo nikoli stopila domobranska danes nekaj sovražnikov še vedno v službi mednarodne reakcijo, in v«mo, da jih' bo... ta reakcija pomagala tajno reševati, če se bodo seaaj do konca borili... To je tudi ena izmed stvari, ki jih naši borci pozahljajo in zato ne razumejo, zakaj sovražniki... niso... demoralizirani in neaktivni...*
Kaj'so v primeri s priznanjem tako velike rdeče živine vse tolažbe »Poročevalca« o razkroju »izdajalcev«!
7. Prezgodnja pesem.
Nič manj dragocene in porazne niso) lamentacije istega rdečega prvaka o končni zmagi. Takole toži:
»Sovražnik se zaveda, da se mi uspavamo zaradi svojih uspehov in uspehov svojih zaveznikov. Sovražnik ve, da jo to zanj najugodnejši trenutek, trenutek, ko smo< mi popolnoma gotovi zmage, pa ja«ie nimamo v roki. Da, naša vojska je
Eodnbna divjemu petelinu na borovcu, ovec ve, da ga more ustreliti, ko prepeva svojo visoko pesem. Tudi mi že prepevamo svojo visoko pesem, pesem zmage... Toda pojemo jo še prezgodaj.«
Tako je! In danes je ta pesem še bofl neumestna, kakor je bila tedaj, ko j« Ce-ne Logar te vrste pisal in Še ni vedel, kaj čaka rdečo »vojsko« za 15. septembari
Priprave za veliko bitko na evropskem zahodu
Vzlic težkim bojem na posameznih delih zahodne fronte za pretekli teden lahko rečemo, da se položaj v bistvu ni .spremenil, temveč se je prej ustalil, kajti branilec je poslal v boj močne sile in preprečil prodore, nakar jo moral napadalec preurediti svoje vojske in privleči nova ojačenja.
Cilj ameriških armad je bil docela jasen: priboriti si pot skozi zasilno pripravljene nemške obrambne ovire in udariti naravnost na nemško zahodno, tako imenovano »Siegfriedovo črto«. Britanska 1. armaifa, ki se je potem prebila skozi Belgijo v bližino holandske meje in ponekod tudi čez njo, bi se bila morala polastiti Holandije same in pritisniti kot skrajno levo in severno krilo ha zahodno črto. Hkra-tu Amerikanci na sredi in jugu bojišča pritisnili proti Renu.
. V sredini se pri Eupenn, Malme-flyju ter pri Nancyju razplamteli hudi boji, na katerih potek pa je vplivala okoliščina, da britanska severna armada ni mogla izvesti, svoje nakane, temveč se je morala vrsto dni trdo
Nadaljevanje s 1. strani
A boja še ni bilo konec... Cankarjeva brigada, ki je napadala Višnjo goro (op. pis.: da je ne boste zamenja-
li	* višnjegorskimi terenci!) se je umaknila po bližnjicah na severno stran, kjer so oni iz Gubčeve kradli živino.
V	Goričanah, Bloc vrhu in Leskovcu so iz »gospodarskih razlogov« pobrali 15 glav rejene živine. Dopoldne, ko so se mudili pri pokopavanju 25 mrtvih tolovajev, so nenadoma dobili ogenj z boka. Celo domobranci so prisluhnili nepričakovanemu napadu. Kdo bi to bil?
Po ovinkih se je izvedelo, da je napadlo komuniste krdelce tolovajskih ubežnikov, ki so prišli od druge strani. Vzemite primero: 40 ubežnikov in 1000 tolovajev... In uspeh: 22 mrtvih, 1 oni ranjen ... Za mrtve vemo gotovo, ker smo prešteli njih grobove, oni pa so, kakor je navada, potajili tudi tega ranjenca. Komunisti so imeli spet obi-
lo	posla s pokopavanjem.
1 a čas pa so se prijavljali na vseh postojankah v Višnji gori in v Stični prisilni mobiliziranci, ponajveč Primorci, ki so se čutili v 'litovi vojski le preveč zapostavljene. Za zajtrk so jedli neslan močnik, za kosilo nezabeljen krompir, večerjo pa so si lahko zraven mislili... Eksercirati »o morali po bog-ve kakšnih pravilih bosd, komisarji pa so jih pitali z lepimi, prelepimi slikami
o	bodočnosti... 15. sept bo k< nec ...
_ »Doslej smo še ver,jeli, ma, zdaj je minilo tudi nas. Primorci smo vam ko eden. .Poznamo te lumpe... Vsi se bo-ipp pri jflvili,.. $ v-;	•
Prevpč bi bilo, če hi opisovali njihove štorije, ki »o navsezadnje kar Pripovedovali RO. d<* ,«o. živeli slabše od laških mul, ki so imele vsaj •vsa dovolj.
Tolovajem ni bilo dovolj, da »o bili ikar dvakrat tepeni: naslednji večer so začeli napadati še Šentviško posto-
i'anko. Tn je bil pa likof. Bilo je, ka-or bi dregnili v sršenovo gnezao. Napad se je začel okrog enajste zvečer; da bi bila »likvidacija« hitreje pri kraju, je prišla pomagat Ljubljanska, Iti se je dotlej držala v zaledju.
Z razuzdanimi Azijati, vpitjem* ljubljanskih tolovajk in črnimi mitraljezi so mislili hitro doibiti z.mago. Začelo se je pri Petruški vasi. Potem se Je začelo nekajurno zafrkavanje pozicijskega značaja. Domobranci v bunkerjih in oni na gmajni. Vsakih pet minut se je razletelo toliko in toliko min, vmes so lajale strojnice. Kadar je za kratek čas vse potihnilo, so ljubljanske komunistke »dvigale moralo«. Na primer takole:
»Belčki, vdajte se, dvanajsta ura je odbila ...« Naši so odgovorili z ognjean. Potem pa zopet: »Hura, napadi Sedmi bataljon, bombe...«
»Naprej, kdor ima boljAe čevlje!« je zavpil domobranec. Nobenega odgovora ni bilo, kajti tolovaike so se spomnile, da so bose. Zazeblo jih je po nogah. Nič čudnega, wj je bilo že pavti jutru.
Nenadno je zagrmela vršita min. Pa spet. Potem pa strojnice. V majhni globeli »o namreč domobranci oparili živo kopico komunistk in Azijatov, na katere so odprli strašanski ogenj. Potem so naredili izpmd. Kdo tvo čemel za lino in poslušal neslane zbadljivke!
Deset minut rezkega ropotanja, pa Jih je obležalo na njivah 15, iz grape »o prihajali otožni klici. Tolovaji so pustili na »položajih« vse orožje m so odnesli le svoje dolge noge, kolikor se jim jo to posrečilo. »Likvidacija« ie šla po vodi. Potem je bilo jutro. Tolovaji so jo potegnili proti Čatežu...
Zjutraj so $li domobranci pregledat teren. Potem pa še v grapo.
Zdaj pa še nekaj številk o »razkroju«:	,	,
V	Višnji gori je padlo 12 komunistov, tolovajski ubežniki so jih podrli
22,	v St. Vidu pa so potolkle mine —-petnajst komunistov moškega in — kaj bi dejali, to velja za ljubljansko »elito« — Mem in dvajset ženskega spola. V tisti grapi je izdihnil svoje grešne duše cvrt ljubljanske rdeče promenade. Tolovaji so jih brej; posebnih slovesnosti pokopali v nedeljo popoldne blizu Češnjic.
Domobrancem p« je priglasilo 15 prisilnih mobilizirancev, zaplenili pa so več strojnic in lepo količino streliva. Celotne izgube tolovajev znašajo po najnovejših poročilih 76 mrtvih »n Kakih 25 težko ranjenih. Najbolj prizadeta je bila kajpak. Ljubljanska brigada, saj je sama izgubila cez 40 mrtvih.
Da pa kdo ne bi zamenjal: tako »najo razkrojevati komuniste domo-h ranči tretje skupine... Na tem mestu
C a izreka ves slovenski narod pohvalo oriznanie. L« tako naprej l
boriti, da je obdržala nekaj ozkih mostišč čez Albertov prekop, ne da bi bila mogla napreJovati na sever. Obramba je ob prekopu, ki veže reki -Maas in Scheldo, krepko vztrajala, zraven pa je s sunki zadržala pritisk britanske armade na cesti Hasselt-Eindhoven. Tako se Britanci nikakor niso mogli razviti v zaželeno smer, pa so zato poskušali naperiti svoj najluij-ši sunek na cesto proti Eindhovenu. /udi tu je bilo preveč.zaprek. Tako se je bojišče na tem odseku precej ustalilo.
Ofenziva, ki je tod oibtičala, ogroža
uspeh celotnega zavezniškega nastopa. Zaradi tega je moral naskakovalec uporabiti nova sredstva. V nedeljo popoldne je po dolgotrajnem silnem bombardiranju vrgel z letal padalce in pehoto na področje pri Arnhemu, INijmwegenn in Eindhovenu. Hkratu je na prostoru med Antvverpenom. in Maastrichtom začel z napadom, da bi vzpostavil zvezo s temi padalskimi če^ tami.
1 ežišče bojev na zahodu pa je Se vedno ob obeh straneh Aachena. Tod so Amerikanci zbrali močne sile in z njimi udarili na prostoru med Maastrichtom in Aachenom. Le na nekaterih mestih so plitvo vdrli v obrambno črto. Pri Stolbergu so bili Amerikanci odbiti, zato so se vrgli dalje na sever proti železnici, ki drži od Eupena proti Stolbergu. Sunki južno od Aachena niso uspeli.
Ostri boji so potekali pri Metzn in Nancvju. Za Amerikance so se tukaj pričele hude ovire pri nameravanem prodoru v Lotaringijo. Tod so hoteli priti Nancvju za hrbte s tem, da so zahodno od Lunevilla sunili proti severu. Nemšiki protinapad jim je nakano prekrižal.
Pred Burgundskimi vrati so se nemške divizije razvrstile v strnjeno črto. Armada generala Blaskovvitza, ki se je umikala po dolini reke Bodana in Saone, je prispela na nova oporišča na prostoru med švicarsko mejo in Epi-nalom. S tem je bila sklenjena obramba, ki je prestala svojo preizkušnjo že v vrsti amerikanskih napadov. Ta armada se opira na pobočje Zahodnih Vogezov, ki so prepreženi z vrsto rečnih strug, ter na severne obronke po-gorja Jura. S tem je bil utrjen južni bok zahodnega bojišča.
Vzlic pospešeni naglici, s katero skušajo zavezniki izsiliti bojno odločitev na zahodu, se vsi njihovi napori, da bi v kratkem času opravili z vsemi nemškimi posadkami v zahodnih francoskih pristaniščih in pomorskih trdnjavah, končujejo s srditimi in dolgotrajnimi boji. Le Havre je padel. Za Brest so se bili strašni lioii. Bralnilci se niso zmenili za Vabila ha vdajo, temveč so vztrajali vkljub peklenskemu bombardiranju iz zraka in toči iz topovskih baterij. Sele tedaj ko se je mesto s trdnjavo vred spremenilo že v kup ruševin, so ostanki branilskih oddelkov zapustili kraj in se umaknili na bližnji polotok Le Crozon. Podobno usodo utegnejo doživeti tudi ostala pristanišča. Hujši boji so se razvneli le za Boulogne ob Ro-kavskem prelivu. Tam se je Angležem posrečilo vdreti v mesto.
Vojaško označbo zahodnega bojišča podaja članek »Na meji«, objavljen v »Deutsche Adria Zeitung«, iz katerega posnemamo:
»Na dveh mestih raztegnjenega zahodnega bojišča se je nasprotniku posrečilo »topiti na nemška tla. Po drugi strani pa mu ni neznano, da so sto-tisoči Nemcev na levem bregu Bena s svojimi rokami pomagali k temu da se je obmejna utrjena črta poglobila in utrdila.
Vsekakor nasprotnik še ni priftel do tega, da bi mogel začeti z veliko bitko na meji in na široki fronti sprožiti z vso silo sunek proti tej nemški Črti. Dozdaj je nasprotnik samo v sredini svoje razvrstitve dosegel odseke, ki nudijo pogoje za začetek takšne bitke. Vedeti je treba, da sta tam dva boka, od katerih je napadalec močno odvisen. Po načrtu bi moralo iti drugače. Toda odpor nemških divizij na severu in jugu je zavrl prodor, na mnogih mestih pa ga ustavil, tako da so se razvneli hudi spopadi, ki ne puščajo Eisen!iowerjn, na bi izvedel svoj načrt. Samo kratek pogled na zemljevid zadošča, da zapazimo proti vzhodu zasukano vzboklino med Aachenom in Lunevillom in takoj razumemo težave angleških in amerikanskih armad, ki jih povzročata močno zaostali krili.
le ugotovitve najdejo potrdil tudi v Eisenliowerjevem odloku, naj se prostorninsko razširi nastop amerikon-skih divizij, ker so imele angleške in kanadske divizije največ opravka in so zato tudi zaostale. Eisenhower ie levo krilo amerjkanske prve armade pod generalom Bradleyem raztegnil čez Maastricht. Britanska 1. armada se je moral« torej omejiti le na prostor od Bokavskega preliva pa do srednjega teka reke Maas.
Z drugimi besedami: amerikanske četo «o prevzele tri četrtine bojišča, dočim se britanski oddelki mučijo le na eni četrtini, ker »o na tem precej kratkem bojišču naleteli na toliko ovir, da jih doslej niso mogli prebresti. Sedaj jih poskušajo odstraniti z dovažanjem padalcev in padalske pehote za nemško bojno črto. Prvi uspeh »o dosegli s tem. da so iz Belgije vdrli do mesta Eindhoveno.
Se zmerom je nasprotnik povsem zaposlen z dodelavo svojih postojank, da bi mogel iz njih preiti v naskok. Sredstva, ki jih tukaj uporablja, niso nič drugačna kakor dosedanja. Njegova glavna opora bo zopet močnej1!« letalstvo, nakopičeno topništvo in njegovi tanki.
Vzlic delnim Težkim bojem »e sedanje ol^lnbje še zmerom lahko imenuje doba priprave oostojiuik pred ve-
liko bitko na zahodu, ki mora prinesti odločitev glede meja. Nasprotnik skuša s temi ogromnimi pripravami združiti tudi napad na zahodno utrjeno črto. Toda le v sredini bojišča stoji na prostoru, ki ga opravičuje za takšen nastop, na severu in jugu pa ima še pred seboj veliko prostora, ki ga mora zasesti, preden si ustvari pogoje, kakršni omogočajo prehod v odločilni naskok.«
•
Po podatkih, kakor so jih javljala uradna vojna poročila, so boji na zahodnem bojišču potekali takole:
13. septembra; Na zahodnem bojišču se nadaljujejo hudi obrambni boji na dosedanjih žariščih. Žilav odpor naših čet je preprečil sovražnikove prebijal-ne poskuse severno od Hasselta in s področja pri Verbiersu v smeri proti Aarhenu.
V	bojih zadnjih dni smo uničili severno od Luxemburga 142 sovražnikovih oklepnikov in oklepniških izvidni-ških voz ter zaplenili ali »ničili 40 protitankovskih topov.
Preko gornje Moselle napredujejo ameriški oddelki proti Lunevilleu. Tudi za Neufchateau potekajo hudi boji. Sovražnikov pritisk na naše zasčitniee med Vesoulom in švicarsko mejo se nadaljuje.
Sovražnikovi napadi proti utrjenim lukam na zapadu so se ojačili. Sovraž-nik je do sedemkrat brezuspešno napadel Calais in DHnkerque. V Le Havre so po najhujšem obstreljevanju in neprestanih letalskih napadih vdrli sovražnikovi oklenniki. Posadka se je do zadnjega junaško upirala. Tudi na glavnem bojišču pred Brestom se čete vseh delov vojske ogorčeno bore proti stalnim sovražnikovim napadom. Z lastnimi protinapadi smo vrgii pred Lorientom sovražnika na več mestih nazaj ter mu povzročili pomembno škodo.
Krajevni boji ob alpskih prelazih na francosko-italijanski meji se nadaljujejo. Odbili smo več sovražnikovih sunkov.
14. septembra: Nn zahodu so naše čete preprečile britanske napade južno od Dunker<juea ter severno od Brugesa in Ganda. S protinapadi smo odstranili ali nadalje zožili sovražnikova predmostja preko Albertovega nrekopa in _ prekopa Maas-Schelde. Med Maastrichtom in nemško mejo na področju Eupena se naše čete ogorčeno upirajo ameriškemu velenapadu. Iz Aachena proti jugozahodu izvedeni protinapad je vrgel sovražnika zopet nazaj. V teh bojih smo uničili večje število sovražnikovih oklepnikov in napadalnih topov.
Tudi v severnem Lnxeraburgn In v devernom delu predmostj* pTi Metzn »o bili lastni protinapadi nspeftni. Ob oboh straneh Nancyja prodira sovražnik z močnejšimi silamfii preko Mošele proti vzhodu. Jugovzhodno od Nancyja smo ga prestregli ob Meurthi in ob južnem robu Lunevilla.
Od vseh strani napadem posadka Neufchateauja si je z napadom zopet priborila pot proti vzhodu. Mesto samo smo prepustili sovražniku, ki prodira dalje tudi jugozahodno od Mireconrta. Naše varovalne sile so se na področju jugovzhodno od Langresa pa do gornjega Doubsa pred močnim sovražnikovim pritiskom umaknile postopno proti severu. Pri hudih bojih za Ve-soul so bile izgube »edine ameriške armade posebno hude.
Ogorčeni obrambni boj naših oporišč in utrjenih luk ob obali Rokav-skega preliva in Atlantika se nadaljuje. Posadki Calaisja in Boulognea sta krvavo zavrnili več sovražnikovih napadov. Na območju utrdbe Brest se v Osredotočenem topniškem ognju in med stalnimi-letalskimi napodi branilci, ki jih vzgledno podpira vojaško topništvo, v neomajnem izpolnjevanju svojih dolžnosti, še nadalje bore. Na zahodnem odseku so s takojlšnjimi pro-tisunki odbili več napadov. Posadka naših oporišč ob izlivu Girande je vrgla napadajočega sovražnika s pomembnimi izgubami zopet nazaj.
15. septembra: Ob Albertovem prekopu in ob prekopu Maas-Schelde so naše čete z uspešnimi protinapadi nadalje zožile sovražnikova mostišča. .
Med Maastrichtom in Aachenom. so nadaljevali Amerikanci s svojim, z močnimi oklepniškimi silami podprtim velenapadom. Maastricht smo izgubili. Južno in jugovzhodno od Aachena se je posrečilo vdreti nasprotniku v prednjo postojanke zahodnega obrambnega zida. Z nezmanjšano silovitostjo se nadaljujejo hudi boji, pri katerih je bilo včeraj uničenih 40 sovražnikovih oklepnikov.
Tudi nn področju Nancyja in pred Burgundskimi vrati 6e nadalje ogorčeno borimo.
Z utrjenih luk in oporišč oh Rokav-skem prelivu in »tlantski obali poročajo tudi včeraj o hudih, a uspešnih obrambnih bojin, Pred gorečim Brestom, pred Boulogneom in ob Cap Gris Nezu so utrpeli napadalci posebno velike izgube.
16. septembra: Težišče bojev na zahodu je ležalo včerai z«|>et na področju južno in jugovzhodno od Aachena. Z osredotočenimi pehotnimi in oklepniakimi silami se je sovražnik tamkaj skušal preko Stolberga prehiti proti severovzhodu. Nasprotniku je z največjo uporabo sredstev najprej uspelo nekoliko napredovati, kasneje pa so ga naši protinapadi zaustavili. Tamkaj smo uničili 27 sovražnikovih oklepnikov.
Južno od Aachena pa do področja južno od Nancvja so se izjalovili številni napadi, ki jih je sovražnik često ponovil. Posebno uspešni so bili naši obrambni boji na področju Vesonla, kjer je utrpel sovražnik pri svojih brezuspešnih napadih hude izgube,
V	povsem porušenem Brestu se naša junaška posadka kljub najhujšemu sovražnikovemu ognju in trajnim letalskim napadom ogorčeno upira vedno znova napadajočemu nasprotniku.
17. septembra:	Ob obeh straneh Aachena je nadaljeval sovražnik s svojimi močnimi poizkusi, da bi prebil našo bojno črto. Več napadov na južnem bojišču mesta se je izjalovilo. Posebno srditi so bili boji na področju Stolberga.
Proti sovražniku, ki je severozahodno od Ecliternachn prodrl preko Saiierja, protinapadi dobro napredujejo.
Ob obeh straneh Nancyja se nadaljujejo hudi boji.
Ob Burgundskih vratih so naše divizije, ki so uspešno odbile vse ameriške prebijalne poizkuse, ustvarile strnjeno obrambno črto med Epinalom in švicarsko mejo.
Tudi po vdorji sovražnika v povsem razrušeni Brest se več oporišč in odpornih gnezd še drži.
18. !j£pteinbra: Na holandskem porF-ročju je' spustil sovražnik včeraj opoldne po prejšnjih močnih letalskih napadih za našo bojno črto padalce in letalsko pehoto s težišči na področjih pri Arnheimn, Nijm.vvegenu in Eindhovenu. Popoldne je nato pričel napadati med Antvverpenom in Maastrichtom, da bi vpostavil zvezo s svojimi odvrženimi oddelki. Zlasti na področju pri Neerpeltu so se pri tem razvili siloviti boji, v katerih se je sovražniku posrečilo malenkostno napredovati proti severu. Proti sovražnikovim padalskim silam potekajo strnjeni protinapadi.
Med Maastrichtm in Aachenom ter
na področju Nancyja bijejo naše čete še nadalje hude obrambne boje z močnimi sovražnimi silami. Na ostalih odsekih zahodnega bojišča smo razbili številne šibkejše sovražnikove napade.
. Sovražnika, ki je vdrl v Luneville, smo vrgli nazaj. Naš protinapad južno od mesta dobro napreduje.
V	razvalinah Bresta junaška posadka, ki je stisnjena na ozkem področju, še vedno kljubuje najhujšim sovražnikovim napadom. Tudi za utrdijo Boulogne divjajo hudi boji. Tu se je sovražniku po večurnih letalskih napadih posrečilo, da je naredil z zahoda vdor, ki smo ga zajezili. Sovražnikovi napadi proti Dunkerqueu so se izjalovili.
19.	septembra. V srednji Holandiji je ojačil nasprotnik svoje sile, ki jih je odvrgel v zaledju bojišča, z novimi letalskimi izkrcanji. Lastni napadi proti pristajališčem kljub žilavemu sovražnikovemu odporu polagoma napredujejo. Iz predmostja pri Neerpeltu je udaril sovražnik z močnimi oklepniškj-mi silami proti severu ter vdrl v Eind-hoven. V ogorčenih bojih iz bližine smo
uničili 4> oklepnikov. Severozahodno od Aachena je kljub močni uporabi topništva in oklepnikov le malenkostno napredoval. Zahodno in južno od mesta smo zavrnili vse napade. Na področju Lunevilla j>otekajo lastni napadi še nadalje uspešno.
Z ostalih odsekov bojišča javljajo le
o	krajevnih spopadih.
Z močno uporabo topništva in letal* cev je sovražnik tudi včeraj napadel Boulogne in Brest. V Boulognu mu j0 po težkih bojih uspelo, da je vdrl v mesto, vendar smo ga iz več baterijskih postojank vrgli zopet nazaj. Mesto in luka Brest sta le še kup kadečih se razvalin. Preživela posadka se je umaknila na polotok Le Crozon, kjer se bori naprej. Sovražni sunki proti L<v rientu in St. Nazairu so se izjalovili. Iz svojega oporišča ob izlivu Gironde ie naredil neki batal jon iznad v mesto Saujon, kjer je uničil velika sovražnikova pogonska in municijska skladišča.
