Združitev obeh Goric kot posledica urbanega razvoja Author(s): Tomaž VUGA Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 59-62 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179958 Accessed: 26-09-2018 09:24 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:24:25 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Tomai VUGA Združitev obeh Goric kot posledica urbanega razvoja Takoj na začetku moram jasno pou- dariti, da o združitvi obch mest ob mcji ne razmišļjam v političnem smislu ali smislu ustanavljanja novih eksteritorialnih ozcmclj, kar se mi zdi ne glcde na dogajanja v Evropi le žgečkljiva ulopična misel, o kateri imamo z vso pravico različna miš- ljenja. Mislim na tisto stvarno prak- tično združevanje (proces, ki teče že dolgo let) obeh mest v prostorskem smislu š približevanjem mej i, ki ne- nadoma postaja le črta, ne pa ne- prehodna bariera, ter združevanje življenja obeh mest, ki ga tudi to prostorsko približevanje omogoča in celo pospešuje. Zato sem za svoj naslov prispevka uporabil smisclno zrcalno misel tisti, ki je napisana v vabilu Urbanistič- nega inštituta. Če bi namreč razmiš- ljal o urbanih posledicah združitve, kot piše v vabilu, bi me gotovo vodilo k tistim utopičnim idejam, ki sem se jih odpovedal že na začetku. V takém kontekstu razmišljanja sem tudi spremljal in ocenjeval polemiko med predsednikom Skupščinc obči- ne Nova Gorica Sergijem Pelhanom . in všemi, ki so oporekali njegovi po- budí. K sreči se polemika zaključuje s kar reálními ugotovitvami, ki niso daleč od mojcga razmišljanja o mož- nostih, ki nam jih nudi življenje ob meji. Pred tem pa sem se moral več- krat zgroženo spraševati, ali ljudjc, ki živijo v Novi Gorici, res ne poznajo dolgoletnih naporov in bolj ali manj uspešno zaključenih projektov, ki so prav vsi imeli za cilj približevanje življenja v obch mestih, za kar pa je eden od pogojcv tudi njun skladen razvoj. Naj za osvežitev omenim le nekaj "urbanističnih" aktivnosti, pri katerih sem kot dolgoletni urbanist v Novi Gorici sodeloval ali pa jih celo vodil. Že dolgo deluje med oběma mcs- toma skupna komisija za urbanis- tična in komunalna vprašanja. Ob njeni ustanovitvi smo med naloge, ki naj jih opravlja, na prvo mesto zapisali usklajevanje razvoja obeh mest s posebnim ozirom na cone, ki ležijo tik ob meji. V mislih smo imeli tudi izdelavo skupnega urbanis- tičnega načrta obeh mest ali pa vsaj nekaterih najpomembnejših regula- cijskih rešitev, ki naj bi bile vodilo za usklajevanje prostorskega razvoja. Do tega sicer res ni přišlo, vendar pa je bilo těsno sodelovanje in uskla- vanje rešitev pri pripravi urbanis- tičnega načrta Nove Gorice in pri pripravi regulacijskega plana (Piano regalatorc) Gorice náčin za uskla- ditev ne le infrastrukturnega omrež- j , ampak tudi namenske rabe povr- šin ob meji. Do tu smo přišli po ur- bani poti. Mnogo bolj neobremen- jeno pa sopojav obeh mest ob meji obdelovali študentje arhitekture z Univerze v Benetkah, ki so si v začetku 70. let kar podajali kljuke na takratnem Závodu za urbanizem Nova Gorica pri iskanju podatkov in podlag za izdelavo skupnega urba- nističnega načrta obeh mest. Škoda, da večine teh študentskih nalog ni- amo arhiviranih, kajti v sedanji po- lemiki bi dobro ilustrirale neobre- menjeno mladostno razmišljanje o tako izzivalnem problemu, kot je združevanje obeh mest; škoda je tu- di, da smo takrat morali stike s študenti iz Benetk zaradi birokrat- skih zapletov pri dajanju podatkov in geodetskih podlag prekiniti, saj bi lahko v daljšem obdobju obdelave istega problema přišlo do zrelejših in tudi uporabnih predlogov. Predvsem po Osimskih sporazumih j bilo na območju obeh mest iz- vedenih nekaj posegov, ki bistveno prispevajo k tesnejši povezanosti. Vsi se sicer nanašajo na izgradnjo prometnih objektov,niso pa vplivali le na prometne tokove, ampak tudi na drugačno organiziranje življenja ob meji. Med temi ima gotovo izjem- 59 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:24:25 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14/1990 no mesto najmanjši poseg, odprtje mejnega prehoda za pešce na Erjav- čevi ulici. Možnosti, ki nam jih daje mejni prehod na ulici, ki