22 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 * Tomi Bartole, dr. antropoloških ved, asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorske študije, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, in Fakulteta za družbene vede, Center za preučevanje kulture in religije, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana; bartoletomi@gmail.com. Ontološki obrat v antropologiji Tomi Bartole* V tem prispevku se bom osredinil zgolj na enega antro- pologa in dva teksta iz sicer obširne razprave o ontolo- škem obratu, v katerih izbrani antropolog nastopa prvič kot soavtor in drugič kot samostojni avtor. To je Martin Holbraad, omenjena teksta pa sta Uvod zbornika Thinking through Things (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 1–31) in njegovo poglavje v taistem zborniku (Holbraad 2007: 189–225).2 V Uvodu si Henare, Holbraad in Wastell, enako kot drugi avtorji zbornika, prizadevajo razviti antropologijo artefak- tov, različno od tiste, ki se je razvila okrog anglosaške- ga pojma in poddiscipline »materialna kultura« [material culture]. Medtem ko slednja temelji na razlagi in inter- pretaciji objektov in snovnosti, pa prva temelji na razvoju 2 Avtor še ni vzel v roke nove knjige Holbraada in Pedersena The On- tological Turn: An Anthropological Exposition, ki je izšla leta 2017 in v kateri je ontološki projekt na novo premišljen. V tem smislu se pričujoči prispevek nanaša na t. i. prvi val manifestacije ontološkega obrata (glej Laidlaw 2017: 396). analitičnega dispozitiva objektov in materialnosti (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 1), s čimer se zastavlja tudi širši cilj – ustvariti možnosti za preoblikovanje antropologije znotraj nje same. Za zagovornike ontološkega obrata je sporno zlasti razume- vanje kulture kot nečesa, kar predpostavlja nepremostljivo razdaljo med predstavami, ki jih imajo ljudje različnih kul- tur o svetu, in svetom, ki ga naseljujejo. Z drugimi beseda- mi, zagovorniki ontološkega obrata zaznajo in pojasnjuje- jo razkorak med epistemologijo (vednostjo) in ontologijo (stvarjo, substanco, bitjo). Omenjeni razkorak izhaja iz tiho predpostavljenega etnocentrizma, saj je bila znanost med- tem, ko so bile kulture zgolj interpretacije sveta, edina med vsemi vednostmi z dostopom do ontologije oziroma sveta. Tej »nevarnosti«, tj. razlaganju in interpretiranju stvari, se uredniki izognejo tako, da postavijo etnografsko izkušnjo presenečenja kot osrednjo metodološko načelo (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 1; Holbraad 2007: 192; prim. Scott 2017), saj naj bi to spodkopavalo prakse razlag in interpretacij. Presenečenje zaznamuje negotovost v teren- ski situaciji, ki izhaja iz razveljavitve ontoloških koordinat antropologa oziroma antropologinje. Presenečenje in onto- loška negotovost tako potencialno vodita k prevpraševanju lastnih ontoloških koordinat, morebitni njihovi opustitvi in končno k izumljanju novih konceptov. Ker pa preseneče- nje ni imuno na protiučinke razlag in interpretacij – te ve- dno skušajo razlagati in interpretirati vsemu navkljub – se Izvleček: Avtor se v širši razpravi o ontološkem obratu osre‑ dinja na Holbraadovo poglavje iz zbornika Thinking through Things (Henare, Holbraad in Wastell 2007) in na Uvod tega zbornika, katerega soavtor je Holbraad. Namen kratkega pri‑ spevka je prikazati, kako oblika, vodila in teze ontološkega obra‑ ta, kakor so bile ubesedene v omenjenem zborniku, izhajajo iz Holbraadove etnografije in kako Holbraadovo osredinjanje na to, kaj stvari počno, na račun tega, kako so stvari ustvarjene, pripelje do pomenljive etnografske vrzeli. Prispevek se zaključi s hipotetičnim vprašanjem: če bi bila manjkajoča etnografska vednost prisotna, ali bi ta