Dopolnitev predpisov o protiletalski zaščiti
Na podlagi pooblastila Vrhovnega komisarja na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« št. I-1, 5867/44 od 10. avgusta 1944
odrejam:
Čl; 1. Vsi prebivalci Ljubljanske pokrajine so dolžni sodelovati osebno ter s svojim razpoložljivim orodjem in prometnimi sredstvi pri protiletalski zaščiti, bodisi na poziv uradnih ustanov protiletalske zaščite, bodisi na poziv od njih postavljenih pooblaščenih organov protiletalske zaščite (vodje gasilske, zdravstvene in tehnične zaščite, vodje zavodske in industrijske zaščite, hišne starešine) v okviru njihovih pooblastil. To sodelovanje velja tako za pripravljalna dela kot za. primer alarma ali dejanskega letalskega napada. Pritegnitev k stalnemu sodelovanju pri protiletalski zaščiti, kot tudi pri delih protiletalske zaščite, ki se lahko predvidevajo, se izvrši s kratkim pismenim odlokom obvezniku protiletalske zaščite. V ostalih primerih zadostuje za pritegnitev k sodelovanju ustmeni poziv pooblaščenega organa protiletalske zaščite.
Izvzeti od obveznosti osebnega sodelovanja so:
a) osebe, ki 8e niso dosegle 16., ali ki so ie prekoračile 60. leto starosti;
b) osebe, ki so vsled telesnih ali duševnih hib za osebno delo pri protiletalski zaščiti nesposobne, če to dokažejo z uradnim zdravniškim spričevalom;
c) osebe, ki so že službeno obvezane za druga službena ali uradna opravila ali naloge v javnem interesu.
Čl. 2. Dolžnost ureditve hišnih zaklonišč in izvršitve ostalih ukrepov hišne protiletalske zaščite v mestu Ljubljani se razširja na celo območje mestne občine. V pretežno kmetijskih naseljih so dopustne olajšave po svobodnem preudarku Uprave policije.
Člen 3. V mestu Ljubljani morajo biti v ožjem nevarnostnem okolišu vsa podstrešja popolnoma izpraznjena in odstranjene tudi vse lesene pregrade, ki proti ognju niso zavarovane (n. pr. s primernimi ometi, premazi, impregnacijo, oblogami itd.). V širšem nevarnostnem okolišu pa je s podstrešij odstraniti vso navlako in vse lahko gorljive predmete ter poskrbeti, da je dohod do vseh podstrešnih prostorov stalno popolnoma neoviran.
Čl. 4. Pesek in voda morata hiti na podstrešju, na stopniščnih presledkih, v kleti, zaklonišču In tudi v vsakem stanovanju ter trgovskem ali v poslovnem prostoru v zadostni količini in na primernem prostoru stalno pripravljena. Za izpolnjevanje tega predpisa v stanovanjskih in poslovnih prostorih so odgovorni najemniki v vseh ostalih prostorih pa hišni lastniki.
Člen 5. V ožjem nevarnostnem okolišu mesta Ljubljane Je treba vse trajno pritrjene železne rešetke na kletnih oziroma pritličnih oknih odstraniti ali preurediti tako, da se dajo lahko odpirati ali odstraniti.
Člen 6. Vse okenske In druge odprtine hišnih zaklonišč, ki so nahajajo bodisi v zunanjih ali notranjih stenah stavbe, je primerno zavarovati proti drobcem bomb in zračnemu pritisku eksplozij.
Člen 7. V strnjeno zazidanih predelili mest morajo lastniki dotikajočih se hiš naproviti v kletnih prostorih pro-boje iz ene stavbe v drugo ter nastalo odprtino zazidati z zasilno opečno steno predpisanih dimenzij.
clen 8. Glede na določhe čl. 1. te naredbe so vsi stanovalci hiše dolžni z ročnim delom in s svojim raz.polpž-Ijivim orodjem brezplačno sodelovati tudi pri izvršitvi vseh ukrepov za zavarovanje hiše pred letalskimi napadi, vse ostale stroške pa nosi hišni lastnik. Le pri napravi kletnih probojev morejo hišni lastniki v izrednih primerih (t. j. pri nesorazmerno visokih stroških napram vrednosti ali donosnosti stavb) zaprositi za celokupno ali d<?jno povračilo dejanskih stroškov na osnovi plačanih računov, ki lih pristojna občina gumn za pravilne in primerne.
Krajevno oblastva protiletalske zaščite odločajo, ali in kolikšno povračilo jim pripada.
Člen 9. Nabava zdravstvenih potrebščin za prvo pomoč in gorilnih sredstev za nadomestno razsvetljavo v hišnih, industrijskih in zavodskih zakloniščih se dovoljuje proti potrdilu pristojne občine, da obstoji urejeno zaklonišče. Potrdilo mora vsebovati vrsto in količino teh za posamezno zaklonišče potrebnih sredstev.
Člen 10. Krajevna oblastva protiletalske zaščite smejo predpisati, da s® krajevnim prilikam in posebnim okoliščinam primerno povečata in pomno; žita vrsta in količina predpisanega zaščitnega orodja in potrebščin za protiletalsko zaščito.
Člen 11. Za izvršitev predpisa člena 2. te naredbe se določi rok 6 tednov, za izvršitev vseh ostalih predpisov pa rok 3':tednov po objavi te naredbe.	'
Člen 12. Prekršitev predpisov te naredbe kaznujejo okrajna glavarstva, ▼ Ljubljani pa Uprava policije z globo do 10.000 lir ali z zaporom do treh mesecev, v težjih primerih z obema kaznima obenem.
Člen 13. Vsi obstoječi predpisi • protiletalski zaščiti ostanejo v veljavi, v kolikor ne nasprotujejo predpisom te naredbe.
Člen 14. Ta naredba stopi v veljavo z dnem objave v Službenem listu Šefa pokrajinske uprave v Ljubljani.
V	Ljubljani, dne 19. sept. 1W4.
Prezident: div. general Rupnik s. r.
Prva pomoč pri opeklinah, 8 fosforjem
Zaradi aktualnosti vprašanja, kakšna naj bo prva pomoč pri opeklinah s fosforjem, ki je — kakor znano — v zaži-galnih bombah, kakršne mečejo sovražna letala, priobčujemo ta kratki pouk, ki nam (a je poslala tukajšnja zdravstvena protiletalska zaščita.
Beli ali rumeni fosfor s« na zraka vžge sam. V vodi ne gori. Če pa prid« fosfor v telo, nastopi zastrupljenje. Namen prve pomoči je, da čimprej odstranimo s kože in obleke ves fosfor, sicer nastanejo zelo boleče opekline, kolikor jih na koži že nL
Navodilai
1. Cim hitrejša odstranitev losforja * obleke po možnosti z vodo, najbolje kopeli.
2, Ce vode ni pri roki, je dele« fosforja tr^ba pokriti s peskom ali pepelom. Vsi delci fosforja naj se odstranijo s kože in obleke z mokro deščico, nožem ali podobnim, ker bi se sicer vžgali in napravili opekline. Pri transportu • fosforjem poškodovanih je treba imeti vedno pri sebi vodo, da se pogasi pozneje nastali fosforni ogenj.
Zdravljen}« opeklin.
Vedno moramo poklicati zdravnika. Majhne opekline naj se z vodo izpirajo, pri večjih je potrebna kopel. Vodi moramo dodati 3 do 5% sode ali natr. bikarbonata, torej eno žlico na en liter vod«. Tudi sama soda ali bikarbonat se lahko potrese na opečeno mesto. Do prihoda zdravnika moramo nato opeklino pokriti z mokro krpo, namočeno v isti tekočini ali vsaj v sodi. Zdravnik bo odstranil nastale mehurje In zdravil tako kot se navadno zdravijo opekline. Kadar delec fosforja pade v oko, moramo oko splakovati z vodo, borovo vodo ali s sodavico, edino zdravnik pa sme odstraniti fosforni delec iz očesa.
Iz navedenega sledi, da sta pri P?* škodbah s fosforjem potrebna voda m soda. Pri gorenju fosforja nastale fosforjeve megle sicer nekoliko dražijo dihalne organe, v obče pa niso škodljiv«-
V	prostorih, kjer je fosforjeva megla, zadostuje, da imamo pred usti mokro krpo.
Pisma
Boljševiškj čekist iz Sibirije, poklicni zločinec od kdo Te kje, balkonska pevafiea-vlačuga. Mongol iz osrčja azijskih slep, zlizan savojski oficir — to so ljudje, ki danes ▼ bistvu Se sestavljajo »na-rodno-osTobodilno< vojsko. In vsi ti se bore — za osvohojen.ie slovenskega naroda, Se naj verjamemo prvakom Osvobodilne fronte, že sam pogled na te obraze nas mora prepričati, da je tem zločincem, zgnanim od vseh vetrov, prva skrb na svetu res blagor našega ljudstva... (Slike predstavljajo nekaj tolovajev, ki so bili pobiti pri nedavnih nastopih domobranskih udarnih	skupin
na Dolenjskem.)
■ n 1	11	",	j,	 —.............. ..	■	i	  11	—	1	"
Tudi te Imajo na vesli »osvobodila«
Gospod urednik!
Prosim, izvolite sprejeti in objaviti naslednje pismo. Ze deseti mesec stanujem kot begunec v nekem ljubljanskem zavodu in s svojimi tovariši delim usodo pregnanstva. Kar naenkrat je prišlo ravnatelju na misel, da je treba begunce izselili, ker bodo prišli stanovat dijaki, ki morajo študirati, begunci naj si pa drugje poiščejo stanovanja. Ravnatelj nam je stanovanje odpovedal in določil rok, do kdaj se moramo izseliti.
Ker vemo vsi, da je stanovanj zadosti za dijake in begunce, kajti tudi lansko zimo in vse doslej je bilo dovolj stanovanj za vse, tn ker stanovanja v Ljubljani posebno begunci težko ali sploh ne dobimo, sem šel sam osebno k ravnatelju in mu povedal, da je stanovanj vendar dovolj za vse, za begunce in dijake, in da se mora najprej poskrbeli za begunce, ki so največji reveži. Dosegel nisem ničesar. Ravnatelj me je nahrulil, češ pojdite si stanovanja iskal na Grosuplje, z vami pa ne bom debatiral, ker ste preneumni. Vi skrbite samo za svoje... jas pa moram skrbeti za toliko in toliko dijakov.
Gospod urednik, Vi ne veste, kako strašno to boli, žge in peče, če človeka nahrulijo lam, kjer bi pričakoval besede tolažbe in pomoči. Kako moremo pričakovati pomoči in zahtevati stanovanje od naših sovražnikov, če naši prijatelji tako neverjetno grdo postopajo z nami ter nas mečejo iz stanovanj ravno sedaj, ko je nastopilo ostrejše jesensko vreme in se bliža zima, ko komunisti vedno bolj izseljujejo naše družine in uničujejo naše premoženje. Kaši fantje in možje pa se borijo kot levi in na svojih postojankah branijo tudi Ljubljano »n Ljubljančane.
Gospod urednik, prosim Vas, ali ni tako postopanje obsodbe in vse graje vredno in potrebno, da se ga javno ožigosa. Ali je potem kaj čudno, če stanuje v eni sobici po dvoje in troje družin, ko mora bili za vse druge prej stanovanje, potem šele pridejo begunci no vrsto. O, mi ubogi begunci, kako smo vsem na poti!
Begunec.
Dragi gospod urednik!
Poleg delavskega stanu, o katerem se razmeroma veliko, če ne največ govori in piše, bo morala družbena preosnova upoštevati tudi zahteve drugih stanov, recimo tudi uradniškega. Medtem ko se je plača delavca dvignila na — recimo povprečno 5 lir od ure (računano osem ur dnevno), pa dohodki uradnika še ne dosegajo niti te povprečne mezdne, mere, ampak segajo dostikrat globoko pod njo. Tako se boste čudili, če vam povem, da prejema učiteljica z desetletno jrrakso precej manj kot 1000 lir, medtem ko veste, da znaša plača delavke mesečno vsaj 1200 do 1600 lir. Toliko je ta učiteljica prejemala že pred desetimi leti v dinarjih, ki so pač pomenili vse nekaj drugegai. Tako približno vse tako imenovano dri. uradništvo stoji danes z lirami tam, kjer je stalo pred vojno e dinarji, ali pa še nekoliko niže.
Medtem ko so si zasebna podjetja znala pomagati v tej draginji od časa do časa z dvojnimi plačami, pa uradnik vsak mesec bolj zateguje pas. Služkinja, ki prejema 400 ali MIO lir mesečno poleg hrane in stanovanja, dobi mnogo več od zgoraj imenovane uradnice, ki si mora oskrbeti še oboje v tej draginji. Drži jih pokonci le njihov idealizem. Vztrajati, potrpeti in upati na boljše čase, to je njih geslo. Ko hi bilo tega vsaj nekoliko več pri drugih stanovih. Najmanj se zmenita za uradnika kmet in rokodelec, ki neizprosno stavita svojo ceno, primerno času, višini blagovnih cen in trgovskim ponudbam. In vendar bi moralo biti soglasje med stanovi v družbi. Kaj če hi v tem pogledu stopili trgovcu nekoliko na nogo, ker tira cene tako visoko, da jih komaj dohaja kmet, se po njih tudi ravna, ne more jih pa nikakor dohajati uboga »uradniška para*.
Do sedaj je bilo brati o uradnikih večji del le kaj slabšega, recimo tudi, da ga zadene v precejšnji meri krivda za današnje razmere. Tako bi lovili le mačko za rep, če bi ne upoštevali gmotnega stanja. Pa je prav to precej krivo, da trna očitek nekoliko resnice na sebi. Ko da-•ei valimo na kak stan krivdo zaradi raz-
il	»Črnih bukvah« objavljeni dokumenti o komunističnih zločinih in o krivdi za smrt 500 ljudi v Loški dolini so dobili novo potrdilo. Rajonski odbor OF za Loško dolino je na zadnjem begu pustil 6eznam svojih padlih ljudi. V seznamu, ki ga priobčujemo v izpopolnitev že objavljenih dokazil, je le 56 najzvestejših članov NOV iz te doline. Ostale žrtve pp komunistični miselnosti ne zaslužijo, da bi jih komunisti imeli v evidenci. Padli so kot »raja«, ker je tako zahteval rdeči »osvobodilni« boj, ki je v Loški dolini n. pr. samo en dan terjal 200 mladih življenj. Komunistični prvaki te »raje« nimajo v svojih zapiskih, četudi vedo, da 60 oni krivi njihove smrti. ROOF za Lož tudi ni knel v seznamu 91 žrtev, ki jih je Komunistična partija ukazala pobiti, ker niso marali na pot samomora slovenskega naroda.
Domačini lahko po seznamu ugotove, da ROOF ni vodil v evidenci n. pr. prisilnih mobilizirancev, ki so prav tako padli po krivdi komunističnih terencev in rdečih prvakov. Ti so po njihovem doslužili, ker bi itak prej ali slej morali pasti.
Med padlimi Ložani, ki jih ima ROOF v svojem seznamu, so sami preprosti kmečki delavci in kmečki sinovi. Med njimi ni rdečih prvakov in vodilnih terencev. Komunizmu ni mar, če narod zgine s površja zemlje, njemu je le za to, da ostanejo živi rdeči zločinci, četudi za ceno največjih žrtev. Dokaz za to je tudi naslednji seznam, ki vsebuje tale imena 56 padlih Ložanov:
Mlakar Anton, roj. 11. 3. 1924 v Babni polici — v NOV vstopil 16. 5. 1942, padel 11. 4. 1943 na Viševku; Pavlič Anton — Tone (za pomišljajem bomo vedno navedli lažno ime), roj. 28. 12. 1902 v Podcerkvi, Loška dolina. V NOV vstopil maja leta 1942; padel 10. 8. 1943 na Gorjancih; Mlakar Martin, roj. 13. 2. 1924 v Starem trgu pri Rakeku. V NOV vstopil leta 1942. Istega leta padel na Viševku; Truden Andrej, roj. 24. 10. 1924 v Starem trgu pri Rakeku. V NOV vstopil 15. 5. 1942, padel na Viševku; Potecin Franc, roj. 14. 9. 1924 v Starem trgu pri Rakeku. V NOV vstopil 14. 5.
1942,	padel na Viševku; Potecin Vinko, roj. 21. 6. 1924 v Starem Irgu pri Rakeku. V NOV vstopil 14. 5. 1942. Pokopan na Viševku; Turšič Peter, roj. 1924 v Ložu. V NOV vstopil julija 1942, padel
20.	8. 1943 v Dol. Jezeru pri Cerknici, pokopan v Cerknici; Šumrada Ludvik, roj. 3. 12. 1922 v Babni polici. V NOV vstopil 10. 5. 1942, padel 24. 2. 1944 na Krimu, kjer je pokopan; Žagar Vinko, roj. 4. 6. 1920 v Starem trgu pri Rakeku.
V	NOV vstopil 1942. Padel 25. 8. 1942; Srpan Vinko, roj. 20. 7. 1926 v Nadlesku. Padel pri Rakeku 28. 9. 1943, pokopan v
mer, je to kaj jalovo dejanje, Če pri tem ne upoštevamo socialnih prilik doličnega stanu, če hočemo resnično kaj izboljšati, je treba začeli pri koreniti preosnovi družbenih razmer, zlasti stanovskih. Pri vsem tem pa nisem niti črhnil o dolgoletni študijski pripravi tega razumniške-ga stanu, ki je marsikoga pahnila v bedo in zadolžitev, da se še po več letih ni mogel opomoči, da zdravstveno stran ne podčrtavam posebej. Kdor bo hotel pravilno urediti posamezna stanovska stanja »n njih medsebojna razmerja, ho moral vse to upoštevati in priznati našemu uredništvu, njegovi predpripravi, službeni odgovornosti in položaju primerno plačo.
In njegova napredovanja in pokojnina? Saj to je, kar uradnika drži pokonci v nadi na boljše čase. Sedaj tudi napredovanje kdovekaj ne jmmeni spričo draginje. Sto lir mesečno več kaj malo izda. Edino kar je, je pokojnina. A če pomislimo, da si je in si more le malo izjemnih primerov uradnikov postaviti svojo hišico in svoj domek, kakor si jo je že marsikak delavec, potem nam postane razmerje jasnejše. Plača v najvišji uradniški skupini znese danes komaj toliko kol pri kvalificiranem delavcu, ki ni prekoračil stopnic nižje gimnazije.
Tako sem vam, gospod urednik, danes vsaj malo potožil težko stanje našega uradništvo, fci z nizkimi plačami vztraja in trpi kot vrabec pozimi, ne da bi zapustilo svoje delo in domovino kljub naj-
Begunjah pri Cerknici; Nele Ernest, roj. 22. 12. 1922 v Viševku. V NOV vstopil februarja 1942, padel isto leto. Njegov grob v Pokojišču pri Borovnici; Mlakar Ivan, roj. 27. 6. 1922 v Starem trgu pri Rakeku. V NOV vstopil 1942. Pokopan v Logatcu; Lekšan Franc, roj.
16.	11. 1911 na Klancah, Dane v Loški dolini, padel 26, 10. 1943 na Klancah. Pokopan na Skriljah; Razdrih Lovrenc, roj. 8. 8. 1906 v Viševku. Grob v bližini Kostanjevice; Mlakar Rudolf, roj. 1922 v Viševku, padel 1941 pri Verdu; Turšič Peter, roj. 1924 v Ložu. V NOV vstopil julija 1942. Padel 8. septembra 1943. Pokopan v Cerknici; Turk Franc, roj.
21.	8. 1912 v Kozarščah. V NOV vstopil aprila 1942. Padel 4. 8. 1942. Pokopan v Viševku; Fajdiga Lado, roj. 8. 12. 1920 v Pudobu. V NOV vstopil 16. 5. 1942. Padel 1913 pri Dobcu blizu Begunj. Pokopan pri Dobcu; Šumrada Jakob — Pero, roj. 8. 3. 1916 v Kozarščah. V NOV vstopil marca 1942, umrl v bolnišnici 1943; Bavec Stanko, roj. 20. 9. 1921 v Iga vasi v Loški dolini. V NOV vstopil
25. 7. 1943. Padel v bližini Žužemberka; Strle Alojz — Velko, roj. 9. 12. 1911 v Viševku. V NOV vstopil leta 1942. Padel
26. 9. 1943 na Primorskem; Ožbolt Janez, roj. 5. 6. 1944 v Babnem polju. V NOV vstopil 13. 5. 1942. Pogrešan po napadu pri Loškem potoku med 12. in 13. majem 1943; Bavec Anton, roj. 19. 6. 1907 v Šmarati. V NOV vstopil 25. 9. 1913. Padel 2. 10. 1943 v Begunjah pri Cerknici. Pokopan v Begunjah; Bavec Prane, roj. 12. 12. 1914 na Leskovi dolini. V NOV vstopil 1. 10. 1943. Padel 22. 2. 1944 v bližini Šoštanja, kjer je tudi pokopan; Cindrič Anton — Dimitrij, roj. 7. 6. 1914 v Babnem polju. V NOV vstopil 10. 5.
1942. Umrl zaradi pljučnice 4. 3. 1943 Pokopan v Drežnici v Kordunu; Drobnič Stanko, roj. 4. 2. 1921 v Šmarati. V NOV vstopil 14. 9. 1943. Padel 24. 10. 1943. Pokopan v Viševku; Sigmund Franc — Franc, roj. 29. 1. 1906 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopil avgusta 1942. Padel 6. 11. 1943. Pokopnn v Viševku; Petrič Ivan — Ivan, roj. 1902 v Markovcu. V NOV vstopil 16. 5. 1912. Padel 2. 4.
1943. Pokopan v Podcerkvi; Krašovec Viktor — Viktor, roj, 2. 8. 1904 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopil aprila 1941. Poveljnik mesta. Pokopan v Viševku; Palčič Vera — Vera, roj. 1926 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopila julija 1912. Fadla 25. 4. 1943. Pokopana v Bovcu pri Tolminu; Petrič Stanko — Stanko, roj. 26. 9. 1909 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopil maja 1942. Padel 13. junija 1943. Pokopan pri Sv. Jurju pri Ambrusu; Mlakar Janez roj. 14. 5. 1920 v Viševku. V NOV vstopil 1942. Padel istega leta in pokopan v Viševku; Palčič Francka — Francka, roj. januarja 1923 v Vrhniki. V NOV vstopila julija 1942. Padla 25. 4. 1943. Grob v Bovcu pri Tolminu. Tišler Lud-
težjim prilikam in je zato tudi vredno priznanja in upoštevanja, ker uradništvo je v družbi kot kolesje pri uri, ki šene ves ustroj naprej.	Uradnik.
Spoštovani g. urednik!
Ali Vam je mogoče znano, kdo je izumil oni dve krivulji, ki izglodata na videz umetniško tako nedolžni, v resnici pa delata ljudem toliko preglavic in jih z drugo besedo imenujemo *paragraf*? Mislim, da je malokdo tako srečen, da še ni občutil moči teh dveh krivulj. Naj bo bogat ali reven, učen ali neuk, ženska ali
1	moški, vsakemu po svoje dela preglavice ta naš ljubi paragraf. Ker je paragraf napravljen iz dveh krivulj, ima zalo tudi vsaka izmed njih svoje lastnosti. Dozdeva se mi, da ima zgornja krivulja slabe, spodnja pa dobre lastnosti. To sklepam iz razgovorov starih ljudi, ki pravijo: »Če bo šlo točno po paragrafih, ne bo nič dobrega, če se pa paragraf na glavo postavi, je pa vsaj nekaj upanja.* Seveda je pri tem važno, kdo paragraf na glavo postavi in .v katerem času. Paragraf je torej le paragraf.