neposredno po najkrajši možni liniji povezuje centra oběh mest, na žalost še niso izkoriščene, vendar že to, kar je, omogoča predvsem prebivalcem brez avtomobilov neposreden pre- hod, prebivalcem v neposredni bli- žini prehoda pa občutek (ki naj bi se razširil na celo mesto), da meje sploh ni in da, če npr. vina v domači trgo- vini slučajno ni, skočiš ponj v trgo- vino na drugo stran meje. Gospodarsko pomembnejši je vse- kakor mejni prehod Vrtojba z všemi dejavnostmi, ki se ob njem razvijajo (avto-port na italijanski strani, pros- tocarinska cona na naši strani). Sam sem prepričan, da ne glede na po- lemikę okrog izgradnje avtoceste ali hitre ceste ali - preprosto - ceste, ki bo boljša od obstoječe, moramo pro- metno lego obeh mest ovrednotiti in jo v bodoče še bolj izkoristiti kot do sedaj. Kako in za kaj, da bo čim manj ncgativnih posledic, je drugo vpra- šanje. Vendar gotovo drži osnovna ugotovitev, da je lega mest ob meji njuna komparativna přednost, ki se odraža ludi v pretoku blaga, storitev in ljudi. In nadaljnji razvoj tudi Nove Gorice (na italijanski strani to ni sporno) mimo upoštcvanja možnos- ti, ki jih ta přednost omogoča, gotovo ne bo mogel. Zelo zanimivo in z obeh strani konstruktivno je bilo usklajevanje mejne črte na območju mest. Vse korekcije, ki so bile uveljavljene po Osimskih sporazumih in sedaj vel- jajo kot dokončna meja, so odprav- ljale nelogičnosti in celo neumnosti začasne meje in so sledile izkļjučno logiki urejanja mesta na eni in drugi strani ter potřebám življenja. Naj omenim le premik meje na našo stran ob železniški postaji v Novi Gorici, da je tako bila omogočena izgradnja ulice za avtobusni promet na italijanski strani, ali pa premik moje na mirenskem pokopališču na italijansko stran, tako da je končno celotno pokopališče na jugoslovan- ski strani. In končno, izgradnja Sabotinske ceste, ki sicer nima neposredne zve- ze s prostorskim približevanjem obeh mest, je bistveno spremenila odnos mesta Nova Gorica do svoje okolice, saj so z njo Brda postala iz najboļj oddaļjenega dela občine, dostopnega práviloma preko itali- janskegga ozemlja in mesta Gorice, čez noč predmestjc Nove Gorice. Sedaj pa k osrednjemu vprašanju o prostorskem združevanju obeh mest. Če bi mesti opazovali iz létala in bi dejanske situacije ne poznali od bliže, bi se nam zdelo to vprašanje nerazumljivo in brez potrebe, saj sta že prostorsko združeni. Meja z avi- ona se namreč ne vidi, prav tako pa tudi ne njene fizične posledice za razvoj. Prej bomo ugotovili, da predstavlja veliko in těžko premostljivo oviro novogoriška (prej goriška severna) železniška postaja, medtem ko vsi ostali deli mestne urbane tvorbě na jugoslovanski strani (vsem naseljem od Solkana do Vrtojbe pač ne mo- remo řeči enotno mesto) vizualno in geografsko še vedno bolj težijo k svo- jemu naravnemu središču, ki ga predstavlja Goriški grad, kot pa k spajanju med seboj v enotno urbano tvorbo preko naravnih ovir, ki to ote- žujejo. Ko stojimo na trdnih tleh, pa se nam ob vprašanju o prostorskem združe- vanju obeh mest pojavi cela vrsta problemov, ki kljub dosedanjim pri- zadevanjem niso bila razrešena, ne- katera pa še ne niti začeta. S stališča urbanega razvoja bi bilo po po- membnosti tiste, ki jih imamo v mis- lih (ne trdim, da so to vsa) razvrstil takole: Najprej bi se morali vprašati o funkciji posameznega mesta in o funkciji obeh mest skupaj v širšem prostoru in na to tudi dolgoročno odgovoriti. Pri tem mislim na ne- katere funkcije, ki so ločene in bodo take tudi ostale (úpravné, politične ipd.) in na funkcije, ki se lahko komplementarno razvijajo na obeh straneh meje in s tem pridobijo novo 60 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:24:25 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV višjo kvaliteto (npr. v trgovinah Nove Gorice in Gorice ljudje tako iz enega kot iz drugega mesta nabavljajo stvari tam, kjer so cenejše, torej ži- vijo ceneje, kot če bi živeli samo v Gorici ali Novi Gorici). Podobno lahko velja za kulturo, rekreacijo, zdravstvo ipd. Za skupno programi- ranje vseh dejavnosti bi morali izoblikovati pristop, pri katerem bi se morali odločiti za nivo spontanos- ti oziroma planiranosti