zarisala drugačen svet Ifá in ubesedila drugačen ontološki projekt v antropologiji? Ključne besede: Martin Holbraad, ontologija, teorija, fikcija, etnografija Abstract: In the context of the wider debate on the ontological turn the author focuses on Holbraad’s text from the collection of papers titled Thinking through Things (Henare, Holbraad and Wastell 2007) and on the volume’s Introduction, of which Holbraad was the coauthor. The purpose is to show how the form, premises and theses of the ontological turn, as they have been articulated in the abovementioned volume, are grounded in Holbraad’s ethnography, and how Holbraad’s focus on what things do, at the expense of how things are created, leads to a significant ethnographic gap. The article concludes with a hypothetical question: if the lacking ethnographic knowledge had been present could this have drawn a different Ifá world, and could this have articulated a different ontological project in anthropology? Key words: Martin Holbraad, ontology, theory, fiction, ethnog‑ raphy V ČEM JE TRIK ONTOLOŠKEGA OBRATA? Holbraad, fikcija in etnografija1 1 1 Zahvaljujem se Javnemu skladu Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje in Oddelku za socialno antropologijo Uni- verze v mestu St. Andrews za dodeljeni štipendiji, Univerzi Cam- bridge za štipendijo Junior Bursar in Kraljevemu antropološkemu inštitutu Velike Britanije za podelitev nagrade Sutasoma/RAI Award. Zahvaljujem se tudi Christini Toren, Borutu Telbanu in Jadranu Mi- mici za pogovore o ontologiji, Mihi Kozorogu in dvema anonim- nima recenzentoma za predloge pri oblikovanju končne verzije prispevka ter Saši Poljak Istenič za izjemno skrbno lekturo besedila. Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 15. 9. 2017 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 23 Ontološki obrat v antropologiji Tomi Bartole odgovornost za podaljševanje in vzdrževanje preseneče- nja (ontološke negotovosti) prenese na etnografa oziroma etnografinjo. Umanjkanje odgovornosti bi tako pripeljalo do nevarnosti vnovičnega padca v »metaforične razlage o dani realnosti« (Henare, Holbraad in Wastell 2007 2007: 1), s čimer bi se izgubila realnost sama. Medtem ko presenečenje drži na varni razdalji jezik o real- nosti [language about reality], hkrati tudi odpira možnost za nek drug jezik, za jezik realnosti [langauge of reality] (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 6); in ko je slednji en- krat ubeseden, ta nujno spravi v nelagodje prvega. Jezik o realnosti je jezik apriornih razlik oziroma dualnosti, ki so notranje temu jeziku (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 2), in prav ta jezik je kriv za to, da razlago in interpretacijo na eni strani ter svet na drugi razumemo kot različna, ali kot to ubesedijo uredniki, koncept na eni strani in stvar na drugi. Cilj urednikov je tako, kot že tolikokrat poprej v antropologiji, premostiti ta in druge binarne nize, katerih poreklo je z neposrednim citatom postavljeno v Riversova usta, je pa to mogoče razumeti tudi kot prozopopejo De- scartesa (glej Henare, Holbraad in Wastell 2007: 1–2). Predlagal bi misel, da si na ravni omenjenih dveh jezikov uredniki prizadevajo spodkopati in premostiti dualizme z vpeljavo teorije univerzalnosti, katera pa nujno predpo- stavlja izjemo. Natančneje, aksioma binarnih opozicij, ki je lastna jeziku o realnosti, se lotijo s pomočjo izjeme, ki jo najdejo v stvari sami in ki prinaša možnost jezika real- nosti (univerzalnost in izjema). Posledično jezik realnosti ustvarja možnosti za nove univerzalnosti in torej svetove, ki ne vključujejo nujno aksioma binarnih opozicij. V celo- tnem Uvodu jezik o realnosti namreč nastopa kot metafora za red, vladovanje, aksiome, pravila in zakone, medtem ko stvar nastopa kot transgresija v razmerju do njih. Zaradi takšnih dvojih razmerij, ki ju opisujeta jezik o re- alnosti in jezik realnosti, postane naloga antropologa ozi- roma antropologinje molčati skozi prvi jezik, tj. treba se je zadržati označevanja in osmišljanja, saj stvari tako ne bi bile več one same, ampak bi postale nekaj, kar zgolj predstavlja nekaj drugega (pomen). Iz tega izhaja impli- citna zahteva po zvestobi presenečenju, na katero najprej naletimo v srečanju s stvarjo, ki omogoči stvari, da sama spregovori in torej uporabi jezik realnosti, ki je hkrati ustvarjen s tem govorom. Izpolnitev omenjene implicitne zahteve omogoča izpolnitev naslednje, tj. sprejeti stvari, s katerimi se srečujemo na terenu, takšne, kakršne se ponu- jajo same (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 2–4). V tej zadnji nalogi uredniki sledijo načelom »nove Mela- nezijske etnografije« [New Melanesian Ethnography] in njenim simpatizerjem. Uredniki se izrecno navezujejo na to tradicijo, ki zajema avtorje, kot so Bruno Latour, Alfred Gell, Marilyn Strathern, Eduardo Viveiros de Castro in Roy Wagner (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 7), h katerim pa bi lahko dodali vsaj še Jamesa Weinerja, Fredrika Bartha in Jadrana Mimico (glej Josephides 1991). Uredniki pravi- jo, da ti avtorji ponujajo nov način antropološkega mišlje- nja, ki poudarja analitične prednosti premika od epistemo- loških k ontološkim vprašanjem. Ta premik poimenujejo »tiha revolucija«, saj naj bi ga zasenčile razprave o refle- ksiji v antropologiji v 80. in 90. letih 20. stoletja (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 7). To je bila tradicija, ki si je prizadevala predvsem utemeljiti etnografsko teoretizacijo, tj. teorijo, ki bi izhajala iz same etnografije, kot alternativo razlagi in kontekstualizaciji (glej npr. Strathern 1988, 1991, 2013; Viveiros de Castro 2012, 2014; Wagner 1973, 1981). V tem smislu je ontološki obrat mogoče razumeti tudi kot poskus nadaljnjega razvoja predhodne tradicije. V središču tega poskusa leži ideja o identiteti koncepta in stvari, s čimer postane posredovanje te ideje ključno za sam uspeh ontološkega projekta. A to posredovanje se po- kaže za zahtevno nalogo. Prvič, z izjemo kratke omembe mane, ki je burila duhove v antropoloških oddelkih in zu- naj njih, se v Uvodu ni mogoče srečati s stvarjo, ki bi vzbu- jala etnografsko izkušnjo presenečenja, s čimer bi avtorji posredovali izkušnjo negotovosti v terenski situaciji in z njo bralca oziroma bralko pripeljali do opustitve lastnih zahodnih ontoloških koordinat. Ravno ta izkušnja pa je metodološki pogoj za etnografsko opisovanje in analizo.3 Uredniki se dobro zavedajo težavnosti naloge, s katero se soočajo, saj sami pravijo, da morajo bralca oziroma bral- ko pripraviti na »očitno protiintuitivno možnost, da lah- ko stvari obravnavamo kot pomene sui generis« (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 3), da »[p]omeni so identični stvarem« (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 3–4) in da torej stvari same govorijo in pomenijo (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 4). Drugič, uredniki tudi dobro vedo, da bi lahko predlog drugačne ontologije, takšne, ki omogoča identiteto koncepta in stvari, kaj hitro razumeli kot zgolj še enega od epistemoloških pogledov na svet, s čimer bi zgolj utrjevali ontologijo dualizma. Tretjič, čeprav uredniki pre- poznavajo moč aksioma ontologije dualizma, vztrajajo, naj se ga opusti in sprejme tezo, da drugi svetovi niso zgolj epistemološke variacije istega in enega sveta, ampak rav- no to, kar so – drugi svetovi (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 10). Uredniki torej zahtevajo prevzem meta-ontolo- škega položaja in opustitev tega, česar nikoli ne imenujejo s svojim imenom – etnocentrizma. To, kar dualizem dela tako vsemogočnega, je – kot predlagajo uredniki – razširi- tev dualističnega aksioma stvari in pomenov na druge aksi- ome, kot sta videz in realnost. Ne slučajno pa se realnost navadno opisuje z enim od mnogoterih videzov – zahodno znanostjo (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 11). Na prvi pogled se zdi, da uredniki želijo bralca oziroma bralko pre- lisičiti s trikom, ko priznavajo vsemogočnost dualističnega aksioma v zahodni ontologiji in hkrati zahtevajo opustitev 3 Daljšo in popolno razdelavo o mani, katere zgolj fragment je naj- ti v Uvodu, se nahaja v Holbraadovem poglavju (Holbraad 2007: 192–201). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 24 Ontološki obrat v antropologiji Tomi Bartole njegovih načel. S takšno oceno bi se lahko zaključilo bra- nje Uvoda in tej oceni bi bilo težko oporekati. Vendar zaključek Holbraadovega poglavja, ki kot zadnje na nek način sklene zbornik, razkriva, da omenjena preva- ra ni zgolj ceneni trik, ampak ima pravzaprav pomenljivo teoretsko vrednost. Celo več, upal bi si trditi, da je ravno ta trik Holbraadov največji teoretski doprinos k antropologi- ji. Predlagam torej tezo, da srž ontološkega obrata ne leži niti v obratu od epistemologije k ontologiji niti ne v tezi o identiteti koncepta in stvari, temveč v omenjenem triku, ki ima formo fikcije. Z drugimi besedami, glavni dopri- nos ontološkega obrata ni ontologija kot taka, ampak dvig fikcije na raven antropološke teoretizacije. S tem je Hol- braada mogoče postaviti ob bok avtorjem, kot so Strathern (1988, 1999, glej tudi Strathern idr. 1987), Viveiros de Ca- stro (2013) in Wagner (2010), ki so se resno ukvarjali s fikcijo v antropologiji. Kakšno mesto ima Holbraadov trik, ki ima formo fikcije, v njegovi teoriji in ne nazadnje tudi v njegovem etnograf- skem opisovanju? V Uvodu in v Holbraadovem poglavju je teza o identiteti koncepta in stvari večkrat zapisana. Ko se Holbraad vpraša, kaj pravzaprav je prašek, ki ga upora- bljajo člani kulta Ifá na Kubi in za katerega pravijo, da je moč, Holbraad odgovarja – najprej v Uvodu (Henare, Hol- braad in Wastell 2007: 12) in nato še v svojem poglavju, enkrat neposredno (Holbraad 2007: 206) in nato še enkrat posredno (Holbraad 2007: 209) – da je ta neki »tretji ele- ment« (ne prašek ne moč). Na teh treh mestih je dodana ključna misel, da bo prašek tako dolgo ostal zunaj našega dosega, dokler si ga bomo prizadevali opisati z našimi da- nimi koncepti, kot so »niti 'prašek' niti moč, ampak neka- ko oboje ali, celo bolje, ista stvar« (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 12). Predlagana identiteta koncepta in stva- ri se pokaže za nekakšen približek tega tretjega elementa ali, raje, kot »nadzorovana« (Strathern 1988: 6) oziroma »hevristična fikcija« (Strathern 1999: 229), torej fikcija, ki zase ve, da je fikcija. Ravno ta fikcija pa je prvi pogoj mo- žnosti za obstoj nekega drugega sveta, v tem primeru sveta kulta Ifá na Kubi, ki Holbraadu omogoči etnografsko opi- sati ta tretji element kot gibanje samo in hkrati predlagati kozmologijo, v kateri božanstva niso niti individuumi in niti razmerja (v nasprotju s Strathernovo), ampak spet gi- banja (Holbraad 2007: 209). Na začetku postavljeno iden- titeta koncepta in stvari tako pozneje zavrže kot to, kar je vselej bila – »zgolj« fikcija, vendar fikcija, ki je povzročila določene učinke na ravni etnografskega opisa in analize. Ali, kakor bi v tekstu, ki ga je v angleščino prevedel sam Holbraad, rekel Eduardo Viveiros de Castro: »Z drugimi besedami, fikcija, s katero imamo opravka, je antropolo- ška, ampak antropologija, ki jo ta producira, ni fikcija!« (Viveiros de Castro 2013: 484). Po drugi strani je Holbraad izvedel trik, ki ima poleg for- me fikcije tudi formo zanke. Ta sprva predloži idejo o identiteti (tretja stvar) koncepta in stvari, ki mu v nasle- dnjem koraku prek etnografskega opisa omogoča določiti tretjo stvar kot gibanje. V etnografskem smislu moči poln prašek [powerful powder] postane pogoj tega gibanja. In to gibanje je nadalje opredeljeno kot samorazlikovalno gibanje [self-differential motions] (Holbraad 2007: 219), torej kot identiteta (gibanja). Gibanje, v svojem tako rekoč samorazlikovalnem gibanju (moč, prašek), zasede mesto identitete, če je tretja stvar vedno gibanje samo, in ravno zato preči meje navideznih razlik. V Holbraadovem poglavju je mogoče najti veliko prime- rov o tem, kaj je moč, imenovana aché (Holbraad 2007: 201–202). Med drugim Holbraad pravi, da je aché moč, zmožnost in tudi (moči poln) prašek. Ta zadnji je nujna sestavina v vseh obredih Ifá. Holbraad takoj napove, da se bo njegov opis omejil zgolj na uporabo aché-praškov in ne njihovih sestavin. Ta napoved je ključna. Razkriva namreč, da je Holbraadov etnografski fokus, na katerem je zgrajen celotni ontološki projekt, praksa, ki vodi do ontologije. Z drugimi beseda- mi, Holbraad se dokoplje do tega, kaj stvari so, prek te- ga, kaj te stvari določenim ljudem omogočajo početi. Ko Holbraad pravi, da bo opisal zgolj uporabo aché-praškov, izrecno doda, da ne bo opisal njihovih sestavin. Poglejmo si stavek v izvirniku: “I’ll describe only the uses to whi- ch aché-powders are put, and not their ingredients, whi- ch babalawos4 guard closely, since – and this is really the point – powders are a principal source of their divinatory powers” (Holbraad 2007: 202). Holbraad se v uporabo praškov usmeri zato, ker so zanj praški vir preroških [divination] moči pripadnikov kulta Ifá. Svojo izbiro legitimira nekoliko prej, ko poudari, da se na uporabo praškov v kozmologiji in praksah prerokova- nja osredinja zato, ker se člani kulta Ifá od članov drugih afro-kubanskih kultov (npr. Santería) razlikujejo po njim lastnih prerokovanjih in zato, ker ravno v prerokovanjih vpetost abstraktnega (moč) in konkretnega (prašek) vidika aché prideta najbolj do izraza (Holbraad 2007: 202). Čeprav Holbraadovi izbiri priznamo legitimnost, pa bode v oči dejstvo, da ta vir moči članov kulta Ifá vidi v vselej že ustvarjenih praških in ne v njihovi pripravi. Še več, pri- prava praškov je skrbno varovana skrivnost in takšna tudi ostaja, čeprav sam pravi, da člani kulta Ifá, če so res njego- vi člani, morajo imeti tako skrivno vednost o uporabi pra- škov kakor tudi skrivno vednost o njihovi pripravi (Hol- braad 2007: 204). Če se Holbraad dokoplje do tega, kaj stvari so, prek tega, kaj te stvari določenim ljudem omogo- čajo početi, to naredi na račun vprašanja, kaj stvari so, do katerega bi se lahko dokopal z vprašanjem, kako se stvari ustvarjajo. Na kratko, za Holbraada priprava praškov ne pove nič o vednosti o pripravi moči polnih praškov in s tem o ustvarjanju vira moči pripadnikov kulta Ifá. 4 Polno iniciirani člani afro-kubanskega kulta Ifá so v jeziku Yoruba imenovani tudi »očetje skrivnosti«. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 25 Ontološki obrat v antropologiji Tomi Bartole Na tem mestu ni znano, ali Holbraad iz etičnih razlogov namenoma zamolči postopke priprave praškov ali pa mor- da sam z njimi ni seznanjen. Kakorkoli, priprava aché- praškov nazadnje ostaja skrivnost tako za bralce kakor za Holbraada, saj se ta njihovo pripravo odloči »zakriti« z analitično kategorijo skrivnosti. Ta odločitev, bodisi zave- stna ali ne,5 ima določene posledice. Če Holbraad želi opi- sati procese ustvarjanja aché-praškov, mu preostaja zgolj ena možnost – da se vrne k začetni fikciji identitete kon- cepta in stvari, s čimer fikcija postane nenadzorovana in ne več hevristična, in da ustvarjanje postavi v sam koncept aché-praškov, pri čemer izgovorjava koncepta tudi ustvar- ja aché-praške. Če se za trenutek vrnemo k Uvodu, ure- dniki trdijo, da ljudje, med katere spadajo tudi člani kulta Ifá, nove objekte (kot npr. moči poln prašek) ustvarjajo v samem dejanju izjavljanja novega koncepta (»moči poln prašek«) (Henare, Holbraad in Wastell 2007: 13). Pomanj- kljivost etnografskega gradiva – priprave aché-praškov, ki jo Holbraad označi za skrivnost – je zapolnjena s fikci- jo o identiteti koncepta in stvari, fikcijo novega aksioma (identitete) in sveta, v katerem je ta aksiom možen. Zaradi etnografskega primanjkljaja Holbraadu in bralcem ostane- jo zgolj besede pripadnika kulta Ifá, da »prašek je moč«. In Holbraad te besede vzame resno, še več, te besede on- tologizira. Lahko se torej vprašamo, kako bi bil ontolo- ški obrat videti danes, če bi Holbraad razkril oziroma se dokopal do vednosti o pripravi aché-praškov. Ali druga- če, kako bi procesi dela-ustvarjanja moči polnih praškov lahko dopolnili procese izjavljanja-ustvarjanja moči pol- nih praškov in s tem pripomogli k razkrivanju sveta Ifá ter ubesedovanju novega in drugačnega ontološkega projekta znotraj antropologije? Literatura HENARE, Amiria, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.): Thin- king through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Routledge, 2007. HOLBRAAD, Martin: The Power of Powder: Multiplicity and Motion in the Divinatory Cosmology of Cuban Ifá (or Mana, again). V: Amiria Henare, Martin Holbraad in Sari Wastel (ur.), Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographical- ly. London, Routledge, 2007, 189–225. HOLBRAAD, Martin: Truth in Motion: The Recursive Anthro- pology of Cuban Divination. Chicago in London: The University of Chicago Press, 2012. 5 Tudi pet let pozneje Holbraad (2012) zavzame enako stališče. JOSEPHIDES, Lisette: Metaphors, Metathemes, and the Con- struction of Sociality: A Critique of the New Melanesian Ethno- graphy. Man, New Series 26 (1), 1991, 145–161. LAIDLAW, James: Review: Holbraad, Martin in Morten A. Pe- dersen 2017. The Ontological Turn: An Anthropological Exposi- tion. Cambridge: Cambridge University Press. Social Anthropo- logy/Anthropologie Sociale 25 (3), 2017, 396–402. SCOTT, Michael W.: Getting More Real with Wonder: An Af- terword. Journal of Religious and Political Practice 3 (3), 2017, 212–229. STRATHERN, Marilyn, M. R. Crick, Richard Fardon, Elvin Hatch, I. C. Jarvie, Rix Pinxten, Paul Rabinow, Elizabeth Ton- kin, Stephen A. Tyler in George E. Marcus: Out of Context: The Persuasive Fictions of Anthropology [and Comments and Re- ply]. Current Anthropology 28 (3), 1987, 251–281. STRATHERN, Marilyn: The Gender of the Gift: Problems with Women and Problems with Society in Melanesia. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 1988. STRATHERN, Marilyn: Partial Connections. Maryland: Rowman & Littlefield Publishers, Inc., 1991. STRATHERN, Marilyn: Property, Substance, Effect: Anthropo- logical Essazs on Persons and Things. London in New Brun- swick: The Athlone Press, 1999. STRATHERN, Marilyn: Learning to See in Melanesia. Master- class Series 2. Manchester: HAU Society for Ethnographic The- ory, 2013, https://haubooks.org/learning-to-see-in-melanesia/, 2. 9. 2017. VIVEIROS DE CASTRO, Eduardo: Cosmological Perspectivi- sm in Amazonia and Elsewhere. Masterclass Series 1. Manche- ster: HAU Network of Ethnographic Theory, 2012, https://hau- books.org/cosmological-perspectivism-in-amazonia/, 1. 9. 2017. VIVEIROS DE CASTRO, Eduardo: Turning a Corner: Pream- ble for “the Relative Native”. HAU: Journal of Ethnographic Theory 3 (3), 2013, 469–71, https://www.haujournal.org/index. php/hau/article/view/hau3.3.032/715, 3. 9. 2017. VIVEIROS DE CASTRO, Eduardo: Cannibal Metaphysics. Minneapolis: Univocal Publishing, 2014. WAGNER, Roy: Habu: Innovation of Meaning in Daribi Reli- gion. Chicago in London: University of Chicago Press, 1973. WAGNER, Roy: The Invention of Culture. London in Chicago: The University of Chicago Press, 1981. WAGNER, Roy: Coyote Anthropology. Lincoln: University of Nebraska Press, 2010. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 26 Ontološki obrat v antropologiji Tomi Bartole What is the Trick of the Ontological Turn?: Holbraad, Fiction and Ethnography In the context of the wider debate on the ontological turn the author focuses on two texts: Holbraad’s text from the collection of papers titled Thinking through Things (Henare, Holbraad and Wastell 2007) and on the volume’s Introduction, of which Holbraad is the coauthor. The editors of the volume aim at developing an anthropology of artefacts dissimilar from that of material culture, which is seen as the promulgation of the divide between things (artefacts) on the one hand, and interpreta- tions as well as explanations on the other hand. At the heart of the editors’ endeavours is an attempt to attend to the fissure between epistemology (knowledge) and ontology (things). The editors thus suggest that in order to avoid the danger of inter- preting things one should be guided by the experience of surprise that certain things in the field-site produce. This experience, it is suggested, in the same self process defies interpretations (the language about reality) and makes possible the language through which things speak by themselves (the language of reality). The editors thus propose the identity between concepts and things. Conveying such a proposition, however, is quite challenging. In order to accept the proposition one has to over- come the axiom of the division between appearance and reality, in which science features as one of the appearances, but also the most prominent of all because it describes reality. This is, as the editors acknowledge, what makes western dualisms so powerful. In this sense, while asking the reader to overcome the axiom and at the same time recognising its inherent powers, it appears as if the editors are playing a trick upon the reader. Holbraad’s paper reveals that this is indeed a trick, but one with a significant theoretical value. The author argues that this trick is far superior compared to the turn from epistemology to ontol- ogy and the identity thesis (concepts = things). In Holbraad’s ethnography the trick has the form of fiction, which is necessary for the ethnography to be told. This fiction allows Holbraad to enter a different (Ifá) world, where the original identity thesis is ethnographically revisited and the motility thesis (concepts-motility-things) is proposed instead. Motility, by thus occupying the position between concepts and things, represents the answer to the question what aché-powder is. In conclusion, the author highlights the fact that Holbraad focused on the uses of aché-powders, while he choose not to ethnographically engage with the secret knowledge about how aché-powders are made, and asks whether an ethnographic emphasis on the latter could have led to the description of a different Ifá world and a different ontological project in anthropology? Although the identity thesis allows Holbraad to give an account of how the powerful powder is made (articulating concepts = making things), the identity thesis is still a function of anthropological fiction – a fiction that in this case is marked by a lack of control and a deteriorated heuristic potential.