Ko se je I. 1941. izpreminjalo usluž-benstvu plače v lire v razmerju 100:263, je paragraf prav glasno zapel svojo pesem, tako da je dobil povprečni uslužbenec 380 do 500 Kr mesečne plače. V teku treh let se je temu dodalo ca. 60 % in nekaj vojnih doklad, fci pa po končani
vik — Slavko, roj. 6. 11. 1914 v Markovcu v Loški dolini. V NOV vstopil 16. 5. 1942, 12. 5. 1943 ujeli Italijani in ustrelili v Markovcu. Pokopan v Podcerkvi. Matevžič Jernej — Jernej, roj. 22. 8. 1907 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopil 6. 5. 1942. Padel 2. 9. 1942 v Vrhniki. Pokopan v Viševku. Strle Viktor — Gustel, roj. 14. 4. 1922 v Markovcu. Sam se obstrelil. Njegov grob na Dvoru pri Žužemberku. Kraševec Stanko, roj. 2. 10. 1923 v Vrhniki v Loški dolini. V NOV vstopil maja 1942. Padel
17.	12. 1942. Pokopan na Viševku. Bavec France — Jaka, roj. 7. 9. 1921 v Šmarati. V NOV vstopil 11. 5. 1942. Padel
12.	12. 1942. Pokopan na Primorskem. Mlakar Anton, roj. 1915. V NOV vstopil 1942. Njegov grob v Podcerkvi. Bloaic Anton — Anton, roj. 8. 12. 1926 v Podcerkvi v Loški dolini. V NOV vstopil 12. 9. 1943. Padel 28. 10. 1943. Njegov grob pri Gori pri Sodražici. Hace Janez — Janez, roj. 4. 5. 1921 v Podcerkvi. Padel
21. 2. 1944 na Štajerskem. Pokopan blizu Šoštanja. Martinek Vinko, roj. 22. 1. 1922 v Starem trgu. V NOV vstopil 13. 5. 1942. Padel februarja 1944 na Pohorju; Mihelčič France, roj. 12. 4. 1912 v Babni polici. V NOV vstopil marca 1942. Padel 30. junija 1942. Njegov grob je v Viševku; Špeh Alojzij, roj. 1922 v Podgori v Loški dolini. Padel februarja 1944 na Štajerskem-.Korošec Franc — Živko, roj. 4. 4. 1916 v Pudobu. V NOV vstopil 1942. Napravil je samomor na Knežji njivi nad Markovcem v Loški dolini febr. 1943. Njegov grob je v bližini Gore; Kotnik Janez — Janez, roj. 4. 11. 1917 v Podcerkvi v Loški dolini. V NOV vstopil 15. 5. 1942. Samomor. Pokopan v Podcerkvi; Žnidaršič France roj. 20. 5. 1901.
V	NOV vstopil 1942. Padel 1943. Poko-
an blizu Borovnice; Jančar Slavko — lavko, roj. 23. 6. 1910 v Št. Janžu na Dolenjskem. V NOV vstopil 9. 11. 1942. Padel 10. 8. 1944. Pokopan v Ribnici; Grbec Alojzij, roj. 22. 6. 1927 v Poljanah v Loški dolini. Padel 14. 8. 1943 v Viševku in tam pokopan. Špeh Franc, roj.
22. 10. 1917 v Kozarščah. V NOV vstopil
3. 5. 1942. Padel julija 1942. Pokopan v Cušperku. Baraga Franc, roj. 1918 v Ko-zarsčah. V NOV vstopil aprila 1942. Padel avgusta 1942 na Primorskem. Krašovec Viktor — Viktor, roj. 20. 10. 1917 v Danah, Loška dolina. V NOV vstopil
11.	5. 1942. Padel 1942 v Beli vodi pri Loškem potoku. Bavec Anton, roj. 19. 6. 1907 v Šmarati. V NOV vstopil 26. 9. 1943. Padel 2. 10. 1943. Pokopan v Begunjah .pri Cerknici. Krašovec Bogo, roj! 22. 11. 1927 v Pudobu v Loški dolini. V NOV vstopil 10. 5. 1942. Padel
23. 12. 1913. Pokopan v Dobrepolju. Mlakar Janez, roj. 14. 5. 1920 v Viševku. Padel 1942 v Viševku. Arko Andrej, roj. 9. 8. 1911 v Starem trgu. V NOV vstopil
4. 4. 1942. Padel na Primorskem decembra 1943.
vojni odpadejo, tako da nam ostane borih 600 do 800 lir.
Včasih celo v časopisu čitam, kako bi nekateri prav iz srca radi »očitali svojim uslužbencem plače, pa jih zgolj zaradi ljubega paragrafa ne morejo. Zdi se mi, da bi bilo dobro uvesti kol plačilno sredstvo paragrafe, ker prav teh nikdar ne zmanjka.
Navajam nekaj primerov iz življenja paragrafov.
Zavarovanec bolniške blagajne je pred vojno plačeval mesečni prispevek 21 din. Njegova žena je takrat za slučaj poroda dobila porodnino 150 din. Danes pa zavarovanec plačuje 50 lir, žena pa v istem primeru dobi 59 lir porodnine. Vem, da bi odgovorni prav iz srca radi dali več, toda paragraf je paragraf.
Spomnim se tudi večjega podjetja, ki je pred vojno izplačevalo za umrlega uslužbenca ali njih upokojenca pogrebnino v znesku 500 din, danes pa 190 lir
?o predložitvi vseh kolkovanih računov, udi na teh primerih sedi paragraf in se ne premakne, kljub temu da je včasih zelo gibčen, zlasti kadar sedi na cenah in vam v takih primerih poskoči ne samo za 100%, ampak za tele metre visoko.
Ce se pa paragraf nekoliko nagne, kot pravimo, ga postavi ob zid »n proti soncu ga obrni, pa ti od slučaja do slučaja nakaže 42 % doklad, povzročiteljem pa doda lepe nagrade.
Večkrat sem že slišal, da se pocedi it paragrafa tudi med, če ga znaš pra-
vilno obrniti. Danes vzemimo za primer črnoborzijance, ki so postavili paragraf na glavo in tako delajo ogromne dobičke. Včasih jih pa zaloti še stari paragraf, zato pa v takem primeru delijo pol meni, pol tebi. Tolažijo se s mislijo, češ bo pa drugič več sreče.
Zdi *e mi, da bi ludi na razne nižje uslužbence blagodejno vplivalo, če bi se tudi zanje enkrat paragraf malo nagnil, da bi dobili času primerno plačo. Marsikateri nujni predmeti bi tako ostali v hiši, ki sedaj romajo iz nje, da krijejo primanjkljaj. Ker je ie itak ves svet na glavo postavljen, zakaj ne bi bili še nekateri paragrafi?
Eden, ki želi, da bi se paragraf spremenil iz biča v kruh.
Gospod urednik!
člani trgovske bolniške blagajne smo bili 1. septembra presenečeni, ko smo morali zopet globlje seči v žep in odrinili »kovača* več za višje bolniško zavarovanje in bomo morali posegati od seda) naprej vsak mesec, dokler ne bodo delegati spel »soglasno* zato, da se prispevki zvišajo.
Kaj je bolniško blagajno privedlo do tega, ne vemo, toda gotovo nismo člani zato, da bi blagajno iz vode vlekli. Naše plače ludi niso lake, da hi se kar meni nič tebi nič poviševala pristojbina. Ce pa bolniška blagajna misli, da smo t> višjem bolniškem sami >škrici*, ki jim je treba odreti še kožo, ji povemo, da. nima prav. Višje bolniško zavarovanje se je podražilo tako kakor nobeno stvar ne. Najprej se je podražilo za 100 %, sedaj pa še za 33 %. Ce pa pogledamo, ta koliko so se zvišale naše plače, vidimo, da jiovišanje plač še daleč ne dosega tistega odstotka, za katerega se jg povišalo zavarovanje.
Končno pa imamo tudi zavarovanci pravico, da nekaj rečemo k vsakokratnemu zvišanju. Vsaj to priliko naj nam bi dali, da bi mogli reči da, toda ne Šele post festum. Nič lažjega kot to, da se zbere nekaj ljudi in sklene »soglasno*, da bodo drugi plačevali. Brez dvoma smo pa vsaj toliko zaslužili, da bi nas obvestili, na primer po časopisju, da so se pristojbine zvišale. Zgodi se nam lahko, da ko bomo plačali prihodnji mesec zavarovanje, nas bodo pri plačilu spet presenetili s tem, da so *soglasno* sklenili, da moramo dati vso mesečno plačo.
Eden članov.
Omejitve potrošnje električnega toka
šef Pokrajinsko uprave je izdal naslednjo uredbo:
1. Industrijski obrati morajo v času od 10 do 13 električne motorje izklopiti in z delom z njimi prenehati
2. Tiskarne ne smejo obratovati a električnimi motorji v času od žili—H14.
3. Rokodelski obrati, ki obratujejo s električnimi motorji do skupne jakosti nad 2 KS, morajo motorje izklopiti v času od 10 do 13 in delo z njimi ustaviti.
Oni obrati »z točk 1, 2 in 3, ki ne morejo prekiniti obratovanja e električnimi motorji od 10 do 13 odn. od 10.30—13.30, naj vložijo pismeno obrazloženo prošnjo na Pokrajinsko upravo, oddelek ze trgovino, obrt ia industrijo, za komisijsko provero in odločitev glede evenL obratovanja tudi v tem času.
Prednje določbe stopijo takoj v veljavo.
Mestna elektrarna bo kontrolirala izvršitev te odredbe in proti kršiteljem nastopila v smislu določb zadnjega odstavka odloka z dne 7. avg. 1944, VRI. It. 4549-4.
Prijave za vpis v Enoletni trgovski tečaj s pravico javnosti in Viijt trgovski
točaj se sprejemajo v počitnicah dnevno dopoldne in popoldne. Izvenljubljanski dijaki in dijakinje naj se prijavijo čim preje, da dobijo pravočasno potno dovoljenje. Na razpolago prospekt. — Ravnateljstvo trgovskega učiliiča »Cbristoiov učni zavod«, Ljubljana, Domobranska 15.
Zavod sa žensko domačo obrt v Ljubljani, Dolenjska cesta 23, bo vpisoval gojenke za bodoče šolsko leto dne 28. in 29. sept. od 9—12.
Poklicna svetovalnica. Starši, ki so v dvomu, ali naj svojega otroka vpišejo v srednjo ali strokovno šolo, ali naj ga rajši dado v uk h kakemu obrtniku ali pa v kako drugo zaposlitev, naj toga pripeljejo na brezplačno preizkušnjo njegovih sposobnosti na Pokr. poklicno svetovalnico na Aškerčevi cesti 26-11. (v poslopju šolske poliklinike), kjer dobe tudi vsa ostala pojasnila in navodila te vrst«, Preizkušnje so samo dopoldne.
i ,V	^
Obrazi iz „prve prave slovenske narodne in ljudske vojske.«
Boi slofciishe mnOliškc mla
Vedno bolj spoznavamo, da je pripravljalo komunistično revolucijo na Slovenskem izobraženstvo in da jo dejaneki tudi vodi. Na vseh vodilnih mestih OF stoje različni juristi, profesorji ali vsaj falirani študentje.
Pravijo, da bo bodoča vlada na Slovenskem vlada proletariata, toda proletarci najbrž dane« še niso zadosti izšolani in potrebujejo zato še ostanke buržoazije, da jim pomaga na noge. Vendar se zdi, da komunistični izobraženci ne računajo s tem, da bi morali kdaj pustiti vlado iz rok.
Kako neki! Saj so o tej politični karieri že tako dolgo sanjali! Študentom, 6anjavim profesorjem, ki 'niso mogli z »Bohinjskimi tedni« dobiti političnih mest, časti in denarja; lakomnim mladičem, ki niso mogli zasesti mest, kjer so sedeli njihovi očetej, se je, da svoje sanje uresničijo, ponudila prilika tedaj, ko je bil narod na tleh.	'
To tuje izobražemstvo, ki se je narodnemu duhu in njegovi tradiciji povsem izneverilo, je narod zavrgel in šel pomilovalno preko njega. Zdaj pa je prišla priložnost, da so se ti užaljeni izobraženci strahotno maščevali nad narodom. Rušenje in pokolj po Slovenskem so uprizorili »inteligenti«, da uničijo vse, kar jih ni maralo, in da se maščujejo zato, ker jih narod že prej ni poslušal, ker ni hotel podirati in tako pripravljati komunizmu poti.
Toda če so to izobraženci in šolani ljudje, ki revolucijo vodijo, kje so se vendar učili takega »nacionalnega« delovanja? Samo po sebi se oglaša vprašanje šole in univerze.
O	srednji šoli in njeni krivdi m zme-šanost mladine smo že mnogo ’ slišali. Toda srednješolski profesorji so zajemali nauke na univerzi. Univerza pomeni torej začetek. Univerzo smo imeli vendar samo za znanstveno ustanovo, zanjo smo bili navdušeni, narod je zanjo plačeval, zato danes povsem upravičeno 6prašuje: kako to, da so prišli s slovenske univerze taki ljudje, kako to, da je poslala univerza toliko akademikov-ko-munistov, ki požigajo naše domove in ubijajo naše sinove?
Prišel je čas, da odkrijemo tudi pred to našo ustanovo zastor, da pogledamo v njeno notranjost. Kmečki človek se ni nikdar zanimal, kakšna je univerza in njen ustroj., a zdaj hoče pogledati tudi v tiste predavalnice, kjer so se oznanjali krivi nauk[; hoče pogledati v laboratorije, kjer so se vadili požigalci slovenskih domov; videti hoče tiste prostore in tiste ljudi, ki so učili in proslavljali največjo gnusobo kot največjo kulturo in umetnino.
Ta razžaljeni in ponižani delavec in kmet, ta izropani brezdomec hoče pogledati v obraz »nedotakljivemu« znanstv&-niku z veliko glorijo okrog glave in zahteva od njega neizprosen odgovor: ali si kriv komunistične morije pri nas ali ne? Ali je univerza svojo narodno dolžnost izpolnila, ali se je kdo vtihotapil in to ustanovo izkoristil? Ali je univerza kdaj tudi dejansko zatirala komunizem?
Danes hočemo čistih računov, zato poglejmo brez sramežljivosti in prizanesljivosti drug drugemu T obraz.
IVa univerzi — začet hi komunizma
Večkrat slišimo govore in govorjenje: Dajte delavcem kruha, rešite socialno vprašanje, pa ne boste imeli nobenega komunista.
Tako more govoriti le naiven siadko-besedmk ali pa hudobnež. Res jo treba rešiti socialno vprašanje, toda a tem še ne bo komunizma konec. Komunizem je idejni boj, politična borba za oblast.
V	ta idejni boj niso pri nas stopili morda lačni delavci, ampak siti, presiti gospodje ljubljanski petičniki in sinovi raznih mogotcev. Morda i* idealizma, da bi trpečim pomagali? Skoraj za vsakega posebej hi lahko dokazali, da ga ni gnala v to borbo 6krb in ljubezen do bližnjega. Ko ni bilo v delavskih okrajih Se nobenega plačanega moskovskega agenta, so na univerzi že rovarili.
Samo nekaj imen: sin bivšega ljubljanskega podžupana Evgenij Ravnihar najbrž ni bil lačen in nikdar strgan in vendar je bil prvi komunistični kričač na univerzi. Danes je v hribih. Kririe je imel vedno precej denarja za večerne orgije, in vendar je navadno glasno deklamiral o ubogem narodu, ki da v Jugoslaviji umira od lakote. Oznanjal je rešitev iz Moskve. Mlademu Kidriču je mati-bogatinka kar kraljevsko stregla, saj je edinček, in oče - profesor ob mesecu ni nosil domov majhne plače za gospodinjstvo. BaeblerjJ bo znani magnati
i	vsemi svojimi bogatimi sorodniki trgovci Golobi. Tudi Josipa Vidmarja bi gotovo bogati bratje podprli, 5e bi preveč hujšal. Milijonarjevega sina Vrhunca nili ni treba omenjati. Ti ljudje so se kopali v izobilju, na mitingih pa so kričali o socialni krivici, ki jo trpe delovni sloji... Vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi revežem od svojega dal, da bf z ubogim delil kruh, da bi to, kar je oznanjal v praksi, najprej sam izpolnil.
Mladi, presiti sinovi ljubljanskih bogatašev niso Šli v boj za kruh in za izboljšanje socialnega stanja, ampak t boj xa komunistično Slovenijo. In ker so bili to razvajenci, jim je tudi komunistična centrala pošiljala bogate mesečne plače. Znano je, da je jugoslovanska oblast nekoč na meji prijela dr. Marjana Breclja in njegovega tovariša Kermavnerja, ki sta nesla težke tisočake dunajsko komunistične centrale za organizatorje komunizma na Balkanu.1
Prva komunistična izdaja
8 fi. januarjem 1029 so bile v Jngo-•l.n vi ji prepovedane vse politične in kulturne organizacije. Najbolj je to zadelo Slovence. Vendar z enim odlokom ni bilo moči vsega bogatega kulturnega življe-
nja uničiti. Tako je postalo javno delovanje tajno, vendar je bil pritisk zmeraj hujši, voditelji pregnani, ljudje zasledovani.
Izvzeta od Marušičevega terorja, kakor srečen otok, pa je bila univerza. Tako je vsa narodna borba prešla sama po sebi na univerzitetna tla. Akademiki so govorili z univerzitetnega balkona, ljudje pa so poslušali na Kongresnem trgu. Videz je bil tedaj, da sta na univerzi samo dva tabora: slovenski in cen-tralistično-jugoslovanski.
Toda komunizem je dvignil svojo glavo prvič, in sicer nesramno in zahrbtno kakor vedno. Ko so nekoč akademiki govorili in jih je množica ljudi na Kongresnem trgu poslušala, 60 komunisti nad balkonom izobesili napis z rdečimi črkami: »Živela sovjetska balkanska republika!« In na poslopju so izobesili rdečo zastavo. Množica na Kongresnem trgu osupne, umolkne, nič več ne pritrjuje, začne se razhajati. Razočarana je: mladina, ti nas varaš, mi se ne borimo za rdečo zastavo in ne za Sovjete!
Slovenski narodno zavedni akademiki so bili izdani. Kje so krivci! Ne sprašuj, ne išči! Vse mora biti tajno, kole-gialno. Ko so morali zavedni slovenski akademiki oddati legitimacije zaradi teh dogodkov, so pa »borci«, plačani iz Moskve, poskakali skozi okno v ulico za univerzo, kajti njih ne smejo zapreti, oni morajo biti zraven še drugič!
Zdaj so se ločila pota. Komunizem se jo pokazal, odkril je svoje načrte. Akademska mladina se je idejno ločila takoj. Zahrbtnosti in podla izdajstva so bila odkrita in treba je bilo računati z njimi vsak trenutek. Pričelo se je razkrinkavanje.
Komunizem vržen iz aktidemshih društev
Komunizmu se je posrečilo Se zelo izpodjesti nekateri katoilška akademska društva. V odborih so sedeli znani komunisti, ki so vodili društva zmeraj bolj na levo. Začele 60 se dolge večerne debate brez smisla in koristi, le komunisti so imeli na teh večerih priliko oznanjati in zagovarjati svoje načrte, za katere so pridobivali mlačneže in neodločneže.
Toda nastopil je zdaj zdrav, kmečki fant, ki je že nešteto dni prestradal in prezebal v podstrešni luknji ter se je uprl zloglasnemu moskovskemu blagu, ki so ga prodajali meščanski prenasiteži.
Profesor dr. Ehrlich in prof. Tomec sta zbrala te zdrave fante, med prvimi je bil Prekmurec Časar, ki so ga že v tej revoluciji komunisti ubili. Časar je prebral znameniti protikomunistični manifest in je začel pobirati podpise zanj. In vseufiililka dvorana se je razdelila na dvoje, komunisti so bili izločeni; zmagala je slovenska protikomunistična misel.
Od tedaj je bil boj vedno bolj kristalen in bolj zmagovit. Komunisti so potem na univerzi poskušali z najrazličnejšimi zborovanji in mitingi. V nniver-zitetnem poslopju so komunistični akademiki oznanjali vse fraze, ki jih danes ponatiskuje »Slovenski poročevalec«. Ustanovili eo nešteto društev: za izpopolnitev univerze, za izboljšanje razmer v bolnišnicah, različna strokovna društva, itd. Vse to je že od nekdaj v programu komunistične stranke.
Vsetnčiliška uprava in komunizem
Marsikomu se zdi to delovanje komunistov na univerzi čudno, saj je bil komunizem v Jugoslaviji vendar že od leta 1921, ko jo bil umorjen notranji minister Draškovič, prepovedan. In kako je mogoče, da so akademiki povsem odkrito agitirali za komunizem!
Univerza je uživala izjemno staliSče, policija tja ni smela. V boj proti komunizmu bi so bila lahko postavila edina univerzitetna uprava, rektor, dekani, profesorji. Toda tega smo zamanj pričakovali. Velika večina profesorjev je sicer odklanjala komunizem, a njegove nevarnosti in daljnosežnosti niso slutili. In v ta »dnevna« in' »politična« vprašanja se niso vtikali. Zlasti en profesor je dobro poznal pogubonoeno delo komunizma in je zastavil vse svoje delo in svoje življenje, da mu po svojih močeh zapre pot. to je bil dr. Ehrlich. Tega so se dobro zavedali komunisti, ustrelili so ga 26. maja
1942	kot prvo žrtev med profesorji na univerzi. Dr. Ehrlicha so na univerzi nekam sovražili. Poslušali so ga le akademiki in s temi je rešil velik del mladine.
Danes lahko narod govori, kdo je Imel prav.
Komunistično-masonska zaveza
Da ni bilo v profesorskem zboru nobene močnejše akcije, ki bi biLa naperjena proti komunizmu, je pa zasluga komunistično-framasonske zaveze profesorjev. To zavezo je ustvaril in jo spretno vodil univ. prof. dr. Franc Kidrič, oče zločinca Borisa Kidriča, ki danes mori Slovence in požiga njihovo domove.
Dr. Kidrič je bil spreten priliznjenec, ki se je smukal okoli vseh profesorjev, navezal zaupne prijateljske zveze z vsemi vidnimi in vplivnimi ljudmi. In marsikdo je sprejel ponujeno roko; kdor pa
je ni hotel, ga je Kidrič sovražil in napadal ob vsaki priložnosti. Uporabljal je za to tudi kateder. S svojimi zaupnimi sodelavci in somišljeniki, ki jih je imel na vseh oddelkih, pa je povsem obvladal univerzo. Ustanovil je tudi na posameznih fakultetah svoje odbore.
Tako se je tak njegov odbor na filozofski fakulteti redno shajal pred vsako fakultetno sejo in določal, katere predloge naj fakulteta sprejme in katerih ne. Ta odbor, za katerega so vedeli že tudi nekateri profesorji, ki niso bili v njem, je veljal za »protiklerikalni« odbor. Dejansko je bil več, bil je komunistični odbor. S pomočjo framasonskih sodelavcev je Kidrič s svojimi predlogi prodiral na sejah posameznih fakultetnih svetov in na sejah senata, pa čeprav sam ni bil navzoč.
Že dolgo časa je delovalo na univerzi nekako skrivno društvo framasonskih profesorjev, ki je vedno skušalo imeti zadnjo besedo pri nastavitvah, pa naj je Slo za mesto rednega profesorja ali zadnjega sluga. Proti volji ali brez privoljenja tega društva ni mogel prodreti ^po-ben kandidat.
Posebno skrbna je bila izbira znanstvenega naraščaja. Kandidat, ki po svojem mišljenju ni odgovarjal tej kliki, se kljub najboljši usposobljenosti ni mogel uveljaviti. Odločali so torej vsi prej kakor znanstveni razlogi. To framasonsko društvo je počasi zajadralo v komunistične vode, kjer mu je bil najspretnejši krmar prof. Kidrič.
Komunistični akademiki so imeli sijajnega zagovornika v prof. Kidriču in njegovih tovariših-framasonih, med katerimi se je zlasti odlikoval dr. Boris Furlan. S svojimi zaupnimi sodelavci med profesorji in s podjetnimi akade-miki-komunisti je prof. Kidrič dejansko obvladal univerzo; nič se ni moglo zgoditi brez njegovo vednosti in proti njegovi volii.
Kidričeva vzgoja
Kako je univ. prof. Kidrič vzgajal, kakšne nazore je vcepljal mladini, ni treba opisovati. Za to je najbolj zgovorna priča njegov lastni 6in, saj je bil on pač najbolj deležen njegove ljubezni in vzgojne vneme. Dal mu je vso in najboljše, kar je imel.
Toda ko je šel sinko na pot, na življenja pot, kot terorist in skrivač, ko se je klatil po ječah Avstrije in Francije, tedaj Je hotel Kidrič poslati še drugo akademsko mladino za svojim sinom. Za ta namen je vzgajal zlasti slaviste. Obzirno je smešil slušatelje nekomuniste, redovnice pa je kar sramotil, včasih sam, včasih pa je to naročil svojim aka-demikom-komunistom. Pa tudi na svojem domu je vzgajal ,in pridobival za komunizem. V njegovem stanovanju je bilo vedno dosti obiskov. Natančna navodila, kako naj delajo v seminarjih, kako naj ustvarjajo nerazpoloženje, je dajal tam Kidrič akademikom. A ker je imel mnogo dela, si je poiskal še novih pomočnikov.
Vloga Bratka Krefta
Gotovo je določil dr. Kidrič važno mesto na univerzi za Bratka Krefta. Začel ga je pripravljati na to. Kreft je bil režiser v Drami in ni imel na univerzi nobene naloge. Vendar ga Je Kidrič vabil k svojim predavanjem in v seminarju je imel čast kot nekak »so-profesor« sedeti poleg dr. Kidriča. Pod krinko znanosti je Kidrič podpiral Kreftovo razdiralno delo in mu dajal s svojim velikim vplivom v akademskih krogih vso moralno ter tudi materialno podporo, saj mu je izbojeval Turnerjevo studijsko ustanovo za Rim.
Kreft si je to zaupanje vsekakor zaslužil. Saj je bil izredno delaven in vnet propagator komunistične ideologije. Mnogo je pisal, v gledališču je dobro in poudarjeno režiral boljševiška dela, izdajal in urejeval je prvo slovensko marksistično revijo »Književnost«, bil je sodelavec »Ljubljanskega zvona«. Zaslušil jo Kidričevo zaupanje, saj je prav on začetnik in najvidnejši zastopnik kulturnega boljševizma pri nas. Že njegova prva knjiga »Človek mrtvaških lobanj« je, po oceni LZ samega, e fanatično sovražnostjo in nepravičnostjo naperjena zoper družbo. Njegova drama »Velika puntarija« pa prinaša nešteto zgodovinskih potvorb v korist komunistične tendence.
Tega človeka si je izbral Kidrič za vzgojitelja slavističnega naraščaja, češ česar ja? ne bom zmogel, bo opravil Kreft. Toda za to je potrebno posebno razpoloženje in posebno okolje.
Kidrič je začel pošiljati slaviste na izlete. Pa ni bilo tako natanko, lahko je šel tja tudi neslavist. Da bi bila udeležba čim večja, so začeli pobirati denar po mestu za »znanstvene izlete«. Prišel je večdnevni izlet fantov in deklet na deželo. Vina ni manjkalo in pravilo je bilo: prenočujemo na skednju...
Na te izlete ni hodil Kidrič, ampak samo Kreft. Kako to, Baj je bil režiser
v	Drami in ne predavatelj na univerzi? To ni važno. Komunizem je bil ideja, akademiki — masa igralcev. Kreft je dobro režiral. Kidrič je imel obilno žetev; Kreft mu je samo poročal o uspehih.
Lepa ln poltena knjiga je kakor zvest prijatelj. Podpira te, dviga In tolaži
KNJIGE
»Slovenčeve knjižnice«
v letošnjem letu pomenijo za vsako družinsko knjižnico lepo obogatitev. Bile ao posrečeno Izbrane in nekatere bogato ilustrirane.
ČETRTI LETNIK Je a sporedom ie bogatejši. Nekaj avetovno znanih avtorjev bo iatlo. Vsak Sloveneo, ki mu je obogatitev duha pri srcu, po postal naročnik »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«!
Znanstveni naraščaj
Danes je jasno, da je šlo Kidriču za to, da bi bila slovenska univerza čim-prej povsem komunistična. Zato je posvetil veliko pažnjo temu, da je mogel priti na univerzo samo, kdor je bil komunist. V zadnjem času je s tem že povsem prodrl. Stolice so zasedali izraziti komunisti. Našteli bomo samo nekatera najbolj znana imena, saj se ti gospodje danes drugje »znanstveno« udejstvujejo: docent Zvvitter, zdaj predsednik »Znanstvenega instituta« pri OF; docent Cene Logar, ki se je odlikoval kot politkomisar v okolici Horjula in je dal pobiti nešteto ljudi, tudi svoje sorodnike, ker niso bili partijci; docent Vogelnik, za katerega so vedeli povedati, da ga je poslal samo njegov ljubezenski konkurent v internacijo, pa je danes Titov »poslanik« v Londonu; profesor na medicini dr. Klinc, ki ubija danes na terenu ljudi, namesto da bi jih kot zdravnik zdravil; najrazličnejši asistenti na medicini; lektor Urbančič, ki je pravi duševni revček in znanstveno nekvalificiran, a ker je partijec, je dobil mesto na Kidričevem oddelku; knjižničar v seminarju Petr&, ki ni mogel dohiteti žene ob njegovem pobegu v hribe in je tako ostal v Ljubljani, itd. itd.
Kidrič je s svojimi zvezami in s svojim mogočnim vplivom pripravljal in gladil pot vsem tem komunistom. Ko je odkril primernega znanstvenega kandidata, je takoj razglasil veliko potrebo za novo stolico na univerzi; treba jo je bilo ustanoviti, če je še ni bilo; če pa Kidrič ni imel svojega kandidata, je lahko tudi prazna stolica čakala dolgo, dolgo; dotlej pač, dokler Kidrič ni našel primernega kandidata.
Vprašanje štipendij
A nekaj znanstvenega dela je bilo vendar treba pokazati za 6tolico na univerzi tudi komunističnemu kandidatu. To je bilo moči dobiti v tujini. Treba je bilo nekaj napisali, pa čeprav ni bilo mnogo izvirnega dela. Kidrič je to raz-kričal kot najvišjo znanost in stolica je bila gotova.
Zanimivo pa Je, da Je prišlo nekoč med Kidričevimi kandidati samimi do spora. Bila sta to dr. Ocvirk in dr. Pe-trš. Petrž je v »Sodobnosti« očital neizvirnost Ocvirkovega habilitacijskega dela. Pisal je med drugim: ».'.. sodim, da Ocvirkovega dela ne bi bilo brez Van Tieghemovega ...« (Sod. 1938, št. 3.) Zanimiva je tudi Ocvirkova obramba v LZ. Te stvari moremo razumeti le, če poznamo, kako je Kidrič delil stolice na univerzi.
Toda iz tujine je mogel prinesti habilitacijsko delo, pa čeprav neznanstveno, kakor očita Petrž Ocvirkovemu delu, samo Kidričev protežiranec. Reven slovenski akademik, kmečki in bajtarski sin, ni mogel na svoje stroške po svetu, saj je še v Ljubljani akademska leta prestradal, štipendije pa ni dobil, čeprav je bil lahko zelo sposoben in nadarjen, ker pač ni bil komunist. Štipendiste sta namreč določala v Ljubljani dr. Kidrič in sedanji Titov londonski kričač dr. Boris Furlan.
Tudi tale primer precej pove: nastopi nekdo, ki je mnogo sposobnejši kot Kidričev kandidat, in res zasluži, da pride na univerzo. Profesor Maki je toliko pošten, da to prizna in določi tega znanstvenika za svojega kandidata. Toda Kidrič? Profesor umre in Kidrič da štipendijo dr. Petržtu, da bo na hitro roko nekaj »napravil skupaj« in bo tako lahko nov komunist zasedel slavistično stolico. Nazadnje je določil Kidrič tako: Ocvirk, ki je napisal po Petrfctovem mnenju knjigo dvomljive vrednosti iz primerjalne književnosti,, naj zasede stolico za najnovejšo literarno zgodovino, slavist Petr& naj dobi kot prvo stopnjo mesto knjižničarja v zgodovinskem seminarju, 6posobni slavist. Prijateljev naslednik, pa naj čaka boljših časov izven univerze. Ob obljubi na lepše darilo šo je umiril tudi Petri* in ni več nikogar napadal.
Med Kidričevimi Štipendisti so bili tile: sloviti dr. Vito Kraigher, vodja ubijalcev in šef varnostne obveščevalne službe OF; dr. Lunaček, šef rdečih bolničarjev; komunist prof. Koch; žo omenjena docenta dr. Vogelnik in dr. Cene Logar, rdeči publicist Ciril Kosmač, zgoraj omenjeni docent dr. Ocvirk, ki ga je pred kratkim prijela policija, ker ie organiziral inteligenco za OF.
Vseučiliški uslu&benei
Univerza ima pred drugimi ustanovami to prednost, da nastavlja tudi uradnike in druge uslužbence sama. Pri teh nastavitvah sta imela seveda spet Kidrič in njegova klika zadnjo besedo. Če Kidrič še ni imel svojega primernega kandidata, je mesto ostalo nezasedeno. Tako n. pr. že deset let ni zasedeno mesto vseučiliškega tajnika, potem ko je bil politično upokojen dr. Šmalc. Vse-kako značilno. Na eni strani stroge in natančne uredbe, na drugi strani P* s0 da tudi marsikaj spregledati, če zahtevajo to koristi komunistične stranke. Nesmisel je, da narod, ki je dal v vsaki dobi bolj ali manj vidne znanstvenike
— in to včasih tudi svetovnega slovesa
— ni mogel roditi moža, ki bi lahko vsaj po desetih lotih _ zasedel mesto upravnega uradnika univerze. Toda v resnici jih je narod rodil, ni pa še partija »povrgla svojega kandidata ...
Dalje nastavljajo podrejene univerzitetne uradnike ali vsaj močno vplivajo pri nastavitvah gospodje, ki so Kidričevi zanesljivi ljudje. Drastičen primer Je tole: Razpisano je mesto tipkarice na vseučilišču. Prijavi se ve« kandidatinj, a ena med njimi Je Kidričeva sorodnica. Kako jo sprejeti brez videza protekcije? Sestavi se hitro izpraševalna komisija in pri skušnji Je seveda Kidričeva sorodnica najbolje odgovarjala in Je z odobravanjem komisije sprejeta v službo. Podobno pot je napravil šo marsikdo.
Pa ti uradniki so vendar nepomembni. Kaj more narediti vratar in kaj sluga, kaj tipkarica in kaj pisar? Marsikaj! Nekdo odpre komunističnim akademikom okno, da pridejo za hrbet tistim, ki varujejo mir in varujejo delo na univerzi. Sluga že zgodaj zjutraj raztrosi komunistične letake po univerzi in predavalnicah. pisar vleče na uho, ali morda kdo kaj proti komunistom govori, da se ga bo univerza ob prvi priložnosti iznebila. Tipkarica točno pozna vso korespondenco rektorata in obvešča tiste, ki hočejo za te stvari vedeti. Tajnik ljubeznivo sprejema deputacije komunističnih akademikov, jih brž vodi korektorju, nasprotna deputacija pa le težko pride do rektorata. Upravo pristransko informira, zmaliči dejstva, vloge protikomunističnih borcev zavlačuje. Kdo bi »e vse druge stvari naštel! Drži, da sc vse-učiliško uslužbenstvo nikdar ni spontano postavilo proti komunizmu, ampak mu je bilo naklonjeno, saj mu je dr. Kidrič rezal kruh.
T>r ustvarjenje
Kakor so komunistični akademiki ustanavljali nešteto društev in so v njih v kalnem ribarili, tako je dr. Kidrič, najbrž po nasvetu svojega sina, začel ustanavljati društva. Tik pred razsulom je še ustanovil »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«, ki je bilo nekaka uvertura poznejše OF, saj se je OF osnovala prav na pobudo imenovanega društva. Sam je šel v ta odbor samo kot skromen odbornik, poklical in postavil pa j® na vidnejša mesta svoje somišljenike, ki danes neovirano na terenu izpovedujejo svoje prijateljstvo za Sovjetsko zvezo.
Polom
Tako je komunistično-framasonska klika na univerzi navidezno zmagovala. Tudi vse zunanje okoliščine so jo podpirale. Kidrič je samozavestno nastopal, hodil ko diktator, milostno delil to in ono ugodnost, živel je v veri, da mn gre žiio v klasje. Vedel je: nekje dela moj sin Boris. Res, bil je zaprt, toda prijatelji in ljudje, ki se jim je smilil, so rešili Borisa, da dela danes lahko za komunistično revolucijo.
Kidrič je bil na zunaj največji nacionalist, podpiral je pa tiste, ki so izpodjedali državo in njene zdrave temelje ter pripravljali krvavo revolucijo.
Delo je res rodilo uspehe: posebno v jugoslovanski vojski so rušili disci-, plino, razkrajali moralo in odpornost vojakov, tako da je nazadnje moralo priti do poloma. Komunisti so tedaj pr-
vi	zapustili postojanke.
Na univerzi pa komunizem vkljub vsem mogočim zagovornikom ni mogrf prav napredovati. To je čutil Kidrio sam.
Narodno zavedni akademiki so bili namreč komunizem že do potankosti
spoznali. Vse pozitivne skupine so se začele zbliževati in nobena ni v nobenem primeru vei sodelovala s komunistL Slepomišenja Je bilo konec. Zato 60 propadle vse komunistične akcijo za štrajk, za nemire, za zborovanja in podobne stvari. Nihče ni šel več na lim. Akademiki rovarjenja niso več dopustili. Dogodilo se je nekajkrat, da so bili komunistični kričači vrženi na cesto in nekajkrat so morali pod trdimi pestmi narodnih akademikov utihniti.
Številčno so bili komunisti šibki. Re* da jih je bilo precej poslanih v tujino, kjer so se pripravljali na kasnejše vodstvo revolucije, vendar so tudi dejansko precej upadli zaradi energičnega nastopa združenih narodno zavednih akademikov. Tudi mnogo profesorjev je vedno bolj spoznavalo razdiralno delo komunističnih akademikov in slutilo, kaj dela dr. Kidrič. Do odločnega nastopa ni pri* šlo iz uvidevnosti in vljudnosti.
Z žalostnim koncem Jugoslavije se j« načelo tudi vprašanje univerze. Iz Kidričeve zveze se Je umaknil v tujino dr. Furlan, zdaj je moral delati Kidrič sam s tovariši. Komunističnih akademikov jo imel še nekaj.
1tadoglievske zahteve
Protikomunistični blok akademikov jo storil takoj vse, da bi univerza ostala.
V	kali je zatrl vsak poskus komunističnih akademikov, da bi kakor koli univerzi škodovali.
V	to dobo spada ustanovitev OF. Ta je potrebovala čim več vojakov in komisarjev, zato jo začela z rekrutacijo iu zelo močno agitacijo za odhod v hribe. Univerza je bila zdaj seveda odveč. Zato so poskušali z nemiri, s trošenjem letakov, češ da v teh časih univerze no potrebujemo, da je danes mesto vsakega zavednega Slovenca v hribih. Slo j® torej za to, ali univerza ostane ali n®; Protikomunistični akademiki so napeli vse sile, stražili so na hodnikih in predavalnicah, da niso mogli komunistiml razdiralci storiti prav ničesar. Pregl®' dovali go jim aktovke in pobirali vse letake, ki so jih prinašali komunisti 8 seboj, preden so jih mogli raztrositi.
Zdaj je odločneje nastopila tudi univerzitetna uprava, da bi preprečila no" mire in s tem zaprtje univerze. f.z/‘ala jo nekatere strožje odredbe, ki so jih Pa dejansko izpeljali protikomunistični akademiki.
Badoglievski načini so danes ž° P1?" eej znani. Zahrbtni so bili, izdajalski l* podli, hinavski in nepošteni. Na strani so podpirali komuniste, na druip strani zaradi njih pobijali nedolžne 1.1“' di. Akademike-komuniste so na en strani pustili rovariti, na drugi * pa grozili, da bo univerza takoj zaprm-Izmislili »o si novo ponižanje. vili so univerzitetno organizacijo ln htevalt vstop vanjo. Ali vstop ali zaprtje univerze I
Težka je bila izbira. Za narodno zavednega akademika najtežja! Za univerzo Je že toliko žrtvoval, tako jo ljubi ** vidi, da Jo narod tako krvavo polre, Njegov ponos na mu brani vstop ▼ w Daljo n* 5.
Glasovi Iz naših lkrajev
Drobne zanimivosti iz Kočevja
Tista gospodična, ki je zarukana v Šubica, prosluiega komandanta mesta Kočevja, ki je kljub vsem zločinom ostal še »pošten m čisti« — seveda po njenem mnenju, nosi baklo in je najbrže vzgled hčerkam in materam pravovernega neči-ta-nega EPB komunizma.
Ce se v Kočevju nekomu kaj razlaga, zahteva, da stvar prime. In če mu jo daš, da jo prime in se lahko prepriča, pa ti ne verjame. Možno je torej samo dvoje: da je še v povojih, ali pa da boleha za kronično možgansko boleznijo.
Pravovernemu Kočevju se smejimo v obraz, ker poznamo njihovo sveto pismo natančneje kot oni sami. Naši ljudje nas zelo dobro razumejo in so veseli, da je prišel čas, ko lahko strinjajo svoje vrste v borbi proti rdeči kači. Zakleli so se, da jo bodo strli brez vsakega usmiljenja.
Zaradi junaških pobegov in čudovitih borb tolovajskih tolp, ki sedaj najbrže po zgledu XIV divizije prisostvujejo, predno se odpravijo na herojske pohode, celo sv. maši, kot opisuje Vilfanova v svoji brošuri, zmanjkuje duhovnikov. Najbrže imajo v gozdu toliko svetega opravila, da so jih zopet začeli preganjati in zapirati. Zato so se usmilili gospoda župnika iz Fare, in ker je nevaren tip, so ga gonili s puškami; prav tako gospoda dekana z Gore. Pa smo to povedali Kočevcem, ki bi se lahko ponižali in iskali informacij pri pregnancih ...
Zdi se, da se zanikanih ne more »preobrniti. Truma za trumo je prihajala; noseče in doječe matere, pohabljenci in bolniki, starci, ki so morali prehoditi po trideset kilometrov peš, vsi objokanih lic in tožeč, kako so jih okradli po domovih, jih psovali in gonili skozi gozdove, ne da bi jim dali časa vzeti najnujnejše.
Sleherni mora že sprevideti, da teče rdečkarjem voda v grlo. Preseljujejo ljudi, ki sploh nimajo vpliva na borbo. Iz vasi, okoli Novega mesta jih niso preganjali proti najbližjim domobranskim postojankam, tudi iz okolice Žužemberka in Dobrepoljske koMine se jih niso usmilili, da bi jim vsaj prihranili križev pot, ko so morali skozi gozdove in zaseke po dva dni brez vsake hrane,
žrtve z Grčaric jim ne dajo miru
Ribnica, septembra.
Kakor smo z bridkostjo v srcu poslušali. o pokolju grčarskih žrtev, tako smo jih e tem večjim veseljem sprejeli med nas, ko so jih po letu dni odkopali in pokopali v blagoslovljeni zemlji. S sprejemom po vaseh in s krasnim žalnim sprevodom je prebivalstvo ribniške doline počastilo nedolžne žrtve komunističnih rabljev in obsodilo rdeče zločince, ki so povzročili naši domovini toliko nesreč in trpljenja.
Seveda Je pokop grčarakfh žrtev, doka« komunističnega rabljevanja rut Slovenskem, komunistične podrepnike zelo bodel v oči. Komunist pa ne bi bil komunist, Se ne bi lagat in skušal zavijati resnico, četudi je to zavijanje Se tako neumno in nesramno, kar je najboljša označba za vso komunistično »čisto resnico«. Ribniški komunistični zvočniki so tulili: Ne mrtvi junaki z Grčaric, ampak slama je v krstah. Da, slama, toda v glavah komunističnih priganjačev in v glavah onih, ki so tem priganjačem verjeli, misleč, da je rdeča rabeljska fronta res tako močna, da se ne bo nikdar zrušila. Pa se ruši 1 Načeta Je, močno načeta in kmalu ne bo imela več strehe. Vsak, kdor je tiščal svoje grešne ude pod njo, bo z njo vred izginil, za njim bo ostal samo spomin, vreden tolovajskega priganjača.
Ljudstvo ribniške doline Je preveč verjelo obljubam o »svobodi«, »enakosti« in podobnim izrodkom rdečih možganov, da bi verjelo takim bedastim komunističnim izmišljotinam. Premnogi iz ribniške doline so sami doživljali strahote komunističnega nasilja lansko leto in znajo ceniti te žrtve ter komunistične laži, V velikem Številu romajo na ■ vojaško pokopališče v Hrovačo. Dekleta posipajo s cvetjem grobove nesrečnih žrtev. Večna in nikdar nehajoča, krvava in enako plačilo zahtevajoča obtožba so ti nemi tožniki rabljev slovenskega ljudstva.
Če obiščeš pokopališče, vidiš, kako domobranski pionirji v živo skalo kop-
preko izkopanih zasek in ovir, da so si lomili ude ...
»Vsi morate v Kočevje! Če se kdo vrne bo že videl kako diši svinec!« so jim grozili. »V Kočevju morijo rdeče pravo-vernike in divjajo proti njim kot nikjer drugje v domovini! Zato: marš v Kočevje!« In so jih gonili...
Kako smo pa pobijali pravoverne čez vse narodno zavedne, v svobodo, enakost in brastvo ter v rdeče tolovaje zaljubljene, so se pa prepričali lahko rdeč-karji v lačni hiši.
Akcija vzbuja reakcijo in vsaka šiba ima dva konca. Ce bo pa katera od presladkih damic cvilila in hotela doprina-šati trpljenje iz ljubezni in simpatije do kakšnega tolovaja, ji bomo dali pa že še priliko.
Človeka res razdraži, ko sliši, da se spuščaš v podrobnosti in žigosaš razne posamezne barabe, kot Šubica, namesto da bi na vsa usta pripovedoval o pravovernih naukih komunizma in ga komentiral zanikanim. Kljub temu jim je bilo razlagano, pa rdeči niso niti lastnega svetega pisma razumeli. Pač, svojevrstna pameti
Pred cerkvijo smo bili in jim pokazali, ker se držimo najraje dejstev, celo vrsto vrat, kjer bi lahko pogledali, kaj so naredili rdeči krvoloki z nedolžnimi ljudmi.
Rotili smo jih naj se usmililo brezdomcev kot ljudje, jim morali razložiti, da se tu konča vsako prizanašanie, da ima vsak šiba dva konca — pa niso razumeli!
Od pravoverne žlote, bi lahko na prste sešteli, ki niso vtaknili glave v pesek. Čudno, da se ni še nihče od njih pohuj-šal, ker je nosil sam gospod župan no mestu lonce in odeje za pregnance. To vam povem še enkrat na uho, preusml-ljene gospe in gospodične!
Mica je pač dvakrat zarukana. Prvič zato, ker ji primanjkuje soli, in drugič, ker je pač zarukana... v Francelina, Šimna, ali Jureta, ki je v gozdu in ki je njen ponos, pa čeprav ima na vesti dokazane zločine.
čudovit okus!
Simile, simili gaudet! Simelj, šimeljnu gode! kakor je prosto prevedel Finžgar v dobrih letih..
ljejo Se druge jame, ki bodo kmalu sprejele še ostale žrtve komunizma. Radovedni smo, kaj si bodo ob novo izkopanih žrtvah komunisti izmislili, da jo v krstah.
Vsak dan prineee Ribnici kaj nove-ga. Po trgu srečavaš Ženske. Že po obrazu in govorici se jim pozna, da so prišle od daleč. Iz Loškega potoka so. Kako dolgo pot so morale te reve narediti, samo da so se izognile hudim komunističnim ukrepom. Glad in veliko pomanjkanje najbolj potrebnih Življenjskih potrebščin te ljudi, Potočane, sili, da prihajajo v »okupatorjevo« ozemlje. Kaj morajo ti ubogi ljudje prestati pred ra-joncL Še tisto malo žita, ki so ga pridelali, so jim pobrali. Samo ena vas, Hrib, je morala dati brezplačno 1000 kg pšenice in 800 kg ječmena. In krompir, fižol in drugo... Tolovaji, ki se bahajo, da jim Angleži vržejo toliko hrane, kar tekmujejo, kdo bo bolj uren v kraji. Krompir je že skoraj ves izkopan, seveda od tolovajev, in Potoško dobro ljudstvo strada že sedaj, kaj bo pa šele pozimi in na pomlad...
Pred nekaj dnevi sem opazil na lističu: Komunisti podirajo, domobranci
TEDEN V SVETU
O uspehih letalstva v dosedanji vojni so začeli razglabljati v zavezniških glavnih poveljstvih. Skušnja je namreč pokazala, da letalstva ne
. moremo šteti med odločujoče orožje, temveč še zmerom med močno pomožno orožje. V bojih po zahodni F r-anciji so se nemški grenadirji vzlic silni nasprotnikovi letalski premoči vešče in dolgo upirali, tako da množični letalski napadi niso mogli zlomiti njihovega odpora. Prav tako so se izjalovila tudi vsa pričakovanja glede odločilnega pomena letalskih 6trahovalnih napadov na nemško zaledje.
Celotno _ italijansko bojišče južno od Apeninov je bilo zadnje tedne pod silovitim angloameriškim pritiskom. Sprva so Angleži na skrajnem vzhodnem koncu, ob Jadranskem morju, poskušali z množično uporabo oklepnikov, topništva in letalstva izsiliti prodor. Ker je branilec neomajno držal svoje postojanke, te general Alexander razširil napade na celotno bojišče do Lucce in Pi-stoie. Toda vsi napori so malo has-nili.
T Kanadi sta se več dni posvetovala
Churchill in Roosevelt. Izdano ni bilo nobeno uradno poročilo, iz katerega bi se dalo razbrati, kaj sta sklenila. Sodijo pa, da sta se menila o vojnih nastopih v bodoči zimi. Najbrž sta se se zdaj dotankila tudi kočljivega vprašanja, kako odgovoriti na sovjetsko brezobzirnost in izsiljevanje. Najbrž Angležem in Amerikancem ni všeč brezobzirnost, s katero Sovjeti osvajajo evropske države in jih boljševizirajo ter se s tem nevarno približujejo življenjskim žilam britanske svetovne države.
Bolgarija že okuša vse strahote bolj-sevišikega reda, ki ga je s svojo neodločnostjo priklicala nase. Preteklo soboto so sovjetske čete zasedle Sofijo in omogočile nastop prevratnežev, ki so začeli izvajati nad prebivalstvom najhujše nasilje. Vrsta generalov, zdravnikov, politikov in javnih delavcev si je vzela življenje, ker niso mogli prenesti sramote domovine. Ostale vodilne politike, ki so bili člani raznih vlad, je nova oblast dala zapreti: notranjega ministra v Bagrjanovi vladi Staničeva, generala Stojino-va, časnikarja Krapčeva, bivšega ministra Vasiljeva, Sišmanova, Mu-ravjeva, Božilova in tudi člana re-gentskega sveta profesorja Filova. Skupina nacionalističnih bolgarskih politikov, ki se je izmuznila boljše-viškim krempljem, pa je sestavila bolgarsko narodno vlado, katero vodi prof. Aleksander Caekov. Ta vlada bo ostala zvesta zavezništvu z Nemčijo in bo nadaljevala boj za (rešitev domovine.
BoljSevizarija Romunije se naglo izvaja. Trdi mirovni pogoji, Katere 'je Sovjetija naložila Romuniji, velevajo, da se morajo Romuni vojskovati ob strani Sovjetov proti Nemčiji in njenim zaveznikom; da morajo oddati vse zaloge Sovjetom in jim prepustiti popolno nadzorstvo nad vsem gospodarstvom. Sovjeti so začeli takoj uvajati svoj red in so med drugim že začeli romunske železnice preurejati na široko tire, kakor jia imajo v Sovje-tiji. Bolgarijo pa čakajo še hujša presenečenja. Sovjetski listi poudarjajo, da bodo mirovni pogoji za Bolgarijo še trši, kakor so bili za Romunijo.
Finsko odposlanstvo doživlja v Moskvi
huda presenečenja. Zaupanje v srečen izid pogajanj je splahnelo, ker so morali delegati #nre;eti neusmiljene pogoje. Voditelja finskega odposlanstva predsednika vlade Hack-zella je zadela kop. Na Finskem niso napak sklepali, da je njihovega vladnega predsednika zadela ta nesreča zaradi tega, ker je slišal, kako težki in nepričakovnno poniževalni so pogoji, ki jih bo Finska morala brez odloga sprejeti.
Pred boljševizacijo Evrope svari bivši ameriški poslanik v Pariau Willia.m Bullitt v listu »Life«. Pravi, da bo vsa Evropa postala plen komunizma, kakor je sedaj postala Poljska. Izmed 15 članov sovjetskega poljskega odbora je devet komunistov. Sovjeti bodo svoje storili tudi i Estonijo, Latvijo in Litvo. Tam se komunisti skrivajo pod krinko »pri-jateLjsikih demokratskih vlad«, vendar ze sedaj izvajajo silen pritisk na prebivalstvo. BoljševiSki načini se uporabljajo sedaj tudi v Bolga-Tiji in Romuniji. Za Madžarsko pravi Bullitt, da bi jo znali boljše-viki s streljanjem in preselitvami ▼ Sibirijo zelo hitro odpraviti.
N« vzhodnem bojiSčn se je pred dnevi vnela nova velika bitka na severnem krilu. Sovjeti so s štiridesetimi divizijami prešli v napad in skušnjo izriniti Nemce iz baltiških držav. Ogromna sila zaenkrat Se ni nič zalegla, ker so se vsi napadi izjalovili ob ognju obrambe. Hudo so Sovjeti pritisnili tudi proti Varšavi in so si po srditih bojih izbojevali predmestje Prago, medtem ko na pobočjih galicijskih Karpatov niso dosegli nobenega napredka. Od juga iz Romunije so naperili svoj napad na Sedmograsko, da bi si odprli pot v Podonavje. I udi tod jim sreča ni bila m",n. ,n se morajo oh silnih žrtvah boriti za to, da na zavzetih postojankah sploh ostanejo. Iz Bolgarije so Poskusili že s sunki proli z&honu, Kajti nemško uradno vojno poročilo od 18. septembra pravi tole:
I
Kočevje, septembra.
Tako kot sleherni človek se trkajo tudi na prsi kočevski Slovenci. Poštenjakar kriči in se klanja; pač ne ve, da gledamo tudi mi skozi sito in opazujemo njegov duševni utrip. Ljudi, ki prihajajo tja kot uradniki, pa najsi bodo tudi davkarji, jih imajo za detektive — pac rdečkarji, ki so obrnili svoje kožuhe.
Ko pride nova uradaa moč. stikajo glave, da zasumi okoli Rinže: »Kdo je, kaj hoče? Ali je pravoveren?
Kočevje, ostanek namreč, ki simpatizira ... zaman pričakuje novih pravovernih moči. V tem oziru je strašna suša.
Zborovanja, ki so se vršila, so pokazala, kaj si mislijo ljudje o zločinstvu. Marsikomu, ki spada še v terenske vrste, se je hlipnilo. Cisto prav je, da je vse gorko prenesel v gozd.
Kaj hočemo; nekoč so nosili vsi titovke ... prisiljeno ali prostovoljno. Damice so bile kurirke, starejše moči pa aktivno nastopajoče. Na Turjak so hodile v akcije kar v savojskih brezpetnikih.
Mislim, da ne bom neolikan, če javno povem o kočevskih pravovernikih, da so najbolj zarukani ljudje, kar sem jih kdaj videl. Boječa sredina jim prikimava, pa ' jih zopet odklanja. To se je zlasti opa- | zilo na najrazličnejših predavanjih in I zborovanjih tekom zadnjega meseca.
Pravoverno rdeče redkoštevilno osebje zagovarja svoje prepričanje in delovanje zato, ker j« pač že v tistih vodah in ima korist, morda si jo pa samo obeta v neutešeni ljubezni do tolovajev. Dragi Kočevci, dokazi so dokazi in sonce ni čokolada ... saj se spominjate ...
Kot sem dejal, je del Kočevja zanikanega. To svojo domnevo lahko potrdim z nešteto pričami kajti nihče od pravovernih ne pozna njihovega svetega pisma. Govoril sem že z marsikom. Ko sem ga vprašal, ali ve, kaj piše v Marx-Engelso-vem manifestu, me je sleherni pogledal kot zabodeni vol. Pravoverni dobivajo v Kočevje namreč samo navodila za rušenje železnic in udarna gesla, s katerimi bi nas hoteli pobiti na en mah.
Pač so se toliko opogumili, da so postavljali pred vrata pozive in opominjali domobrance, naj se vdajo do 15. t m. Gotovo se je rdečim vlačugam stožilo po svežem mesu. Lena kri se že usmraja, pa hočejo novih svežih moči.., Zahtevali so kar, da se fantje predajo z orožjem in bi postali po petnajstem hokus pokus tolovajska vojska. Fantje so jih iskali prav pri Kolpi, v Loški dolini, v bližnji in daljnji okolici, z vsem orožjem, popolnoma pripravljeni, »zbiksani kot za parado«, da bi prišli z njimi v stik in se pomenili. Toda tolovaj ti čuti smodnik kot lisjek, da ga ni najti.
Naj vam povem na uho, 'da Kočevje napada prav sedaj dvanajst brigad in bo osvojeno menda že jutri. »Belčki« imajo krvave btttice ...
Tresla sc je gora, rodila s« J« mil.
To je znanje pravovernih rdečkarjev
kočevskih!
Zdi se mi, da mora biti re* zanikan, če mu berei iz tolovajskega vestnika ali pa iz Poročevalca, ali pa iz različnih brošur, ki jih prinesejo naii fantje iz njihovih taborišč, in ti ne verjame. Držiš mu pod nos, da si lahko prečita s pikami in vejicami, pa je notri napisano, da je sonce čokolada in potem bo že najbrže držalo ...
Pravovernim s« pač ne da dopovedati, kaj je pretrpel naš narod zaradi enakosti, bratstva in svobode.
Njih ponos je čudovit. To je moral opaziti sleherni, razen tistih, ki so tiščali glave v pesek. V imenu enakosti, bratstva in svobode so pregnali nešteto poštenih, krščanskih in zavednih slovenskih družin.
Izgnanci so prihajali v Kočevje bosi, s culami, vsi sestradani. In pravoverno Kočevje je pri belem dnevu najbrže zatemnilo okna, da ja ne bi videlo zmagoslavnih dejanj svojih ljubljencev. Če je sleherna ponosna na svojega razbojnika, skvarjenca kot tista inteligentna gospodična, globoko verna in usmiljena, ki jo je samo čuteče srce, ki kljub vsej svoji visoki inteligenci ni prebrala niti stavka pravoverne komunistične literature, potem imamo opraviti res z zarukanostjo. Gleda in ne vidi, posluša in ne slišil
Ob srbsko-bolgarski meji je priSlo | do več krajevnih spopadov, v ka- I terih smo uničili 10 bolgarskih oklepnikov.
»čiščenje« v zajedeni Italiji se nadaljuje. Nedavno je dala Bonomijeva vlada zapreti nekdanjega fašističnega korporacijskega ministra Lan-tinija ter devet admiralov in 29 kapitanov bojne ladje, češ da so okuženi s fašistično miselnostjo. Tudi general Roatta, načelnik štaba bivše Badoglieve vojske, glavni krivec vsega gorja pr*. nB» in na Hrvat-skem, ki je lani aktivno sodeloval pri pripravah za izdajo, je zaprt in so ga postavili pred sodišče.
Turčija je zašla v navzkrižni ogenj Iistovnih napadov z vseh strani. Sovjetska glasila, ki imajo Turčijo že delj časa na piki, so tedaj, ko je Turčija pretrgala diplomatske odnošaje z Nemčijo, namesto »pohvale« izrekla začudenje nad turškim polovičarstvom. Po daljšem molku so se zopet oglasila in očitajo Turkom, da ne gledajo dovolj stvarno na položaj. Po njihovem se Turčija nespodobno vede in se smeši, ko trdi. da bi bila edino ona sposobna prinesti Balkanu zopet mir in red.
»Zaveznik« Stalin hodi v reševanju poljskega vprašanja svojo pot neovirano naprej, Rdeča vo]ska je vso oblast na zasedenem poljskem ozemlju dala v roke poljskemu »osvolvodilneimu odboru«, ta odbor pa je svojega predsednika Beruta imenoval za predsednika poljske republike. Ta komunistični slamnati mož je razglasil, da odpravlja poljsko ustavo iz 1. 19C6. in uveljavlja zopet staro »demokratič-nejišo« ustavo iz 1. 1921. Anglija in Amerika k tem samovoljnim Stalinovim ukrepom molčita.
Dardanele so bile od nekdaj težiSče rusike politike. Sedaj so boljševiki že tam blizu in ne bodo opustili lope priložnosti ter bodo skušali to vprašanje spraviti v ospredje. Kaj bo Velika Britanija, za katero pomenijo Dardanele v noboljšcviikih rokah poroštvo za nemotene im-erialne poti, rekla k sovjetski na-ani, da bodo, ko bodo »počistili« Balkan, zahtevali od Turčije, naj morski preliv demilitarizira in pusti vsem zavezniškim ladjam prosto plovbo skozenj? Švedski listi namreč poročajo, da ne bo treba dolgo čakati, ko bo Sovjetija udarila na dan tudi s to zahtevo.
Nadaljevanje s 4. strani.
organizacijo, kakor Jo znajo ustvariti samo Badoglievci. V tej dilemi le bil slovenski akademik pravi trpin. Rektor ga je prosil, naj reši univerzo, prosili so ga ugledni Slovenci, naj se žrtvuje.
Odločil se je za nepriljubljeno pot: vstopil je v organizacijo, da s tem zagotovi obstanek slovenske univerze. Ta pogoj je dal badoglieivcem v podpis.
Tako je bila univerza rešena. Delala je lahko naprej in precej mladih akademikov je moglo tako v tem Času še končati študij.
Komunistični ahadetnih mori
Ta vstop je Komunistična partija raz-kričala kot narodno izdajstvo, izdajstvo zato, ker so fantje rešili univerzo. Povsem razumljivo, zakaj. Partija sama je izdala letak, kjer zahteva:	»Gospod
Grazzioli. Kar zaprite slovensko univerzo!« Seveda zalo, da bo vendar šlo več akademikov na delo za OF in v hribe. Vse kaže, da Je bila Partija trdno prepričana, da bo univerza zaprta. To pa se jim ni posrečilo. Zato je komunizem divjal in bruhal najpodlejše izbruhe očitkov na narodne akademike.
Potem ko je pripravila Partija ugodna tla z obrekovanjem, je slovenski akademik ustrelil svojega tovariša-akademi-ka. Najprej je padel Franček Kupec ln nekaj dni za tem njegov tovariš Jaroslav Kikelj.
Partija je mislila, da bo s tam terorizirala akademike, da Jih bo ustraSila. Vendar se ji to ni posrečilo. Akademiki so bili prav tako neustrašeni in 80 neoboroženi dalje branili univerzo.
Partiji se ni posrečilo uničiti slovenske univerze. Profesorja Kidriča so nekam odpeljali in tako Je njegova moč usahnila. Kidričevi varovanci in eksponenti, zlasti mlajši docenti, so odrinili na »teren«. Tolovajska vojska Je potrebovala komisarjev in morali so iti akademiki. Tako se jo nekam izčistilo, fte je obvisel kakšen Kidričev ostanek, ki bi rad nadaljeval njegovo tradicijo, pa vendar mladike usihajo.
Naredba
o	spremembi naredbe o prepovedi kreta-nja prebivalstva in o policijski uri v Ljubljanski pokrajini zunaj ljubljanskega zapornega ozemlja
Na podlagi pooblastila, danega mi c naredbo Vrhovnega komisarja na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« o prepovedi kretanja prebivalstva in o policijski uri z dne 22. decembra 1943 št.
15,	»Verordnungs- und Amtsblatt« des Obersten Kommissars in der Operations-zone Adriatisches Kustenland«, kos 1. iz leta 1944.,
odrejam) člen 1.
Od 21. septembra 1944 do »ove od*
redbe sta hoja in vožnja po javnih cestah, trgih in poteh’ na območju Ljubljanske pokrajine, izvzemši ozemlje mestne občine Ljubljane in tistih delov sosednjih občin, ki~so vključeni v Ljubljansko zaporno ozemlje, od 21. do 5. ure prepovedani.
člen 2.
Ostali predpisi, ki jih obsega nared« ba z dne 17. junija 1944, št. 92, Službeni list št. 135-45 iz 1944, ostanejo nespremenjeni.
Ljubljana, v septembra 1944.
Prezident pokrajinske uprave: Rnpnik.
grade! Samo Be v Ribnici malo po trgu pogledaš, pa boš videl, da je temu res. Komunist je požgal ljudsko deško in meščansko šolo, raznišil in požgal železniško postajo, uničil je grad, sodnijo in druga poslopja. In bi bil še uničeval in požigat, če domobranca ne bi bilo v Ribnico. Domobranec pa gradi ali bolje, domobranec varuje in ščiti, občina pod modrim in za vse dobro skrbečim županom g. Škrabcem Stankom — gradi. Deška šola, ki je bila nekdaj ponos Ribnice, se zopet obnavlja.
Da ne pozabimo ribniške mladine. Sedaj ni več sama sebi prepuščena, Tudi ona čuti z narodom in gre z novo slovensko mladino novim časom nasproti. Pa so rekli, kako je ribniška mladina rdeča. Pa to ni res. Kako bi drugače rekli. Če bi prisostvovali pri protikomunističnem tečaju ob torkih in polkih ob 6. uri popoldne. Kako ti mladi fantiči od 10 do 15 let odgovarjajo na strupena vprašanja, kako z vesoljem poslušajo. In na telovadbo ne pozabijo. Se tekmovali bodo.	.
Vlak pripiska, n, n, n smo se učili v prvem razredu. In res, kar v tisto prelepo dobro mladost smo zatonili, ko nismo po letu dni slišali rezkega piska lokomotive. Kako veseli smo bili, ko smo v torek popoldne ob 4. iaglcdali železno kačo. ki je počasi prilezla na našo postajo. Hvala Bogu, so ee oddahnili železničarji, pa smo vendaT pririnili do Ribnice.
Pa glej, kakor je ob lete na «*dnjih svojih vožnjah vozil vlak naše junake iz Turjaka in Lašč v Kočevje, tako je na prvi svoji vožnji v Ribnico pripeljal družine, ki so jih komunisti izselili iz Ambrusa ..,
Liee Ribnice ee je na mah spremenilo. Mnogi siti Ribničani so se prepirali, kaj je ta »bela garda« prišla v Ribnico. Pa je gospod župan krepko posegel. Vsi tisti, ki imajo kakšnega pri tolovajih, so morali vzeti eno družino, in sicer v vso oskrbo. Tiste družine iz vasi, ki imajo sinčke pri tolovajih, pa vozijo prehrano v Ribnico. Druge izgnance so pa Ribni-čanje kar radi sprejeli. Tako jih moramo pohvaliti.
Vsetičilišfca mladina je postala domobranska
Končno je priSel Čas, ko so akademiki, ki so branili svojo univerzo, da se ni razlil komunistični val preko nje, prijeli za orožje. Nobene dmge poti ni bilo. človek, ki ljubi svoj n«irod, ne more stati ob strani in gledati, kako ga mednarodni plačanci pobijajo. Akademiki stoje danes v prvih vrstah slovenskega domobranstva. Kot oficirji, kot bolničarji, kot vojaki.
Povsem razumljivo je, da bodo varovali tudi univerzo, da se ne bodo nikdar več ^ priklatili vanjo razni Kidriči ali kakšni njegovi pomagači. Kakor bo slovenska vojska očiBtila zadnjo Vas tolovajev, tako ne bo niti en komunist nikdar več oznanjal zmešanih naukov na najvišji slovenski kulturni ustanovi in niti en akademik-komunist ne bo več imel priložnosti biti zajedavcc na našem narodnem telesu.
Komunizem Je hotel naBo univerzo uničiti od vsega začetka. Ko smo Mil Slovenci v najusodnejših trenutkih, takrat je komunizem rovaril in naravnost izzival in zahteval, naj se univerza zapre.
Protikomunistično usmerjeni akademiki, ki so edini vedno in ob vsaki priliki narodno čutili, so si ves čas prizadevali, da bi univerza ostala, rastla in •e izpopolnjevala. Obe dejstvi potrjuje nešteto dokazov.
Zato upamo, da boj zavednih narodnih akademikov ln njihove fcrtve niso bile zaman. Pričakujemo, da bo naša univerza delovala ludi naprej in da bo Se izpopolnjena.
Sedaj Je čas, da bo slednjič ta ustanova zače|a resnično delovati za narod ter postala varuhinja njegovih svetinj in vzgojiteljica njegovih zvestih sinov. Z univerzitetnih most se bo Sirila prava znanost, ki bo v blagor narodu in v čast domovini. Tako bo naša univerza spet zaslužila svoj častni naslov — Alma mater in pripravljala slovenskemu narodu nov vek srečnega Življenja,
"sr?*rr*r
? *t :JU9.SK*£OLft
^Križaj ga^ križaj ga# belogardista^
Posojilnica v Cerknici, trn v peti in prvi plen »narodno-osvobodilne« vojske
S topovi in bencinom
Bil je drugi dan napada na Begunje, 15. september. Tolovaji so kleli, ker še niso zmagali. Okoli 1 popoldne je prišel med množico ljudi, ki so stali pred trgovino Bata, neki Primorec, ki je imel o>krog vratu zavezano rdečo ruto. Ljudje so ga spraševali o poteku bitke. Rekel je:
»Ti hudiči se še niso podali.«
Potem je iskal motorno brizgalno. »Runč« — Vidmar, ki je bil v službi pri cerkniškem vodovodu, mn je rekel, da bo vodo za nekaj časa zaprl, da se je bo več nabralo. Mislil je. da kje gori in da hočejo tolovaji gasiti. Toda komunist mu je odgovoril: »Bencin je že pripravljen. Če so taki, da se nočejo podati, pa naj pocrkajo! Še otrok ne puste ven! Sedaj jih bomo polili z bencinom, potem pa zažgali. Vse naj zgori, pa še otroci zraven! Namesto da bi danes zavzeli Rakek, se moramo pa tu boriti in se ukvarjati 6 temi Begunjami ...«
Med obleganjem Begunj je ostalo mnogo tolovajev v Cerknici. Morda so bili res prepričani o svoji silni moči in so zatrdno računali, da jim bo vsak čas tudi Rakek padel v roke. Utaborili so se na Peščenjku, to je v tistem delu Cerknice, kjer je bil doma Lovko Ludvik. Šerkov vrt se jim je zdel zelo primeren kraj za taborišče.
Takoj ko so prišli, so morali pri vsaki hiši skuhati jedi za določeno število razbojnikov. Pozneje pa «o imeli skupno kuhinjo na Šerkovem dvorišču. Tam so tudi spali. Pod kozolcem so ležali ranjenci in tisti, ki so si obirali uši. Že takrat je bila ta živalica stalen gost pri rdečih.
Zvedel sem, da je. kuharje obiskal znani terenec trgovec Lavrenčič iz Cerknice in jim podaril kanto olja, ki jo je pred nedavnim dobil z Rakeka za aprovizacijo. Nemci so namreč dali za Cerknico prehrano, ker se je župtn Turšič lagal, da v Cerknici sploh ni bilo tolovajev in da tista dva, ki so ju Nemci prvi večer dobili v bunkerjih, nista bila bandita, ampak člana vaške straže(l), ki sta stražila Cerknico pred banditskimi Begun,jci, ki mislijo Cerknico požgati(l).
»Farji so krivile
Ko so Cerkljani zvedeli, da so Begunje premagane, so komaj čakali, ‘kdaj bodo pripeljali tiste »izdajalce« od tam gori. Po trgu so kričali:
>Farji 90 vsega krivi! Ljudstvo bo
ko Dano in Franci, štrukelj Jože, Hren Franc in morda še kateri.
Spremljala sta jih dva stražarja, oba novomobiliziranca. Eden je Arharja silil, naj uide: »Lojz, kar skoči in zbeži! Tebe bodo gotovo ubili!«
Pa Lojze ni verjel, ker se je zanašal na tolovajsko besedo. Ko so korakali mimo Jagra, so tam stali Majer (Grudnov) Miro, Turk Vinko (Kra-vanjčkin pomočnik) in Logar Bine in se norčevali iz mimoidočih. Ker sem bil pri oknu, se dobro spominjam, v kakšnih okoliščinah so šli mimo nas. Biti je moralo ob pol devetih zvečer.
Prišli so do brezovske žage. Tam sta jih srečala mobiliziranec Cibkov
»Ljudstvo« je bilo podivjano in zaslepljeno. Po »Veliki gasi« in po^ glavnem trgu je divjalo od srede večer do nedelje zjutraj, ko so mu Nemci z ognjem kri ohladili. Podivjano je b»o tako, dia čilovoku lasje vstajajo, ko sliši pripovedovanje očividcev.
Vzemimo n. pr. upravitelja Skubica! Njegovo delo v zadrugi in zaslug® za ljudski blagor so bile res velike; 'Pako nesebičnega delavca lahko iščeš z lučjo po vsei Cerknici. Ljudje 6°
fovorili: »Ja, tak človek je dober; ta-o je prav; taki ljudje morajo i™eH besedo!« Toda na dan, ko so ga vlekli po Cerknici, so ga opljuvali in kričali-»Pobij ga! — Ha, prasec, vampec, zdaj vam je odzvonilo!«
Občina, ki so jo v dvakrat požgani Cerknici požgali tolovaji 19. decembra 1943
Matija (sedaj domobranski kaplar) in Blažičev Ludve, divji tolovaj. Od žage naprej sta jih spremljala še ta dva. Pred Knapom (prva gostilna, ko prideš v Cerknico) so imeli ujetniki prvi sprejem. Množica je kričala:	»Smrt
belogardistom!« Šli so naprej.
Pred Bavdkom so morali počakati. Blažičev Ludve je šel naprej in jim preskrbel »arest«. Ko se je vrnil, so jih odpeljali na glavni trg.
Po cesti je za našimi ljudmi pridrvel na kolesu Petrovič Rado. Podil je tja proti Rakeku. Na nesrečo ga je rdeča straža ustavila in zahtevala dovoljenje. Ker ga ni imel, se je brž znašel, po tolovajski pozdravil in zdir-
Šota, ki so jo v dvakrat požgani Cerk
bra
Neka ženska je rekla: »Sedaj pravijo komunisti, da smo vsi bratje. Toda »izdajalci« tega ne zaslužijo, da bi bili naši bratje! Postrele naj jih!« Klobčar pri mostu (Martinčar), ki je veljal zn možakarja, ker ni hodil v cerkev, je rekel:
»V svetem pismu piše, da je treba ljulko iztrebiti; ‘tako bi tudi jaz vse »ta bele« pobil, potem bi bilo šele življenje v redu!«
Medtem ko je bilo cerkniško »ljudstvo« pijano od zmage, so bili pa ljudje v Begunjah žalostni, zbegani, razočarani in tako preplašeni, da so sami tolovaji rekli: »Nikjer niso imeli ljudje pred nami takega strahu kot prav v Begunjah.«
Sedaj pa v duhu glejmo, kako je del Meniševcev in Cerklianov ostal v Jagrovi hiši in kako je druga skupina korakala z dvorišča Jagrove hiše v be: gnnjsko šolo, kjer so jih razporedili po »četah« in jim razdelili orožje.
Cerkljani so sklenili, da se bodo držali skupaj in se. če se bo le dalo, iz šole izmuznili. Prosili so tolovaje, naj jih pustijo v Cerknico, da se doma preoblečejo, opravijo za vojsko in poslovijo, nakar se bodo čisto gotovo vrnili v Begunj c. Rado Petrovič, cerkniški občinski tajnik, se je kar na svojo roko naredil svobodnega. Nekaj Časa se je pogovarjal, potem pa izginil, kakor bi se bil vdrl v zemljo.
Drugi jetniki prihajajo
Čez nekaj časa so Cerkljane re* odpeljali v Cerknico. Bili so to: Ponikvar Tone, Arhar Alojzij, inž. Seljak Jože, Skubic Vinko. dr. Pogačnik, šer-
nici razdejali »osvobodilci« 19. decem-
1943
t
jal nazaj proti Begunjam. Naredil pa je takrat napako. Moral bi se za vsako ceno, četudi čez hrib, pretolči na Rakek, obvestiti oblast in pripeljati pomoč.
Na »Veliki gasi« so naše trpine
sprejeli novi mobiliziranci in jib začeli zmerjati. Nato so jih odpeljali
E red gostilno Žumer. Jam je Blažičev udve spraševal po komisarju Iovku Ludviku, okoli protikomunističmih borcev pa so so zbrali ljudje im jih zasmehovali in govorili: »Ja, kaj ste pa vendar mislili...?«
Potem so jih odpeljali na sodišče, kjer se dolgo ni nihče zanje zmenil, čeprav so tolovaji neprestano hodili iz hišo ven in noter. To priliko je mislil izkoristiti štrukelj in skočiti čez zid, pa ga Skubic ni pustil: »Nikar ne misli na kaj takega,« mu je dejal, »sicer bo za nas še slabše, saj nam je dr. Pogačnik garantiral, da se na.n* nei bo nič hudega zgodilo. Kar čakaj.«
Na ušivi slami
Dr. Pogačnika in oba gg. Serka so pod stražo spustili domov, brez nahrbtnikov seveda! Vse ostale pa so zaprli v eno celico im jih nagnali na tisto ušivo Badoljevo slamo. Na nepretrgane prošnje so se vendar dali toliko omečiti, da so v sredo večer spustili pod stražo domov še: Ponikvarja Toneta, Alojzija Arharja, Hrena Franceta, štruklja Jožeta. Vinka Skubica. Čez dve uri so jih prignali nazaj in spet zaprli. Drugi dan so pripeljali nazaj še oba gg. serka, dr. Pogačnik si je pa nalomil nogo, zato so ga pustili pri miru. Seljaka so ta dan zaprli v posebno celico, da ie bil do večera sam.
Pokopala ga je zadruga, ki je bila njegovi nasprotna, pa je propadla, ker so jo vodili komunistično. To je bila tako imenovana Mikševa zadruga, pri kateri je imel besedo Cumlov — Klančar, član Plenuma OF.
»Rodoljubi« in vlačuge tekmujejo
V	četrtek zjutraj se je pričelo splošno zmerjanje in pljuvanje skozi lino celičnih vrat. Posebno se je v tem odlikoval Urbas iz Dolenje vasi pri Cerknici. Po domače se reče pri Japcu.
Ljudje so takrat docela podivjali Japec je bil besen, ko bi bil obseden. To je bil res divji mož. Gnal je peklenski vrišč, klel, da se je kar kadilo in kresalo, ter stoje in zvijaje se pred celicami vpil:
»Ha, ven s temi prasicami, preč tle ven! Od zunaj jih bomo ponili, da nam nazadnje še ne uidejo, te svinje preklemanske... (in je klel v vseh mogočih jezikih sveta). Pa tle je že v redu, a tam dol’ v Dolenji vas’, tam imam tri tičke, pa še več jih je, a mi ’marao že pogruntane, kater’ so, nam ne bodo ušli, ne...!«
Mislil je pri tem na Jerneja Martinčiča, na Franceta Škofa in Jožeta Branislja. Prvega so dobili in v Mačkovcu ubili; druga dva pa sta srečno ušla.
K lini je hodil tudi Primšarjev Janez (Mele), brat vodilnega cerkniškega komunista. Delal se je lepega in jih tolažil:
»Saj jaz bi vas rad Izpustil, a višja komanda ne pusti. Meni se smilite, pa vam ne morem pomagati.«
Toda Primšarjev Janez je bil samo eden. Je bil pa zato Jerina Tone, že^ lezničar in fotograf v Cerknici, bolj divji. Zelo se je odlikoval v zmerjanju in pljuvanju.
Posebno duhovite v izTazrh so se pa izkazale cerkniške umazane dekline, ki so se prej vlačile s Savojci. Ena med njimi je bila šajnova, ki je imela na prsih našito največjo zvezdo. Grd® psovke, ki so za vse prej ko za ženska usta, so se jim zdele nekaj posebno imenitnega; bile so pač njim primerne.
Zlasti so si privoščile Lojzeta Arharja in Skubica. — Že v petek po razpadu so vpili: »Skubica in Arharja j® treba likvidirati, ker ta dva sta kriva, da so Begunjei doli prišli na« komandirat, ti garjevi, beli psi. Vse nam bodo požgali...«
Bivši orožnik Mele Tone Je bfl kar
penast, tako je divjal takrat, ko j® gorela znamenita Turšičerva baraka. ® še mnogo drugih iz Cerknice »e j® odlikovalo, med njimi tudi Ria Matevž.
Naj omenim še zanimivost, kako s*® se dve vlačugi zmerjali med seboj *
»italijanskimi k « Prizorišče j®
hodnik pred celicami, osebe pa BI®' žičeva Pavla in Levštkova Mirna. »Ti ... si ti!« »Kaj. jaz? To ni res! Jaz »*' sem nobena k ... „ ampak U si k . •••'* in tako dalje.
Takrat so ljudje kar 'tekmovali, kako bi povedali svoje misli, da bi »lepše« slišalo.
Toda kakor povsod je bilo tud! bi nekaj častnih izjem. Lahko pa se reče, da «e je teh komedii udeleževalo dve tretjini Cerknice. Bilo je eno samo nepretrgano zmerjanje in psovanje, ki se no da povedati, ki si P® vsakdo lahko misli, kako bruha '* P?” divjanih ljudi, ki so računali, da bodo neomejeni gospodarji in se bodo lahko brez pomislekov vdali svojim strastem
(Dal jed.
Ko se nas je »ljudstvo«, zbrano na glavnem trgu v Cerknici, dodobra nagledalo, so nas odpeljali do sodnije.
1	am smo poskakali z avtomobila. Stražarjem, ki so nas vlačili v zapore, sem dopovedal, da eva z gospodom Kalanom svobodna, da smeva iti domov. Nekateri suroveži pa tega kar niso hoteli razumeti. Šele ko je prišel politkomisar Lovko, sva smela na svobodo, kolikor se to lahko svoboda imenuje. Tisti namreč, ki ni komunist, ne more biti v komunistični družbi nikoli svoboden, ker je pod stalnim nadzorstvom vsak njegov dih in vsaka beseda.
Pred vrati sodišča naju je čakal župnik Strajbar. Ko je videl, da sva izpuščena, naju je prijel za roke in kot otroka peljal po komunistični Černiči navzgor.
Med ljudmi se je brž razširila novica, da me je Koprivc izpustil. Toda že takrat, ko sem šel z župnikom po »Veliki gasi«, sem opazil, da Cerkljani z mojo »svobodo« niso nič kaj preveč zadovoljni, ampak da me to ljudstvo hoče prej pogubiti ko rešiti. A zanašal sem se na izjavo Koprivca, ki mi je zatrjeval, da sem prost, in da bom vsaj deset dni imel mir pred »partizansko oblastjo«.
Pa kako kruto sem se zimotil, ko sem zidal na njegove besede! Takrat se mi niti sanjalo ni, da bo tako veljaven politkomisar, kakor je bil Lovko tako odvisen od podivjanega »ljudstva«, to je od nekaj pobesnelih žensk!
Križaj ga!
Ne morem reči drugače, kot da je aam vrag obsedel ničvredne ženske, ki so začele besno kričati: »Kaplana nazaj, Arharja ubit! KnpJana nazaj!« (namreč v zapor), Arharja ubit!«_ K sreči tega kričanja nisem sam slišal, ker sem bil tisti čas v župnišču in si miril živce od prestanih strahot.
Zaradi vpitja pobesnelih žensk nisem dolgo užival »svobode«. Doma sem bil komaj tri ure in niti povečerjal 'še nisem, ko sta že bila v župnišču dva rdeča žandarja in me povabila, naj 6e v »imenu zakona« hitro pripravim za odhod.
»Kam bomo pa šli,« sem ju kar se da prijazno vprašal.
»Na sodišče.«
»Zako koliko časa pa?«
»Samo za čez noč!«
»Bom torej jutri že zopet lahko maševal?«
»Se razume! Nihče ti ne bo branil!«
Brž sem pobral aktovko, ▼ kateri je bilo nekaj nejpotrebnejših reči, brevir in križ. Tudi posodice s svetim oljem nisem pozabil. Čez roko sem vrgel še toplo dejo, ki jo je prinesla župnikova nečakinja.
Tako otovorjen sen v čevljih cesarskega vojaka in v spremstvu rdečih žandarjev prehodil pot iz župnišča na sodišče.
»Tovariša« orožnika, ki mi je bil bližji, sem vprašal po imenu. Toda kot »uradna oseba« mi je pojasnil, da se take stvari ne pripovedujejo. Povedal je samo to, da je doma iz Dol. Jezera. Pravijo, da je bil Mehonov — Je.r" man.) Drugi moj spremljevalec pa je bil doma iz Žirovnice, menda Teličev.
»Ljudstvo!«
Pred sodiščem je stalo »ljudstvo«, tisto cerkniško ljudstvo, ki sem ga dve leti in pol učil, svaril in opominjal, sedaj me je pa za plačilo tiralo v ječo. Zaradi teme nisem mogel videti, kateri ljudje so ga sestavljali.
Ko sem žel mimo tega »ljudstva«, eem pričakoval, da me bo zmerjalo in kričalo name. Toda nastala je tišina; le neka ženska je hotela z zaničljivim glasom reči: »Namestnik Kristusov!«, pa sc ji ni posrečilo, ker je ostala osamljena.
Po vsem tem sem dobil od cerkniškega »ljudstva« naslednji vtis: ko smo bili daleč, na primer v Begunjah, so kričali na nas in na« zmerjali, ko smo jim pa prišli pred oči, so umolknili. — Ko sem bil v župnišču, so ženske kričale: »Nazaj 7. njim!«, ko sem pa prišel nazaj in so dosegle, kar so hotele, so utihnile, ko da bi se svojega dejanja sramovale. Ne morem drugače reči, kot df! se je tu pokazala grda hinavščina cerkniškega »ljudstva«, da vpričo tebe molči, te hvali in se ti prilizuje, ko si pa proč od njega, te zmer-
IVa sodišča
Na sodišču sem bil prav po »tovariško« sprejet. Vsakemu Slovencu je znano, kako tolovaji pojmujejo svoje »tovarištvo«. Ker sem bil v civilu, niso vedeli, kakšnega razbojnika imajo red seboj. Ko so pa zvedeli, da sem aplan, ro me obstopili in me gledali ko čudo devetega sveta.
Preden so me spustili v celico, so me temeljito preiskali.
»Pokaži no, kaj pa imaš tamle notri,« mi je dejal eden od 6tražarjev in mi iztrgal aktovko iz rok. »Glej no, kakšne lepe reči ima ta buržuj, mi smo pa brez vsega,« je dejal, kakor da v življenju še nikoli ni videl volnenih nogavic in čistih robcev. •
Na dnu torbe je bil križ. Vzel ga je v roko in se iz njega norčeval.
»To je pa res svoboda vere,« sem si mislil in mu izpulil križ iz rok z besedami: »Odločno ugovarjam, da bi se norčevali iz križa, ker sem kristjan in je križ zame najsvetejša stvar, ker je najsvetejše znamenje krščanstva!«
In ko sem videl, kako poželjivo gledajo po stvareh, ki sem jih imel v aktovki, sem rekel: »Vse, kar imam v torbi, pustite pri miru; če bo kdo kaj ukradel, bom to povedal komisarju Lovku, potem pa le glejte!«
Iz rok teh grabežljivih in nevernih »tovarišev« me je rešil ječar Dimitrij, ki sam ni bil videti kaj dosti boljši; toliko je pa le bil, da me je o pravem času odpeljal v celico. Vrata za njim so se zaprla, zaškrtala je ključavnica in cerkniški kaplan je bil v ječi.
K sreči pa nisem bil sam; našel sem v sobici inženirja Seljaka, ki je bil prej komisar za živino na cerkniškem Prevodu.
»Kaj si ti tudi tu?« sem ga vprašal.
»Da, Boris, jaz sem tudi tu. Hvala Bogu, da si prišel. Sva vsaj dva.«
»Kajne, dragi moj Jože, kdo bi si bil mislil, da bova morala midva kate-rikrat biti takole skupaj v ječi. No, pa res hvala Bogu. da sva vsaj dva. Zdaj se bova malo pogovarjala, malo počivala in trpela, pa bo minil čas, — ali ne, Jože? Vesela bodiva, saj veva, zakaj trpiva, in pa: saj sva zavodarja!«
Ko je videl, da ni več sam, je bil neverjetno vesel. Začel mi je pripovedovati zgodbo, kako so Cerkljane peljali iz Jagrovega dvorišča najprej v begunjsko šolo, od tam pa v cerkniške zapore. Nato je govoril o dr. Pogač niku, ki si je zlomil nogo in se tako rešil. Zaključil je pripovedovanje: »Meni je dr. Pogačnik naročil, naj le vse po pravici povem, kaj smo delali.«
Ne bo napak, če opišem še križev pot svojih dragih sotrpinov, ki so jih vlačili po cerkniških zaporih.
»Brat brata...«
Najprej nekaj o tem, kako se je
vedlo cerkniško ljudstvo med napadom na Begunje.
Ko so tisti torek zjutraj ljudje slišali, da gredo tolovaji na Begtinje, so se jezili, zakaj se vendar Begunje ne podajo, ko pa vidijo, kakšna premoč je na rdeči strani. Hodili so skupaj in stikali zlave, nekateri veseli, drugi žalostni. Govorili so: »Kdo jim bo pa pomagal in na pomoč prišel? Se jim bo že vračalo, če se ne bodo podali tolovajem. Tolovaji jim bodo vse porušili.« Mnogo ljudi je odšlo na Slivnico, da bi od tam videli žalostni konec, toda razočarni so se vračali, ker tolovaji kljub premoči niso nič opravili. Nekateri, ki so bili na Slivnici in se veselili nesreče, so rekli:
»Ti hudiči se nočejo podati, pa naj poginejo pod razvalinami.«
Zakrajšek Pavla (Blažičeva) je bila tisti dan od sile zgovorna. Hodila je po hišah in govorila:
»Če bi bili ti izdajalci pred nekaj dnevi vedeli, kaj bo, bi ne bili delali tako. Sedaj se jim bo pa vse obračunalo!«
Vse dni je zvezo med Begunjami in Cerknico držal Logarjev Bine na motorju. Bil je vodja obveščevalne službe za Cerknico in je, kakor sem že omenil, predlagal, naj likvidirajo Mar-celanovega sina, ki je pa srečno ušel in je danes izvrsten domobranec, kakor sem slišal. Kadar je I.ognr Bine prišel v Cerknico, so ga obsuli z vprašanji. Posebno jih je zanimajo, kako poteka boj. Toda nikdar ni nič »dobrega« vedel povedati.
M JAVORNIK
HUGO WAST
Argentinski roman
DOSEDANJA VSBBINAl
Rina. hči ubogega kmeta Gor-milna iz argentinsko gorske vasi Dol »resa. je zaročeua z bratrancem Fabianom. Na tihem pa že od otroških let brezupno ljubi Miguela. lahkoživega, razvajenega edinca bogate rodbine, ki hodi v Dolore« n« letovišče. Miguela nekaj let ni bilo, potem pride spet. V Kini f.e ljubezen oglasi z novo silo. FabiAn mora za dve leti k vojakom Miguel izkoristi njegovo odsotnost in se približa Kini. Žgo. ril se. kar se je moralo zgoditi . . . Miguel dekle potem pusti. Riria lepega dne začuti, da bo mati. Pobegne od doma v Buenos Aires, kjer dobi otroka. Na lovu za kruhom zase in za otročička sreča. ko ji je najhuje. Miguela, ki pa njo in otroka zataji Vsa strta se Rina nazadnje vrne domov, kjer jo razočarani oče v zapuičenem domu sprejme z besno jezo in z udarci. Piav tedaj prido od vojakov pozabljeni ženin Fabian, ki Kino Se vedno ljubi kakor nekdaj, Ko vidi otroka in zve od nje, kaj se je zgodilo, se mu hoče zmeSati. Župnik don Filemon s svojo modrostjo potolaži očeta in njega — in Fabian Rino poroči. Toda v njem se tepeta ljubezen in sovraštvo. Malo s« pomiri, ko se mu rodi sin. Toda nesreča hoče, da otrok umre. Fabian otroka, ki ga ,1e imela Rina z Miguelom, Se bolj zasovraži in premišlja, kako bi se ga otresel. Ko sreča Miguela, ki je priSel na letovišče z ženo, sklene, da bo otroka odrinil njemu — ali ga pa ubil. Ko Rina vidi. da Fahinn hčerko nekam vleče, se zgrudi In bruhne kri.
Fabian je zavil proti Capilli, a po ovinku, da se je izognil va6i Dolores.
Punčka se je v začetku smejala, potem pa jo je začelo biti strah te divje ježe in Pa zaradi očima, ki je jezno udrihal po konju, njo pa stiskal z drugo roko, ki «e ji je zajedala v rebra kakor kavelj,
»Nazaj, nazaj!« je vpila.
Fabian je ni slišal Srečal je dva človeka ali kaj, ki sta (ja pozdravila, pa je Sel mimo, ne da bi bil odgovoril.
Ko sta bila že blizu, je konja malo ukrotil in se zbral, zakaj na samotni stezi Je spoznal Miguela.
Miguel je prihajal peš, na rami je nosil rjavo puško. Oblečen je bil v belo, na nogah pa je imel žolte golenice.
Fabian ga je počakal in ti na moč prizadeval, da bi b:l videti veder in miren. Punčka je bila nehala jokati, zakaj zdaj se ni več bala, in ga )e prosila, da bi spet zdirjala.
Ko je Miguel zagledal kmeta, se mu je v nasmehu približal ter mu s tisto Uglajeno domačnostjo pomolil roko.
»Kako je kaj, Fabian?« mu ie rekel. »Ko sem te oni dan srečal, sem te pozdravil. Toda bil 61 zamišljen in me nisi »poznal. Kaj pa oče? Zvedel sem, da si oženil. Kako je i Rino?«
Napete žile nt kmetovih senceh so ttalo zatrepetale, ker si jc prizadeval, da bi skril trpljenj«, ki ga je čutil, ko je »lišal njeno ime iz Miguelovih ust. Toda to ni bila jeza ali užaljenost, bila je ostra bolečina; prav taka, kakršno je čutil tedaj, ko so mu dejali, da hodi Miguel za njo; tedaj, ko je neke nedelje videl, da «e ji je Miguel približal in jo pozdravil, ter zapazil, da se mu je nasmehnila...
Oh, kako ie že od otroških let trpel * ttradi tega človeka in kako navajen je pil, poniževati se pred njim! Zdaj s* mu )e razblinila vsa jeza. in ko ga je videl Pred seboj tako malobrižnega in prijaznega, se je spomnil tistega dne, ko sta govorila o Rini.
Ker se je bal da ne bi ustregel nje-Jovi prošnji, ga je nagovoril prijazno;
»Ne poznate tega otroka? Ali ga niste nikoli videli? Ali vam ni všeč? Vaša hči Jejl« —
»Moja hči?«
»Seveda, vaia hči. Kaj ne vidite n)e-®ih oči? Ali ne vidite, da je rdečelična in nežna kakor prava gospodična?«
Miguel je smehljaje se gledal deklico bi zazdelo 6e mu je, da bi Fabian utegnil Uneti prav.
»Torej je to tista, ki...«
»Da, da, ta je tista,« j« pohitel Fabian, aa bi odrezal stavek, ki bi mu utegnil »koditi.
»Tista, ki se je rodila v Buenos Alre-•u?« j« nadaljeval Miguel
»Da, da, tista,« je odvrnil kmet, »topil
*	konja ter pomagal na tla punčki, ki je Pustila, da jo je oče božal
»Lepa si, kaj?« je dejal Miguel in d jo J^dignil do oči. »Nekega dne )e Rina prišla k moji materi, kakoi so mi povedali Pozneje, Če bi bila mati vedela, da midva °e bova imela otrok, bi je ne bila zagrnila, Takrat po ni niti verjela, da bi bil ta otrok moj. Toda... oči.,. Ima pa tudi nekaj materinega,« je pripomnil, pogledal mladega kmeta in se mu ljubeznivo nasmehnil.
P 1Fab,ia.n )* čutil, da se mu vrti v glavi.
obesil je oči, pred katerimi ae mu je bilo zmeglilo.
»In kaj bi rad, Fabian?#
»Kekli so md... da ste »e ožemM.« »Tako je, tudi ja« sem se oženil.«
»In da nimate otrok?«
Miguel se je spet nasmehnil:
boln 'a*	**’ Vei' M°’a žena **
Zakaj govori tako? Z malomarnostjo, M reže v srce?
Fabian je molčal, zakaj govoriti mu )• začelo biti težko. Po spominu so s« mu n>edli prizori iz nekdanjih dni. Torej mu )« določeno, da se bo moral zmeraj tako poniževati pred tem človekom? Nekoč ga 1® nabil pri potoku. Nosi) je novo obleko *n ZTaven je bila Rina, ki ga ni branila. i&*ti dan je bil tak, da bi ga bil ubil. Mislil je iti ponoči do vile, zlesti skozi °kno v Miguelovo spalnico ter mu odrejati glavo z nožem, ki sl ga je bil naredil **•*». Kakšno sovraštvo ga j« takrat ns-vdajalol... Zdaj pa sta si gledala iz oii v oči, kakor da bi se od tedaj n« bilo efiodilo nič.
, »Rekli so ml tudi,« i« nadaljeval Fabian, ki je čutil, kako mu bije žila v **nceh, »da iščete otroka, da bi ga vzeli ** svojega.«
»Res je. To je ženina muha.«
, »Prav. Če je tako, tale... AH ne bi uoteli vzeti tele?«
Miguel je trenutek premišljal, Fabian P11 je v skrbeh čakal odgovora, če bi ga *do rešil tega otroka, se mu |e zdelo, da •u se mu mir spet vrnil v duio.
»Ne, Fabian! Pri meni doma bi sprejeli katerega koli otroka, samo tega ne,«
»Zakaj don Miguel?«
»Ker je to moja hči in v tem moja mati in moja žena ne odnehata.«
»No... pa če že iščete otroka, kateri bi bil primernejši kakor ta?
>Če bi pustili meni, da izbiram; če bi mati ne vedela, da je ta otrok na Svetu; če bi Rina ne bile tako nespametna, da ga je nesla tedaj k moji materi.,.«
Fabian je obmolknil. Kedar je oni imenoval Rino, se ga je lotila strašna volja, da bi bil usekal za uho. Pobesil je glavo ter začel z nogo risati po tleh.
Miguel je gledal zdaj punčko, zdaj kmeta in se sam pri sebi malo smejal. »Kakšni ljudje!« si je mislil »Kako mirno ti pridejo in ti privlečejo otroka, rekoč: ,Ta otrok moje žene je zdaj tvo).‘«
Fabian je vzdignil oči in ujel njegov nasmeh.
»Lepa je,« je dejal zamolklo. »Tukaj govore kaj vem kaj vse. Če jo bodo pa videli, ne bodo rekli niti besede. Skoraj me ima, da bi jo peljal v Capillo «
Fabian se je vgriznil v ustnice.
»Zakaj je ne peljete?«
»Peljal bi jo samo za dan, da bi jo pokazal.«
»Ah!«
Spet je nastopil molk. Fabianov konj
je nepotrpežljivo žvenkljal z okovjem. Pot je bila samotna in sonce je začenjalo pripekati. Možaka sta se kar sama od sebe Sla naslonit na drevo ki je rastlo ob poti, in sta se pogovarjala v senci. Tele, privezano v oddaljeni staji, je z mukanjem klicalo mater. Ko se je mukanj« nehalo, je bilo vse tiho in ni bilo slišati drugega kakor škripajoče petje nekaj čričkov.
Fabian je začel:
»Potemtakem ...« je dejal in se popraskal po glavi, »je ne marate?«
»Ne.«
»In kaj boste storili z njo?«
»Človek božjil Kaj naj storim z njo? Nikoli nisem premišljal o tem!«
»Da, kaj boste storili z njo?« je ponovil Fabian.
»Dajal ti bom po dvajset pesov na mesec.«
»In otrok?«
»Pojdi no! Ravnal bom z njim tako, kakor sem ravnal doslej: pustil jo bom pri materi...«
In se je zasmejal...
Pozneje, tisti dan, ko se je ▼ ječi obesil na okensko mrežo, se je Fabian tega trenutka spominjal kakor človek, ki se spominja sanj.
Kje vedo sodniki, Id ga bodo sodili, kaj je on čutil tiste trenutke?
Saj če bi vedeli, bi ga niti nt bili dali zapreti. Ali more kateri človek tako žalitev pretrpeti? Tisti smeh onega nesrečnika, ki se je norčeval iz njega, potem ko mu je dal pojesti ostanke s svoje mizel Tisti, ki se mu je zdelo, da ga še zmeraj sliši in ob katerem so mu roke že zdaj krčevito stisnile sleherno stvar, katere se je dotaknili
Toda ni se dolgo smejal. Fabian se je spominjal njegovega presenečenega obraza v tistem trenutku, ko mu je porinil roke za vrat.
Tisti trenutek je preživel vse svoje življenje nazaj in prestal spet vse bolečine, vsa poniževanja, vso ljubosumnost, ki mu je grenila in uničevala mlada leta. Ni je bilo niti ene žalitve na tej dolgi Kalvariji, da se mu ne bi bila obudila v spominu, ki je bij zdaj jasen kakor zrcalo.
Spominjal »e je, kaj mu je Miguel obljubil neko nedeljo pod vrbami ob potoku. Spominjal se je žalosti in sladkosti ob slovesu, ko je odhajal na nabor in pustil nevesto samo, da je jokala, ker ga ni bilo. Spominjal se je miru, ki mu je legel v dušo, ko je slišal tisto obljubo. Spominjal se je, kako ga je oni izdal, kako se je vrnil in kako so se mu smejali ljudje, ki so ga srečavali, in kako ga je bilo sram vsakokrat, kadar je kdo prišel k njim in ga spraševal, če je tisti rdečelični otrok s sinjimi očmi njegova hči.
Tisti trenutek je preživel vse tnuče-ništvo svojega ubogega življenja, ki mu ga je uničil Miguel. Videl ga je, kako se smeje, in zagledal pred sabo nekaj rdečega, podobnega plamenu. Zdelo se mu je skoraj, da čuti v obraz vročino kakor vročino požara. Najbrž je to bil dih nesrečnika, katerega je davil..,
In pustil ga je tam, ležečega vznak, pod sončno pripeko. Jezik je molil iz ust, oči je imel izbuljene in roke narazen. Ležal je tako na beli, samotni poti, on pa je bežal na preplašenem konju in nesel • sabo otroka, katerega si ni upal ubiti in ki je vpil ter se ga oklepal okoli vratu...
VII.
Ljubezen, Id idnifiil«.
Pretekla so tri leta.
Pepel pozabljenja je pokril dosti bolečin, toda v srcu slepega Rininega očeta se rana ni zacelil«.
Lahko bi bil živel deset lat, pa bi »e bil še zmeraj s trepetom v svojih izmučenih rokah spominjal tlst« strašne ure, ko je ila mimo smrt in ga oplazil«
*	tvojo mrzlo perutjo, ne da bi bil čutil.
Rina in Fabian sta bila odšla. Domačija je bila tiha, on pa je mislil na vnuka, ki to ga bili pred nekaj dnevi odnesli na pokopališče.
Cas je tekel, pa ni bilo nikogar, niti punčke ne, ki se ie po navadi zmeraj igrala na borjaču, Že dolgo j« bilo, kar je slišal konjski topot. Najbrž je bil Fabian. Rina je bila najbrž pri potoku, toda ni slišal, da bi bila iztrepavala perilo.
Napel je ušesa. Na uho mu ni udarjalo nič drugega kakor žuborenje potoka, ki je tekel po globeli ter poskakoval med kamenjem, in pa oddaljeno meketanje koza, ki so se pasle po daljnih bregovih. Razločno je slišal brenčanje muh v prajnenu sonca, ki je padalo skozi vrata. Nič drugega.
Začel se je bati, ne da bi bil sam vedel zakaj. Stežka je vstal. Ni se bil še navadil hoditi sam, ker se je le malokdaj premaknil.
Poklical je s praga:
»Rina, Rina!«
Odgovorilo mu je šibko lajanje Leona, ki je moral biti kje blizu. Spet je poklical in odmev lastnega glasu se mu je zdel na moč čuden.
S	palico tipaje je šel na dvorišče. Čutil je sonce, ki mu je pripekalo v glavo, in zdelo se mu je, da je soj v zraku bolj živ kakor sicer.
Spet je zaklical. Slišal je spet samo žuborenje vode. Kako da ne bi Rina slišala njegovega glasu?
Počakal je trenutek in poklical znova. Klical je, klical s svojim širokim glasom dolgo, dolgo. Nihče mu ni odgovoril. K tistemu prvemu strahu, ki si ga ni znal razložiti, se je pridružil nov, še večji. Rad bi se bil vrnil domov, a četudi se je bil oddaljil samo za nekaj korakoy, ni mogel več najti vrat, pa je hodil tako sem in tja, ne da bi bil dobil kje kaj, kar bi mu bilo pokazalo pot.
Kar na lepem pa mu je noga zadela ob nekaj mehkega, kar je ležalo na tleh. Lasje so mu vstali od strahu. S palico je tipal okoli tiste stvari.
Mrliči
Sklonil se je in njegove prestrašene roke so začele otipavati truplo.
»Rinal« je vzkliknil. »Rinal Rinal Mrtva!«
Srce mu je prevzela strašna groza.
Najbrž se je onesvestil, zakaj spominjal se je samo, da so ga pozneje prinesli k otroku, da se je dvorišče napolnilo z ljudijii in da so njega, ki ni vidci, varali s tem, da so mu pravili čudne reči.
Sele čez dva meseca je zvedel, kako se je vse zgodilo. Rina je umrla in zdravniki, ki to jo pregledali, nito mogli povedati, za čim je umrla. Kaj morda srce poči tako kakor mehur, ki je preveč napihnjen? Če bi bilo tako, potem bi bilo njemu počilo že kdajl
Povedali to mu, da je Fabian umrl v ječi, a mu niso dejali ktfko. Pravili to mu, da je, umrl tudi Miguel. Pozneje je zaslutil, kako je umrl, to pa zaradi punčke, ki je od strahu za več dni onemela.
Oh, koliko strašnih reči so mu pripovedovali! In vse je potem plavalo po sencah, ki to zavijale njegovo življenje. Ni je bilo niti minute, da ne bi bil vtega tega vedno videl pred sabo.
Naslednji dan je prišel don Filemon prosit, naj bi mu dal punčko, da bi v župnišču tkrbeli zanjo. Pustil je, da je šla, in to mu je srco neznansko olajšalo. Rajši je bil sam, povsem sam in da mu ni delal družbe nihče razen psa, kakor pa da bi bil poleg sebe čutil hčer tistega človeka, po katerem je prišla nesreča v njegovo hišo.
Jed mu je pošiljal župnik. Tisti trenutki, ko je prihajal on ali pa gospodinja Floriana, to bili edini, ko je lahko spregovoril besedo z živim človekom.
Tudi Candela ni prišla blizu drugače kakor krast.
Neke noči ga je zbudilo lajanje ptov na dvorišču. Dolge ure je poslušal betno lajanje in zdelo te mu je, da se vanj meša zdaj pa zdaj jok.
Naslednja jutro je prišel ▼ hilo fantič, ki je gnal mimo čredo kozi, ter zavpil, da nekaj korakov od kuhinje leži Candela, ki so jo psi zadušili, poleg nje pa njeno ščene, tudi mrtvo.
Slepčeva hiša je začela ljudem vzbujati strah, ker se je zdelo, da je zakleta.
Don Filemon je Germana povabil, naj gre k njemu, pa ni hotel. Čutil te je privezanega na domačijo, kjer je gledal, kako to se mu rodili otroci, in tam je hotel čakati smrti, kakor jo je čakala žena, kakor jo je čakala Rina, kakor jo je čakal njegov vnuk.
Njegova samota je bila pošastna.
Nekega dne je župnikovo gospodinjo rosil, naj bi mu pripeljala punčko. Star-a jo je privedla. Potem se je tako navadil na njeno otroško ljubeznivost, da ves dan, pa tudi ponoči, kadar je čul, ni delal drugega, kakor čakal, kdaj ga bo oirok prišel obiskat.
Kako sladak mu je začel postajati njen glas, ki ga je klical. Kako prijetno je bilo čutiti njena sveža usteča, ki so se mu dvakrat na dan, ob prihodu in ob slovesu, pritisnila na čelo, da se mu je zdelo, kakor da mu je nanj padel lahen cveti
Ko je punčka imela pet let, jo je obdržal pri sebi. In tisto noč, ko je prvič spala pod njegovo streho, je njegovo srce našlo spet mir.
Slišal je, kako je pokleknila v posteljici in molila na glas, kakor jo je učila župnikova Floriana;
»Za pokojnega očka, oče nai ...
Za pokojno mamo .,.
Za pokojno babico ...
Za živega deda, da bi mu Bog dal ie dolgo življenje ...«
Mož je pozabil na svoj -trd, te pridružil sladki molitvi, s katero so nedolžna utta njegove vnučke prosila od-puščenja za svoje dolge in odpuščala svojim dolžnikom.
Moralo fe biti že dolgo, kar ni več jokal s solzami. Tokrat so se mu vlile, ne da bi si bil kaj prizadeval kakor voda iz studenca, ki je pravkar udarila na svetlo. Jokal je dolgo, Ko je vnučka ■upala, je tipaje vstal ter iel itkat
njenega čela, da bi jo poljubil. Preden je zaspal, je pokleknil kakor ona ter tudi on pomolil za svoje mrtve.
Prihodnji dan jo je vprašal, če ve, kje je pokopališče. Ko mu je dejala, da ve, sta se odpravila na pot.
Prvič je bila pot dolga in težavna. Toda ko je starec molil na blagoslovljeni zemlji, ki je varovala ženin in Ri-nin večni sen, je čutil pri tem tako tolažbo, da je hotel priti še. In hodila sta ' tolikokrat tja, da bi bil našel pot tudi sam, če se ne bi bil bal, da samo njegova molitev brez otrokove ne seže do nebes.
Četrto poletje po Rinini smrti je vnučka nekega večera pritekla pod na-pušč, kjer je sedel German. Vzkliknila
je!
»Dedek. Neka gospa prihaja-«
»Kakšna pa je?«
»Visoka, pa v črnem.«
»Gospa Encarnacion!« si je mislil starec. Kaj neki jo je privedlo sem? Koliko solza je moralo preteči, da so ublažile njeno ošabno srce in jo pripeljale do domačije, kjer je živel tisti, ki je ubil njenega sina?
Res je bila ona. Prišla je In mu sedla ob stran ter začela govoriti.
Za sinom ji je umrla še vnukinja in zdelo se ji je, da bo v samoti velike hiše znorela.
Od njenih mrtvih ni ostal na svetu niti en potomec. Toda nekega dne se je spomnila Rinine hčerke, ki je bila njena vnukinja.
Dosti je mislila nanjo. Da bi jo kdaj videla, ta misel ji je postala nazadnje edino upanje na svetu. Pisala je donu Filemonu. Ker je vedela, da živi otrok tam, je prišla župnika prosit, če bi ga smela videti in če bi se dalo doseči, da bi vnučko vzela s seboj.
German je poklical deklico, ki je gledala ta prizor od strani.
»Tu jo imate!« je ded dejal In jo potisnil proti gospe. »Glejte jo, kolikor vam srce poželi, a ta otrok je vse, kar imam na svetu od hčere, in ne morem ga pustiti od tebe.«
Gospa Encarnacion si je obrisala solze, ki »o ji kalile pogled, in je gledala, ne da bi se bila naveličala, otroka, katerega je bila nekoč zavrgla.
Na zvezdah |e vedno manj snovi
Sončeva gmota te mora spričo stalnega izžarevanj« energije neprenehoma krčiti in jo je potemtakem vedno manj. Računajo, da se v vsaki sekundi ta gmota zmanjša približno za pet milijonov ton. Na prvi mah se zdi to res ogromno za »zvezdo, ki nam daje življenje«, a če pomislimo, da je sončeva gmota 330.000 krat večja, kakor pa zemeljska, moramo priti do sklepa, da je ta znatna izguba gmote le tako rekoč brezpomemben drobec Sonca, zakaj v milijardi let bi potemtakem Sonce izgubilo šele štlrinajsttisoči del svoje celotne gmote. Protiučinki atomskih jeder v notranjosti Sonca naj bi bili torej vir njegov« energije, o kateri lah-' ko rečemo, da je silno velika, če upoštevamo, da te vodikovi atomi pri temperaturi 20 milijonov stopinj — računajo, da je okrog tončevega jedra tako vroče
—	gibljejo s hitrostjo približno 600 km na sekundo. Tako močno je treba razgibati atomska jedra in nevtrone, da z njimi lahko »bombardiramo« prvine, ki }ih hočemo pretvoriti v drugačne.
Sonce J« staro okrog tl bilijonov let
Temeljni pojav fe vedno pojav pretvarjanja vodika v težje prvine, a da se ta ohrani, se mora — vsaj tako se zdi na podlagi zadnjih raziskovanj — odigrati v atomskem jedru cela vrsta pojavov, ki temelje zlasti na ogljiku in dušiku, in ne samo na vodiku. Notranja temperatura zvezd te spričo krčenja plinaste oble, ki jo zvezda predstavlja, stalno dviguje, dokler slednjič pri neki določeni stopnji vodik ne začne učinkovati na ogljik. Ta se najprej pretvori v dušik, a pri še večji temperaturi nastane iz njega ogljik in nek ostanek helija. Z drugimi besedami, ogljik se nazadnje ne pretvarja več, pač pa spremeni vodik v helij, in ta krožni postopek se nadaljuje toliko časa, dokler ves vodik ni predelan. Ker je s spektroskopskim proučevanjem zunanjih zvezdnih plasti mogoče ugotoviti, kolikšen odstotek vodika je na zvezdi, kakršna je naše Sonce, lahko vsaj približno ocenimo dobo starosti Sonca n« približno dvanajst bilijonov let.
Starostna lestvic« zvezd
Zvezde, ki oddajajo lastno svetlobo, skrivajo v sebi ogromne zaloge energije,
o	katere nastanku in tvorbi ne vemo dosti zanesljivega. Vendar pa lahko vsaj približno ocenimo njihovo energijo, ki jo neprenehoma razpošiljajo zvezd« v svetovni prostor. Celo ie več lahko ugotovimo, namreč to, da so zvezde podvržen« točno določenemu razvoju, čeprav moramo spet priznati, da o njem še marsičesa ne vemo. Govorimo torej o nekaki »|iv-Ijenjski dobi« zvezd, na katerih se atomi rvotn« in drugih prvin, ki so vs« tudi na emlji, pretvarjajo i* enih v drug« tako, da vsak od njih v neki meri prispeva k razvoju celotne zvezdne energije. Tako je na Soncu in n« vseh zvezdah, ki obdajajo •ončnl sestav ter tvorijo Rimsko cesto, pa tudi na tistih zvezdah, ki plavalo po daljnih nebesnih meglicah cunaj Rimska cest*.
Spomin ji je romal v čase, ko je njen sin kazal iste poteze. Imel je prav tako znamenje na malce oglati bradici, enake, malce zaničljive poteze okoli ust, enake sinje oči, polne senc; kožo rdečo kakor jabolko, da je človeka vabila, naj ugrizne.
Kako daleč so zdaj bile vse te ljube reči!
Ko je videla punčkino borno obleko, ki je bila slabo narejena in slabo zašita, je dejala, da bi se ji prikupila:
»Če boš prišla jutri k nam, te bom oblekla kakor kraljično.«
Starec se je stežka nasmehnil:
»Vsi, tudi če smo v različnih cunjah, imamo enako srce, ki ljubi, trpi, sovraži...«
Gospa je sklonila glavo. Bilo je res. Ona, bogata in močna, tisoč milj daleč od siromašnega in nadležnega bitja, ki ji je govorilo te besede, je bila združena z njim po isti bolečini in po edini ljubezni, ki jo je poznala v svojem življenju; združena močneje kakor po vseh zunanjih vezeh, ki jih lahko splete svet.
A da bi se prikupila otroku, je spet rekla: •
»In pokazala tl bom knjige s podobami in te naučila brati.«
»Saj zna moliti, in to je zadosti,« je odvrnil slepec.
Gospa je umolknila. Sonce je bilo že zašlo in pot je komajda poznala. Poljubila je punčko ter odšla, ker jo je razžalil ta ponosni berač, ki je bil do nje tako brezobziren.
A že prihodnji dan mu je odpustila trdoto in ponos, ker ji je vnukinjo pripeljal v vilo.
In ker je pot za starčka bila manj težavna kakor zanjo, ga je prosila, naj bi prišel vsak dan.
Njen vrt je bil poln drevja, ki jo je oviralo, da bi videla stezo, po kateri je prihajala. Toda vsak dan je njeno budno uho ob navadni uri zaslišalo korake na škrleh po dvorišču. Starčev korak je bil počasen in težak, punčkin pa vesel in lahen.. Za njeno srce ni bilo lepše godbe kakor ta.
In včasih sta gospa in German skupaj kakor brat in sestra šla po vasi obiskavat svoje mrliča,
Pozimi je gospa odšla, ker ji je podnebje škodilo, toda komaj je čakala poletja, da bi spet videla vnučko.
In kakor da bi se bil Rinin duh sklonil iz nebes prav do nje v plačilo za to ljubezen, ki jo je izkazovala njenemu otročičku, je tisto leto čutila isto nedolžno veselje, kbkor ga je nekoč čutilo nedolžno kmečko dekle, ko je videla v svojih bujnih vrtovih breskov cvet, ki ji je naznanjal pomlad.
Kome.
Poleg teh zvezd pa mora biti le nešteto takšnih, ki prav tako kakor naš Mesec nimajo v svoji notranjosti nobene energije več in na njih tudi ni nobenega znaka kakšnega življenja. Mesec je revna in povsem gola ognjeoiška gmota, ki so vrti okrog Zemlje pod vplivom njene privlačne «ile, in sicer vedno enako, kar je bilo spričo majhne oddaljenosti od njo mogoče zanesljivo ugotoviti. O nebesnih telesih, kakršen je Mesec, pač ne moremo trditi, da bi bilo na njih kakšno življenje, pač pa jih moramo imeti za ugaslo moto, na kateri m več nobene energije,
i	bi bila za kakršno koli življenje nujno potrebna. Ker pa so hribine na Mesecu vendar tudi sestavljene iz molekulov in atomov nam znanih prvin, ni dvoma, da imajo v sebi ogromno prikrite energije, ki bi se pod gotovimi okoliščinami lahko sprostila. Mesec preživlja torej eno tistih »življenjskih dob«, skozi katere gredo vsa nebesna telesa.
Zvezde, ki eksplodirajo c nedoumljivo naglico, silno vroče zvezde, ki so na njih plini ie skrajno razredčeni, dalje manj vroče zvezde, kakršno je na primer našo Sonce, potem zvezde, ki so sicer še vedno plinaste oble, a so že na tem, da se pretvorijo v tekoča, trdna telesa, ki se na njih atomi žo združujejo v molekule in tako postajajo vedno bolj zapleteno sestavljene snovi, kakor pa so enostavne prvine, dalje nebesna telesa, ki so deloma tekoča, deloma pa že trda in ki so •e ie tako ohladila, da ne morejo več sama ivetiti (Jupiter in Saturn), nebesna telesa, ki so zdaj deloma trda, deloma tekoča (Zemlja), in slednjič telesa, ki so se že povsem strdila in ohladila (Mesec) —- vse to je nekaka starostna lestvic« nebesnih teles v vesoljstvu.
Na podlagi takšnega pojiaovanja gro* mo pri ugibanju, kako in kaj je z vsem veličastnim stvarstvom, ki nas obdaja, lahko ie nekoliko dljč: Na vsaki zvezdi, ki na njej snov lahko proizvaja energijo, so dani pogoji za neko življenj«. Fizikalni in kemični pogoji, torej temperatura, pritisk itd., ustvarjajo možnost za pretvarjanje atomov, za njihovo združevanje ▼ vedno popolnejše sestavine, za živa bitja, ki so vsaj podobna, če že n« povsem enaka tistim, ki živ« v ozračju atli v vodi na naši (emlji, najrazličnejša m najčudovitejša bitja, od rastlin do živali, od naj-preprostejiih bitij, o katerih skoraj no moremo reči, ali spadajo k rastlinam, ali pa že k živalim, pa do najpopolnejieg« bitja, do človeka.
Iz živih celic, ki jih ie mogoče videti le e drobnogledom, recimo iz silno drobnih semenc, ki i« niso izgubila življenjske sile, zrasejo dosti večja bitja, in sicer vprav po zaslugi t« njihove življenjske sile tam« ter okolja, ki v njem žive Slednje lahko spremeni nekatere njihove lastnosti, poglavitne lastnosti pa se preneso dalje nespremenjene in se tako ohranijo. Kemiki in fiziologi lahko podrobneje razčlenijo t« življenjske klice in vam povedo, da »o iz ogljika, kisika, vodika, dušika ia nekaterih drugih prvin Nikdar pa ne bodo mogli povedati, kako s-svojimi raznovrstnimi združitvami povzročijo rast tako različnih vrst živih bitij.
(Dalj.4
Andnrra Je raedeljena na leat ob tla. ki Jih saatapajo odpoalanel v »vladnem Slika kaie Trata »vladneca arhiva«, ki Ima trat kljnfavnlc. Irko da Jih na n preti, kdor nima v rokah kljute vaeh teatlb obtln. Domatlnl ca Imenujejo kabinet«, čeprav ao vrata li trde hraetovlne.
ANDORRA - REPUBLIKA V GORAH
Andorra ajli »Andorrska dolina« — kakor se sama uradno imenuje — je čudna majhna dežela sredi visokih pirenejskih gora, ki jo režejo ozke soteske in tesne, globoke doline.
Zemljepis ti ne pokaže drugega kakor majhen trikot, ki v pirenejski gorski verigi loči Francijo od Španije, če pa stopiš v ta novi svet, opaziš, da imaš pred seboj zgodovino več stoletij, tako da ga je nekdo po pravici imenoval živ muzej fevdalne Evrope. Saj imaš v resnic} pred seboj ustanove in šege, kakršne je Evropa poznala pred kakimi šest sto leti.
Na približno 450 kv. kilometrih živi vsega okrog 5000 prebivalcev, ki so se naselili v šestih občinah. Deželica ima tri »vladarje«, od katerih sta dva »princa« tretji pa »predsednik«. A vendar ni ne kneževina ne prava republika, tako da je še dane« brez določene politične oznake.
Andorra je dežela nepisane postave, kjer šege in navade, ki so jih sinovi prevzeli od očetov in dedov, veljajo več kakor pisana beseda.
Tako je Andorra sredi snežnega gorskega venca presanjala stoletja in silni viharji, ki so hrumeli po sosed-
pravil francoski novinar Fernaux, ker
je mislil, da bo vodstvu svojega lista ustregel tudi z »majhno revolucijo« iz andorrske republike.
Skočil je na brzi vlak in se odpeljal proti Pirenejem. Kmalu potem ko je prestopil mejo, je že zvedel, da »revolucija« prav za prav ni revolucija, in da je vrh tega že vsega konec.
rernaux je bil seveda hudo v zadregi, ker ne bi rad prišel ob dober sloves, da je spreten donašalec zanimivih novic. Nekaj je torej moral ukreniti, da bi 6e mu vsaj vožnja splačala. V nerodnem položaju se je odločil za popis svojega potovanja po andornski republiki, ker je dobro vedel, da se velika svetska javnost ni nikoli menila za »deželice, kjer čas miruje in kjer ni nobenih dogodkov«.
V njegovem članku so te-le podrobnosti:
»Kakor Afrodita iz morske pene sem pristal iz nizkih deževnih oblakov v Soldeuju, prvi andorrski postojanki, k'i se ponaša s tem, da je najvišje naselje v tej republiki, saj leži okrog 2000 m visoko. Vas je grozd si vil hišic in skednjev, kritih s škriljem. Iz grozda ie štrlel pecelj: tenek zvonik.
tovali davščino s piškami, jagnjeti, sirom in žitom. Toda nekoč so imeli zaradi tega revolucijo, ki je vse to odpravila. Zdaj pa — je važno zaključil Bonell — sleherna davščina nasprotuje ustaljenim andorrskim šegam ter vsakemu čutu pravičnosti.
Jaume je bil trd in je takoj zaprl hotel. Kdor Andorrčanov ali tujcev bo prišel mimo, naj je in spi pod milim nebom. Če potem občinski svetniki hočejo še več, naj naložijo poseben davek hotelu, ki ga ima mati narava, je pripomnil jaume. Toda narava ne plačuje davkov. Zato jih tudi Jaume Bonell ne bo.
Jaume je bil eden prvih ▼ Andorri, saj je bil pravi uradni »veljak«. Toda ne samo po imenu: zakaj imel je toliko zemljišč in tako bogate črede, da je veljal za najbolj premožnega moža v deželi. V Andorri pa ima bogastvo veljavo, ker človek brez imetja nima besede v »državni upravi«. Zato je umljivo, zakaj so se tem razmeram mladi Andorrčani skušali postaviti po robu z majhno »revolucijo«.
Toda Jaume je bil veljak ne toliko po denarju kakor po časti, ker je pač
Živinski semenj v Eneampn, eni limed »estlh andorreklh občla. ▼ Eneampn Je pet tr*ovln in ena rastlina. v njem oajnes tnai po enega kovača, mltarja In čevljarja. Edlal semenj Je vsako lata M. septembra la Itaje med največje dogodke v republiki.
»■jih velikih državah, je niso zdramili. Šels leta 1935. so si andorski po*©-bivalci privoščili majhno »revolucijo«, a ta je trajala menda samo eno uro. Hoteli so odpraviti nekaj navad prejiš-njih stoletij, ki so se jim zdele zaree zastarele.	_	_
Andorrska mladina j« namreč bila precej nezadovoljna, ker ni imela nobene besede pri vodstvu »državnih poslov«, ter je navalila na »vladno_ hiso«, ko so bili starešine zbrani na seji. Pritiskala je nanje, da so morali sprejeti sklep, po katerem naj bi vsak andorrski meščan imel pravico voliti ali biti voljen, ko bi dopolnil 23. leto starosti. Poleg tega naj bi seje »državnega sveta« bile poslej javne.
Potem ko so ta ukrep izsilili, so andorrski mladeniči stekli v vse glavne andorrske naselbine ter ga na trgih ljudstvu prebrali. Pozneje so starešine skušali izsiljeni sklep razveljaviti, češ da se niso odločili zanj po svobodnem preudarku. Se danes se menda pričkajo, kako in kaj bi.
Toda to je le majhen političen dogodek, ki'je menda samo za eno uro vzvihral ozračje stoletnega gorskega
miru.	,
Prišel ps je vendarle do ušes rado* rednih časnikarjev, ki so se v teh letih zanimali za vsako malenkost, da bi uredništvom raznih listov polnili stolpce z vstm, kar bi bralce kakor koli zanimalo. Tiste dni se je v Andorro otf-
J biime Bonell, nndomkl veljak, ■ katerim Je pltee članka govoril. Tu Je v eblekl visokega »vladnega uradnika«, kakrino ao nosili njegovi predniki v prejtnjlh stoletjih Taki ljudje ao neomajni čuvarji starega Is-
Ob nedeljah vidii drobnega duhovnika s kovčegom in dežnikom, kako se složno vzpenja po ozki gorski stezi, da prešteje svoje ovce tod po planinah in jim oznani božjo besedo.
Po kakem modernem življenju ni tu aeveda n« duha ne sluha: ni kavarne ne trgovine. Začudil «e torej boš, če ti povem, da sem tu vendarle našel hotel. Siva hiša s »trmo streho, ki se je menda zaradi »imenilnejše lege« spravila na pobočje nad vasjo.
Stopil sem vanjo. Pred menoj večja »oba s podom iz slabo tesanih, grčavih desk, strop pa so podpirali močni, sa-jan ti tramovi. Iz te si prišel v manjšo sobo: v »redi oguljena mizica, na stenah pa pobledele podobe, star koledar, ves ponesnažen od muh, in majhen zemljevid. Večje soba je bila jedilnica »drugega razreda«, kjer so se po navadi zbirali pastirji, mešetarji in hribolazci. Manjša pa je bila namenjena »prvorazrednim« popotnikom, če in kadar se je kateremu zahotelo obiskati od vsega sveta odrezano gorsko vus.
V krvi mi je, da me pozornica malo zanima, ker me stalno preganja strast, da bi povsod rad odkril' življenje za kulisami. Zato je umljivo, da sem takoj začel stikati za kuhinjo. Bilo mi je, ko da vstopam v fotografsko temnico. Za pod je poskrbela dobra mati narava, s tem da si je tu dala steptati hrbet v zglajena tla. V kotu sem zagledal odprto ognjišče, čigar mirni plameni so lizali Čadast kotel, ki je bil videti kar nekam truden od večnih kosil in večerij. Iz črnih tramov so štrleli leseni klini, na njih pa so visele gnjati, klobase in polenovke.
Odkar sem bil stopil na andorrska tla, sem tu prvič prišel »pet v stik z ljudmi in z njihovimi tujima šegami.
Sedel sem na klopico poleg ognjišča ter si začel sušiti premočeno obleko, medtem ko mi je mati Bonellova pripravljala večerjo. Jaume Bonell, Hišni gospodar, je sedel ob družinski mizi v kotu ter prebiral teden dni star časopis.
Bil je slok, koščen hribovec z orlovskim nosom. Pod siršastimi obrvmi so bliskale silno bistre oči, o katerih sem sodil, da vidijo celo skozi obleko in stene. Njegova močna, bojevita čeljust je pričala, da je sin trdega plemena, ki nima preveč smisla za, šale. To sodbo mi je kmalu sam potrdil, ko mi je jel praviti, kako se je moral nedavno bosti s svojimi ljudmi.
Andorra jo razdeljena na šest župnij, ki so kakor šest držav zase. Jaume Bonell se je »pri s svojim občinskim svetom, ker mu je naložil posebno davščino, ččš da ima v hotelu dosti gostov in torej tudi dovolj denarja
Toda — in Bonell je pri tem dvignil prst — noben Andorrčan doslej se
 t	a v rlan A.r Tit
bil glavar plemena, patriarh, ki se je držal izročila ter skrbno upravljal imetje svoje hiše, da bi ga izročil tistim, ki naj bi prišli za njim.
ročlla In druilnako poves«n<t«tt ponoanega ni plačal kake davščine v denarju, la neodvisnega andorrskega ljudstva. | Samo V starih časih so gos>podi odruj-
Andorra Je bila tlROi let del severne Španske Škofije, ki Je Imela sedeS v majhnem mesteca 8eo de Urgvl. Od leta 1278 naprej Je bil tudi urgelskl Skof vedno Slan andorrske »vlade«. — Občinski sluga v Vrgelu skliče ljudi s trobento, da Jim prebere zadnji vladni sklep.
Jaume je odložil časopis in pomenek se je začel. S stene je snel fotografijo in mi jo pokazal. Po podobnosti sem sodil, da mora biti njegov oče: trd, bojevit obraz starega patriarha. Bil je v uradni obleki državnega svetnika in »parlamentarca«. Ko sem gledal starčevo podobo in se zazrl v sivolasega sina, ki je bdel nad družinskim izročilom in dobrim imenom ter skrbno pazil na prigarano imetje tolikih rodov, sem živo začutil neverjetno trdno vez, ki v Andorri spaja družinskega glavarja z vsemi glavarji predniki, vez, za katero je moderni mestni svet danes povsem otopel.
Mati Bonellova je imela dosti opravka z večerjo in se ni menila za najin razgovor. V Andorri je taka navada, da ženske molčijo, ko se moški pogovarjajo; le kadar jih kaj vprašaš, ti d.jjo kratek odgovor. Imela je ko jabolko rdeča lica, na glavi pa je hosila sivo ruto, kakršne nosijo vse andorrske žene.
Postregla nam je s postrvjo in pečeno polenovko, ki jo Andorrčani tako zelo cenijo. Potem je postavila na mizo pečenko andorrskega »izarda«, pirenejskega gamsa ter imenitno prekajeno andorrsko gnjat, ki slovi celo v tujini zaradi žlahtnega okusa.
Na.imanjSa prestolnica na svetu Je tale skupek sivih, s Skril Jem kritih htSIe. W*f stoluje »vlada«, ki skrbi za blagor andorrske republike bolj po izročilu lz srednjega voka kakor po modernih pisanih postavah.
Po večerji smo se spet zbrali okrog ognjišča: Jaume. njegova žena. trije sinovi, dva ali trije gostje iz »drugorazredne« sobe in jaz.
Imeli so koščene, temne obraze, črne oči in črne lase, eden pa je nosil prav dolge brke: pravi hribovci, ki trdno stojijo na svojih skalah. Govorili so v ka-talonščini, mirno in počasi, sem pa tja se je kdo pogreznil v molk. Čutil sem, da ti ljudje rajši molčijo in premišljujejo; kadar pa spregovorijo, so njihove sodbe trde kakor kamen, na katerem žive. Žena je neopazno sedela v kotu in molčala.
Najstarejši 6in je stegnil noge proti ognjišču in se zazrl v igro plamenov. Bil je visok, slok, zadržan in samozavesten. Kadar ga je oče nagovarjal, mu je bil glas mehak. Ta je torej bil tisti, ki bo podedoval vsa zemljišča, podedoval vlogo družinskega čuvarja ter glavarjev naslov. Ko bo oče umrl, bo ta vladal ter zapovedoval bratom, svoji ženi, otrokom in vsem, ki bodo živeli pod to družinsko streho. Vladal bo v duhu prednikov in pravično:
To neomajno izročilo mora v modernem človeku zbujati občudovanje!
Ne hodim rad po širokih in udobnih cestah — tudi če bi jih v Andorri sploh imeli —-, ljubše so mi skrite poti in bližnjice. Zato sem jo iz Soldeuja naslednjega jutra ubral po tesni vijugasti stezici proti osrčju' dežele. Pravih cest v Andorri ne poznajo. Ta stezica je služila oslom, mulam, konjem, ovcam in hribovcem. Zdaj pa zdaj sem srečal osla ali mulo, obloženo s silnim bremenom. Človek ostrmi, ko vidi, kakšne tovore ti osli vlačijo na nerodnih lesenjh sedlih, podloženih z debelo klobučevino. Včasih je bilo breme dvakrat večjo od osla samega, tako da si od živeli videl le drobna, črna kopita, ki so stopicala pod ogromnim- tovorom. In ta potrpežljivi hrbet prenaša vse, kar si le moreš misliti: velike zaboje špecerijskega blaga, sodčke z vinom, olivnim oljem ali pivom, pohištvo, šivalne stroje, samokolnice, da, celo trame in kamenje za zidavo. Cerkvene zvonove, ki vabijo iz šilastih zvonikov in odmevajo po gorskih grapah, so že pred stoletji spravili sem na oslovskem hrbtu.
Gonjači, ki sem jih srečaval, m bili prijazni in dobrodušni možje zagorele polti. Nekdaj so tihotapili čez meje svilo, žveplenke, dišave in tobak. Kontra-bantstvo je tako cvetelo, da so se ga lotili tudi najbolj imenitni veljaki, ker ni hilo proti nobeni andorrski postavi, tako da imajo v parlamentarnih zapiskih še danes imena hribovcev, ki jim je »vlada« podelila poseben monopol za tihotapljenje žveplenk in tobaka. Še do nedavnega so Andorrčani marljivo tiho-tanljali čez meje ovce, konje in mule, toda romantični čar pravega andorrskega kontrabantstva- je že zbledel.
Gonjač te pozdravlja z resnim »bon dia!« (dober dan!) ali »passi-ho be!« (srečno potujte!) ali »bon viatje!« (srečno poti) ali kratko »buenos!« (Bog daj!). Andorrčani poznajo kopico pozdravov in posebno pazijo na to, da nikdar ne odzdravijo z istim pozdravom.
Prehitel sem hribovca, ki je hlačal počasi za oslom. Tudi ta se je bavil s častitljivim poklicem tihotapcev. Vse
življenje je prebil v gorah. Vprašal m* je, če imamo v Franciji tudi_ takšne gore in gozdove. Kako je z našimi osli iu ovcami? Kako je z našimi mesti? Neki domači so mu pripovedovali, da so v Parizu hiše, ki silijo v oblake. Kako p® je s parniki? Nikdar v življenju jih so ni videl, saj še majhnega čolna ni videl-Za take stvari po andorrskih hudournikih nimajo rabe.
»V Franciji imate predsednika, kaj ne? Tudi mi ga imamo, je brž pristavil v očitnem ponosu, »pa še dva princa imamo povrhu!«
Malo je ljudi, ki bi si v resnici >v znoju svojih obrazov služili kruh« kakor Andorrčani. Poznajo sleherno krpico zemlje ter obdelujejo vsako ped, kjer
Andorrakl deček al teli iejo p« zdravstvenih pravilih. Steklenica Je spodaj podaljšana v eev, ki pijočemu brizga eurek naravnost v usta. Seveda se morai navaditi polirati s odprtimi ostmi, kar dela tuj«* spočetka precej prerlavle.
lahko zastavijo plug. Majhno zemlji®**
jim je dražje od zlata. Samo največja potreba jih lahko pripravi do tega, da se od njega ločijo. Pa še v tem primeru imajo po stari nepisani postavi pravieo> da ga ne sme nihče pred-njimi odkupiti. Andorrčanu je zemlja največje b** gastvo, potem pridejo šele mule. Njegova stara modrost mu pravi, da zemlj* nikdar ne uide, pač pa mu lahko uid* zlato in včasih tudi mule!
Pot m® je zanesla tudi k svetišču Device Meritxellske. Cerkvica je vsa bela in po svojem obokanem vhodu spominja na špansko cerkveno arhitekturo. Legenda pravi, da so pred stoletji p? čudežu našli kip Brezmadežne pod robnim grmom, ki je bil v polnem cvetju, čeprav je bila vsa okolica pokrita z debelim snegom. Kip imajo zdaj v cerkvi. Predstavlja Devico z resnim obličjem, ki nosi lesene coklice in kmečko obleko ter drži božje Dete v naročju. Verjetno je, da so kip v prejšnjih stoletjih pokopali, odkrili pa so ga potoni krščanski visigoti, ko so v desetem stoletju bežali pred Mavri.
občin. Domačini za Imenujejo »>"'*— li trde hraatovlne.
Mirka Jfttacaik L	BwiU|lb«r - Izdajatelj: laL Jele Sedi« / FBr dir Ljudske tiskarne . <e Ljadako tlakam: Jo*e K rama rlč / Predi, ill.n, e »ra. a Ja tiskarna: Ljubljana, ReplUfi*«*
pauruueiMt nrcauisi mitu	l	“ w Telefon 23-61 do 23-65 i RokooUov ne vračamo < Meaečaa naročnina h lir. za inozemstvo 12 li*