razvoja ter za instrumente, ki bi pospeševali kom- plementarni razvoj in prosto upora- bo uslug čez mejo. V ožjem prostorskem smislu pa predlagam proučitev naslednjih možnih skupnih aktivnosti: Omenil sem že, daje železniška pos- taja v Novi Gorici glavna prostorska bariera med oběma centralnima de- lomamcst. V dosedanjih razmišljan- jih smo v Novi Gorici iskali rešitve, kako postajo "obrnili" proti Novi Gorici, s čemer bi Gorica na drugi strani mcje dokončno "pokazała hřbet". Kako pa to postajo spreme- nti v zvezo med mestoma v pros- torskem in tudi v funkcionalnem smislu (da postane ne le novogoriška postaja, ampak ponovno tudi sever- nagoriška postaja), je problem, kije vreden proučitve in vsaj dolgoročne rešitve. Maloobmejni prehod na Erjavčevi ulici je zaživel v svojem prometnem smislu, ni pa povzročil oživitve Erjavčeve ulice in ulice San Gabri- elle v podalj&ku na italijanski strani, kot smo pričakovali. Spontan razvoj je torej bil prepočasen in bi ga zato morali pospešiti tako, da bi ta ulica postala tudi vsebinska povezava med centr oma. Nekatere urbanistične re- šitve so v lem smislu vsaj na naši strani že pripravljene, třeba jih je le realizzali. Razbilosl naselij, ki tvorijo urbani aglomerat na naši strani, povzroča sicer veliko ležav, hkrati pa nudi ludi možnost za kvaliletnejše bivanje. Eden od možnih elementov za to je gotovo gozd Panovec, ki ločuje Novo Gorico od Rožne doline, s svojim podaljškom prcko Koslanjevice pa sega č z mejo do roba centra Go- ric , zato se kar sam ponuja kot os- redn i rekreacijski prostor oběh mest, z vseh strani dostopen peš ali z j vnimi in privátními prevoznimi sredstvi. V tem smislu doslej Panovec še ni bil izrabljen in če ga tudi v bližnji příhodnosti ne zmo- remo izbirati, ohranimoto možnost vsaj za v bodoče pri načrtovanju in izrabi prostora. Soča kot sicer vizualno odmaknjena sestavina prostora postaja v zavěsti meščanov z obeh strani meje vse bolj prisotna kot dragocen in edinstven vodni in obvodni ambient. K temu je mnogo pripomogla tudi polemika ob nameravani izgradnji jezu za nama- kanje na italijanski strani, ki bi dok nčno poplavil še zadnji delček naravne struge med hidroelektrarno Solkan in državno mejo. Razpolo- ženje meščanov in tudi ugotovitve strokovnjakov bi zato morali upo- rabiti za dokončno realizacijo ideje o skupnem krajinském parku reke Soče, ki bi sicer moral biti v skladu z zakonodajo na obeh straneh meje sprejet ločeno, vendar pa vsebinsko in po režimu popolnoma uskaljen. S tem bi zaščitili Sočo pred nadalj- njimi posegi, hkrati pa stkali še eno vez v življenju med oběma mestoma. Pobudo za to smo že v lánském letu podali tako v stikih s predstavniki in strokovnjaki dežele Furlanije-Julij- ske krajině kot tudi na meddržavni komisiji za vodno gospodarstvo. In končno, kljub "zazidalnosti do meje" je tik ob njej le še nekaj prostih površin, ki bi jih kazało posebej va- lorizzati in njihovo izrabo posebno skrbno programirati. Omenim naj le območje ob železniški postaji v Novi Gorici do Solkanskega bloka, neka- tere površine v Rožni dolini 1er zemljišče južno od šempetrskega bloka, ki je deloma že zazidano. O izrabi leh edinstvenih površin bi se morali skupaj odločati strokovnjaki in úprava iz obeh mest. V svojem prispevku sem se dotaknil le večjih posegov, ki lahko pri- spevajo k zbliževanju mest. Poleg tega pa seveda obstaja cela vrsta manjših, toda ne nepomembnih 61 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:24:25 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 14/1990 možnosti, ki bi življenje v oběh mes- tih ne le zbližale, ampak ga ludi obo- galile. Kajti le z bogatim in enako- vrednim življenjem na oběh straneh mcje lahko v resnici pričakujemo tesnejše povezovanje in prenašanje oběh mest v eno urbano aglomera- cijo. Toda kako doseči bogato življe- nje tudi v Novi Gorici, kjer naj se ne blešči le casino (pa še ta le za tujce), je vprašanje, ki ga ne more razrešiti niti ne samo urbani razvoj niti ne Nova Gorica sama. Lahko pa k temu prispeva. Tomai Vuga, dipl. ini. arh., Nova Gorica 62 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 09:24:25 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms