POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI LETNIK XXIX SNOPIČ 3-4 V ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE KRALJ ALEKSANDER L f. RAZPRAVA: LOŽAR R„ ORNAMEN-TI NORIŠKO-PANONSKE KAMNOSEŠKE INDUSTRIJE. IZVESTJA: LORGER F., RIMSKA VILA V GROBELCAH; RIMSKI TABOR V LOCICI. — NOVAK V., NEZNAN PREKMURSKI TISK; KO-ŠIC IN SLOMŠEK. — ILEŠIČ F., STANKO VRAZ. — GRAFENAUER I., NOVOLETNA ŠEGA. — BAŠ F., NARODOPISNO BLACO. NEKROLOGI. — BIBLIOGRAFIJA. — SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Zgodovinarjem in narodopiscem. »Časopis za zgodovino in narodopisje« objavlja razprave, izvestja, književna poročila in gradivo zgodovinskega in narodopisnega značaja, ki se nanaša na naše Pomurje, Podravje in Posavje ali je s tem ozemljem v zvezi. Uredništvo ČZN vljudno vabi vse, ki obravnavajo v teh dveh strokah navedene zemlje, da vstopijo v krog njegovih sotrudnikov. Razprave naj po možnosti ne presegajo obsega ene tiskovne pole, izvestja ne četrtinke pole, književna poročila naj obsegajo povprečno eno do dve tiskani strani. Gradivo se objavlja v okviru možnosti v »Arhivu za zgodovino in narodopisje«. Rokopisi naj bodo končnoveljavno redigirani, napisani po možnosti s strojem, priloge pa primerne za kliširanje v poljubni kakovosti. 0 številu prilog in njih izvedbi odloča uredništvo. V slučaju večjih naknadnih izprememb po rokopisu postavljenega stavka ima uredništvo pravico, uporabiti del honorarja za kritje nesorazmernih izdatkov za naknadne korekture. Sotrudniški honorar znaša Din 500.— od tiskovne pole; poleg tega imajo avtorji razprav pravico do 25 posebnih odtisov, kar pa morajo pravočasno sporočiti uredništvu. Pri objavi književnih poročil more uredništvo odkloniti objavo, ako založnik omenjenega dela ni poslal uredništvu ČZN, oziroma Zgodovinskemu društvu v Mariboru v recenzijo, na kar se s tem gg. avtorji in založniki znanstvenih del opozarjajo. ČZN izhaja v dvojnih zvezkih dvakrat na leto. Rokopisi za prvi snopič morajo prispeti v uredništvo najkasneje do 1. novembra, za drugi snopič pa do 1. aprila. Drugače uredništvo avtorjem ne more jamčiti, da izidejo njihovi prispevki v zaželenem roku. Uredništvo ČZN. Letna udnina, oziroma naročnina Din 50.—, za inozemstvo Din 60.—. Knjigotrška cena Din 75.—. Za uredništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovaeič. Za vsebino posameznih članov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskurne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. Dne 9. oktobra 1934 so atentatorjevi streli v Mar-seilleu ugasnili luč življenja Aleksandru I., kralju lugoslavije. Rojen 17. decembra 1887 na Cetinju, je preživel mladost v Črni gori, Rusiji, Švici in po 1903 v Srbiji ter se šolal vojaško, upravno in politično. 14. marca 1909 je postal naslednik prestola, vodil 1912 in 1913 I. srbsko armado v zemlje carja Dušana in osvetil Kosovo. 11. junija 1914 je stopil kot regent na čelo Srbije, moško trpel njeno ponižanje, Albanijo in Krf, deloval z organizacijo solunske fronte ter uveljavljanjem jugoslovanskega programa na njenem vstajenju in ga doživel 1. decembra 1918, ko je proglasil združitev kraljevine Srbije z Državo Narodnega veča v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po smrti kralja Petra I., 16. avgusta 1921, je tudi pravno prevzel kraljevsko oblast, ukinil 6. januarja 1929 Vidovdansko ustavo in z njo narodno skupščino ter politične stranke kot posredovalce med narodom in krono. Z novo ustavo 3. oktobra 1929 je proglasil našo državo za kraljevino Jugoslavijo in tako poudaril narodno enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev kot idejni temelj države. Ob rojstvu Jugoslavije je sodelovala vrsta sil, ki se v novi državi ni mogla znajti na skupni delovni osnovi. Politične ideje so izžarevale strasti v veliki napetosti in delovna pota odločujočih voditeljev so se križala bolj in bolj. V tej težki dobi vstajenja Jugoslavije je pokojni vladar ostal vsekdar osrednja osebnost in dejanski predstavitelj države, ki je kot monarh in sodnik nad raznovrstnimi aktivnimi političnimi silami uravnaval razvoj, dokler ni na temelju svoje osebne avtoritete in popularnosti prevzel krmila države v roke sam. V zunanji politiki je sledil tradiciji tovarištev iz svetovne vojne in posebno statusa quo, ki je rodila 1920 Malo entento in 1927 zvezo s Francijo. 1933 je napravil prve korake za medsebojno zbližanje vseh balkanskih narodov, iz katerih je izšel Balkanski sporazum, ter jih 1934 nadaljeval v smeri zbližanja z Bolgari. V stremljenju, da ustali razmere v Srednji Evropi in izboljša odnošaje med Jugoslavijo in Italijo, ga je doletela smrt. Narodna skupščina in senat sta ga počastila v skupni seji dne 11. oktobra 1934 z naslovom Viteški kralj Aleksander I. Uedinitelj. Zgodovinarji in narodopisci se posebej spominjajo velikega pokojnika kot prijatelja naše narodne in to zlasti srednjeveške zgodovine. Njegovo zanimanje za srednjeveške srbske zadužbine je znano prav tako kakor njegov interes za Celjane. Največja zbirka posnetkov naših zgodovinskih fresk v zbirki kraljevskega doma je nastala po njegovi inicijativi. S svojim darom je omogočil Beogradu odgovarjajoči muzej, s svojim osebnim zanimanjem je rešil Ililandar in v svoji zadužbini v Oplencu je po notranji opremi cerkve podal renesanso naše umetniške preteklosti. V dobi njegovega vludanja je doživela splošen razmah tudi slovenska znanost, predvsem z ustanovitvijo univerze v Ljubljani. Z njegovo osebo je zvezan začetek ljubljanske univerzitetne knjižnice. Pa tudi Študijska knjižnica in Banovinski arhiv v Mariboru, katerih ustanovitev je v tesni zvezi z novo narodno državo, ostaneta trajni priči vlade kralja Aleksandra I. Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije. Hajko Loža r, Ljubljana. 1. Uvod. Na rimskih kamenitih spomenikih Norika in Panonije so se v teku 2. stoletja po Kr. pojavile med tipi okvirjev oblike, kakršnih ne nahajamo v nobeni drugi provincijalni industriji rimske cesarske dobe. Kot osnovni motiv teh okvirskih tvorb lahko smatramo zgornji zaključek stranskih vdolbin na sarkofagu Fannija Florentina in njegove žene, iz muzeja v Ptuju (pod. št. 1), le da moramo pri tem imeti na umu, da sarkofag ne predstavlja začetka tega dekorja v naših pro-vincijalnih delavnicah1). Globoka vertikalna stranska profila vdol-hinskih okvirjev se na vrhu uvi-jata v obliki lepo tekoče polkrož-ne vijuge navzdol in navznoter, nakar stečeta kvišku ter tvorita v sredini gornjega zaključka vdolbine sedlasto, navzdol odprto krivuljo. Kadi te njene oblike bomo tip imenovali sedlasto vijugo ali voluto. Ker predstavlja obenem nekako praobliko vijug, ki nastopajo na kamenitih spomenikih, jo lahko imenujemo tudi osnovni vzorec volutnega dekorja, poznanega nam v Noriku in Panoniji. Ta voluta in njene inačice, ki jih bomo v teku razprave še omenili, so posebno pogoste na rimskih sarkofagih Norika in Panonije in je o nekaterih izmed njih reči, da nastopajo le v teh dveh provincah. Zlasti razvojno kes-nejši stadiji so zastopani v obilni meri na kamenitih krstah, ki so bile najdene ') M. Aliruinič, Poetovio. Ptuj 1925, str. 55/12. Pod. št. 1. Sarkofag Fannija Florentiiiu in njegove žene. (Ptuj, muzej.) v najrazličnejših krajih obeh provinc.2) Vendar prvič je nastopil volutni dekor na kamenitih nagrobnikih, kjer moramo iskati njegove starejše oblike, kar je razumljivo, saj je nagrobnik v rimskih provincah starejši od sarkofaga. Kakor vemo, vlada v prvi dobi rimske okupacije v naših krajih sežiganje mr liča, sicer ne povsod, vendar v toliki množini, da smemo o njem govoriti kot o prevladujočem tipu. To sežiganje ni v bistvu nič drugega nego nadaljevanje tradicij in nravi predzgodovinskih ljudstev v obeh provincah in traja še vse 1. stoletje po Kr. V kamnoseški industriji one dobe ga spremljata kot posledica dva spomeniška tipa, namreč nagrobnik (napis, oltar) in kamnita žara za pepel. Oba sta starejša od sarkofaga; zlasti na noriških in inednoriških napisih pa že nastopajo prvi vzorci vijugastih okvirjev. Ko se je v teku 2. sto letja po Kr. razširilo po cesarstvu pokopavanje nesežganih mrličev, je to povzročilo razmah novega spomeniškega tipa, ki je bil v prednjem Orientu že davno znan, namreč sarkofaga3) in v njegovi industriji moramo iskati razvojno kesnejše stopnje i volutnega i ostalega kamnoseškega dekorja. Kakor si prehoda od sežiganja k pokopavanju mrliča ne smemo predstavljati na ta način, ko da ga je dekretirala rimska uprava in da se je kakor iz nekega centra, to je iz Rima-Italije, razširil po cesarstvu, nego ga moramo smatrati kot izraz avtohtonih etničnih razvojev provinc samih, tako mora isto stališče veljati tudi o provincijalni umetnosti. Če ne bi gledali na dogodke v opisanem smislu, ne bi imeli nikakega pojasnila za to, da je ponekod tudi še po nastopu pokopavanja sarkofag skoro neznan spomenik, to se pravi, da še vedno cvete sežiganje. Tako na pr. imamo zlasti v Noriku iz dobe od 2. stoletja dalje jako malo sarkofagov; tudi na ozemlju Emone in Celeje jih ni, čeprav bi jih človek ravno v teh krajih kot na vratih Italije upravičeno pričakoval. Toda če vemo, kako je tu rimska civilizacija pogosto neposredno trčila na stari hallstattskodobni sloj sežigajočih ljudstev, nam važnost predzgo- 2) V taki zvezi obravnava volutui dekor prvič v celoti moja disertacija iz I. 1927. pod naslovom »Studicn zu den romisehen Sarkophagen von Noricum und Pannonien«. Današnji članek se glede vsebine krije z zadnjim poglavjem spisa o sarkofagih (Das Muster der Volutennisclien), se pa od njega razlikuje po tcin, da danes v večji meri upoštevam nagrobnike kot samostojno fazo, dočim se v disertaciji oziram nanje le kot na primerjalno gradivo. V organični zvezi s tem prejme zdaj tudi Norik s sosednjimi panonskimi kraji pra-vilnejši poudarek, dočim prevladuje v spisu o sarkofagih Panonija. Vse to bo postalo bralcu jasno iz razprave same. Delo o sarkofagili predstavlja v bistvu supleinent k nekoliko starejši monografiji o nagrobnikih, ki jo je izdal prof. A. Schober (Die romisehen Crahsteine von Noricum und Pannonien, Wien 1923.). Kavno radi te omejitve na sarkofage (temo disertacije je izbral prof. Schober) je bilo treba tudi s posebnim ozirom na to, da so bili dotlej sploh neobdelani, posvetiti vso pozornost ravno njim, nagrobnikom pa šele v drugi vrsti. Vendar sem njihovo vlogo v razvoju volutnega dekorja že tedaj zadosti krepko poudaril. 3) W. Altmann, Architektur und Ornamentik der antiken Sarkophage. Berlin 1902. 1. Uvod. 101 dovinskih podlag ne bo več nejasna in 0110 nedostajanje sarkofagov v Noriku ne nerazumljivo.4) Zato pa srečujemo ta spomeniški tip v lepili množinah v Podonavju, na Ogrskem in v Srbiji, kjer si moramo njegovo številnost razlagati iz nasprotne stare navade pokopavanja inrlieev. Že iz teh dejstev lahko razvidiino, kako se življenje v provinci nadaljuje po prastarih individualnih tradicijah, ki so pač deloma občutile tudi vplive rimske civilizacije, a končno vendar ohranile nekaj svojega. Popolnoma podobno stanje opažamo tudi na izdelkih lokalne umetne obrti, na pr. v kamnoseški industriji, ki jo moramo pač prištevati k njej. Volutni okvirski dekor noriško-panonskih spomenikov je po svojem značaju tako izrazito lokalno pobarvan, da ga ni mogoče prisoditi nikaki drugi pokrajini rimskega cesarstva. Naj je tudi v večini primerov kvalitetna izvedba zelo barbarska in groba, vendar ne smemo prezreti njenih individualnih potez, dokler nam ne gre za kvalitativne sodbe, nego jih moramo skušati opredeliti in analizirati, saj se tudi v grobo izvedenih spomenikih brez dvoma nahajajo razlike in stilne posebnosti. Naša današnja študija želi izdelati prav to stilno tipologično podobo provincijalnih izdelkov, kolikor je to seveda možno na podlagi takega gradiva, kot je dekor kamnitih spomenikov. Kronologična razmišljanja bodo zategadelj stopila v ozadje. O dekorju noriško-panonskih spomenikov moramo tedaj govoriti kot o posebni vrsti provincijalnega umetno-obrtnega dela, ki ima svoje korenine v domači zemlji in tradiciji. Toda vse ne prihaja od tam, mnogo stvari je rimskih. Četudi sta gledanje in umetnost, ki ž njima provincijalni obrtnik odpravlja svoje naročilo, utemeljena v podlagah pripadajočega mu kulturnega kroga, je vendar verjetno, da je to naročilo samo po sebi last drugega kulturnega kroga, tedaj kulturni import, ki ga provinca prej ni poznala in se je šele po Rimljanih ž njim seznanila. Tak kulturni import je na pr. tip nagrobnega spomenika, are, sarkofaga, v ožjem smislu napisno polje na kamnu ali sarkofagu, mitologični in drugi figuralni predmeti ter njih pomeni. Umetnost v provinci je glede tega odvisna od tujih vzorov in jo moramo zato presojati z dveh vidikov, ali bolje: z vidika dveh izvorov in žarišč, od katerih predstavlja prvi tipološko nove snovi in naloge, prihajajoče po zaslugi Rimljanov v deželo, drugi pa avtohtono stilno pojmovanje, ki o njem smemo govoriti povsod tam, kjer izdelka ni napravil zanesljivo izpričan italsko-rimski ali grški umetnik. Oba ta dva vidika morata hoditi vselej vzajemno, če hočemo dospeti do rezultata. Kolikor pa je doslej o našem predmetu slovstva na razpolago, je treba o njem reči, da v njem o tem dualizmu ni mnogo sledov. Na motiviko vijugastih okvirjev je prvi opozoril A. Hekler, ki jo je oh priliki obravnavanja spomenikov iz Intercise tolmačil kot izraz lokalnih 4) Prim, k temu Schmid v Osterr. Jahre«h. (= 0J) XXV, 1929, Beibl. 67 si. in referat o tem v GMDS 1929, 71 al. umetniških tradicij.5) Vijugasti okvir panonskih sarkofagov, kakor ga predstavlja tudi naša podoba št. 1, mu je dokaz keltskega okusa in stilnega čuta. kar je toliko pravilno, kolikor imamo pred rimsko okupacijo v Panoniji in na njenih mejah res opravka s keltskimi elementi. Toda to keltstvo je le končni štadij, ki je preplastil že dane starejše podlage. Vseeno pa je smer Heklerjeve domneve pravilna. Popolnoma nasprotno mnenje zastopa v svoji omenjeni knjigi o nagrobnikih A. Schober, ki vidi v vijugastih okvirjih le ornamentalno spremenjeno volutno blazino nagrobnih oltarjev, t. zv. ar6), kar je v nasprotju s Heklerjevo mislijo čisto klasična interpretacija vijugastega noriško-panonskega dekorja. Dalje spodaj bomo navedli razloge, zaradi katerili po našem mnenju Schobrovo naziranje ne drži. Toda nujnost povratka k prehi-storičnim podlagam provincijalnc umetnosti je Schober kljub temu uvidel, sicer še ne toliko v omenjenem delu, pač pa v eni kesnejših študij o provin-cijalni umetnosti.7) Izmed ostalih poskusov interpretacije vijugastega okvir-skega okrasa nam je omeniti le še članek prof. B. Sarie8), ki obravnava neki nagrobni napis iz Viminacija. Tudi ta avtor je prepričan, da je omenjeni dekorativni motiv predrimski, toda po njegovem mnenju ni keltski, nego tra-ško-skitski, v čemer ga med drugim potrjuje naziranje nekaterih strokovnjakov, da imamo pri Keltih opravka s skitskim etničnim elementom (C. Schuch-hardt). To naziranje kakor tudi interpretacijo prof. Sarie si homo spodaj natančneje ogledali; v bistvu se nam ne zdi prava in zveza tega ornamenta s Trakijo manj naravna kot s Kelti. 2. Noriški nagrobniki in oltarji. Med osnovne oblike vijugastega okvirja smo prišteli uvodoma vzorec gornjega zaključka stranskih vdolbin na sarkofagu Fannija Florentina iz Ptuja (pod. 1). Ta vzorec sc v provincijalni obrti neštetokrat ponavlja, v kesnejši dobi že v nekoliko degenerirani obliki na sarkofagih, v starejši zlasti na nagrobnikih, za kar je treba le primerjati v Schobrovem katalogu zbrano gradivo. Motiv nastopa na spomenikih deloma sam, deloma pa podvojen.9) Iz sloven- ») OJ XV, 1912, 183. ") Schober, Grabsteine, str. 231. ') OJ XXVI, 1930, 9 si. 8) Starinar 1933/34, 73 si. *) Navajam sledeče primere. Navadna enostavna vijuga: Leopoldsdorf (Jahrhuch fiir Altertumskunde 1912, 129, 134); Lind (Schober, o. c. 179/187); St. Donat (Schober, o. c. 80/173); Gospa sveta (Egger, Fiihrer durch die Antikensammlung des Landesmiiseums in Klagenfurt, Wien 1931, 36/18); Salzburg (O. Klose, M. Silber, luvavutn, Wien 1929, 39/13, 61/26, 62/27); Munchen, Nationalmuseum (Lapidarij C1L III, 3588); Mitrovica (Schober, I. c. 128/280). Podvojene vijuge: Celje (Schober, 1. c. 84/184, 83/182); Ptuj (Abramič, 1. c. 55/11 na sarkofagu F. Florentina); Zagreb (Schober, I. c. 71/157); Ebreichsdorf (Schober, I. c. 82/178); Mondsee (Schober, I. c. 80/174). skih najdišč je omeniti zanj poleg sarkofaga in nekaterih drugih kamnov v Ptuju še pilaster v kripti cerkve v Ho-čah pri Mariboru (pod. št. 2), fragment prednje stranice sarkofaga, hranjen v lapidariju mariborskega muzeja ter fragment identične plošče iz istega muzeja, le da je tu voluta upodobljena v vertikalni obliki (pod. št. 3). Vsem tem primerom je skupna razmeroma rahla navijuganost vzorca, ki se omejuje na sedlasto vzpeto sredino in navzgor uvita kraja krivulje. Ob tem opažanju moramo za-početi svoja razmišljanja. Ako natančno analiziramo značaj in funkcijo okvirja v obliki sedlaste vijuge, vidimo, da opravljajo ti krivi profili nalogo, katero vrše na ostalih treh straneh vdolbine ptujskega sarkofaga in sploh vseh spomenikov s temi okvirji premi profili, odnosno premi žlebljeni robovi. Volutni okvir po takem razmisleku ni nikaka prvotna rešitev, nego se je pojavil šele v teku razvoja, o čemer bi se pač prepričali tudi na podlagi kronoloških študij. Težko če je sploh kateri spomenik s takim vzorcem nastal v 1. stoletju po Kr. (prim. Schober, Grabsteine, str. 231). V smislu naših gornjih izvajanj moramo na spomeniku ločiti dvoje, 1. izvor odnosno povod in 2. razvoj motiva. Kot okvir izvira ta motiv prav gotovo iz klasičnega repertorija, če smemo tako reči, on nekaj oklepa, obdaja, omejuje, zato je naša naloga, da zasledujemo njegove metamorfoze do osnovnih shem. Lete gotovo niso vijuge, ki moramo v njih videti lokalno obliko, nego kaj drugega. Na začetku razvojne vrste teh okvirjev stoji tedaj verjetneje preprostejša prema ali vsaj premi najbližja oblika, recimo polkrožna profilirana vdolbina ali nekaj podobnega. Na onem znanem nagrobnem oltarju iz Žahnic pod Sv. Višarjami, ki je najbrž eden najbolj ranih primerov volutnega okvirja v Noriku (gl. prilogo [= pr. | I, št. 3), posebno pa še na enako lepem oltarju iz Spodnjega Trbiža (Schober, pod. 160), ki je Schober nanja oslonil svojo tezo, kaže vijuga dovolj različno obliko od navadne sedlaste vijuge. Ker se nahajata podobna primera v mariborskem in ptujskem muzeju, navajamo za ponazoritev še podobo neke fragmentirane plošče iz ptujskega muzeja (pr. I, št. 2). Kamen nosi v sredi t. zv. ansno ploščo (tabula ansata), datuma je brez dvoma ranega (Ahramič, n. n. m. 59/12). Na teh treh primerih imajo okvirji to skupno lastnost, da volute ne ostajajo v isti ravnini kot preostali zgornji premi deli profilov, še manj se uvijajo navzdol, nego nadraščajo imaginarno vodoravn i Pod. št. 2. s sedlasto (Hoče, kripta kve.) Pilaster vijugo. cer- gornjo stranico vdolbine v obliki nekakega polkrožnega loka, ki daje celemu motivu izredno lepo vnanjost. V bistvu imamo na teh primerih opravka z zgoraj polkrožno zaključeno tablo, ki je pogreznjena v nalašč za to izklesano ležišče, o čemer nam svedoči ozki žleb, ki poteka med profili odnosno robovi te table in med kamnito soseščino. Vendar to pot ni važno, ali je plošča tabla ali ne, nego nas bolj zanima vrhnji zaključek polja. O tem zaključku lahko mirno rečemo, da je inspiriran od drugod. Nobenega dvoma ni, da izhaja ta že nekoliko barociziran tabelski vzorec iz onih polkrožnih okvirjev in vdolbin, ki jih v noriški kamnoseški industriji kar tek vrste, nego že neki naprednejši štadij, tako moramo tudi o teh polkrožnih profilih reči, Pod. št. 3. Fragment prednje Ja izvirajo od nekje drugje, namreč od vzorca stranice sarkofaga . pokončno gte, g t zy ar}litekturnimi vdolbinami. O arhi- obliki arhitekture zelo stara last klasičnega sveta in je bogato zastopana že v grški umetnosti koncem 5., a potem zlasti 4. stoletja pr. Kr. Zelo važno vlogo je pri njeni izdelavi imela ravno vzhodna maioazijska Grčija heleni-stične dobe. O njenem življenju v cesarski perijodi je reči, da je že le odsev nekdanjega razmaha in klasičnosti; arhitekturni motivi sicer še prav močno nastopajo na kamnih (pr. III, 9), a vse postaja čedalje bolj nesmiselno in zgolj dekorativno, prešlo je v last ljudskoumetnostnega izdelka. Ta proces se v provincah posebno dobro opaža, čeprav ga je kronologično težko opredeliti, ker so istočasno možni vsi vzorci. Stilnorazvojno je pa štela z arhitekturo v primeri z navadno arkadno vdolbino starejši štadij. V naših provincah nastopata v glavnem dva tipa, katerih najlepši primeri izvirajo mrgoli, pri čemer seveda ne mislimo, da so kaka noriška posebnost, saj so zastopani enako v italskem in germanskorimskem gradivu. Za naše razmotrivanje je posebno važno to, da so volute na teh treh spomenikih ohranile strukturo lokov, ki počivajo na pokončnih stranicah kot nekake arkade, čeravno okvirska enotnost ni nikjer razrušena. Potek loka spremlja funk-cijonalno popolnoma brezpomembna omamen-talna krivulja z dvema točkastima krogoma na koncih. Kakor smo o voluti dejali, da ni zače- sedlasto vijugo. (Maribor, muzej.) tekturni vdolbini nas pouči vsak boljši pregled nagrobniškega materijala10). Kot tip je štela v "') Dober pregled daje atlas Germania Romana, Hiicliner, llamberg. 2. A. 111. snopič. Obravnava jo tudi Schober v svoji knjigi. Za njene starejše oblike nudi primere vsak priročnik grške in rimske umetnosti, n. pr. Springer-Wolters, Winter itd. pač iz 1. stoletja po Kr.; 1. vdolbina s trikotnim zatrepom (pr. III, 9) in 2. vdolbina s polkrožnim zatrepom. Oba tipa predstavljata kamnoseško okrajšavo grobnice, aediculo. Trikotni odn. polkrožni vrhnji del ali nastavek se razodene pri tem kot pročelje odn. prednji zatrep fasade v trikotni ali polkrožni obliki, ki počiva na prekladi (arhitravu), ležeči ali na dveh stebrih ali dveh slopih ali celo dveh pilastrih. V prostoru ined stebri (itd.) ter preklado, to je v notranjščini grobnice se nahajajo navadno doprsne podobe umrlih. Na večini grških in rimskih helenističnih in starejših stel imamo v notranjščini aedicule cele plastične skupine in prizore. Ta prvotno jasni predmetni smisel arhitekture se je jel kmalu izgubljati in spreminjati v sistem zgolj ornamentalnih robov in pasov, prav sličnih profilom naših spomenikov, preprosta dekorativnoornamentalna misel je spodri-nila nekdanjo realno obliko. Poglavitne korake v tej smeri je napravila pač kamnoseška industrija avgustejske dobe, ko se je iz arhitekture tudi sicer ustvaril sistem dekorativnih vzorcev, služečih vsem in vsaki rabi. Čeprav bi se dalo to na klasičnem gradivu lepo opazovati, vendar nimamo o stvari še ni-lvakc. znanstvene podobe. Kolikor pa ni arhitekture odpravila italska industrija, je to storilo delo v provincijalnih ateljejih, ki je na las podobno še danes vladajočim navadam v pokopaliških kamnoseških delavnicah. Velik umetnik in velika doba ustvarita umetnino, ki ima svoj točno opredeljeni enkratni smisel. Ta umetnina pa vsebuje tudi toliko tipičnega, da postane kmalu last cele šole, generacije, naroda in nenadoma srečamo njene sestavne motive kot raztresene ude nekdanjega organizma vsepovsod. V naših treh kamnih iz Žabnic, Trbiža in Ptuja je tak raztresen in prvotnega smisla oropan ud vodoravni ali nekoliko zviti iztek loka na straneh, kateri dejansko šele tvori s srednjo vzpetino sedlasto voluto. Odkod ta motiv? Ako je pravilno naše naziranje, da ves ta dekor nezavedno posnema nekdanje arhitekturne vzorce, tedaj je treba iskati predlogo za to voluto, če ne konkretne, pa vsaj idejno, gotovo v obliki vdolbine, kjer trikotni ali polkrožni zatrep pročelja ne počiva neposredno na stebru (itd.) kot nosilcu, nego na nekakem impostu ali konzoli, ki prenaša težo zatrepa na nosilce, odnosno kjer pušča konstrukcija zatrepa na glavi nosilca (kapitelu) prost pas ali del, ki ničesar ne nosi. Tudi taki primeri so v provincah zadostno izpričani in to ne samo pri vdolbinah z okroglim zaključkom zgoraj, nego tudi pri onih s trikotniškim. Prvotna konstruktivno-smiselna rešitev je v teh primerih zabrisana in se že popolnoma podreja goli dekorativnosti. Primer takega, na konzoli počivajo-čega loka nudi kamen iz Mannheima11). Zahrisavanje arhitekturnega vtisa se tu kaže v neproporcijoniranosti teže in nosilcev. Naslednjo stopnjo razvoja ") Germania Honiana 111, Taf. XXII, 1. Tu pa še mnogo drugih primerov. zastopa ljubljanski kamen (pr. III, 8). Še bolj pa nam dekorativizacijo kaže kamen iz Celovca (Scbober, n. n. m. št. 89, fig. 37): na dveh pilastrih počiva arhitrav s tremi fascijami, toda dejanski on ni preklada, nego samo spodnji rob reliefa, ki ga zgoraj oklepa vodoravna lizena. Na tej pa se nahaja pol-krožen profil z glavo Meduze v sredi, in med njim in robom kamna se na vsaki strani dviga po ena polpalmeta, stoječa na prostem vodoravnem delu lizene. Vsa rešitev je popolnoma dekorativna, važen je pa ta kamen radi tega, ker je dobro datiran — nastal je v prvi polovici 1. stol. pr. Kr., iz česar razvidimo, kako zgodaj se je v provincah začel ta proces. S temi tezami pa seveda še ni rečeno, da je voluta žabniškega in ostalih kamnov neposredno kavzalno odvisna od ene izmed omenjenih arhitekturnih stel, nego se to nanaša le na stilno psihologijo provincijalnega umetnoobrtnega dela. V času, s katerim imamo opravka, leže formalni elementi nagosto naokrog in so po zaslugi vzorčnih albumov, ki so kurzirali okoli, vsakemu dostopni in na izbiro, naša naloga je le, da spravimo iz tega sinkretizma one oblike, ki jih raziskujemo, v pravilne likovno-razvojne in predstavno-dušeslovne zveze, kar nam bo izdatno služilo tako pri kronologiji, kot pri analizi provincijalnega stila. Kljub temu, da imamo na spomenikih opravka s samo brez-stilnostjo, kot dobro pravi Koepp1-3), je vendar tudi ta neki stil, in kakor je gotovo, da je bilo Furtwiinglerjevo naziranje glede tega, češ, opravka imamo »s stilom legij«, napačno, bi bilo prav tako napačno misliti, da ta »umetnost nima svojih zakonov. Kot vsaka ljudska umetna obrt ima tudi provincijalno rimsko kamnoseštvo značaj surogatnih izdelkov, ki nastajajo nekako po principu naravne simbioze in sestavljenosti; elementi se zbirajo z vseh vetrov in se združujejo v nove tvorbe. Katera ljudska umetnost ni taka? Toda popolnoma brez vsakega reda se to vendar ne godi, eno opažamo v tem procesu vedno znova, namreč da se vse oblike polagoma spreminjajo iz svojih klasičnih izrazov v navadne bodisi ornamentalne, bodisi dekorativno-rokodelske in delovne forme, nekake praoblike primitivnega izdelka. Kavno v teku tega razvoja se pa pojavljajo v gradivu marsikatere posebnosti, za kar zadostuje en sam pogled na nagrobniško gradivo iz raznih provinc. Kako se le-to med seboj razlikuje, sicer ne po stilu, pač pa po tipih in osnovah kvantitativnega značaja! Prastare forme prodirajo tu na površje, nepozabljene in svojstvene, in če tudi niso dokaz visokega umetniškega gledanja in kulture, so pa toliko bolj individualna last posameznih ljudstev. Taka individualna last je tudi vijuga noriško-panonskega kamnoseka. O njej je treba pomniti, da ni povsod enotna, nego imamo lokalne inačice. Dozdaj smo imeli opravka z žahniško inačico. Videli smo, da tiči za plastjo, ki jo zastopa, degenerirana arhitekturna motivika; ti tu I2) Gerinania Romana, Text, lil, str. 13. preprosti profili so bili nekoč na pilastrih ali stebrih sloneča fasada s trikotnim ali polkrožnim zatrepom, kar je razvidno iz tega, da na vseh teh kamnih vijuga nadrašča imaginarni gornji rob vdolbine. Na naših primerih zbuja oblika vtis table z zgoraj navijuganim okvirjem. Reminiscenco na nekdanji arhitekturni vzorec imamo tudi v značilnih stranskih iztekih vijuge, kot smo videli ob kamnu iz Celovca. Če je že ta kamen popolnoma dekorativen, a nastal okoli srede 1. stol. po Kr., je skupina žabniškega še korak dalje v tej smeri, ki nam samo potrjuje, da provincijalni kamnosek s klasičnim repertorijem aedicule res ni nič vedel začeti. Njega zanima navadna dekorativna oblika. Prvi korak k tej dekorativni formi predstavlja ona oblika zatrepa, ki ne počiva neposredno na nosilcu, nego kot mannheimski kamen na konzoli ali venčnem zidcu. Še jasneje je to na ljubljanskem in celovškem kamnu z lize-nami. Arkada je tu postala —- lok, profilirana, a še geometrična krožna figura. Toda ta figura je izzivala k drugi obliki, k svobodnejši krivulji žabniškega, ptujskega itd. kamna. Verjetno se je to zgodilo še v teku 1. stol. po Kr., če ne, pa vsaj zelo kmalu po njem. Profil se je involutiral. Prastara oblika je silila na dan, ki pa se ni zadovoljila zgolj z arkadnim lokom, nego se je polastila tudi trikotnega zatrepa. Na kamnu iz celovškega muzeja je prešel tudi trikotniški profil (prim. pr. Ill, 10) v ornamentalno vijugo13). Ta baročno-ljud-ska oblika je dobila svojega spremljevalca v vklesanem vzorcu dveh z lokom spojenih točkastili krogov nad profilom; namesto krogov se tu nahajajo tudi rozete. S tem je bil položen temelj. Kaj je v bistvu ta vklesani ornament? Nobenega dvoma ni, da imamo v njem opravka na eni strani s prastarim motivom sedlaste vijuge, poznane nam iz trakasto-keramične kulture14), na drugi strani z ornamentalno posebnostjo tangentiranega kroga. Niti za eno niti za drugo ni bilo treba noriškemu kamnoseku daleč hoditi; drugače kot tako si sploh ni znal predstavljati okvirja, ves klasični vzorčni repertorij arhitekture ga je samo mešal, kot bomo še videli. To voluto je pa poznal od pam-tiveka. Ta kaj preprosti in razumljivi proces provincijalizacije klasičnega motiva, to se pravi njegove interpretacije v smislu lokalnega stila, je skušal Schober pojasniti s trditvijo, da imamo v volutnem okviru prav za prav le odmev t. zv. volutnih blazin, kakoršne navadno nahajamo na nagrobnih ol- ") Jabornegg, Kiirntens romische Alterthumer, klagenfurt 1870. Taf. 12/CCCCXVlil. R. Egger, Fiihrer, 43/26. ,4) llochlau v Prahistorische Zeitschrift, Berlin, 1928, 54. Po tem avtorju imenujem obravnavani tip spirale sedlasto spiralo ali voluto. Bralec razvidi pri Boehlau-u, da je ta spirala značilna za češko-moravsko keramiko (str. 60 si.). Kazen tega je primerjati še članek W. A. Jennyja o keramični dekoraciji Podonuvja (Mittcilungeii der Anthropologischen G "-sellschaft. Wien. LVIII. 1928, 21 si.). tarjih 1. stol. po Kr. (n. n. ni. 232). Volutna blazina je v bistvu neke vrste preklada. ležeča na ari (pr. I, 3) in kaže na obeh krajih po en podolgovat cilindričen svitek plastične oblike, ki zbuja vtis na koncu skupaj zvite blazine. Sprednji pogled na ta nastavek oltarjev kaže krivuljo s krožno uvitima krajema, često tudi podvojeno. Vendar v tej geometrični obliki navadno krivulja ne nastopa, marveč je v večini primerov izdelana kot vitica — spirala, ki poganja na steblu izrastke, v uvitih delili nosi pa rozete ali podobne centrirane vzorce (pr. I, 3). Ta oblika »krivulje« ali vijuge je normalna in klasična, v provincijalne delavnice je prišla iz Italije. Schober je k tezi o blazinasti provenijenci volute prišel prvenstveno radi tega, ker se nahajata blazini i na žabniškem i na trbiškem primeru. Prvo, kar Schober nepravilno poudarja, je važnost, ki jo pripisuje skupini nagrobnih oltarjev sploh, ki nastopajo v tej čisti obliki 1. stol. po Kr. pri nas jako redko; večinoma so njih primeri zelo grobi in razvojno malo važni. Drugič je zelo čudno, da imamo ravno na obeh imenovanih primerih volutno zaključeni okvir na stranicah oltarja in ne na sprednji strani, kar bi bilo pričakovati, saj kaže blazina samo od spredaj tako podobo. Tretjič je neverjetno, da bi se lahko isti motiv, ki je na blazini dovolj realistično in orga-nično-smiselno podan, na stranici oltarja omejeval na abstraktno obliko navadnega profila. Razen tega imamo osnovne razlike tudi v ornamentu. Vijuge oltarnih blazin so, kot smo rekli, v bistvu ležeče vitice - spirale, ki so vegeta-bilnega značaja, kar sledi iz brstja na steblih kot iz rozet v krogih. Tako ve-getahilno obliko imamo tudi na žabniškem oltarju, zato je nad vse čudno, da lok s točkastima krogoma ni prav nič sličen stilu vitice - spirale, če smatramo po mnenju Schobra, da je odvisen od volutnega člena. Če je zato med blazino in volutnimi okvirji sploh kaka zveza, je edino ta. da se v obeh izraža oživljeni smisel za to vrsto ornamenta, ki je nekaka ležeča s-linija, toda dočim je vzorec na blazini odlično klasičnega izvora, je vzorec na vdolbinah domačega izvora in temu primerno preprost. Zanesljivo seveda labko rečemo, da na koncu tudi od volutne blazine ne bo ostalo nič drugega nego kar prija pro-vincijalnemu okusu. Kot zadnji argument pa lahko navedemo dejstvo, da imamo med kamenskim gradivom naših provinc tudi nekaj spomenikov, ki dajejo več razloga misliti na prenos volute z blazine v okvirski svet, kot ga imamo ob žabniškem primeru, a se naravno njihova forma tudi temu pristojno od vsega razlikuje. Kot enega najlepših takih spomenikov navajam relief z genijem zime iz ptujskega muzeja (Abramič, Poetovio pod. 13.; pr. I, 1). Ako si natančno predočimo strukturo volute na ptujskem kamnu, tedaj opazimo med njo pa med doslej obravnavanimi sledeče razlike: Na žabniškem kamnu imamo v bistvu enojno voluto, ki liki most prerašča polje vdolbine. Ptujska voluta je dvojna in je v sredi speta po majhnem vczilu. Osnovni shema sta dve položeni s-liniji, ali odprti osmici. V tej obliki nahajamo dvojno voluto na omenjenih blazinah kot vitično vijugo, spiralo. Nadalje je na ptujskem kamnu važna lega tega člena. Ako ima Schobrova teza sploh kako možnost pravilnosti na sebi, jo mora gotovo obdržati spričo tega reliefa, kjer se nad imaginarnim ravnim zgornjim okvirjem reliefa dviguje plastična figura dvojne volute v izrazito nastavkasti obliki. Iz tega konglomerata dveh motivov sledi tudi popolnoma neorganični značaj celote: polje oz. vdolbina na žab-niškem oltarju je zares vdolbina, četudi popolnoma plitva, ali vsaj tabla, zgoraj krivo zaključena, vendar pa enotnega prostora. Na ptujskem kamnu se je ta enotnost razbila, zakaj četverokotni prostor reliefa je eno, volutni nastavek, ki nadkriljuje relief zgolj dekorativno in zelo neorganično, je pa drugo. Relief je nastal brez dvoma zelo zgodaj, ko so bile reminiscence na volutno blazino res še močne in misel, plastično izvesti dvojno vijugo-spiralo, živa; navajamo ga zategadelj, da vidimo, kako je ob svojem času izgledal tak prenos motiva iz enega področja v drugo. Te plastike in slikovito-materijalne predstave gnetljivih vijug, ki jo zbuja ptujski kamen (opozarjam na sorodnost s sarkofagom iz Brigetia (pr. V, 16), nimamo niti na enem primeru naših vijugastih okvirjev, ki so vsi že zelo shematični in abstraktni, razen tega pa leže na njih vijugasti okvirji popolnoma drugje. Toda sedaj majhen ugovor. Ta kainen je, kot smo dejali, jako zgodnji, smatramo ga pa lahko za isti-nito analogijo vijugam oltarnih nastavkov v reliefu okvirjev. Če je iz 1. stol. po Ki., kar je zelo verjetno, je med njim pa našimi primeri razdalja, ki bi kronološko govorila za to, da le oni nadaljujejo na svoj način temo, podano na ptujskem reliefu, iz česar hi ponovno sledil dokaz, da so volutni okvirji vendar le zgolj v profile prenesena blazina. Ugovor, ki je zelo težak. Nanj imamo dvoje odgovorov: Našim raziskovanjem nikakor ne gre za to, da kratko in malo ovržemo razlago in postavimo na njeno mesto drugo z zahtevo absolutne veljavnosti. Med volutnimi blazinami in okvirji je nekaj skupnega, namreč vijuganje form, ki silno otežuje spoznanje pravilnih provenienc, zato tu enostransko tolmačenje nima nobenega smisla. Toda neprimerno sprejemljivejše nego izvor od volut oltarne blazine se nam zdi naziranje, da izhaja ta kri-vuljasta motivika iz prastarega tipskega zaklada lokalnih tradicij, kakor tudi, da ustreza okusu provincijalne umetnosti. Če bi repertorij vijugastih okvirjev res prihajal od v deželo prinesenih oltarnih blazin, ali ne bi bilo upravičeno pričakovati obilno takih okvirjev v klasični domovini teh nastavkov, v Rimu in Italiji? V teh krajih pa noriško-panonskega vijugastega okvirja ni. Zato moramo še enkrat ponoviti svoje stališče: Ta v bistvu spiralni motiv je po svojem značaju domače blago kultur v Noriku in Panoniji in kakorkoli bi bila vsaka specijalna analiza razmerja med njim in volutnim členom zgolj kazuistika glede na to, da imamo opravka z ljudsko umetnostjo. Dokaz za to provinci lastno ornamentalno gledanje, ki se polašča prav vsake možnosti, da ga izvede, je pač tudi gori omenjeni okvir iz Celovca, kjer nahajamo voluti-zacijo na resničnih trikotniških okvirjih. Tudi o tem okvirju velja nepo-bitno, da izvira na nagrobnikih iz motivike arhitekturnih stel s trikotniš-kimi tympani. Na blazinah oltarjev nahajamo res med svitki na krajih često tudi trikotnik namesto loka v sredini, iz česar bi kdo sklepal, da se je tudi ta shema razvil odondod (prim. Germania Romana, III, Taf. XXXVI/1 in pass., iz Neumagena). Toda to bi bilo vseeno preveč dobrega. Način, kako se na teh blazinah vrste krogi in trikotniki, je tako ornamentalen, da moramo tudi za dekor volutnih nastavkov reči, da izvira konec koncev iz starih pred-zgodovinskih usedlin, saj to ni nič drugega kot trikotnik med dvema spiralama, t. zv. ulomljena spirala. Posebno na obronkih vzhodnih Alp ni bilo treba kamnoseku po take motive hoditi k vzorčnim knjigam italskih delavnic in izdelkov15). Drugo, na kar moramo pri tem ugovoru pomisliti, je vrsta spomenikov, ki kažejo identično vijugo kot ptujski kamen. Teh kamnov je v bistvu jako malo. Ptujskemu okvirju se najbolj približuje okvir reliefa iz St. Johanna pri Herbersteinu na Štajerskem16), kjer se nahaja slična dvojna in v sredi zvezana spirala v isti nastavkasti obliki. Nadalje je v tej zvezi imenovati en kamen iz Celja (pr. VIII, št. 24)17) in relief z identičnim okvirjem iz muzeja v Gradcu (pr. II, št. 7)18). Vsi ti kamni predstavljajo neki štadij, ko se volutni okvir še ni preril do svoje čiste ornamentalne podobe, kakor kesneje v Pa-noniji, nego še visi na drugotnih in tujih reminiscencali. Dočim je zelo verjetno, da izhaja nadrast vijuge, ki se dviga iznad imaginarnega gornjega roba reliefov, iz arhitekturnega vzorca, čeprav ni izključeno, da imamo na ptujskem kamnu 15) Bochlau imenuje ta motiv trikotniške spirale »die gekniekte Spirale« (n. 11. m. 60), zlomljeno spiralo. Ta vzorec je pogost v avstrijski hallstattskodolmi keramiki, na pr. v tu-mulih, v Genieinleharnu (Mitteil. der Priih. Commiss. Wien, I, 1903, Fig. 48, 49 in pass.). Kajpada je treba tudi te predzgodovinske tradicije med seboj dobro ločiti. Doslej imamo opravka a) s sedlasto vijugo, b) z ulomljeno spiralo. Razlika med tema dvema tipoma je enaka razliki med krivuljo in premico. Tehnično mora vsaki izmed njiju ustrezati posebna vrsta postopka, pri čemer prihaja /a krivuljo v poštev zlasti slikani ali na široko vgreheni ornament, dočim za premico urezani ali uhodeni. Dejanski loči predzgodovina v najstarejši neolitski perijodi keramiko in kulturo po teh dveh vidikih; prema, ubadana ornainentika je po doslej veljavnem naziranju last nordijskih kultur. V Podonavju pa se srečava s staro krivuljasto-trakasto (pač nekoč slikano) ornamentiko in tvori tu razne mešane grupe, recimo t. zv. hinkelsteinsko keramiko (ubodno-trakasta) in druge. Prim, k temu razen Adama v. Scheltema (opomba 48; str. 95) še Jennyja (n. n. 111. str. 40 si.). Iz teh mešanih grup najdemo najboljši dostop tudi k pozni, to je hallstattskodobni ornamentiki. 1U) OJ 1914, Beibl. 199, Fig. 161. ") Orožen, Zgodovina Celja. Celje 1927. I. Pod. 30, str. 121. ,8) Iz Koflacha. Inv. št. 188. res opravka s prenosom volutne blazine v relief, živi v spiralah samih gotovo motivika dvojnih ležečih spiral z nastavkov. Popolnoma jasen je arhitekturni vzorec kot izhodišče na kamnu iz St. Johanna. V vijugastem gornjem robu imamo dejanski ohranjeno motivnost arkade, ki počiva na nosilcih (seveda je tu že vse navaden profil). Da je to vsaj za ta kraj pravilno, nam spričuje drug relief od istotam (n. n. m., str. 195, fig. 159), kjer je podan arkadni lok kot gornji zaključek in sicer ne več v prvotni smiselni obliki na nosilcih počivajočih obokov, nego kot dekorativen friz prostovisečih lokov, ki so povrhu še profilirani; enak je kamen iz Celja (pod. 4). Te loke, brez statičnega smisla, je kamnosek na malem kamnu spremenil v voluto ptujske oblike, vendar stilno že zelo drugačno, toda kar je važno: dekorativno spremenjenega arkadnega friza se provincijalni stil loteva zdaj še v tem smislu, da odpravlja poslednjo arhitektonično obliko in jo nadomešča z ornamentalno krivuljo. Ta ornamenta-lizacija pa je v Noriku vselej ostala na sredi pota, zato nosijo ti spomeniki značaj ne samo zelo svojstveno opredeljenih, temveč tudi nekam kurijoznih tvorb. Poglavitno oviro dosledne izvedbe vijuge v smislu ornamenta predstavljata na noriških spomenikih pravkar omenjene skupine dva momenta, ki tudi govorita v prilog naše teze; to sta 1. problem, obrobiti z vijugo večje razpetine in 2. lega vijugastega okvirja z ozirom na imaginarni gornji rob polja. V nobenem izmed teh primerov ni našla noriška industrija zadovoljive rešitve, ker je bila še preveč vezana na predstavo prvotne arhitekturne vdolbine. Razvoj je šel tudi tu od lažjega k težjemu. Kjer je za širino vdolbine zadostovala enostavna sedlasta voluta (pod. 1), je bila stvar še lahka, toda pri tem ni ostalo. Ob večji razpetini polj bi ena sama, a podaljšana voluta učinkovala zelo monotono in zato je bilo kmalu treba vijugo podaljšati, odnosno razširiti z novimi trakovi. Podvojena spirala-voluta je v bistvu ornamcntalna oblika, če pa naj zaključuje vdolbino ali reliefno polje, mora postati smiselna v dekorativnem pomenu, to se pravi, postati mora podrejen okvir. Tu je pa jasno, da kopulacija obeh volut ne ustreza ravno preveč temu smotru, ker je presamostojen element, ki ne le da ni podrejen, nego še zelo močno uveljavlja svojo individualno naravo. Posledica je, da se vdolbina zdi nezaključena, celota pa iz dveh delov sestavljena. Na drugih kamnih iz St. Johanna (o. c. 187, pod. 154, 155) vidimo dejanski, kako polagoma vezava vijug odpada, namesto nje pa nastopa shematičen profil, podoben Pod. št. 4. Primer sklep-nika in polarhitekturne noriške vijuge. (Celje, muzej.) nekaki konzoli odnosno sotočju dveh lokov. Vzrok ali pa posledica tega dejstva je, da so voluto-osmico pristrigli za eno tretjino vijuge, ona je ostala brez drugega zavoja. Poudariti je treba, da se je s to rešitvijo vijuga že nekoliko približala svojemu zaključevalnemu smotru, približuje se okvirnosti. Kot drugo poglavitno oviro, ki je noriškim kamnosekom ter njih polor-namentalnemu stilu delala velike preglavice, moramo smatrati lego vijuge z ozirom na imaginarni gornji rob polj, ki se zelo močno razodeva v pravkar omenjenem značaju spoja obeh volut, namreč v tem, ali volute v sredi rastejo kvišku ali padajo. Da je to važno, bo menda vsakomur jasno. Za estetsko vrednost teh dekorativnih tvorb, kot so vdolbina, reliefno polje, napis, ne more biti vseeno, ali leže ti volutni okvirji pod ali nad zgornjo črto, to se pravi, ali polje tudi res zaključujejo, ali pa ga navzgor prav za prav odpirajo. O voluti ptujskega kamna je v tem oziru treba reči (kar sem trdil že v spisu o sarkofagih), da ne zaključuje reliefnega prostora, nego da ga neorganično podaljšuje, odpira. To velja tudi o ostalih spomenikih te skupine. Dokler sta arhitektonska oblika in smisel arkade še jasna, je gotovo upravičena lega okvirja nad to črto; zategadelj ni mogoče zadosti poudariti lepote žabniškega kamna. Neupravičena pa postane ta lega v tistem hipu, ko se jamejo okrogline arkad spreminjati v valujoče profilirane okvirje, kar se je dogodilo na herberstein-skih kamnih, ki so res izrazit primer. Zlasti na obeh zadnje imenovanih reliefih imamo dokaz, da je kamnosek sam mnogo poskušal, kako bi prišel do čim pravilnejše rešitve, ter je naredil važen korak dalje s tem, da je obrnil vijuge navzdol, kar je dosegel pač tako, da je zadnjo tretjino spirale odrezal. Seveda se je ravno pri tem naslonil na arhitekturni vzorec, srednji profil ni nič drugega nego konzola iz arkadnega friza, namesto arkad imamo pa tu vijugo. Ta srednji člen ali volutni sklepnik, kakor mu lahko rečemo, je v noriški obrti ostal hastardna oblika med možnostjo arkade in njenega nosilca na eni ter čistim ornamentalnim motivom na drugi strani. Naravno je, da zaradi tega tudi vijugasti okvir sploh v Noriku ni prišel do onega izraza, ki ga je dosegel kot čista dekorativna tvorba v Panoniji; noriški okvirji so odvisni od arhitekturnih yzorcev. Podobnih zaključkov, kot ga nahajamo na herbersteinskih kamnih, ima noriško gradivo tudi na kamnih iz Gospe svete, Flavie Solve, Celja in od drugod19). Prav zaradi te nezmožnosti, izvesti vijugo v izrazito čisto okvirsko tvorbo, se v noriškem in mejnopanonskem gradivu pojavljajo druge, večinoma nad vse preproste rešilve. Najnavadnejšo obliko predstavlja pač ponovitev sedlastovijugastega vdolbinskega okvirja, kjer je treba zaključiti širši prostor. V preprosti obliki nam prikazujejo to shemo stranice ptujskega sarkofaga '*) Schober, n. n. m. Fig. 182 (Gospa sveta), Fig. 9 (Celje); Schriften des Ilistorischen Vereins fiir Inncrosterreich. I, 1848. Taf. V (Flavia Solva). F. Florentina (Abramič, Poetovio, pod. 11), vsebujejo jo pa tudi spomeniki od drugod (Celje pr. VIII, 24, Mondsee, Ebreichsdorf, Zagreb itd.)20). To ponavljanje istega vijugastega motiva na enem spomeniku kaže zopet na neko starejšo prakso, ki se je kamnosek ni znal osvoboditi. Na nagrobnikih Norika in Panonije nahajamo pogosto doprsne podobe umrlih v zgoraj omenjenih, s polkrožnimi arkadami zaključenih vdolbinah. Te vdolbine dejanski nimajo s staro arhitekturo aedicule nič več skupnega, nego so postale navadne v kamen vklesane votline, ki jih zgoraj zaključujejo prav tako navadni izklesani polkrožni loki. Večinoma se pod vsakim takim lokom nahaja po ena figura21), ponekod pa je teh lokov več (pr. VIII, 23). Na kamnih, ki smo jih zgoraj našteli, se ni zgodilo nič drugega kol to, da je kamnosek namesto preprostega vzorca polkrožno zaključene votlinice uvedel sedlastovijugasto flanko. In pri tej rešitvi je ostalo, kjer je izhajal kamnosek iz enojne volute. Kjer pa je vzel za izhodišče gori obravnavano dvojno voluto, se je ob naslanjanju na ostri spoj graškega kamna (pr. II, 7) pojavila kmalu navadna profilirana va-lovnica, ki ni nič drugega kot izravnana in popolnoma, a linearno izvedena s-linija. Tako valovnico kot zgornji rob nahajamo še v Mariboru (pr. II. 5, Ptuju, Ljubljani (pr. II, 6), Celju, dalje južno v Kostolcu, tu seveda v panonski obliki čiste valovnice22). Ta vzorec je pa po svoji naravi tako indifirenten, da ne dopušča nobenih posebnih zaključkov. Večina doslej obravnavanega gradiva izvira iz Norika in pripada, kakor smo uvodoma dejali, tipu nagrobnega kamna. Gradivo se porazdeljuje na več stoletij; toda ker nam ne gre za kronologične zaključke, nego za stilno raziskavo, nismo spomenikov časovno opredeljevali. Ta ekskurz v Norik je bil potreben zaradi popolnosti, ki jo skušamo pri obravnavi vo-lutnega dekorja doseči. Ako govorimo o noriško-panonskem vijugastem okvirju, navadno mislimo na vzorec, kot ga kaže naša priloga Vil, št. 21. • Toda že iz doslej podanega stanja je postalo pač jasno, da s tem le neoprezno istovetimo stvari, ki po svoji naravi ne sodijo skupaj. V inventarju vohitnih ornamentov moramo ločiti vsaj dva tipa, to je noriškega na eni in panonskega na drugi strani, pri čemer lahko smatramo doslej obravnavane vzorce za noriški tip. Te delitve posameznih inačic pogrešamo v vseh poskusih, s katerimi so omenjeni avtorji razlagali volutni okras, čeprav je samo po sebi umljivo, da ni vseeno, kaj si predstavljamo pod lioriško-panonsko vijugo. Če nič dru- 20) Celje: Schober, Fig. 93, 91; Mondsee, ibd. Fig. 87; Ebreichsdorf, ibd. Fig. 38; Zagreli ibd. Fig. 75. sl) Prim. Schober, št. 158/188 (Budapest), 150 (Celovec) in pass. Dalje Cermania Romana na razi. mestih. Abramič, 85/21 (Ptuj). ") Ptuj: OJ 1914, Beibl. 141/128. Ljubljana: CIL, 111, 1077, in Celje: Orožen, n. n. m. 16/87; Kostolac: Saria, n. n. m. 73/1. gega ne, tedaj pomenijo te inačice vsaj to, da so posamezni vzorci odvisni od individualnih, med seboj različnih predpogojev, to je, da ne izvirajo vsi iz enega tipa, nego se oslanjajo na več tradicij in treba je le, spraviti z njimi v sklad prave. Noriška vijuga, ki je njena osnovna oblika sedlasta voluta ali spirala, se oslanja po vsem sodeč na motiv arhitekturne stele, ki se njene tipike ni mogla nikoli popolnoma otresti. Arhitekturno štelo samo je kamnosek že popolnoma šabloniziral. Ker imamo v glavnem opravka le z dvema tipoma, z arkadnim in trikotniškim zatrepom, nahajamo tudi voluto zlasti na teh dveh vzorcih, pri čemer je za okus noriških delavnic značilna trikotniška oblika. Kolikor se namreč na eni strani v kombinaciji volute z arkado od-nosno s trikotnikom javlja odvisnost od degenerirane motivike arhitekturne vdolbine, toliko je prav taka oblika specifična poteza noriške industrije, razumljiva iz starih predzgodovinskih tipik. Opisani vzorci so pa tudi poslednja beseda noriških kamnosekov k vprašanju vijugastega okvirja in če pomislimo na one podvojene sedlastovolutne zaključke vdolbin, tudi dovolj nerodna beseda. Ako hočemo razvoj teh vzorcev zasledovati dalje, moramo zapustiti liagrobniško gradivo Norika in preiti k panonskim sarkofagom. Na njih se je vijuga sprostila poslednjih remini-scenc na arhitekturno vdolbino in se je spremenila v čisto ornamentalno obliko, ki je noriški kamnosek, sedeč na prepihu med Italijo in Panonijo, ni umel najti. Kot tako čisto ornamentalno vijugo smatramo vzorec, ki ga kaže aquincumski sarkofag (pr. VII, 21) in ki nanj prvenstveno mislimo, kadar govorimo o noriško-panonskih okvirjih. Že sedaj lahko izrečemo dvoje, kar je za genezo te oblike važno. Panonska vijuga, kot smemo to obliko imenovati, nastopa v glavnem kot okvir napisov, napisnih tabel, in v tej smeri bo treba poiskati njenega porekla. Ker se v tem trdovratno drži, moramo domnevati, da je bila v taki obliki zasnovana. Drugič je pa vredno opozoriti na njeno obliko. Noriška vijuga je v bistvu vedno bila in je sedlasta spirala,, motiv, ki ga v predzgodovini vzhodno-alpskih dežel kaj pogosto srečamo. Od čiste spiralne ornamentike v njej ni več mnogo sledov, tembolj se nam ta oblika predstavlja kot nekak njen odlomek ali fragment. Panonski okvirji nosijo na sebi mnogo več za spiralno ornamentiko značilnih potez, z njimi prihajamo v območje donavske trakastospiralne dekoracije. V tej moramo iskati početkov njenega razvoja28). 3. Panonski sarkofagi. Na panonskih sarkofagih — o noriških sarkofagih nima smisla govoriti, ker jih iz navedenega razloga ali sploh ni, ali pa so le navadne kamcnitc 23) Prim, slovstvo v op. 14. krste brez ornamenta, kolikor ga pa vsebujejo, je drugačne vrste — nastopajo vijugasti okvirji na dveh mestih, ki prihajata za analizo v poštev. Kot nam kaže pr. VII, 21, predstavljajoča sarkofag iz muzeja v Aquincumu24), nastopa vijuga 1. kot zgornji zaključek stranskih vdolbin in to v vodoravni legi, 2. kot stranski zaključek glavnega polja v sredini, kjer se nahajajo več-jidel napisi, in to v navpični legi. Sarkofagov s temi svojstvi poznamo celo vrsto. Po omenjenih lastnostih se v glavnem dele v dve skupini: prvo skupino obsegajo sarkofagi, ki nosijo četverokotno napisno polje ali od časa do časa upravičeno nazvano napisno tablo, za kar priobčujemo v pr. I, 4 lepi sarkofag iz Sremske Mitrovice (sedaj v dunajskem umetnostno-zgodovinskem muzeju)23). Tu se volutni okvirji omejujejo le na gornje robove stranskih vdolbin, česar se spominjamo še s sarkofaga F. Florentina v Ptuju. Iz te skupine poznamo celo vrsto spomenikov, n. pr. iz Alisce, Aquincuina (pri Budimpešti), Celja (kamnita žara za pepel), Intercise (Ogrsko), Poetovija, Sa-varije, Sirmija in Siscije. Drugo skupino pa tvorijo sarkofagi, ki nosijo tako kot aquincuinski primer vijugasti okvir tudi na napisnem polju ali tabli sami; ta je, kot smo zgoraj dejali, za razvoj vijugastega vzorca edino važna. Tudi teh sarkofagov se je ohranila cela vrsta, zelo lepe primere hranijo muzeji v Aquincumu in Budimpešti, pri nas pa v Beogradu in Zagrebu. Ako opremo svoja razmišljanja na analizo mitroviškega sarkofaga, tedaj nam ta spomenik razpade v dvoje sestavin, ki sta se tu na prednji stranici srečali, ki pa sta bili pred tem časom brez dvoma ločeni, to sta napisna tabla na eni in obe vdolbini na drugi strani. Med sarkofagi Norika in Panonije nimamo menda niti enega primera, kjer bi bila vsa prednja stran krste enotna ploskev, kot velja to o klasičnem sarkofagu, ki se na ta način prikazuje kot nekaka skrinja. To skrinjo prekriva potem bolj ali manj izrazit reliefni okras. Skoro povsod kaže zategadelj prednja stran nekako trokrilno uredbo, triptihon, ki na njegovem prvotnem dnu zanesljivo leži ali čisti vzorec arhitekturnega sarkofaga, kot nam ga kaže pr. VIII, 222. v. Merliart, Bronzezeit ani/ Jenissei. Wien 1926, 151 si. ■,4) Priihistorische Zeitschrift V, 1913 (Maricin. nekropola). plošči iz tržaškega muzeja (podoba 7), ki o njej natančno ne vemo, ali je res prednja stran sarkofaga ali ni (tudi njej prirejene druge primere štejemo sem). Tisti člen, ki na vseh teh primerih povzroča tako obliko ribjega mehurja, je zob, odnosno, če je sklepnik nerazcepljen, premi rob sklepnika. Ako namreč ta rob poteka vsaj malo vzporedno z obodom sosednega diska, nastane prostor te podolgovatoovalne oblike, ki izgine, če se zob ali šilasti ogel sklepnika ukrivi prekomerno nad intervalom, kar se n. pr. godi na sarkofagu (pr. VII, 21) iz Aquincuma. V tem primeru namreč nastane interval virtuelno krožne oblike, ki ni nič drugega nego negativni pendant k pozitivni obliki, dani v sosedni okroglo-diskasti plošči. Ta razlika se zdi nemara za lase privlečena, a v spomenikih je očitna. Ako je kaka oblika keltska, potem je ta podolgovati in na enem koncu zoženi oval prav gotovo. Predaleč bi zavedlo, ko bi hoteli tu našteti vse one primere, ki prihajajo v poštev in s katerimi bi bilo treba podpreti našo tezo. V najdišču, ki je dalo ime celi kulturi, nahajamo vrsto telesito izvedenih predmetov v analognih ovaloidnih oblikah.55) V keramiki keltskega izvora nastopa ta motiv zdaj kot resničen mehur, zdaj kot tako iztegnjen in ovaloiden list ali ornamentalni vzorec,56) pri čemer je za nastanek oblike posebno važen potek silhuetnih linij. Nič manj pogost ni ta vzorec na izdelkih kovinske umetne obrti, kjer nastopa v največji sličnosti z vegetabilnimi motivi kot nekaka gomoljikasto-mehurjasta oblika.57) V najdiščih čeških latenskih spomenikov je pogost na zapestnicah, kjer konvergentne linije vežejo t. zv. oči.58) V piastično-reliefni obliki je končno upodobljen na onem spomeniku, ki ne manjka nikjer, kjer je govora o keltski umetnosti, namreč na kamnu iz St. Goarja.59) Povsod tu se motiv ohranja v oni presenetljivo trdovratni obliki, ki jo poznamo potem posebno z oken poznogotskcga stavbnega stila, kjer je menda prvič prišel tudi do svojega imena, in nobenega razloga ne vidimo, zakaj ne bi tudi ovaloidni vzorci panonskih okvirjev smeli spadati k istemu, namreč keltskemu oblikovnemu krogu. Naravno, da ob času, ko so ti sarkofagi nastali, nimamo več opravka z etnično čisto maso keltstva, ki nje zgodovina leži že nekaj stoletij v preteklosti, zato pa proseva to keltstvo liki tu in tam vzplamtevajoč plamen skozi plasti, ki so se tekom sledečih stoletij preko njega ulegle. Etnično-zgodovinsko je to naziranje možno; navedeni spomeniki izvirajo iz teritorijev, ki so keltska ljudstva videla, tako zlasti zgornjejadranski primeri, ki so za marsikoga morda najbolj problematični v smislu »nekelt- ■■) Vonga, La Tene. Leipzig 1923. PI. XIX, XXXII, XXXIII, XXXIV. M) Dechelette, Manuel d' archeol. prehistoriquc II/3. Str. 1468 in drugod. Hoernes-Mengliin, Urgesch. der bildenden Kunst in Europa, Wien 1925. Str. 567. ") Dechelette, n. n. in. Fig. 694 si. 58) Pič, Cechy na usvitč dejin. Praha 1902. I, Tab. XXVII in druge. "•) Baum, n. n. m. Abb. 5 (str. 7). stva«; toda splošno je znano, kako zelo je bila zgornja Italija keltizirana59a). Nič manj ne velja to za okolico Brigetia in Aquincuma, zato je v tem smislu dvom skitske teorije o »keltskem okusu« neupravičen (gl. spodaj). Posebno važno je pa naravno to, da te žive ornamentalno-dekorativne oblike dobro ustrezajo predstavi latenskega stila, ki smo jo skušali zgoraj očrtati. Kaj je v bistvu vzorec »ribjega mehurja«? Pregledna sestava keltskega ornamenta iz vseh krajev in časov bi za spoznavanje njegove provenience ne zgrešila svojega cilja in to zlasti zaradi tega, ker bi razodela izredno sorodnost med »ribjim mehurjem« in krogom. Presenetljivo je dejstvo, da se pojavi ta oblika ovaloida takoj, kakor hitro razdelimo krog v asimetrične nekrožne elemente. Najnavadnejši vzorec take delitve kroga je t. zv. triquetrum (trolist) in ta motiv je posebno bogato zastopan na oknih poznogotskih stavb. Toda nič manj pogosta ni shema svastike, ki povzroča analogne ovalne oblike.00) 0 vzorcih trolista in svastike ni naš namen tu razpravljati, zadostuje naj spoznanje. da je krog nekaka praohlika vseh teh navidez svobodnih dekorativnih in ornanientalnih vzorcev. V nordijski umetnosti pripada prav krogu (spirali) velika važnost. Ornament latenskega stila v svojem bistvu ni drugega nego horha s krogom in njegovo geometrično-mehanično negibnostjo. Ako velja gori orisano stremljenje po dinamičnem oblikovanju form za svojstvo keltske umetnosti, je v tem razživljanju kroga in njegovih geometrično-danih likov iskati analogno keltsko svojstvo, ki zapušča idealni shema in skuša že v figuri sami izraziti vtis živega nastajanja teh geometričnih oblik s tem, da poljubno oži ali širi obseg lika, kakor tudi da v njegovi plastični obliki čedalje bolj sili v ospredje značaj neke dinamične, lahko bi rekli pneumatične tvorbe. Ma) Omenili sin« že žare iz muzeja v Comu. Za študij norveško-panonskih sarkofagov pa niso važni samo primeri z ornamentalnimi vzorci, nego tudi figuralni sarkofagi, ki se nahajajo v Kavenni, v Ferrari in posehno v Modeni (gl. o vsem tem mojo disertacijo). Nekatere modenske figuralne sarkofage obravnava zdaj v drugačni zvezi C. Rodenwaldt (Archiiologischer Anzeiger 1934, 287 si.), ki se vprašuje, ali ni njihov k abstrakciji nagnjeni figuralni stil odsev keltskih tradicij v Zgornji Italiji, kar je v ostalem trdil že E. Weigand, imenujoč to skupino »keltorimsko« (citat po Rodenu, o. c. 296, 1). To vprašanje se mi zdi na vho moč srečno postavljeno. 00) Scheltema Adama van Ebert, Rcallexikon der Vorgesch. Ud. VII, Taf. 192. Adama van Scheltema izvaja ribji mehur iz grških in klasičnih listnih motivov (o. c. 149), ki da jih je keltska umetnost le denaturali/.irala. Toda to ne more hiti točno. Ni si mogoče misliti, da hi se bil ta trdoživi motiv rodil v grški umetnosti, odložil vso vegetabilnost ter se potem iskozi stoletja nič ne izpremenil. Kar nam njegovo trdovratno ponavljanje v zgodovini najbolje razloži, je ravno njegov izvor iz neizčrpne likovitosti kroga, ne pa neprestano remi-nisciranje na južno ali sredozemsko umetnost. Prav v krogu vidimo tudi domovino drugega nordijskega tipa, namreč živalske svastike, ki jo A. v. Sch. razlaga iz živalske ornainentike. Kljukasti križ sam ni nič drugega nego linearna siniholizacija vrtenja, rotacije, statično povedano, je ogrodje kroga. Živalski motiv na njem je sekundarna plast. Dočim imamo priliko videti 0110 silhuetno naraščanje in pojemanje oblike na vzorcih naših sarkofagov, nam mehurjasti značaj posebno dobro kažejo plastični izdelki umetne obrti ali na pr. kamen iz St. Goarja. Te mehurjaste tvorbe pripisuje profesor Saria v omenjenem spisu pontsko-traški umetnosti; po povedanem so ti »Schvvellbander« domača last Evrope, odgovor keltske Evrope na vprašanje kroga in spirale v ornamentu. Število spomenikov v Panoniji, ki na njih ta tip okvirja nastopa, je razmeroma majhno, zato je prva ugotovitev, ki nam jo njih analiza nudi, ta, da Heklerjevega izraza o »keltskem okusu« ne sinemo uporabljati za panonsko vijugo v celoti, nego le za skupino, ki smo jo pravkar obravnavali. Če pomislimo, da smo pri analizi tipov dognali vsaj tri med seboj različne vzorce, namreč sedlasto ali ulomljeno voluto noriških kamnov, dalje voluto tržaške plošče in končno klasično panonsko vijugo, nam bo ta previdnost razumljiva. Zato do te meje pač velja Sariev dvom o »keltstvu« panonske vijuge, če apliciramo le tega na celoto. Toda na drugi strani skitska teorija sama ne loči dovolj natančno posameznih vzorcev vijugastega okvirja, zato je dobro, če njene argumente o traško-skitski provenienci vijuge spoznamo. Odklanjajoč tako eno kot drugo tezo (tudi Schobrovo o provenienci iz volutne blazine z oltarjev) je profesor Saria v omenjenem članku ob priliki objave nekega nagrobnika iz Viminacija prišel do zaključka, da je ves ta vijugasti inventar prav za prav skitski. Kamen, ki mu je služil za povod te teze, nosi v zgornjem polju arkadni friz, ki ga že poznamo z noriških spomenikov, v spodnjem pa navadno valovnico in zdi se, da smatra avtor ravno njo za posebno važno. Vendar je treba o kamnu reči toliko, da je njegov arkadni friz absolutno rimski, v Meziji in Trakiji še celo ne nerazumljiv, valovnica pa tako indifirenten motiv, da je iz nje zelo težko napraviti kak sklep. Za traško-skitski izvor; vijuge navaja avtor sledeče razloge. Prvič pravi, da v Podonavju ni takih keltskih središč, ki bi dopuščala »keltsko tezo«, kraji so preveč oddaljeni od centrov keltske umetnosti. Pri tem sodi, naslanjajoč se na Schuchhardta, da je keltstvo samo popolnoma prepleteno s skitskim elementom, iz česar one sorodnosti med obema krogoma. 0 tem vplivu Iraškega kroga imamo tudi sicer v Panoniji dokaz v kultu t. zv. »traskega jezdeca« in zato tudi analogni vplivi v umetnosti niso izključeni. Sorodnost na tem polju bi bile zlasti neprestane s-linije in trakovi, vijuge, ki so značilne po njegovem mnenju za skitski stil, dalje one mehurjaste tvorbe in trakovi, ki jih v celoti pozna znanost pod imenom »Schvvellbiinder«. Vijuge panonskih sarkofagov niso po mnenju profesorja Sarie nič drugega nego taki mehurji. V svrho ilustracije je v spisu objavil srebrno okrasno ploščo iz Brezova. Profesor Saria priznava, da neposredno sorodnih spomenikov v Trakiji ni, zato dopušča aproksimativne vplive. Kot važno moramo poudariti, da on v svojih traških študijah vidi težišče problema v predzgodovinskih osnovah iu tradicijah. Poleg problematične vrednosti valovnice na kostolačkein kamnu vsebuje teza o traško-skitskem izvoru vijuge še nekaj drugih točk, ki smo se jih deloma že doteknili; ena izmed teh je neupoštevanje vseh vijugastih vzorcev. Ker smo se stilnokritično doslej lotili šele vijuge tržaškega kamna, je umestno korigirati novo tezo najprej glede na naše zaključke o tem vzorcu. Tu smo dognali, da historična dejstva keltskih selitev in bivanja v Podonavju in njegovi bližini dopuščajo možnost, govoriti o keltskem okusu v vijugi, vsaj tip komarn-skega sarkofaga je zanesljivo »keltski«. Kraj, kjer je sarkofag nastal, je sicer oddaljen od središča te umetnosti, če smatramo Kelte za nepremično na za-padu Evrope sedeča ljudstva, drugače pa je, če tudi kulturno upoštevamo njih selitve. Pota teh selitev niso popolnoma utrjena, toda ali je kaj bližjega glede na to, da je ravno Podonavje na Češkem in Bavarskem nekako zbirališče keltskih mas, od misli, da je bila Donava glavna prometna smer teh selitev? V ostalem ravno okolica Brigetia in Aquincuma ni mogla ostati brez vpliva od strani kulture keltskih Bojev. Na drugi strani moramo upoštevati dejstvo, da ob času, ko nastajajo sarkofagi, tudi Pontus in Bosporus sama nista več kulturno niti antropološko čista. Že grška tradicija nima o Skitih nikake jasne predstave81), prav za prav se krijejo pod tem imenom zanjo ljudstva, ki so se neprestano premikala in selila. Če nič drugega, sledi iz tega vsaj to, da je bila traška ravnina z vso vzhodno pokrajino od pamtiveka nekako prehodno ozemlje, ki je vedno menjalo svoje gospodarje. V Trakiji sami tedaj najbrž ne bo nikakih dokazov v prid Iraške teze, kar je ugotovil tudi profesor Saria. Ko sem zbiral gradivo za spis o sarkofagih, sem polagal posebno važnost baš na Trakijo, tu pa sploh nobenih takih spomenikov ni, nego vlada klasični repertorij. Zato je že sedaj verjetno, da je smer razvoja vijug obratna, kakor jo predstavlja skitska teorija; ta motiv ni prodrl iz vzhoda v Mezijo ter se razširil na zapad, tako da bi imeli v Aquileji njegove zadnje odseve, nego je če le mogoče nastal, kot bomo še videli, deloma v donavski ravnini Ogrske in Severne Srbije, deloma pa (tržaški in komarnski primer) v severni Italiji in je odtod penetriral na vzhod. To zapadno soporeklo panonske vijuge je dvojno, prvič prihaja od-ondod že sama napisna tabla kot motiv, ki je provinci neznan, drugič je pa vijuganje okvirja enako s takimi primeri dokazano v Sev. Italiji, da zapadnega keltstva ne moremo več izločiti (gl. op. 32) in 59a). Samo veseli nas še lahko, da se lepi primeri teh okvirjev nahajajo celo na slovenskih tleh. Če pomislimo, kako važna se nam je pokazala ravno tržaška vijuga za razvoj okvirja, bo um-Ijiva borba za pravo izhodišče tega vzorca; v našem primeru gre smer od za-pada na vzhod. V tej smeri je potovalo tudi historično keltstvo, ki ga že v 6. stoletju pr. Kr. nahajamo zastopanega v Pontu (Maricin), dokaz tedaj, da evrop '") Selil i /. v Prah. Zeitschrift V, 1913, 142 si. sko skitstvo že od tega časa dalje ni več nikaka enotna in preprosta kulturna forma, nego ležišče vseh mogočih elementov.62) Ako je tedaj že v tej globoki davnini skitska umetnost podvržena zapadnemu vplivu, koliko bolj je še v času, iz katerega izvira brezovska plošča iz srebra. In s tem prihajamo k poglavitni točki problema: Če imamo opravka z umetnostjo, mora stati na prvem mestu analiza forme, kajti kateri dokaz more nadomestiti neposredni izraz umetnine'/ »Traški jezdec« je morda res prišel v Panonijo iz Trakije, kjer imamo tudi mnogo skitske ostaline, toda to dejstvo za umetnost prvič še ni odločilno in drugič še ni končnoveljavno. Umetnost narodov hodi od drugih kulturnih udejstvovanj različna pota, kar vidimo prav v zgodovini krščanskih narodov, ki so prejeli vero iz Judeje, umetnosti pa ne. In ako gre za sploh kakšen vpliv med Panonijo in Trakijo, bo to verjetno samo vpliv tipološke vrste, tipi sami pa z umetniško formo nimajo še nič skupnega. Ako razberemo iz skitskega gradiva ono, kar je po našem mnenju zrel predstavnik skitskega stilnega izraza (pri čemer opozarjamo na gori omenjeno debato med H. Schmidtom in K. Malkino, dalje na svoja izvajanja v članku opomba 49 in v pričujočem), dobimo podobo umetnosti, ki misli dosledno naturalistično, v latenskem času sicer izredno dekorativno, a vendar po principu upodobitve naturne resničnosti (pod. 8). Vsaka apriorna ornamentalna oblika — in taka oblika je s-vijuga, ki jo smatrajo za last skitske umetnosti — ji je tuja, enako motiv trakov, bodisi ornamentalno-ploskovitih, bodisi me-hurjastih. Popolno nasprotje temu je latenska umetnost, ki izhaja iz abstraktnega tipa in ji je vsak naturalizem tuj. Vse to najbolje lahko opazujemo na živalskem motivu v obeli krogih: dočim se v latenski umetnosti pojavi ta motiv po nekakem nesporazumu, ko je namreč ornamentalna oblika prejela tolikšno množino subjektivnega izraza, je živalski motiv v skitski umetnosti v taki meri domač in primaren, da si navadno skitskega stila sploh ne predstavljamo drugače kot »skitski živalski stil«. Ali je ta stil last Skitov ali ne, ne spada sem, verjetno je, da se napaja iz neusahljivih vrelcev centralnoazijske-ga realizma. Sicer nahajamo potem tudi v teh umetninah nekake trakovite in »mehurjaete« tvorbe, toda če je kje kaj takega, predstavlja samo krake, okončine in fantastična telesa živali, kar lahko zasledujemo posebno tam, kjer ta stil podlega tujim vplivom, na pr. grškim, kot je ravno slučaj pri plošči iz Brezova. Vsaka »ornamentalna« oblika v skitskem stilu pomeni prvotno realistično obliko in ta osnovni realizem mora analitik forme zaznati tudi pod plaščem dckorativizma in ornamentalizacije. To stopnjo predstavlja omenjena plošča iz Brezova. Kaj je v bistvu ornament tega kosa/ K. Malkina po pravici vidi v tem ncrazvozljivem svitku osem degeneriranih ži- "-) Scliliz, n. n. ni. 142 si. Tudi sicer opozarjam na Sclili/.ova dognanja ravno glede potovanja Keltov v 1'odonavju (gl. tudi istotam navedeno slovstvo). valskih glav in vratov, ki se urejajo centralno v nekako quasi ornamentalno figuro (n. n. in. 153 si.); ako razdelimo ta stil v njegove komponente, vidimo na eni strani absolutno naturalistično, recimo skitsko sestavino, na drugi pa ornamentalno, recimo grško. S tem pridobi mnogo verjetnosti vpliv podonavske ornamentike na skitski stil, nobenega prehoda pa ni iz stila te plošče k dekorju panonskih sarkofagov v smislu vzorca in posnetka. To sprejmemo lahko še drugače z gotovostjo kot končnoveljavno stališče. Skitsko-sarmatski spomeniki so prav po tem svojem nezamenljivem značaju stila, ki si je prvenstveno utiral pot v umetno obrt, povsod tako jasno opredeljivi, da bi morali njihove vplive tudi konkretno zasledovati. Za panonske sarkofage prihaja v poštev kot primerjalno gradivo skitsko-sarmatska ostalimi na Ogrskem, ki jo je v obliki inventarja zelo lepo sestavil N. Fettieh za Rostovceva.03) Pregled teh spomenikov potrjuje isto, kar smo že povedali: materijalno polno življenje si v izdelkih izrazitega naturalizma postavlja ne-pobiten dokaz stila, ki je kot noč od dneva različen od umetnosti, naslanjajoče se na ornamentalno in abstraktno gledanje. To gledanje pa moramo podložiti kot osnovo dekorju panonskih sarkofagov, če smatramo, da sta re-doviti raport vzorca in geometrična oblika za tako pojmovanje značilna. Oboje nahajamo v zadostni meri na panonskih ornamentih. Edino težavo l>i delali tu takozvani »mehurjasti trakovi«, ki jih smatra skitska teorija za svoj-stvo skitske umetnosti. Mehurjasta tvorba je po svojem bistvu svobodna, subjektivna oblika in navidez nasprotuje postavljenim normam. Toda zgoraj smo jo spravili v smiselno stilsko-psihološko zvezo s keltsko umetnostjo, ki ima ž njo več opravka kot s skitsko, kjer so »mehurji« dejansko istovetni s svitki in klopčiči teles. V svetlobi keltskega ornamentalnega stila, to se pravi, njegovega dekorativnega pojmovanja, so se nani te pneumaticne tvorbe razodele kot odgovor keltske Evrope na prastaro tematiko evropskega ornamenta: na krog in spiralo. In to je po našem tudi prvo in poslednje vrelo ornamenta na panonskih sarkofagih. Dočini smo se v predidočem opirali zlasti na skupino tržaškega kamna in koniarnskega sarkofaga, moramo v naslednjem preiti še k ostalim oblikam ter k analizi njihovega razmerja do onih predzgodovinskih krogov, ki se nam zde važni. Izmed teh oblik prihajata v poštev zlasti dva vzorca, prvič noriška sedlasta vijuga (pr. I, 4) in drugič razviti vijugasti okvir (pr. VII, 19, 21), dočini valovnica kot okvirski motiv ni tako izrazita oblika, da bi zahtevala posebnega razglabljanja. Upoštevali pa jo bomo kljub temu. Od navedenih tipov smo noriško vijugo obravnavali še zgoraj. V tem navadnem vijugastem vzorcu smo pač upravičeno prepoznali sedlasto ali ulomljeno spiralo (pod. 9) neolitske trakastooriiamentalne keramike, enega prvih otipljivih kulturnih kro- ,!l) Rostowzcw, Skythien und der Bosporus. Bd. I. Berlin 1931. Str. 491. gov v Podonavju. Tega izsledka ni mogoče razumeti na ta način, ko da se nam je v dekorju sarkofagov in kamnov ohranil stari neolitski ornament v neposrednem izročilu, nego le tako, da vlada že od najstarejših časov v ome- Pod. št. 9 a. Primeri sedlaste in ulomljene spiralo-vijuge Pod. št. 9 1). Žara iz mo-ter ležeče s-črte iz moravsko-češkega neolitika (Po Prah. ravskega mlajšega nco-Ztschr. 1928.) litika. (Po Prah. Ztschr. 1928.) njenem prostoru vzorec na ta način spojenih krogov — spiral, ki prodre vselej na površje, in naj pride v te zemlje katerokoli ljudstvo. Vzorec je seveda vedno nekoliko spremenjen, a kljub temu je osnova dobro spoznatna. Četudi je iz svojega neolitskega centra v Podonavju kesneje prešel na periferijo, ga vendar to dejstvo še ne odvaja od istega kroga, nego samo dokazuje, da so se motivi te stare ornamentike v posameznih deželah različno podajali. Razen na zgoraj naštetih primerih ga v posebno izraziti obliki srečujemo na hall-stattskodobni toreutiki, kjer puncirane vijuge ali premice oklepajo tolčene glavice, motiv, ki nas spominja na metalurgično naravo identičnih glavic med vijugami okvirjev na sarkofagih64). Vzorec je zastopan tudi v kranjskem hall-stattskodohnem inventarju, n. pr. v keramiki z Rovišč85) (pod. 10), dočim imamo v Podzemlju identične spiralne oblike, a bližje motivu prelomljene spirale66), ki so pogoste v Gemeinleharnu. V poslednje imenovanem najdišču smo zasledili na keramiki vzorce med dvema spiralama visečega, I. j. obrnjenega in pokoncu stoječega (pod. 11) trikotnika (gl. zgoraj), ki ga nahajamo v identični izvedbi tudi na prednjih stranicah volutnih blazin oltarjev. Ni tedaj noriška ulomljcna spirala odvisna od ornamenta volutnih blazin, nego nahajamo na poslednjih le prastar in Pod. št. 10. Zara s sedlasto - ulomljeno spiralo. Iz Rovišč. (Ljubljana, Narodni muzej.) M) Saeken, o. c. T. IX. si. 05) Miillner, Typisehe Formen aus den arohaologischen Sammlungen des Landesmuseuins Rudolfinum in Laibach. 1900. T. XVI, 5. ««) Miillner, Taf. XV. tu domač ornamentalni vzorec, ki se je na nagrobnikih Norika polastil degenerirane trikotne arhitekturne vdolbine (t. III, 10), kakor si je osvojil tudi arkado. Enako malo kavzalno neposredna kakor s keramiko neolitika je zveza tega volutnega okvirja sarkofagov s keltsko umetnostjo. Ako pretresemo stvar zelo natančno, ni ta voluta nikak eminentno keltski motiv, iz česar že nekoliko razvidimo, kako bogat je prav za prav vzorčni svet provincijalnega kam-noseštva po svojih izvorih. V latenski umetni obrti in umetnosti srečamo sicer sedlasto spiralo za vsakim oglom in v 'spisu o zbirki Mecklenburg (gl. zgoraj) ima bravec priliko videti, kje in kako ta voluta nastopa. Na fibulah bavarskega severno- alpskega kroga jo imamo zelo pogosto v 1. stopnji, pod gt n~2ara s motivom v Stradonicah i na fibulah i na zapestnicah, v Vinici visečega trikotnika med spi-končno še na obeskih. Kljub vsemu temu je pa ralami. Gemeinlebarn. (Po keltska umetnost ne more smatrati za svojo pose- Mitth- 1>rah- Com- 1903.) bno lastnost, kajti prišla je vanjo iz starejših inventarjev in latenski stil jo je edino privedel do novih, dotlej res popolnoma neznanih formalnih izrazov. Značilno je, da se je pojavila v času, ko so dekorativistične težnje tega stila polagoma zavrgle stari hallstattskogeometrični pripovedni način in porinile v ospredje čuvstveno-dinamično formo, kakor je na drugi strani za poznanje zapadne latenske umetnosti važno to, da je tudi živalski motiv, kombiniran s to voluto, rajši vselej podrejala njeni dekorativno-ornamentalni obliki, kakor pa da bi le-to žrtvovala naturalizmu (kot n. pr. skitska umetnost). Tako nas tedaj sedlasta vijuga že vede proč od skupine keltskih umetnostnih elementov v območje starejšega kulturnega in formalnega inventarja, nam zadosti znanega prav po motivih kroga ter spirale in njihovih trakastih oblik, to je vijuge in meandra. In mislimo, da nas _ ta kažipot ne vara. Ako je bila baš za gori obravnavano skupino »keltskih < sarkofagov značilna ovaloidna oblika vzorca, ki jo je povzročala večja ali manjša vzporednost robov sklepnika in zob, izogibajoča se pravilnim oblikam kroga, je bilo to prav po volji »keltskega okusa«, ki je take deloma pod gt. 12. Keltske žare (St. Pol-de-Leon, leva; baročno nepravilne krivulje ill te- Plonliinee, desna). Finislčre. (Po Declielettn.) iesnine, deloma pa ščite pneumatične tvorbe (pod. 12) ljubil. Drugače pa je pri sarkofagih, kot nam ga kaže pr. VII, 21 iz Aquincuina, z njegovo »klasično« imenovano vijugo, ki so med okvirji v večini. Kar daje tem vijugam njihov popolnoma nepoznani značaj in kar jih tako približuje shemi vklesanega abstraktnega ornamenta, je zlasti imaginarni, virtuelni vzorec kroga, ki je povsod pričujoč. Od katerekoli strani pristopimo k temu vijugastemu okvirju, povsod trčimo za vijugo, ki vzbuja vtis nad vse svobodne oblike, na neskončni sosled kroga, ki se ponavlja tudi tam, kjer ni tako izrazito ornamentalno pričujoč, kot v rozeti, to se pravi, krog je pričujoč tako v intervalu med dvema diskoma (negativ), kakor v teh diskih samih (pozitiv). Oni člen, ki raport tega motiva posebno poudarja, je iztek zoba srednjega ali sklepnega člena volute, ki zapira zdaj tako daleč praznino med volutami, da ne nastane več ovaloidna oblika s sarkofaga iz Brigetia in ostalih kamnov, nego pravilna krožnina. Seveda imamo v bistvu še tudi tu opravka z onimi za Kelte značilnimi naraščajočimi in pojemajočimi pneumatičnimi oblikami ter krivuljami, za kar je treba pogledati samo zobove sklepnika, ki od najtanjše ostrine na koncu polagoma narastejo do masivno-hiperbolične sredine. Tega važnega momenta na okvirskih vijugali ne smemo prezreti, v toliko so vse, kar jih je, keltske. Toda ornamentalna osnova in kompozicijski red, ki leži na dnu figure, je last sta-rega krožnotrakastega ornamenta. V bistvu imamo tedaj pred seboj stilno idejo kite (Flecht-hand), spletene iz dveh trakov, pasov ali kodelj, toda spremenjen pod vplivom stilno-razvojnih elementov, kakor tudi radi funkcije, ki ji kita služi: ona ne sme biti gola prevleka ploskve, nego okvir, meja. In to nam v zadostni meri pojasnjuje razlike med našo »kito« pa med navadno klesano kito. Vzorec kite je prastara last podonavskih kultur, v njeni prvotni obliki to ni nič drugega nego paralaksa posameznih krogov. Da nastopa la ornament v vseh perijodah teh zemelj izza ncolitika, o tem ne bomo izgubljali besed. Važnejše je dejstvo, da ga srečamo pogosto tudi na sarkofagih, in sicer v njegovi pravilni ornamentalni obliki. Kakor nam kaže naša pod. 13, ki predstavlja izhito krsto, nahajajočo se v Dohju pri Prevaljah, se tu klesana kita omejuje na spremljavo napisne table. To je njena običajna funkcija tudi na drugih spomenikih, kjer nastopa: ona zgolj ornamentalno obdaja in sprem- i irc 11 ■»- _____<" Pod. št. 13. Sarkofag s kitasto ornainentiko. (Dobje pri Prcvaljah.) lja.6') Ravno iz teh primerov bi pa kdo utegnil dokazovati nevzdržnost našega naziranja, da je tudi vijugasti okvir taka kita, češ, kita, če jo kamnosek zares misli, izgleda tako kot na sarkofagu iz Dobjega, če pa je ne izdela tako. ni kita. K temu moramo pripomniti sledeče. Da bi se bile vijuge sarkofaških okvirjev razvile direktno iz kite ali da bi bile istovetne z njo, tega nikdo ne trdi, ker nam manjka dokazov. Zanimivo je vsekakor, da nahajamo pri obeh vzorcih eden in isti motiv, t. zv. glavico v krožnih prazninah. To glavico smo doslej interpretirali pri vijugah kot atavizem iz toreutične tehnike, za kar navajamo samo bronaste pasove iz Hallstatta (Sacken, n. n. m. Taf. IX si.), kjer imamo enake glavice med vijugastimi trakovi. Omenjamo pa enak motiv na našem ovratniku (podoba 14) z Vinjega vrha. Toda v kiti, kjer glavica istotako nastopa, to ni atavizem metalične tehnike, nego t. zv. oči spirale ali pletenja, nekaj nad vse starega in običajnega v predzgodovini Podonav-ja in Balkana. Zato ostanimo pri tej dvodelbi, dasi je verjetno, da je motiv prišel v metalno delo iz starejšega keramičnega ornamenta08), da je tam postal takorekoč metaloiden in da ga je v tej obliki prevzel odnosno izoblikoval tudi kamnosek. Tega tedaj nikdo ne trdi, da bi se bile vijuge sarkofagov razvile iz kite ali bile ž njo istovetne. Eno pa kljub temu lahko trdimo: ko je imel kamnosek posla z okvirjem napisnega polja in tega okvirja ni izoblikoval kot dejanski rob plošče, table, nego kot involutirano maso kamna, ki obdaja napisno polje, in je bilo treba z voluto prekriti večjo ploskev, je v vzorcu, ki je pri tem nastal, nehote in sam od sebe ob drugih zvokih, recimo ob odločno keltskem motivu pneumatične krivuljaste oblike, zazvenel tudi prastari motiv kroga odnosno spirale, nanizane v pas ali trak, to je v kito. Kamnosek se v vsem tem ni mogel ogniti spominu in načinu davnega ornamentalnega gledanja, ki bi bilo napačno, če bi iz njegovega območja ta lik trgali ven. V vijugah okvirjev smo že ob noriškcm gradivu opazili zadosti dobro, da v njih propadajo klasični motivi, v Noriku motiv vdolbine, za katero Noričan ob svojem °7) /a kilo na kamnitih spomenikih prim. Schoher n n. m. 40/83 (Celje), 73/158 (Budimpešta), Oj 1899 lieihl. 62/3 (Aquincum). Kita je posebno pogosta v rimskem mozaičnem tlaku. Izmed ostalih spomenikov s tem motivom omenjam nagrobnik iz župne cerkve v Mekinjah (Stele, Politični okraj Kamnik, str. 294, si. 154) ter en relief s figuralnim prizorom iz muzeja v Celju. •») Gl. op. 41. Pod. št. 14. Ovratnik z Vinjega vrba. (Ljubljana. Narodni muzej.) času ni imel smisla, v Panoniji pa motiv napisne table, ki se je spremenila v navadno napisno polje. Na razvalinah klasičnega repertorija vstaja pro-vincijalno ornamentalno bogastvo, ki ga moramo v primeru s prvim gotovo imenovati barbarizacijo. Toda v času, ki se v njem nahajamo, čedalje bolj prodira ornament v ospredje in zanikati ga kot umetniško vrednoto, bi bilo nesmiselno. Res je, da bi ta proces lahko zasledovali na kakem drugem spomeniškem področju v lepši luči nego na sarkofagih in njihovih okvirjih. Ali prav tako je nepobitna resnica, da nam ravno vijugasti dekor noriško-panon-skega spomeniškega gradiva nudi ne samo od ostalih rimskih provicijalnih kamnoseških izdelkov zelo samostojno obliko, nego tudi tvarino, ki na njej posebno lahko zasledujemo metainorfoze klasičnega repertorija v provinci in nastajanje zelo individualnega primitivnega stila. Zlasti z oziroin na prihajajoči srednji vek pripada tem pojavom tudi lepo historično mesto. Ta krožno-, odnosno spiralno-trakasti genetični izvor noriško-panonske vijuge, klasično izoblikovane v poslednji skupini sarkofagov, prejme končno potrdilo v pojavu gori obravnavanih valovnic, ki nastopijo vselej takrat, kadar odpove čut za smisel klasičnega motiva, a domača avtohtona forma še ni izdelana. Preprosto valovnico, to tipično panonsko ornamentalno obliko, živečo še danes med inventarjem panonskih lončarjev, lahko smatramo za najnavadnejšo obliko trakasto-vijugastega dekorja. Kakor kita, je tudi valov-nica čista ornamentalna oblika, ploskovit vzorec, trak, »Band«, a nikak »Schwellband«. Za stilno kritiko forme je to zelo važno. Ce napravimo preizkus naših ugotovitev na oni skupini spomenikov, ki smo jih najprej pripisali Keltom, recimo na sarkofagu iz Komama, vidimo, da odločno keltska pncumatična oblika pozitiva in negativa predstavlja samo eno komponento, (ločim nahajamo v trakasti izvedbi motiva sploh drugo sestavino, namreč prav odmev stare podonavske trakastokeramične kulture. Te vijuge niso nič drugega kot iz kamna izklesani trakovi, ploskovita ornamentalna masa. In to je 0110, na kar želimo opozoriti za sklep: Predstava povsod enovite keltske umetnosti ni popolnoma pravilna, saj četudi so njeni z a k o 11 i povsod isti, so ravnine in plasti, 11a katere je legla, povsod drugačne. Starejše pro-seva skozi mlajše, prvotno se pojavlja v drugotnem. Skozi odločno keltsko plast je v podonavskih sarkofagih in kamnih prodrla stara svojina trakastokeramične kulture, ki edina vodi k pravilnemu razumevanju te preproste, a vendar zanimive kamnoseške ornamentike. Zaključujemo. Naš članek obravnava vijugaste okvirje v rimski kamnoseški industriji Norika in Panonije. Kot osnovni vzorec vijugastega okvirja nam velja t. zv. sedlasta spirala ali voluta. Gradivo, na katerem nahajamo te okvirje, so nagrobniki, oltarji in sarkofagi. Osnovno vodilo študije je: imamo dvoje porekel, eno klasično, eno provincijalno. Klasično poreklo so motivi, rcpertorij sploh (napisna tahla, vdolbina i. t. d.), provincijalno je stil. Analiza oblik je pokazala sledeče. Pri obravnavanju volutnih okvirjev je treba obe provinci ined seboj ločiti, kajti v Noriku nastopajo ti okvirji pretežno na oltarjih in nagrobnikih, v Panoniji na sarkofagih. Ako so že te razlike utemeljene v posebnih individualnih podlagah vsake izmed provincijalnih kultur, imamo tudi pri volutnem dekorju različna izhodišča. Ločimo zato sledeče tipe vijugastih okvirjev: 1. Noriška vijuga. Je identična s sedlasto vijugo. Ta tip ima brez dvoma za podlago degenerirano arhitekturno vdolbino odnosno okvir. Okvirji se barocizirajo, uvijajo. To se godi ob naslanjanju na prastare ornamentalne vzorce kot sta lok in trikot (sedlasta in ulomljena spirala), prvi ostalina tra-kastoornamentalne, drugi ubadanoornamentalne keramike. Provenienca iz arhitekturnega okvirja ostane v Noriku do konca jasna, zato težnja, izdelati okvir kot obrobljajoči dekorativni trak, tu ne najde ustrezne rešitve. Izhodi iz zadrege so volute. Noriška vijuga pa preide med zaključke stranskih vdolbin panonskih sarkofagov. 2. Panonska vijuga. Klasična oblika nastopa vselej na stranskih robovih srednjega polja. To polje je napis. Iskati je treba njenega izvora v motiviki napisnih talil. Vzorce vijugastega okvirjenja nudi skupina oglejskega sarkofaga. Rano njegovo izhodišče predstavlja skupino tržaškega kamna, ki je reminiscenca na kovniško tehniko. Po spomenikih je pot od tržaškega kamna v Panoniji dokaj dobro dokumentirana, (ločim za nastanek panonske vijuge iz noriške nimamo takih oporišč. Panonija je tržaško vijugo preoblikovala po svoje, do skrajnih možnosti; odvzela ji je njeno tektonsko in jo spremenila v čisto ornamentalno tvorbo, trak. To se je zgodilo pod vplivi trakaste ornamentike, ki v Panoniji niso nikdar izumrli. Glede porekla vijug zavzema spis novo stališče, vrača se k tolmačenju avtohtonih umetnih oblik. Zato opredeli svoje mnenje napram trem doslej znanim interpretacijam porekla vijugastih okvirjev, ki so jih objavili A. Schober (vijuge izvirajo iz volutnih blazin nagrobnih oltarjev), A. Hekler (vijuge so izraz keltskega okusa) in B. Saria (vijuge so dokaz traško-skitskih vplivov). V svrho jasnejšega pregleda prinaša spis analitičen poizkus o bistvu in osnovali keltskega in skitskega stila; tozadevno si je med drugim avtor postavil v prvi vrsti za cilj, da načne v domačem slovstvu to za nas tolikanj važno vprašanje. Zusammenfassung. Die Ornumentc der romisehen Sleinindiistrie in Noriciun und Pannonien. I. Der vorsteliende Artikel hehandelt das Motiv der Volntenralinien in der noriseh-panno-nisehen Steininclzindustric der romisehen Kaiserzcit. Diese Ralnnen sinil uns besonders voo Sarkopliagen, Grabsteinen und Altaren her hekannt. Aher wahrend auf den Sarkophagen spatere Formen der Rahmen vertreten sind, treften wir friihere Formen auf Grabsteinen und Altaren, weshalb es angezeigt ist, das Material a) in Grabsteine und Altiire, b) in Sarkn-phage einzuteilen. Die Einteilung nach Grabsteinen u. Altaren auf der einen, nach Sarkophagen auf der anderen Seite umfasst die weitere Einteilung des Materials in eine norisehe u. eine pannonische Gruppe. Die norisehe Gruppe weist Volutenrahraen vorherrschend auf Grabsteinen, die pannonische vorherrschend auf Sarkophagen auf. Damit stimmt die dritte Einteilung uberein: auch die Muster des Volutenschmucks zerfallen im allgemeinen in diese zwei Gruppen. 1. Die norisehe Volute. Ihre Form ist identiseh mit der Sattelspirale (Taf. I., 4). Die friihesten Beispiele dieser Volute in Noricum iiberragen die Nische u. haben aufsteigende Tendenz (T. I, 2). Daher lšisst sich an den Ursprung dieser Form aus der Architekturnische mit Bogen- oder Dreieckgiebel denken. Doeh diirfen die Giebelschenkel nicht mit ihrem grnzen Korper auf den Tragern ruhen, sondern nur teilweise, mittels einer Konsole oder eines Kampfers (T. III, 8). Nischen in degenerierter Form dieses Musters sind in Noricum hiiufig (T. III, 10). Der unbewegliche arehitektonisehe Rahmen hegann sich jedoch sehr friih zu involutieren, was den baroken Tendenzen der norisehen Steinindustrie entspricht. Hie und da beschleunigte die den arehitektonisehen Abschluss begleitende Kurve das Entstehen der Voluten. Dieser Prozess lehnte sich auf die uralte u. in Noricum einheimisehe Muster der Sattelspirale u. der geknickten Spirale an (Abb. 1, 2), die ivir auch in den Rahmen der romerzeitlichen Grabsteine sehen kiinnen. Diese Muster selber sind Fragmente nocli iilterer ornamentaler Systeme, von denen sie in die jiingeren priihistorisehen Kulturen (besonders der Hallstattzeit) iibergegangen sind. Den Beweis fiir den architekturalen Ursprung der norischen Volute (die Formen der Grabsteine sind senkrecht, nicht liinglich) liieten fast alle norischen Beispiele mit diesen Rahmen. Die Haupthindernisse fiir ilire rein dekorative Losung sind folgende: 1) die Lagc der Voluten mit Riicksicht auf das eingerahinte Feld; 2) das Oberbriicken griisserer Spann-weiten. Die norischen Beispiele befriedigen in keinem dieser beiden Falle. Bei der Verbindung /.weier Voluten (T. II, 7) fiillt zuerst ein gauzes Drittel der Volute weg, ohne dass sie dadurch geschmeidiger wiirde; danach erscheint zwischen beiden Spiralen ein pseudoarchitektonisches Bindeglied. Dieses entstammt dem Arkaden-Motiv, das den norischen Steinmetzen keiue Rube giht (T. VIII, 23). In der Mehrzahl der Beispiele verhindert das Bindcglied die rein dekorative Losung des Rahmens, u. zwar durch den Dualismus der Volute einerseits, der Arkaile anderseits (Abb. 4). Bei griisseren Spannweiten hedienen sich daher die Steinhauer entweder der verdoppelten Sattelspirale (Taf. VIII, 24) oder einer Art Wellenlinie (Taf. II, 5. 6), was ungefiihr die endgiiltige Losung des Volutenrahmens in Noricum vorstcllt. Die norisehe Sattelspirale ist dann auf die Sarkophage als oberer Abschluss der Seiteunischen iibergegangen (T. I, 4). 2. Die pannonische Volute. Hire klassisehe Form stellen Abb. Taf. VII, 19, 21 dar. Die Volutenrahmen sind auf den Sarkophagen vertreten a) als Seitenrahmcn des Mittelfeldes, h) als ohere Abschliisse der Seiteunischen. Bei den letzteren wird die, der seukrechten Form entsprechcndc norisehe Volute verwendet. Der Sarkophag hat sowohl Voluten als auch Nischen auf den Grabsteinen vorgefuiidcn u. sie in die Koinposition der Vordcrscitc iihernommen. Die seitlichen Voluten im Mittelfelde des panuonischen Sarkophags entstammen dem Motiv der Inschrifttafel. Die Tafel wurde iu der Provinz deformiert, abcr man muss ihre urspriingliche Form aufsuchen. Einige solche Beispiele bietet uns die Steinmetzindustrie an der obercn Adria. Der Sarkophag von Aquileia (Taf. IV, 11) »telit den involutierten Rand einer Inschrifttafel dar, aher schon in sckumliirer Form, denn in der Mitte der Volu- tenrahmen befindet sich ein viereckiges Inschriftfeld. Zeitlich u. stilistisch stellt dieser Typus nicht den Ausgangspunkt der pannonischen Volute dar. Der Sarkophag von Aquileia fusst auf einer alteren Form, die uns wahrscheinlich die Platte von Triest vorstellt (Abb. 7). Diese Platte ahmt ein Metallmuster in Stein nach. Fiir die pannoniscbe Volute ist sie wicbtig wegen der Identitat in der Aufeinanderfolge der Komplementarmuster. Der Rahmen bietet die Moglichkeit, aueh ausgedehntere Faehen zu iiberdecken. Die pannonischen Sarkophage hahen sich wahrscheinlich nicht diese Platte als Vorbild genommen, sondern irgend einen Sarkophag in der Provinz, z. B. den S. von Brigetio (Taf. V, 16), was aher nicht notwendig ist. Allein diese Form ist durch Denkmaler auch in anderen Orten Pannoniens belegt. Die klassische pannonische Volute setzt faktisch das Triester Muster fort; der Mittelteil odor das Bindeglied, das hier nicht vom norischen Arkadenbogen abstammt, andert sich spater dahin, dass es die gerade aussere Seite verliert und einem Bliitenkelch oder den Ziihnen des sog. »laufenden Hundes« (Taf. VI) iihnlich wird. Stilistisch ist zu betonen, dass in Pannonien die Tektonik der Tafel verloren gelit, das gcwiihnliche Inschriftfeld u. dessen massive Einrahmung zur Ilerrschaft gelangt. Dieses Motiv ist als Teil des klassischen Repertoires aus dem Westen nach Pannonien gelangt. In seiner Bearbeitung gelangte bald der autochtone Geschmack zur Vorherrschaft, der den Dualismus der norischen Volute abschaffte u. aus dem Volutenrahmen ein rein dekoratives Einfassungsband schuf. Von anderswo als Aquileia konnte das Motiv der Inschrifttafel und die Grundforin der Volute nicht kommen. II. Der Volutenschmuck wurde bis jetzt, ausser vom Verfasser, noch von A. Schober (Anm. 6), A. Hekler (Anm. 5) u. B. Saria (Anm. 8) hehandelt. Kurzgefasst nennen wir die Theorie Scbobers die klassische«, die Heklers die »keltische« u. die Sarias die »thrakisch-»kythiscluv. Schober sieht den Ursprung der Volutenrahmen in den Volutenpolstern der Grabaltare, also in einem klassischen Motiv. Gegen diese Theorie fiihren wir folgendc Argumente an: 1) den Grabaltaren wird zu grosse Wichtigkeit zugescbrieben; 2) die Voluten der Steine von Zabnica u. Trbiž hefinden sich auf den Seiten u. nicht vorne, wo wir sie eiwarten wiirden, wenn das Motiv wirklich von den Volutenpolstern abstammen wurde; 3) die Unterschiede in der stilistischen Ausfiihrung der Spiralen auf den Polstern u. der Voluten auf den Rahmen lassen den Ursprung der letzteren aus den ersteren nicht zu, weil jene Pflanzengehilde sind, diese aber ahstraktc dekorative Formenj 4) es gibt einige Denkmaler, wo wir eher an eine Obertragung der Volutenpolster auf die Grabsteine denken konnen (Taf. 1, 1, 11, 7); 5) auch auf rumisch-germanischen Grahsteineu u. Altiiren findet sich sehr oft in der Mitte zwischen den Endrosetten oder Kreisen ein Dreieck oder ein Bogen, was uraltes Gut der Ornainentik in den Donauliindern ist. Wenn wir dies alles in Betracht Ziehen, diirfen wir anuehmen, dass sowold die Ornamente oder Volutenpolster als auch die Volutenrahmen denselhen uraltcn volkskunstornainentlichen Traditionen ent-stammen. Hekler vertritt den Standpunkt, dass das pannonische Volutenmotiv keltischen Ur-sprungs ist. Das kann fiir Einzelheiten zutreffend sein, aber nicht fiir das Ganze. Diese Gelegenheit beniitzt unser Artikel, um auf Grundlage verliisslicher Denkmaler die Grund-formen u. -ziige des keltischen Stils zu bestimmcn. Diese wiircn: 1) rein dekorative Auffas sung der Form, auf der Grundlage der abstrakten ornamentalen Anschauung u. ebensolcher Muster; 2) dynamischc, gefiihlhafte Bewegung u. Umformung der gegebenen Elemente, w.oraus die grosse Mcngc der pneumatischen u. a. Schwellformen in den keltischen Produktcn zu erklarcn ist; 3) Verneinung der Gehrauchsforin des Gegenstandes, die dekorative Form fiihrt einen neuen Typus von Zweckmiissigkeit ein. Der keltische Stil hedient sieh zum Ausgangspunkt del Formgebung abstrakter orna- mentaler Muster, wie Kreis, Spirale etc., verwendet sie aber ungeometrisch, in freien Formen. Aus dem unsymetrisch geteilten Kreise entsteht die typiscb' keltische Form des Fischblasenmusters, eine dynamisch dekorative Form. Auf dem Gebiete der figuralen Dar-stellung ist wichtig, dass die naturalistische Darstellung dem Kelten fremd ist; erst wiederholte Metamorphosen des Gegenstandes fiihren ihn zur Zoomorphisierung u. spiiter zu figuralen bzw. Tierdarstellungen. Auch von dieser Seite ist der keltische Stil nordischen Ursprungs, wahrend der Naturalismus Eigentum anderer Kulturkreise ist. In der Stilentwicklung stellt die Hallstattperiode die Zeit der Tier- oder sinnengerich-teten Stile dar, wahrend wir den La-Tene-Stil menschlich oder gefiihlsgerichtet nennen kiinnen. Daher die Darstellung von Gefiihlsregungen u. ihre Ohertragung in die Komposition u. Form, z. B. in den typischen latenezeitlichen Masken- und Tierfibeln. Das Vordringen des psychischen Elementes in das Ornament, sichtbar in der dynarni-schen Form der Muster, im Verlassen der rein geometrischen Formen, u. in den pneumati-schen Gebilden, ist sicher nicht ohne Zusammenhang mit verwandten Erscheinungen in der klassischen Kunst des Siidens; hat docli auch diese in derselben Zeit das Problem der Darstellung psychischer Reaktionen der Materie angeschnitten. Vom Standpunkt des Angefiihrten aus schreiht unser Aufsatz die Gruppe des Triester (Abb. 7) u. Aquileienser Steines (T. IV, 11), das Relief des Wintergenius in Ptuj, (T. I, 1), den Sarkophag von Brigetio (T. V, 16) u. noch einige andere Denkmiiler (T. V, 15) dem keltischen Stilgefiihl u. -geschmack zu. der sich in ihnen offenbart, verhiillt von jiingeren Schichten. Die historischen Tatsachen widersprechen dem keineswegs; sowohl an der oberen Adria als auch in der Umgehung von Brigetio u. im ganzen Donaugebiet hahen wir in der vorromischen Zeit mit Kelten zu tun. Nach der Meinung B. Sarias ist der Volutenschinuck jedoch auch nicht keltischen, sondern thrakisch-skythischen Ursprungs. In Ungarn u. im Donaugebiet hahen wir thraktisch-skythische Einflusse besonders in der Religion (der thrakische Reiter). Fiir die skythische Kunst fiihrt Saria als Hauptcharakteristik die S-Linie u. die Schwellgebilde an, die zwar auch fiir die Kelten charakteristisch sind, aber nur deshalh, weil das Kcltentum stark von thrakisch-skythischen Elementen durchsetzt ist. In der Ornamentik der Sarkophage sieht Saria dieselhen S-Linien u. Schwellgebilde. Die Lage bzw. die Fundortc der Sarkophage • lassen die keltische Theorie nicht zu, daher ist auch die Richtung der Herkunft der Motive nach Prof. Sarias Ansicht eine andere als nach unserer; die Voluten sind nach ihm von Osten gckommen, in Aquileia hahen wir ihre Ausliiufer. Zur thrakisch-skythischen Theorie bemerkt unser Artikel folgendes: 1) Das Muster der Wellenlinie, auf das sich Prof. Sarin heruft, hietet fur die Moglichkcit thrakisch-skythischer Herkunft der Voluten zu wenig Stiitzpunkte, weil es im Inventar der Spiralformen eine untergcordnetc Stelle einnimmt, in der thrakisch-skythischen Kunst aher nicht geliiufig ist. 2) Fiir die keltische Theorie sprechen die historischen Tatsachen. Bei einer Wanderung gegen Osten hahen sich diese Viilker gcrade der Donau hedient; dessen uugeachtet hefinden sich die Werkstatten der oberen Adria u. des nordlichcn Ungarn auf den Territorien ehemaliger keltischer Kulturen. Selhstverstiindlich ware es aher unrichtig, alle Voliitenrahmen den Kelten zuzuschrcihen. 3) Was das Verhiiltnis zwischen Kelten u. Skythen hetrifft, ist zu bemerken, dass auch das Skythentum nicht rein ist; in Thrakien hahen wir iiherhaupt nicht mit reinen Skythen zu tun, u. in Ungarn unterliegt vom 5. Jli. an das Skythentum der Invasion der Kelten, so dass die Skythen hauptsachlich auf das Territorium ostlich der Donau beschrankt blieben. 4) Zuin Unterschied von der La-Tene-Kunst ist fiir die skythische Kunst naturalistische Darstellung charakteristisch; dieser Stil strebt nach naturalistischer Darstellung des Gegenstandes, jedes Stilisiercn liegt ihm fern, also auch das Ornament als solches, gCF.ehweige denn die S-Linie. Erst in spateren Perioden, um das 4. Jh. v. Chr. entwickeln sich in ihm Tendenzen zum Stilisieren als Folge fortschreitender Hellenisierung. Dieser Periode gehtirt die bekannte Platte von Brezovo in Bulgarien an, die daher nicht die reinste Auspragung skythischer Kunst zeigt. Den Voluten der pannonischen Sarkophage verwandte ornamentale Muster finden wir in Thrakien nicht, da hier vollkommen klassisches Repertoire vorherrscht. 5) Dem thrakisch-skythischen Ursprung widerspricht auch der stilistisch-typologische Cha-rakter der Gehilde der einen u. anderen Kunst. In den skythischen Produkten hahen wir nicht mit Schwellformen zu tun, sondern mit auf solche Art degenerierten Tiergliedern (Brezovo). In den Schwellformen und in den S-Linien iniissen wir eine Eigentiimlichkcit des La-Tene-Stiles sehen. Als keltisch aber haben wir nur eine der norisch-pannonischeu Gruppen bezeichnet. Die klassische pannonische Volute (T. VII, 19, 21) ist keine Schwellform, somit auch nichts Keltisches, sondern wesentlich das aus einer Reihe von Kreisen zusammen-gesetzte Eiiifassungsband. Obwohl dieses nicht vom Flechtband abhangt, ist doch die reife pannonische Volute mit ihm verwandt u. beweist nichts anderes, als dass sie den unerschiipf-lichen Quellen der bandkeramischen Ornamentik entstammt. Ilir historischer Boden ist aber Pannonien. Nicht nur, dass dieser uralte kulturelle Niederschlag durch die keltischen Gruppen durchschimmert, was wir auf den Sarkophagen beobachten konnen u. was sowohl in den La-Tene-Stil als auch in spiilere Stile viele interessante Zweigformen hineinbringt, er stellt auch das System vor, dem die sogen. Tripoljekultur angehort, eine der Vorgiingerinnen der pontisch-skythischen Kultur. Wie weit auch die Entstehungszeit der Sarkophage von den neolithischen Kulturen entfernt u. fiir direkte Einfliisse ungeeignet sein mag, sind wir doch zu unserem Vorgehen herechtigt, denn in der Steinindustrie Noricums u. Pannoniens sehen wir nichts anderes als ein Gebilde der Volkskunst, in der sich keine noch so alte ikonographische u. typologische Tradition verliert. Izvestja. Začasno poročilo o odkritju rimske vile v Grobelcah pri Šmarju pri Jelšah. V času od 10. do 24. septembra 1934 sem izvedel izkopavanje rimske vile, ki sem jo izsledil že 1907 na posestvu Antona Grobelška v Grobelcah. Izsledke tedanje preiskave sem objavil istega leta v 1. zvezku Jahrbucha fiir Altertums-kunde der Zentralkommission fiir Kunst- und historisebe Denkmaler pod naslovom: »Reste romiseher Bautcn in der Umgebung von St. Marein bei Erlachstein in Steierniark«. V 3. zvezku letnika 1909 pa sem označil z risbami to najdišče in stične prostore v svojem poročilu »Neue romisehe Funde niichst St. Marein bei Erlachstein«. Že takrat sem domneval v Grobelcah razkošno rimsko vilo. To naziranje je potrdilo sedanje izkopavanje. Najdeni ostanki okraskov namreč dokazujejo, da je stalo na tem samotnem kraju poslopje klasične lepote in umetnosti. Tloris stavbe kaže podoba 1, osrednjega dela pa podoba 2. Rimska vila se je nahajala na terenu, ki se nagiba polagoma od severovzhoda proti jugozapadu. Nagnjenost stavbišča je določila tudi razvrstitev prostorov v vili. Na prvi pogled spoznamo v središču dve vrsti prostorov, ločenih po enotnem zidu: višje ležeče sobe I—V in nižje ležeče prostore VI—IX. Z ozirom na nagnjen teren bi bilo pričakovati, da so bila tla spodnjih prostorov nižja od zgornjih. Pro- to« štora VII in VIII pa sta bila opremljena s hipokausti, ki so dvignili njuna tla do višine zgornjih delov. Hipokaustični značaj ima tudi prostor IX, ki je služil očividno za kurilnico. Iz ognjišča b je prihajal vroč zrak skozi odprtini c in d v prostor VII. Sobici VIi in VIs nista imeli centralne kurjave. Bili ste napolnjeni z močno po- li m I n JiTOafr—n mT1 dr MERILO- Pod. it. 1. Grobelee: tločrt 1934 odkrite rimske zgradbe. tlačenim materijalom, ki je obstajal iz gramoza, ilovice in malte, tako, da so bila tla enako visoka kakor v ostalih prostorih, razen v kurilnici, kjer se je nahajal tlak seveda v višini ognjišča. Slednji prostor je služil obenem za kuhinjo, kar dokazujejo številni ostanki kosti, ki so se tu našli. Tla prostorov VII in VIII so slonela na prilično 40 cm visokih stebričkih iz peščenca in opeke. Kadi večje vročine so obstajala tla v prostoru VIII iz masivnih peičenčevih plošč, v prostoru VII pa iz trde malte, obstoječe iz dveh skladov. Prvi tanjši sklad je bil napravljen iz opeke, zdrobljene v prah, drugi pa iz debelejše bele snovi. Ostali prostori imajo tla iz slične malte, na katero so bile prilepljene deloma še ohranjene marmornate plošče. Iz tega moremo sklepati, da je imelo središče v večini prostorov marmornat tlak. Glavni vhod se je nahajal domnevno v severno-zahodnem delu obmejnega zidu poslopja I, kjer je videti prag, obstoječ iz dveh peščenih skladov. Prostor IV je bil proti severovzhodu odprt. Beli ostanki mozaikov, ki sem jih našel izven poslopja nad prostorom II, pričajo, da je visela streha proti severovzhodu znatno preko zidu in tvorila tako verandi sličen hodnik. Severozapadni zid prostora V se nadaljuje proti severovzhodu. Zasledoval sem ga v oktobru proti severu v dolžini 20 m, nakar se okrene z debelino 0.70 m proti vzhodu, kjer konča po poteku 6 m ter se nadaljuje vzporedno s pravkar imenovanim severnim zidom z debelino 1 m proti jugu. Na jug sega v dolžino 50 m, kjer zaokrene pravokotno proti vzhodu. Notranjosti za temi zidovi podrobno še nisem raziskoval. Pod. st. 2. Grobelce: temelji osrednjega poslopja. Zlasti važna je najdba rimske vile radi številnih izvrstno ohranjenih in klasično lepih umetniških ostankov, kakor štukatur, slik, marmornatih okrasov i. dr. Podobe na prilogi kažejo nekatere fragmente, ki sem jih našel zlasti v prostorih IV in V. Ostanki slik izražajo klasično polihromijo, ki po koloritu nalikuje pompejanski. Iz izkopanih delov ometa izhaja, da je napravil neznani umetnik-slikar na isti steni črno, rožnato-cinohrasto, rumeno (oker) ozadje. Kot obrobni okraski ozadja služijo bele, modre in zelene proge. Proti sredini vise girlande cvetlic v raznih barvah. V sredini pa se nahajajo listni, kakor pahljače razvrščeni ornamenti, ki izvirajo deloma iz pisanih čaš. Te freske 6o obdane s štukaluro, obstoječo iz spiralam stičnih polstehričev, ki se razširijo proti stropu v kapitele. Oh stropu so bile stene z ljubkimi štukaturaini okrajnikov, od katerih sem našel več lepih vzorcev. Vrh tega «o bile stene pokrite z marmornatimi ploščami in okrajniki. Stenski okraski v prostoiih I—VIII so bili znatno svetlejši in enakomernejši. V prostoru VIII sem našel le bel omet z ostanki štukatur. V ostalih sobah so se nahajali na beli podlogi cvetlični okraski v rdeči in zeleni barvi. Zunanje strani vile so bile pokrite vsaj deloma z mramorjem, kar bi dokazovali okoli zidov najdeni kosi. Med temi ostanki je bil zelo lep marmornat okrasek, sličen okrajniku, ki sem ga našel in opisal že 1907, dasi se po obliki ne krijeta. Podrobneje bom o poslopju poročal po končanih izkopavanjih. Dr. Fran Lorger. Začasno poročilo o raziskavanju rimskega tabora pri Ločici v Savinjski dolini 1918. O izkopavanjih 1916—17, ki so odkrila pri Ločici v Savinjski dolini tabor II. italske legije s taborskim obzidjem, v obzidju četvero stolpov in v notranjosti četvero obširnih poslopij, je izšlo poročilo v Jalireshefte d. osterr. archaol. Instituts 1919, Bd. XIX—XX, Sp. 107—134. 1918 sem za nadaljnja arheološka proučevanja tabora uporabil vse počitnice in pouka proste dneve do poiitičnegu preobrata. Kakor kaže načrt taborišča (gl. pod. št. 1), so dognane v obzidju lega in mere 3 vrat in 15 vmesnih stolpov ter so odkriti v notranjosti vsi ostanki bivališč. Na temelju ugotovljenih mer je danes mogoče mehanično odkriti četrta vrata in nadaljnje vmesne stolpe; prazne prostore v notranjosti tabora so zavzemale lesene vojašnice. Bodoča proučavanja pa bodo imela nalogo, v podrobnosti odkriti dosedaj v bistvenih merah ugotovljene stavbe. Z delom sem začel v semestralnih počitnicah na točki, kjer sem predpostavljal porta principalis dextra, in dognal naslednje bistvene mere: dolžina 30.5 m, širina 11 m; vrata izstopajo 2 m pred pročelje taborskega obzidja ter so ohranjena v 1.40 m do 2 m globoko v prod segajočih temeljih, ki sestojijo iz enotne betonske snovi. Pri teh vratih se je obzidje razširilo do širine 11 m in v temeljih so se našli obdelani peščenjaki ter vdolbine za pilote; ker je temelje pokrivala povprečno 0.50 m debela plast ruševin in peščenca, je jasno, da je stala nad vratmi stavba iz kamenja. Pod. št. 2. Prerez južnega kanala v južnih Pod. št. 3. Prerez severnega kanala v južniii vratih. vratih. Od južnih vrat sem nato viziral vzporedno z zahodnim obzidjem k domnevaniin severnim vratom; tu sem našel v ostanku kanala enako obdelane peščenjake. Kanal sam se je ohranil samo v enotnih ploščatih tleh (gl. pod. št. 4), medtem ko so bili obok in gornji deli sten porušeni. Ostanki sten so bili visoki še 0.70 m, kanalski hodnik pa je imel širino 1.10 m. Ves kanal se nahaja v materijalu, ki je po svoji sestavini enak materijalu pri južnih vratih. Po tej ugotovitvi sem natančneje proučil kainenite čoke pri južnih vratih ter ugotovil v njih obokani kanal, ki je bil zgrajen iz mogočnih, 3—10 kvintalov težkih peščenjakov, med katerimi je bil fin omet. Prerez severnega dela pri južnih vratih ohranjenega oboka ne odgovarja v podrobnosti prerezu južnega dela oboka, vendar se oba v splošnosti skladata (gl. pod. št. 2 in 3). Severni del ohranjenega oboka je v splošnem nižji, šibkejši in manj pravilen (pod. št. 3, pr. št. 2). V južnem (pod. št. 2, pr. št. 3) kažeta obe steni kanala do podrobnosti izvedeno simetrijo in to kljub temu, da je velikost kamnov različna, radi česar ni mogla navedena simetrija nastati mehanično. Nadalje niso horicontalni robovi plasti kamnov točno vzporedni, temveč divergirajo in radi divergence hori-contalnih robov so tudi kamni v posameznih plasteh po višini med seboj različni. Pri povprečni višini kamnov 0.57 m do 0.62 m znaša pri isti višini stene razlika v višini kamnov do 0.04. Proti temu južnemu ohranjenemu delu kanala manjkajo severnemu pravilnosti, pa tudi arhitektonski izraz, ki ga ima južni, tako, da imamo v kanalu dvoje delov, ki sta nastala na ta način, da sta se začela oba dela graditi od enega stikališča samostojno v dve nasprotni strani. Tla kanala so dolga 8.5 m ter sestojijo iz 0.30 m debelih plošč. Na jugu je kanal visok 1.70 m, na severu 1.67 m; širok je na jugu 1.10 in, na severu 1.05 m, tako, da znaša širina celotne konstrukcije 2.50. Kamni, iz katerih je kanal zgrajen, merijo v dolžino do 2 m. Iz kanala, odkritega pri južnih vratih, izhaja, da sestoji iz dveh delov: iz južnega končnoveljavno in iz severnega provizorično zgrajenega. Glede zadnjega je morala obstajati namera, podaljšati ga do severnih vrat, kar so dokazala tudi ponovna kopanja, ki so odkrila ostanke provizornega kanala. Pač pa so izginili ostanki kanala v notranjosti, kar so pokazala poizkusna kopanja zlasti pred pre-torijem. V našem kanalu imamo opravka z namero, zgraditi za tabor kloako, ki bi bila od severnih vrat zvezana z 1 km oddaljeno Ložnico, na jugu pa z bližnjo Savinjo, za kar govori tudi provizorni značaj zaključka južnega konca kanala. V zvezi z iskanjem kanala pri severnih vratih sem dognal njih mere: dolžina 31.80 m, širina 12.30 m. Po sestavi temeljev so severna vrata enaka južnim. Prevoz skozi južna in severna vrata se je vršil nad kanalom, nad katerim je potekala tudi taborska via principalis. Za to govori v prvi vrsti vzporednost s pretorijem in poslopjem A ter simetrična razpolovitev obeh vrat po kanalu in cesti; kajti v nasprotnem slučaju imamo ali severna ali južna vrata razdeljena po cesti v dve neenaki polovici, kar je pa v rimski gradbeni tehniki izredno redek primer. Zapadna vrata, porta decumana, odgovarjajo v merah južnim: dolžina 29.90 m. širina 11.70 m; izstopajo 1.60 m pred pročelje obzidja. V sestavini temeljev nalikujejo zopet južnim in severnim vratom, ločijo se pa od njih po dveh krilih, ki se v obliki stolpov razprostirata eno od drugega oddaljeni 13.20 in v notranjost tabora za globino 8.30. Tudi pri teh vratih sem našel v temeljih vdolbine za piloti'. Po simetriji vrat izgleda, da je bil prevoz točno v sredini. V notranjosti tabora sem ugotovil peto zidano poslopje E, od katerega sem odkril vzhodni, južni in severni ogel (pod. št. 1, pr. št. 1) in zasledoval temelje zidov v presledkih. Stavba leži 38.50 m južno od pretorija ter ima presenetljivo dolžino 120 m in širino 63.40 m. Nad temelji se mestoma še nahajajo ostanki zidu, ki je bil iz peščenca. Temelji so v bistvu enaki temeljem hiše C, katere vzhodna fronta se krije z vzhodno fronto naše nove stavbe E. Če primerjamo med seboj stavbe v taboru, vidimo: A ima širino zidov 0.65 m in nekaj decimetrov globoke temelje iz peščenjakov, tupatam tudi iz kremenov, katere veže malta v kompaktne enote. Pretorij (D) ima 1.50 m široke temelje, zidove 1.10 m in izredno trdne betonske temelje, ki segajo v zemljo do 1.20 m. Pri poslopju E temelji še niso raziskani do konca ali ker dosega širina obzidja ua nekaterih mestih 3.10 m, ne bo v dimenzijah zaostajalo za pretorijem. Poslopji B in C imata 0.75 cm debele zidove in samo nekaj cm globoke temelje. Za določitev pomena in vlog posameznih poslopij so potrebna — razen pretorija — še nadaljnja podrobna raziskovanja stavb samih. V obzidju sem raziskoval nato vmesne stolpe in ugotovil 41.80 m severno od vrat porta decumana stolp, širok 8.50 m, s 7 vdolbinami za pilote, ki so globoke povprečno 1.40 m in se uahajo v medsebojni razdalji proti zahodu 1—1.10—1.10 Pod. št. 4. Prerez kanala v severnih vratih. 1-00—1.60—0.60 m, torej v povprečni oddaljenosti 1.10 m. Premer vdolbin za pilote pa znaša povprečno 0.10 m. Pri proučavanju obzidja od vrat porta principalis sinistra do vzhodnega ogla tabora sem našel 44.50 m od severnih vrat zahodno obzidje 9.30 m širokega stolpa, z 1.50—1.60 m debelim obzidjem in s sedmimi 1.40 m globokimi vdolbinami za pilote s povprečnim premerom 0.10 m. 55 m od zapadnega ogla pravkar navedenega stolpa sem odkril zapadni zid novega stolpa s stičnimi dimenzijami in s 6 vdolbinami za pilote. Pri proučavanju prostora med porta principalis sinistra ter severnim oglom tabora sem našel 51 m zahodno od imenovanih vrat vmesni stolp z že poznanimi značilnostmi ostalih stolpov in pozneje še troje stolpov, tako, da ima obzidje med severnim oglom (tabora) in porta principalis sinistra četvero vmesnih stolpov. Vzporedno potekajoča južna fronta jih je mogla imeti prav toliko; našel pa sem samo enega, ker so bili ostali trije z obzidjem vred denudirani. Stolpi s takimi dimenzijami, kakor se nahajajo v Ločici, so v rimskih taborih redki. Upoštevajoč dimenzije vrat in stavb v notranjosti tabora, ga moramo šteti med večje do danes znane rimske tabore. Obzidje tabora je najmočnejše in najtrdnejše na severni fronti, iz česar moramo posneti, da je bila ta najbolj eksponi-rana. Južna fronta je potekala po 10 m visoki diluvijalni terasi, pod katero je v rimski dobi tekla Savinja, ki je tako čuvala tabor od juga. Z dosedanjimi izkopavanji je obzidje tabora po obsegu in stavbni konstrukciji v bistvu raziskano. Preostaja pa še podrobno raziskovanje notranjosti, ki obeta biti po izredni velikosti in dispoziciji stavb še posebno zanimivo. Dr. Fran L o r g e r. Neznan prekmurski tisk. Med prekmurskimi posvetnimi knjigami je znan opis ženitovanjskih običajev »Starišinstvo i zvačinstvo«. Delo je bilo najdeno kot rokopis v zapuščini pisatelja Janoša Kardoša in je bilo anonimno trikrat izdano v Monoštru (1898, 1909, 1911; gl. SBL I, str. 428); četrtič je izšlo v M. Soboti 1. 1929 z označbo >:1II. uatiszk«. Toda že J. Csaplovics je med knjigami prekmurskih protestantov omenil »Hoch-zeitsbiicher« (Croaten und Wenden in Ungern, str. 83). Gotovo je bila to knjiga, ki doslej ni bila v evidenci: »Sztarisinsztvo, / i / zvacsinsztvo, / szem szpodobnimi prilikami / za volo, / szvadheni inladenczov, / S. L. D. / V - Soproni / Szpiszkmi: Sziesz Antona vu leti ' 1807.« Avtorstvo bo ostalo najhrže nerazjasnjeno. Kardošu prisojene izdaje se ločijo od tega izvirnika le nekoliko v jeziku, vsebinsko pa manjkajo v njih »Zgovarjanya pri vecserji, po trej deacski Oszobaj« (str. 43—54); dalje vsebuje prva izdaja v dodatku le pel pesmi, ostale jih imajo več. Za pisateljevo obzorje je značilno mesto: »Zaženi ji: vse Trške gore ino Lu-blanske dole« (str. 29). Literarnozgodovinsko je zanimiva usoda pesmi »Od pet piani Bab« (str. 61—62). Kot »prekmursko-goričko« narodno jo je objavil J. Meško v Kresu 1882, str. 522. Od tu natisnjene se razlikuje nekoliko glede jezika in nima tretje kitice. J. Glaser je ugotovil (SBL II, 144), da je ta pesem Modrinjakova; njenih pet začetnih kitic se namreč nahaja v rokopisnem zvezku Modrinjakovih pesini (last Zgod. dr. v Mariboru), nadaljevanje se je nahajalo na iztrganih listih. Besedili se razlikujeta v tem, da je Modrinjakov zapis kajkavski, oni v knjigi pa čisto prekmurski; razlike se nahajajo tudi v stilizaciji, včasih prav močne, toda osnovna misel kitice je vselej ista in nekateri stavki so si docela enaki. Vprašanje odvisnosti obeh zapisov lahko rešimo z možnostjo, da so Modrinja-kovi rokopisi prišli tudi preko Mure; toda ostane vprašanje, na kak način je besedilo, tiskano 1. 1807, dobilo svojo obliko: ali ga je priredil avtor svatovske knjige, ali pa je prišlo že v tej obliki do njega. Vilko Novak. Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine. (Gl. ČZN XXII, XXIII, XXV, XXVII.) Vraz in Poljska v letih okoli 1833, 1834 . . . 1. V Vrazovi slovenski literarni zapuščini, ki sem jo imel od g. prof. Kidriča, ki pa sem jo letos, nekako junija meseca, v sporazumu z njim (razen par lističev) izročil ljubljanski Študijski knjižnici, se nahaja tudi ta-le • Molitva roinara polfkega. Golpod Bog vregamogozhni! Deza naroda vojnega zdigavlejo k Tebi roke bezorusline s raslizhnili krajov fveta. Sovejo k Tebi s globokih kopalen Syberfkih in se fncgov Kam-zhatfkih in se pufhzhav Algirlkih in s FrancoTkega seinlje ptuje. Al u vlafti nafhoj Poll'ki vernoj Tebi ni dovoljeno svati k Tebi! in ftarfhi, shene in deza mole fe k Tebi fkrivfhi z millaini in folzami. O Bog Jagelonov, o Bog Sobelkib, o Bog KorhzhiuFkov Imili fe nad vlaftjo nallio in nad nami. Dovol nam molit le pali k Tebi po ohizhaji ozhakov na polji bitke s orushjem v roki pred oltarjem seftavlenom s bobnov in fhtukov, pod Itrehoj seftav-ljenoj s orlov in saftav nxl'hih, in rodbini nallioj dosvolj moliti Te v zerkvah me It na-rhih in vefi nafliih, a dezi na grobih nalhih al vonder naj fe ne sgodi volja nalila, ampak Tvoja. Amen. To je prevod »Romarjeve molitve« iz knjige Adama Mickiewicza: »Ksk'gi Narodu Polskiego i Pielgrzymstwa Polskiego«. (W Paryzu 1832), t. j. »Knjige Poljskega Naroda in Poljskega romanja«. Ta knjiga je nastala neposredno po poljsko-ruski vojni, ki je bila nadaljevanje poljske tako zvane novemberske vstaje (1830/31); znaten del poljskega naroda, njegove inteligencije, je takrat emigriral; posebno močna in važna je bila pariška emigracija. Začelo se je težko »romanje« patrijotov, ki so vrženi iz domovine in hrepene za njo, za svojo »sveto zemljo«, a se nadejajo, da se zopet vrnejo v njo. Mickiewicz je avgusta mesecu 1832 iz Draždan prišel v Pariz. Videl je, da so v emigraciji nastali prepiri, da so duše emigrantov izgubile ravnotežje. To inu je bilo povod, da je napisal »Knjige Naroda Poljskega in Romanja Poljskega« (začel jih je pisati morda že v Draždanah). Začetkom decembra 1832 je izšla knjižica, že po majhnem formatu pravi molitvenik. Je to spis, pisan v cvangeljskcm tonu in biblijskem slogu. Vero i ti upanje je Mickiewicz hotel zbuditi v emigrantih: naj vedo, da so sinovi naroda, ki je edini v zgodovini izvrševal krščanska etična načela (»Knjige Poljskega Naroda«, prvi del spisa), da tak narod more sicer začasno hiti pokopan, a da vstane, kakor Kristus, ki je bil pokopan, a je po treh dneh vstal, da je poljski narod, »Kristus narodov«, sedaj obsojen na romanje, a da se vrne v svojo obljubljeno deželo po veliki »vojni narodov«. Česa vsega se je emigrantom-romarjem ogibati, a česa vsega se jim je držati, da dosežejo svoj cilj, to je vsebina drugega dela »Knjig« (»Romanje Poljsko«). Mickiewicz pripoveduje na svetopisemski način alegorije, ki naj bi kazale, kaj je za »romarje« dobro in kaj je zlo. Na koncu knjižice je »Romarska Litanija« (Litania pielgrzymska): »Kyrie ley-son. Christe eleyson. Bog oče, ki si svoj narod izvedel iz egiptovskega suženjstva in ga vrnil Sveti zemlji, vrni nas naši domovini« i. t. d., a pred to litanijo je »Mod-litwa pielgrzyma« (Romarjeva molitev) in to molitev je prevedel Vraz. Pred vsem mi nastaje vprašanje: kdaj je nastal ta prevod. Časovne meje so nam dane z leti 1833—1835. Prva meja je naravna, saj je original spisa prvič izšel v Parizu začetkom decembra 1832; to prvo izdanje je bilo za dobrih 10 dni raz-grabljeno; še istega meseca se je začelo tiskati drugo izdanje, ki ima tudi letnico 1832, a tekom leta 1833. je izšlo še nekoliko poljskih izdanj; tajno se je knjižica odtiskovala tega leta tudi v Lvovu (trikrat) in ti tajni lvovski tiski so igrali vlogo v onem lvovskem političnem procesu (početek v aprilu 1834), v katerega je bil vpleten tudi Emil Korytko. Katero izmed izdanj »Knjig« je rabil Vraz, tega ne moremo reči; vsekakor ni misliti na oni prvi dve pariški izdaji. V Lvovu se je knjižica začela tiskati začetkom marca 1833, t. j., tiskarna je takrat dobila naročilo tiska. Terminus ante quem non bo za Vrazov prevod pač druga polovica 1833. Ali nam Vrazov rokopis sam daje v tem oziru kakšen kažipot? Pisan je s svinčnikom na enem delu pol-pole, prelomljene na osmerko. Na drugih delih te tako prelomljene pol-pole je Vraz zapisal, nekaj s tinto, nekaj s svinčnikom, razne reči, večinoma stihe, vse slovenske in vse pisane z bohoričico. Če bi tudi pri katerem izmed teh zapiskov mogli ugotoviti čas nastanka, bi nam to pri našem vprašanju ne pomagalo mnogo, ker je Vraz imel navado, da je v raznih časih na isti papir pisal zapiske. Eno stvar pa vendarle tukaj naglašam: na enem delu prelomljene pole se je Vraz večkrat po vrsti podpisal: »I S t a n. V ras Zero vzh a n«. Tako se je Vras podpisoval v svoji korespondenciji, Dčla V, pag. 137—141, v letu 1835: 4. januarja 1835 Muršcu (»I Stan Vras Zerovzhan«), 6. januarja 1835 Knupležu (I Stan Fras, logizhan). Podpis pod pismom Muršcu z dne 4. januarja 1835 je čisto enak našemu. Seveda se je lahko tako podpisoval tudi že I. 1834.. vsaj v drugi polovici leta; »na den svet. Tita škofa 1834«, t. j., 4. januarja 1834 se je podpisal »Slednin Stanisl. Fras-Cerovčan«, kakor leta 1833., 5. decembra in 31. decembra (»Gradja« III, tukaj brez »Cerovčana«). Po vsem tem smemo ugibati, da je Vrazov rokopis »Romarje v e molitve« iz I. 1834. Seveda rokopis »Molitve«, ki se nam je ohranil, je pač že čisti prepis prevoda. Pisan je brez vseli jezikovnih ali stilističnih popravkov;1) izključeno jc, da bi bil Vraz mogel takrat tako gladko prevajati, zakaj težave je imel tudi z jezikom, v katerega je prevajal; zato mislim, da je to že »čistopis« prvotnega prevoda, a prvotni njegov prevod se nam ni ohranil. Zdelo bi se, da v tej zvezi pomeni kaj tudi beseda »vlast«. ki jo Vraz v svojem prevodu za »ojczyzno« rahi mesto »domovine«. V pismu Muršcu z dne 3. novembra 1833 rabi Vraz »domovino«, ali v njegovem slovenskem sonetu Kolliirju, pesniku »Slavine hčeri«, torej v sonetu, ki ne more biti starejši od 1. 1834. (ker je Vraz ') Prvotno obliko (par) »oltarom« je potem zamenjal z obliko: »oltarjem«. Kar se tiče ortografije, se zdi, da jc pri pisavi predloga »z« omahoval med pisavo »s« in »z«. »Slavino hčer« prejel začetkom tega leta),2) imamo »Vlast«. »Vlast« je v našem prevodu znak češkega čtiva; morda baš vpliv čitanja »Slavine hčeri«? Če bi bilo temu tako, bi bil to nadaljnji dokaz za trditev, da naš prevod v tej obliki, kakor se nam je ohranil, ni iz časa pred 1. 1834.3) Še nekaj tukaj dodajem. Slovenski jezik Vrazovega prevoda je dosti dobro (vzhodno) slovenski, a 1. 1833. piše Vraz v svojih pismih rad neko staroslovensko cerkveno slovenščino. Prevod je točen.4) Poljski izvirnik je nekoliko vplival na postavljanje pridevnikov, posebno svojilnih zaimkov za samostalnike: naroda vojnega, roke bezoruž-ne, zemlje ptuje, v vlasti našoj, zastav naših, mest naših, na grobih naših . . . Morda je forma imperativa: »dovol« in »dozvolj« radi poljskega: »pozwol«; tudi razpostavo besed: »starši, žene in deca mole se« (»se« za glagolom) bo treba tolmačiti s poljskim »modla si?«, najbrž tudi rabo povratnega glagola »moliti se« mesto navadnega »moliti«. Beseda »kopalna« je poljska (kopalnia). Pisava »Syber-ski« ho vpliv originala. Kaj je Vraza nagnilo, da je prevedel »Molitvo romara polskega«? Bil je to za njega pač nekak »Polenlied«, izraz sočustva z nesrečno Poljsko, ki je bila takrat ideal vsakega svobodoljubja. Šlo je za nesrečo slovanskega naroda, a Vraz je pri tej slovanski nesreči mislil pač tudi na svojo domovino, na svojo »vlast«. Temu razpoloženju odgovarja tudi Vrazov tekst, ki ga hočem sedaj opisati. 2. »Ila Polska še ne zginula ...« Na enem delu v osmerko prelomljene pole nahajam ta-le tekst (pisan, kakor da so elementi stihov): lia Polska še ne zginula, ako i u grozno zakovana nevolo sad! pristignul zbavitelnim tokom god hude, duše severne zmagal, pomoč izprostna dirjala jugoma i bratom stare kervi otjela hu okovov, krepost tej Kusčiuskvo tvojo, junakov i (sirom sveta) penatov ki odaljcni milini i rodbine zihvajo serca muzevnega'"1) s) Drechsler-Vodnik, Stanko Vraz. Študija (Zagreli. 1909), pag. 31, 32. 3) V konceptu nekega pisma, ki ga je Vru/. pisal pozno jeseni 1833 ali začetkom 1834. se nahaja tudi vlast«. To je oni koncept, ki ga Drechsler-Vodnik v svoji študiji »Stanko Vraz« citira na str. 200- -201. Sonet, ki ga je Vraz spesnil na čast Jana Kolliirja, se končuje z »oltarkom Vlasti«. (Drechsler, op. cit., 32). 4) Beseda »step« je prevedena s »puščavo«, pač zato, ker je »puščava« bolj domača in razumijivejša; »starci« so pač namenoma zamenjani s »starši«. »Myšlij i Izami« je dobro dano z »mislami in solzami« (obe besedi v množini). *) Dotod je vse pisano s tinto, ali je pod tinto prvotno isto bilo pisano s svinčnikom. Odtod dalje je tekst pisan samo s svinčnikom. Morda treba zadnji verz, ki je s tinto pisan, čitati nekako tako-le: » . . . zdihvajo z serca tnuževnega«. (iskrenoj solzoj v oku — junačkim)") v junackim oko solze iskra. Vekoma hrumila bu sinom zgodba nastojniin (tak brnel bu na eden dan trobentin zvon krivcom na pre-predanje) zapisal Lelewel njo stalno bliščnimi čerkami v' jasne veka rudne. To je prvi koncept nečesa, kar naj bi se potem prelilo v stihe. Smisel besed bo nekako ta-le: Ha, Poljska še ni propadla, tudi če je sedaj v okove vkovana! Pride rešilni čas, ko se duše na severu okrepe in rešijo okovov brate na jugu. junake, ki sedaj daleč od svojih rodbin vzdihujejo. Vekomaj bo prihodnjim rodovom donela ta zgodba, »krivcem trobentin zvon«. Tako je zapisal Lelewel v zgodovino vekov. Začetek spominja »mazurka Dqbrowskega«, poznejše poljske himne. Bil bi to — poleg Gajeve »Još Hrvatska« -— drugi nje refleks pri nas. Poljska je v okovih (besede so napisane po 1. 1831.), ali pride rešitev; oni junaki na jugu in sploh po svetu, ki vzdihujejo za domovino, to so pač emigranti poljski. Vraz je imel priliko, v Gradcu čuti o njih in jih videti; pred vsem bi tu mislili na Vladislava Ostrowskega, ki je bil v Gradcu konfiniran, in na njegovega sina, ki je bil, kakor se nam poroča, tako tužen radi usode svoje domovine. Jezik ima slovenski karakter (mešanico kažejo: zginula, bu(de), muževni). Or-tografija ima svoje posebnosti; ni bohoričica, pa tudi ni poznejša gajica: se (= še), sirom, muževni ( = muževni); bliščni, čerka, junački; v »duše« in »Košciusko« šumnost glasu sploh ni označena. To kaže, da treba ta tekst deti v prve čase Vrazovega pisateljevanja. Vsekakor se je Vraz že bavil s poljščino; besede: nevola (niewola) = suženjstvo, zbavitelj (zhawiciel) sta poljski besedi: »otjela« je najbrž po poljskem: otjtč. Vraz pozna že Lelevvela, profesorja-historika v Vilnu, ki je v vstaji 1830/31 igral znatno vlogo. Vsekakor je Vraz 1. 1833. že imel neko poljsko antologijo in dikcijonar. (»Dela« V, 135). Ali so oni poljski izrazi znak slovanskega mešanja jezika ali pa so znak, da je to prevod kakšnega poljskega teksta? Na ostalih sedmih ulomkih pole so pisane razne reči, ne iz istega časa, g tinto in s svinčnikom. Je na pr. neka šolska vaja prevajanja iz nemščine v latinščino; ta vaja kaže na čas, ko je bil Vraz še na filozofiji, torej najpozneje na šolsko leto 1834/35. Najsigurneje moremo datirati koncept pisma o narodnem navdušenju na Hrvatskem, katerega del citira Drechsler-Vodnik, op. cit., 200—201; ta je pisan pozno jeseni 1833 ali morda v začetku 1834. V tem konceptu piše Vraz pač že tudi »ž« in »s«, ali pogostoina še »s«' in tudi »ž«. Ker ulomek »Ha Polska« pozna samo »s« in »ž«, smemo sklepati, da je starejši od omenjenega pisma o navdušenju na Hrvatskem, da je torej vsaj iz I. 1833.7) Samo »š« »ž« pozna izmed reči, zabeleženih na tej poli, samo še prevod nekih ljubezenskih stihov iz kakšne latinske ali grške antologije; že spakedrani jezik tega prevoda kaže, da ga je postaviti v bolj rana leta Vrazovih študij. Sigurneje bomo mogli vse to datirati, ko bomo poznali natančno razvoj Vrazovega jezika in pravopisa. Neposredno pod tekst »Ha Polska . . .« je s tinto in (po roki se pozna) v drugem času napisano še to-le: To je dano v oklepaj pač kol nekaj, kar treba črtati. 7) če ne iz I. 1832.; pisma je Vraz 1. 1833. pisal v gajici ali bohoričici; »š« in »ž < slu morda znak njegovih osebnih, privatnih črkopisnih vežh, ozir. razmišljanj. Krepoft podigne let millookriljeni junakom temna hvalodostojne in opletuje hvaleshnim venzmi. Vnefe pa dersni me let do Visle.8) Ker beseda »temna« menda tukaj pomeni »temena«, bi jaz ta tekst tolmačil tako-le: Sila daje mislim krila in venča junakom glave. Zopet mi domišljija leti nad Vislo. V »hvaleshni« imamo še bohoričico. Ta tekst je poznejši od »Ha Polska . . .« 3. »Polska jadna mati.. .« Kako je usoda Poljske v tistih letih prevzemala Vrazu srce, se vidi tudi še iz teh-le njegovih stihov, ki so se nam očuvali v njegovi literarni zapuščini: 1. Polska jadna mati bratje svoje sto Te vencem vrag sramote svoje 2. kiti, kad Ti rano staro telo i kervavi suzim lice belo 3. Ijutim nožem žilice Ti pori skradnju kaplu karvce da umori: 4. ludu decu od dojakah tarže u sve šitri stranke sveta varže, 5. da u pušči, t udje gde sunašce — dvarha (?) s Tvojim kipom jej sardašce — 6. vehne kano riba sto vetraci i slap ju paržini sulioj baci — 7. Vrag te muči (!) — ipak Ti ne tužiš samo spete ruke k nebu pružiš"). 8. smatra Te svet usred tvoje vuze vručim1 rečim deca roni suze;10) 9. pak Te mučit veli") milostivi ? 1!) Pak imade kom te divi. Vsebina teh stihov ho nekako ta-le: O Poljska, jadna mati mojih slovanskih bratov, sami sebe so osramotili Tvoji neprijatelji, ko so te kruto mučili. Svet plače, ko gleda, kako zvezane roke k nebu moliš. Stihi so zapisani na pol-poli papirja po eni strani; na drugi strani je koncept nemške prošnje za oprostitev plačauja šolnine; to svojo prošnjo Vraz utemeljuje med drugim s tem, da je dobil »in den zweien Semestern des letzt vorher gegun-genen Jahres die Erste Fortgangsklasse und im letzten Semester aus der Moral-philosophie die Vorzugsklasse«, nadalje s tem, da se mu je dediščina po umrlem očetu intabuliraia na posestvu, ki ga upravlja brat, da torej nima denarja. Oče 8) Prvotno: »Vnele do Visle me pa dersni me let«. — Pri tretjem in četrtem stihu so še neki znaki, ki jih ne morem tolmačiti. *) Ta kitica je tudi tako zapisana: svet te muči — ipak Ti tnžiS, samo spete ruke k nebu pružiš. "') Ta beseda ni sigurna. 11) Varijanta: pusti. I!) Nečitno. Vrazov je umrl okoli Novega leta 1835 (»Dela« V, 137); ono šolsko leto, ki ga omenja v prošnji, bo pač šolsko leto 1834/35.13) Ali zopet poudarjam: iz dejstva, da so stihi napisani na papir, ki ima na drugi strani Vrazovo prošnjo iz jeseni 1835, še ne sledi, da je njih nastanek v časovni zvezi s prošnjo. Lahko so nastali prej ali pozneje. Vsekakor treba uvaževati, da je jezik ilirščina, ali z druge strani tudi to, da imamo vsaj enkrat še »š« mesto »š«. Te tri tekste, ki jih tukaj priobčujem in opisujem, bi jaz kronološki razvrstil tako: Najstarejši je rokopis suh 2 (»Ha Polska«), pač iz 1. 1833. ali celo iz 1. 1832. Iz 1. 1833. ali 1834. utegne biti prvi koncept »Molitve romarove«, sub 1; ohranil se nam je samo poznejši čistopis (iz 1. 1834.). Najmlajši bo tekst sub 3: »Polska jadna mati«. Skromni so ti papirji Vrazove zapuščine. En prevod in dva surova, neobdelana koncepta imamo pred seboj. Ali odkriva se nam v vsem tem velika istina: težki poljski dogodki so odmevali tudi pri nas; o tem doslej prav za prav nismo imeli nobenih dokazov. Dokazujejo nam to sedaj Vrazovi papirji. Vrazov nastroj je bil takrat polonofilski. Pokazal se je ne samo v prevodu, ki bi mogel pomeniti bolj samo pasivno spremljanje dogodkov, nego celo v lastnem ustvarjanju, ki pomeni močnejše notranje sodelovanje, polno aktivnost. p Ilešič Kraji pri Trbižu v sliki Stanka Vraza iz 1. 1841. Stanko Vraz se je spomladi 1. 1841. odpravil iz Zagreba na pot »v gornje strani«, t. j. na Slovensko. Preko Karlovca, Metlike, Novega Mesta in Ljubljane je prišel na Koroško, posetil Jarnika v Blatnem gradu, potem pa preko Roža krenil v Ziljsko dolino, končno pa prišel tudi v Rezijo. Del svojega pota je opisal v dopisih, ki so izšli v zagrebški »Danici« (odtisnjeni v njegovih »Delih« V, Zagreb 1877, str. 27—58), z vsega potovanja pa je dopisoval posestrimi Dragojli Štauduarjevi v Mariji Bistrici (ti dopisi so natisnjeni v »Delih« V, 213^—267, en dopis Dragojli je izšel I. 1844. v Havličkovi »Iskri«, str. 127 si., pod naslovom »Put u gornje strane. Izvadak iz listovah na gospodju Drag. Št. rodj. Kr. . . . čevu«, odtisnjen tudi v »Delili« V, 58 si.)') V Ziljski Bistrici je bil Vraz vsaj že 31. maja 1841 in je ostal tam tudi še 1. junija (»Dčla« V, str. 238, 241). Odtod je krenil v Trbiž (on piše: Trebiš). V svoji potopisni korespondenciji, ki sem jo pravkar navedel, nam Trbiža podrobneje ne opisuje, ali našel sem njegov dopis iz Trbiža v zagrebških »Ilirskih Narodnih Novinah« 1841, št. 48 (z dne 15. junija). Dopis se glasi: Dopis iz Trčbišn (Tarvis, u Koruškoj). 8. L i p n j a (Junia). Ja sam tako rekuč za-tvoren u kuču. Vetar udara na prozor moje sobe, a na dvorištu pljuska složno kiša i sneg več od jučera. Hotio sam več sinoč stiči u Zahnicu (Seifnitz), nad kojoin se uzdiže na visokom bčrdu slavna cerkva Lušarska, svim pobožnim Slovencem Štajerske, Krajnske i Koroške, Goričke i Mletačke pod imenom Svete gore poznata. I ohližnji i dalnji ino-plemenici dolaze ovamo — (tja i/, iidaljenc Lugove Lungau im Salzburgischen); — hotio sani, rekoh, pod Svetu goru inedju hratju Slovence, nu kolina me kiša obustavi ovdi medju inoplemenici. — Istina je, da Trebiš nosi slovensko ime, nu davno se več broji medju ne- 1S) Ilešič, Stanko Vraz u školama (Gradja V [1907], pag. 93). ') Po teh virih je prof. dr. Ivan Prijatelj v ČZN Vil (1910) opisal Vrazovo potovanje. mačka mesta Koruške. — Biskupi to jest Brčzinski (Fraisinger Bischofe) pod kojih je vlado i: staro vreme veliki dio Krajnske i Koruške spadao, pohlepom onih vremenah nadahnuti ponemčiti Slavjane, mnoga sit mesta Krajnske i Koruške naselili s nemačkimi podložnici iz Švabske, tako da još dan danas Weissenfels, Karnova (Kronau), Sarice (Zarz), Trebiš, Ko-krova, Mobrjat (Malborghet), Pontabo izmedju svojih stanovnikah samo skoro Nemce broje. Kuda su Slovenci iz rečenih krajeva izčezli. za stanovito se nežna; ili su ih razinestili po ostalih selih. ili ih odveli sa sobom, odkuda se ni oni ni njihova dčca više nepovratiše u za-vičaj svoj, u odvčtnu žudjenu zemlju otacah i praotaca svojih! Tomu ima več oko šest sta godinah, odposle kako su se Bavarci naselili ovdi; nu Slovenci okolnih selah još ni danas ponemčeni nisu. Prihodnici im samo služiše, tako rekuč, kao maitres de langue. zašto svaki Slovenac ovih krajevah razumie i govori uz narodni svoj jezik i nemštinu, koje se svagdanjim obcenjem nauči. — Koliko mogtt kroz maglu i mečavu opaziti, to su več planine Boginske (Wocheiner) i Bučanske (Flitsch) i do najnižjega podgorja sve pokrivene belim snegom; a pri toni več vazdan lije kao iz rukava. Ako na naglo udari jug, te se raztopi snčg, to če iinat naša jadna hratja Podravci i Posavci lepe povodnje. — Raž, naj-glavnie žito Koruško, kaže se, da če obilno obroditi. Vina u Koruškoj neraste, nego se dovozi iz Štajerske i Goričke. Slovenci Goričani (Gorzer) kažu, da kod njih lčtos vinska loža veoma lčpo stoji. Imat če vina, a to dobra vina puno, kakova več odavna nebiaše, ako se nebu blago lice nepromeni. — Slovenci Goričani narod su veoma marljiv. Buduči trčšnje kod njih več mčseca svihnja dozriu, raznose ih po svoj Koruškoj na prodaju, dapače tja po gornjoj Štajcrskoj. Tako isto postupaju i s grozdjem. Najviše ga dolazi iz Berda, Kočinja i Kerminja. V . . z. Iz tega, kar nam Vraz tukaj o Goričanih pripoveduje, se vidi, da se je on /. njimi razgovarjal, a to nam zopet kaže, kako je Vraz opazoval vse življenje ljudstva, torej tudi gospodarsko. Kdo je bil izmed slovenskih posvetnjakov v onih časih enak Vrazu, ki je pes prepotoval ves slovenski svet, da bi čul njegove pesmi in govore, videl njegove plese in nošnje in običaje, pa se tudi zanimal za njegove gospodarske prilike? Kar se tiče slovenstva v Trbižu, dodajam tukaj, kar A. Beg pravi v svoji »Slovensko-nemški meji na Koroškem« (Ljubljana, 1908), str. 100—101. Beg nam predstavlja Trbiž tako: »Trbiž je močno ponemčen trg. L. 1880, je bilo v Trbižu samem 120 Slovencev in 1521 Nemcev. Cerkev je nemška, dasi duhovniki morajo znati tudi slovensko. Istotako je seveda šola popolnoma nemška.« Pol stoletja prej, torej takrat, ko je Vraz tain potoval, je bilo slovenstva v Trbižu pač nekoliko več. F r. I 1 e š i č. Košič in Slomšek. Prvi prekmurski pisatelj, ki je množil skoro zgolj posvetno književnost, je Jožef Košič. O njegovem jeziku je vedel že K. Glaser, da »je vmešaval ... besede iz štajerske slovenščine« (Zgod. I., str. 195), J. Šlebinger pa je splošno ugotovil Košičevo poznanje »naše nabožne književnosti« (SBL I., str. 536). Ni pa bilo doslej znano, da je njegovo delo »Zohrisani Sloven i Slovenka med Miirov i Rabov«, izšlo anonimno v Kormendu med I. 1845. in 1848. v glavnem prirejeno po knjigi A. M. Slomšeka »Blaže in Nežica v nedeljski soli« (Celje 1842). Prva tri poglavja K.-—eve knjige razpravljajo o šoli. Med primeri zlogovanja (s. 11—12) se nahajajo prve navedbe iz Slomšekove knjige, n. pr. »Bob v stejno metati. Zdravje po ciirki prejde.,.« (Slomšek s. 11). Duhovnikovo vzgojno postopanje v soli je med drugim označil tudi tako-le: »Pokedob bi na posejano semen potrejbno bilou sunce, zato so (Duhovni) v šouli dobre voule bodouči vnouga pripovedovali vučenikom za smej. — Seadbo, naj hitro zeleni, more dešč pomočiti; zato so tak prijazno i z srca gučali, da so z gingavih src tiidi skuze — rodovita vlaga _ vmes posilile« (s. 13—14). To so razširjene besede iz Slomšekovega uvoda (s. V—VI): »Per setvi mora sonce sjati.. . Naj tudi setvo pohleven dežek pomoči, se bo hitro ozelenila. Rodoviten dež na razložen nauk so solze iz ginjeniga serca.« Poglavje »Šolska Poskušba« (s. 15—20) je podobno Slomšekovemu »Gospod dehant pridejo« (s. 246—252). Razlika je v tem, da učenčev nagovor ne velja »de-hantu«, marveč »visiko poštiivanim gospoudom«, mesto dekana pa izprašuje »domači duhovnik«. Skoro popolnoma so povzeta po Slomšeku naslednja poglavja o lepem vedenju: »Nike občinske i posebne navade i šege« (s. 21 ss.). Pod naslovom »Kakda se more držati vu i okoli Cerkvi?« (22—24) se nahajajo ista pravila, ki jih ima Slomšek pod »Zaderžanje v'pričo Boga« (s. 29—30), le vrstni red je nekoliko drugačen in izpuščen je kak stavek ali je kako pravilo okrajšano. Sledi nauk »Kakda se držiš nazouči Gospouda?« (s. 24—28), prirejen po S. »V' pričo gosposke« (s. 30—32). Pozornost vzbuja mesto: »... gda velijo po nemškom »herein« — (lih notri) —-teda dveri po malom odpri. . .« (s. 25) — v knjigi, ki ima na naslovnem listu madžarski odlok o ljudski vzgoji, bi pričakovali tu madžarsko besedo. — O vedenju »Vpričo ljudi svojiga stanu« (Slomšek 32—33) je povedal Košič isto v odstavku: Kakda se držiš med ednakimi?« (28—30). Primere Košičevih samostojnih vrinkov najdemo v točkah »Kakda se držiš v družbi vnogofele liidih?« (s. 31—33, Slomšek g. 33—35) z zaključkom: »Ravnaj se po navadi čednih, zbrisanih liidih, nej pa, kak opica, po naopačnosti vsakšega nezaroblenca, ki je k grobjančivanji že tak privajam kak somar (= osel) k ščetalji, da ga že niti ne boda.« — Sestavek »Kakda se držiš na kakšem gostšenjej?« (s. 33-—37) vsebuje Slomšekove točke pod »Nauki za dobro voljo« in »Ali se sme rajati?« (s. 43—46). Samostojen je Košičev uvod o svatbi, kjer je zabeležil prekmurske nazive svatov: moški je »svatko«, ženska pa »svaterja« (s. 34). Sloinšekov sestavek »Snaga, lepa draga reč« (s. 49—55) je K. razdelil v dve poglavji: »Od domače snajžnosti« (s. 37—41) in »Moška snajžnost« (s. 42—44). Samostojen je njegov uvod, ki slika vzorno domačijo in slabe stanovanjske ter zdravstvene razmere »Na goričkom«. Pri moški obleki pravi: »Vogrski razbojnički cifrasti gabanje i kranščaki (=: klobuki) so dragi ino se poniznomi sloveni ne vdajo« (s. 44). To skupino zaključujeta »Navuk za Sliižbenice« (s. 44—49) in »Navuk za hlapce« (s. 50—53), povzeta po S. poglavju »Dvoje šolarjev gre služit« (s. 21—26). Dokaj samostojen je nauk za hlapce, zlasti uvod, v katerem učitelj pripoveduje o vaškem fantu, ki je služil v nekem kraju in ga radi njegovih pregreh iščejo »pan-durje« (~ hiriči). Nato pove učitelj v svarilo vrsto naukov. Košič je napisal sestavek »Liliom med trnjoin« (s. 84—95), kjer slede po njegovem uvodu (6 str.) pravila »Angelske bratovščine« po Slomšeku s. 139—142. O ravnanju v hudi uri govori K. v poglavju »Bliska i gromi, samo naj ne vdari« (s. 102—106), za katero je povzel misli po Slomšeku s. 178—9. Proti vražam je napisal K. »Copernija čalerija — sama ciganija« (s. 106—116), kjer je zabeleženih nekaj vraž; nekatere iste misli ima Slomšek (»Od čare ali copernije«) na s. 183—187. Pravtako se v glavnem naslanja na Slomšekov pouk »Nastavljanje osepenc« (stran 166—16()) Košičev nauk »Vceplavanje hohink (osipnic) je velika dobrouta za deco i roditele« (s. 117—120). Vzgojni del »Zobrisanega Slovena . ..« je tedaj prirejen po Slomšekovi knjigi. Samostojne so nekatere strani o šolstvu, poglavje o verskih razmerah med prekmurskimi Slovenci in o Luthru ter »Pesemski pristavek«. Mnogo primerov govori o jezikovnem vplivu Slomšekove knjige na Košiča. Prevzel je n. pr. besede: pismenka, slova (S. 9—K. 11), pasuha (S. 29—K. 23), molek (S. 30—K. 23), mlevcov (S. 34—K. 31) itd. Iz slovenske knjige je dobil tudi besedo »vezolni« (!) s. 24. Priredil si je n. pr. izraz »po soseski« (S. 141) — »po sousedskom« (K. 95) in še kaj. Da je rabil Košič še razne druge vire, dokazuje primer »Čič ne da nič« (Košič, str. 12), ki ga navaja delo Petra Musija, učitelja v Šoštanju: Navod v branje za mladost nedelskih šol (str. 17). Morda se je naslanjal tudi na kak madžarski vir. Košičevo delo je ena najzgovornejših prič o slovstvenih vezeh med prekmurskimi in ostalimi Slovenci. >T , Vilko Novak. Mikavna slovanska novoletna šega. Aleksandra Rahmanova opisuje v svojem dnevniku »Dijaki, ljubezen, čeka in smrt« (v nemškem prevodu »Studenten, Liebe, Tscheka und Tod«, Salzburg, str. 108) pod datumom 1. januarja 1917 novoletno šego prerokovanja z zdelicami, domačo nekje v Uralu: »Poveznili smo na mizo pet zdelic in deli podnje košček oglja, ki pomeni siromaštvo, košček kruha — bogastvo, poročni prstan — zakon, nekaj prsti — smrt in novec — uspeh. To je bilo smeha, ko je Barbara Vavi-ljevna, ki je vendar poročena, vzdignila prstan, sobarica Sima kruh itd.« O podobni šegi poroča d r. O. E r i c h v božični številki 1933 berlinskega lista »Lesestunde« (Deutsche Buch-Gemeinschaft), in sicer iz Vzhodne Pruske. Za novoletno prerokovanje, ki ga imenujejo »Gliicksgreifen«, pripravijo devet iz krušnega ali sladkornega testa upodobljenih in spečenih podob (v novejšem času jih delajo tudi kar iz malca), vsako podobo v več primerkih; te podobe predstavljajo moža (možitev), ženo (ženitev), dojenčka (rojstvo), mrtvaško glavo (smrt), ključ (skrivnost), hlebček (obilnost), prstan (znak zaroke), lestvo (uspeh) in »srečo«, to je nekak četverooglat kruhek s priveskom, ki naj bi bil po dr. Erichu podoba kmeta, pa bo menda le posnetek mošnje za denar. Vsi ti predmeti se pokrijejo s poveznje-nimi zdelicami. »Nato pokličejo otroke in družino, vsakdo sme vzdigniti večkrat in dovolj je krika in smeha med dekleti, če se prikaže na dan dojenček ali mrtvaška glava. Če odkriješ dvakrat isto, se prerokovanje malodanc gotovo izvrši, saj pro-rokba ne laže. Ta stari običaj še danes živi in se bo ob rastočem zanimanju za narodne stvari morda ohranil tudi še v prihodnjosti.« (Str. IX.—X.) Da tu ne gre za prvotno nemško, ampak za slovansko navado, nam spričuje še tretji skrajni kot slovanskega ozemlja, Ziljska dolina na Koroškem. V moji domači župniji na Brdu pri Šmohorju — naša družina je ostala šegi tudi še v Beljaku zvesta — smo pripravili na Silvestrovo deset predmetov: b r i n o (t. j. smrekovo vejico) kot znamenje sreče, c u 1 i c o iz povezanega robca, znamenje selitve, zakonski p r s t a n — zakon, ključ — svoje gospodinjstvo, punčko — rojstvo, kos oglja — smrt, glavnik — vdovstvo, denarnico — bogastvo, kos krede — znak za dolgove, rožni venec, znak duhovniškega ali redovniškega poklica. Vse te predmete smo skrili pod klobuke, kučme in podobno. Vsak je trikrat vzdignil (ko so se predmeti premešali, je moral čakati pred vrati). Če je kdo odkril vse trikrat isti predmet, je bil to znak, da se prerokovanje gotovo izvrši. Vendar pa nihče ni mislil, da bi bilo to res. Tudi se ob moji prisotnosti še ni zgodilo, da bi kdo trikrat isto zadel. To nekdanje prerokovanje je postalo danes torej nekaka priljubljena družinska igra, da bi hitreje minil čas do polnoči. Šega pa še danes živi. Dr. Ivan Grafe nauer. Deset primerov ohranjevanja narodopisnega blaga. Težko je zlasti v začetku, dokler ne pridobi vpogleda v kmetske prilike, proučavati naše narodopisno gradivo na licu mesta njemu, ki ne izhaja iz kmetske hiše. Težko je tudi človeku, ki nima bližnjega krajevnega znanja, zlasti kar se tiče svojevrstnih krajevnih lastnosti in prilik. Najtežje pa je vsakomur najti pravilno smer, v kateri je mogoče z uspehom slediti narodopisno kulturo. V informacijo proučevalcem narodnega blaga, predvsem pa v izpodbudo drugim, da iznesejo tudi lastne ugotovitve, navajam nekatere primere ohranjevanja našega narodopisnega gradiva. Dvoje je glavnih možnosti, s katerimi se vzdržujejo narodopisni predmeti: gospodarsko in kultno. Nekateri primeri gospodarskega ohranjevanja so: 1. Dimnica, ki je prvotno kuhinja, jedilnica, delavnica in spalnica, se spremeni z modernizacijo kuhinje in hiše v svinjsko kuhinjo, shrambo za orodje, živila ali v drvarnico. (Slivniško Pohorje, Remšnik.) 2. Črna kuhinja se po uvedbi štedilniške kuhinje uporablja dalje kot peč za razgrevanje velike hiše in za sušenje mesa. (Št. Andraž pri Velenju.) 3. Splošno uporabljano tradicijonalno orodje dobi posebno nalogo: Leseni plug se je po uvedbi železnega vzdržal za obsipavanje krompirja, kar so vršili prej na roko z motikami. (Braslovče.) 4. Žrmlje, katere je za krušno in kuhno moko izpodrinil mlin, oziroma zamenjava, ostanejo v rabi za svinjsko met. (Velka.) 5. Bir ali jez planinskega hišnega mlina, katerega je nadomestil mlin v dolini ali pri izpremenjenem gospodarstvu nakupovanje moke, zbira vodo, ki danes žene inlatilnico in slamoreznico. (Pernice.) 6. Nekdanja mlaka, cisterna za vodo, je z novim navrtanim vodnjakom postala hišni ribnik. (Sv. Benedikt v Slov. goricah.) Posebno poglavje pa tvori kontinuiteta človekovega udejstvovanja na istem mestu v izpremenjenih kulturnih prilikah, kakor ga kažejo n. pr. nadaljevanje nekdanje kovačnice na vodo v moderni vaški elektrarni, izprememba nekdanje žage v domačijo današnjega voznika za les iz hribov in dolin, ali pa prikrojevanje pesmi na novo uvedena kmetska opravila. Sem spada tudi vprašanje ledinskih imen, ki vzdržujejo tradicijo starih kultur. Drugi način ohranjevanja narodopisnega blaga pa nastopi, kjer postane narodopisno blago sestavni del domačega kultnega življenja. 7. Tozadevno pogosti primer so neolitske sekire in motike. Najdemo jih obešene kot uteži na vrvicah stenskih ur, kjer pa nimajo samo naloge, da ženejo uro, ampak so nameščeni tudi kot čuvarji hiše pred strelo in užigom. (Pavlovei.) 8. Tkaničenje in vezenje slame zlasti v klobuke je bilo v alpskem Podravju splošno do pred dobrimi 80 leti. I)o danes se je ohranilo v prirejevanju takozvanega hožičnjcka. V krajih s prevladujočim gozdarstvom (Trbonje, Ojstrica), kjer uporablja kmet smrečje, da si na njem ob vstopu v hišo obriše obuvalo, ne uporablja f ti. smreke za božično drevo. Na mesto tega pa pripravi iz ovsene slame, vezane v obliki osi in robov dvojne piramide, božičnjek, ga okrasi s suhim cvetjem in sadjem ter obesi v hiši nad mizo, na kateri leži močen kruh. 9. Peče kot narodna noša so pri nas že izginile. Ohranile pa so se kot »hadre« skoro v sleherni hiši na južnem Pohorju, kjer jih čuvajo gospodinje običajno v dveh primerih; uporabljajo jih kot pokrivalo za gospodarja ali gospodinjo, ko umre, ter kot pokrivalo za gospodarjevega otroka, ko ga ponesejo h krstu. Sicer se pa nikdar ne rabijo. (Tinje.) 10. Baročne narodopisne omare in skrinje so izginile zlasti iz vzhodne Slovenije. Dobile pa so svojevrstni pomen v prikrojitvi domače omare za hišni oltar, pred katerim se vrše majniške domače molitve. (Ščavnica.) Navedene primere bi mogli dopolniti s freskami, ki se nahajajo na podstrešnih stenah naših hribovskih cerkev, s pesmimi, ki so izpremenile vsebino iz erotične v nabožno, a ohranile pri tem isti napev, in z romarskimi tradicijami. To pa so primeri, ki zahtevajo podrobnejše strokovne analize. Franjo Baš. Nekrologi. f Monsignore dr. Fran Bulic. Dne 23. novembra 1. 1923. je občni zibor Zgodovinskega društva v Mariboru imenoval F r. B u 1 i č a za svojega častnega člana in naslednje poletje, 18. avgusta 1. 1924. inu je društveno odposlanstvo v Rogaški Slatini izročilo diplomo častnega članstva. V zahvalnem odgovoru je slavljenec izrekel za njegovo življenje kaj pomenljive Tacitove besede: »inter abruptam contumaciam et deforine obsequium liceat mihi iter peragere labore plenum, ambitione vacuum.«1) S temi besedami je dobro označil samega sebe: Ne samo večer njegovega življenja, celo njegovo življenje je bilo polno dela brez častihlepne ambicije. Bil je velik in plemenit po svojem značaju, velik in bogat po svojih delih. Narodil se je Fran Bulic 4. oktobra 1. 1846. v Vranjicu tik Splita. Ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je pohajal v glagoljaškem semenišču v Preku, višjo gimnazijo pa v Splitu, kjer jo je dokončal 1. 1865. V poznejših letih je rad pripovedoval, kake ') TaritUH, Annates, IV. 20. Tu piše Tacit o Mani ju Aemiliju Lcpidu, ki je l>il najbrž, vnuk triumvira Marca Aeinilija Lepida (1.43. pr. Kr.). O Man. Aem. Lepidu pravi, da je bil za časa cesarju Tiberija resnoben in moder mož (gravem et sapicntein virum fuisse compcrior) in je pokazal, da je tudi v takih nevarnih časih, kakor so bili zu Tiberija, možno hoditi ravno pot med trmastim odtcgovanjeni in kljubovanjem pa suženjskim dohrikanjcm brez slavohlcpja in nevarnosti (za življenje): »—liceatipie inter abruptam contumaciam et deforine obse(|iiium pergere iter ambitione ac periculis vacum.« — liulič je citat svojim razmeram toliko prilagodil, da je mesto »iter pergere« rekel »iter peragere«, besedo »periculis« je izpustil in dodal »labore plenum«. — Isti citat po smislu — brez Tacitovega imena — je porabil v pismu, s katerim je naznanil svojim volivcem, du odlaga svoj poslanski mandat, in ga je ponovil v odgovoru na odprto pismo svojih bivših učencev 4. okt. 1896. (Ilrv. Revija 1934, str. 555.) sitnosti je imel radi mature. Splitska škofija takrat ni imela škofa; začasni upravitelj je bil dokaj malenkosten in omejen človek ter osmošolcem, ki so mislili stopiti v bogoslovnico, ni dovolil delati mature. Tako je Bulic v jeseni 1. 1865. brez mature stopil v bogoslovnico v Zadru, končal 1. 1869. bogoslovne študije ter bil posvečen za duhovnika. Ni pa nastopil dušnopastirske službe, ker je bil prešibkega zdravja, temveč je še isto jesen odšel na Dunaj ter se, ker ni imel mature, vpisal kot izreden slušatelj. Moral se je torej kot privatist podvreči maturitetnemu izpitu v Zadru. Prvotno se je mislil posvetiti s 1 a v i s t i k i ter je posečal Miklošičeva predavanja. L. 1870. so pa na dunajski univerzi ustanovili stolico za arheologijo v zvezi s klasično filologijo. Hanoveranec Aleksander C o n z e, ki je prvi zasedel arheološko stolico, je na svojem poučnem potovanju došel tudi v Salono in se oglasil pri župniku v Vranjicu, ki ga je opozoril na »dunajskega študenta« Bulica. Na Conzevo prigovarjanje je Bulic pustil slavistiko ter se odločil za klasično filologijo in arheologijo. V klasični filologiji mu je bil profesor poznejši minister Viljem Aug. Hartel, ki je bil potem Buliču oseben prijatelj. L. 1873. je končal svoje študije na Dunaju ter nastopil kot srednješolski profesor službo na gimnaziji v Dubrovniku in Splitu. L. 1877. je radi bolezni v grlu dobil bolezenski dopust ter se vrnil na Dunaj, kjer je na kliniki iskal zdravja, ob enem pa 6popolnjeval svoje arheološke študije. Njegov prejšnji profesor Conze je baš takrat zapustil Dunaj, Bulic je imel sedaj za profesorja v arheologiji njegovega naslednika O. Benndorfa, v epigrafiji pa Gustava Hirschfelda. Oba sta mu bila pozneje iskrena prijatelja. Čez leto dni se je vrnil k svoji profesorski službi. Ker mu je mnogo govorjenje v šoli škodovalo na grlu, je prosil za službo šolskega nadzornika v zaderskem okraju in jo tudi dobil. Kot nadzornik je mnogo storil, da so se pomnožile na deželi osnovne šole. L. 1883. je postal ravnatelj splitske gimnazije, kmalu nato konservator umetniških spomenikov in kustos arheološkega muzeja v Splitu. Nekaj let pozneje se je spustil tudi na politično polje. Po Pavlinovičevi smrti 1. 1877. so volilci ponudili mandat Buliču, ki se je tega dolgo branil, končno pa se vdal prošnjam svojih ožjih prijateljev. Vkljub nasprotnim intrigam je bil izvoljen v državni zbor in kmalu potem je dcbil tudi deželnozborski mandat. Ko je pa spoznal, da igra v politiki (vsaj takrat v Dalmaciji) glavno ulogo osebno koristolovstvo, je v septembru 1. 1889. odložil oba mandata, ker ni maral, da bi kdo mislil, da tudi on radi osebnih koristi izrablja mandate. Vrnil se je k svojim poslom na gimnaziji. Hvalijo ga, da je bil kot profesor in ravnatelj nasproti dijaštvu zelo dobrosrčen in pravičen. To se popolnoma ujema z njegovim značajem. Dobrosrčnost, milobo in pravično sodbo mu mora priznati vsak, kdor je imel priliko, poznati ga od blizu. Čitanje klasikov je znal dijakom osladiti z izborilo razlago. Kot ravnatelj ni pustil, da bi se njegov zavod izrabljal za potuj-čevanje mladine. S tem se je močno zameril »avtonomaškim« krogom, ki so končno dosegli, da je bil Bulic 1. 1896. upokojen. Osebno je bil zanj to hud udarec, bil je v najlepši moški dobi, star 50 let, a za znanost je bilo to dobro. Kot profesor jt poučeval grški in latinski jezik, sedaj se je posvetil popolnoma arheologiji; klasična filološka izšolanost mu je pri tem izvrstno služila, zlasti pri epigrafiki. Že 1. 1888. je prevzel uredništvo 1. 1878. ustanovljenega časopisa »Bullettino di archeologia e storia dahnuta« in je potem sam izvrševal uredniške in upravniske posle do 1920, ko je listu dal nov naslov »Vjesnik za arheologiju i historiju dalma tinsku« ter je stopil v uredništvo tudi sedanji ravnatelj splitskega muzeja M. A b r a-m i č. Torišče njegovega znanstvenega udejstvovanja je bil pred vsem »ager Salo-nitanus«, s katerim se dajo primerjati le rimska Campagna, stara Troja in Atene. Njegovo arheološko raziskovanje se je razvijalo v treh smereh: Na podlagi svojih študij na dunajski univerzi je obračal najprej pozornost na klasične paganske spomenike in napise stare Salone, ki je bila politično in kulturno središče cvetoče rimske province Dalmacije. S smotrenim in sistematskim raziskovanjem je Bulič dosegel nepričakovane uspehe; svoje izsledke je sproti objavljal v »Bullettinu«, od koder je na stotine napisov šlo v Mommsenov CIL. Ti napisi, novci in ostanki stavb so nam odkrili mnogotere tajne zasebnega in javnega življenja v stari Saloni in analogno v drugih mestih rimskega imperija. Osrednja točka Buličevih staroklasičnih študij pa je bila Dioklecijanova palača v Splitu. Kot konservator jo je varoval pred razsulom, ker so jo nekaj časa hoteli proglasiti za državni kamenolom, kot arheolog jo je natančno preiskal in opisal, oziroma pomagal drugim učenjakom, da so jo v najrazličnejših jezikih do podrobnosti proučili in opisali. Izsledke lastnih in tujih študij je povezal Bulič v obsežni knjigi, ki jo je izdala Matica Hrvatska I. 1927. ter je o njej poročal tudi naš ČZN 1. 1928. (str. 279—282). Solinske izkopine same so Bulica kmalu napotile v področje starokrščan-ske arheologije, ki si je med tem, največ po zaslugi slavnega Giovanni Battista de Rossi-a, priborila obče priznanje kot posebna znanstvena panoga obče arheologije. Badi množine starokrščanskih spomenikov so arheologi po pravici dali Saloni ime »starokrščanski Pompeji«. S smotrenim izkopavanjem je odkril Bulič najprej (1883 do 1898) starokrščansko pokopališče in baziliko mučenikov pri Manaslirinah, potem pokopališče sv. Anastazije v Marusincu, končno 1901—1906 poleg od Carrare v 401etih 19. stol. odkritega baptisterija še solinsko škofijsko stolnico Simferija in He-sihija, ki je nastala na starejših stavbenih podlagah v prvi četrti 5. stol. Svoje izsledke je Bulič tudi sedaj sproti objavljal v »Bullettinu« in pa v »Jahrbuchu der Zentral-kominission f. Kunst- und historisehe Denkmale«. Najvažnejše najdbe pa je ugotovil Bulič na groblju v Manastirinah, tako, da se ne more z Manastirinami meriti nobeno starokrščansko groblje na zapadu. O vseh teh najdbah je pa trebalo še zaokrožene strokovnjaške študije. V ta namen je Bulič kot arheolog potreboval pomočnika, strokovno izobraženega arhitekta in pa znatnih gmotnih sredstev. Slednje je prevzel avstrijski arheološki institut na Dunaju. Kot arhitekt se je pa stavil na razpolago W. G e r b e r iz Draž-dan. Bulič mu je dal velikodušno na razpolago svoje mnogoštevilne beležke. Tako je Gerber priredil 1. zvezek »Forschungen in Salona«, ki ga je izdal avstrijski arheološki institut 1. 1917. Ta zvezek se peča s stavbami v severozapadnem kotu novega dela nekdanje Salone. Kritika ni bila posebno zadovoljna z Gerberjevim deloin, zlasti se mu niso obnesle tiste partije, kjer je Gerber mislil, da mora odstopiti od Buličevih domnev. Avstrijski arheološki institut je potem pridobil za to delo prvovrstnega strokovnjaka v starokrščanskih starinah Rudolfa E g g e r j a, profesorja na dunajski univerzi, ki je priredil s pomočjo Buli-čevo 1.1926. II. zvezek »Forschungeu —« (ČZN 1926, str. 140—142). Ker so v povojnem času popolnoma odpovedala gmotna sredstva, je Bulič dovolil d a 11 s k i m učenjakom, da so po njegovih navodilih nadaljevali izkopavanja v presledkih 1922—1924. Izsledki njihovega dela so podani v krasno opremljenem delu »Recher-ches a Salone«. Obsega splošen opis stare Salone in posebej bazilike mučenikov. (ČZN 1929, str. 214—215.) Razen Rima imamo malo krajev, katerih zgodovina bi bila tako natančno preiskana, kakor paganske in starokrščanske Salone. Staro- krščanska izkopavanja v Saloni moremo vsaj v glavnih potezah smatrati kot zaključena. V zvezi s starokrščanskimi raziskavami sta v zvezi dva problema, ki sta Bulica stala veliko truda. To je prvič vrsta solinsko-splitskih škofov, drugič pa vprašanje, kje je iskati S t r i d o n , rojstni kraj sv. Jeronima. Prvo vprašanje je Bulic dokončno razčistil, dasi mu je to naprtilo hude borbe. Od srednjega veka se je v tradiciji splitske škofije zasidralo prepričanje, da je prvi škof solinski bil sv. D u j m o , neposredni učenec sv. Petra. Bulic je to trditev ovrgel in dokazal, da je Dujmo bil res solinski škof in mučenec, toda šele iz časa cesarja Dioklecijana. V nekem starem seznamu solinsko-splitskih škofov je stalo: Domnio-Primus episcopus Salo-nitanus; besedo »Priinus« so smatrali za redno število, torej: Domnio, prvi škof solinski. L. 1901. se je pa našel sarkofag Dujmovega naslednika, ki se je zval Primus. Z druge strani je Bulic bolj ali manj dognal, da je prvi škof solinski bil sv. V e n a n -c i j , ki pa seveda ni ibil sodobnik sv. Petra. Radi te »novotarije« so konservativni pristaši stare tradicije Bulica tožili celo v Rimu in osuinničili njegovo pravovernost. Toda v Rimu so Buliču dali prav. Manj sreče je imel pri drugem vprašanju, s katerim se je zadnjih 30 let opetovano pečal. Obetat si je, da bo to »sekularno« vprašanje dokončno rešil in dokazal, da je Jeronimov Stridon bil v Grahovem polju, na tromeji Hrvatske, Bosne in Dalmacije. Svoji teoriji je skušal priboriti zmago s številnimi spisi v nemškem, italijanskem in hrvatskem jeziku. Za slavnostni spis v čast svojemu nekdanjemu profesorju O. B e n n d o r f u je obdelal vprašanje: »Wo lag Stridon, die Heimat des hI. Hieronymus?« (Festschrift fiir Otto Benndorf, Wien 1899.) Glavne inisli, svojega članka je objavil i. 1. (1899) v 6. št. »Vrhbosne« (str. 87—90). — Ob 1500 letnici smrti sv. Jeronima je pa v italijanskem jeziku spisal o tem vprašanju članek za »Miscellanea Geronimiana« (Roma 1920, p. 253 ss.). Končno je zbral še enkrat vse svoje dokaze in jih objavil v I. zv. »Vjesnika za arheologiji! i historiju dalmatinsku«. Njegova velika avtoriteta je res nagnila razne, zlasti nemške učenjake, da so se oprijeli njegove podmene. Tako n. pr. stavi Bardenhewer v 3. zv. svoje »Geschichte der altkirchlichen Literatur« (str. 605) Jeronimov Stridon v Dalmacijo. Naravnost v Grahovo polje stavi Stridon prevajalec Jeroniinovih spisov L u d. S c h a d e v nemški izdaji Jeronimovih spisov (Kempten-Miinchen 1914, str. X). Vendar so sa oglasili tudi kritiki že po objavi njegovega nemškega in italijanskega spisa. Zadnja leta je Bulic z nekako resignacijo priznaval, da mu dokaz za njegovo priljubljeno podmeno ni uspel. Za glavno oporo mu je služil neki napis, ki ga je rajni Alačevič bil spopoluil in objavil v »Bullettinu« že 1. 1882., po katerem hi bil Stridon na Grahovem polju jasno izpričan. K nesreči pa istega kamna ni videl ne Alačevič, ne Bulič; izginil je brez sledu, celo prvotni prepis ni ohranjen. Zato sta že Mommsen in Hirschfeld proglasila Alačevičev napis za falzifikat. Enako so novejši arheologi in zgodovinarji odrekli napisu vsako dokazno moč. Vsi drugi dokazi, ki jih je Bulič nanizal za svojo podmeno, so pa zgolj negativnega značaja. Z njimi je Bulič zavračal nasprotnike; a se isti dokazi dado obrniti prav tako tudi proti njegovi podmeni. Piscu teh vrstic je rajni učenjak zadnja leta priznal, da so ostali brez uspeha vsi poskusi izkopavanja na Grahovem polju, s katerimi bi se mogla ugotoviti eksistenca kakega rimskega naselja — Slridona — na Grahovem polju. Tem več uspeha je imel Bulič v področju staro hrvatske arheologije, Za raziskavo starohrvatskih spomenikov je bilo 1. 1894. ustanovljeno posebno društvo »Bihač«, kateremu je bil Bulič predsednik do sinrti. Odkril je cerkvene zadušbine starohrvatskih vladarjev in njih grobnice z mnogimi napisi, ki se nanašajo na kneze Trpimira, Držislava, Svetoslava. Krona teh najdb je odkritje sarkofaga kraljice Jelene (1. 976.) in cerkve, v kateri je bil kronan kralj Zvonimir. Gotovim krogom v Budimpešti in na Dunaju ter pretenzijam onstran Jadrana so bile te ugotovitve kaj neljube. Iz njih se je pa ugotovilo za našo umetnostno zgodovino važno dejstvo, da so si Hrvati že zelo zgodaj prisvojili umetnostne oblike zapadne evropske kulture, pa jim podali zlasti v ornamentiki elemente staroslovanske kulture. Buličevo življenjsko delo je mogočen sklop podrobne analize in velikopotezne konstrukcije. Po njem je ager Salonitanus postal pozorišče svetovne zgodovinske pozornosti; z njim je pa nerazdružljivo spojeno ime Frana Bulica in po njem hrvatskega in sploh jugoslovanskega naroda. Poleg Strossmajerja ni nihče bolj osvetlil hrvatskega imena pred širokim svetom kakor Bulič. Po v začetku navedenem izreku Tacitovem je bilo življenje Buličevo res pot, poln dela — iter labore plenum —, a Bulič je vzor učenjaka ne samo po tem, kar je dejanski ustvaril, temveč tudi po tem, kako je delal, po svoji idealni vnemi za znanost, brez umazane sebičnosti, častilakomnosti in bahatosti. Pri današnji ma-terializaciji, ki se kakor kuga vedno bolj zajeda celo v znanstvene kroge, je Bulič visok svetilnik, ki kaže vsem znanstvenikom pravo pot — ambitione vacuum, brez sebičnosti in slavohlepnosti, in le ta pot vodi do prave in trajne veličine. Na potu v njemu toli priljubljeno Rogaško Slatino ga je v Zagrebu, kjer je iskal sveta in pomoči proti svoji bolezni — kamenu, ki ga je mučila zadnja leta, dne 29. julija ponoči zadela kap. Tri dni pozneje, 2. avgusta so na solinskem polju dvignili pokrov na prostem stoječega sarkofaga in vanj položili smrtne ostanke Buličeve. Sam si je izbral in pripravil to počivališče. In tako bo tukaj se v bodoče vekove kot custos čuval grobove mučenikov, starodavne bazilike in groblje nekdanje slave in kulture klasične Salone. i? ir s • » -J- Matija Ljubša. Imena: Simon Povoden (+ 1811), Matej Slekovec (+ 1903) in Matija Ljubša predstavljajo v zgodovinopisju med Muro in, Savo triumvirat, ki je z izredno marljivostjo zbiral kamenčke za našo domačo zgodovino. Vsi trije so sinovi Slovenskih goric. Prvi iz Vrhovec, drugi iz Negove, tretji od Sv. Antona, ki je pa začetne nauke dobil pri Negovi. Povoden je začel in osredotočil svoje delo v starodavnem Ptuju ter z zbiranjem starin položil temelj današnjemu ptujskemu muzeju, obenem pa zJu-al dragoceno kronikalno gradivo za razne župnije okrog Ptuja in Maribora. Sle-kovca je napotilo na zgodovinsko polje Središče ob Dravi, kjer je služil kot kapelan. Poleg v tisku objavljenih spisov je nabral ogromno gradiva iz raznih matrik, ki se sedaj hrani v arhivu Zgodovinskega društva mariborskega. — Po delu je Slekovcu zelo soroden Matija Ljubša, ki je dejanski od Slekovca dobil marsikako pobudo in temu tudi pomagal pri zbiranju gradiva. Narodil se je Matija Ljubša dne 24. februarja 1862 v Vanetini župnije sv. Antona v Slov. gor. Umrl je v Celju 11. novembra 1934. Podrobne življenjepisne podatke in seznam njegovih spisov nahajamo v SBL ter v njegovem spisu v »Slovencu« 27. januarja 1934. Z zbiranjem zgodovinskega gradiva je začel Ljubša kot kapelan v Arvežu, ga nadaljeval kot kaznilniški kurat v Gradcu, potem v Mariboru in dokončal v Celju, kjer se je posebno zanimal za zgodovino mučenika sv. Maksimilijana; poleg tega je zbiral gradivo za celjsko župnijsko kroniko, ki je pa žal ni mogel dokončati. Zgodovinskemu društvu v Mariboru je pred leti izročil za AZN rokopis »Likovni delavci iz celjskih matičnih knjig«, ki se pa doslej radi objave Slomšekovih pisem še ni mogel objaviti. Kot nekak dodatek k temu je zapustil seznam celjskih orga-nistov, med katerimi je bilo tudi več glasbenih umetnikov. Zadnja njegova, v tisku izdana spisa (ki v SBL še nista omenjena) sta: v ČZN 1934 (str. 79—81) recenzija historičnega romana "j" Ane Wambrechtsamer »Heut Grafen von Cilly und nimmermehr« in v »Slovencu« 12. oktobra 1934 spis o sv. Maksimilijanu. Svoje rokopisne zbirke in večino svoje knjižnice je že pred selitvijo iz Maribora v Celje poklonil Zgodovinskemu društvu v Mariboru. Omembe je vredno, da je Ljubša bil med prvimi člani Zgodovinskega društva v Mariboru in v prvi periodi njega odbornik. V naslednjih periodah se ni dal več voliti, ker radi svoje službe in znatnih stroškov ni mogel iz Gradca redno prihajati k sejam. Ko se je po prevratu preselil v Maribor, je ob prvih volitvah prišel zopet v odbor. Ko se je preselil v Celje, je iz istih razlogov, kakor prej, odložil odborništvo. Ostal pa je društvu vedno zvest sodelavec. Njegovemu imenu bodi v naši zgodovini časten spomin! Dr. F r. K o v a č i č. •j* General Rudolf Maister. Med tvorci nove mariborske zgodovine zavzema prvo mesto general Rudolf Maister. Rodil se je v Kamniku 30. marca 1874. Po naravi življenjski optimist, razgiban in inicijativen, je stopil v ospredje že v srednješolskih organizacijah v Kranju in v Ljubljani. Rastel je iz Prešerna, Jurčiča in Gregorčiča, politično pa so ga usmerili taborjani Vošnjak, Razlag in Zarnik. Po vstopu v domobransko kadetnico je trajno vzdrževal zveze z narodnim gibanjem, ali idejno je bil že vsidran; v njegovi romantični in taborjanski miselnosti ga je pozneje še utrdil J. Sket. Maistrovo življenje označuje globoka narodnopolitična zavest, ki vidi predvsem ideje in ki pri popolnem zapostavljanju lastne osebe ne izbira nikdar sredstev, da jih uveljavi. Takega človeka nam je v odločilnem trenutku 1. 1918. postavila usoda tja, kjer je bila dana možnost, da se uveljavimo. Ob zlomu Avstro-Ogrske so se naši interesi na Primorskem križali z velesilo Italijo, proti kateri smo radi njenega mednarodnega polož.aja morali podleči. Na Koroškem so postajali proti pomladi 1.1919. italijanski interesi enaki avstrijskim, tako, da je bil naš poraz tudi tu že v naprej siguren. Podravje je bilo koncem 1. 1918. sporno saino med Nemci in Slovenci, katerih medsebojni položaj pa je bil neodločen. Nemci so bili zlomljeni vojaško, notranje pa tudi prehranjevalno; Slovenci pod vodstvom K.Verstovška in F. Rosine pa so v narodnem poletu zamogli reševati svojo bodočnost samo s političnim delom. V ta položaj je odločilno posegel 1. novembra 191.8 Maister, ko je s trenutno odločnostjo iztrgal avstrijskemu častniku poveljstvo nad Mariborom in ga prevzel sam. V nadaljevanju akcije Narodnega sveta je Maister zopet na lastno odgovornost izvedel mobilizacijo na Štajerskem, razorožil zeleno gardo in tako likvidiral nemško-slovcnski vojaški kondominij v Mariboru. S tem je tudi zavrl avstrijski napad na Maribor, katerega sta h koncu 1. 1918. pripravljala Renner in Seitz. Da zavaruje Maribor pred grozečo ofenzivo iz Gradca, je zasedel v decembru Radgono, Cmurek in Špilje ter pripravil današnjo avstrijsko-jugoslo-vansko mejo za mirovno konferenco v Parizu. Maistrovo vojaško delo je tako odločilno podprlo slovensko politično akcijo v Mariboru. Namen izvesti podobno dejanje tudi na Koroškem je Maistru preprečila deželna vlada v Ljubljani, ki je predpostavljala politično rešitev koroškega vprašanja vojaški. Pri tem je Koroško postalo diplomatska interesna sfera Italije in tako tvori Maistrovo plebiscitno delo samo epilog zgodovinskega dejanja iz mariborskih prevratnih dni. Nad poznejšim organizacijskim delom stoji njegova pesem, ki realistično odkriva vrhove in dole Slovenskih goric, ter njegovi spomini, ki beležijo prevratne dogodke v Mariboru. S to pesmijo v srcu in s spomini v duhu je umrl 26. julija 1934 na Uncu. Franjo Baš. •J* Dr. Fran Jankovič. Zgodovinsko društvo v Mariboru se spominja 2. marca 1934 v Mariboru preminulega politika, da se mu oddolži za poklonjeno lepo knjižnico in dragoceno politično korespondenco in da ga biografsko ohrani naši historiografiji, ko je izostal iz SBL. Rodil se je 14. julija 1871 kot sin klobučarskega mojstra v Vitanju, kjer je obiskoval dvorazredno ljudsko šolo. Začetki njegovega narodnega dela segajo v študijsko dobo na celjski gimnaziji (1882/3—8/9), kjer je v stremljenju, da si dijaki pridobijo znanje, katerega je zlasti v slovstvu in v zgodovini od njih terjal razvijajoči se narodni duh, ustanovil in vodil narodnoprosvetni dijaški krožek. Radi tega je bil z zavoda odstranjen, nakar je obiskoval Vili. razred v Novem mestu, kjer je ma-turiral 1890. Medicino je študiral na Dunaju in promoviral 1898. V akademski dobi je začel delovati na političnih shodili, kjer ga je uvajal v politiko Jož. Žičkar. Obenem pa je rastel v novi dobi z njenimi nazori o higijeni, športu itd. ter nastopal v »Sloveniji« proti takrat običajnim burševskim razvadam; v borbi proti tem je ustanovil »Danico«. 1898 (1. V.—1. X.) je bil sekundarij v deželni bolnici v Ljubljani, stopil v ozke stike z A. Kalanom, kot namestnik asistenčnega zdravnika v garuizijski bolnici 2 na Dunaju (1898—9) pa je študiral zdravstvene organizacije m nove potrebe praktične medicine; izsledke je pozneje uveljavljal kot deželni in državni poslanec ter kot priložnostni solrudnik Našega doina. 1899—1900 je služboval v Konjicah in se smotrno udejstvoval v borbi proti štajerskemu regionalizmu, ki se je istovetil z nemštvom ter pri delu v Posojilnici, katere odbornik je bil 1900—5; v Konjicah je začel tudi s pisanjem uvodnikov v SGp in S, katerim so sledili pozneje redkejši v Straži. 1900 je postal okrožni zdravnik v Kozjem, kjer se z narodnostnim bojem proti regionalizmu združi kulturuo-politična diferencijacija štajerskega slovenstva. V smeri prvega je bil Jankovič tisti, ki je likvidiral štajercijanstvo v kozjanskem okraju, v smeri diferencijacije pu jc okraj organiziral politično, gospodarsko in prosvetno v okviru Slovenske kmečke zveze, katere soustanovitelj je bil. Na njenem programu je bil izvoljen 1907 za poslanca svojega delovnega torišča v deželni, 1911 pa v državni zbor. Na obeli mestih je deloval v smislu narodnega programa (osamosvojitev Slov. Štajerskega od Gradca, slov. vseučilišče, gospodarska zakonodaja) in nastopal aktivno tudi v zdravstveni zakonodaji. V času, ko doseže slovenska obstrukcija v Gradcu Bvoj višek, ko ogrožajo politične strasti doma splošne narodne interese in ko stoji dunajski državni zbor pred agonijo, je bil Jankovič kot skromna, družabno razgibana, politično širo-kopotezna, konsekventna, a koncilijantna osebnost mož, ki jc tvoril doma most ined obema slovenskima strankama, ki je mogel radi svojega osebnega položaja zavzeti v Gradcu mesto namestnika deželnega glavarja in postati na Dunaju član parlamentarne komisije za državne dolgove. V obeh poslanstvih je mogel ublažiti nemški pritisk na Slovence v začetku svetovne vojne, pozneje pa rekvizicije. Proti koncu svetovne vojne, ko je postal jugoslovanski pokret naše vsenarodno gibanje, je bil tajnik Jugoslovanskega kluba in tako eden voditeljev dela za majniško deklaracijo, ob prevratu pa tudi predsednik kozjanskega Narodnega sveta. Predvojne stike z Zagrebom in z Dalmacijo je razširil v Jugoslaviji, kjer je bil podpredsednik Narodnega predstavništva, spomladi (19. III__17. V.) 1919 pa minister za vere. Po volitvah 1920 se je umaknil iz političnega življenja in nastopil mesto zdravnika v drž. moški kaznilnici v Mariboru ter deloval v zdravstvenih ustanovah, zlasti v Slov. zdravniškem društvu, katerega je kot predsednik vodil od ustanovitve 1920 do smrti. Jankovič je bil s svojim političnim delom eden vodilnih predstavnikov štajerskega slovenstva in njegovega napredka v XX. stoletju. Njegovo kulturno sožitje s časom kaže knjižnica, katero je razen Zgodovinskemu društvu v Mariboru poklonil Državni biblioteki v Ljubljani, klasični gimnaziji in Ljudski univerzi v Mariboru, realni gimnaziji v Murski Soboti in Javni bolnici v Mariboru. S svojim darilom Zgodovinskemu društvu pa se je Jankovič uvrstil med redke tvorce znanstvenega Maribora. Franjo Baš. Slovenska zgodovinska in narodopisna bibliografija za leto 1932. Sestavil Franjo Baš. Adamič Emil: Šest narodnih pesmi za moški zbor. Ljubljana 1932. 4°. 11 str.; Šest narodnih pesmi za mešan zbor. Ljubljana 1932. 4". 11 6tr.; Šest narodnih pesmi za ženski zbor. Ljubljana 1932. 4". 7 str. (Adamič Louis.) Mrzel L.: Srečanje z Louisom Adamičem. Jutro XIII, št. 118. — Uspehi slovenskega pisatelja v Ameriki. Slovenec LX, št. 44. — Oton Župančič: Adamič in slovenstvo. LZ Lil, 513—520. Glej tudi: Albrecht Fran, Kriza Ljubljanskega zvona. Adamič Louis: Američan v svoji stari domovini. LZ Lil, 444—466. Albrecht Fran: Kriza Ljubljanskega zvona. Uredil Fr. Albrecht. Ljubljana 1932. 8°. 64 str. Vsebina: Fran Albrecht, Uvod — Fran Albrecht, Uredniško poročilo — Ferdo Kozak, Glosa k Župančičevi besedi — Stanko Leben, Izkrivljena podoba — Josip Vidmar, Župančič in slovenstvo — Lojze Ude, Josip Vidmar: Kulturni problemi slovenstva — Fran Albrecht, Oh zidu — Izjava. Prim.: Tiskovna zadruga in »Ljubljanski zvon«. Jutro XIII, št. 295. Andrejku Rudolf: Glej: Krek J. E., Ljubljana, Polhov gradeč, Selška dolina. (Arheološku najdišča.) Fr. Jantsch: Archaologischer Fundbericht 1931 (Duel, See-boden ob Millstattskein jezeru, Judendorf pri Beljaku, Ribnica ob Vrbskem jezeru, Gosposvetsko polje, Grebinj, Bistrica pri Pliberku). Car I CXXII, 20—36. (Arheološki zemljevidi.) Saria Balduin: Arheološki zemljevidi. GMDS XIII, 5—16. (Aškerc Anton.) Borko B.: Anton Aškerc. Ob 20 letnici smrti. Jutro XIII, št. 134. — Glaser Janko: Odkritje spominske plošče na Aškerčevem domu v Rimskih Toplicah. ČZN XXVII, 115—118. _ Lah I.: Dvajsetletnica Aškerčeve smrti je pred nami. Odmevi III/4—6, 113—114. — Pesniku balad in romanc (odkritje spominske plošče 12. VI. 1932). Jutro XIII, št. 136 a, 137. — Ple-stenjak Jan: Aškerc kot urednik Ljubljanskega zvona. Odmevi III/4—6, 72—78; K osebnosti Antona Aškerca (na podlagi neobjavljenih pisem). Čas XXVII, 77—91, 164—169. — V spomin pesnika Antona Aškerca. MV V, št. 129, 132. — Stein Sergej: Spomini na Antona Aškerca. Jutro XIII, št. 94. — Strmšek P.: Pesnik Aškerc in prof. Štrekelj. LZ LII, 635—636; Urednik Aškerc in profesor Štrekelj. LZ LII, 508—509. — Vrhovnik Ivan: Gregorčič in Aškerc (ob 20 letnici Aškerčeve smrti). ŽiS XI, 590—595. Badjura Rudolf: Izleti po Karavankah. Ljubljana 1932. 8°. 32 str. + 1 zemljevid. Ref.: (Finžga)r (Fran)c, M XIII, 466. — Melik A., GV VIII, 152—153. Smuška terminologija. Ljubljana 1932. 8°. 18 str. Ref.: Tominec Iv., Slovenec LX, št. 70. — T(oininšek) J., PV XXXII, 62. (Balkanska vojna.) Kumanovo in Slovenci pred dvajsetimi leti. Jutro XIII, št. 247. — Slovenski zdravniki v balkanski vojni. Jutro XIII, št. 246. (Bankarstvo.) Žontar Jos.: Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije. GMDS XIII, 21—35. (Baraga Friderik.) Glej: Slomšek. Baerent H. Glej: Negova. Bartolova Manica. Glej: Jerajeva Vida. Baš Franjo-Gajšek Božidar: Vodnik po Mariboru. Ljubljana 1932. 8". 383 str. Ref.: Bohinec V., GV IX, 204—205. — Samec Janko, Mariborske literarne skice. LZ Lil, 510—511; 638—640. Prim.: LZ LII 636—638. — Sedivy Jan, M XIII, 350—351. Glej tudi: Maribor, Vurnik Stanko. (Baško jezero.) Mišič Franc: Baško jezero. Slovenec LX, št. 232. Baumgartiicr Egon. Glej: Maribor. Bednarik Rado: Goriška in Tržaška pokrajina v besedi in podobi. Izdala »Sigina; v Gorici 1932. 8°. 216 str. Ref.: C(apuder), Čas XXVII, 35—36. — Cral.or 1., LZ LIII, 243—244. — llešič Svelo-zar, CV IX, 208. (Bela Krajina.) Francozi v Beli Krajini v letu 1813. Slovenec LX, št. 28. — Obupen klic gladujočih v Beli Krajini. Jutro XIII, št. 26. — Onkraj Gorjancev. Jutro XIII, št. 169. — Znamenita odkritja arheologa dr. Schmida (Kučar). Jutro XIII, št. 216. (Beljak.) Gorlich Walter: Vorgeschicbtlicbe Grabungen bei Heidenloch bei Warm-bad - Villach. Car I CXXII, 151—152. (Berneker Fran.) Berneker Fran umrl. Jutro XIII, št. 114. — Človek Franc Berneker. Zadnja pot Franccta Bernekerja. Slovenec LX, št. 113. — Kipar Fran Berneker umrl. Tedenske slike VIII, št. 21. — G(aber) A(nte): Fran Berneker +. SN LXV, št. 110. — L(ožar) R(ajko): t Kipar Franc Berneker. DS XXXXIV, 343. — Petruika-Peterlin R.: Fran Berneker. Odmevi III/4— 6, 114. — Škerlj Silvester: t Franc Berneker. Slovenec LX, št. 112. — Zorman Ivan: Ob Bernekerjevem grobu. Odmevi III/4—6, 98—99. (Besede in rečenice.) Š(ašelj) I.: Besede in rečenice. M XIII, 395; Besedni paberki. M XIII, 349. Besednjak Ivan. Glej: Manjšine. (Bibliografija.) Baš Franjo: Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1931. ČZN XXVII, 205—220. — Šlebinger J.: Bibliografija umetnosti na Slovenskem za 1. 1932. ZUZ XII, 100—104. (Binkošti) pri Slovanih. Slovenec LX, št. 111. (Boč.) Divni Boč — dom divjih svinj. Slovenec LX, št. 26. Bohinec V.: Zemljevid Dravske banovine. 1 : 150.000. Ljubljana 1932. Glej tudi: Tujski promet. (Bohinj.) Jutro XIII, št. 185. — Piber J.: Nekaj spominov na zgradbo bohinjskega predora 1901—1905. Slovenec LX, št. 23—25. — Tominšek J.: Odkod ime »Bohinj«? PV XXXII, 103—104. Boje Ethin. Glej: Klun, Slomšek. Borko B. Glej: Aškerc, Maribor, Prekmurje, Slomšek. Boršnikova Marja. Glej: Jerajeva Vida. (Božič.) Božič naj bo slovenski! Slovenec LX, št. 291. — Das Weihnachtsfest im Gottscheerland. DZ LVII, št. 103. (Brezposelnost.) Brezposelnost v mariborskem okrožju. Slovenec LX, št. 31. — Delo in brezposelnost na Slovenskem. Slovenec LX, št. 15. — Die Arbeits-losigkeit im Draubanat. MZ LXXII, št. 109. — 50.000 brezposelnih v Dravski banovini. Domovina XV, št. 15. — Statistika brezposelnih Dravske banovine. Jutro XIII, št. 85, 86. — 100.000 lačnih slovenskih revežev. Slovenec LX, št. 259. — Zemljevid brezposelnih v Dravski banovini. Slovenec LX, št. 84. (Brežice.) Kregar Rado: Regulacija Brežic. Arhitektura I, 120—122. (Cankar Ivan.) Prelovec Zorko: Ivan Cankar in naša pesem. Odmevi II'1—3, 60. — Smrckar H.: »Vesna« in moj prijatelj Ivan Cankar. ŽiS XII, 614—616. — Socializem in katolicizem Ivana Cankarja. Slovenec LX, št. 156—158. — Vidmar Josip: Vprašanje Cankarjevega nazora. LZ Lil, 533—544. Cankar Izidor—Liikman Franc Ksaver: Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga. Abraham—Lužar. Uredila Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman s sodelovanjem uredniškega odbora. Ljubljana 1925—1932. 8°. 688 str. Ref.: Baš Franjo, ČZN XXVII, 221—223. — Slovenec LX, št. 167. Cankar Izidor: Ivan Cankar, Zbrani spisi. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. XIII. zv. Ljubljana 1932. 8". XX + 359 str.; Xltf zv. Ljubljana 1932. 8°. XVI + 316 str. Ref.: D(ebcvec) J., Cas XXVII, 247—248. — Lužar F., SU XXXIII, 116. — Vodnik Fr., DS XXXXV1, 207—210. — Jutro XIII, št. 276. — M XIII, 191—192. — Slovenec LX, št. 78, 156—158. (Caucig.) Regali J.: O nekaterih slikah Franceta Kavčiča (Caucig) in nekaj o njegovi rodbini. ZUZ XII, 115—119. (Celje.) Celje avtonomno mesto dravske banovine. Biblioteka »Mesta v Dravski banovini«, zvezek I. Novo mesto 1932. 8°. 70 + XXVII. str. Iz vsebine: J. O(rožen), Celje v preteklosti, 1—7. — M. M(arolt), Kulturno življenje v Celju po prevratu, 7—II; Javni umetnostni spomeniki v Celju in okolici, 15—22. — Franc Stele, Strop v Stari grofiji v Celju, 22—25: Der bemalte Plafond in der »Alten Grafei« in Celje, 25—26; Le plafond peint dans l'aneien palais des ccmtes a Celje, 26—27. — Gavro Gomišček, Celje, njega industrija, trgovina, obrt in tujski promet, 12—15. — Janko Dolinar, Celjski kmet in njegovo kmetijstvo, 36—38. Jubilej Ljudske posojilnice v Celju. Slovenec LX, št. 221. — Negri Waltraut: Aus Urgrossvaters Zeiten. DZ LVII, št. 22, 25; Johann Gabriel Seidl in unserer Heimatstadt. DZ LVII, št. 48, 50—52, 54, 56. — Nekoliko zgodovine celjskih pokopališč. Slovenec LX, št. 251. — A. Stu-pica: Celje v zrcalu umetnostne zgodovine. Jutro XIII, št. 224. — Fritz Zangger: Der Cillier Musikverein. DZ LVII, št. 58, 60, 62, 64. — Zwitter Fr.: Bratko Kreft, Celjski grofje. Sodobnost I, 134—137. Glej tudi: Marolt, Orožen J. (Cerknica.) Sezona v Cerknici. Slovenec LX, št. 185. (Cerovi log.) V. P(irnat): Prastari grobovi. SN LXV, št. 150. (Cigani.) V. P(irnat): Kočevski cigani v krizi. Jutro XIII, št. 96. — Kam z dolenjskimi cigani. SN LXV, št. 177. — V ciganskem taborišču (Hudoroviči). Jutro XIII, št. 170. (Cvetna nedelja.) TheiB Viktor: Der »Palmbuschen« im steirischen Volksbrauch und Volksglauben. BfHk X, 53—59; Vom steirischen »Palmbuschen«. BfHk K, 23—28. (Cviček.) Žmavc Andrej: Pomen in nastanek besede cviček. Jutro XIII, št. 124. Čiček Franjo. Glej: Poštela. (Črnobog.) Koštial I.: Črnobog in Walter Scott. ŽiS XII, 317. (Črnomelj.) (Rus Jože): Črnomelj in Metlika po legi in zgodovini. Jutro XIII, št. 113. Čuček J. Glej: Žegnanje. Debeljak A. Glej: Letak, Zoreč. Dekanič Anton. Glej: Izseljenci. Demus Otto. Glej: Gospa Sveta, Žilica. Derganc Franc: Borba zapada in vzhoda. Oh stoletnici Tyrševega rojstva spisal dr. France Derganc. Ljubljana 1932. 8". 75 str. — Glej tudi: Krek J. E. (Dev Oskar.) Oskar Dev f- MZ LXXI1, št. 206; Slovenec LX, št. 176; Zbori VIII, 21—22; ŽiS XII, 155. — Lotrič L.: Vigred se povrne. MV V, št. 175. — Skladatelj Oskar Dev. SN LXV, št. 174; MV V, št. 174. — Ob smrti skladatelja Oskarja Deva. Jutro XIII, št. 180; Tedenske slike VIII, št. 32. — Skalar Josip: Spomin na skladatelja Oskarja Deva. Jutro XIII, št. 181; Zbori VIII, 32. (Divja mačka.) Kapus Vladimir: Divja mačka v dravski banovini. Jutro XIII, št. 50 — Josip Pajtler: Divja mačka v naših krajih. Slovenec LX, št. 43. (Dobrila Jurij.) Ob 50 letnici smrti Jurija Dohrile. Jutro XIII, št. 11. — 50 letnica smrti škofa dr. Jurija Dohrile. Slovenec LX, št. 13. — Petdesetletnica škofa dr. Jurija Dohrile. SGp LXVI, št. 4. Dolenc Metod: Sorodni odmevi črnogorskih pravnih zgodbic in slovenskega običajnega prava. ČZN XXVII, 137—171. — V ponatisu Maribor 1932. Dolenec Ivan. Glej: Izseljenci, Levičnik Jernej. (Doklece.) SGp LXVI, št. 2. (Dolenjsko.) Dolenjska pred 50 leti. SN LXV, št. 291. — Na Šentjurski Tabor pri Grosupljem. Slovenec LX, št. 196. — Od Stične do Žužemberka. Slovenec LX, št. 202. — Od Žužemberka do Novega mesta. Slovenec LX, št. 214. — (Rus Jože): O tipu dolenjskih mest. Jutro XIII, št. 95. — Spoznavaj Dolenjsko. Društvo Krka, članska knjižica. Ljubljana 1932. 8". 57 str. (Dovže.) G(rilc) B(oian): Starinske zanimivosti pri Dovžah. Jutro XIII, št. 279. (Dravograd.) Dravograd I. (1161—1261). Sestavil Jos. Mravljak. Založilo Tujsko-prometno društvo v Dravogradu 1932. 8°. 32 str. Ref.: Franjo Baš, CZN XXVII, 51—52. — M. Ljubša, M XIII, 193. (Dravska dolina.) Josip Mravljak: Doneski k zgodovini kmetijstva v Dravski dolini v XVII. stoletju. ČZN XXVII, 171—190. (Dražgoše.) Kam pa v nedeljo? Slovenec LX, št. 116. Drekonja Ciril: Tolminske narodne pravljice. Zapisali: Jožef Kenda, Ciril Drekonja in Andrej Savli. Uredil in uvod napisal Ciril Drekonja. Trst 1932. 8°. 85 str. Ref.: L(užar) F., SU XXXIII, 116—117. — Silvin A. F., P LIV, 128. (Drnovo.) Zanimive najdbe denarja iz rimskih časov. Tedenske slike VIII, št. 10. Druzovič Hinko. Glej: Maribor. (Drvarji.) Z drvarji v Bosno. Jutro XIII, št. 153. (Einspieler.) Einspieler-Maternik. Slovenec LX, št. 236. Erjavec Fran. Glej: Hribar Ivan. Ferjančič Fran. Glej: Leban, Missia, Sedej. Finžgar F. S. Glej: Sedej F. B. (Finžgar.) Rodbinska imena v planinah. PV XXXII, 104. (Fram.) Vedrilni križi. SGp LXVI, št. 4. (Funtek Anton.) Anton Funtek t. Jutro XIII, št. 247; Slovenec LX, št. 243; SN LXV, št. 241; Tedenske slike VIII, št. 43; ŽiS XII, 454. _ Gspan Alfonz: t Anton Funtek. LZ LII, 718. Furlan Janko. Glej: Izseljenci. Gaber Ante. Glej: Berneker Fran, Ljubljana, Obrt, Škofja Loka, Tomšič Anton. Gabršček Andrej: Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. 1830—1900. I. knjiga. Ljubljana 1932. 8°. 591 str. (Geografska imena.) M. Grošelj: O naših geografskih imenih. ČZN XXVII, 192—194. Geramb Viktor: Steirisches Trachtenbuch: Erste Lieferung. Urtrachtliches Gut in Steierinark. Graz 1932. 8°. 118 str. + 52 podob. (Glasba.) Iz slovenske glasbene zgodovine. IS VIII, št. 20. — Kozina P.: Slovenska glasba v letu 1932. SN LXV, št. 296. — Ljubljanska Glasbena Matica. Zbori VIII, 21—22. — Muzika pri Slovencih. SN LXV, št. 118. — Premrl St.: 60 letnica Glasbene Matice v Ljubljani. Cerkveni glasbenik LV, 86—89. — Razvoj glasbe v našem narodu. SN LXV, št. 98. Glaser Janko. Glej: Aškerc, Maribor, Prešeren, Ruše, Slomšek. (Gnezda Milko.) Kresovi in žrtveniki našega osvobojenja (po dnevniku Milka Gnezde). Jutro XIII, št. 147, 148, 150, 153, 159. (G ni rs Anton.) Stele Fr.: Dr. Anton Gnirs. ZUZ XII, 98—99. (Goethe Wolfgang.) Pirjevec Avg.: Goethe in Slovenci. Slovenec LX, št. 68. _ Steska Henrik: Goethe in Slovenci. Slovenec LX, št. 68. (Gobarji.) Gobarji gobe nabirajo in sejejo. SN LXV, št. 248. Golobič Lojze. Glej: Običaji. (Gora Oljka.) Cerkev na Gori Oljki pogorela. SGp LXVI, št. 29; Cerkev na Gori Oljki žrtev plamenov. Jutro XIII, št. 155; Usoden kres na Gori Oljki. Tedenske slike VIII, št. 28. Gorenšak Josip. Glej: Običaji. (Gorjanci.) Pirnat Viktor: Gorjanski hajduki. Zvonček XXXIV, 23—24; Gorjanski Sv. Miklavž. SN LXV, št. 143. Gorlich Walter. Glej: Beljak. Govekar Fran. Glej: Grasselli Peter. (Gospa Sveta.) Demus Otto: Zur Restaurierung des Maria-Saaler Domes. Car I CXXII, 129—134. (Goli.) J. Kelemina: Goti na Balkanu. ČZN XXVII. 121—136. Grabeljšek Kari. Glej: Zgodovinski pouk. (Grasselli Peter.) G(ovekar) Fr.: P. Grasselli in jubilej bele Ljubljane. SN LXV, št. 129. (Gregorčič Simon.) Ob 25 letnici Gregorčičeve smrti. IS VIII, št. 1. — Vrhovnik I.: Ob 50 letnici Gregorčičeve Zlate knjige. ŽiS XI, 453—455; 501—503; Simon Gregorčič prijatelju Josipu Ivančiču. ŽiS XI, 11—12. — Gregorčičeva proslava v Splitu. Slovenec LX, št. 49. Grilc Bojan. Glej: Dovže, Maribor. Grošelj M. Glej: Geografska imena. Gspan Alfonz. Glej: Funtek Anton, Milčinski Fran, Murnik Rado. (Guštanj.) Mravljak Josip: Guštanjski rokodelski cehi. ČZN XXVII, 194—197. Življenje obmejnega trga. Jutro XIII, št. 26. Hafner Kristina. Glej: Zgodovinski pouk. (Haloze.) Soklič Jakob: Umetnost v Halozah (L. Kasimir, O. Trubl, J. Oeltjen, L. Delitz, K. Jirak). Slovenec LX, št. 272. llauptniann Ljudmil: Uloga Velikomoravske države u slavensko-njemačkoj borbi za Podunavlje. Rad CCXXXXIII, 197—248. (Hermann Miha.) Ein deutscher Erwecker der Slowenen. DZ LVII, št. 84. (Hladnik Ignacij.) P(relovec) Z(orko): Ignacij Hladnik umrl. SN LXV, št. 65. — Premrl Stanko: + Ignacij Hladnik. Cerkveni glasbenik LV, 75—80, 106—109, 145—149. — Pevec XII, 23. (Hmeljarstvo.) Mišič Fran: Hmelj obirajo. Jutro XIII, št. 200. (Hrastnik.) Beda starih in mladih. Jutro XIII, št. 298. — Krasnik Filip. Slovenec LX, št. 94. _ Ogorčen nastop hrastniskih steklarjev. Slovenec LX, št. 55. — 75 letnica hrastniške steklarne. Tedenske slike VIII, št. 1. — 70 jiihriges Altersjubilaum. (Filip KraUnig.) DZ LVII, št. 32. ■— Steklarji v boju za svoj obstoj. Slovenec LX, št. 6. — Steklarna v Hrastniku je pogasila peči. Jutro XIII, št. 14. (Hren Tomaž.) Mantuani Jos.: Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. Cerkveni glasbenik LV, 97—101, 136—141. Hribar Ivan: Moji spomini. III., od 1929 dalje. Ljubljana 1932. 8". 210 str. Ref.: Fran Erjavec, Slovenec LX, št. 279—281. — Prepeluli Albin, LZ LII, 374—376, 487—490. — Jutro XIII, St. 275. Hribernik Franc: Mesto Šoštanj. Šoštanj 1932. 8°. 86 str. Ref.: Baš Franjo, ČZN XXVII, 115. — M(ravljak J.), M XIII, 193. Ilešič Fran. Glej: Slomšek, Vraz. Ilešič Sveto/.ar. Glej: Ljubljana. (Ilirija.) Fr. Zwitter: Socialni in gospodarski problemi ilirskih provinc. GMDS XIII, 54—70. (Istra.) Udina Ramiro: II Placito del Risano. Istituzioni giuridiche e sociali deli' Istria durante il dominio bizantino. Archeografo Triestino. V. XVII, S. 111, R. XL V, 1—84. (Ivanoczy Fran.) Ivanociji v spomin. Kalcmlar Srca Jezusovega za 1933, 22 -26. (Izseljenci.) Domovina izseljencem. Jutro XIII, št. 278. — Fink: Nekaj o našem izseljevanju. Koledar DCM za 1933, 44—53. — Izseljenci so se začeli vračati. Domovina XV, št. 13. — Izseljeniško vprašanje — narodno vprašanje (sta- tistični podatki o izseljencih). Slovenec LX, št. 16. — Močno nazadovanje izseljevanja iz naše države. Domovina XV, št. 21. — Obupen položaj naših izseljencev v inozemstvu. Jutro XIII, št. 3. — Pota slov. delavca za kruhom. Jutro XIII, št. 171. — Skrb za brate v tujini. Jutro XIII, št. 95. _ Stiske naših izseljencev in vprašanje povratka. Domovina XV, št. 3. — Slovenci po vsem svetu ena duhovna celota. Slovenec LX, št. 273. _ Trnjeva pot izseljencev. Jutro XIII, št. 72. — Vprašanje naših izseljencev. SN LXV, št. 221. Amerika : Ameriška slovenska mladina. Slovenec LX, št. 172. — Ameriški Slovenci za Barago. Slovenec LX, št. 12. — Dogodivščine Slovenca med Indijanci in Eskimi. Slovenec LX, št. 19. — Iz Amerike se vračajo. Slovenec LX, št. 111. — V Ameriki in Kanadi ni več zaslužka. SN LXV, št. 127. — Iz življenja naših rojakov v Ameriki. Jutro XIII. št. 30. — Jugoslovanska kolonija v Braziliji. MV V, št. 24. — Jugoslovanski dan v Clevelandu. Jutro XIII, št. 298. — Jugoslovenski Almanah iz Brazilije (Sao Paolo). Jutro XIII, št. 30. — Kako umirajo naši Amerikanci. Jutro XIII, št. 293. — Kriza Amerike in naši rojaki. Jutro XIII, št. 194. — Kriza in slovenske organizacije. Slovenec LX, št. 211. — Marljiva jugoslovanska organizacija v Braziliji. Jutro XIII, št. 44. — Naši ameriški rojaki na begu od industrije do farme. Jutro XIII, št. 259. — Naši ljudje v Ameriki (USA). Jutro XIII, št. 177. — Nevarna zgodba Slovenca v Kanadi. Slovenec LX, št. 71. — Nesreča jugoslovanske naselbine Binghan Canyon. Jutro XIII, št. 232. — Pismo slov. izseljencev iz Argentine. SGp LXVI, št. 37. _ Pismo slovenskega rudarja iz Amerike (USA). Jutro XIII, št. 183. — Prekmursko slovensko društvo (v Buenos Airesu). Novine XIX, št. 17. — »Prokleti jarem« v Kanadi. Slovenec LX, št. 40. — R(avljen) D(avorin): Kaj sta doživela pred 100 leti dva Slovenca v Ameriki. Jutro XIII, št. 218. — Slovenci v Ameriki. SN LXV, št. 154. — Slovenci v zahodni Kanadi. Slovenec LX, št. 60. —• Slovenska naselbina v ameriškem Sheboyganu. Slovenec LX, št. 285. — Slovenska podporna društva v Ameriki. Slovenec LX, št. 35. — Slovenski občinski odbor v Ameriki. Slovenec LX, št. 3. — Strašen položaj slovenskih delavcev v Ameriki. Slovenec LX, št. 203. — Stroj Alojzij: Ob 40 letnem jubileju »Amerikanskega Slovenca«. Slovenec LX, št. 1. — Zanimivosti o naših ameriških rojakih. Slovenec LX, št. 116. — Zrcalo bede naših ameriških rojakov (Prosveta). Jutro XIII, št. 261. — Življenje in trpljenje Slovencev v Kanadi. Slovenec LX, št. 59. Avstrija: Iz Slovenskega krožka na Dunaju. Jutro XIII, št. 269. — Sty-riacus: Pri graških Slovencih. MV V, št. 292. Češkoslovaška: Majce Josip: Jugoslovanska kolonija na Češkoslovaškem. Slovenec LX, št. 119. Francija: Binkošti naših izseljencev v Franciji. Slovenec LX, št. 116. — Dekanič Anton: Naši delavci v Franciji. Jutro XIII, št. 8. — Eden izmed tisočerih. Jutro XIII, št. 148. — Izgnanci iz Francije. Slovenec LX, št. 54, 83, 85. — Izseljenci so se začeli vračati. SN LXV, št. 66. — Izseljenski praznik v Franciji. Slovenec LX, št. 278. — Kako živijo naši delavci v Franciji. Slovenec LX, št. 27. — Med našimi izseljenci v Franciji. Slovenec LX, št. 202. — Naši rojaki v Lensu. Jutro XIII, št. 206. — Prosvetno delo rojakov v Franciji. Jutro XIII, št. 68. — Skebe Silvester: Da se ne potujčijo. Slovenec LX, št. 56. — Slovenci iz Francije se vračajo. Slovenec LX, št. 54. — Slovenci v Franciji se postavijo (Tucquegnieux). Slovenec LX, št. 43. — Slovenska kri v Franciji. Slovenec LX, št. 100. — Slovenska premijera v Franciji. Slovenec LX, št. 130. — Slovenski spominček v Franciji. Slovenec, št. 273. Jugoslavija : Belgrajski Slovenci. Slovenec LX, št. 3, 275. — Dolenec Ivan: Slovenci v Mostarju. Slovenec LX, št. 244. — Furlan Janko: Naši ob Vardarju. Jutro XIII, št. 298; Pri stočarjih. Jutro XIII, št. 72; Slovenska naselbina v Južni Srbiji. Jutro XII, št. 20. — Iz slovenskih naselbin v Srbiji (Rogovina). Slovenec LX, št. 50. — Iz življenja Slovencev ob Vardarju. Slovenec LX, št. 230. — Med slovenskimi društvi v Belgradu. Slovenec LX, št. 293. — Med zagrebškimi Slovenci. Slovenec LX, št. 111, 149, 260. — Narodna knjižnica in čitalnica v Zagrebu. Jutro XIII, št. 68. — Naša kri v Srbiji. Slovenec LX, št. 116, 120, 125. — Naša kri v Srbiji in naša naloga. Slovenec LX, št. 125. — Praznik na Vardarju, Jutro XIII, št. 3. — Slovenci v Splitu. Jutro XIII, št. 21, 296. — Slovenci v Zagrebu. Slovenec LX, št. 21, 78, 261, 273. — Slovenski delavci v Srbiji. KDM za 1933, 89—90. — Slovenski šolniki pionirji jugoslovenstva (Pančevo). Jutro XIII, št. 101. — Slovensko pevsko društvo v Zagrebu. Slovenec LX, št. 92. — Usoda 60 slovenskih rudarjev iz Vlaškega polja. Slovenec LX, št. 283. — Vzorna slovenska naselbina v Bosni (Banja Luka). Slovenec LX, št. 111. _ Zabava beograjskih Slovencev. Jutro XIII, št. 36. — Življenje naših rudarjev na jugu (Rtanj). Jutro XIII, št. 38. — Žvan B.: Slovenci v Beogradu. Socialno kulturna slika. Beograd 1932. 8°. 72 str. Nemčija: Glas naših v Nemčiji. Slovenec LX, št. 273. — K razpustu jugoslovanske akademske zadruge v Dresdenu. SN LXV, št. 132. — Kresal Rudolf: Izseljenčeva beda. Jutro XIII, št. 171; Naša kri v tujini (Westfalija). Jutro XIII, št. 277; Naši ljudje na nemškem zapadu. Jutro XIII, št. 254; 1. decembra v Gladbecku. Jutro XIII, št. 287; Slovenska šola v Westfaliji. Jutro XIII, št. 148; Westfalski Slovenci. Koledar DCM za 1933, 36—41; Vprašanje slovenskega izseljenca (Westfalija). Jutro XIII, št. 142. — Iz življenja westfalskih Slovencev. Jutro XIII, št. 253. — Naši ljudje v Nemčiji (Berislav Djuro Deželič, Naša emigracija u Njemačkoj). Slovenec LX, št. 102. — Plačani izdajalci v tuji službi (»Avstrijski Slovenec«). Domovina XV, št. 42. _ Preinrov Jože: Med Slovenci v Nemčiji. Slovenec LX, št. 269. — Slowe- nische Schulen im deutschen Reiche. DZ LVII, št. 55. — Slovenski praznik v Marlu na Westfalskem. Jutro XIII, št. 165. — Slovenski senat v Westfaliji. Jutro XIII, št. 265.__Stiske naših rojakov v Nemčiji. Jutro XIII, št. 3. 1500 slovenskih brezposelnih obdarjenih v Nemčiji. Slovenec LX, št. 14. Velik zbor westfalskih rojakov. Domovina XV, št. 47. (Ižanci.) Janežič Peter: Ižanci. Jutro XIII, št. 183. Jahne Ludwig. Glej: Rudarstvo. (Janek Franc Krištof.) Š(ijanec) F(ranjo): Iz naše umetnostne zgodovine. Štajerski slikar Franc Krištof Janek (1703—1761). MV V, št. 291. Janežič Josip. Glej: Pesem. Janežič Peter. Glej: Ižanci. Jantsch Frunc. Glej: Arheološka najdišča. Janžek Kari. Glej: Slatina Radenci. (Jenko Josip.) Prof. dr. Josip Jenko +• Slovenec LX, št. 11. Jeraj Jože. Glej: Slomšek. (Jerajeva Vida.) Marica Bartolova: t Vida Jerajeva. Modra ptica III, 206—208. — Marja Boršnikova: Vida Jerajeva. Ženski svet X, 166, 193—201, 245—247, 277—283. — Milena Mohoričeva: Nekdo je umrl. LZ LII, 304—306. — Jutro XIII, št. 102. — Slovenec LX, št. 101. (Jerovšek Anton.) Msgr dr. Anton Jerovšek t- MZ LXXII, 294, 295; SGp LXVI. št. 45; Slovenec LX, št. 251, 252. (Jesenice.) Groza na Jesenicah in Koroški Beli pred 15 leti. Slovenec LX, št. 189. — Jesenice nekdaj in sedaj. Svoboda IV, 127—131. Jesih J. J. Glej: Ljubljana. Justin E. Glej: Ljubljana. Kač Janko. Priletel je lipov golob (Pogovor z narodnim umetnikom). Jutro XIII, št. 32. Kafka Kari. Glej: Koroško. (Kamnik.) Kamnik naglo in lepo napreduje. SN LXV, št. 170. -— Iz zgodovine kamniške osnovne šole. SN LXV, št. 258. — Ob zlatem jubileju kamniške »Lire«. Jutro XIII, št. 241, 242. — Petdeset let petja kamniške »Lire«. SN LXV, št. 235. — 50 letnica kamniške »Lire». SN LXV, št. 228. — 50 letnica kamniških gasilcev. Slovenec LX, št. 158. — Položaj v kamniški smodnišnici. Slovenec LX, št. 63. — Velik gasilski praznik v Kamniku (50 letnica). SN LXV, št. 159. — Zgodovina »Lire«. Zbori VIII, 29—30. Kapus Vladimir. Glej: Divja mačka. Kclemina Jakob. Glej: Goti. Prim, tudi ref.: Polivka J.: Kelemina J., Bajke in pripovedke... Germanoslavica I, 619—628; Slavia XI, 638—659. — Tominšek J., CZN XXVII, 232—235. (Kempen J.) Mal J.: Iz dobe Bachovih huzarjev. Slovenec LX, št. 87. Kidrič France: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. 3. snopič. Ljubljana 1932. 8°. Str. 273—408. Ref.: B(orko), Jutro XIII, št. 100, 300. — Slodnjak A., DS XXXXVI, 264—266. — Fr(ance) St(ele), Cas XXVII, 171—172. Kimovec Frančišek. Glej: Pesem. Klekl Jožef. Glej: Kiihar, Prekmurje. Klopčar F. Glej: Ljubljana. (Klopolec) na Bazlagovini. Jutro XIII, št. 193. (Klun Kari.) Boje Vilko: Na domu ustanovitelja »Slovenca«. Slovenec LX, št. 238. (Kmetijska družba.) Iz zgodovine Kmetijske družbe. Jutro XIII, št. 298. (Knjižnice.) Pivec-Stele Melita: Naše knjižnice. GMDS XIII, 71—92. — Tudi ponatis. (Kočevsko.) Kočevska zemlja je trda. Slovenec LX, št. 210. — Kočevski delavci za svoje pravice. Slovenec LX, št. 294. — Žalostna pomlad na Kočevskem. Jutro XIII, št. 90. Glej tudi: Rothel, Tschinkel. Kodernian Kari. Glej: Slomšek. Kokolj Miroslav. Glej: Prekmurje. (Kokošar J.) Pahor B.: Podrobni seznam pesmi, nahajajočih se v rokopisih Koko-šarjeve zbirke pod zap. št. 84, 85, 86, 87, 88, 89 in 90. Cerkveni glasbenik LV, 116—117, 154—156, 183—185. Koltcrer Franc. Glej: Rogaška Slatina. Kordin Anton. Glej: Slomšek. (Koroško.) Kafka Karl: Kiirntner Wehrkirchen (Kneža). Car I CXX1I, 61—65. — Koroška pota. Slovenec LX, št. 232. — Kos Milko: Slovenska naselitev na Koroškem. GV VIII, 101—142. — Kotnik Fr.: O slovenskih koroških pevcih. Slovenec LXV, št. 281. Kos Milko. Glej: Koroško. (Kosovel Srečko.) Mrzel L.: Srečko Kosovel in mlada generacija. LZ LII, 178—181. (Kostanjevica.) Pirnat Viktor: Šopek cvetja sredi Krke. SN LXV, št. 171. — Za napredek Kostanjevice. Jutro XIII, št. 78. (Kostel.) Ob Kolpi je doma beda. Jutro XIII, št. 127. — Siromaštvo kostelskega kmeta. Slovenec LX, št. 95. — V tujino odhajajo (kostelski krošnjarji). Jutro XIII, št. 218. — Skubic Jos.: Sadjarstvo ob Kolpi. Slovenec LX, št. 223. Koštial I. Glej: Črnobog. Kotnik Fran. Glej: Koroško. Kotnik Janko. Glej: Maribor. Kovačič Fran. Glej: Planina, Slomšek. Kozina P. Glej: Glasba. (Krajevna imena.) O novih oblikah naših krajevnih imen. SGp LXVI, št. 50. Kralj France. Glej: Kritika. Kramberger Franjo. Glej: Maribor. Kramer Fr. Glej: Pesem. (Kranj.) Iz zgodovine našega društvenega življenja. Jutro XIII, št. 171; Tedenske slike VIII, št. 30. — Kranj nekoč in danes. SN LXV, št. 296. — Kranjski požari v XIX. stoletju. Slovenec LX, št. 230. — Ob 100 letnici velikega požara v Kranju (23. IX. 1932). Slovenec LX, št. 223. Kranjec Miško. Glej: Prekmurje. Kranjec Silvo: Pregled zgodovine Jugoslovanov. Ljubljana 1932. 8°. 132 str. (Kranjska gora.) Središče tujskega prometa v Dolini. Jutro XIII, št. 89. Kregar Kudo. Glej: Brežice, Novo Mesto. (Krek Jan. E.) Andrejka Rudolf: Selški predniki dr. J. E. Kreka. Ljubljana 1932. 8". III + 81 str. Ref.: Baš Franjo, ČZN XXVII, 48—49. — Blaznik P., GMDS XIII, 152—153. — C(apu-der K.), Čas XXVII, 297. — Zwitter Fr., GV IX, 205. Derganc Fr.: Spomini na Kreka. Odmevi III'4—6, 11—21. — Drja Janeza Kreka socijalni nazori. Svoboda IV, 230—233. — Spomini na našega nepozabnega voditelja. Slovenec LX, št. 231. Kresal Rudolf. Glej: Izseljenci. (Kresovanje.) Kresovanje v Beli Krajini. Slovenec LX, št. 142. (Kritika.) Kralj Fr.: Opombe k slovenski likovno umetnostni kritiki. LZ LII, 8—13. (Kropa.) Kroparski delavec nekdaj in sedaj. Slovenec LX, št. 77. — Obupen položaj kroparskih žebljarjev. Jutro XIII, št. 77. — Velika beda v Kropi. Slovenec LX, št. 64. (Krško polje.) Naši arheologi o starinah na Krškem polju. Jutro XIII, št. 63. — O krških starinah. Jutro XIII, št. 61. — Starine na Krškem polju. Jutro XIII, št. 56. (Kuga.) Zalaznik Albin: Črna smrt. M XIII, 189—191; 228—229. (Kiihar Štefan.) Častimo zaslužne može! Novine XIX, št. 33. — Deset let ... Novine XIX, št. 4. — Klekl Jožef: Kuhar Štefan. Novine XIX, št. 5. — Novak Vilko. Štefan Kiihar. Ljubljana 1932. 16". 16 str. — Praznik Slovenske krajine. Slovenec LX, št. 173, 174. — V spomin Stevana Kiihara. Novine XIX, št. 31; Kalendar Srca Jezusovoga za 1933, 71. (Kiizmič Mikloš.) Naš Mikloš Kiizinič. Novine XIX, št. 42. Lah I. Glej: Aškerc. Lajovic Anton. Glej: Manjšine. (Laško.) Mišič Franc: Pokrajinsko lice Laškega. Jutro XIII, št. 159. — Odkritja praškega publicista v Laškem (Thorwaldsen). Slovenec LX, št. 287. (Layer Leopold.) S(tesk)a: Sveti križev pot. IS VIII, št. 13. (Leban Janko.) Ferjančič Fr.: "f Janko Leban kot glasbenik. Cerkveni glasbenik LV, 80—82. (Ledarji.) Ledarji. Jutro XIII, št. 26. — Ledarji pri delu. Tedenske slike VIII, št. 5. (Lemberg.) Strmšek P.: Trg Lemberg. ŽiS XII, 496—497. (Leskovec.) Žunkovič D.: »Leskovec« ali »Leškovec«? SGp LXII, št. 1. L1 Estocq Hermann. Glej: Običaji, Velikovec. (Letak.) Debeljak A.: Najstarejši slovenski letak (iz 1755). ŽiS XII, 688—689. (Levičnik Jernej.) Dolenec I.: O pesniku dr. Jerneju Levičniku. Mentor XIX, 160—163. (Levstik Fran.) Levstikovo izročilo. M XIII, 20—22. — Plestenjak Jan: Fran Levstik. Odmevi III/4—6, 69—72. — Slodnjak Ant.: Levstik in »Vrtec«. Vrtec LXII, 155—159. — Zbašnik Fr.: Fran Levstik. Vrtec LXII, 60—62. — Zigon Avgust: Erjavec in Levstik. DS XXXXV, 138—149, 231—240; Levstik o Vodniku. DS XXXXV, 298—307. (Liinbuš.) S(er)pp A.: Steineme Urkuuden in Limbuš. DZ LVII. št. 94. Lipah Fr. Glej: Pugelj. (Litija.) Ob jubileju najstarejšega mostu v Zasavju. Jutro XIII, št. 124. — Pod krivo palico litijskega patrona (spomini na brodarske čase). Jutro XIII, št. 282. (Ljubljana.) Andrejka Rudolf: Zoisova palača v Ljubljani. Slovenec LX, št. 249. — Cvetni teden v Ljubljani. Jutro XIII, št. 67. — Človeške kosti na Vodnikovem trgu. SN LXV, št. 276. — 250 letnica Marijinega spomenika. Slovenec LX, št. 70. — G(aber) A(nte): Naš najzanimivejši muzej (na starini na Gallusovem nabrežju). SN LXV, št. 171; Predelave ob Florjanski cesti. SN LXV, št. 252. — Iz zgodovine ljubljanske opeke. Jutro XIII, št. 32. — Jesih J. J.: Spomenica Sokolskega društva Ljubljana—Šiška. Ljubljana 1932. 8°. 130 str. Iz vsebine: Ilešič Svetozar, Razvoj Spodnje Šiške, 11—15. — Jesih J., Kulturno in društveno življenje v Šiški, 17—25. Justin E.: Med ljubljanskimi umetninami. Jutro XIII, št. 254, 259, 265. — Kako smo se v letu 1932 rodili, ženili in umirali. SN LXV, št. 296. — Kako živi tobačno delavstvo. Slovenec LX, št. 52. — Klopčar F.: Premostitev reke Ljubljanice v Ljubljani. SN LXV, št. 64, 75. _ Leto 1848. IS VIII, št. 4, 11. — Ljubljana išče svoj obraz. (Varstvo starih spomenikov in zgradb.) Jutro XIII, št. 149. — Ljubljana se giblje, raste in lepša. SN LXV, št. 247. — Ljubljana—Split. Ob dvojni obletnici narodne zmage 1882. Jutro XIII, št. 101. Ljubljana šteje že blizu 4000 hiš. Jutro XIII, št. 14. — Narodna čitalnica oživljena. SN LXV, št. 84. — Naš prvi glasbeni festival. Jutro XIII, št. 113. — Nova pridobitev Ljubljane (Vegova ulica). SN LXV, št. 109. — O imenih ljubljanskih cest, ulic, trgov itd. SN LXV, št. 101. — Ob 50 letnici Cirilskega društva. Slovenec LX, št. 26. — Ob srebrnem jubileju Prosvetnega društva v Trnovem. Slovenec LX, št. 139. — Osnova velike Ljubljane. SN LXV, št. 3. — Pestotnik P.: 25 letnica Sokola 1 v Ljubljani. SN LXV, št. 262, 264. — Petdeset let slovengke Ljubljane. Jutro XIII, št. 135. — 50 let slovenskega županovanja v Ljubljani. SN LXV, št. 125, 127. — Preseljevanje barak na Kodeljevem. Jutro XIII, št. 165. — Razporeditev trgovine v Ljubljani. SN LXV, št. 173. — Razširjenje in modernizacija tramvajskega omrežja. Slovenec LX, št. 34; SN LXV, št. 32. -— Regulacija Ljubljanice. Jutro XIII, št. 8. — Regulacija Marijinega trga. SN LXV, št. 177. — Rus Jože: Škofja ulica naj tudi ostane. Jutro XIII, št. 162. — Saria Balduin: Najdba rimskih bronastih novcev v Igriški ulici v Ljubljani. GMDS XIII, 17—20. _ 70 let Slovenskega zdravniškega društva. Jutro XIII, št. 293. — Skrita revščina v Mestnem logu. Slovenec LX, št. 8. — Som, Ribničan in butare. SN LXV, št. 64. — Stara hiša na vogalu Gajeve in Dunajske ceste. Jutro XIII, št. 187. — Starikava Ljubljana izginja, nova nastaja. Jutro XIII, št. 189. — Stavbni prirastek v letu 1931. Slovenec LX, št. 14. — Stele France: Ljubljanski Grad. M XIII, 89—93, 129—131; Slovenska Akropola. M XIII, 48—51; Spomenik kralja Petra v Ljubljani. Arhitektura I, 210—217. — Še o rimskem zidu. SN LXV, št. 153. — Štirideset let opernega poslopja v Ljubljani. Jutro XIII, št. 227. —• Tako se preraja Ljubljana. SN LXV, št. 192. — Tivoli z Rožnikom — narodni park. Jutro XIII, št. 171. — Tyrševa cesta. SN LXV, št. 157, 158, 160, 161. — Ureditev Gerberjevega stopnišča. SN LXV, št. 244. — V Ljubljani leži zaklad. SN LXV, št. 158__V 25 letih nad 1200 novih hiš v Ljubljani. Slovenec LX, št. 257. — V prenovljenem delu stare Ljubljane (Trnovo). Jutro XIII, št. 148. — Velenjska elektrika v Ljubljani. SN LXV, št. 5. — Vladika Strossmajer in šišenski Sokol. Jutro XIII, št. 200. — Vrhovnik Ivan: Cerkvena ulica naj ostane. SN LXV, št. 164. _ Za ohranitev stare Ljubljane. SN LXV, št 145. — Zaščita zgodovinskih spomenikov v Ljubljani. SN LXV, št. 146. — Zdravstveno stanje Ljubljane v 1. 1931. SN LXV, št. 43. — Znižanje plač pred 200 leti (na Kranjskem). SN LXV, št. 74. — Življenje in smrt v Ljubljani. Slovenec LX, št. 1. (Ljutomer.) Kako bodo regulirali metropolo Prlekije. Jutro XIII, št. 8. (Logatec.) Jamarji vabijo v Kališe. Jutro XIII, št. 197. — Odkritja v logaških jamah. SN LXV, št. 164. — Odkritja v novi kraški jami. Jutro XIII, št. 176. -Prvi »jamski« nosorog (v logaški Logarjevi jami). Jutro XIII, št. 172. — Raziskovanje v kaliških jamah se bo nadaljevalo. Jutro XIII. št. 177. — V Kališko jamo nad Logatcem! Slovenec LXV, št. 193. — Veselica v noso-rogovi jami (Kališe). Slovenec LX, št. 201. — Življenje logaških tesačev na Pohorju. Domovina XV, št. 13. (Liischnig Josip.) Sloves našega rojaka v avstrijski republiki. Jutro XIII. št. 89. Lotrič L. Glej: Dev Oskar. Lovšin Franc. Glej: Ribnica. (Lož.) Mesto Lož in okolica. Jutro XIII, št. 159. — Iz zgodovine povodnji v Ložki dolini. Slovenec LX, št. 193. Ložar Hajko. Glej: Berneker, Vače, Vurnik, Župančič Oton. Lukman Fr. Ks.: Slovenski biografski leksikon. 4. zvezek (Kocen—Lužar). Ljubljana 1932. 8". 481—688 str. Ref.: (Finžga)r (Fran)c, M XIII, 465. — Slodnjak A., DS XXXXVI, 164—167. — St(ele) Fr., Čas XXV11I, 167—171. (Luschin Ebengreutli Arnold.) Schmid Walter: In memoriam Arnold Luschin— Ebengreuth. GMDS XIII, 93—95. — Travner Vlad.: Osebnost Arnolda Lu-scliina. MV V, št. 291. — Vrane E.: Arnold Luschin in naša severna meja. MV V, št. 282; Še enkrat Arnold Luschin in naša severna meja. MV V, št. 293. — Zwitter Fr.: Arnold Luschin—Ebengreuth. Jutro XIII, št. 287. Mačkovšek Janko. Glej: Manjšine. Maister Rudolf. Glej: Maribor. (Majšperg.) Majšperg—Lešje. SGp LXV, št. 49. Mal Josip: Zgodovina slovenskega naroda. 11. zvezek. Celje 1932. 8". 497—632 str. Ref.: Slovenec LX, št. 258. Glej tudi: Kempen. (Maleš Miha.) Stele France: Stenska slika Mihe Maleša v Cirkveni. Arhitektura I, 270—273. Maleš Miha. Glej: Obrt. (Malovrh Miroslav.) Zor Ivo: 10 letnica smrti Miroslava Malovrha. SN LXV, št. 55. (Manjšine.) Dr. Besednjak: Fiir gleichen Minoritatenschutz. MZ LXXII, št. 174. — Die Ergebnisse des europaischen Nationalitatenkongresses. MZ LXXII, št. 185. — Mačkovšek Janko: Tajniško poročilo DCM. Koledar DCM za 1933, 76—84. — Manjšinski kongres na Dunaju. KS XII, št. 27. — O dunajskem kongresu narodnih manjšin. Jutro XIII, št. 158. — Pred kongresom. KS XII, št. 25. — Der Schutz der Minderheiten. MZ LXXII, št. 269. — Tomšič Ivan: Problem narodnostnih manjšin v luči krščanske filozofije. Čas XXVII, 54—63. Glej tudi: Wilfan Josip. Avstrija: B(eg) A.: 25 letnica prerojenja CMD. Koledar DCM za 1933, 19—24. — Blažena Hema — slovenska kneginja. KS XII, št. 27. — Dostojna zahteva slovenskih občin. KS XII, št. 4. — Izid občinskih volitev dne 24. aprila 1932. KS XII, št. 18. Končni izid volitev na Koroškem. (Slovenci nazadovali za 2133 glasov in 14 mandatov.) Jutro XIII. št. 99. — Koroški Slovenci in volitve. SGp LXVI, št. 19. — Koroški Slovenci so napredovali. Slovenec LX, št. 99 a. — Koroški Slovenci v volilnem boju. Slovenec LX, št. 73. — Koroško pismo. Jutro XIII, št. 14, 28, 102. — Mačkovšek J.: Manjšinsko vprašanje v Avstriji in pri nas. MV V, št. 207; Šolske razmere na slovenskem ozemlju Koroške. Koledar DCM za 1933, 25—33. — Naseljevanje rajhovcev na Koroškem. KS XII, št. 28. — Naseljevanje rajhovskih protestantov. KS XII, št. 6. — Naša pesein v Podjuni. KS XII, št. 24. — Nemška kolonizacija v slovenski Koroški. Jutro XIII, št. 207. — Nevzdržen položaj na Koroškem. Slovenec LX, št. 90, 91, 92. — Občinske volitve na Koroškem in Slovenci. Jutro XIII, št. 84. — Po slovenskem Korotanu. Slovenec LX, št. 71. — Razmotrivanje k občinskim volitvam v naših krajih. KS XII, št. 14. — Renegat je strup za večinski narod. KS XII, št. 5. — Schulverein Sudmark. KS XII, št. 42. — Slovenec po pokolenju in jeziku. KS XII, št. 3. — Slovenska krščanska prosveta na Koroškem. Slovenec LX, št. 290. — Styriacus: Pri graških Slovencih. MV V, št. 292. — Sudmarka 1931. Jutro XIII, št. 180. — Svoboda kulturnega razvoja koroških Slovencev. Jutro XIII, št. 176. — Šnuderl M.: Koroški Slovenci v dunajskem radiu. MV V, št. 119. _ Taka pojmujejo manjšinsko pravo. KS XII, št. 50. — Trdni kakor skala. KS XII, št. 17. — Tudi dunajski radio v službi germanizacijc. KS XII, št. 23. — Verouk v maternem jeziku. KS XII, št. 49. — Višek nasilja (Št. Lipš). KS XII, št. 22, 26. — Vojvoda Bernhard. KS XII, št. 35. — Volitve v koroška kmctska zastopstva. Jutro XIII, št. 271 a. — Za staro pravdo. KS XII, št. 15. Italija: Amerikanec (R. H. Markham) o Jugoslovanih pod Italijo. MV V, št. 291. — Asimilacija v Julijski krajini. Jutro XIII, št. 16. — Dogodki za inejo. Jutro XIII, št. 194. — 12 let po požigu tržaškega Narodnega doma. Jutro XIII, št. 161. — Golgota naših sorojakov pod Italijo. Jutro XIII, št. 124. — Italia Redenta v tržaški pokrajini. Jutro XIII, št. 183. — Katastrofa istrskega kmetijstva. Jutro XIII, št. 118. — Konec slovenskega mlekarskega zadružništva na Tolminskem. Jutro XIII, št. 293. —- Med beneškimi Slovenci. IS VIII, št. 17. — Naša in nemška manjšina v Italiji. Jutro XIII, št. 1. — Nova fašistična kampanja proti slovenski cerkvi. Jutro XIII, št. 159. — Nova jezikovna odredba fašističnega Rima. Jutro XIII, št. 11. — Ob petindvajsetletnih afirmacije slovanske misli v Istri. MV V, št. 140. — Položaj naših bratov na Primorskem. MV V, št. 208. — Pravica slovanskih vernikov. Slovenec LX, št. 78. — Raznarodovanje. Jutro XIII, št. 171 a. — Slike od Soče. Slovenec LX, št. 220. — Stiska v Primorju. Jutro XIII, št. 57. — 600 goriških slovenskih posestev na dražbi. Jutro XIII, št. 14 a. — Velik zbor emigrantov v Laškem. Jutro XIII, št. 183 a. — Za pravice narodnih manjšin. Slovenec LX, št. 148. — Žalostne razmere v Trstu. Jutro XIII, št. 24. Jugoslavija: Abg. Dr. Kraft redete iiber die Minderheitsschulfrage. DZ LVII, št. 20. — Če mački na rep stopiš. SGp LXVI, št. 21. — Lajovic Anton: Slovenska ideja o enakopravnosti naših Nemcev. Jutro XIII, št. 230. — Das Minderheitenschulwesen vor dem Senat. DZ LVII, št. 23. — Nemci in manjšinsko šolstvo. SGp LXVI, št. 38. — Nemška akcija v obmejnem Št. U ju. MV V, št. 212. — Varstvo narodnih manjšin. SGp LXVI, št. 29. — Vprašanje nemške manjšine v Sloveniji. MV V, št. 67. — Vzporednost med Nemci in Slovenci. SGp LXVI, št. 28. — Zur Einschreibung in die deutsclie Schulabteilung. DZ LVII, št. 50. Madžarska. Rabski Slovenci. Novine XIX, št. 17. — Uničevanje zadnjih pravic porabskih Slovencev. MV V, št. 124. (Mantuani Josip.) Stele Fr.: Dr. Josip Mantuani. ZUZ XII, 99—100. Mantuani Josip. Glej: Hren. (Marenberg.) Marenberg. IS VIII, št. 22. (Maribor.) Baš Franjo: Gradbena slika Maribora v začetku XIX. stoletja. Mariborski koledar za 1933, 41—63. — Baumgartner Egon: Važna numizmatična najdba v Mariboru (Glavni trg). ČZN XXVII, 33—37. — B(orko): Ob desetletnici Ljudske univerze v Mariboru. Jutro XIII, št. 13. — 10 let Ljudske univerze v Mariboru. Slovenec LX, št. 12. — Druzovič Hinko: Prva »Velika beseda« mariborske Čitalnice. MV V, št. 256—258; Prvi slovenski koncert v predvojnem Mariboru. MV V, št. 183. — 85 Jahre Mannergesang-verein. MZ LXXII, št. 141. — 25 Jahre Backergenossenschaft. MZ LXXII, št. 176. — 25 Jahre Sokol in Maribor. MZ LXX1I, št. 318. — Glaser Janko: Prvi slovenski koncert v Mariboru in njegove posledice. MV V, št. 249—251; Zgodovina mariborskih tiskarn. 2. Tiskarna sv. Cirila. Slovenski tisk II, 65—69, 81—85. — Grilc Bojan: Hallstattsko grobišče v Mariboru. MV V, št. 266, 267; Starodavna gradišča pri Razvanju. MV V, št. 285. — Ilirska naselbina v Mariboru. Slovenec LX, št. 267. — Eine Illyrer Siedlung ain Full des Kalvarienberges. MZ LXXII, št. 313. — Jezuitje v Mariboru. SGp LXVI, št. 44. — Kaj bo z brezposelnimi v predmestnih občinah. Slovenec LX, št. 29. _ Kolonija vagonarjev. Slovenec LX, št. 288. — Koprive Aleksander: Wesen u. Entwicklung unserer Volksuniversitat. MZ LXXII, št. 22. — Kotnik Janko: Sprotuletna Vijolica, dijaški list mariborske gimnazije iz 1. 1846. ČZN XXVII, 38_45. — Krajevna imena v mariborski okolici (Zrkovce, Dolgose). SGp LXVI, št. 47. — Kramberger Franjo: Nekaj številk o Mariboru. Mariborski koledar za 1933, 93—109. — Maister Rudolf: Marburger Schutzwehr . . . Mariborski koledar za 1933, 65—91. — Maribor pred sedemdesetimi leti (70 letnica čitalniške prve besede). Jutro XIII, št. 254. — Mariborska tekstilna industrija. Slovenec LX, št. 49. — Nekaj kronike ob tridesetletnici studenške šole. MV V, št. 289. — Ob srebrnem jubileju sokolskega dela v Mariboru. MV V, št. 270—272. — Pivko Ljudevit: Ob 25 letnici Sokolskega društva Maribor-matica. MV V, št. 278, 279. — Po 156 letih (oo. jezuitje v Mariboru). Slovenec LX, št. 264. — Problemi mariborske okolice. MV V, št. 296. — Pred 400 letnico turškega vpada v Slovenijo. Slovenec LX, št. 206. — Prvo desetletje Ljudske univerze. MV V, št. 17. — Radvanjski jubilej (delo radvanjskih gasilcev v dobi 40 let). MV V, št. 171. — RoBkastanie oder... MZ LXXII, št. 228. — Rund um den Bau der orthodoxen Kirche. MZ LXXII, št. 324. — S(er)pp A: Vom alten Stadtfriedhof in Maribor. DZ LVII, št. 4, 18. — Slovanska čitalnica v 8. desetletju. Jutro XIII, št. 152. — Steinerne Urkunden in Maribor. DZ LVII, št. 12, 30. — St(rmšek) P: Slika iz medvojnega šolstva. MV V, št. 59. — Styriacus: Očividec o koncertu Čitalnice pred 70imi leti. MV V, št. 253; Za Dravoj. MV V, št. 217. — Š(ijanec) F.: Hallstattske najdbe v Mariboru. MV V, št. 270; Weissenkircherjevi sliki v mariborskem muzeju. MV V, št. 275. — 400 letnica oblege Maribora. Jutro XIII, št. 216. — 400 letnica turških napadov na Maribor. Tedenske slike VIII, št. 38. — Študijska knjižnica v Mariboru. ČZN XXVII, 62—64. — Travner VI.: Desetletnica Ljudske univerze v Mariboru. ŽiS XI, 67—68; Maribor pred 400 leti. ŽiS XII, 26—28, 50—51; Wie Wildenrainer zum Retter Maribors wurde. MZ LXXII, št. 249. — Die Tiirken vor Maribor. MZ LXXII, št. 227. — Važna ugotovitev nacionalnega nemškega lista (Biilach—Dielsdorfer Wochenblatt). MV V, št. 68. — Vierzig Jahre »Frohsinn«. MZ LXXII, št. 326. — Wengert Hermann: Stiidtebauli-ches aus Steiermark. BfHk X, 73—79. — Zdravje Maribora. Slovenec LX, št. 14. — Zgodovinsko društvo v Mariboru. ČZN XXVII, 59—61. — Die Zir-kuswiese wird verbaut. MZ LXXII, št. 195. — Zlati jubilej mariborske Posojilnice. Jutro XIII, št. 71. (Marn Josip.) Ob stoletnici rojstva književnika Josipa Marna. Slovenec LX, št. 148, 150. — Počastitev Josipa Marna ob 100 letnici njegovega rojstva. Jutro XIII, št. 153 a. Marolt Marijan: Dekanija Celje. II. zv. Cerkvene umetnine izven celjske župnije. Maribor 1932. 8°. 117—270 str. Ref.: Ljubša M., BV XII, 191—194. — M(ravljak J.), M XIII, 430. — Slovenec LX, st. 122. Glej tudi: Metzinger. Maučec Jožko. Glej: Prekmurje. (Medija—Izluke.) O krajevnem nazivu. SGp LXVI, št. 51. Mcnhardl 11. Glej: Velikovec. (Metod sv.) Skrivnost groba sv. Metoda. SN LXV, št. 150. (Metzinger J. V.) Dr. Stanko Vurnik—Marijan Marolt: K razvoju in stilu Metzin-gerjevc umetnosti. ZUZ XII, 16—63. (Milčinski Fran.) Fran Milčinski t. Jutro XIII, št. 249; Slovenec LX, št. 245; SN LXV, št. 243; ŽiS XII, 454. — Gspan Alfonz: + Fran Milčinski. LZ Lil, 718. (Missia Jakob.) Ferjančič Fr.: Nekaj glasbenih spominov na "j" kardinala dr. Jakoba Missia. Cerkveni glasbenik LV, 149—152. Mišic Franc. Glej: Baško jezero, Hmeljarstvo, Laško, Mozirje, Pesem, Polharji, Obir, Peca, Ribnica na Pohorju, Sv. Križ nad Belimi vodami, Sv. Pankracij, Vodovnik J., Zadreta. (Mlekarstvo) na Veliki planini. Jutro XIII, št. 168. — Slovenski pridelki ob morju. Slovenec LX, št. 204. (Mlin na veter.) »Ščegetljivec« — mlin na veter (Rucmanci, Rakovski vrh). SN LXV, št. 223. Mohoričeva Milena. Glej: Jerajeva Vida, Pugelj M., Ženski listi. (Mokronog.) Zgodovinske zanimivosti. SN LXV, št. 243. Mole Vojeslav. Glej: Umetnostna zgodovina. Morpurgo Enrico. Glej: Trst. (Mozirje.) Iz kronike mozirskega Sokola ob 50 letnici. Jutro XIII, št. 142. — Mišic Fr.: Štrucljevo gradišče. Jutro XIII, št. 212. Mravljak Josip. Glej: Dravograd, Dravska dolina, Guštanj, Vuzenica. Mrzel L. Glej: Adamič, Umetnost, Župančič Oton. (Murn-Aleksandrov Josip.) Peterlin-Petruška: Josip Murn-Aleksandrov. Odmevi 11/1—3, 95—96. — Polak Janko: Spomini. Odmevi 11/1—3, 1—9; Iz Josip Murnove korespondence. I. Josip Murn — Janku Polaku. 11. Josip Murn — Alojziju Novaku. Odmevi II/l—3, 79—83. (Murnik Rado.) f Rado Murnik. Jutro XIII, št. 259 a, 260; ŽiS XII, 509; Gspan Alfonz: t Rado Murnik. LZ LII, 719. _ Stnnšek P.: Tri pisma Rada Mur-nika. ŽiS XII, 553. (Narodni muzej.) Nove pridobitve v našem narodnem muzeju. Slovenec LX, št. 243. 70 zabojev dragocenih starin ... Jutro XIII, št. 99. — Ureditev naših muzejev in varstvo starin. Jutro XIII, št. 77. — Varstvo naše domačije. Slovenec LX, št. 87. — Začetki našega umetno-obrtnega muzeja. IS VIII. št. 2. (Narodopisni pouk.) Vauda Mirko: Možnost narodopisja v podeželski šoli. P LIV, 306—309. (Nazarje.) Styriacus: V Nazarjih. MV V, št. 188. (Ncgova.) Baerent H.: Das aelteste germanisehe Sprachdenkmal. ČZN XXVII, 237—238. Negri Waltraut. Glej: Celje. (Nerat Miha.) Odkritje spominske plošče Mihaelu Neratu. MV V, št. 250. (Noše.) Folklora slovanstva. Koledar revije Žena in dom za 1933, 75—77. — Koroški Slovenci na kongresu narodnih noš. Slovenec LX, št. 202. — Pomen in namen kongresa narodnih noš v Ljubljani. Slovenec LX, št. 197. Novak Vilko. Glej: Kiihar, Prekmurje. (Novo Mesto.) Kregar Bado: Načrt za regulacijo Novega mesta. Arhitektura I, 30—32. — Najstarejše gasilsko društvo Dolenjske. SN LXV, št. 177. (Običaji.) L' Estocq Hermann: Unterkarntner Braiichtum. Brauche des Familienle-bens (rojstvo, poroka, gostija, dota, godovanje, smrt). Car I CXXII, 65—75; Geineinschaftsbruuehe des bauerlichen Wirtschaftslebens (koline, košnja sena, žetev, metev, spravljanje atelje, teritev, binkošti, sejmovanje v Velikovcu in Pliherku). Car 1 CXX1I, 75-80. — Golohič Lojze: Porod, svadba, smrt (Semič, Bela Krajina). Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slovena. XXVIII, sv. 2, 193—215. — Gorenšak Josip: O navadah in posebnostih beneških Slovencev. Luč VIII, 3—10. — Naši narodni običaji (»stehvanje« v Ziljski dolini). IS VIII, št. 9. — Od kdaj zvoni poldne. Slovenec LX, št. 88. (Obir.) Mišič Franc: Obir. Slovenec LX, št. 273. (Obrt.) Čevljarji v boju za svoj obstanek. Jutro XIII, št. 50 a. — Gaber Ante: Keramika. Arhitektura I, 260; Pipe. Arhitektura I, 196—197; Umetna obrt. Arhitektura I, 183—184. — Hausindustrie am Bachern. MZ LXXII, št. 327. — Maleš Miha: Razstava »narodnih« vezenin in »narodne« umetnosti v Jakopičevem paviljonu. Slovenec LX, št. 239. — Nove panoge naše ženske domače obrti. IS VIII, št. 3. — Obrambni kongres čevljarjev in usnjarjev. Jutro XIII, št. 62 a. — Ogljarji na delu. Slovenec LX, št. 267. — Razvoj obrti v naši banovini. SN LXV, št. 172. — Žalosten konec kočevskih ogljarjev (Mozelj). Slovenec LX, št. 214. (Omerza Mihael.) Steska Viktor: Župnik Mihael Omerza, skladatelj (1679—1742). Cerkveni glasbenik LV, 17—21. Orožen Janko: Zgodovina Celja. III. 1456—1848. Celje 1930 (1932). 8". 160 str. Ref: Mravljak J., CZN XXVII, 50—51. — St(ele) Fr., DS XXXXV, št. 5—6, platnice. (Ošlaj Franc.) Dr. Franc Ošlav. Slovenec LX, št. 153. — Dr. Ošlaj Ferenc. Novine XIX, št. 28. Oven Anton. Glej: Prešeren. Pajtler Josip. Glej: Divja mačka. Pavlin Dolfe. Glej: Trebnje. (Peca.) Janez Krstnik in kralj Matjaž. SN LXV, št. 140. — Kralj Matjaž in Slovenci. Jutro XIII, št. 191. — Kralj Matjaž na Peci. SN LX, št. 188. — Mišič Franc: Peca. Slovenec LX, št. 255. (Pengov Ivan.) t Ivan Pengov. Slovenec LX, št. 124. (Pernat Marko.) Znameniti slikar Marko Pernat (rojen v Tinjah). KS XII, št. 7. (Pesem.) Beneškoslovenske narodne pesmi. Luč VIII, 11—28. — Ive bere glive. Domovina XV, št. 52. — Janežič Josip: Cerkveno ljudsko petje. Cerkveni glasbenik LV, 33—39. — Kimovec Frančišek: Ljudsko petje pri božji službi. Cerkveni glasbenik LV, 65—75. — Koroški pevci v Sloveniji. Pevec XII, 25—26. — Kramer Fr.: Kakšne pesmi z napevi sem zapisal med slovenskim narodom. Pevec XII, 14—15, 30—31. 44. — Mišič Franc: Narodna pesem kulturni zaklad iu brambni ščit koroških Slovencev. Slovenec LX, št. 280. — Na Kranjskom, Koroškom . .. Novine XIX, št. 4. — Narodna (Slomšekova iz Medžimurja). Novine XIX, št. 44. — Pojdamo v Škofce. Pevec XII, 25—26. — Praznik slovenske pesmi na Koroškem. Jutro XIII, št. 39. — Praznik slovenske pesmi v Dobrli vasi. Jutro XIII, št. 153. — Prelovec Zorko: Par besed o slovenski narodni pesmi. Zbori VIII, 28—29. — Puš Ludovik: Naša pesem in gramofonske plošče. Zbori VIII, 22—23. — Slavec Slavko: Svetovna vojna v ljudski domišljiji. Luč VIII, 29—52. — Tri kamčiče vržem... Jutro XIII, št. 285. — Vigretl. KS XII, št. 23. Pestotnik P. Glej: Ljubljana. Pelejan J. Glej: Pulj. Peterlin—Petrušku R. Glej: Berneker, Murn—Aleksandrov. Piber J. Glej: Bohinj. Pirjcvcc Avg. Glej: Goethe. Pirnal Makso. Glej: Tavčar Ivan. Pirnat Viktor. Glej: Cerovi log, Cigani, Gorjanci, Kostanjevica, Šmarješke Toplice. (Piruh.) KS XII, št. 12. (Piščanec Elda.) Slovenska likovna umetnost: Elda Piščanec. IS VIII, št. 21. Piškur Drago. Glej: Kresovanje. Pivec—Stele Melila. Glej: Knjižnice. Pivko Ljudevit. Glej: Maribor. (Planina pri Sevnici.) Kovačič Fr.—Wambrechtsamer A.: Planina in njeni prvi gospodarji. CZN XXVII, 65—80. (Planšarstvo.) Kaj bo z našimi planinami? (Zgoše in Korošca). Slovenec LX, št. 137. —1 Konec planšarstva v zgornji Savski dolini. Jutro XIII, št. 148. — Planšarstvo v kamniškem okraju (Menina). Slovenec LX. št. 148. Plestenjak Jan. Glej: Aškerc, Levstik Fran. (Podkoren.) Iz pozabljenega letoviškega kraja. Jutro XIII, št. 124. Podlesnik Ivan. Spomini iz Ljubljane. L Ljubljana 1932. 8°. 134 str. Ref.: PV XXXII, 272. _ Svoboda IV, 360—361. (Pogačnik Josip.) Josip Pogačnik f- Jutro XIII, št. 192; Slovenec LX, št. 188; SN LXV, št. 186; Tedenske slike VIII, št. 34. Polak Janko. Glej: Murn—Aleksandrov. Polak J.: Zgodovina za III. razred. Ljubljana 1932. 8°. 70 str. Ref.: Žerjav A., P LIV, 191. (Polharstvo.) Mišič Franc: Savinjski polhi in polharji. Jutro XIII, št. 218. (Polhov gradeč.) Andrejka R.: Polhov gradeč. Slovenec LX, št. 100. — Igale. Jutro XIII, št. 113. (Polšnik.) Koder črni voli prestavljajo cerkvice. Jutro XIII, št. 148. (Poštela.) Čiček Franjo: Poštela na Pohorju. M XIII, 28—29, 70—72, 111—112. (Potočka zijalka.) Letošnja odkritja v Potočki zijalki. Slovenec LX, št. 258. — Novi izsledki iz Potočke zijalke na Olševi. Jutro XIII, št. 65; Slovenec LX, št. 64. Potokar Tone. Glej: Prešeren. (Potpeschnigg Heinrich.) Dr. Heinrich Potpeschnigg (ein Freund Hugo Wolfs) i". DZ LVII, št. 71. (Prašnikar Jakob.) Spominski cvet na Prašnikarjev grob. Slovenec LX, št. 235. (Pravljice in pripovedke.) Bencsec Geza: Trije szinovje. Dober Pajdaš Kalendariiiin za 1933, 49—50. — Čudovita dela. Domovina XV, št. 22. — Horvat Franjo: Od pastira. Novine XIX, št. 38—41. — Jakisa Viljem: Dobromil caszarov kiihar. Dober Pajdaš Kalendiirium za 1933, 27—29. — Kako je Bog ustvaril Kranjca in Hrvata. Domovina XV, št. 13. — i" Kiihar Števan: Narodno blago. Novine XIX, št. 31, 33. — Neumna žena in moder mož. Domovina XV, št. 17. —- Oček Eduard: Mož i žena. Dober Pajdaš Kalendiirium za 1933, 31—32. — Poncsic8 Ludvig: Trije bratje. Dober Pajdaš Kalendarium za 1933, 74-—75. — Pbrs Rudolf: Zakunyeni mlin. Dober Pajdaš Kalendarium za 1933, 72—73. — Šebjanič Karol: Pripovest od Vragu i cigana. Dober Pajdaš Kalendarium za 1933, 29—30. — Vegrin Štefan: Potnik brez karte. Dober Pajdaš Kalendarium za 1933, 32. — Zdolanji Jože: Katarina in Pesoglavci; Kaznovana deklica (iz Dclača). M XIII, 191. (Prekmurje.) B(orko B.): Prekinurje v naši književnosti (Kranjec M., Težaki). Jutro XIII, št. 37. — Dobrovolci so dobili zemlo. Novine XIX, št. 45. — Grda navada (Sobota). Novine XIX, št. 6. — Izjava misijonarja J. Godine o prekmurskih legijonarjih. Slovenec LX, št. 148. — K(ranjec) M(iško): Pogorelci, snehe, pa gostiivanje. Novine XIX, št. 3. — Klekl Jožef: Kak dugo bomo pisali ešče v našem jeziki? Novine XIX, št. 7. — Kokolj Miroslav: Znaki prekmurskega tkaničenja. ČZN XXVII, 197—205. — Martinje. Novine XIX, št. 17. — Maučec Joško: Zgodovina Slovenske Krajine. Novine XIX, št. 9—46. — Na severni meji. Slovenec LX, št. 261. — Naj vse liidstvo popeva v cerkvi. Novine XIX, št. 25. — Naš odgovor (Prekmurje—Slovenska krajina). Novine XIX, št. 6. — Naša potopljena plodna zemlja. Jutro XIII, št. 62. — Naše starine. Novine XIX, št. 8. — Naši dobrovolci. Novine XIX, št. 28. — Naši duševni delavci. Kalendar Srca Jezusovoga za 1933, 65—68. — Naši znameniti možje. Novine XIX, št. 20. — Novak Vilko: Domovina. Meszecsne novine za szlovenzki narod. ČZN XXVII, 56—57; Mikola Sandor: A vendseg multja es jelene. ČZN XXVII, 57; Prekmurci v Slov. biogr. leksikonu. Slovenec LX, št. 209; Pripovest naše krajine (Kranjec M., Težaki). Novine XIX, št. 28. _ Prekmurska knjiga. Novine XIX, št. 44. — Prvi spomenik f Baša Ivani. Novine XIX, št. 47. — Račič Božo: Kakšno bodočnost imajo domače obrti Slovenske krajine. Pomoč I, št. 1. — Razstava tiska v Slovenski krajini. Slovenec LX, št. 187. — Rusticanus: Nazaj. Novine XIX, št. 10. — Sezonsko delo važen gospodarski in socialni činitelj Slovenske krajine. Slovenec LX, št. 101. — Slaba zaposlitev prekmurskega delavstva. Jutro XIII, št. 95 a. — Slabe nade prekmurskih sezonskih delavcev. Domovina XV, št. 17. — Spoznavajo nas. Novine XIX, št. 4. _ Velike skrbi naših sezonskih delavcev. Jutro XIII, št. 87. — Voljč Štefan: S sprehoda. Slovenec LX, št. 185. — Zaslužek prekmurskih sezonskih delavcev. Jutro XIII, št. 10. Prelovec Zorko. Glej: Cankar Ivan, Hladnik, Pesem. Premrov Jože. Glej: Izseljenci. (»Preporod«.) 20 let Preporoda 1912—1932. Ljubljana 1932. 8°. 71 str. Iz vsebine: Lah Ivan, Predhodniki Preporodovcev, 9—17. — Kolar Ivan, August Jenko, 18—22. — Kozak Juš, Prijatelju Jenku, 23—24. — Kolar Ivan, O Ivanu Endlicherju, 25—28. — Sartory Marjan, Predvojna in medvojna doba Preporoda 1912—1918. 29—33. — Lovšin Evgen, Pred sodiščem, 34—39. — Turk Ernest, Preporodovci in pokret jugoslovanskih dobro-voljcev, 40—46. Prešeren France. Glaser Janko: Doslej neznan zapis Prešernovega soneta o Apelu. ČZN XXVII, 102—103. — Josef Penižek in češki prevod Prešerna. Jutro XIII, št. 183. -— Oven Anton: Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? LZ Lil, 719—723. — Potokar Tone: Prešeren in Dukič. Slovenec LX, št. 5. — Zupan Tomo: Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje. M XIII, 270—273, 309—312, 347—349, 390—392, 427—429; tudi v ponatisu: Celje 1933. 8". 65 str. Ref.: Pregelj I., DS XXXXVI, 431—432. Prijatelj Ivan: Dr. Ivana Tavčarja Zbrani spisi. I. zv. Uredil dr. Iv. Prijatelj. Ljubljana 1932. 8". XII + 506 str. Ref.: Janež Stanko, LZ Lil, 303—305. — Koblar Fr., DS XXXXVI, 533—535. — M XIII, 393. — Jutro XIII, št. 193, 218. — Slovenec LX, št. 141. (Pritrkovanje.) Še o tekmi slovenskih pritrkovalcev. Slovenec LX, št. 118. (Prlekija.) Iz dežele klopotcev. SN LXV, št. 217. — O prleških pogačah, gibanicah in krapcih. Jutro XIII, št. 218. — Po Prlekiji. Slovenec LX, št. 226. — Požari in dimniki v Prlekiji. SN LXV, št. 248. — Styriacus: Okoli Desnjaka. MV V, št. 205. (Protirefurmacija.) Vrhovnik I.: Paberki iz protireformacijske dobe. (1. O nekdanjem evangeljskem pokopališču v Ljubljani. 2. Predstavnik protestantstva na koncu XVIII. stoletja.) GMDS XIII, 36—43. (Ptuj.) Borba Ptuja za ohranitev železniških zvez. Jutro XIII, št. 13. — Gotische Meisterwcrke in Ptuj. MZ LXXII, št. 1. — Muzejsko društvo v Ptuju. ČZN XXVII, 118—120. _ Napredek ptujskega muzeja. Jutro XIII, št. 100. — Nove zgodovinske najdbe v Ptuju. Jutro XIII, št. 258. — Rimske izkopine v Ptuju (Libero et Liberae. . .). Slovenec LX, št. 246. — Saria B.: Glavne kultne podobe mitrejev v Poetovioni. ZUZ XII, 63—86. — Styriacus: Po Dravskem polju. MV V, št. 229. — 400 letnica turškega vpada v Ptuj. Slovenec LX, št. 206, 226. — V starodavnem Ptuju. Slovenec LX, št. 180. (Pugelj Milan.) Lipah Fr.: V spomin Milana Puglja. SN LXV, št. 223. — Milan Pugelj kot urednik. Odmevi II/l—3, 99—100. — Mohoričeva Milena: Pisatelj Milan Pugelj. Modra ptica III. 361—365. — Pugljeva proslava v Novem mestu. SN LXV, št. 230. — Spominu Milana Puglja. Jutro XIII, št. 235, 236 a. (Puhenštajn.) Die Auktion auf SchloB Puchenstein. DZ LVII, št. 71. — Grad Pu-chenstein in usoda njegovih umetnin. Jutro XIII, št. 261. — Grad Puchenstein nad Dravogradom. Slovenec LX, št. 226. — Die Schatze von Puchenstein. MZ LXXII, št. 291. — Zbirka orožja na gradu Puchenstein. Jutro XIII, št. 268. (Pulj.) Petejan J.: Pred 25 leti v Pulju (ustanovitev Delavskega izobraževalnega društva). Koledar Cankarjeve družbe za 1933, 101—103. Puš Ludovik. Glej: Pesem. (Quaglio J.) Steska Viktor: Dve pesmi slikarja Julija Quaglia. ZUZ XII, 120. Račič Božo. Glej: Prekmurje. Ravljen Davorin: Anglež v naših krajih leta 1715. Jutro XIII, št. 160. — Glej tudi: Izseljenci. Ravnik Rudolf. Glej: Rimski vrelec. Regali J. Slovensko izročilo. KDM za 1933, 59—66. — Glej tudi: Caucig. Reliar Radivoj: Pesmi o kraljeviču Marku. Prevedel —. Ljubljana 1932. 8". 240 str. (Ribarstvo.) Ribji lov na Krki. Jutro XIII, št. 189. (Ribnica.) Iz dobe domačega platna. Slovenec LX, št. 73. — Lovšin Franc: Počastitev ribniškega narodnega pesnika. Slovenec LX, št. 31. — Zbor ribniških re-šetarjev. Slovenec LX, št. 3. (Ribnica na Pohorju.) Mišič Franc: V cvetočih vrtovih pohorske Ribnice. MV V, št. 143; Vas Ribnica na Pohorju. MV V, št. 153. (Rimski vrelec.) Ravnik Rudolf: Rimski vrelec. Jutro XIII, št. 8, 31. (Rogaška Slatina.) 200 letnica v Rogaški Slatini. Slovenec LX, št. 113. — Kolterer Fr.: Der Kurort Rogaška Slatina und seine Heilmittel. MZ LXXII, št. 219; Letovišča in zdravilišča. Jutro XIII, št. 153; Od Sv. Trojice do Sv. Mohorja. Jutro XIII, št. 161, 171; Rogaška Slatina. MZ LXXII, št. 219; Zgodovina Rogaške Slatine. MV V, št. 183; Priprave za veliko slavje v Rogaški Slatini (200 letnica zajetja mineralnih vrelcev in postavitev kipa sv. Janezu Nepo-muku). Jutro XIII, št. 184. — Proslava sv. Nepomuka. Slovenec LX, št. 181. — Rogaška Slatina in njena 200 letnica. Jutro XIII, št. 187. — Rogaška Slatina nekdaj in sedaj. Slovenec LX, št. 127. — Slatinske slike. Slovenec LX, št. 173, 184, 196. — Slavje Rogaške Slatine. Jutro XIII, št. 189. Rothel Joliann: Der Entwicklungsgang des Gottscheer Volkes. I. Kočevje 1932. 8°. 85 str. Rozman Ivan. Glej: Župančič Oton. (Rudarstvo.) Jahne Ludvvig: Zur Geschichte der Erzhergbauten itn Petzen-Mieli-gebiet. Berg- und hiittenmannischcs Jahrhuch. Bd LXXX, 8—19; Zur Geschichte des Kohlenvorkommens im Lobniggraben. Car I CXXII, 85—86. — Križev pot naših rudarjev. SN LXV, št. 296. — Sv. Barbara — patrona rudarjev. Slovenec LX, št. 279. — Wenger Marian. Der Verfall des Edel-metall-Bergbaues in Karnten gegen Ende des XVI. Jahrhunderts und seine Ursachen. Car I CXXII, 101. — Zares je obrajtan ta knapovski stan. Jutro XIII, št. 298. (Rudež Anton.) Graščak Anton Rudež f. Jutro XIII, št. 284. Rus Jože: Krst prvih Hrvatov in Srbov. Nova poglavja o zgodovini kraljev Sve-vladičev 614—654. Ljubljana 1932. 8". 87 str. Ref.: Baš Fr., CZN XXVIII, 230—231. — Turk J., GMDS XIII, 100—101. — Prim.: Blaženi Martin škof in opat, apostol Hrvatov in Srbov (638—655). Slovenec LX, št. 191; Jutro XIII, št. 188. Glej tudi: Črnomelj, Dolenjsko, Ljubljana. (Ruše.) Glaser Janko: Verske igre v Rušah (1680—1722). Jutro XIII, št. 187. (Sachs Alozij.) Alojzij Sachs +• Zbori VIII, 17—18. (Sakovič Jožef.) Sakovič Jožef (Pokojni torjanski plebanoš. 1874—1930.) Kalendir Srca Jezusovoga za 1933, 40—55. (Salezijanci.) Ob 30 letnici prihoda Salezijancev v Slovenijo. IS VIII, št. 8. (Salzburg.) Torgler Karl: Zur Geschichte der Salzburger Besitzungen in Oberkarn-ten. Car I CXXI1, 90—91. Saria Balduin. Glej: Arheološki zemljevidi, Ljubljana, Ptuj. (Savinjska dolina.) 40 letni jubilej savinjske železnice. Jutro XIII, št. 8. — Ustanovitev vodnih zadrug za savinjsko regulacijo. Jutro XIII, št. 221. Schmid Walter: Norisches Eisen. Beitrage zur Geschichte d. osterr. Eisenwesens. I, 2. H. Wien 1932. VIII + 60 str. Ref.: Rus J., Jutro XIII, št. 14. — Saria B., GMDS XIII, 162 163. Glej tudi: Luschin. (Sedej F. B.) Ferjančič Fran: "j" Goriški metropolit dr. Frančišek Sedej — vnet cecilijanec in pospeševatelj cerkvene glasbe. Cerkveni glasbenik LV, 1—4, 39—42. — F(inžgar) F(ran) S.: Dr. Frančišek Borgia Sedej. M XIII, 9. -Goriški nadškof dr. Frančišek B. Sedej. KMD za 1933, 66—67. (Selška dolina.) Andrejka Budolf: Zemljiške razmere v Selški dolini v začetku 18. stoletja. GMDS XIII, 44^53. Scrpp A. Glej: Limbuš, Maribor. Skalar Josip. Glej: Dev. Skebe Silvester. Glej: Izseljenci. (Skoda Alojzij.) L Šašelj: Nepoznan dolenjski ljudski pisatelj in pesnik (Alojzij Skoda = Vekoslav Zaplaški). Slovenec LX, št. 155. (Slatina Radenci.) Janžek Karel: Spomini ob zlatem jubileju zdravilišča Slatina Radencev. Jutro XIII, št. 113. — Kako je nastalo in se razvijalo zdravilišče Slatina-Radenci. Slovenec LX, št. 133. — 50 letnica zdravilišča v Slatini Radencih. Jutro XIII, št. 95. — Šlebinger Ciril: Toplice in slatine. Izvestje Muzejskega društva v Mariboru. I, 35—40. (Slikarstvo.) Stele France: Slikarstvo kod Slovenaca. Hrvatska Revija V, 497—502, 537—543. Slodnjak Anion: Frana Levstika Zbrano delo. Ljubljana 1932. IV. zv. 8". 471 str. Ref.: Koblar Fr., DS XXXXVI, 162—164. — Plcstenjak 1. Cas XXVI, 339—340. — Vodnik Fr., Slovcnec LX, št. 81. — M XIII, 231—Ž32. Pisma o slovenski književni zgodovini. Slovenec LX, št. 173, 179, 190, 202, 208, 214, 220, 250, 261, 273, 283. Glej tudi: Levstik Fran. (Slomšek A. M.) Anton Martin Slomšek. Novine XIX, št. 29—33. — Boje Etbin: Kaj nam je Slomšek. SU XXXIII, 161—169; Narodnovzgojna smer pri Slomšku (kratka označitev ob 70 letnici njegove smrti). Čas XXVII, 137—143; Slomšek naš duhovni vrtnar. SU XXXIII, 1—7, 41—47, 81—96, 121—133; ponatis: Ljubljana 1932. 8". 62 str. Ref.: Gogala St., Čas XXVII, 35; Kovačič Fr., ČZN XXVII, 226—228. (Bork)o: A. M. Slomšek. Jutro XIII, št. 223. — Slomšek naš vzgojitelj. Slovenec LX, št. 222. — Glaser Janko: Literarne predloge in paralele. XI. Maier—Slomšek. ČZN XXVII, 104^106. — G(rivec) Fr: Jezikovna drob-tina. Slovenec LX, št. 275. — Iz Slomšekovih mladih dni. Slovenec LX, št. 226. — Ilešič Fran: Odkod ime Slomšekovih »Drobtinic«? ČZN XXVII, 46—47. — Jeraj Jože: Slomšek slovenski narodni buditelj. Slovenec LX, št. 220. — Ko sem Slomšku nogavice podpletala. Slovenec LX, št. 179. — (Koderman Karl): In memoriam Slomšek. Jutro XIII, št. 224; Slomšek in Maribor. Jutro XIII, št. 225; Slomškov državniški akt. Jutro XIII, št. 223. — Kordin Anton: A. M. Slomšek — narodni in verski vzgojitelj. Pedagoški zbornik XXVIII. 35—50. — Kovačič Fran: Baraga—Slomšek. BV XII, 268—280; Slomšek — naš voditelj. Slovenec LX, št. 220; Slomšekov najstarejši rokopis. ČZN XXVII, 190—192; Slomšek — v duhu svetosti. Kraljestvo božje VI, 23—24. — Merhar Alojz: Apostol Slovencev Anton Martin Slomšek. Ljubljana 1932. 8". 130 str. — Praznik Josip: Slomšek in mladina. Prosvetna knjižnica. 12. zv. Maribor 1932. 16°. 16 str. — Sedemdesetletnica smrti škofa A. M. Slomška. KS XII, št. 38. — Die Slomšek-Feier in Maribor. MZ LXX1I, št. 258. —• Slomšek in duhovniki. Slovenec LX, št. 223. _ Slomšek in ini. KS XII, št. 41. — Slomšek o narodnosti in slovenskem jeziku. Slovenec LX, št. 147. — Tri zadnje Slomškove poti. Slovenec LX, št. 210, 211, 212. (»Slovenec«.) Biserni jubilej »Slovenca«. Slovenec LX, št. 238. (Slovenska Bistrica.) Ob 40 letnici slovenjebistriske CMD. Jutro XIII, št. 211. — 60 letnica slovenjcbistriškib gasilcev. Slovenec LX, št. 139. Smrekar II. Glej: Cankar Ivan. Soklič Jakob. Glej: Haloze. (Solčava.) 80 let po solčavskem puutu. Jutro XIII, št. 67. Sovre Anton: Aurelii Augustini Confessiones. Izpovedi Aurelija Augustina. Poslovenil Anton Sovre. Celje 1932. 4". 284 str. R e f.: Šolar J., Vekovita knjiga. Slovenec LX, št. 62. _ U(šcničnik) A., Čas XXVII, 292—297. — Slovenec LX, št. 266. Spektorskij E.: Zgodovina socialne filozofije. I. Od starega veka do XIX. stoletja. Prevedel J. Vidmar. Ljubljana 1932. 306 + VIII str. Ref.: Stupan U„ ČZN XXVIII, 47-^48. — Zwitter Fr., LZ LII, 499—502. — U(Jenič-nik) A., Čas XXVI, 407—408. (Stamitz J.) Janez Stamitz — slovenskega pokoljenja. Jutro XIII, št. 18. (Stegnar Srečko.) Srečko Stegnar f. Zbori VIII, 17. — Stegnar Vinko: Slovenski skladatelj Srečko Stegnar. Cerkveni glasbenik LV, 53—56. Stein Sergej. Glej: Aškerc. Stele France: Glej: Gnirs, Ljubljana, Maleš, Mantuani, Slikarstvo. Steska Henrik. Glej: Goethe. Steska Viktor. Glej: Layer, Omerza, Quaglia, Vodnik. (StrauB Janez Andrej.) Šijanec Franjo: Slikar Janez Andrej StrauB (stilna analiza). ČZN XXVII, 81—93, 96—102. (StrauB Franc Mihael.) Šijanec Franjo: Slikar Franc Mihael StrauB (stilna analiza). ČZN XXVII, 1—13, 94—95. (Stražišče.) 30 letnica gasilskega društva v Stražišču. SN LXV, št. 177. Strmšek Pavel. Glej: Aškerc, Lemberg, Maribor, Murnik Rado, Štrekelj. Stroj Alojzij. Glej: Izseljenci. Stupica A. Glej: Celje. (Svečnica.) Svečnico pojo. Jutro XIII, št. 27. (Sv. gore.) Romanje na Sv. gore. SGp LXVI, št. 35. (Sv. Duh na Ostrem vrhu.) Pismo z obmejnih planin. MV V, št. 170. (Sv. Križ nad Belimi vodami.) Mišic Franc: Sv. Križ nad Belimi vodami. SGp LXVI, št. 44. (Sv. Pankracij na Kcbanskcm.) Mišič Franc: Sv. Pankracij, naš severni stražar. Slovenec LX, št. 283. (Sv. Vid pri Ptuju.) Zanimiva obletnica (Turki pri Sv. Vidu). SGp LXVI, št. 37. Šalamon Ivan. Glej: Zbelovo. Šantel Saša. Glej: Umetnost. Šašelj Ivan: Marijina božja pot Zaplaz na Dolenjskem. Novo mesto 1932. 16°. 23 str. Trška gora. Ponatis iz »Križa«, Novo mesto 1932. 16". 15 str. Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932. 8". 46 str. Glej tudi: Besede in rečenice, Skoda Alojzij. Šijanec Franjo. Glej: Janek, Maribor, StrauB Janez Andrej, StrauB Franc Mihael. Škerlj Silvester. Glej: Berneker Franc. (Škofja Loka.) Gaber Ante: O tulipanih, hijacintah in sorodnih cvetlicah. SN LXV, št. 103. — Oh 30 letnici škofjeloškega vodovoda. SN LXV, št. 252. — 150 letnica loških uršulink. Slovenec LX, št. 234. — Župančič Jože: Ljubnik stražar Škofje Loke. Jutro XIII, št. 118. (Skorpijnnarstvo.) Škorpijonarji (kobanska ljudska medicina). Jutro XIII, št. 165. — Zadnji ostanki stare vere. Tedenske slike VIII, št. 30. Šlebinger Ciril. Glej: Slatina Radenci. Šlcbinger Janko. Glej: Bibliografija. (Šmarješke Toplice.) Pirnat Viktor: Lepe in zdrave so Šmarješke Toplice. SN LXV, št. 153. — Za Šmarješkimi Toplicami (Klevevž). Slovenec LX, št. 13. (Šmihel—Stopiče.) Naša največja kmečka občina. SN LXV, št. 296. Šnuderl M. Glej: Manjšine. Šolar Jakob: Detela Franc, Zbrani spisi. I. zv. Uredil Jakob Šolar. Celje 1932. XL + 452 str. K e f.: Debeljak Tine, DS XXXXVI, 91—93. — Pregelj Iv., Cas XXVI, 277—278. — Jutro XIII, št. 71. — M XIII, 150—151. — Slovence. LX, št. 64. (Št. Uj v Slovenskih goricah.) Wanderraten (mus decumanus Pall) bei Št. Ilj. MZ LXXII, št. 26. (Št. Peter pri Novem mestu.) Nad 300 let stara zidanica. Slovenec LX, št. 121. (Štrekelj Karel.) Strmšek P.: Prof. Štrekelj — pesnik in prevajalec ruskih povesti. LZ Lil, 487--490. — Dvajsetletnica emrti dr. Karla Štreklja. Jutro XIII, št. 156. Šuklje Fran: Sodobniki mali in veliki. Ljubljana 1932. 8°. 344 + VIII str. Ref.: Koblar Fr., I)S XXXXVI, 541—543. — L(okar), LZ Lil 688 -691. — Jutro XIII, št. 298. — Slovcncc LX, št. 292. — SN LXV, št. 285. Cesar Franc Jožef I. Slovenec LX, št. 30—47. — Našim zgodovinarjem (Matija Kavčič). Slovenec LX, št. 188. (Tamar). Vandot Josip: Motiv iz Tamarja. Jutro XIII, št. 120. Tamaro Attilio. Glej: Trst. (Tavčar Ivan.) Pirnat Makso: Pri Ivanu Tavčarju na Visokem. Odmevi III/4— 6, 66—68. Terseglav Fr. Glej: Trubar P., Župančič Oton. TheiB Viktor. Glej: Cvetna nedelja. (Toča.) Kako so se borili proti toči. Domovina XV, št. 44. Tominšek J. Glej: Bohinj. (Tomšič Anton.) (Gabe)r: Spominu Antona Tomšiča, prvega urednika »Slovenskega naroda«. SN LXV, št. 117. — Ob devetdesetletnici rojstva urednika Antona Tomšiča. MV V, št. 117. Tomšič Ivan. Glej: Manjšine. Torgler Kari. Glej: Salzburg. Travner Vladimir. Glej: Luschin, Maribor. (Trbovlje.) Beda trboveljskih rudarjev. Slovenec LX, št. 179. — Borba Trbovelj za kruh in zdravje. Jutro XIII, št. 200. — Brezposelnost v Trbovljah. Slovenec LX, št. 85. — Hudi dnevi v rudniških revirjih. Jutro XIII, št. 177 a. — Primer usodnih posledic rudarske krize. Jutro XIII, št. 149. — Razočarana in strta življeuja. Slovenec LX, št. 161. — Stara pravda za most (črcz Savo pri Trbovljah). Jutro XIII, št. 153. — Uratnik Filip: Trbovlje, Jutro XIII, št. 94. (Trebnje.) Pavlin Dolfe: Četrt stoletja trebanjskega Sokola. SN LXV, št. 296. (Trst.) Cusin Fabio: Le condizioni giuridiche di Trieste e le riforme dell'ammi-nistrazione comunale nella prima meta del secolo XVIII. Archeografo Triesti-no V. XVII, S. Ill, R. XLV, 101—239. — Gasparini Lina: Miramare e paraggi nelle memorie inedite di Pietro Kandler. Archeografo Triestino V. XVII, S. Ill, R. XL V, 273—300. — Morpurgo Enrico: 11 Castello di Trieste e le sue vicende. Archeografo Triestino V. XVII, S. Ill, R. XL V, 85- 100. -Tamaro Attilio: La »Saliera« del 1609. Archeografo Triestino V. XVII, S. Ill, R. XLV, 241—272. — 12 let po požigu tržaškega Narodnega doma. Julro XIII, št. 161. (Trubar P.) T(erseglav) F.: Štiristoletnica. Slovenec LX, št. 25. (Tržič.) Tržiško delavstvo kliče na pomoč. Slovenec LX, št. 100. Tschinkel Wilhelm: Gottscbeer Volkstum in Sitte, Brauch. Marchen, Sagen, Legen* den und anderen volkstiimlichen Uberlicferungcn. Kočevje 1932. 8'. 256 str. (Tujski promet.) Bohinec V.: O našem tujskem prometu. KDM za 1933. 86 88 Turna H.: Alpinska terminologija. PV XXXII, 75—81, 97—98, 133—136, 160 163. Udina Ramiro. Glej: Istra. (Umetnost.) Mrzel L.: Naša umetnost in njen trg. Jutro XIII, 5t. 182. — Šantel Saša: Beseda o naši umetnosti. SN LXV, št. 210, 211. (Umetnostna zgodovina.) Mole Vojeslav: O sociološkem problemu v umetnostni zgodovini. ZUZ XII, 1—16. (Univerza.) Na trnjevi poti za svojo univerzo. Slovenec LX, št. 50, 51, 52 53. Unterlechner Michael: In der Einschicht. Das Leben cines Kiiriitner Berghauern-hurschen. Mit einem Gelcitwort von Prof. Oswin Moro. St. Ruprecht bei Villach 1932. 8°. 256 str. Ref.: Crabcr G., Car I CCXX11, 97. Uratnik Filip. Glej: Trbovlje. (Uršlja gora.) Varujmo domača imena! Slovenec LX, št. 33. (Vače.) Ložar Rajko: Predzgodovinska naselbina na Vačah odkrita. Slovenec LX, št. 199. — Vače, krave in keltska grobišča. Jutro XIII, št. 293. Vandot Josip: Med planinskimi pomladnimi svetniki. Jutro XIII, št. 67. — Glej tudi: Podkoren, Tamar. (Vas.) Naša vas. Jutro XIII, št. 20. Vauda Mirko. Glej: Narodopisni pouk. (Velika noč.) Slovenske viizemske navade. Novine XIX, št. 13. (Veliki četrtek.) Zgodovinski razvoj obredov velikega četrtka. Slovenec LX, št. 13. (Velikovec.) L'Estocq Hermann: Fundberichte aus Volkermarkt. Car I CXXII, 92—93; Zur Geschichte des Gutes Wallersberg bei Volkermarkt. Car I CXXII, 84—85; Zur Geschichte des Kollhofes und Rauberhofes bei Volkermarkt. Car I CXXII, 82—84. — Menhardt H.: Zu Ulricli von Volkermarkt. Car I CXXII, 144. (Vič.) Ob 60 letnici viških gasilcev. Slovenec LX, št. 154. Vidmar Josip: Kulturni problemi slovenstva. Ljubljana 1932. 8". 93 str. Ref.: Gogala, Čas XXVII, 103—105. — G(rahor) I., LZ Lil, 723—730. — Svoboda IV, 243—244. Pri in.: Brodar Tone, Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje. Književnost I, (1933), 5—9, 48—54, 73—79, 132—137, 163—168, 236—243. — Slovenstvo in jugosloven-stvo. Jutro XIII, št. 149. Glej tudi: Cankar Ivan. (Vižmarje.) Ob obletnici vižmarskega tabora. Slovenec LX, št. 116. (Vodnik Valentin.) Steska Viktor: Vodnikovo pismo iz 1. 1797. GMDS XIII, 95—97. (Vodovnik Jurij.) Mišič Franc: Skomarje in njih pesnik. MV V, št. 252. Voljč Stefan. Glej: Prekmurje. (Vošnjak Jože.) Sv. Barbara v Slovenskih goricah. SGp LXVI, št. 18. Vrane E. Glej: Luschin. (Vraz Stanko.) Ilešič Fr.: Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine (I. Maloruske »Koloinijke«, II. »Slovenske«, III. Zopet kolomijke, IV. Slovenska lirika in ilirske težnje). ČZN XXVII, 14^-32. Vrliovnik I. Glej: Aškerc, Gregorčič, Ljubljana, protireformacija. (Vurnik Stanko.) Baš Franjo: Stanko Vurnik. ČZN XXVII, 47—49. — Ložar Rajko: Stanko Vurnik f. DS XXXXIV, 254—256. — Novak Vilko: Stanko Vurnik. Novine XIX, št. 14. — f Stanko Vurnik. Cerkveni glasbenik LV, 95—96; Jutro XIII, št. 70; Pevec XII, 23—24; Slovenec LX, št. 69; SN LXV, št. 67; Tedenske slike VIII, št. 13. (Vuzcnica.) Mravljak Josip: Iz vuzeniške zgodovine (ceh usnjarjev, nekaj o vuze- niškem šolstvu). ČZN XXVII, 107—109. WambrechUamer Anna: Aus dem Manuskript. »Die Handschrift des Berthold v Aprecher«. DZ LVII, št. 66- 68. — Vom roten Malefitz (Wendtscisen). DZ LVII, št, 32, 34, 36, 38, 40, 42, 44, 46, 48. Wengcr Marian. Glej: Budarstvo. Wengert Hermann: Die Stadtanlagcn in Steiermark. Graz 1932. 4". 84 str. Ref.: Baš Franjo, CZN XXVII, 55—57. — Ilešič Svetozar, GV IX, 206 -207. Glej tudi: Maribor. Wilfan Josip: Die Organisicrung der Volksgemeinschaft. Wien 1932. 8°. 32 str. Ref.: Furlan Boris, LZ Lil, 377—380, 502—504. Winkler Wilhelm: Die Nationalitaten in den Staaten Europas. Ergiinzungen 1932. Wien 1932, 8°. 104 str. (Zadreta.) Mišič Franc: Od Vrhovca do Gornjega grada. Jutro XIII, št. 183. (Zadružništvo.) Jubilejno in letno poročilo Zveze slov. zadrug. Ljubljana 1932. 4 . 47 str. Občni zbor Zveze slov. zadrug. SN LXV, št. 115. — Slovensko zadružno gibanje 1931. Slovenec LX, št. 64. — V Dravski banovini imamo 1487 zadrug. Jutro XIII, št. 175. — Zadružnega pijonirja 70 let (Janez Stanovnik). Slovenec LX, št. 196. — Zadružništvo v 1. 1931. Slovenec LX, št. 2 a, 33, 64. Zalaznik Albin. Glej: Kuga. Zangger Fritz. Glej: Celje. (Zaplaz.) Slovenec LX, št. 179. (Zbelovo.) Obnovitev rudnika v Zbelovski gori. Jutro XIII, št. 42. — Šalamon Ivan: V skritem zgodovinskem kraju. Jutro XIII, št. 72. (Zgodovinski pouk.) Grabeljšek Karel: Zgodovinski pouk na naših šolah. P LIV, 76—80. — Hafner Kristina: Kako ponavljamo zgodovino. P LIV, 265—268. Prim.: J(určec) A., Zrinjski in Frankopan —• izdajalca! P LIV, 141—143. (Žilica.) Demus Otto: Die Marienkronung in Gailitz und die Malerei des »spatcn weichen Stils« in Karnten. Car I CXXII, 57—61. Zor Ivo. Glej: Malovrh. (Zoreč Ivan.) D(ebeljak) A.: Jezik v Zorčevih »Belih menihih«. ŽiS XII, 596—597; Osemdesetletnica stiškega samostana. ŽiS XII, 568—569. Zupan Tomo. Glej: Prešeren France. Zupane Lojze: Bili so trije velikani. . . Belokrajinske pripovedke. Ljubljana 1932. 8°. 48 str. Zwitter Fr. Glej: Ilirija, Luschin. Žagar Jakob: Prazgodovina sveta. Ročna knjižnica 10—12. Domžale 1932, 8". Ref.: Ložar R., DS XXXXV, 344, 422. — L(užar) F., SU XXXIII, 76. — Škerlj B.. Jutro XIII, 72, 262. — Slovenec LX, št. 54. Žebol Franjo: Kako me je dr. Korošec učil časnikarstva. Slovenec LX, št. 108. (Žegnanje.) Čuček J.: Žegnanje na Brnci v Ziljski dolini. Jutro XIII, št. 242. (Ženski listi.) Mohoričeva Milena: Sodobni slovenski ženski listi. LZ Lil, 41—47, 606—615, 710—717. (Žetev.) Prazniki žetve na Murskem polju. Jutro XIII, št. 175. Žigon Alojz. Glej: Žnideršič. Žige n Avgust. Glej: Levstik Fran. Žniavc Andrej. Glej: Cviček. (Žnideršič Anton.) Žigon Alojzij: Anton Žnideršič, naš veliki čebelar. Jutro XIII, št. 95. (Žiri.) Med Žirovci in žirovskimi lepotami. Jutro XIII, št. 1. — Žirovski spomini (volitve 1897). Jutro XIII, št. 181. Žontar Josip. Glej: Bankarstvo. Žunkovič D. Glej: Leskovec. Župančič Jože. Glej: Škofja Loka. (Župančič Oton.) Ložar Rajko: Kaj bi bilo, če bi bilo. DS XXXXV, 320—328, — Mrzel L.: Oton Zupančič, Adamič in slovenstvo. Jutro XIII, št. 256. Rozman Ivan: Nekaj pripomb k Tesniercjevi knjigi o Otonu Zupančiču. LZ LII, 48—50. — Terseglav Fran: Zupančičev pojem slovenstva. Beseda o sodobnih vprašanjih I, 161—165. — Jutro XIII, št. 222. — Slovenec LX, št. 221. Župančič Oton. Glej: Adamič Louis. Županič Niko: K fizio-etnološki metamorfozi narodov s posebnim ozirom na Jugo-slovene. Ponatis iz Etnologa V. Ljubljana 1932. (Žužemberk.) Okrog starega dolenjskega gradu. Jutro XIII, št. 224. — V Žužemberku. Slovenec LX, št. 208. — Zgodovinski grad v Žužemberku. Slovenec LX, št. 155. Žvan B. Glej: Izseljenci. Slovstvo. Cunkar Izidor. Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi. 1. Razvoj stila v staro-krščanski dobi in zgodnjem srednjem veku. Ljubljana 1930. 8°, 314 str., 141 slik. II. Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku. Ljubljana 1931 in 1933. 8°, 335 str., 172 slik. V času, ko skušajo Srbi in Hrvati s prirejanjem prevodov francoskih in nemških učbenikov zadostiti potrebi po zgodovini likovne umetnosti, se je odločila Slovenska matica izdati veliko izvirno Zgodovino umetnosti v zahodni Evropi, ki jo piše Izidor Cankar. Že to dejstvo nam mora biti zadoščenje, ker zopet kaže, da smo se Slovenci najresnejše lotili reševanja občnih sodobnih vprašanj. Vsaka doba ima svoje vrste umetnostno zgodovino: eksaktni 19. vek je imel več smisla za takorekoč znanstveno fundirano umetnost renesanse, romantika je skušala razumeti oddaljeni in skoraj neznani srednji vek. Sodobni človek, ki pravkar zapušča renesansi podobno, na človeškem spoznanju zgrajeno dobo neomejenega individualističnega razmaha, hoče z objektivnim merilom nanovo opredeliti vse dobe likovne umetnosti. Ta težnja ni čisto nova, ne originalna. Gotovo je vsak zgodovinar težil za objektivnostjo, vendar je vsakdo ostal nujno enostranski, kakor je pač narekovalo obče mišljenje dobe in pa značaj lastne osebnosti. Težkoča je bila v iskanju pravega merila, ki hi v enaki meri ustrezalo naturalističnim in spiritualističnim dobam v razvoju likovne umetnosti. Kako zapeljiva in kako težka naloga za zgodovinarja! Predno se je Izidor Cankar lotil pisanja obširne zgodovine umetnosti, si je hotel ustvariti jasno in natančno terminologijo. Iz te želje je nastala posebna knjiga — »Uvod v ume-vanje likovne umetnosti« —, ki je daleč presegla svoj prvotni okvir in postala nič več in nič manj, kot sistematika stila in s tem podlaga za pisanje Zgodovine. Delo, ki so ga pred Cankarjem opravili posebno Riegl, Wiilfflin in Dvorak, je ugotovilo nekatere osnovne lastnosti umetnostnega ustvarjanja, ki se pojavljajo brez ozira na različnost osebnih tvorb, dežele in dobe. Izidor Cankar je šel dalje in našel, da se likovna umetnost izraža na tri načine: idealistično, realistično in naturalistično. Dcfinicije teh pojmov so najvažnejša pridobitev moderne umetnostne znanosti. Posebno glede realizma je vladala velika samovoljnost in celo G. Delno se ni mogel prav odločiti za njegovo vsebino. Okoli treh osnovnih načinov likovnega izražanja je Cankar nanizal posamezne formalne posebnosti umetnine, pri tem izhajajoč od dejstva, da se vsaka likovna stvaritev javlja le potom svoje oblike, ki je izraz docela določenega mišljenja in pojmovanja sveta, njen stil. Zakoni večno spremenljive oblike kot izraza posebne duhovnosti so predmet Cankarjeve sistematike stila, duhovni razlogi za razvoj stila pa njegovo »objektivno« merilo za novo umetnostno zgodovino. Izločil jc geografski položaj in ožjo etnografično pripadnost kot formalni razlog za stilski razvoj, prisojajoč jima moč nianse. S premago stališča osebnostne estetike in z njo zvezanega eklekticističnega povzdigovanja posameznih dob na račun ostalih ter pretirane etnografične pomembnosti so padli najznačilnejši predsodki: umetnina se javlja poslej v svoji značilni stilski obliki vedno kot izraz svojevrstnega življenjskega čuvstva, ki ga je stara zgodovina redno prezrla in ki gre preko konvencionalnih meja, ustvarjajoč višjo duhovno enotnost. »Uvod« kot zakonik umetnostnega ustvarjanja je sam po sebi zelo važno delo, ker prvič združuje vse delne izsledke v originalen stilski sistem, obenem pa je temelj »Zgodovine likovne umetnosti«. Razumljivo je tedaj, da Cankarjeva »Zgodovina« ni le običajna opisovalna zgodovina, kot jih je mnogo v raznih jezikih, ampak čisto svojevrsten način tolmačenja razvoja umetnostnega stila. Iz nepregledne množine umetnostnih spomenikov je pisatelj vedno izbral tiste, ki so za njegovo razlago najznačilnejši ter jih je s pomočjo svojih sugestivnih idej združil v celoto zgodovinskega razvoja. V prvem delu »Zgodovine«, ki obsega razvoj stila v prvem tisočletju naše dobe, je v posebnih oddelkih obdelano slikarstvo, skulptura in arhitektura. Vsi trije oddelki imajo skoraj isto razdelitev po stilskih dobah: prakrščanski spiritualizem (prva tri stol.), realizem (4. stol.), monumentalni stil 5. in 6. stol., ploskovito-idealistični stil 7. in 8. stol. ter prva renesansa (realistična reakcija). Izjemo tvori arhitektura zaradi svojih kasnih začetkov; njena snov je razdeljena po arhitekturnih tipih. V smislu načel, ki so razložena v »Uvodu«, se Cankar skoraj nič ne zadržuje pri vprašanju, odkod je zemljepisno izšla starokrščanska umetnost, a zato posveča tem več svojega bistrega dela nastajanju onega duhovnega ozračja, ki je to umetnost rodilo. Konstatira sorodnost spiritualističnih teženj med kasno antiko in zgodnjim krščanstvom ter v blesteče obdelanem poglavju, ki je plod obširnih študij, opisuje preporod krščanstva od začetnega kulturnega nihilizina do pozitivnega tvorca. Tak način obdelave likovne umetnosti takoj osvoji sodobnega človeka, ki si želi izhoda iz zmede večno spremenljivih gesel Strzygowskega in njegovih naslednikov. Ne gre za glasno povdar-janje geografskega izvora — Cankar se sploh ne peča z njim — temveč za duhovno dispozicijo, ki je novino rodila in vanjo sprejemala razne sestavine. Rim je Cankarju ono mesto, kjer je mogoče zasledovati vse spremembe starokrščanskega stila od prvih začetkov dalje, in ono kulturno središče, ki ga je nova umetnost neobhodno potrebovala za svoj začetek in razvoj. Razumljivo je torej, da starokrščanska umetnost ni ohravnana kot propad klasične antike, ampak kot nov slog z duhovno motivirano spremembo forme. Če sprejema ta umetnost sestavine, ki so po mnenju nekaterih zgodovinarjev tipično vzhodnjaške, jih sprejema zato, ker ustrezajo v dotični dohi njenemu stilskemu hotenju. Cankar jc v tem vprašanju dosleden nasprotnik posebnih rasnih oblik likovne umetnosti, kar motivira tudi kasneje na pr. pri vprašanju ploskovite forme severno-germanske (tongohardske) umetnosti, ki jo nekateri smatrajo kot rasno posebnost. Cankar jasno razlaga ob njenih spomenikih splošno ploskovito-idcalistično stilsko težnjo 7. in 8. stol., izvor njenih motivov pa deloma iz klasične antike. Po katakomhiiih slikah je opisan realistični stil 4. stol. v rimskih in izvenrimskih mozaikih, med katerimi so obširno obdelani zlasti mozaiki v Sla. Maria Maggiore. Za naslednje, monumentaliio razdobje so posebno važni mozaiki ravennskih cerkva poleg rimskih in milanskih. Minijaturno slikarstvo je le mimogrede omenjeno. Cankar se sploh ne dotakne vprašanja o bizaiitinstvii ravennskih mozaikov, kajti prvič slikarski spomeniki na pravih bizantinskih tleh iz tega časa niBO ohranjeni, drugič pa tedaj še ni mogoče govoriti o stilsko različni bizantinski umetnosti. Diferencijacija se zgodi kasneje in tedaj poslane bizantinska umetnost svojevrstna stilska enota. Cankarjevo iskanje duhovnih gibal tudi tukaj eliminira napačno postavljena vprašanja manjšega pomena. Enako prepričevalno, kot je poglavje o ploskovito-idealističnem slikarstvu, je napisano ustrezajoče poglavje o kiparstvu, ki nazorno ilustrira ugotovitve1 »Uvoda« o ploskoviti skulpturi. Poglavje o arhitekturi se obširno peču z najbolj razširjeno in skoraj ohligatno zahodno obliko cerkve, z baziliko. Cankar razinotriva sicer vse teorije o postanku bazilike iz antičnih arhitekturnih oblik, a ne more potrditi nobene. V glavnem je ustvaril njeno obliko krščanski, spiritualistični kult. Cankarjev opis razvoja kasnoantične arhitekture se odlikuje po globokem opazovanju prav tako, kot opis umetnostnega izraza krščanske bazilike, ki se je ž njim trudil že Dvorak. Logično je zaključen odstavek s stilsko opredelitvijo starokrščanske bazilike v smislu abstraktnosti in spiritualizma, dočim je centralna cerkev kot utelešenje prostorno-plastičnih teženj ostala na zahodu pomožna stavba in se na konservativnejšem vzhodu razvila do pravega pomena. Za časa Karolinžanov se v arhitekturi ponovno pojavi plastični čut, ne brez sodelovanja antike, in z njim zopet praoblike krščanskih kulturnih stavb. Doba takorekoč anticipira kasnejši stilski razvoj, ki je predmet drugega dela Cankarjeve zgodovine. Njegov obseg je časovno označen s prvimi štirimi stoletji drugega tisočletja, ki jih izpolnjujeta romanski in gotski stil. Zelo važno vlogo ima precej obširni uvod v romansko dobo, ki v jedrnati obliki riše ostre svetovnozgodovinske konflikte v zahodni Evropi med ccrkvijo in drž.avo, pa tudi v cerkvi sami. Vendar je po svoji spremenjeni in razširjeni vlogi krščanstvo obdržalo krmilo v roki in ustvarjalo nove forine religijoznega življenja, v katerem so se prepletale čutne in čuvstvene sestavine. Ista prepletenost spiritualističnih elementov z naturalističnimi se pojavlja v filozofiji, politiki, literaturi, toda brez tendence rahljanja duhovne enotnosti, ki se pojavi šele kasneje. Tudi romanska likovna umetnost kaže iste lastnosti kol ostale einanacije romanskega duha: vkljub zavednim realističnim tendencam je krščanski spiritualizem obvladal stil in ustvaril pripravo za gotiko, ki razvija romanske možnosti do vrhunca. Razvoj romanskega stila je opisan na podlagi francoske roinanike, ki je izvirna in prva v razvoju. Traja od 1. 1000 do 1. 1200, dočim se v drugih deželah, posebno v Nemčiji, še v 13. stol. gradi romansko. Snov je razdeljena na arhitekturo, skulpturo in slikarstvo. Iz organizma talne ploskve, ki tvori eno poglavje o romanski arhitekturi, moremo razumeti najvažnejšo spremembo romanske cerkve napram njenemu vzorcu, starokrščanski baziliki. Romanska bazilika je s transeptom zavrla izključno enosmerno gibanje in je v ritmičnem redu organizirala kompliciran sestav ploskev. Takemu talnemu načrtu ustreza prostor, ki sčasoma dobiva bečvaste ter križne oboke; sestavljen je iz individualiziranih prostornih teles in se njegovo kipenje umiri v obokih. Cankar pojasnjuje tudi doslej z razlogi praktičnosti pojasnjevane emporc z enakimi stilskimi nameni, ki postavljajo posamezne prostorne celote v ritmizirano službo prostorne dominante. V formalnem značaju členov spoznamo zopet duh, ki ustvarja tektoniko slopov, a se vendar ne odreče povsem idealističnim sestavinam. Še jasnejše kot v notranjščini se pokaže romanski stavbni princip v zunanjščini, kjer razni členi, med katerimi sta nova stolp in deloma kupola nad križiščem, stoje v medsebojni odvisnosti in naraščajo do dominante, kjer se rast umiri, pa naj bo bazilika ali centralna cerkev. K dekorju spadajo sedaj individualno obdelana okna in (novi) portal. V Italiji, rojstni deželi starokrščanske bazilike, vidimo posebnost fasad, ki so sicer grajene po romanskem principu, a pod močnejšim vplivom antike povdarjajo zakone statike. Cankar našteva v posebnem poglavju spomenike romanske arhitekture po časovnem redu v posameznih deželah in opozarja na njihove stilske posebnosti. Dovolj obširno je upoštevana Jugoslavija, pogrešamo pa češke spomenike, ki so značilni za prvo krščansko stavbarstvo pri zahodnih Slovanih. Romanska skulptura je obravnavana kot organsko nadaljevanje zgodnjesrednjeveške; vrača se sprva k ploBkovitosti, potem pa s potencirano energijo inaugurira oni razvoj sta-tuarikc, ki traja do današnjega dne. Zopet jc francoska romanska skulptura mati in učiteljica ostalih geografskih enot. Kakor se romanska skulptura spiritualistično podreja stuvham, jim se bolj služi slikarstvo te dobe, ki vrši kar podrejeno vlogo. Najvažnejše je knjižno slikarstvo, proti koncu dobe pa se slikajo tudi že scene na stenah in oknih. Edina Italija v tem času goji slikarstvo, ki je odvisno od grško-bizantinske umetnosti in se razlikuje od glavnega toka evropskega razvoja. O gotski dobi pravi uvodoma Cankar, da je to čas največje papeške moči, ki pa prinese sčasoma propad nele njene avtoritete, ampak tudi reformatorsko reakcijo, ki prinaša kritiko in na koncu razkol. Sholastika v svoji tomistični popolnosti prinaša dualizem resnic ter v postopnem razvoju filozofije okrepitev naravoslovja in osamosvojitev vede. Na treh najpomembnejših možeh kasnosrednjeveške literature, Danteju, Petrarki in Boccaciu so potem ilustrirane razvojne stopnje spoznavanja in izražanja realnega sveta, ki so analogue likovni umetnosti gotske dobe. Silna gradbena delavnost, ki odlikuje ta čas, je posebno intenzivna v Franciji, kjer se slog rodi in traja s svojim poznim delom še v 14. stol., dočim so druge dežele precej kasnejše. Pri opisovanju gotske umetnosti in posebno arhitekture gre Cankarju predvsem za dokaz, da romanika ni mogla takoj preiti v renesanso, ampak ji je bila gotika potrebna za formalno predelavo prostora, iz katerega je pozneje mogel nastati renesančni prostor. V talnem načrtu gotske cerkve — v nji se je izvršil glavni preobrat in je zato izključno vpoštevana — se najprej zmanjša pomen prečne ladje in križišča, kor se približa ladjam, potem pa se izvrši koordinacija delov in se ploskev koncentrira. Rezultat je enostavna talna ploskev, na kateri zraste dvorana in bazilika je tako popolnoma premagana. V prostoru se odpravi najprej križiščna domiuanta, dinamična rast se povdari in kasneje zraste ves, prostor v docela enostavno plastično telo. Oltarna smer je odpadla, z njo so izginile empore in kripta, zrasel pa je pogon navzgor kot izraz velikih konstrukterskih zmožnosti. Členi služijo samo višinski tendenci, ki odpravi vse dotlej ovirajoče elemente in končno dematerializira stavbo s svojo ogrodno konstrukcijo. V zunanjščini je najvažnejši oporni sistem, ki omogočava enotnost visokega plastičnega prostora notranjščine. Tudi v zunanjščini se stopnjema razvija vertikalizem do vseprevladajoče tendence. Racionalni konstrukciji gotike sledi račun humanistov, ki v Italiji ustvarijo tla za novo umetnost in prevzamejo umetnostno vodstvo. Tako je gotsko stavbarstvo po Cankurju nujna razvojna potreba, ker je šele ono razkrojilo linearnost starokrščanske bazilike in prostorno razdrobljenost romanske cerkve ter stvorilo plastično enostavnost kot pogoj za novo umetnost. Po naštevanju gotskih stavbnih spomenikov v zahodni Evropi opiše Cankar gotsko, stavbarstvo Italije, kjer je antika še vedno močna in celo odločuje pri stavbah, ki ne poznajo opornega sistema in morejo direktno preiti v renesanso. Razvoj gotske skulpture, katere vloga narašča do neslutencga oblega, se vrši analogno arhitekturnemu in završi na Zahodu s precejšnjo stopnjo realizma. Italija ima tedaj že historične osebnosti, ki dvigajo po drugih poteh italijansko gotsko skulpturo do naravne resničnosti, ne da hi dosegli severni naturalizem in njegov organičnejsi razvoj. Slikarstvo je na Zahodu predvsem iluminatorno, kasneje tudi na steklu velikih cerkvenih oken. Doba konča s samostojnimi tablami in »severnim« naturalizmom, dočim doživlja italijansko slikarstvo svojo veliko dobo z odpovedjo bizantinski »šoli« in izvrši Giotto genialno reformatorsko dejanje. V slikarstvo nevdržuo stopa narava in bo postala podlaga renesančni umetnosti poleg antike, ki že sedaj soodločuje pri slikarskem razvoju tukozvunegu italijanskega idealizmu. Cankarjeva »Zgodovina« nas je privedla zu seduj nu prag renesanse, ki je pričetek novodobnega umetnostnega razvoja. Večini nujmnnj umljive umetnostne perijode srednjega veku so v njegovem plustično in z doslej neznano jasnostjo pisanem delu dobile razumljivo ruzvojno ogrodje, okoli kateregu se nizajo posamezna umetnostmi dejanja in je mogoče nanizati tudi one pojave in spomenike, ki jih Cankar po svojem programu ni uvrstil. Teh je malo in so manj pomembni. V vsej obširni umetnostno-zgodovinski literaturi povojnih let gotovo Cankarjeva knjiga najgloblje odgovarja na težavna vprašanja stilskega razvoja. Njena moč je v suverenem podiranju ozkosrčnih meja in v ustvarjanju zakonito urejene celote vseh duhovnih stvaritev iste dobe. Naj zaključim s povdarkom, da je delo napisano z vzornim jezikom, ki se ne plaši novih izrazov in je pravtako tvoren kot miselno delo »Zgodovine« samo. „ r ranče Mesesnel. Kos Milko: Zgodovina Slovencev. Od naselitve do reformacije. Ljubljana 1933. Kosmos. 256 str. -(- priloge. Ni slučaj, da smo dobili Slovanstvo ali zgodovino Koroškega, Kranjskega ali Štajerskega prej ko zgodovino Slovencev. Geografski trializem slovenske zemlje z njemu odgovarjajočo politično razdelitvijo v starem veku, posebno pa fevdalni razvoj naše zemlje, kjer so se iz arhipelaških političnih edinic, nalikujočih tercijarni paleogeografski razčlenjenosti, razvijale posamezne kronovine, so v našo zgodovino vnesle nov zgodovinski trializem z vplivi okoliških velevlasti, kakor italskih, nemških in madžarske, z razvojem posameznih kronoviu in z razvojem slovenstva kot politične ali kulturne enote. Baš v tem zgodovinskem trializmu naše preteklosti je ležala težkoča dela, pred katerim se je n. pr. za Slovenji Štajer ustavil celo neustrašeni rodoljub Davorin Trsteiijak, ko je odklonil izdelavo slovenještajerske zgodovine z motivacijo (J. Majcigerju), da ne najde v njeni preteklosti ničesar narodnega, ničesar domačega. Rodoljubni zgodovinar naše prcporodne dobe ni mogel prodreti v bistvo slovenskega razvoja, ker mu je manjkalo vpogleda v kulturni, predvsem pa v gospodarski in socialni razvoj; tako je moral ostati pri politično usmerjeni regijonalni zgodovini tudi zgodovinar večjega formata, kakor je bil n. pr. S. Rutar. Šele poudarjeno prodiranje v socialno in gospodarsko preteklost naše zemlje (Leveč, Dopsch, Hauptmann itd.) je razjasnje-valo položaj širokih narodnih plasti in dvignilo pomen slovenstva do sorazmerja z nosilci političnih gibanj, katere je proučeval predvsem L. Hauptmann. — Vzporedno s proučavanjem gospodarske, politične in kulturne preteklosti naših zetnelj pa je nastopil tudi metodični zgodovinar v osebi Frana Kosa, ki je uvidel osnovne potrebe slovenske historijografije in začel smotreno zbirati gradivo za zgodovino Slovencev. Na teh razvojno podanih možnostih za koncepcijo zgodovine Slovencev je začel sedaj s podajanjem naše preteklosti Milko Kos, profesor narodne zgodovine na ljubljanski univerzi. Prvi zvezek njegovega dela, ki obravnava uvodoma prazgodovinsko in rimsko dobo, v bistvu pa srednji vek na Slovenskem, stoji pred nami kot zaključek dosedanjega zgodovinskega proučavanja naše zemlje, obenem pa kot delo, ki veže že obdelane dobe z vmesnimi členi, ki so v tej knjigi podani prvič; kot tak primer navajam n. pr. pri naselitvi v novi domovini splošno smer slovenskega naseljevanja, v koncepciji saini pa habsburško-goriško ravnotežje. V tem se Kosova zgodovina bistveno loči od Grudnove, katera je pač podajala že obdelane dobe in vprašanja, katera pa se je izogibala vsega še nenakazanega in v problematičnih poglavjih sledila prepogosto apriorizmu. Enako se loči Kosova zgodovina od naših manjših zgodovin, kakor od Trdinove ali Pivkove, ki so nastale z določenim informativnim namenom, da nudijo zlasti srednješolski in narodno čuteči javnosti tisto snov, katere si je v šolskih klopeh želela, a je ni našla. Vsebinsko je Zgodovina Slovencev v srednjem veku razdeljena v pet poglavij. I. opisuje zemljo in dobo pred prihodom Slovencev in je označeno s predzgodovinskimi kulturami ter z Rimljuni. II. obsega čas od naselitve Slovencev do prihoda Madžarov in obdeluje Slovence od vstopa v zgodovino, njih razmerje do Obrov, politično in kulturno vsidranje v novi domovini, naslonitev alpskega zahoda na Bavarce in združitev vseh Slovencev v svetovni fran kovski državi. Političnemu težišču Slovencev v Koroški pred Karlom Velikim sledi panonsko v IX. stoletju, katerega pa končajo Mad/.ari. III. doba obravnava Veliko Karantanijo z novimi etničnimi in gospodarskimi faktorji, s kolonizacijo, germanizacijo in fevdalizmom. V IV. dobi se borijo za nadvlado nad slovensko zemljo Oglej, Babenberžani in Premisloviči, dokler se koncem XIII. stoletja ne ustvari ravnovesje sil med Habsburžani in Goričani, katerega pa likvidirajo Habsburžani, ko do konca srednjega veka združijo vso našo zemljo pod svojim žezlom. S političnim in kulturnim razvojem podaja II. poglavje staroslovensko družbo, III. fevdalno evropeizacijo, IV. pa diferencirano družbo in gospodarstvo visokega srednjega veka na naših tleh. V. poglavje zaključuje socialno in kulturno srednji vek z dobo, katera je združena z vladanjem Friderika III. Kot zaključek imamo na 15ih straneh literaturo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Literaturi sledijo priloge, ki kažejo našo zemljo v rimski dobi, obseg in smeri slovenske naselitve, teritorijalni razvoj v srednjem veku in cerkveno razdelitev: med tekstom pa imamo etnično ozemlje Slovencev v IX. stoletju in danes, politično razdelitev in prometna pota. Pregledne karte podajajo razmere na koncu srednjega veka; tozadevno bi odgovarjal zgodovinski knjigi primer na strani 35. in bi bilo podati povsod 1.) stanje v dobi, ko se Slovenci na novem ozemlju ustalijo (n. pr. X. stoletje) in poleg tega 2.) stanje ob koncu srednjega veka. Slog podajanja je jasen, izvajanja trezna in mirna; delo je važno v pogledu zgodovinske terminologije, katero moramo s Kosovim delom smatrati za uveljavljeno. Literatura in gradivo, katerega je pisatelj izrabil, je popolno, metoda dela je sigurna, tako da bi moglo Kosove navedbe omajati le dosedaj še neznano gradivo; druge redke podrobnosti zopet (la-tenska Poštela, mednarodnopravni položaj llorla ali lokalizaciji Lemberg pri Poljčanah, na Radeljnu) so pa za zgodovinsko sliko podrejenega značaja. Splošnih, v naši zemlji še ne-dognanih vprašanj, n. pr. nastoj soseske, avtor ne načenja, kar je knjigi samo v korist. Pač pa bodo šele bodoča proučevanja mogla ugotoviti intenzivnost trgovine, katero precenjuje avtor za predrimsko dobo in pa za srednji vek pred nastopom denarnega gospodarstva; tozadevno moramo ločiti intenzivnost trgovine v našem Primorju od trgovine v celinskem zaledju, katerega niso prečkala pota, kakor jih najdemo n. pr. v Rodanovi ali pa v Vardarjevi dolini. Zgodovina Slovencev je trden steber v stavbi naše historijogralije. Franjo 15 a š. Mul Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. Zv. 9. (str. 337—416), zv. 10. (str. 417—496), zv. 11. (str. 497—632). Izdala Družba sv. Mohorja. Celje 1931—1933. Navedeni zvezki Zgodovine slov. narodu (o prejšnjih prim. ČZN XXV, 107—109) podajajo duševne in gospodarske razmere naših krajev v predmarčni dobi. V sredini dogodkov stoji kronovina Kranjska, oziroma Ilirija, kateri se v ilustrativno ali primerjalno dopolnilo pridružujejo obrobne slovenske pokrujiue do Prekmurju in Beneške Slovenije. Kulturno se je v Metternichovi dobi slovenstvo razmahnilo v slovstvu iu v šolstvu, kjer se. je mogla narodna hesedu uveljaviti. Gospodursku oporu prosvetnemu iu slovstvenemu gibanju je bila šibka. Mul podaja gospodarske razmere dobe pred 100 leti v prvi vrsti s stališča našegu kmeta ter opiše, v obliki zgodovinskih slik zdravstvene razmere, razčleni gospodursko krizo po uupolconskih vojnah s podrobno uuulizo kmetskih domačih prilik in poda v A. Smolnikarju primer poizkusnega reformatorja svoje dobe. Trgovina, obrt, promet in finunčnu politiku so podani z značilno lokuluo karakteristiko, medtem ko osvetljuje pogluvje o deželi in ljudstvu naše splošne razmere. Da izvrši svojo nalogo, se je morut Mul pri pomanjkanju predštudij opreti nu izvirno urhivsko gradivo. V zgodovinskih slikali posameznih življenjskih panog nahajamo prvič objavljeno nušo šolsko politiko, ki je nekuko iiuduljevunje J. Apihu. S podutki o boju za uveljavljenje slovenskega jeziku od ljudske šole do univerze so v mnogem dopolnjeni dosedanja znana dejstva. Največ pa je prispeval Mal novega gradiva za zgodovino našega kmeta pred 100 leti in to v vsakem pogledu. Ker temelji to gradivo na krajevnih podatkih, bo s temi zgodovinskimi slikami zainteresiran za zgodovino slovenskega naroda prav vsak posameznik, ker ga bo čtivo zanimalo radi posameznih krajevnih navedb. Poleg tega bo zlasti kmetsko ljudstvo prebiralo knjigo z zanimanjem, ker gleda avtor zgodovino slovenskega naroda predvsem kot zgodovino našega kmetskega stanu. Ta prosvetna prednost knjige pa ima tudi svoje slabe strani, ker stopijo precej v ozadje na eni strani ostali stanovi kakor plemstvo in meščanstvo, pa tudi cerkev, na drugi strani pa splošne avstrijske razmere, v okviru katerih so se razvijali naši kraji. Zato izostanejo splošni časovni pogledi na družbo in nove težnje o njeni preureditvi, ki vodijo v leto 1848. Po značaju arhivalij, ki se tičejo skoro izključno urejevanja negativnih strani kmeta, predvsem pa v primeri z novo dobo v letih 1860 ali 1870, pa se izkaže baš radi pomanjkanja slike ostalih stanov sicer težka slika kmetova le za pretemno. Iz istih razlogov ne nastopi diferencijacija obrti, trgovine in industrije, za katere gospodarske panoge najdemo v knjigi številne nove podatke. Splošno je v naših krajih doba pred 100 leti čas, ko začne rasti dotedaj z obrtjo združena samostojna trgovina, ko z uvajanjem pare nastaja industrija v današnjem smislu besede (n. pr. Prevalje), ko se uvaja radi moderniziranih obratov kurjenje s premogom (v Podravju okoli 1840) in ko se n. pr. 1805 v zvezi s steklarnami začne trboveljski premogovnik. Metodično se je držal Mal ureditve gradiva v arhivih, radi česar je na gotovih mestih, kjer je imel na razpolago v večji meri literaturo, nastopilo ponavljanje. Tako bi spadalo poglavje Šola v številkah in nekaj podrobnosti deloma k splošni sliki šolstva, deloma pa k boju za slovensko šolo; abecedni boj pa v poglavje o prosvetnih in slovstvenih razmerah, kjer je govor o Dajnku, oziroma pri Čbeličinem krogu. V podrobnostih bo naloga naše historijografije, da izpopolni Mala, ki orje ledino, zlasti glede obmejnih slovenskih pokrajin. Pogrešne lokalizacije, kakor n. pr. Sobota pri Sv. Lovrencu na Pohorju = nad Muto (p. 541), Sv. Miklavž pri Ljutomeru = pri Ormožu (p. 413) so lapsusi, ostale probleme, kakor kulturni položaj in razvoj Podravja, zlasti Prlekije, drugačen položaj podravske obrti od kranjske, ki je bil povzročen po Napoleonovi Iliriji, in ves kompleks vprašanj, ki so v zvezi s trgovino Podravja z Madžarsko v času pred železnicami ter trgovsko enotnost Podravja s Koroškim v isti dobi itd., pa bo moralo rešiti baš mariborsko zgodovinopisje, da se tako oddolži Malu za objavo bogatega kulturnozgodovinskega gradiva za predmarčno dobo. Zgodovina slovenskega naroda (zv. 9—11) je obogatila našo ljudsko zgodovinsko književnost, obenem pa krepko podprla naše znanstveno zgodovinopisje. ,, .. 1' r a n j o H a s. Petelin Stunko-Krošl Anton: Pregled občne zgodovine. I. stari vek. Sestavil S. Petelin. 106 str., 11. Srednji vek. Sestavil A. Krošl. Str. 107—279. Celje 1934. Mohorjeva knjižnica 67. Družba sv. Mohorja je prevzela hvaležno nalogo, ustreči resnični potrebi po preglednem ropertoriju svetovne zgodovine. V formatu male osmerke je letos izdala pregled občne zgodovine starega in srednjega veka. Namenjen je vsem od šolnikov in dijakov ter javnih delavcev do širokega čitajočega naroda. V Pregledu zgodovine starega veka je podan v kronološki zaporednosti prerez političnega in kulturnega ustvarjanja orientalskih narodov, Grkov in Rimljanov do 375. Način podajanja je preprost in skuša hiti splošno razumljiv; škoda pa, da ne ponazorujejo raznih časovnih položajev primerni zemljevidi. Z njimi bi Pregled' samo pridobil na vrednosti in zlasti prostemu bravcu bi bila posamezna doba jasnejša. Vsebinsko nosi Pregled individualistični značaj in so podane politične in kulturne osebnosti kol nosilci državnih in kulturnih stremljenj. Metodično pa sledi humanističnemu gledanju, ki izvaja zgodovino iz Jutrovega ler postavi preko Grkov in Rimljanov izhodišče za evropska zgodovinska dogajanja. Toza devno bi pripomnili: Uvod v zgodovino bi moral nujno izhajati iz geološkega razvoja zemlje, ko se na njej pojavi človek, ki ustvari v prazgodovini svojo prvo kulturo tudi pri nas. V dobi Perikleja, Scipijonov in Ptolomejevičev ustvari tudi človek na naši zemlji dokaj poznano kulturo, na katero se naslonijo v mnogem tudi poznejši gospodarji Rimljani. Radi tega in ker je v cilju Pregleda podati tudi zgodovino današnjih naših zemelj, bi na vsak način bilo potrebno kulturo naših zemelj v predrimski dobi omeniti v sorazmerju z drugimi. Radi individualističnega podajanja zgodovine pa bi bila na mestu raba širših oznak, ko jih imamo. Za zgodovinsko označitev n. pr. Temistokleja je prilastek »najbistrouinnejši« preozek, enako za Hanibala ne zadostuje ozka osebna oznaka »zviti in junaški«, ker je to prilastek njegove osebe, ne pa javnega delavca diplomata in stratega. Za osebnostmi stopijo v ozadje tipične dobe, kakor jih podajajo n. pr. Orijent z univerzalizmom in s cerkvijo zvezanim absolutizmom ter pri Grkih in Rimljanih borba demokracije z oligarhijo, dokler ne prevlada hele-nizem. Pod vplivi teh gonilnih sil se gibljejo vodilni državniki, kar pa radi premočnega individualističnega poudarka ne pride do izraza. Prepričani smo, da bo Pregled doživel drugo izdajo in samo v interesu stvari same bo, da se to v ponovni izdaji upošteva, zlasti še, ker to ne bi zahtevalo več prostora. Pregled zgodovine srednjega veka podaja na istotako jasen način dogodbe in dognanja srednjeveških političnih in kulturnih sil in upošteva našo narodno preteklost v obsegu S. Kranjčevega Pregleda zgodovine Jugoslovanov. Filozofsko zgodovinsko vidi Krošl kot značilno za srednji vek: Obnovitev in nadaljevanje borbe med vzhodnim in zahodnim kulturnim krogom, vstop svežih, neizčrpanih narodov v zapadni kulturni krog, ki njegove pridobitve prevzamejo in jih razvijajo dalje, transcedentalno miselnost, fevdalizem in meščanstvo. Vsebinsko sledi individualističnemu gledanju zgodovine, kronološka dogajanja ponazoruje z rodovniki, poudarek pa je na političnih dogodkih. Razen kulturne karakteristike večjih političnih tvorb tvori kulturna zgodovina zaključek zgodnjega in poznega srednjega veka. Opombe, ki smo jih navedli za Pregled zgodovine starega veka, veljajo tudi za Pregled zgodovine srednjega veka, razen zu domačo zgodovino. Iz navedenih značilnosti, s katerih gleda avtor srednji vek, izpade razširjenje zgodovinskega torišča, idejno pa predvsem univerzalizem. Kako trpi na tem podajanje snovi, navedeni kot primer Karla Velikega. Razkol s Karlmanovimi sinovi in ločitev od Desiderate zapletejo Karla Velikega (p. 140) v boj z Langohardi. K izključnemu individualističnemu gledanju zgodovine se pridruži tukaj pomanjkanje tipične srednjeveške ideje univerzalizma, ki kaže, kako si jc stara klasična kultura s svojimi političnimi vidiki podvrgla nove politične činitelje barbare, Vkljub vsemu upoštevanju privatnopravnega položaja vladurju v srednjeveški državi je bil vendar univerzalizem kot izraz kulturne asimilacije barbarov po Rimljanih tisti faktor, kateri je gnal Karla v Italijo, rodbinsko razmerje pa samo dobrodošli povod. Kulturni vpliv na politične prilike jc tupatam premalo poudarjen; tako manjku n. pr. med sholastiki Ahelard, ki je oče opozicijonalnih pokretov v cerkvi, vpliv mistike na svetovno politiko ali vpliv Baconove induktivne metode ua razvoj duha in iznajdb; induktivna metoda je začetek humanizmu, katerega niso velike iznajdbe pospeševale, ker so iznajdbe baš posledica humanističnega duha. Proti temu stopi v ozadje pomen grških emigrantov po 1453, ki imajo predvsem literarni pomen. V podrobnostih omenimo samo dvoje: Rojstni grad Celjanov ni Sovnek, temveč Zovuek in Gutenberg ni splošno priznani iznajditelj tiskurstva. Problem Pregleda občne zgodovine je v podajanju tega, kar je tipično in karakteristično za posamezno dobo in za posamezno politično in kulturno tvorbo. Z vidikov kronološke zaporednosti je zadovoljiv; želeli bi pa, da bolje poudari gonilne sile in to luko politične kakor kulturne ter da se iste upoštevajo proti zueukrut preveč poudarjenemu individualističnemu gledanju zgodovinskih dogajanj. Po obeh dosedanjih knjigah, katerima bosta sledili še dve (1492—1789 in doba XIX. stoletja), smemo soditi, da imamo v njih izoblikovan določen sistem zgodovinskega repertorija, ki sledi deloma Srknlju, deloma Plotzu, v narodni zgodovini pa Kranjcu. Franjo Baš. Stele France: Cerkveno slikarstvo. O njegovih problemih, načelih in zgodovini. Mohorjeva knjižnica 66. Celje 1934. 8°. 211 str. »Mi danes bistro ločimo umetnost in obrt, tenko občutimo razliko med visoko in nizko umetnostjo in natančno znamo opredeliti največje skrivnosti umetniškega ustvarjanja, le eno nam ni dano, da bi zajeli to umetnost in jo uživali v javnem in zasebnem življenju^ (p. 9). To ugotovitev projicira Stele na problem slikarstva v naših cerkvah v priročniku, ponatisnjenem iz Mladike 1934, ki je namenjen v prvi vrsti tistim, ki pri nas »cerkve upravljajo in slike naročajo« (p. 205). Priročnik je tako praktični izraz aktivnega konservator-skega skrbstva v cerkvenem slikarstvu, v tej naši najvažnejši spomeniški panogi; poleg tega pa je tudi uvod v vsebino in probleme cerkvenega slikarstva sploh ter na slovenskih tleh posebej. Po vsebini imamo v priročniku dva dela: načelni začetek in zaključek ter praktične naloge in načela v osredju. Načelno ugotavlja Stelč naš umetnostni položaj in ga reši z že popularizirano devizo »Bierti—Maleš«. Ideal cerkvenega slikarstva išče avtor iz bistva krščanske cerkve kot zgradbe, iz zgodovine cerkvenega slikarstva ter iz vloge osebnosti v cerkvcncm slikarstvu; predstavi ga v umetnosti, ki se je pred dobrim pol stoletjem rodila na podlagi ideje litur-gične cerkve v samostanu Beuronu. Praktične cilje cerkvenega slikarstva pa razvija avtor, ko podaja krasilne naloge cerkvenega slikarstva v njegovi odvisnosti od arhitekture, v obravnavanju poučnih nalog, kar prepleta z obsežnimi ikonografskimi razpravljanji, in nabožnih nalog z njihovim hierarhičnim, liturgičnim ciljem. V medsebojnosti umetniške osebnosti do cerkvene umetnosti se združujeta praktični in načelni del knjige. Načelna in praktična izvajanja ponazoruje 42 slik, ki kažejo praktične primere nalog in rešitev iz cerkvenega slikarstva v preteklosti in sedanjosti. Korigirati je krstno ime slikarja križevega pota v ptujski minoritski cerkvi, Pavla (p. 107, 108) v Karla Jiraka. Stelctovo Cerkveno slikarstvo je načelen in praktičen odgovor na sodobne probleme cerkvenega slikarstva. Franjo Baš. Marolt IMurijun: Umetnostni spomeniki Slovenije. II. Dekanija Vrhnika. Topografski opis. Zuložilo in izdalo Umctnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani. 1929(—1934). 279 str. + 129 slik. Tisk J. Blasnika nasi. Prvih 26 strani dela, ki je izhajalo kot priloga ZUZ, zavzema Uvod, zelo izčrpen pregled stilnega razvoja opisane dekanije z značajem samostojne razprave; je sintetične vrednosti zu poznanje celokupne slovenske umetnosti. Saj se nabujajo na vrhniškem ozemlju spomeniki najvišjih tipičnih kvalitet, brez katerih bi kontinuiteta ruzvojncga prikazunju slovenskegu spoineniškegu grudiva nedvomno trpela (freske v Vrzdencu itd.). Opisano ozemlje v spomeniškem oziru ni kuka »lokulnu zaokroženu grupa«, kakor n. pr. Prekmurje uli Bcln Krujinu, pač pa odpira v zvezi s slovenskim zgodnjim srednjim vekom dvoje za celotno Slovenijo važnih vprašunj: »ono o kolonizatoričnem značaju romanske in zgodnje-gotske umetnosti iu ono o zastarelosti slogov«. Resnica je, da smo »historično« izpričani v umetnosti roinanike in gotike, res pu je tudi, du smo istočusno slogovno uli stilno »zuostuli«. Kur se tiče kvantitativne porazdeljenosti ohranjenih spomenikov v posameznih dobah, ie Marolt mnenja, da je spričo »intenzitete umetnostnega ustvarjanja v poznejših stoletjih« (to je baročnih) podiranje in prezidavanje gotskih spomenikov specifično baš za slovenske kraje; na drugi strani se pa vendarle množe sledovi gotskih spomenikov, a treba jih je iskati skoro •> »sredstvi arheologov«. Pri vsem tem postajajo Maroltu izrazi kakor romanski, gotski itd. preozko opredeljeni, kar ni čudno, če registrira kot razvojni analitik še 1698 »gotsko« cerkev (na Vrhu). V arhitekturi nima vrhniška dekanija nobenih točno datiranih romanskih spomenikov; Marolt jih sledi do srede XIII. stoletja. Edina večja arhitektura prve gotike je vrzdenški presbiterij iz srede XV. stol. Kar je pa v stavbarstvu nastalo v drugi polovici XV. stoletja in kasneje do baroka, je prištevati kljub nekaterim starejšim zunanjim oblikam renesansi. Renesančni preokret v arhitekturi je produkt svojevrstnih razmer: »Čustvo« je ostalo staro, novi pa so »umstveni« elementi, kar se pravi, da se stare in zastarele oblike prikrojujejo novemu duhu in novi miselnosti. Fojav naše nove arhitekture okrog 1500 se da meriti edinole z istočasnim avtohtonskim razvojem severno-francoskih in germanskih plemen, ki so vplivala do južnega roba Srednje Evrope. Nova renesančna cerkvena arhitektura se loči od gotske sledeče: Ladja, ki postaja krajša in širša, je prvotno samostojno telo in ni več zvezana s presbiterijem po vzdolžnem gibanju. Ornament patroniranega stropa ni več na gotski način neskončen, temveč v posameznih kvadratih izoliran in individualiziran vzorec. Stranske profilacije lokov in reber izginjajo, kar pomeni eliminacijo vertikalnih smeri. Mogočne arkade na masivnih slogih ločijo stranske ladje od glavne. Stene niso več dematcrijaliziranc in rebra dobivajo statično (unkcijo. V drugi polovici XVII. stoletja se pojavlja rcbrovje v dekorativni in dinamični funkciji (Prapreče, Št. Jošt), kar kaže na »barokizacijo« gotike in prve početke baroka. Baročna arhitektura se deloma razvije iz lokalnih tradicijonalnih temeljev gotskih oblik, deloma pa vpeljuje nove italijanske pridobitve. Nova pridobitev baročnega časa je v naši arhitekturi cerkvena zunaujščinu z oblikovanjem zunanjih sten, predvsem fasade, portala in oken pod vplivom italijanske baročne stavbe; sedaj odločuje tudi lega prostora in zunanji arangement v pokrajinskem okviru. Važen mejnik je cerkev sv. Jožefa v preserski fari iz 1659, kjer je prvič mesto dotedanje pravokotne ladje osmerokotnik in kjer je »zuriaiijšči.ia v celoti odsev notranjščine«. Za ta čas domneva Marolt krajevno stavbeno šolo v preserski fari. Tip oktogonalne cerkve srečujemo pozneje tja do klasicizma. Nad vse zanimive so Maroltovc ugotovitve o barokizaciji gotskih cerkva; ta zgoščeni odstuvek je eminentne važnosti, saj je z njim prvič v naši literaturi sistematsko skiciran razvoj harokiziranja v arhitekturi. Ugotovitve glede razvoja zvonika se dajo prenesti nu vso Slovenijo. Gotska streha prehaja iz trikotuiškegu zaključka stene v strmo piramido uli v stožec s konveksno linijo. \ drugi polovici XVI. stoletju nastopi nizka četverostrunična piramida z zobčastiin venčnim zidcem in v drugi polovici XVII. stoletju nastane baročna čehulaita slrcliu, ki se razvije iz »luternuste« v haldahinasto obliko. V pliv baročne umetnosti nu ljudsko arhitekturo je tudi Muroltu nesporen in gu podaja na profundi delili, kukor na kiuetski hiši uli pa na bivši kartuziji, sedanji gruščini, v Bistri. V pogledu o 1 t u r j u imamo nu vrhniškem ozemlju mejo med lesenim in kamnitim oltarjem. Ruzvoj olturju se naslanja na istodohnu stremljenja ter kaže pruvtuko kukor v arhitekturi tektonske uli dinamične poudurke, le da je leseni oltar od vsega početku manj podlegel italijanskemu vplivu. Iz stilne analize oltarnega gradiva doznaino: Gotika traja le do 1500 in nadaljuje do 1600 je prištevati renesansi. Z italijanskim barokom prihaja le ruzgihanost v trodimenziouulnost, dočim je splošna težnja po dinamiki tradicijonalna in podtulnu prvina naše umetnosti v obče. V poglavju o s k u 1 p t u r i je razvideti, da je starejša plastika ohranjena le v zvezi s sodohno arhitekturo, s sklepniki in konzolami. Samostojne plastike ni do konca XVI. stoletja. Lokalno zanimiva je plastika Gregorja Ruckensteina, iz katere izhaja, da je med gotsko in haročno razgibanostjo stala »trdna, ravna plastika« renesanse. V oltarjih iz Facijeve delavnice (sreda XVIII. stoletja) je ekstremno poudarjena dinamična razgibanost in istotako se poleg klasicizma italijanske smeri dinamično izživlja rokoko, dokler se koncem XVIII. stoletja različne smeri ne končujejo v nekem šablonskem klasicizmu. Slikarskih spomenikov je razmeroma mnogo in segajo s freskami v Vrzdencu nazaj v dobo okoli 1300. XIV. in XV. stoletje kažeta razvoj od idealističnega do realističnega .stila. Pričetke baročnega slikarstva najdemo na freskah v Dvoru iz časa okoli 1600 z vplivi G. Renija in P. Veroneseja. Marolt ugotavlja napredek realističnih teženj do konca XVI. stoletja, vendar opaža v celoti zaostalost in »stilno nedoslednost«. V XVII. stoletju zaznamujemo nastop »slikovitega stila«, istočasno pa tudi prodiranje »abstraktnega brezkončnega prostora«. O večjem vplivu Italije je možno govoriti šele po 1700. Vzporedno se kažejo tudi vplivi nizozemskih mojstrov, ki so zlasti v XVII. stoletju prepotovali naše kraje. V XVII. stoletju živita tako skupaj na vrhniškem ozemlju južnjaški idealizem in severnjaški naturalizem, kar velja za vso Slovenijo in za vse alpske dežele. Z Metzingerjem doseže v slikarstvu naš barok svoj višek in v vrhniški dekaniji najdemo prav iz Metzingerjeve najznačilnejše dobe vrsto dobrih slik. Okrog 1800 pa najdemo več Ilerleinov, Potočnikov, predvsem pa veliko število del Layerjevc delavnice. Iz srede XIX. stoletja je omeniti Langusa in Kurza, po 1870 pa Ogrina. V Maroltovem Uvodu beremo nekak repertorij slovenske umetnostne zgodovine, ki sloni teoretično in metodično na idealistični zgodovinski koncepciji; enako so podani tudi Maroltovi izsledki v principijelnih vprašanjih stilnega razvoja. V drugem, topografskem delu je pregledano spomeniško gradivo v že ustaljeni sistematski razpredelbi in podano V6ekdar do podrobnosti, morda ponekod celo prepodrobno. Pred samimi opisi so navedeni literarni viri in potrebni zgodovinski podatki. Poleg dobrih reprodukcij vzbujajo pozornost predvsem talni načrti cerkva, plod dolgotrajnega in najvestnejšega študija arhitekture. K tehničnim vrlinam knjige spadajo tudi kazala, ki omogočajo hitro orientacijo v knjigi. Dr. Franjo Š i j a n e c. Pirchegger lluns: Geschichle der Stcicrmark 1740—1919 und die Kultur- und \Virl-sehaftsgeschichtc 1500—1919. Graz 1934. Leuschner & Lubensky. 8". 637 str. O prvih dveh zvezkih dela je CZN že poročal (1922, 109 in 1932, 231). S pričujočim zvezkom je de o zaključeno. V uvodu odgovarja avtor svojim kritikom, nato pa podaja prebivalstvo, duševno ter inaterijelno kulturo, upravo in stanove v začetku novega veka ter pri tem izpopolni na zunaj sorazmerno ozko podano politično zgodovino iste dobe. Obširno se nato bavi s političnimi in upravnimi reformami prosvitljenega absolutizma ter z razvojem duševnega življenja. Dobo francoskih vojn najdemo v knjigi prvič zaključeno podano v njenem odsevu na štajerske razmere in isto velja tudi za gospodarske prilike Metternichove dobe. Ustavna doba od 1818—1914 jc podana v njenih političnih in gospodarskih značilnostih, svetovna vojna pa z bojišči, na katerih so se borili štajerski polki. Z letom 1919, ki pomeni začetek novega političnega življenja zlasti z ozirom na štajerske Slovence, je delo zaključeno. V prilogah imamo statistiko deželnih dohodkov in izdatkov 1912, zadružništva na prehodu iz XIX. v >X. stoletje, v svetovni vojni padlih (iz katere razvidimo, da jc imel izmed okrajev celjski največ mrtvih — 68.8°/oo, od mest pa Ptuj — 196.2%o), zgodovino avstrijskegu pcšpolka št. 87 in registre za 2. in 3. zvezek. Pireheggerjeva zgodovina je izdelana na podlagi dosedanje nemške zgodovinske literature in dosedaj še neobdelanih virov. Kot tako jo moramo uvrstiti med temeljna zgodovinska dela v nekdanjih avstrijskih kronovinah in to še prav posebno, kar se tiče kulturne in gospodarske zgodovine, ki sta zlasti poudarjeni. Vsi predeli dežele so obdelani v harmoničnem sorazmerju, vendar zgodovina štajerskih Slovencev le na podlagi nemških zgodovinskih publikacij ter na podlagi debat v graškem deželnem zboru. Odtod nekatera šibka mesta v knjigi, kakor odstavek o vplivu protireformacije na Slovence (p. 371), pretirano poudarjanje avtohtonizma v njegovem pomenu za kulturno življenje Slovencev (p. 374 ss.), Tomanova pesem o Mariboru (p. 419), generaliziranje gospodarskih polomov, kakor v Šoštanju ali v Marenbergu (p. 474), ali pa, da so o Vseh svetnikih 1918 zasedli Maribor »zeleni legijonarji« iz Hrvatskega (p. 563). Ne da bi s tem izčrpali podobne primere, pa moramo omeniti, da so ta poglavja že obdelana (Kovačič, Kidrič, Prijatelj, Baš, Glaser J., Maister). S to rezervo glede zgodovine štajerskih Slovencev je Pireheggerjeva Zgodovina za dolgo dobo nadomestila danes zastarelega Mucharja. _ ,, _ r ranjo Has. Leskoschek Franz: Geschichte des Weinbaues in Steiermark. I. Die Geschichte und To-pographie des steirisehen Weinbaues von der vorriimischen Zeit bis zum Ausgang des 13. Jahrhunderts. Graz 1934. 56 str. -f- 11 slik. V snopičih, kakor je izhajala Pireheggerjeva zgodovina Štajerskega ali kakor izhaja Geramhova knjiga o štajerskih nošah, je začela v Gradcu izhajati zgodovina štajerskega vinarstva. Po paleontološki ugotovitvi, da je vinska trta v naših krajih doma že od tercijarnih dob, ugotavlja Leskoschek na podlagi kronikalno podanih poročil klasičnih pisateljev o naših krajih vinsko kulturo v ilirokeltski dobi. Rimljani poizkusijo pod Domicijanoin zaustaviti razvoj noriško-panonskega vinogradništva v korist Italije, kar pa se definitivno konča z razmahom našega vinarstva za časa Proba in po njem. Ko preživi naše ozemlje krizo preseljevanja narodov, se vinarstvo zopet dvigne v zvezi z normalizacijo političnih in gospodarskih prilik po ustalitvi naših mej proti Madžarom. Na podlagi Zahnovih listin in Dopschcvih urbarjev podaja Leskoschek topografijo srednjeveških vinarskih postojank, v kolikor so nam znane iz posesti zlasti cerkve in deželnega kneza. Po obruvnavi snovi moremo deliti 1. zvezek na dva dela: v kronikalno podano rimsko in topografsko podano dobo prve polovice srednjega veka. Poleg navedenih dejstev dokazuje geološki izvor vinske trte v Podravju tudi okamcneli list od Stare gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici (Kovačič, Štajerska 20). Za razumevanje klasičnih pisateljev jc važno vprašanje meje med Norikotn in Panonijo, po kateri moremo geografsko lokalizirati posamezne pokrajinske opise. V knjigi ni načeto vprašanje, v kolikor je pri nas Mitra v zvezi s kulturo vinske trte — vprašanje, ki je do danes še sploh odprto, — tudi so poleg obravnavanih ormimcntov na nagrobnikih izostali ornamenti na noriškopanonski keramiki. V porimski dobi priseljeni Slovenci niso po svojem geografskem izvoru poznali vinarstva, ki je radi tega moralo pasti pod nivo rimske dobe, dokler ga ne dvignejo novi fevdalni gospodarji zemlje. Leskoschek zapostavlja pomen plemstva za pomenom cerkve v kulturi vinske trte; a vrsta plemiških daritev cerkvi in posest deželnega kneza na vinogradih nam kljub pomanjkanju virov govorijo za pomen plemstva v vinogradništvu, predvsem pu gospodarski sistem fevdalizma, v katerem delujeta vzporedno plemstvo iu cerkev v gospodarskem črpanju naših, takrat kolonijalnih tal. Leskoschekovo tozadevno stališče je upruvi-čeno, v kolikor je površina cerkvenih vinogradniških posestev prekašala posest posvetnih gospodov. V srednjeveški vinogradniški topografiji se imenujejo vinogradi koncem IX. stoletja v ptujski in radgonski okolici. Od XI. stoletja dalje pokrivajo kot last cerkve, predvsem pa deželnega kneza, inanj tudi kot last mariborskih meščanov, mariborsko okolico, odkoder se vlečejo preko Dravske doline na zahod v Mislinjsko dolino; radi tega bi bila tu na mestu beseda o srednjeveški topografiji koroških vinogradov. V primeri s Podravjem pa so po ohranjenih virih relativno redki vinogradi v Posavju, v porečju Voglajne, Savinje in Save. Nekatere topografske navedbe rabijo korekture: ...von Zellnitz bis nach Tiiubling, wo die siidlichen Hange des Possrucks giinstig fiir den Weinbau waren ... (p. 30); Kozjak se vleče samo do Kamnice in je Duplek na jugu od osrčja Slovenskih goric .. . ultra fluuium (p. 30) velja za Kadewan et villam Brunne v razmerju do Kamnice, tako da sta ti daritvi na jugu (Radvauje) in ne na severu od Drave. Chriwitz (p. 40) je po Zahnu pri Jarenini, po Dopschu pa z oziroin na posestno stanje šentpavelskega samostana pri Kamnici; Dopschevo mnenje potrjuje do danes ohranjeno krajevno ime Krivec za klanec severno od Kamnice, iz česar izhaja, da je Chriwitz krajevno ime za vzhodna pobočja današnjega Sv. Urbana. De Gereut. po Dopschu pri Mariboru, je Krčevina; de Sultz, po Dopschu zopet pri Mariboru, je Soča v Košakih. Če omenimo, da Ratschach ne leži pri Zičah, ampak da so to Zreče nad Konjicami, da Pilštanj ne leži ob Sotli (p. 35), temveč ob Bistrici, moramo takoj dodati, da še ni s tem končana vrsta potrebnih topografskih korektur. O pomenu Leskoschekovega dela govoriti bi bilo še prezgodaj; za to moramo počakati še nadaljnjih zvezkov, zlasti poglavij o vinogradniški tehniki ter o gospodarski in socialni strukturi vinogradništva; takrat se bomo k delu še povrnili. Franjo Baš. Singer Stephan: Kultur- und Kirchengeschiehte des untercn Rusentales. Dekanat Ferluch. Kappel 1934. Samozaložba. Delo, plod vsesplošnega zanimanja za usodo ožje domovine, rezultat dolgoletnih arhi-valuih študij, nam podaja v 6 poglavjih sliko preteklosti Roža, predvsem horoveljske dekanije v cerkvenopolitičnem, gospodarskem in kulturnem pogledu. V I. poglavju obravnava pisatelj, dekan v Kaplji, predkrščansko dobo, razglablja o imenu Ras, Rusu, o prvih bivališčih po planinah, o raznih nasipih in utrjenih skritih planotah, vrednih podrobne preiskave, o Ilirih in Keltih in njih kulturni zapuščini, o sistematičnem prodiranju rimskega elementu s svojo kulturo, u naposled o krščanstvu, ki je po vihri preseljevanja po zaslugi Ogleja in Solnogradu bilo v naši domovini obnovljeno. II. poglavje nas seznanja z zgodovino ustanovitve glavnih cerkvu s putroni in njih pravicami, z muterijalnim položajem cerkva, njihovim premoženjem in dohodki. Imamo dve pružupniji — eno severno od Drave, torej v solnograškcm področju: Sv. Jurij v Kotmari vusi, eno južno, v oglejskem: Sv. Zcno v Kaplji. Obe župniji sta imeli ogromen obseg, zato je prišlo sčusomu do ustanovitve novih cerkva. Tako so se ločile od kapeljske župnije cerkve v Sclah, v Plajbcrku in v Šmarjeti. Končno so se pa vse znašle pod okriljem Vetrinjskegu samostana. Temu samostunu je sicer posvečeno v knjigi nekaj strani, zaslužil hi pa še več pozornosti; suj naletimo vsepovsod nu sledove njegovega dela, tako v kulturnem, socialnem kukor gospodurskem pogledu. Cerkvene reforme Jožefa II. so njegov ruzmuli presekale, samostansko premoženje je prevzela država v korist verskega zaklada, menihi so bili poslani uu novo ustunovljcne župnije. Poslopje sumostuna v Vetrinju so prodali za 9951 goldinarjev rodbini Moro, ki je tam ustanovila tovarno sukna. Nato sledi zgodovina posumeznih župnij in cerkvu horoveljske dekanije: sv. Zenona v Kaplji (9. st.), Šmarjete (1430), Št. Urila v Selali (11. st.), sv. Lamhcrta v Svečah (13. st.), sv. Valentinu v Glinjuh (14. st.), Št. Lenartu v Brodeh (13. st.), sv. Erhurdu v Slov. Plujhergu (18. st.), Št. Janžu (1169), sv. Trojice v Ljubelju (16. st.), sv. Antona v Rajdišah (18. st.), Šmihelu (18. st.), sv. Murtinu v Borovljah (1798), kjer je zabeležena tudi kronika Borovelj; u severno od Drave: Št. Juriju v Kotmari vasi (12 st.), št. Jakobu v Bilčovsu (13 St.), Dev. Murije v Zihpolju (9. st.) in Št. Danijela nu Golšovem (15. st.). Po možnosti navaja pisatelj povsod podatke o postanku, o dotacijah, o vnanji in notranji opremi cerkve in oltarjev, o stavbnem slogu (romanski, baročni), o župnišču in o podružnicah. Dodani so seznami dušnih pastirjev in v posameznih župnijah rojenih duhovnikov. Veliko jih je, da, večini vseh slovenskih narodnih buditeljev in voditeljev na Koroškem je tekla zibelka v Rožu. Poleg drugih so tu doma Andrej Einspieler, znani politik, Lambert Einspieler, državnozbor. poslanec in Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. Važnejši lokalni dogodki iz župnijske kronike zaključujejo posamezne odstavke. Močno razširjeno je češčenje sv. Urlia, bivšega augsburškega škofa (t 973), ki ga je posebno priporočal oglejski patriarh Henrik, svojčas sam stolni kanonik v Augsburgu; sv. Lamberta, za katerega je delalo Vetrinje, in sv. Erharda, bivšega škofa regensburškega. Dodatek o institucijah arhidiakonov in dekanov pojasnjuje njih položaj in kompetence. ill. poglavje je posvečeno važni vlogi grada Humberka, kjer je bilo deželsko sodišče. Zbrani so podatki o gradovih ob Dravi in bližnji okolici, o zidavi Humberka in o njegovih lastnikih, dokler ni prišel; 1514 v posest Dietrichsteina, a 1913 v roke Wittgensteina, ki je veliko posestvo povečal še 1916. 1. z nakupom žage v Svetni vasi. IV. poglavje govori o vpadih Turkov in o težkih časih, ko so v Rožu Francozi branili svojo čast in slavo. Zabeleženo je tudi folkloristično blago. V. poglavje priča o začetkih, razvoju in propadanju železne obrti v Rožu. Začenja se okrog 1500, da izrabi številne vodne sile ter doseže pod vodstvom Huebmershoffena von Silbernagel v dobi Marije Terezije svoj višek. Po začasnem nazadovanju se je v 19. stol. celokupna žel. obrt (žcbljarstvo, žičarstvo, puškarstvo itd.) temeljito moderniziralo, vendar so prišla razna podjetja v Iiajdišah, Borovljah, ob Borovnici, v Bistrici, v Mcdborovnici in v Podljubelju v težave. VI. poglavje osvetljuje šolske prilike okraja. Prvo šolo v današnjem smislu so 1777 ustanovili Boroveljčani. Šele 1811. leto prinese šolo v Kaplji, 1816 v Svečah, 1817 v Kotmarivasi, 1819 v Glinjah, 1833 v Slov. Plajbergu, 1837 v Šmarjeti, 1847 na Zihpoljah. Na osnovi zakona o ljud. šolah 1868 so bile ustanovljene še ostale šole. Knjiga je opremljena z lepimi slikami zaslužnih narodnih duhovnikov, župnijskih cerkva, njih notranjščine, oltarnih podob, pokrajin in naselbin ter umetniških dragocenosti, kot je n. pr. romanski oltarni križ iz začetka 13. stoletja v cerkvi v Kotmarivasi. Lepo delo, nekako po Valvazorjevi koncepciji sestavljeno, nam govori o delu Ogleja in Solnograda, o važnosti vetrinjskih menihov za versko, cerkveno, prosvetno in gospodarsko življenje opisanega ozemlja, o moči in razširjenosti tujega — nemškega in italijanskega kapitala iu o pomenu humberške gosposke. Kar izvemo o našem človeku, je žalostna in trpka usoda politično nesamostojnega ljudstva. Tako se s prebiranjem tega dela ponovno seznanjamo s pravzroki razmeroma naglega prodiranja nemštva proti Karavankam. L V o š t e r. Mariborske slike. Ob priliki lil. Mariborskega tedna v avgustu 1934 jc izdala Ljudska tiskarna d. <1. v Mariboru lično opremljeno in ilustrirano brošuro »Mariborske slike« (8", 142 sir.), katero je uredil F. J. Mrčenik. Knjiga je bila namenjena obiskovalcem Mariborskega tedna v informacijo o gospodarskem položaju v Mariboru v preteklosti iu sedanjosti ter vsebuje tudi poročila, ki prinašajo zgodovinske podutke o našem mestu. Dr. VI. Travner podaja v članku 2 id je v Mariboru kratek pregled židovstva od časa, ko so se Zidi naselili v Mariboru (okoli 1277), pa do današnjih dni. Avtor očrta gospodarski pomen Zidov v srednjeveškem Mariboru v trgovini ili denarstvu ter njihove pravne in zasebne verske razmere. Življenje v mariborskem gliettu jc širši javnosti neznano, dasi je za kulturno zgodovino našega mesta zelo važno. V letih 1427—35 je bil Maribor cerkveno središče Zidov na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem; v Mariboru jc živel vrhovni rabin Izrael Isserlein in spisal dve hebrejski knjigi (Terumat-lia-dešen in Pesakim u Katabira), ki vsebujeta tudi kulturno zgodovinske podatke o srednjeveškem Mariboru. Dobro bi bilo, če bi kak talmudist zbral in prevedel v naš jezik vsa mesta, ki se nanašajo na Maribor. Tako bi dobili, če upoštevamo obenem tudi krščanske vire, dokaj točno in objektivno sliko o srednjeveškem židovstvu Maribora. Z novejšo mariborsko zgodovino se bavi F. J. Mr-čenikova študija Gospodarske in kulturne slike Maribora iz zadnjih 100 1 e t. V njej je strnjen razvoj obrti, trgovine, prometa z razvojem mesta samega, posebno pa z njegovim kulturnim in političnim življenjem. Za zgodovino kmetijstva sta prispevala Jos. Priol in Fr. Vojsk članek Vinarstvo in sadjarstvo v mariborskem okolišu; v povojni razvoj športa pa nas uvaja R. Šepčeva slika Sport v Maribor u. Zgodovinsko je podan tudi inseratni del brošure, ki navaja bistvene podatke o nastanku in razvoju mariborske industrije in trgovine ter nudi tako bodočemu zgodovinarju osnovne gospodarske podatke zlasti za povojni Maribor. y Mariborski koledar 1935. Izdala in založila Nabavljalna zadruga drž. uslužbencev v Mariboru. Za uredniški odbor: N. I. V r a b 1. Maribor. 8". 176 str. Vsakoletno redno poročilo Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru je stopilo v zadnjih letih pod uredništvom N. 1. Vrabla v sestav publikacij, ki smotreno gojijo mariborsko domačinstvo. To potrjuje tudi večina vsebine letošnjega MaK. Poglavja o življenju in razvoju mariborskega zadružništva so dobrodošli viri za zgodovino našega zadružnega življenja, katero izpopolnjujejo prispevki o zadružništvu in sestavu človeške družbe (France Veber) ter o zadružništvu državnih uslužbencev v drugih državah (Miloš Štibler). Z mariborskim mestom najožje povezani so spominski članki za pokojnim kraljem Aleksandrom I. (Franjo Baš) in generalom Rudolfom Maistrom (Ivan Jančič, Ivan Vrhovnik). Mesto Maribor z njegovim kulturnim življenjem in udejstvovanjem kot naše kulturno središče pa osvetljuje osrednja razprava letošnjega MaK Pregled mariborskega časopisja po prevratu, v kateri zaključuje Janko Glaser istovrstno razpravo za dobo pred 1918, ki je izšla v MaK za 1932. Lansko leto je MaK postavil domačinstvo izven programa, letošnji letnik pa kaže, da se je izdajateljica MaK trajno zavedla svoje kulturne misije, česar je najbolj vesel bas ČZN. „ „ » rranjo nas. Itolhur Alojz: Anton Bczcnšek, njega življenje in delo. Celje 1934. Izdal in založil odbor za proslavo 80 letnice rojstvu profesorja Aniona Bezenška v Ljubljani. Natisnilu Mohorjeva tiskarnu v Celju. 256 str. Je to lepa spominska knjiga v lični opremi z mnogimi slikami, posvečena A. Bezenšku, ki nam je v prvi vrsti znan kot odličen stenograf in kuteremu so 24. juniju 1934 odkrili nu njegovi rojstni hiši v Bukovju spominsko ploščo. Še zduj ima Bezcnšek mnogo bvuležnih učencev med Slovenci kukor med llrvuti, posebno popularen pu je med Bolgari, katerim je stenografijo ustvaril ter med njimi dclovul 35 let ne le kol stenogruf, temveč tudi kot vzgojitelj in propovednik kulturne in politične vzajemnosti vseh južnih Slovanov. Knjiga ni sumo obširna biografija, ki podrobno razgrinja njegovo življenje, ne opuščajoč prijetnih anekdot iz dijaške dobe, zusnovunu je širje tudi zu brute onstrun slovenskih mej; zato opisuje celo tukrutno dobo, zlasti narodnostne razmere v Celju, poudurju delovanje v Zagrebu in v Bolgariji. V začetku knjige so ruznu posvetilu: pet bolgarskih, eno češko, eno srbsko in tri hrvatska. Nu koncu nuni seznam Bezenškovih spisov vzbuja občudovanje, kako plodovit in vsestranski pisatelj je bil Bezenšek. Zanimivo je dognanje, da pesem Tur-kovu prisegu ui Levstikovu, temveč Bezenikova. ^ p Julius Heindenreich: Ruske zakladv srbskeho realismu. Čast prva. Prace Slovanskeho ustavil v Praze. Svazek IX. V Praze 1933, str. 219. Pričujoča knjiga je le uvodna študija k drugemu delu, ki bo obravnaval v naslovu označeni predmet v ožjem smislu. Celotno delo pa lioče biti razprava o duševnem in literarnem prevratu pri Srbih v šestdesetih letih 19. stol. Prvi del »Na novih temeljih« govori o pogojih za vznik srbskega realizma, vrednoti srbsko romantiko, prikazuje kulturni razvoj Vojvodine in srbske kneževine ter zlasti zveze Srbov z Rusijo. V prvem poglavju »Pogled na srbsko romantiko« (str. 13—51) obravnava avtor vprašanja, ki so v zvezi z vznikom realizma. Gibala romantičnega gibanja pri Srbih so bila: kult ljudstva, nacionalizem s historizmom in vseslovanstvo. Srbi so preživljali svojo romantično dobo brez programatičnih izjav do 1. 1847., ko je Subotič prevel Žukovskega članek o romantiki v Rusiji in s tem podal v srbščini prvo označbo romantike in njen manifest. Pisatelj meni, da se je ob tej priliki seznanil Branko Radičevič z Žtikovskim, kar je močno vplivalo na njegovo pesniško tvornost. Obširno je prikazan spor med vseslovanstvom Ludovika Štura in zapadnjaškim hyronizmoin Radičevičevim. Ob koncu poglavja presoja avtor značaj in naziv romantične dobe ter omejuje Skerličevo vključevanje omladinskega obdobja v romantiko s trditvijo, da je omladinsko gibanje le poslednja faza srbske literarne romantike, v kolikor sloni na njenih geslih, sicer je pa to obdobje le prehod k pozitivizmu in realizmu. V drugem poglavju »Dvojna Srbija po 1. 1818.« (str. 52—85) zasleduje pisatelj vpliv srbske kulture v Vojvodini na razvoj prosvetnega življenja v kneževini. Po Cvijiču podaja označbo srbskega panonskega tipa, ki se nagihlje k romantičnosti, in dinarskega, ki se izraža v realizmu. Nagnjenost panonskega dela se je iz narodnoohramhnih razlogov oprijela vse-slovanske ideje, civilizacijski razvoj kneževine pa je postavil v ospredje realnost vsakdanjosti in s tem ustvarjal odpor proti romantiki v literaturi. Pisatelji dinarskega območja so pritegnili v obdelavo agrarne in socialne probleme Brhske vasi. Večji del knjige (str. 86—190) obsega tretje poglavje »Za novi odnos do Rusije«, v katerem se havi pisatelj z idejnimi in političnimi pogoji, ki so omogočili vpliv ruskega realizma na razvoj srbskega. Pregledu srhsko-ruskih odnošajev od najstarejših časov dalje sledi zgodovina srhsko-ruskih stikov med krimsko vojno in po njej z označbo ruskega protekto-rata, dela poljskih emigrantov, zapudnjaštva llije Garašanina ter razmerja Mihaela Obreno-viča do Rusije. Na osnovi vseslovanstva se je med Srbi utrdilo rusko slavjanofilstvo, ki ga je zlasti širil med njimi zgodovinar M. Pogodin. Na kulturnem področju je slavjanofilstvo vzbudilo zanimanje ruskih učenjakov za probleme balkanskih Slovanov. V socialnem pogledu je s poudarjanjem kmetstva opozorilo Srbe na pomen zadruge v narodnem življenju. V politiki Srbije je slavjanofilstvo nastopilo proti zapadnim vplivom in birokraciji ter ustvarilo pri mladoliherahiih pojmovanje o državi-zadrugi. Najpodrobneje je obdelal avtor filozofsko akcijo slavjanofilov, zlasti debato ob »Poslanici Srbom iz Moskve« I. I860., v kateri se izraža idejni odnos slavjanofilov do Srbov. Srbi so rusko poslanico odklonili tako iz političnega razloga, ker so videli v slavjanofilstvu nevarnost ruske nadvlade, kakor tudi iz intelektualnih razlogov, ker niso odobravali slavjanofilske opozicije proti zapadu. Z zmago srbske zapadni-ške struje je bila priborjena srbska duševna osamosvojitev od Rusije. Tudi veleruska propaganda slavjanofilov je doživela med Srbi poraz, ko je nova srbska generacija vedno bolj dajala prednost narodni samobitnosti pred vseslovansko utopijo. Avtorjev namen je bil tudi ta, da bi dal češki javnosti informativno delo iz življenja Srhov, zato se je držal poljudnega podajanja; celotno delo pa ho radi zbranega gradiva dobro služilo tudi za osnovo podrobnim literarnim študijam o srbskem realizmu. Vilko Novak. HjIbHHCKHH T. A., OnbIT CHCTCMflTHHGCKOH KHpHJlJIO MecjlOflbeBCKOH 6h6^BO-rpacjjun. Co(})Ha 1934. XLIII + 303 str. V 8«. Cena 200 levov, za inozemstvo 10 švic. frankov. Delo je izdala Bolgarska akademija znanosti, uredila sta ga M. G. Po-praženko in St. M. Romanski. »Ciriloinetodijsko vprašanje v svoji bitnosti predstavlja skupino vprašanj, ki se nanašajo ne samo na osebno delo obeli bratov, slovanskih prosvetiteljev, marveč na kulturno življenje celokupnega slovanstva sploh«, pravita po pravici urednika v začetku predgovora k tej knjigi. Ciriloinetodijsko vprašanje je zato ogromnega obsega ter stoji v ospredju, odkar se goje slavistični nauki tako pri Slovanih kakor drugih, pri prijateljih in sovražnikih slovanstva. Povrh so o tem vprašanju vznikli tako v celoti kakor v podrobnostih najrazličnejši, deloma popolnoma nasprotni nazori. In vse to je našlo odraz v ogromni množici tiskanih knjig in člankov v periodičnih časopisih v najrazličnejših jezikih. Podati bibliografski pregled o nepregledni množici literarnih pojavov o tem vprašanju, je namen te knjige. Pisatelj, univerzitetni profesor v Moskvi, se je zavedal, kako težavno nalogo «i je stavil, ki daleko presega moči in življenjsko dobo enega človeka. Zato je dal knjigi naslov »Opyt« (poskus) cirilometodijske bibliografije. Delo je zasnovano na zelo široki podlagi, ne morda samo za publikacije znanstvenega značaja, ampak tu imamo tudi oddelke in paragrafe za slovstvene proizvode, namenjene širokim ljudskim masam, za propovedi o C. in M., o raznih jubilejih, o C. in M. v pesništvu in glasbi. Bihliograf kot tak ne sme delati razločka med »važnim« in »nevažnim«, temveč mora zaznamovati vse, kar se je pojavilo na knjižnem trgu, in široka zasnova našega dela celo ne dopušča takega razlikovanja. Če primerjamo ta idealni načrt s tem, kar knjiga dejanski podaja, vidimo takoj, da je to res le »poskus«. S tem seveda ne mislimo kaj očitati pisatelju in urednikoma, temveč »Opyt« bi naj bil pobuda, da se vrzeli izpopolnijo. Ideal bi bil, ko bi se za vsak jezik našel mož, ki hi napravil seznani vsega, kar je v dotičnein jeziku pisanega o C. in M. Na podlagi teh seznamov bi potem ob svojem času lahko izšla nova izdaja lljinskcga knjige, ki bi imela veliko bibliografsko vrednost pri vseli narodih, kjer Be je kaj pisalo o C. in M. To bi potem ne bil samo »Poskus«, marveč resnična popolna »Bibliografija« o C. M. vprašanju. Toda v dejanskih razmerah, zlasti v manjših državah, ki nimajo velikih starih bibliotek, je to skoraj nemogoče. Pisec teh vrst je sam poskusil sestaviti seznam vsega, kar se je v naši, razmeroma mladi in majhni literaturi pisalo o C. in M., pu se je kinulu uveril, da je to za enega človeka celo v tako ozkem okviru — nemogoče. Naše javne knjižnice, tako v Ljubljani kakor v Mariboru, nimajo popolnih zbirk slovenskih tiskov iz predvojnega in ne povojnega čusa. S stališča sluvislike in zgodovine so kujpada po raznih časopisih raztreseni članki mulopomeinhni, važni so pa v narodopisnem in političnem o z i r u. Po teh člunkih je prodrlo poznuvunjc naših blagovestnikov v najširše plasti. Mi Slovenci nismo imeli kakega Vaclavo, device Orleanske ali bv. Save, Ciril in Metod sta bila tista luč, ki nam je svetila v težki borbi za naš obstanek. Zato je zelo poučno, kako smo Slovenci p o j ni o v a 1 i Ciril-Metodovo misijo, in končno razne proslave C. in M. dobivajo nekam folkloristični značaj pri nas; dovolj je opozoriti na poročila o kresovih in razne prireditve, ki polagoma dobivajo obeležje slovenskega veseličenja. Pisalo se je o C. in M. v našem časopisju silno veliko, a le majhen del je zaznamovan v naši knjigi. Tako so v § 273 (C. in M. v poeziji) omenjeni le Aškerc, Bile, Gregorčič, llmek-Okiški, izpuščena je dolga vrsta pesnikov od Krempla do današnjih dni, ki so proslavljali sv. hruta. Vsaj Antona Medveda hi kazalo dostaviti. Med cerkvenimi govorniki je omenjen le Zlogar št. 2700. Ker nam v b i slovenski listi niso na razpolago in bi popolni seznam cirilomet. spisov presegal okvir referata, se omejimo le na tiste pisatelje, ki so v knjigi zaznamovani, a je pri njih to in ono izpuščeno. Prej pa treba čitatelje seznaniti z razporedbo v knjigi. Vsak spis ima svojo številko, te številke teko kar naprej ter je vseh 3385. Številkam dodane latinske črke a, b .. . pomenijo referate in kritike o dotičnem spisu, grške črke a, jj ... pa pomenijo prevode v druge jezike. Vsa tvarina je razdeljena v dva glavna dela: I. Znanstvena literatura, II. Poljudna literatura za široke sloje, dasiravno meja ni točno določena; marsikak spis je naveden pod I., a spada bolj pod II. Glavna dela sta razdeljena v oddelke, ti pa zopet v še manjše skupine, označene kot §§. Vseh §§ je 276. Naše v knjigi navedene pisatelje razvrstimo po abecednem redu z navedbo izpuščenih spisov. Časopise navajamo s kraticami, kakor jih rabi Slov. biogr. leksikon.1) Fekonja A. K § 43 (Cerkvenozgodovinski spisi), št. 556 je dodati: Posnetek svoje razprave o razširjavi kristjanstva (LMS 1884) je objavil tudi v SGp. 1885, št. 5—13. K § 45 (Zgodovinsko-literarni izsledki) je dodati: 0 početkih slovenske književnosti. LZ 1886, 48—49. Gregorčič S. V § 273 (C. in M. v poeziji) sta pod št. 3281 in 3282 navedeni G.-pesmi »Blagovestnikom« in »Velegradska kuga« brez navedbe vira. Spopolniti je: Poezije 11, 115—123. Ljubljana, 1888. — Izpuščen je Gregorčičev prevod latinske pesmi »Sv. Cirilu in Metodu«. ZD 1905, 201. Grivec Fr. je v zadnjih desetletjih nedvomno najplodovitejši slovenski pisatelj v cirilo-metodijskih vprašanjih. Naša knjiga ima zaznamovanih 14 spisov v latinici in 1 v cirilici. Izostali so pa naslednji njegovi spisi: K § 7: Novosti o sv. C. in M. Čas 1907, 80—85. V § 41 (Zgodovinske monografije o C. M.) manjkajo Grivčevi referati: K 483: Snopek. Studie C. M. Čas 1908, 392—395. — K. 492: Snopek, Konst. Cyr. und Mcth., die Sla-venapostel. VBV 1911, 178—179. — K 495: Schubert, Die sog. Slavenapostel. Čas 1916, 265—267. K § 45: Ob viru slovenske književnosti. S 1919, št. 153; 1921, št. 149. DS 1922, 80—87. K § 81: Metodovo potovanje v Carigrad. BV 1923, 90—91. K § 86: Nekoliko misli o »ideji eiril-metodijski«. KO 1904, 408—112. K § 158: O c. primatu in edinstvu. Scholia Veteroslavica dc primatu Ecclesiae. BV 1922, 57—58. — Sv. C. in M. patrona unije. VBV 1911, 208—210. K § 224: Glagoljica in hrvaška javnost. Čas 1907, 324—327. Gruden j. K § 86: V znamenju sv. C. in M. KO 1901, 115—126. K § 41: Zgodovina slovenskega naroda 1. Celovec 1910, 53—59. H i c i n g e r P. Pod št. 2399 jc naveden njegov članek sv. C. z obzirom na Kranjsko. ZI) 1863. V istem letniku ZD je pa na str. 10—11 tudi njegov članek: Kako bi se obhajale mnogoletnice slovanskih aposteljnov? Po avtorjevi razporedili bi spadal v § 252 (Priprave za jubilej 1863). Kos Fr. K § 68: Iz domače zgodoviuc. Pribinov sin Kocel. 1MK 1897, 174—176. K § 41: Gradivo 1. Ljubljana 1906, XLI—XL1X; LXVI—LXX11I; 140—208. L c m p I T. Pod št. 975 navaja bihliograf L. razpravo o Cir. posvetitvi za škofa v VBV 1902. Prezrl pa je njegovi razpravi v istem listu, ki spadata v § 68: Kritične beležke o potovanju sv. Metoda v Him. VBV 1900, 225—265, in pa Bazne pripombe k zgodovini sv. C. in M., VBV 1907, 1—26. Pint ar L. K § 229: Dva glagoljaša iz reformacijske dobe. Slovan 1905-1906, 234—238. !) Kratica ZN, ki jo jc avtor sam pustil nerazrešeno z vprašujem (str. XLIII), znači Zlati Vek. Slomšek A. M. (Ljubomir). V § 238 pod štev. 2648 navaja pisatelj prvo in edinokrat S 1 o m š e k a (Ljubomira) in sicer njegov članek »Bratje sv. Cirila in Metuda v naših šolah«. N 1846, št. 34—38 (pisateljeva navedba 131—150 ni točna, prav tako je netočno naveden tudi naslov). — Izpuščena je celo knjižica A. M. Slomšek o sv. Cirilu in Metodu, ob 1025 letnici Metodove smrti izdalo Apostolstvo sv. C. in M. v Ljubljani 1910. Tu je priobčenih 11 SI. spisov, ki se nanašajo na C. in M ter. so povzeti iz ZD (1852—1862) in (1) iz Drobtinic (1853). Razen tega govori SI. o sv. C. in M. tudi na sledečih mestih, ki obe spadata v § 235: Življenja srečen pot. I. izd. Celovec 1837, 282—287. Življenje svetnikov. I. 240—245. Gradec 1853. V zadnjem § 276 so pod naslovom »Varia« našteta razna, naknadno izišla dela in referati o njih. Med njimi pod štev. 3345 Dvornik, Les legendes de Constantin et Methode vues de Byzance. Iz slovenskega slovstva bi bilo dodati poročili: Grivec BV 1933, 245—252 in Kovačič, CZN 1934, 70—75. p R Defrančeski Joso: 70 godina dobrovoljne vatrogasnc čete u Varaždinu 1864—1934. 8°. 94 strani. 5. apr. 1934 je poteklo 70 let, odkar je bilo v Varaždinu ustanovljeno prvo prostovoljno gasilno društvo v Jugoslaviji. Da proslavi ta jubilej, je odbor priredil 14. in 15. julija svečano proslavo pod pokroviteljstvom kraljeviča Tomislava, izdal pa je v lastni založbi tudi gornjo knjižico, ki uvodoma kaže današnje stanje društva (imenoma), nato pa v štirih poglavjih obravnava na kratko zgodovino mesta, požarov in gasilstva. V prvem poglavju »Kratki pregled prošlosti Varaždina« je zbral pisatelj najglavnejše podatke iz zgodovine mesta (na 14 straneh), vendar se nam zdi ta pregled, čeprav ga drugo poglavje »Požari i požarničke prilike« (15 strani) deloma izpopolnjuje, vendarle preveč površen. Ravno oh tej priliki bi bil mogel pisatelj širši svet seznaniti nekoliko obširneje z zgodovino mesta, ki hrani toliko zanimivosti za hrvatsko in slovensko zgodovino. Tudi v drugem poglavju bi bilo zanimivo in važno, zvedeti o tej ali drugi stvari nekoliko več. Tako pravi n. pr. pisatelj na str. 36: »Nadalje je točno propisano sa kakovim če alatom koji ceh dolaziti na gorište te kako če se i na koji način gasiti vatra«. Baš to poglavje bi nas (iz požarnega reda 1750) zelo zanimalo, kajti to ni le važen prispevek k zgodovini gasilstva, to je tudi za cchovstvo velczani-miva stvar, ki se da zasledovati nazaj v XIV. stoletje, sicer ne pri nas, pač pa v Nemčiji. Prav tako zanimivo hi tudi bilo zvedeti določbe »Osnove« za preprečenje požarov (14 paragrafov) in še marsikatero v tem poglavju le nakazano novico. Zelo pomanjkljivo je 3. poglavje »Vatrogaslvo u opče«. Ker tu pisatelju ne gre ravno za vesti o gasilstvu v bližini Varaždina ali na Hrvatskem ali v Jugoslaviji, temveč že po naslovu za splošne požarno-obrambne naprave, institucije in ukrepe, bi bilo pač potrebno, da nekoliko obširneje spregovori o odlično organiziranem gasilstvu pri Rimljanih (glej »Gasilec« 1934, štev. 2 in 3), nadalje o prvih požarnih redih velikih nemških mest (Munchen 1370, Kiiln 1403, Bremen 1433, Niirnberg 1449 itd.), o drugih izumiteljih brizgaln (»von Aschhausen« 1602, Ilans Hautsch 1655) ter nekaj več o znanem amsterdamskem slikarju Janu van der lleyden (1637—1712). Tudi je pisatelju neznano, da je Dunaj imel že od 1759 svoje poklicne gasilce. Najvažnejše je četrto poglavje »Hislorijat dobrov. vatr. čete u Varaždinu 1864—1934«, v katerem opisuje prilike ob ustanovitvi in razvoj prostovoljnega gasilnega društva. Sicer so tudi tu vrzeli, ki pa jih pisatelj iz ohranjenih spisov incnda ni mogel izpopolniti. Nus kot najbližje sosede kajpada zanimajo stiki Vuraždincev s Štajerci, in prav v tej stvari zvemo, da v narodnostnem oziru tudi v Varaždinu ni bilo mnogo bolje kol pri nas: ncmškutarilo se je vsevprek, celo nemško pevsko društvo so ustanovili in povabili mariborski »Mannergesangsverein« na proslavo. Tu se je postavilo gasilno društvo in zahranilo članstvu sodelovanje, končno pa so narodna drušlva doseglu, du je oblast zahranila Mariborčanom prihod. Čeravno majhno delce, je vendar knjižica važen prispevek za zgodovino gasilstva, o katerem nismo imeli do danes še skoro nobene literature. t »r > ■ i J. Mravljak. Muc Martin: Skozi Sibirijo. Zgode in nezgode slovenskega vojaka v svetovni vojni. I. Ljubljana 1933. II. Ljubljana 1934. 8°. 210 str. Petnajstletna odisejada svetovne vojne in ruskega ujetništva, napisana brez danes običajnega izumetničevanja oblike, ustvarjanja heroizma ter odlaganja dvomljivih doktrin s fronte in ujetniških taborov; zato pa podana primitivno, verno in neposredno. In prav to neposredno primitivno podajanje dogodkov stavlja knjigo v prvo vrsto spominov na svetovno vojno in vojno ujetništvo, spominov, ki bodo obdržali svojo ceno kot zgodovinski vir- Franjo Baš. Neubert M.: Alexanders des Grollen Balkunzug. Peterinanns Mitteilungen LXXX, 1934, 281—289. Na podlagi Arriana in geografskih prilik ugotavlja Neubert: Aleksandrov pohod proti Tribalom 335. p. Kr. je šel iz Ainphipolisa na ustju Strume, južno od Filipov, preko Arde in Haskovske kotline na prelaz Sipko; po zavzetju prelaza mimo Gahrovega, nad katerim je premagal Tribale, k Donavi, kjer je nekdanji otok Pevke s tribalskiin političnim središčem identičen današnji Veliki in Mali Persini pri Svistovu. V bližini Svistova, vendar topografsko nesigurno kje, je Aleksander tudi prekoračil Donavo. Franjo Baš Maučec Jože: Sovcnsku krajina. Merilo 1 : 150.000. Založba: Klub prekmurskih akademikov. Tisk: Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1934. Cena Din 15.—, za dijake Din 10.—. Prvi podrobnejši zemljevid Prekmurja smo dobili 1920 v Zemljevidu slovenskega ozemlja 1 : 200.000; za Matičnim je izšel 1925 Dimnikov zemljevid Prekmurja in Medumurja 1 : 150.000. Tretji je Maučecov. Matica Slovenska je s svojim zemljevidom hotela napraviti red v pisavi naših krajevnih imen in podati kakor nekdaj P. Kozlcr z razširjenostjo slovenskih krajevnih nazivov slovensko narodno ozemlje. Učiteljski dom v Mariboru je z Dimnikovim zemljevidom zadostil potrebam javnosti in šolstva. Doinačin-gcograf J. Maučec pa je revidiral A. Trstenjaka in J. 2mavca, ki sta redigirala Prekmurjc v Matičnem zemljevidu, ter S. Dimnika v krajevnih imenih in poizkusil podati znanstveno ustavljen in podprt zemljevid, ki bo ostal trajna podlaga orijcntaciji v Prekmurju. Vtis, ki ga napravi zemljevid na pogled, je dober, barve so mirne in ubrane v primernem sorazmerju. Odbijajo pa preveliki prostori z legendami. Upravna razdelitev občin hi bila mesto na legendi primernejša z mejami med posameznimi občinami v zemljevidu. Zemljevid se omejuje na ozemlje od Kabe do Mure ter od Kučnice do madžarske meje. Dobro to zemljepisno ni, ker tvori 1'rekmurje zemljepisno enoto s Prlekijo. Po narodnostni meji v Porabju se zdi, da hoče zemljevid podati naše narodno ozemlje na severu od Mure; ali v tem pogledu izključuje iz Slovenske krajine na zahodu do Kleka, Trnove in Farovec slovensko radgonsko okolico, ki jc geografsko sestavni del Ravenskega in Prekmurja, četudi jo od njega politično loči Kučnica. Proti jugu ni nakazana na Muri meja, čeravno ni stržen Mure meja med sohočanskim, lendavskim ter ljutomerskim, ča-kovskim in preloškim srezom in čeravno je od Razkrižja navzdol sreska meja tudi meja med Dravsko in Savsko banovino. Zemljevid tako ne omeji pokrajine, katero hoče podati, niti zemljepisno niti upravno. Geomorfološki prikaz je v splošnem dober. V podrobnostih je pomanjkljiv, ko ne navaja najnižje prekmurske točke, ne zaznamuje višinske lege najvažnejših krajev in ko ne poimenuje najvišje prekmurske točke Serdiškega brega (kota 418 m). V nižinskem delu pogrešamo terase, v goriškem delu pa imamo kartografsko nerodnost, ko uničujejo črtane lege za madžarsko in nemško manjšino terensko plastiko pri Domanjšovcih, Motvar-javcih, pri Ocinju in Fikšincih. Podobno je s hidrografskim pregledom. Za zemljevid z merilom 1 : 150.000 so nujno potrebne oznake močvar, lokalizacije stalne vode, kakor jo imamo na zahodu od Hotize v Zilinjeku ter oddelitev vodnih strug od umetnih prekopov. Topografska slika pokrajine podaja upravni, kulturni in gospodarski položaj kraja ter ga navaja imensko po ljudskem poimenovanju. V naši geografiji obstajata v tem pogledu dve struji. Prva se zavzema za pisavo krajevnih imen s transkripcijo po slovniških pravilih. Ta struja hi pisala enako Cerknico na Notranjskem in v Slovenskih goricah. Druga struja zagovarja pisavo krajevnih imen po izgovarjavi in piše notranjsko Cerknico, slovenjegoriško pa Cirknico. Pod vplivom J. Zmavca je v severozahodni Sloveniji prevladala druga struja in tej sledi tudi naš zemljevid. Dosleden pa tozadevno ni. V Prlekiji so ostali uradni nazivi G. Radgona, Radenci, Križevci, Ljutomer in v Porabju Zida ali Trošče, kar se ne strinja z ljudskim poimenovanjem (Etnolog IV, 1930, 31, 125), ki je tako omejeno na Prekmurje samo. Popolne jasnosti zemljevid pa tudi tu ni prinesel. Z vidika ljudskega poimenovanja bi 6e pokrajina morala zvati Prekmurje, ker je Slovenska krajina narodno-politično ime. Vendar moramo poudariti: Kakor je vsepovsod dal pokrajini ime sosed (Gorenjsko, Notranjsko, Dolenjsko, Bela Krajina itd.), tako je dal tudi Goričanec nižini ime Ravensko in Dolinsko in obratno nižinec ime Goričko, in enako je Prlek poimenoval svojega soseda Prekmurca in pokrajino Prekmurje. Zgodovinsko ima do naziva Slovenska krajina pravico tudi Dolenjsko kot nekdanja Windische Mark; in to poimenovanje rabi v svoji temeljni Zgodovini Slovencev tudi Milko Kos. Narodnopolitično pa je naziv Slovenska krajina upravičen; radi 'tega pa moramo dovoliti vsaj vzporednost obeli imen, kar je nehote storil tudi Maučec, ko imenuje založnika (Klub prekmurskih akademikov). Naslov za zemljevid hi torej bil: Prekmurje ali Slovenska krajina. Vzporedno s pokrajinskim imenom pa bi bilo potrebno proučiti tudi izvor imen Grad, Lendava in Sobota. V Sloveniji imamo vrsto primerov, kjer ne naziva ljudstvo gradu z njegovim krajevnim imenom, ampak z izrazom graščina, kar kaže na nekdanje upravno središče; imamo celo primere (Dobrovlje, Št. Andraž pri Velenju, Dolga gora), kjer ljudstvo z istim nazivom označuje tudi cilj svojega pota, kadar gre n. pr. na sodnijo ali davkarijo. In vprašanje je, ali ne označuje Grad samo gornjclcndavskega gradu (Prekmurec gre h Gradu!), ki je svoj gospodarski pomen za ljudstvo obdržal do nedavnih dni; vslcd tega ni ime Grad naziv za kraj Gornja Lendava, katero najdemo zgodovinsko izpričano vsaj 1366 kot Lyndva in poleg katere najdemo vsaj koncem XV. stoletja Bunffyje, imenovane de Also Lindva. Poleg tega pa je treba poudariti, da rabi ljudstvo izraza Gornji in Spodnji šele v gotovi oddaljenosti. Zgodovinsko in narodopisno ie izprememba dosedanjega poimenovanja Lendava še neopravičena, ker še ni do kraja razjasnjeno. Razjasnjeno še tudi ni zgodovinsko ime Sobota. Na starih kartah nahajamo redno naziv Olsnitz iu Murska Sobota zavlada šele po 1867; in okoli Petunjcc rabi Prekmurec naziv za Ledavo pri Soboti Č)ušn'cu. Če se pa ugotovi, da je Sobota madžarizem, potem je uvedba starega imenu enako upravičena. Ti primeri so še nerešeni in radi tega je naloga naše toponomastike, da jih reši sedaj po izdaji Maučecovc karte. Drugače pa je utrdil zemljevid krajevne nazive, kakor jih rabi domače ljudstvo, in dul vsukemu krajevnemu imenu tudi potrebni nuglas. Pravilno krujevno ime je Zcnnvljc; zemljevid ima Zenuvln, legenda pa Zenavlju; nepravilno je naglašeno ime Skakiivci, pravilno Skakovci; za Srdico je enako upravičeno ime Serdica in za Kohiljanski potok Kohiljski potok. Upravno so podana mesta, velike občine, sedeži ob'in, rimskokatoliških in protestantskih župnij ter prometne postojunkc. Pri dekunijskih sedežih pripominjamo, da so Križovci sumo začasno sedež dekunije in je pravi sedež Ljutomer. Med protestantskimi župnijami munjkajo Gor. Slaveča in Motvurjavci, med prometnimi postojankami pa postaju Veržej ill poslujulišče Dokležovje. Gospodarsko so nuznačene industrije, edini topografsko označeni rudnik ni krajevno imenovan, pač pa kamnolomi, slatinski vrelci — ki so topografsko napačno včrtani okoli Radenec, izostali pa so topli vrelci pri Ljutomeru in Sv. Martinu —, gradovi in razvaline. Sedeži srezov so podani v Soboti, Lendavi in Monoštru, manjkajo pa ostali trije: Lenti, Ženavci in Radgona. Arheološka najdišča manjkajo južno od Radgone, pri Veržeju in v Prlekiji, v Prekmurju pa omenjam samo manjkajoče arheološko najdišče med Ivanci in Maučecovo domačijo Bogojino. Nezadovoljiv je zemljevid v podajanju narodnostnih razmer, torej tam, kjer hi moral doseči svoj višek. 0 kartografskem razdejanju terenske plastike po znaku za manjšine smo že govorili. Narodnostno mejo imamo podano edino v Porabju med Slovenci in Madžari med Monoštrom in Krajcarovim bregom. Manjka pa na zahodu proti Nemcem in to tako v Porabju kakor v okolici Radgone. In Lendavske gorice so madžarske tostran in onstran državne meje! Zemljevid pač upošteva madžarske in nemške manjšine v Jugoslaviji, ne pa tudi slovenskih na Madžarskem in v Avstriji; kajti Porabje, ki je narodnostno omejeno, je slovensko. Metodično in kartografsko neroden je že znak za manjšine v obliki snopa vzporednih črt, ki se n. pr. za Madžare med 50—82% prav nič ne loči od znaka za meddržavno mejo. V Farkašovcili in Židovi še imamo slovenske manjšine in enako na avstrijski strani pri Stankovcih ter dalje na zahod do Velke in na jugozahod preko Dobre do gornje Ledave. Dejstvo je, da so te manjšine za narodno življenje nesposobne — domača molitev je že v tujem jeziku —, ali na drugi strani so te manjšine naši zgodovinski dokumenti, katere moramo čuvati v dokaz za naša kulturna tla. Radgonsko okolico smo že omenili in Lendavske gorice tudi. Obratno pa vidimo v neposredni sobočanski okolici Markišavce kot kraj z madžarsko manjšino, kakor jo imajo Hodoš, Dobrovnik ali Dolina. Pred leti še je stal na markišavskem pokopališču nagrobnik s slovenskim napisom in slovenskim podpisom kamnoseškega mojstra iz Radgone, dokument naše zavesti v obeh krajih. Danes pa imamo Markišavce, kjer so 1910 našteli enega Madžara, 1921 deset, 1931 zopet deset, podane v vrsti narodnostno mešanih krajev, kakor so zgoraj navedeni! Na zunaj iu v drugem primeru bi bila to malenkost, na ogroženih tleli pa je to greh. Proti temu stopi v ozadje pomanjkljivost, da so označeni kalvinci samo v Motvarjuvcih in ne tudi v Čikečki vesi, da so Schcborci z veliko protestantsko večino označeni kot katoliška vas, ali pa da nista Sobota in Lendava prikazani v sorazmerju prebivalstva po konfesijah. Zemljevid je risal F. Finžgar. V splošnem dobro. Risarska slabost pa je, postavljati pisavo za topografska imena poševno, kjer to ni potrebno (Crinovcc, Kohiljanski breg), dim na levo inesto na desno, kakor stoji v legendi pri elektrarni v Lendavi ali pa neprimerni znaki za arheološka najdišča. Korekture niso izvršene popolno. Primer Zenavclj smo že omenili, drugi primer so Žižki, navedeni kot Ziki; izgleda, da je drugi naglas na Skakovci korekturna pogreška. Pomanjkljivosti karte pa gredo seveda tudi na risarjev rovaš. Zemljevida Slovenska krajina smo se odkrito veselili. In veseli smo ga tudi danes kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki kažejo, da je avtor pri delu obstal lik pred ciljem. To moramo povedati, ker se zavedamo, da bi mogla energija in umhicija, ki spremlja izdajatelje, ustvariti še popolnejše delo — ko je pričujoče. Franjo Baš. G. Werner, Das Dcutschtum des llhcrmurgcbictes (Prekniurjc). Gcogr. Jahreshericht aus Oesterreich, XVII. Band, 1933, str. 76—90. Med obilico nemških publikacij, ki obravnavajo probleme nemške narodne manjšine, jc pričujoča študija brez dvoma ena vsebinsko boljših in resnejših. Predvsem pada v oči dejstvo, da nemški pisec priznava Monoštcr kot slovcnsko-nemško-madjarski jezikovni tromejnik, da deloma pozna našo literaturo, navaja tudi slovensko nomenklaturo in docela upošteva naše uradne podatke o štetju prebivalstva za 1921. Podrobnejša analiza njegovegu spisa pa odkrije vendarle polno samovoljnih, včasih kar smešnih tolmačenj, ki so seveda vodno v prilog Nemcem. Priznavajoč, da naseljujejo Prekmurje pretežno panonski Slovenci, ugotavlja avtor, da je severozahodni kot dežele čisto nemški, odkoder sega proti vzhodu dokaj širok nemško-slovenski mešani pas na čisto slovensko ozemlje. Pa tudi tu naj bi bile še v raznih krajih manjše nemške manjšine. V osrčju Prekmurja s Soboto v sredini naj bi obstajal celo večji nemški jezikovni otok. Poglejmo si zdaj, kako vse to utemeljuje Werner. Čisto nemški kraji so po njem Fikšinci, Kramarovci in Ocinje. Sicer omenja W. iz 1823 župno listino iz Pertoče, ki navaja Fikšince kot nemško-slovensko vas. Ker je ne navaja kot slovensko-nemško vas, mu je že dokaz, da je bil kraj takrat pretežno nemški. V omenjenih treh vaseh je bilo po madjarskih statistikah od 1880—1910 povprečno 95.3%> Nemcev in 2.3°/o Slovencev. 1921 so tu našteli med 991 prebivalci 959 Nemcev (96.8%>) in 32 Slovencev (3.2°/o); od teh je pa prebivalo 28 Slovencev v Fikšincih, kjer so tvorili 7%) prebivalstva. Z ozirom na to, da upošteva W. narodno manjšino le v slučaju, da predstavlja ta vsaj 5°/o prebivalstva, bi moral Fikšince že šteti med narodno mešane kraje. Toda ko določa obseg jezikovno mešanega ozemlja, se temu pravkar postavljenemu principu vnovič, a drugače izneveri. Zdaj priključuje v mešano ozemlje vse tiste vasi, kjer je vsaj ena statistika od 1880 dalje izkazala najmanj 10 Nemcev. In takih krajev na sklenjenem ozemlju našteva kar 21. Kakšni kraji so jezikovno mešani, naj pove n. pr. primer Skakovcev. Tu so našteli 1880 med 340 prebivalci 17 Nemcev, 1910 med 349 prebivalci enega Nemca in 1921 med 377 prebivalci 2 Nemca. Z isto pravico so potem tudi Kramarovci jezikovno mešana vas, kajti 1880 so tu našteli 10 Slovencev, 1910 jih je bilo še vedno 5 in 1921 štirje. Kako izgleda po W. označeno jezikovno mešano ozemlje, naj potrdi statistika. 1880 so predstavljali Nemci tu 12.4%, 1910 le še 6.2% in 1921 7% vsega prebivalstva. Takrat so našteli med 13.025 ljudmi 935 Nemcev. Da je nemško prebivalstvo po 1880 silno nazadovalo, je bila kriva madjarizacija, ki je dušila tudi nas; kot Slovenci pa so se 1921 okrepili tudi Nemci, ker so tudi oni v Jugoslaviji svobodneje zadihali, kar izrecno omenja tudi sam Werner. Toda niti v eni vasi njegovega jezikovno mešanega ozemlja ni nemško prebivalstvo v večini. Daleko največ jih je v Scrdici (292, t. j. 38.9%), sicer pa jih je nad slo le v Matjaševcih (107, t. j. 28.7%) in v Sotini (120, t. j. 18.4%). Še bolj imaginaren je nemški jezikovni otok okoli Sobote, nad katerim je tudi obupal. 1921 so tu našli komaj 206 Nemcev, od teh 170 v sami Soboti. Kljub dokaj resnemu in mirnemu razglabljanju je W. svojo studijo vprcgel v voz revi-zionizmu, zahtevajoč, da se čisto nemško in jezikovno mešano ozemlje iz »narodnih in gospodarskih razlogov« pridruži Avstriji. Z ozirom na to bi nas samo veselilo, da avtor tako temeljito kot nemštvo Prekmurja pretrese jugoslovanstvo radgonskega kota, Gradiščanske in Korotana, kajti potem ho lažje presodil krivičnost meja. ^ S *i v n i k Filov Bogdun: Geschichte der altbulgarischeii Kunst his zur Eroberung des bulguri-sclien Reiches durch die Tiirken. Berlin und Leipzig 1932. 100 str., 48 tal). — Geschichte der hulgarischen Kunst unter der tUrkischen Herrschaft und in der neueren Zeit. Berlin und Leipzig 1933. 94 str., 64 tab. (Gruiidrili der slavisehen Philologie und Kulturge-schichte, zv. 9 in 12.) Avtor pojmuje pod bolgarsko umetnostjo umetnostne spomenike bolgarskega političnega ozemlja in hoče s svojim delom podati donesek k raziskovanju balkanske umetnosti, v kateri tvorijo vsi balkanski narodi v kulturnem iu duševnem razvoju enoto, »ki korenini v orien-talno-helenističnem hizantinizmu iu sloji v ostrem nasprotju z zapadom« (p. VI.). Načeloma zavrača v uvodu stališče, s katerega smo bili vajeni gledati lo umetnost kot provincijalno bizantinsko, ter obeta v poznejših delih dokazati lastna pota te umetnosti, ki je ustvarila močne slovanske »province«, in pokazati vplive te umetnosti nu Bizant. Bolgariju je prehodnu dežela iz vzhodu nu zuliod, med Črnim in Egejskiin morjem in stoji tudi v pogledu umetnosti pod vplivi tuko čilega kukor drugegu svetu. Predholgursku doba pozna primitivno traško umetnost z mnogimi grškimi elementi, katere nadomestijo pozneje na severu rimski. Krščanstvo izpremeni to umetnost formelno, ko dvigne bazilike z značilnostmi zapadne romanske dobe in s posebnostmi M. Azije, Armenije in Sirije. V III. stol. po Kr. se pojavi barbariziranje umetnosti, ki vodi v poznejši bizantinski slog. 679 nastane bolgarska država, sestoječa iz raznolikih Protobolgarov, Slovanov in starih prebivalcev. Staroslovanska kultura je še malo raziskana. Protobolgari so zapustili najvažnejše dokumente svoje umetnosti v Abohi in Madari ter v zlatem zakladu od Nagy Szent Miklosa v južni Madžarski. Vse tri postojanke pričajo o kulturni nadmoči Bolgarov ter o sorodnosti monumentalnih ahobskih palač, madarskih monolitnih spominskih stebrov in reliefov ter nagyszentmikloskih posod z elementi sasanidske umetnosti, obenem pa dokazujejo neodvisnost protobolgarske umetnosti od bizantinske. 865 uvede Boris krščanstvo in uniči uporno protobolgarsko plemstvo. Vzporedno s tem se umikajo protoholgarski umetnostni elementi slovanskim, t. j. krščansko bizantinskim, ki nadaljujejo, kakor kaže bazilika v Abohi, tradicijo predholgarske dobe. Siineonova pre-stolica Preslav s carsko palačo in s cerkvijo izven obzidja ter cerkev v Patleini so prcd-stavitelji umetnosti zlate bolgarske dobe, v kateri živijo skupno med seboj se izpopolnjujoče življenje stari in novi umetnostni elementi. Z razdelitvijo države 963 prevzame vodstvo zahod s Samuelom, ki se izraža v samostojnem razvoju arhitekture v prvi vrsti na bazilikah, pa tudi v centralnih stavbah s križno kupolo in v stavbah, ki jih označujemo v nasprotju z bizantinskimi kot provincijalne. Umetnost v dobi druge države (1186—1393) ne polaga važnosti na monumentalnost, ampak na detajle in okraske. Meščansko stavbarstvo prestolice Trnovega in cerkvena arhitektura kot predstavitelja umetnosti svoje dobe kažeta v začetku vzhodnokrščanske, bizantinske in zapadne umetnostne elemente. Stališče maccdonskih cerkva ho treba še preiskati; Filov jih prišteva bolgarski umetnosti. V XIII. stoletju se razvije pod bizantinskimi vplivi slikarska trnovska šola, ki je zapustila najvažnejše slikarske spomenike v Bojani; scene so zgodovinske in simbolične vsebine, dekoracija pa ima dogmatično-didaktični značaj (p. 70). Stenke slike iz XIV. stol. služijo dekorativnemu namenu in polagajo pažnjo na draperijo in stojo figur. Poleg te pa imamo v XIV. stol. še drugo bolgarsko slikarsko usmerjenost s kmetskim realizmom, ki ga najdemo v ljudski umetnosti iu v bizantinski predikonoplastični dobi. Miniaturno slikarstvo razvije eno šolo s slaroholgarsko ornatnentiko in drugo, ki sc pojavi v XIV. stoletju z deli po grških vzorih. Kakor slikarstvo stoji tudi umetna ohrt v službi cerkve; poleg zlatarstva jc važno rezbarstvo, ker moremo na njegovih izdelkih zasledovati razvoj staroholgarskc ornamenlike. Knjiga podaja bogato gradivo jasno, razvoj, t. j. spremembo forme, snovi in VBchinc pa nakaže. Nadaljevanje tvori druga knjiga. Prevrat v socialnem, gospodarskem in kulturnem življenju, ki je zvezan s turško nadvlado, je povzročil, da je umetnost nadomestila ljudska umetna obrt in da je na politično zedinjenem Balkanu nastopila dcnacijonalizacija umetnosti, ki kaže povsod iste stilne znake, katerih izhodišče je Athos. V cerkveni arhitekturi nastopajo majhne enoladijske cerkve z hanjastim obokom (Arbanasi), redke monumentalne stavbe (Bačkovo) pa ne odgovarjajo splošnemu značaju sodobne bolgarske arhitekture. V nasprotju z bogato zunanjostjo stare dobe je sedaj prenešen poudarek na notranjost. Slikarstvo XV. stol. nadaljuje s tradicijami trnovske (Sv. Peter in Pavel v Trnovem) ter druge arhaizirane, a tujim — atoškim — vplivom še bolj dostopne šole (Poganovo). Še več podobnosti z Athosom ima slikarstvo XVI—XVIII. stol., ki nosi značaj rokodelskega mojstrstva. Preporod Bolgarske v XVIII. stoletju in 1829 pridobljena verska svoboda poživita stavbarstvo na starih tradicijah (samostan sv. Ivana na Rili). Osnutke za te stavbe izvršujejo mojstri iz prakse — Bolgari, od katerih sta najvažnejša Nikola Fičev (most čez Jantro) in Usta-Genčo Kanev (gimnazija v Gabrovem). S stavbarstvom oživi slikarstvo s šolo v Samokovu, ki uvede novosti na tehničnem polju, ki pa dela drugače v smislu tradicij po predlogah; predstavljajo ga Kristo Dimitrov, Zahari Zograf in Stanislav Dospevski. Drugo šolo v Razlogu, ki se je havila v bistvu s slikanjem ikon, predstavljata Toma Višanov in Dimiter Molerov. Nikola Karastojanov je uvedel v začetku XIX. stol. prve leso- in bakroreze, in to v zvezi s prvo 1828 ustanovljeno bolgarsko tiskarno. Ljudska umetnost se izraža kot v stari dobi v zlatarstvu in rezbarstvu. 1878 postane Bolgarska svobodna in vedno več mladih Bolgarov študira na tujih akademijah. V slikarstvu izvede prehod od tradicije do moderne historični slikar romantične šole Nikola Pavlovič. Novo šolstvo z ohligatniin risanjem v srednji šoli pa ni našlo dovolj domačih učnih moči in v deželo pridejo tujci, od katerih sta zapustila vidne sledove Čeha: folklorist Ivan Mrkvička ter slikar vojaškega in ljudskega življenja Jaroslav Vešin. Na 1894 ustanovljeni zidarski šoli, kateri so se pridružile umetne obrti in katera se je 1908 preuredila v Umetno-obrtno šolo, 1921 pa v Umetnostno akademijo, so bili učitelji že domačini, kakor slikar ljudskega življenja Anton Mitov, impresijonist Ivan Angelov, risar Petko Klisurov ter klasicistična kiparja Zeko Spiridonov in Marin Vasilev. Nova umetnost pa se ni razvijala iz tradicij, ampak iz svetovnih, konservativnim domačinom nerazumljivih idej ter je radi tega naletela na odpor. To je imelo za posledico v novi smeri umetnosti realistično poharvanost in konservativni eklekticizem, pri katerih pa se je bolgarski element moral umikati strujain, katerim so posamezni umetniki pripadali, radi česar ni moglo priti do zaključene bolgarske umetnosti. Isti pojav eklektično-kozmo-politskega značaja opazujemo tudi v novi bolgarski arhitekturi, kjer skušajo šele mladi arhitekti na podlagi študiju starih holgurskih spomenikov razviti bolgarski arhitekturni slog. Najvažnejši umetniki nove bolgarske dobe bi bili: slikarji Štefan Ivanov, Ceno 1 o-dorov, Nikola Marinov, Nikola Mihajlov, ekspresijonista Vladimir Dimitrov-Maistora in Sirak-Skitnik, kiparji Andrej Nikolov, Aleksander Andrejev in Ivan Lazarov ter arhitekta A. Tornjov in P. Koičev. Kakor prva je tudi druga knjiga pisana jasno in opremljena z dobrimi reprodukcijami. Obe knjigi skupaj stu sinteza vseh dosedunjih študij o umetnostnih spomenikih Bolgarske, ki bodeta skupaj z bibliografijo na koncu posameznih poglavij dobrodošli vsakomur, ki se zanimu za umetnost Bolgarske in Balkana. t, ( r. Kos. Fischer Adam. Etnogruf ju slowiansku. (Zeszyt trzeci). Polaey. (Lwow— Warszawu, Ksii|iiiica - Atlus, 1934). Str. 121—256 -f VII. — Prof, etnogrufije nu univerzi v Lvovu Adam Fischer iztlujc v zvezkih »Slovunsko Etnografijo«. Izide 12 zvezkov; doslej sta izšla dva: I. Polabiunie (1932, str. 1—40), II. Luzyczunie (1932, str. 41—121), a letos na apomlad je izšel III. zvezek: Poljuki. Tu zvezek je — to se razume, rudi predmeta samega — obširnejši nego prejšnja obu skupaj. Dodana je mapa Poljske, ki kaže nje etnične skupine, med tekstom samim pn je 68 slik ozir. skic. Plun delu je ostul neizpremenjen; v prvem delu se opisuje etnografsko ozemlje, v drugem materijalna kultura, v tretjem družuhnu (socijulna) kultura, v četrtem pa duševna kultura. Pri vsakem poglavju se nuvaja na koncu literuturu o dotičnem predmetu, nu koncu knjige pu je dodunu gluvna poljska literatura o etnogrufiji Poljske. Zanimivo je citati, da skoro do kraja 16. stoletja na Poljskem ni bilo procesov radi čaranja; šele v 17. stoletju se začno preganjati coprnice, in takih procesov je potem največ v zapadni Poljski; vidi se v tem vpliv — zapadne Evrope (str. 211—212). p, T Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo v Mariboru. Redni letni občni zbor se je vršil dne 24. februarja 1935 v čitalnici Študijske knjižnice v navzočnosti 16 članov. Predsednik prelat dr. Fr. Kovačič je otvoril ob 10. uri občni zbor ter se spominjal dogodkov v preteklem letu. Katastrofa v Marseillu nam je vzela vladarja, za katerim je priredilo ZMD skupno z MDM žalno sejo dne 16. X. 1934. Med članstvom pa nam je smrt pobrala 10 članov, od katerih se je občni zbor poslovil s trikratnim slava! Letošnji občni zbor se je zakasnil radi ČZN. Na zunaj je bilo društveno delo vidno in uspešno. Od Upsale do Sofije segajo njegove zveze in ako piše praški list »Prager Presse«, da je delovanje ZDM čudež, potem moremo biti s tem priznanjem zadovoljni. Zadovoljni pa moremo biti tudi z internimi društvenimi razmerami, kjer vladata požrtvovalnost in vnema za stvar. Če primerjamo Jagičeva pisma Račkemu, potem vidimo, da se v marsikaterem vseučiliškem mestu znanstveno ne stori sorazmerno toliko kakor v Mariboru. Z željo, da bi idealizem in složnost vodila delo v društvu tudi naprej, je zaključil predsednik svoja izvajanja in dal besedo tajniku. Tajnik Franjo Baš je poročal, da je imelo društvo v preteklem letu 5 odhorovih in 8 predsedstvenih sej. Notranja uprava se je razdelila na obravnavanja načelnih zadev na odhorovih sejah in na obravnavanje upravnotehničnih poslov na sejali predsedstva, katerega tvorijo predsednik, tajnik, blagajnik in knjižničar. Med letom je odšel v Mursko Soboto odbornik dr. P. Strmšek in na njegovo mesto je stopil v odbor namestnik Vilko Novak. Društvenih dopisov — izven uredništva ČZN —- je ekshihiranih 711. Danes, ko sta knjižnica in arhiv samostojni ustanovi, je ZDM s ČZN idejna in kot taka ona mariborska ustanova, iz katere izhaja znanstvena inicijativa. Radi tega je njegova funkcija vse bolj načelnega značaja, ki se uveljavlja zlasti v ČZN. ČZN se je moral v zadnjem času znanstveno opredeliti. Razen organizacij, ki so v zvezi z našo univerzo, postajajo naše znanstvene izdaje vedno bolj slučajnostne, med smotrenimi pa prevladujejo praktični priročniki; v ostalem vidimo prevladovanje spominske in potopisne literature, ki kaže največ značaj osebno glosiranega gradiva. Trajno pa raste pomen in vpliv revijalnega slovstva. Da vsebinsko usmerimo ČZN po navedenih potrebah časa, smo skušali v njem poleg razprav in izvestij v večji meri ko doslej poudariti kritičnoinformativni del. Temu odgovarjata razširjenu bibliografija in razširjeni obseg knjižnih poročil. Pridobili smo tudi nove sotrudnike za naš bodoči program. Pri redakciji Maistrovih spominov bodo sodelovali naši mariborski sotruduiki; pri Mariborskem zborniku pa so nam obljubili sodelovanje vsi dosedanji prijatelji iz Ljubljane, iz Zagreba pa poleg F. llešiča tudi L. llauplmann. S samostojno izdajo v ČZN bo sodeloval F. Ramovš s koroškim dialckto-loškim gradivom, v AZN pa društveni soustanovitelj J. Šlchingcr z objavo korespondence Davorina Trsteujaku. S tem programom poizkušamo reševati zgodovinske in narodopisne potrebe pokrajine, katero proučujemo. Koliko bomo mogli naš program izvesti, pa ne odvisi samo od nas, ampak tudi od onih, ki javno predstavljajo pokrajino, katero predstavlja ZDM znanstveno. Naš največji podpornik je Dravska banovina in za njo mestna občina mariborska. Če primerjamo, kako upoštevajo drugi svoje znanstvene ustanove, moramo ugotoviti, da smo mi v Mariboru v tem oziru zapostavljeni. Na zasedanju banovinskega sveta čujemo redno ptujskega zastopnika, ki uveljavlja domače Muzejsko društvo. Z naše strani podobnega še nismo bili deležni; in ko je padla pred leti v tej skupščini ostra beseda proti nam, nas je moral braniti naš resnični prijatelj dr. 0. Pirkinajer! Maribor je danes mesto s 40.000 prebivalci, ki ima vsekakor druge kulturne naloge, kakor jih je imel pred 30 leti s svojimi 20.000. Kadi tega smemo apelirati tudi na sodelovanje naše podravske prestolice pri izdaji naših publikacij. Mi vsi smo n. pr. prijatelji sodelovanja s Kroniko slovenskih mest, pri tem pa želimo, da se v mariborskem interesu istočasno podpre n. pr. tudi izdaja Mariborskega zbornika. Če upoštevamo velik kulturno-politični pomen znanosti in poleg tega pomen zgodovine in narodopisja za sedanjost z njenim rusticiziranjem mest, potem je sodelovanje med ZDM in Mariborom prava časovna potreba. O podrobnem delu ZDM bomo čuli iz poročila o knjižnici in arhivu. Omenjani nove zamene ČZN z Dunajem, Salzhurgom, Linzom, Reichenbergom, Berlinom, Wilnom, Kato-wicami, Prago, Ljubljano in Beogradom, zgodovinske večere, skrb za varstvo zgodovinskih spomenikov in informiranje javnosti o zgodovinskih problemih preko dnevnega časopisja. Da pa je bilo naše poslovanje sploh možno, gre zahvala mariborski mestni občini in ravnateljstvu Študijske knjižnice, pod katere streho je našlo ZDM varno zavetje, za kar se v imenu ZDM iskreno zahvaljujemo. K tajniškemu poročilu je dodal J. Š e d i v y izjavi bolgarskega zgodovinarja Zlatarskega in grškega M. Laskarisa o ZDM. Zlatarskij je izjavil, da je ČZN poročal o Bolgarih prej ko je bilo to moda. Laskarisu je uganka, kako more ZDM v razmerah, v katerih živi, ustvarjati to, kar znanosti nudi. Na bizaiitološkem kongresu, kjer je 1934 zastopal ZDM, je videl, kaka politična moč je znanost in kako se n. pr. Bolgari tega zavedajo. S tega vidika bo morala naša javnost gledati tudi naše znanstvene pokrete. Tajnikovo poročilo je bilo soglasno sprejeto. Blagajniško poročilo je podal blagajnik upravnik Niko V r a b 1. Pregled računov za poslovno leto 1934 (od 8. decembra 1933 do 19. februarja 1935) kaže 176.826.10 Din prometa: 91.101.09 Din prejemkov, vštevši lanski prebitek, in 85.725.01 Din izdatkov. Prebitek znaša 5.376.08 Din. Ker pa še pisateljske nagrade za zadnji snopič ČZN v znesku 5.100 Din niso izplačane, ne znaša dejanski prebitek niti 300 Din. Članarina znaša 16.872.75 Din ter jc v primeri z lani vplačano članarino padla za 3977.90 Din, to je za eno četrtino. Plačalo je 5 članov za 1931, 31 za 1932, 102 za 1933, 178 za 1934 in 5 članov za 1935, skupaj 337 članov, v ccloti 80 manj nego leta 1934. Najvišja postavka med prejemki so podpore 48.590 Din, brez katerih društvo ne bi moglo izvrševati svojega programa. Od kralj, lianske uprave v Ljubljani smo prejeli 32.000 Din, od mestne občine mariborske 6000 Din, od Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru 1000 Din, od denarnih zavodov 5850 Din (med tem 5000 Din od Posojilnice v Narodnem domu, 500 Din od Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru), od gospe Eleonore dr. Švrljugovc v Zagrebu 2000 Din, od g. prof. dr. Antona Dolarja 1680 Din. Sklad za topografijo umetnostnih spomenikov je imel samo 100 Din dohodkov ter znaša primanjkljaj pri izdaji Maroltove Dekanije Celje še vedno 15.576.30 Din. Za knjižnico se je izdalo 1198 Din. Za knjižno zalogo se je izkupilo 4556 Din, med tem 3050 Din za Ptujsko številko lanskega ČZN. Za Mariborski zbornik se je na podlagi knjižnega oglasa zglasilo do sedaj samo 8 naročnikov, ki so vplačali 480 Din naročnine. Glavno in najvišjo postavko med izdatki tvorijo stroški za društveno glasilo s prilogami. Stroški za XXIX. letnik ČZN z zadnjimi polarni Arhiva in Miiderndorferjevim Narodnim blagom koroških Slovencev znašajo 60.238 Din: 40.970 Din za tisk, 7373 Din za klišeje in 11.895 Din za honorarje. Ker ne krije članarina niti ene tretjine stroškov za društveno glasilo, ga bo mogoče v letu 1935 v dosedanjem obsegu izdati samo, če nam ostanejo vse podpore vsaj v nezmanjšani višini. Na koncu poudarja blagajnik veliko naklonjenost, katero uživa ZDM pri pomočniku bana g. dr. Pirkmajerju ter predlaga, da mu za njo občni zbor izreče zahvalo. V imenu preglednikov računov je poročal dr. I. J a n č i č. Ze nekaj let ugotavlja v društvu vedno isto sliko. V delovanju blagajnika je najlepši red, ČZN kaže delo kot v kakem univerzitetnem mestu, krajevni činitelji pa stojijo društvu ob strani. Na današnjem občnem zboru vidimo približno vse ljudi, katere nahajamo tam, kjer ni gmotnih koristi. Pohvalno omenja poslovanje blagajnika in predlaga razrešnico s pohvalo. Predlog dr. I. Jančiča in blagajnikov predlog zahvale pomočniku bana dr. O. Pirkmajerju sta bila soglasno sprejeta. V imenu mestne občine mariborske se je zahvalil za pozdrav mag. ravnatelj Fr. R o-d o š e k, ki je prinesel občnemu zboru pozdrave mestne občine mariborske. Vse utemeljene pritožbe in želje bo iznesel na merodajnein mestu. Prepričan je, da, ako bi bili na današnjem občnem zboru tudi gg. občinski svetniki, bi bilo tudi gmotno vprašanje društva bližje rešitvi. Siguren pa je, da se bode tudi to rešilo za ZDM prav in koristno. Zeli ZDM mnogo uspehov v korist znanosti in mestu Mariboru. O knjižnici je poročal ravnatelj Janko G 1 a s e r. Glej: Študijska knjižnica v Mariboru. O arhivu je poročal ban. arhivar Franjo Baš. Glej: Banovinski arhiv v Mariboru. Članarina ostane na predlog predsednika dosedanja v iznosu Din 50___ Pri volitvah preglednikov računov so bili na predlog blagajnika soglasno izvoljeni: Dr. Ivan Jančič, dr. Ivan Kronvogel in dr. Matija Heric. Pri slučajnostih se je obravnavalo vprašanje, kako povečati društvene dohodke. Debata, v kateri so nastopili dr. I. Jančič, N. Vrabl, F. Baš in dr. A. Veble, je pokazala odboru vrsto korakov, katere ho odbor izvedel v prihodnjem poslovnem letu. Oh 12. uri 10 minut je predsednik zaključil občni zbor. Studijska knjižnica v Mariboru. 1. Statistika. Knjižnica sc je v 1. 1934. pomnožila (v zvezkih) za 2214 knjig (ozir. brošur), 392 revij (ozir. časopisov), 20 zemljevidov, 13 rokopisov in 1 fotografijo. Prispevali so: ŠK 1372 knjig, 156 revij, 18 zemljevidov, 6 rokopisov in 1 fotografijo, ZD 828 knjig, 226 revij, 2 zemljevida in 7 rokopisov, MD 14 knjig in 10 revij. Način pridobitve je bil naslednji: A. Nakup. ŠK: 572 knjig in 64 revij; ZD: 2 knjigi in 2 reviji; MD: 10 knjig in 4 revije — skupaj 584 knjig in 70 revij. Med kupljenimi knjigami so bile sledeče važnejše: Aherg N., Bronzezeitliche und friiheisenzeitliche Chronologic IV. (kupilo MD); Adler A., Der Sinn des I.ebens; Appell P., Cours de mecanique; Bedier J. et Hazard P., Histoire de la litterature fran^aise (2 zv.); Berdjajev N., Wahrheit und Liige des Kommunismua; Der groBe Brockhaus (nadaljevanje); Busse C., Geschichte der Wcltlitcratur (2 zv.); Buytendijk F. J., Wesen und Sinn des Spiels; Byloff F., Hexenglaube und Hexenverfolgung; Croce B., Zgodovina Evrope v XIX. stoletju; Dolenc M. in Maklecov A., Sistem celokupnega kazenskega prava; Escholier R., Daumier; Fuks R., Nove smjernice trgovinske politike; Gabr-šček ^A., Goriški Slovenci II.; Glonar J., Žepni slovarček tujk; Graber G., Der Einritt des Herzogs von Karnten am Fiirstenstein zu Karnburg; Griinm H., Leben Raphaels; Haas A., Kosmologische Probleme der Physik; Hertwig 0., Allgemeine Biologie; Hindenburg P., Aus meinem Leben; Horn P., Geschichte der persischen Literatur; Kappelmacher A. und Schuster M., Die Literatur der Riimer; Karaman Lj., Umjetnost u Dalmaciji; Kieslinger A., Zerstorungen an Steinbauten (kupilo MD); Kušej G., Pravni svetovalec; Ladewig P., Politik der Biicherei; Lexikon fiir Theologie u. Kirche (nadaljevanje); Lipperheide Fr. v., Spruch-worterbuch; Machiavelli N., Geschichte von Florenz; Milkau F., Handbuch der Bibliotheks-wissenschaft I.—II. (2 zv.); I monumenti Italiani (kupilo MD); Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-osterreichische Literaturgeschichte (nadaljevanje); Nicolson H., Friedensmacher 1919; Niederle L., Manuel d' antiquite Slave II.; Osborn M., Povijest umjetnosti; Petrotta G., Popolo, lingua e letteratura albanese; Predavac J., Selo i seljaci; Prohaska D., Pregled savreinene hrv.-srpske književnosti; Recherches a Salone. II. (kupilo ZD); Renker A., Das Buch vom Papier; Stanislav J., Riša Vel'komoravska; Rosenberg A., Der Mythus des XX. Jahrliunderts; Rupel M., Slovenski protestantski pisci; Savič M. M., Naša industrija i zanati II.—IV., VI.—VIII. (6 zv.); Schmidlin J., Papstgeschichte der neuesten Zeit. II.; Sieglbauer F., Lehrbuch der normalen Anatomie des Menschen; Skok P., Naša pomorska i ribarska terminologija; Ottuv Slovnik naucny (32 zv.); Spalteholz W., Handatlas der Anatomie des Menschen (3 zv.); Spamer A., Die deutsche Volkskunde I. (kupilo MD); Stanek J., Dejiny svetove literatury; Sušeč S., Naše finančno pravo; Sušič N., Bolesti živaca i duše; Walter N., Geschichte der franzosischen Literatur; Winckelmann J., Geschichte der Kunst; Wizin-ger R., Chemische Plaudereien. B. Darovi. ŠK: 723 knjig, 76 časopisov, 18 zemljevidov, 6 rokopisov in 1 fotografija; ZD: 760 knjig, 152 revij, 1 zemljevid in 7 rokopisov; MD: 4 knjige — skupaj 1487 knjig, 228 revij in časopisov, 19 zemljevidov, 13 rokopisov in 1 fotografija. Darovalci so bili (v oklepaju število darovanih predmetov; Maribor ni naveden): arhivar Fr. Baš (4), E. Baum-gartner (1), prof. Jul. Benešič v Varšavi (1: poljski prevod Gunduličevega Osinana), Dominik Bezenšek v Ljubljani (2), Al. Bolhar v Celju (1), dr. Fr. Derganc v Ljubljani (1), dr. A. Dolar (1), Jar. Dolar (4: mariborski dijaški listi), dr. Iv. Dornik (1), prof. H. Druzovič (2 rokopisa), prof. Ivan Favai (1: fotografija slov. seminarja v Gradcu 1910/11), ravn. J. Glaser (2: mariborska dijaška lista), dr. J. Glonar v Ljubljani (1), mag. uradnik J. Gorup (1), A. Heric (6: mariborski dijaški listi), univ. prof. dr. Fr. Ilešič v Zagrebu (12, večinoma ponatisi), dr. Fr. Jankovič (584, med drugim Czedik A. v., Zur Geschichte der k. k. osterr. Ministcrien 1861.—1926; Keinpf J., Požega; 4 knjige B. Stankoviča s pisateljevim lastnoročnim posvetilom; Kordeševa Ljudska knjižnica; Palček 1911; Zora 1895—1920), dr. Fr. Kla-binus v Gradcu (1), župnik J. Klekl v Črensovcili (2), E. Košak (1), ravn. dr. Fr. Kotnik v Celju (1), prelat dr. Fr. Kovačič 57 (med drugim Balan P., La chiesa cattolica e gli Slavi; Euhel C., Hierarchia catholica medii acvi; Georgii Stohoei Epistolae ad diversos; Kirchl. Verordnungsblatt der Lavanter Dibzese; 1 zemljevid; 3 rokopisi), ravn. dr. M. Kovačič v Ptuju (11, med drugim 5 knjig v dajnčici ter bibliografsko nezabeleženi 3. natis Stepišnikovcga Zenitovanja), ravn. J. Kramer (4), min. K. Krofta v Pragi (1), Bož. Kryl v Ljutomeru (3), A. Lavrič (7), dr. R. Ložar v Ljubljani (1), dr. R. Marič v Smed. Palanki (1), docent dr. Iv. Matko v Beogradu (3), msgr. Fr. Ks. Meško na Selali (5, med tem rokopis misterija Henrik, gobavi vitez), inag. ph. Fr. Minarik (3), J. Mravljak v Vuzenici (3), t župnik Fr. Ogrizek pri Št. Janžu na Dravskem polju (1: Kosi B., Evangcliumi ino Lifti... 1812 — rokopis), prof. A. Oven (1: rokopis), podpolkovnik v p. Fr. Peitler (143: nemški klasiki), dr. Melita Pivec-Stele v Ljubljani (1), dr. Lj. Pivko (44, večinoma Stenogr. beiež.e Nar. skupščine), msgr. Val. Podgorc v Celovcu (4), inšpektor dr. L. Poljanec (1), dr. 0. Reiser v Pekrah (1), paznik A. Robas (1), dr. K. Schiinemann v Berlinu (1), prof. Jos. Skr-binšek v Pragi (1), J. Stabej (1), ravn. dr. P. Strmšek v Murski Soboti (10), dr. Fr. Sušnik (1), dr. D. Šanda (1), župnik Fr. Šegula v Makolah (2, med tem rokopis Lendovškove izdaje Orožnovih spisov), župnik v p. F. S. Šegula (12, med tem 4 Stritarjevi rokopisi), dr. L. Sik v Zagrebu (2), ravn. dr. J. Šlebinger v Ljubljani (1), ravn. dr. J. Tominšek (21). r. S. Trdina (1), dr. Al. Trstenjak v Dolnji Lendavi (6), H. Vidmar (18: zemljevidi), upravnik kaznilnice N. Vrabl (142, med drugim Jutro 1924—1934; Središki Sršen 1919 in 1921), V. Weixl (1), učitelj v p. Fr. Zacherl v Ljutomeru (37, med drugim Brankov M., Pesnitve I—V), gimnazijec M. Zalik (1 mariborski dijaški list), dr. Iv. Zmavc v Pragi (1), dr. .1. Zmavc (1: Nova krainska pratica na to preftopen leitu 1768); razen tega naslednje institucije: Dravska direkcija pošte in telegrafa v Ljubljani (2), Družba sv. Moborja v Celju (28), Kniliovna hlav. mesta Prahy (5), Slovanska kniliovna v Pragi (1), Češkoslovaško-jugosloven-ska liga v Mariboru (1), odbor za proslavo Bezenška v Ljubljani (1), mestno poglavarstvo Maribor (43), predstojništvo uršulinskega samostana v Ljubljani (1), ravnateljstvo deške inešč. šole (3), ravn. 2. dekliške mešč. šole (1), ravn. klas. gimnazije (1), ravn. mestne hranilnice (11), ravn. real, gimnazije (1), ravn. trg. akademije (1), ravn. učiteljske šole (1), ravn. mešč. šole v Krškem (1), ravn. univ. biblioteke v Gradcu (15), The Rokefeller Foundation v New Yorku (1: Books abroad), Senat kralj. Jugoslavije v Beogradu (3), Ljudska tiskarna (1), Mariborska tiskarna (1), Tiskarna sv. Cirila (2), Kr. banska uprava v Ljubljani (1); končno uprave sledečih časopisov: Bogoljub, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Slov. čebelar, Domoljub (s prilogami), Domovina (s prilogo), Edinost, Gasilec, Naš glas, Glasnik presv. Srca Jezusovega (s prilogo), Sokolski glasnik. Vojni invalid, Jutro (s prilogo), Kraljestvo božje, Kmetski list, Trgovski list. Lovec, Slov. narod, Pohod, Poštar, Prelom, Naša radost, Rejec malih živali, Sadjar in vrtnar, Ponedeljski Slovenec, Slovenec, Slovenija, Sokolič, Učiteljski tovariš (s Prosveto), Salezijanski vestnik (s prilogami), Vigred, Vrtec (z Angelčkom), Zdravje, Zvonček, Zika v Ljubljani, Gorenjec v Kranju, Borba, Časopis za zgodovino in narodopisje (z AZN), Slov. gospodar, Ženski list, Privatni nameščenec, Razgled, Mariborski večernik Jutra, Mariborer Zeitung v Mariboru, Nova doba, Slov. hmeljar, Deutsche Zeitung v Celju, Novine (z Marijinim listom) v Murski Soboti, Ljudska pravica v Lendavi, Novi život v Zagrebu, Jugoslovenska pošta, telegraf i telefon v Beogradu, Bulletin de droit tschecoslova-que in Česku mysl v Pragi. Razen tega je prejela knjižnica na pobudo podpredsednika ku-ratoriju, g. V. Grčarja, iz profesorske knjižnice bivšega ženskega učiteljišča (razen številnih dvojnic in nepopolnih letnikov raznih revij) 360 knjig, med njimi: Engel E., Geschichte der deutschen Literatur (2 zv.); Helmolt 11., Weltgeschichte (9 zv.); Oncken W., Allgemeine Geschichte in Einzeldarstellungen (45 zv.); Ralzcl F., Viilkerkunde (3 zv.); Sclicrr J., Schiller und seine Zeit. C. Zamena: ŠK: 36 knjig (zamenjane z univ. biblioteko v Gradcu); ZD: 56 knju;, 72 revij; MD: 6 revij — skupaj 92 knjig, 78 revij. Č. Dolžnostni in recenzijski izvodi. ŠK: 41 knjig, 16 časopisov; ZD: 10 knjig, 1 zemljevid — skupaj 51 knjig. 16 fasopisov, 1 zemljevid. Iz posojevalcev je štela knjižnica 896, med temi 386 v 1. 1934. nanovo vpisanih; izposodila je 19.559 knjig, 7013 slovenskih, 1223 srhskohrvatskih, 10.629 nemških, 332 francoskih, 313 ruskih in 49 drugih. Med novo vpisanimi i/.posojevalri, ozir. izposojcvalkumi (te so povsod za celotnim številom navedene v oklepaju) je bilo dijakov z real, gimnazije 91 (26), s klas. gimnazije 64 (7), z učiteljišča 38 (25), s trg. akademije 9 (3). z mešč. šole 19 (5), raznih abiturientov 12 (6), visokošolcev 14 (2) — vsega dijaštvu torej 247 (74); razen tega je bilo uradnikov (in njihovih soprog) 38 (15), zasebnikov, ozir. zaschnic 16 (15), obrtnikov 12 (3), učiteljev in učiteljic 9 (5), inženjerjev (in soprog) 9 (1), profesorjev in profesoric 8 (2), trgovcev (irf soprog) 7 (4), častnikov (in soprog) 6 (1), železničarjev (in soprog) 4 (1), glasbeniki 3, stražniki 3, delavci, ozir. delavke 3 (2). vajenci 3, odvetniki 3, tehnični uslužbenci (in soproge) 3 (1), duhovnika 2, zobotehnika 2 (1) ter po 1 zdravnik, lekarnar, novinar, posestnik, natakar, vzgojiteljica, plesalka in trgovska uslužbenka —• razen dijaštva torej skupaj 139 (54) oseb. Razmerje ined dijaki in drugimi izposojevalci se je premaknilo še bolj v prilog prvih; dočim je v 1. 1933. tvorilo dijaštvo 54 odstotkov, tvori med izposojevalci, vpisanimi v 1. 1934, 64 odstotkov. — Čitalnica je bila odprta 229 dni (v počitnicah je zaprta), obiskalo jo je 6443 oseb; povprečno število dnevnih obiskovalcev jo znaša'o v januarju 40, v februarju 38, v marcu 34, v aprilu 21, v maju 17, v juniju 15, v septembru 24, v oktobru 28, v novembru 33, v decembru 31. Relativnemu padcu v decembru je bila vzrok takratna odsotnost dijaštva, ki tvori med obiskovalci čitalnice veliko večino. Vezani h je bilo 499 knjig in časopisov. 2. Prejemki in izdatki. A. Po proračunu bi bila morala knjižnica od mestne občine dobiti 40.000 Din. Ker pa se je od tega 2.633.50 Din zaenkrat pridržalo kot kritje za pomožnega slugo, je dejansko na naslov proračuna prejela le 37.366.50 Din. Kot predujem je razen tega dobila 2.000 Din, tako da so njeni prejemki od mestne občine znašali v celoti 39.366.50 Din. Od tega se je izdalo za nakup knjig in revij 32.417.50 Din, za vezavo 4.747.75 Din, za opremo 2.201.25 Din. Občutno znižanje dotacije (ki je prejšnja leta znašala 58.000 Din) je postavilo knjižnico pred alternativo: ali se izogniti primanjkljaju z delno odj>ovedjo periodik in kontinuand ali pa z omejitvijo izdatkov za nakup knjig in vezavo. Ker je število naročenih revij že itak razmeroma skromno in bi odpoved imela za posledico neprijetne vrzeli, ker je razen tega upati, da je sedanji neugodni položaj samo prehodnega značaja, so se periodika in kontinuanda obdržala v nezmanjšanem obsegu. Potrebne pa so bile radi tega omejitve pri nabavi novih knjig in pri vezavi. Razen priložnostnega nakupa češkega Slovnika in nabave dela Handhuch der Bibliothekswis6enschaft je bilo mogoče kupovati le manjše stvari, zlasti pa je zastala vezava, za katero so se izdatki v primeri z letom 1933. znižali za več ko 7000 Din. Trajno bi taka praksa bila seveda nemogoča, ker bi vodila nazaj v položaj, v katerem se je nahajala knjižnica prva leta po ustanovitvi, ko je velik del njenih knjig in zlasti časopisov bil nevezan. — B. Izposojnina je znašala (skupno s pristojbinami za izkaznice) 17.964 Din. Izdalo se je od tega 13.324 Din za nakup knjig in časopisov, 1.771 Din za vezavo, 2.869 Din za opremo in pisarniške potrebščine. — Razen tega sta za nakup nekaterih večjih del prispevali tudi obe društvi-solastnici: ZD 1.198 Din, M D 4.985.25 Din. 3. R a z n o. Ker je dolgoletni član in podpredsednik kuratorija, g. dr. P. Strmšek, bil imenovan za ravnatelja v Murski Soboti, je mestna občina na njegovo mesto kot svojega zastopnika določila g. ravn. dr. J. Kovačeca; za novega podpredsednika je v odboru bil izvoljen g. šol. upravitelj V. Grčar. — Glede osobja ni bilo izprememh. Radi bolehnosti sluge pa je v zimskih mesecih hilu potrebna pomožna moč. — V čitalnici so v teku leta bile prirejene tri razstave: ob stoletnici dr. J. Vošnjaka, oh šestdesetletnici Fr. Ks. Meška ter razstava novejših slovenskih lirskih zbirk, kot ilustracija k predavanju ge. dr. S. Trdine o antologiji Sodobna slovenska lirika. Skupno z hanovinskim arhivom v začetku oktobra v veliki dvorani pripravljena razstava o koroškem plebiscitu se radi kraljeve smrti ni otvorila. — Prostori so ostali ncizpremenjeni, vedno bolj pa se čuti, kako postajajo pretesni. Da se pridobi mesto za nove pridobitve, se je v zadnji dvorani še zadnji prej neizrabljeni projtor zastavil z novim stojalom. Razen tega se je del »mrtve« literature (molitvenikov, šol. knjig in podobnega) premestil in spravil (v dvojnih vrstah) v eno stojalo, da napravi prostor važnejšim knjigam. Vse to pa je le začasna odpomoč; tudi povzroča tako pre- mešeanje knjig mnogo nepotrebnega in brezplodnega dela ter nered v knjižnici. Vedno nuj-nejša postaja potreba, da se sedanjemu provizoriju napravi konec in vprašanje prostorov reši v taki obliki, da bo razvoj knjižnice omogočen vsaj za par desetletij. V sedanjem poslopju bi se dalo izvesti to edino na ta način, da bi se knjižnici dala na razpolago tudi velika dvorana. S selitvijo drugam pa knjižnici ne bi bilo pomagano, dokler ni na razpolago prostorov, ki bi bili zanjo res primerni. Banovinski arhiv v Mariboru. Arhiv ZDM je vključen Banovinskemu arhivu v Mariboru; ker pa tvori gradivo ZDM glavni del BAM in ker je ZDM tisti činitelj, ki BAM prvenstveno izpopolnjuje, zato podaja BAM poročilo o svojem celotnem delovanju na vsakoletnem rednem občnem zboru ZDM. BAM je v preteklem letu vršil predpisani program z zbiranjem, urejevanjem in pro-učavanjem arhivalij svojega področja. Pri zbiranju je BAM zasledoval tekoče dogodke in preteklost. Sodobne dogodke je ohranil zanamcem z zbirko gradiva o f kralju Aleksandru I. Zedinitelju, za katero so darovali M. Zorjan, U. Kasper, P. Strmšek, J. Guštin, G. Valjak, J. Gorup, največ pa mestna občina mariborska. Deloma z nakupom, deloma pa z darili (S. Dolar, šolsko vodstvo Mengeš, mestna občina Kamnik, M. Maistrova ter mestna občina mariborska) je nastala nova zbirka R. Maistra. Enako je BAM osnoval druge zbirke sodobnih dogodkov (občinske volitve, evharistični kongres v Mariboru, Mariborski teden), kjer sta mu pomagala v prvi vrsti F. Kovačič in N. Vrabl, poleg njih pa A. Kolenc, M. Malovič in A. Hren. Med ostalimi novimi zbirkami so nastale najvažnejše iz daril F. Jankoviča, L. Pivka in K. Verstovšeka, katerih politične zapuščine so prišle v BAM. Z darili gg. A. Hrovatina, M. Maloviča in L. Strašnika pa je nastala tipografska zbirka. Z nakupom je BAM osnoval zbirke slik, v katerih je prikazano historično in sodobno denarstvo, gospodarstvo, prosveta, politika, topografija, uradni dokumenti in poedinci, kar se nahaja v 10 posebnih katalogih, kateri se bodo trajno izpopolnjevali in ki bodo tako dopolnjevali odgovarjajoče pismene arhivalije. Za te zbirke so prispevali N. Vrabl, F. Kovačič, J. Glaser, O. Ploj, J. Mursa, H. Druzovič, A. Zupan, J. Pugl, A. Trstenjak, U. Hafner, E. Baumgartner, F. Kramberger, J. Mravljak, F. Scher-haum, J. Loos, A. Oven, F. Schneiderjeva, M. Kos in B. Teply. Prav posebno je zbirko slik podprlo Muzejsko društvo v Mariboru, ki radi pomanjkanja prostorov oddaja topografske in osebne slike v vedno večjem številu v BAM. Apel preteklega leta na društva je imel uspeli iu tako so z darili nastale nove društvene zbirke (Mariborske povojne uradniške organizacije, Profesorsko društvo, Orel in J. a. d. Triglav). V nadaljevanju dosedanjih zbirk je med topografskimi zbirkami najpomembnejša uspela akcija za arhiv trga Lemherga, akcija za prekmurske arhivalije iz Somhatelja in Zalaegcrszega, ki je v teku, pomnožitev koroške plebiscitne zbirke (U. Hafner, N. Vrabl, ga. I. Lipoldova in I. Vošter), Fr. Ks. Meska (A. Oven), A. M. Slomšeka (D. Šanda), I. Miklavca, J. Bleiweisa in F. Dominkuša (J. Glaser), prevratnega gradiva za mirovno konferenco (I. Senekovič), A. Tomšiča (N. Vrabl), J. Pajeka (F. Kovačič) in dijaške (F. Kos). S knjižnimi darovi L. Pivka in K. Verstovšeka je bila osnovana urhivska knjižnica, ki zbira izključno samo literaturo z zgodovinskim gradivom in katera je bila po nakupu izpopolnjena s strokovnimi priročniki. Vscin darovalcem, ki so v lepi meri dopolnili liakupljene arhivalije, se BAM iskreno zahvaljuje s prošnjo za sodelovanje in pomoč tudi v bodoče. Urejevanje BAM, ki je dospelo do št. 651, predstavlja zvezo med zbiranjem in pro-učavanjem. V proučavanju omenjamo plebiscitno razstavo (skupno s študijsko knjižnico), pomoč podeželskim lokalnim zgodovinarjem in izrabo arhivalij v znanstvenem delu po domačih in tujih znanstvenikih (Avstrija, Nemčija). Stiki s sorodnimi organizacijami v Ma- riboru, Ljubljani in v Gradcu so živi, evidenca arhivalij (Konjice, Podsreda, zemljiške knjige, arhivi okrožnih sodišč) pa v okviru možnosti. Javne oblasti, ki so se obračale na BAM, so dobile vedno odgovore, tako da je BAM tudi praktično dokazal upravičenost do obstoja. Nastoj novih zbirk in izpopolnitev starih ter znanstveno izrabljanje arhiva bi bilo brez vzporednega dela ZDM težko; urejevanje zbirk in izpopolnjevanje inventarja pa bi bilo nemogoče brez subvencije Dravske banovine v znesku 15.000 Din. Vse delo BAM se vrši v zavesti potrebe, pripraviti gradivo za bodoče publikacije ČZN in AZN ter za delo o našem Podravju in Pomurju, izpopolniti v tem Študijsko knjižnico in muzej ter tako z združenimi močmi dvigniti znanstveno intenzivnost Maribora do višine, kakor je dostojna za kulturno mesto s 40.000 prebivalci. Zamena publikacij. V zameno pošiljajo Zgodovinskemu društvu publikacije sledeče ustanove, ozir. uredništva: Beograd: Kr. Srpska akademija; Društvo sv. Save; Etnografski muzej; Strani pregled; Priloži proučavanju narodne poezije; Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor; Sokolska prosveta. Berlin: Notgemeinschaft der deutschen Wissenschaft. (Bayerischer Heimatschutz — Miin-clieu; Neues Lausitzisches Magazin —■ Giirlitz; Zeitschrift fiir osteuropaische Geschichte —- Kiinigsberg.) Breslau: Jahrbiicher fiir Kultur und Geschichte der Slaven. Brno: Matice Moravska. B u d y š i n : Marica Serbska. Celje: Družba sv. Mohorja. Celovec: Carinthia I. Dunaj: Bundcsdenkmalamt; Osterreichisehes archiiologischcs Institut; Wiener Zeitschrift fiir Volkskunde. Frankfurt a. M.: Archiiologisches Institut des Deutschen Reiches. Rbmisch-Gerina- nische Kommission. Gradec: Historischer Vercin fiir Steiermark. Katowice: Muzcum Šlaskir; Towarzystwo przyjaciol nauk na Šlasku. Krakow: Lud slowiaiiski. L i n z : Jahrhuch des Obcrbsterreichischen Musealvereines. Ljubljana: Arhitektura; Beseda o sodobnih vprašanjih; Čas; Dom in svet; Muzejsko društvo za Slovenijo; Znanstveno društvo; Etnolog; Kronika slovenskih me6t; Ljubljanski škofijski list; Slovenska Matica; Mentor; Misel in delo; Popotnik; Sodobnost; Slovenski učitelj; Bogoslovni vestnik; Geografski vestnik; Planinski vestnik; Zdravniški vestnik; Akademska založba; Zbornik za umetnostno zgodovino; Ljubljanski zvon; Žena in dom. Lwow : Lud; Naukove tovarystvo imeny Šcvčenka; Polskie towarzystwo historyczne; Ruch slowiaiiski. Makarska : Nova revija. O 1 o m o u c : Časopis vlasteneckčho spolku musejniho. P a d o v a : Atti della Accadcmia scientifica Veneto—Trcntino—Istriana. Pariz: Institut d' etudes slaves. Poznanj: Instytut zaehodnio-slow iatiski przy universytecie poznanskim; Po- znanskie towarzystwo przyjaciol nauk. Praga: Časopis českoslovcnskych knihovniku; Časopis Nar. musea; Čcsky časopis histo- ricky; Čehoslovačko-jugoslovenska revija; Matice Češka; Slavia; Slovansky prehled; Slovansky listav; Numismaticke zpravy. Reichenberg : Sudeta. Rim: Bollettino deli' Associazione Internazionale degli studi Mediterranei; Pontificium Institutum orientalium studiorum. Novi Sad: Glasnik Istoriskog društva; Letopis Matice Srpske. Salzburg: Mitteilungen der Gesellschaft fiir Salzburger Landeskunde. Sarajevo: Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini; Napredak. Skoplje: Glasnik Skopskog naučnog društva. Sofija: Bldgarskata akademija na naukite; Istoričeskoto družestvo. Split : Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku. Trst: Archeografo Triestino. Turčianski Sv. Martin: Matica Slovenska. U d i n e : Biblioteca comunale »Vincenzo Joppi«. Uppsala: Kungl. Universitetet. Warszawa: Towarzystwo Naukowe Warszawskie. W i 1 n o : Balticoslavica. Zagreb : Jugoslavenska akademija; Brača Hrvatskog zmaja; Hrvatski geografski glasnik; Narodna starina; Vjesnik Hrvatskog arbeološkog društva; Vjesnik kr. državnog arhiva; Novi život. Seznam članov. I. Častni člani. f Bulič dr. Fran, ravnatelj drž. arheološkega muzeja v p. v Splitu. t Kos dr. Fran, profesor v p. v Ljubljani. Kovačič dr. Fran, profesor bogoslovja v p. v Mariboru. Murko dr. Matija, vseučiliški profesor v p. v Pragi. t Turner dr. Pavel, veleposestnik v Mariboru. II. Redni čluni. Apače: Drž. deška osnovna šola. Beltinci: Kosi Anton, učitelj. Beograd: Goršič dr. France, inšpektor ministrstva za notranje zadeve; Koprivnik Vojko, inž., generalni direktor šum v p.; Korošec Anton, načelnik v ministrstvu za poljedelstvo; Marušič dr. Drago, minister za socijalno politiko in narodno zdravje; Prijatelj Karol, inšpektor v ministrstvu prosvete; Tašncr Joža, inšpektor ministrstva pravde; Znidaršič Jože, šef odseku glavne kontrole. Bodovec pri Zaprcšiču: Noršič Vekoslav, župnik. Brezno: Zapečnik Ivan, postajni načelnik. Brežice: Kramer Rudolf, javni notar; Lipej Franc, trgovec; Sokolsko društvo; Zdolšek dr. Josip, odvetnik. Celje: Bergunt Muvricij, profesor; Bluznik dr. Pavle, profesor; Bručič dr. Friderik, sodni nadsvetnik v p.: Cestnik Anton, profesor v p.; Dolničar dr. JoBip, sodnik okrožn. sodišča; Družba sv. Mohorja; Drž. deška meščanska šola; Drž. realna gimnazija; Goričan dr. Alojz, odvetnik; Hrašovec dr. Juro, odvetnin; Jaušovec Fran, strokovni učitelj; Javna mestna knjižnica; Jurak Peter, opat; Jurko Rado, šolski nadzornik v p.; Kalan dr. Ernest, odvetnik; Kardinar Jožef, profesor v p.; Kotnik dr. Franc, ravnatelj; Kožuh Josip, profesor v p.; Kralj Drago, bančni ravnatelj; Levičnik Vinko, profesor v p.; Lilek Emil, vladni svetnik; Ljudsko vseučilišče; Mlinar Ivan, profesor; Mursa Josip, inž.; Muzejsko društvo; Orožen dr. Milan, odvetnik; Pegan Žorža, profesorica; Stojan dr. Ivan, javni notar. Cezanjcvci pri Ljutomeru: Drž. osnovna šola. Cirkovce pri Ptuju: Ravšl Anton, župnik. Črensovci: Drž. osnovna šola. Črešnjevec pri Slov. Bistrici: Drž. osnovna šola. Črna gora pri Ptuju: Zagoršak Franc, župnik. Denovič — Boku Kotorska: Rojnik Ivan, inž. kapetan. Dob pri Domžalah: Markič Josip, župni upravitelj v p. Dolnja Lendava: Drž. meščanska šola; Kartin dr. Herbert, sreski načelnik; Kokolj Miroslav, učitelj meščanske šole; Štupica dr. Marijan, odvetnik. Dornuvu pri Ptuju: Drž. osnovna šola. Dravograd: Kolenc Pavle, drž. veterinar. Fram: Posojilnica. Gorica: Premrou Miroslav. Gornja Ponikva pri Žalcu: Gorišek Janez, župnik. Gornja Radgona: Boezio dr. Lenart, odvetnik; Drž. osnovna šola; Mavrič Karol, šolski upravitelj; Požun Hinko, javni notar; Stanovšek Franjo, zasebni uradnik; Vargazon dr. Matija, avditor v p. Gornji grad: Jeglič dr. Anton Bonaventura, nadškof; Lobnik Franc, drž. veterinar. Gradec: Klasinc dr. Ivan, odvetnik; Seminar fiir slawische Philologie (univerza). Griže pri Celju: Krajevni šolski odbor. Jarenina: Čižek Josip, dekan. Kamna gorica: Zorko Franc, župnik. Kumnica pri Mariboru: Božiček Fran, župnik. Kamnik: Mlakar o. Bernardin, frančiškan; Sadnikar Niko — Museum. Kapela pri Radencih: Krajevni šolski odbor. Kapla (Weizelsdorf): Singer Štefan, dekan. Koroška Bela: Drž. osnovna šola; Stnolik Rupert, šolski upravitelj. Kotijo: Kuhar Vida. Kczltik, p. Zvornik: Slanič Pavle, orožnik. Kranj: Dolar dr. Simon, ravnatelj realne gimnazije; Drž. realna gimnazija; Kimovec dr. Ivan, odvetnik; Sresku učiteljska knjižnica; Zontar dr. Josip, profesor. Krčevina pri Mariboru: Drž. osnovna šola. Križevci pri Ljutomeru: Ašič Maks, kaplan; Weixl Josip, dekan. Laporje: Ozimič Jože, župnik. Laško: Drnovšek dr. Dominik, odvetnik; Pernat dr. Arnold, starešina sres. sodišča. Lehen, p. Brezno: Drž. osnovna šola. Lesce pri Bledu: Potočnik dr. Matko, ravn. učiteljišča v p. Lindsay, Nebraska (Amerika): Zaplotnik J. L., dekan. Ljubljana: Andrejka dr. Rudolf, vladni svetnik; Arnejc dr. Ivan, profesor; Benkovič dr. Ivo, odvetnik; Bervar Anton; Bunc Stanko, profesor; Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev; Dcbevec dr. Jožef, profesor v p.; Dolenc dr. Metod, vseučiliški profesor; Drž. I. dekliška meščanska šola; Drž. II. realna gimnazija; Drž. trgovska akademija; Drž. učiteljišče; Frančiškanska knjižnica; Grafenaucr dr. Ivan, profesor; Gruden Mirko, bančni ravnatelj; Historični seminar (univerza); Hribar Ivan, senator; Kelemina dr. Jakob, vseučiliški profesor; Keršovan Vekoslav, upravnik policije; Kos dr. Milko, vseučiliški profesor; Kranjec Silvo, profesor; Lukman dr. Fran, vseučiliški profesor; Manjšinski institut SKJ; Pegan dr. Vladislav, odvetnik; Pirjcvec dr. Avgust, hibi. drž. biblioteke; Pirkmajer dr. Otmar, pomočnik bana; Pivec-Stele dr. Melita, hihliotekarka drž. biblioteke; Pravno-zgodovinski seminar (univerza); Rožinan dr. Gregorij, škof; Rupel dr. Mirko, profesor; Rus dr. Jože, bibliotekar drž. biblioteke; Saria dr. Balduin, vseučiliški profesor; Savnik dr. Roman, profesor; Seminar za slovansko filologijo (univerza); Slavič dr. Matija, vseučiliški profesor; Sreska učiteljska knjižnica; Stele dr. France, konservator; Steska Viktor, referent za verstvo v p.; Stroj Alojzij, kanonik; Svet dr. Jakob, sodnik okrožnega sodišča; Šentjakobska knjižnica; Šerko dr. Alfred, vseučiliški profesor; Šlebinger dr. Janko, upravnik državne biblioteke; Štamcar Milan; Tuma dr. Henrik, odvetnik; Turk dr. Josip, vseučiliški profesor; Vrhovnik Ivan, župnik v p.; Zupančič Jakob, ravn. real, gimnazije v p.; Zwitter dr. Fran, profesor; Ženska realna gimnazija. Ljutomer: Čit alnica; Drž. meščanska šola; Kuharič Lovro, davčni inšpektor v p.; Poljanec Franc, ravnatelj mest. hranilnice; Salberger dr. Adolf, odvetnik; Stanjko dr. Marko, odvetnik; Schneider Franja, učiteljica; Škof Alojzij, veterinarski svetnik; Trinkaus Ivan, starešina sreskega sodišča; Zacherl Franjo, učitelj v p. Loka pri Zidanem mostu: Šket Mihael, župnik. Malu Nedelja: Krajevni šolski odbor. Marenberg: Menhart Makso, notarski namestnik. Maribor: Ašič Ivan, javni notar; Bajuk Božidar, profesor; Bauovinski dečji dom; Barlc Jože, magistralni nadsvetnik; Baš Franjo, arhivar; Baumgarlner Kgon, inž.; Bezlaj Franjo, magistratni gradbeni nad-oficijal; Bošljančič dr. Leopold, odvetnik; Bračič Milka, šolska upraviteljica; Brenčič dr. Radovan, upravnik narodnega gledališča; Cafuta Anton, kaplan; Celestina Albina Zora, farmacevtka; Cizelj Miško, nadučitelj moške kaznilnice; Cukala dr. Fran, stolni dekan, ravnatelj bogoslovja; Dernovšek dr. Janko, primurij; Dijaški dom; Dolar dr. Anton, profesor; Druzovič Hinko, profesor v p.; Drž. I. dekliška meščanska šola; Drž. II. dekliška meščanska šola; Drž. I. dekliška osnovna šola; Drž. II. dekliška osnovna šola; Drž. deška meščanska šola; Drž. III. deška osnovna šola; Drž. IV. deška osnovna šola; Drž. klasična gimnazija; Drž. realna gimnazija; Drž. učiteljišče; Faninger dr. Rihard, odvetnik; Farkaš Maks, uradnik moške kaznilnice; Fludernik dr. Ignac, profesor; Frančiškanski samostan; Gasparin Filip, profesor; Glaser Janko, ravnatelj Študij, knjižnice; Gorup Alfonz, profesor; Grčar Milica, učiteljica meščanske šole; Grošelj dr. Milan, profesor; Gruntar Viktor, profesor; Gsehnnn Josip, oskrbnik; Heric dr. Matija, ravnatelj real, gimnazije; Hinterlecbner Tonka, soproga inž.; Hohnjec dr. Jožef, profesor bogoslovja; Hojnik dr. Fran, odvetnik; Hrastelj Fran, ravnatelj tiskarne sv. Cirila; Jakac Andrej, učitelj moške kaznilnice; Jančič dr. Ivan, starešina drž. tožilstva v p.; Janežič Rudolf, stolni kanonik; Japelj Mirko, fotograf; Jehart dr. Anton, profesor bogoslovja; Jeraj dr. Josip, profesor bogoslovja; Jerebič Fran, bančni ravnatelj; Jubart Franjo, sodnik; Juvan dr. Alojzij, odvetnik; Kac dr. Viktor, zobozdravnik; Karba Josip, profesor; Kadunec Fran, ravnatelj učiteljišču; Kurtin dr. Franc, zobozdravnik; Klavžar Zora, ravnuteljicu meščanske šole; Klcmenčič Anton, upravitelj pošte; Kn. škof. dijaško semenišče; Kociper dr. Janez, profesor; Kokošinek Janko, stolni kaplan; Kotnik dr. Janko, profesor; Kovačič Anton, profesor v p.; Kovačič Ivan, trgovec; Kramberger Fran, magistratni uradnik; Krunjc Murko, duhovnik; Kravos Ivan, sedlar; Kronvogel dr. Josip, dvorni svetnik v p.; Kukovec dr. Vekosluv, odvetnik; Lušič dr. Ferdo, odvetnik; Leskošek Janko, profesor; Leskovar dr. Josip, odvetnik; Lešnik dr. Alojz, sodnik okrožnega sodišča; Lipoid Ivanka, odvetnikova soproga; Ljudska knjižnica Slovanske čitalnice; Marin dr. Vilko, zdravnik; Mastnuk Murtin, ravnatelj klas. gimnazije; Medved Štefan, zasebni uradnik; Mestno poglavarstvo; Meško Ivan, desetar moške kaznilnice; Meško dr. Jožef, kaplun; Mijucin Andjelija, profesorica; Milač Simon, profesor; Minarik Franc, lekarnar; Mirt dr. Jožef, stolni kanonik; Mluker Ladislav, profesor; Močnik dr. Vinko, profesor bogoslovja; Mohorko Jože, postajni načelnik v p.* Mravljak Ivan, profesor; Munda Vinko, stolni vikar; Novak Vilko, profesor; Osuna Ksenija, profesorica; Oset Miloš, veletrgovec; Ostre dr. Alojz, profesor; Oven Anton, profesor; Peric Frunjo, upravnik Mestnih podjetij; Pernat dr. Tone, odvetnik; Pirnat Frunjo, višji veterin, svetnik v p.; Pivka Franjo, magistratni uradnik; Pivko dr. Ljudevit, profesor; Ploj dr. Miroslav, senator; Ploj Oton, notar v p.; Posojilnica v Narodnem domu; Povalej dr. Josip, finančni ravnatelj v p.; Ravter Mirko, vudniški učitelj; Richter Jakob, profesor; Rode Viktor, strokovni učitelj; Rojko dr. Maks, ravnatelj mest. klavnice; Rosina dr. Igor, odvetnik; Rozman o. Viljem, prior benediktincev; Skušek Oskar, industrijalec; »Slomšek«, literarno društvo bogoslovcev; Sojč Ivan, kipar; Somrek dr. Josip, profesor bogoslovja; Spodnještajerska ljudska posojilnica; Stabej Jože, tajnik sresk. cestnega odbora; Stergar Anton, dekan; Strašnik Lojze, tiskarnar; Stupan Bogomir, profesor; Sedivy Jan, profesor; Škapin dr. Karol, odvetnik; Škofič Virgil, železničar; Šlebinger Ciril, profesor; Šnuderl dr. Makso, odvetnik; Štor Franjo, mestni računski svetnik; Štupca Marija, profesorica v p.; Toinažič dr. Ivan Jožef, škof; Tominšek dr. Josip, ravnat, gimnazije v p.; Tomšič Dušan, inž., ravnatelj mestne plinarne; Tomšič dr. Fran, odvetnik; Toplak dr. Fran, zdravnik; Toplak dr. Jakob, dvorni svetnik v p.; Trafenik Josip, posojilnični ravnatelj; Travner dr. Vladimir, sodnik okrožnega sodišča; Trdina dr. Silva, profesorica; Udruženje učiteljiščnikov; Umek Mihael, kanonik in stolni župnik; Veble dr. Andrej, odvetnik; Vinarska in sadjarska šola; Vodenik Jernej, zvaničnik drž. železnice; Vončina Anton, mestni geometer; Vraber dr. Maks, stolni prošt; Vrabl Niko, upravnik moške kaznilnice; Vreže Ivan, profesor v p.; Založnik Ignac, obrtni nadzornik; Zasebno žensko učiteljišče šolskih sester; Zavadlal Pavel, kurat moške kaznilnice; Zavodnik Albert, ekonom moške kaznilnice; Zorzut Ludovik, magistralni uradnik; Žagar dr. Ivan, stolni kanonik; Zebot Franjo, zastopnik zavarovalnice; Zmavc dr. Jakob, profesor v p. Mostar: Dolenec Ivan, profesor. Moste pri Ljubljani: Pivec Rupert, pom. gener. komisar v p. Murska Sobota: Drž. realna gimnazija; Strmšck dr. Pavel, ravnatelj realne gimnazije; Šumenjak dr. Slavko, starešina sres. sodišča. Negova, p. Ivanjci: Drž. osnovna šola. Novo mesto: Drž. realna gimnazija; Kavčič dr. Jože, predsednik okrožnega sodišča; Krajšek Anton, sreski načelnik. Ormož: Hrovat dr. Anton, primarij; Okrajna posojilnica; Skrabar Viktor, notar; Zadravec Peter, industrijalec. Paris: Celestina S.; Ecole des Langues Orientales. Pobrcžjc pri Mariboru: Drž. osnovna šola. Polenšuk: Poplatnik Josip, župnik. Polzela: Červinka dr. V., zdravnik; Krajevni šolski odbor. Praga: Herič dr. Fran, svetnik univerz, biblioteke. Prevalje: Doberšek Karol, učitelj. Ptuj: Belšak Štefan, župni upravitelj v p.; Brenčič dr. Vinko, zdravnik; Drž. deška osnovna šola; Drž. meščanska šola; Drž. realna gimnazija; Gorup Josip, sreski šolski nadzornik; Kolarič Anton, profesor v p.; Komljanec dr. Josip, ravnatelj realne gimnazije v p.; Kovačič dr. Makso, ravnatelj realne gimnazije; Minoritski samostan; Muzejsko društvo; Posojilnica; Smodič Anton, učitelj; Šalamun dr. Franjo, odvetnik; Zunkovič Davorin, podpolkovnik v p. Rečica v Savinjski dolini: Drž. osnovna šola. Ribnica na Pohorju: Drž. osnovna šola; Hauptman Ulrik, šolski upravitelj. Rogaška Slatina: Posojilnica; Zdravilišče. Ruše: Glaser Viktor, industrijalec; Krajevni šolski odbor; Podravska podružnica SPD; Pogačnik Hinko, industrijalec; Pšunder Ferdinand, župnik. Sevnica: Mušič dr. Drago, zdravnik. Slatina Radenci: Hranilnica in posojilnica; .Tanžck Karol, ravnatelj zdravilišča; Zdravilišče. Slivnica pri Celju: Šetinc Franc, šolski upravitelj v p. Slovenska Bistrica: Drž. meščanska šola. Slovenske Konjice: Kamer Karol, župnik v p.; Prus dr. Anton, odvetnik; Rudolf dr. Ivan, odvetnik; Sreska učiteljska knjižnica; Tovornik Fran, arhidijakon. Sloven jgradec: Grmovšck Miloš, sreski šolski nadzornik; Guzej Jurij, kurat bolnice; Soklič Jakob, župnik. Split: Kenda Robert, profesor; Trstenjak dr. Alojzij, banski svetnik. Spodnia Sv. Kungota: Kraner Vinko, župnik. Središče ob Dravi: Krajevni šolski odbor. Stična: Knjižnica cisterc. opatije. Stogovci, p. Gornja Radgona: Krajevni šolski odbor. Strasbourg: Tcsniere Lucien, vseučiliški profesor. Studenci pri Mariboru: Hren Anton, šolski upravitelj; Šnuderl Stanko, magistratni uradnik. Studenice pri Poljčanah: Čede Jožef, župnik; Stefanciosa Andrej, učitelj. Sv. Andraž v Leskovcu: Škamlec Ognjeslav, dekan. Sv. Benedikt v Slcv. goricah: Gomilšek Franc, dekan. Sv. Duh na Stari gori: Drž. osnovna šola. Sv. Jedert: Lončarič Josip, župnik. Sv. Jernej na Dolenjskem: Schoeppl dr. Anton, odvetnik. Sv. Jurij ob južni železnici: Kmetijska šola; Marzidovšek Jakob, vojni kurat v p.; Svetina dr. Fran, zdravnik. Sv. Jurii cb Pesnici: Šafarič Franjo, šolski upravitelj. Sv. Jurij ob Ščavnici: Bralno društvo; Stuhec Franc, župnik. Sv. Križ pri Rogaški Slatini: Čater Anton, kaplan. Sv. Lenart v Slov. goricah: Drž. deška meščanska šola; Gorišek dr. Milan, odvetnik; Ilaunig dr. Ožbald, starešina sreskega so dišča. Sv. Lovrenc na Dravskem polju: Spindler Franc, župnik. Sv. Marjeta na Dravskem polju: Drž. osnovna šola. Sv. Marjeta ob Pesnici: Frangež Jernej, župnik. Sv. Marjeta pri Moškanjcih: Drž. osnovna šola; Klik Jožef, kaplan. Sv. Martin pri Vurbergu: Lajnšič Anion., župnik; Trstenjak Ernest, župnik v p. Sv. Miklavž pri Ormožu: Zaje Janez, kaplan. Sv. Trojica pri Moravčah. Markič Josip, župni upravitelj v p. Šmarje pri Jelšah: Hranilnica in posojilnica; Šašel dr. Josip, starešina sresk. Šmartno ob Paki: Presker Karol, dekan; Krajevni šolski odbor. Šmartno ob Dreti: Drž. osnovna šola. Šoštanj: Drž. meščanska šola; Drž. osnovna šola; Kraigher Anton, javni notar; Mayer dr. Fran, odvetnik. Št. IIj pri Mislinju: Potrč Alojzij, kaplan. Št. IIj v Slov. goricah: Bačar dr. Just, zdravnik; Vračko Evald, župnik. Št. Pavel pri Preboldu: Končan Fortunat, župnik; Krajevni šolski odbor. Št. Vid nad Ljubljano: Breznik dr. Anton, profesor; Drž. osnovna šola; Knezoškofijska gimnazija; Miklavčič Maks, profesor; Šolar Jakob, profesor. Teharje pri Celju: Drž. osnovna šola; Majdič Josip, graščak. Trbovlje: Ratej Miroslav, kalehet; Žmavc Jože, katehet. Varaždin: Muzejsko društvo. Velenje: Krajevni šolski odbor; Mlinšek Franjo: učitelj. Veržej: Marijanišče, salezijanski zavod. Vič pri Ljubljani: Drž. meščanska šola; Krajevni šolski odbor. Vuhred: Minarik Pavel, trgovec. Vurberg pri Ptuju: Kokelj Alojzij, župnik; Krajevni šolski odbor. Vuzenica: Drž. osnovna šola; Hranilnica in posojilnica; Mravljak Josip, posestnik; Sovre Franc, postajni načelnik. Zagreb: Barle Janko, kanonik; Ilešič dr. Fran, vseučiliški profesor; Kugli Stjepan, knjigarna; Malkovič Martin, profesor; Zavrnik dr. Fran, vseučiliški profesor. Zamcško, p. Škocijan pri Mokronogu: Jovan Leopold. Zemuii: Ferjančič Josip, zadružni uradnik. Zibika: Jelšnik Ivan, župnik. Žalec: Krajevni šolski odbor; Savinjska posojilnica. Žižki pri Črcnšovcih: Drž. osnovna šola. Odbor ZDM. Dr. Fr. Kovačič, predsednik; dr. Jos. Tominšek, podpredsednik; ban. arli. Fr. Baš, tajnik; upravnik N. I. Vrabl, blagajnik; ravn. J. Olaser, knjižničar; dr. Ant. Dolar, mag. pharm. Fr. Minarik, prof. V. Novak, prof. Bog. Stupan, prof. J. Scdivy, dr. VI. Travncr, odborniki. Dr. V. Močnik, dr. S. Trdina, namestnika odbornikov. Dr. M. Heric, dr. Iv. Jančič, dr. Iv. Kronvogel, pregledniki računov. Št. 1. * Genij zime. Relief. (Ptuj, muzej.) Št. 2. * Prednja stran sarkofaga (?) z genijem zime. (Ptuj, muzej.1 Št. 3. Nagrobni oltar iz Zabnice pri Trbižu. Št. 4. * Sarkofag iz Mitrovice—Sirmija s sedlasto vijugo. (Dunaj, Umetnostno-zgodovinski muzej.) Z * označene podobe so posnetki avtorja. Št. 5. * Fragment prednje stranice sarkofaga (?) z zašiljeno dvojno vijugo-valovnico. (Maribor, muzej.) Št. 6. * Nagrobnik z enako vijugo-valov- Št. 7. Nagrobnik z nadraščajočo vijugo. Iz mco kot 5. (Ljubljana, Narodni muzej.) Kiiflacha. (Gradec, Deželni muzej.) 4 . V. K i ijf ir I < * -1" -'J ■ t ■ ;-n .i, ; ; . ' ':■' ■y -! Št. 8. Arhitekturna štela. Primer na impostili sloneče arhivolte. (Ljubljana, Narodni muzej.) Št. 9. * Arhitekturna štela. Primer na pilastrih ležečega ogrodja in trikotnega zatrepa. (Ljubljana, Narodni muzej.) št. 10. Prednja stran sarkofaga iz Voitsberga. Primer degenerirane arhitekturne vdolbine s trikotnim zatrepom na impostu. (Gradec, Deželni muzej.) - - .K. Št. 11. * Levi del prednje strani sarko- Št- 13. * Fragment okvirja, sličnega okvirju faga. Vnanja okolica napisne ploskve tržaške plošče. (Oglej, Arheološki muzej.) ima obliko plastičnega zavitega oklepaja. (Oglej, Arheološki muzej.) St. 14. Sarkofag Aur. Asclcpiodote iz Mitrovice—Sirmija (Beograd, Arheološki muzej.) Št. 19. * Sarkofag iz Beograda s klasično panonsko vijugo. (Beograd, Arheološki muzej.) Št. 20. * Sarkofag iz Komama (Brigetio) z vegetabilnimi motivi na valovnici. (Budimpešta, Arheološki muzej.) Št. 21. * Sarkofag s klasično panonsko vijugo. (Ai|uineum pri Budimpešti, Arheološki muzej.) Št. 22. * Arhitekturni sarkofag s sistemom t. zv. tahernakljev spredaj. (Ferrara, Univerza.) pl^P h Št. 23. * Nagrobnik z redom arkad. Št. 24. Nagrobnik s podvojeno sedlasto (Ljubljana, Narodni muzej.) vijugo, ponavljajoč tip 23. (Celje.) Št. 1—3. Primeri štukature iz osrednjega poslopja. Si. 2. Severni tlel kanalu v južnih vratih. V oceno in zameno doposlane tiskovine. 0<1 16. junija (lo 31. decembra 1934. Bxlgarskata akademija, Sofija: Dokumenti za bldgarskata istorija. II. 1932. -— Iljinskij G. A., Opyt sistematičeskoj Kirillo Mefodjevskoj hibliografii. 1934. — Mihov N. V., Bibliografski iztočnici za istorijata na Turčija i Bolgarija. IV. 1934. — Sbornikl za narodni umotvorenija i narodopisij. XXXIX. 1934. — Spisanie na Btlgarskata akademija. XLV, XLVIII. 1933, 1934. Jugoslavenska akademija, Zagreb: Starine. XXXVII. 1934. Kr. Srpska akademija, Beograd: Posebna izdanja. 103. Zbornik Ilariona Ruvarca. I. 1934. 104. Jagič V., Spcmeni mojega života. II. 1934. — Spomenik. 77. 1934. Družba sv. Mohorja, Celje: Cvetje iz domačih in tujih logov. 3. Horatius Flaccus, Pismo o pesništvu. 1934. — Mohorjeva knjižnica. 72. Kocbek Fr. in Sašelj I., Slovenski pregovori, reki in prilike. 1934. Galerija umjetnina Primorske banovine. 3. Uvodič A., Andrija Medulič. Split 1934. Deutsches archiiologischcs Institut, Romisch-Germanische Kominission, Frankfurt a. M.: 23. Bericht der Riim.-Germ. Kommission. 1934. — Germania. XVIII, 3—4. 1934. Slovenska Matica, Ljubljana: Lončar D., Slovenska Matica. 1934. — Prevodi iz svetovne književnosti. 16—17. Tolstoj L. N., Vojna in mir. III.—IV. 1934. — Sovre A., Dnevnik cesarja Marka Avrelija. 1934. Ltnografski muzej, Beograd: Posebna izdanja. 4. Drobnjakovič B. M., Ribolov na Drini. 1934. Notgemeinschaft der deutschen Wisscnschaft, Berlin: Zeitschrift fiir osteuropaische Ge-schichte. VIII, 3—4. Kiinigsberg 1934. Polskie towarzystwo historyczne, Lwow: Kwartalnik historyczny. XLVIII, 1—3. 1934. — Wiadomosci historyczno-dydaktyczne. II, 1, 3—4. 1934. Kungl. Universitetet, Uppsala: Arbeten utgifna med understod af Vilhelm Ekmans univer-sitetsfond. 25. Aberg N., La civilisation eneolithique dans la Peninsule iberique. 1921. 28. Aberg N., Die Franken und Westgoten in dcr Volkerwanderungszeit. (1922.) — Fries Th. M., Johann Beckinanns Schwedische Reise 1765—1766. 1911. — Pipping H., Cotliindska studier. 1901. — Universitati Lipsiensi saecularia quinta celebranti gratu-lantur unvcrsitatis Upsaliensis rector et senatus. 1909. — Uppsala universitets drsskrift—filosofi, sprakvetenskap och historiska vetenskaper. 1923, 1. Thordeinann B., Kyrkoarkitekturens harledning. 1924, 3. Cornell H., The iconography of the Nativity of Christ. 1925, 1. Josephson R., Apollotemplct i Versailles. 1932, 2. Allgulin T„ Hans van Stenwinkel d. A. — Josephson R., L'architecte de Charles XII Nicodeme Tessin. Paris et Bruxelles 1930. — Studier tilliignade Gunnar Ekholm. Goteborg 1934. Slovansky ustav, Praha: Byzantinoslavica. V. 1933—1934. — Prednasky Slov. ustavu. 5. Adamu Mickiewiczovi. 1934. Archeografo Triestino. 46. Trieste 1933. Atti dell' Accadeinia seicntifica Veneto—Trentino—Istriana. XXIV. Padova 1934. Beseda o sodobnih vprašanjih. Ill, 6—12. Ljubljana 1934. •»latter fiir Heimatkunde. XII, 3—6. Graz 1934. Bollettino dell' Associazione intcrnazionale per gli studi mediterranei. V, 1—5. Roma 1934. Bullettino del Museo civico di Udine. I, 1—6. Udine 1923. Carintliia. I. 124. Klagcnfurt 1934. XXVIII, 10; XXIX, 1—3. Ljubljana 1934. Časopis ceskoslovenskych kniliovnfkfi. XIII, 1—i. Praha 1934. Časopis Vlasteneckeho apolku inusejniho v Olomouci. 47. Olomouc 1934. ^^»ky časopis historicky. XL, 2—4, Bihliografie češke historic. Praha 1934. Dom in svet. Nova knjiga. II, 6—10. Ljubljana 1934. Centraljnaja Evropa. VII, 5—6. Praga 1934. Folia Sabariensia. I, 4. Szombathely 1934. Fundberichte aus Osterreich. I, 17—20. Wien 1934. Glasnik Istoriskog društva u N. Sadu. VII, 1—3. Novi Sad 1934. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. XV. Ljubljana 1934. Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini. XLV. Sarajevo 1933. Hrvatski geografski glasnik. 1, 5. Zagreb 1934. Jahrbucber fur Kultur und Gescbicbte der Slaven. X, 1—4. Breslau 1934. Mariborski koledar za 1. 1935. Maribor. Kregar R., Naš dom. L Ljubljana 1934. Kronika slovenskih mest. I, 1—4. Ljubljana 1934. Letopis Matice Srpske. 341. Novi Sad 1934. Ljubljanski škofijski list. Ljubljana 1934. Triglavanski listi. III, 2—4. Maribor 1934. Srbska Lužica. I, 1. Ljubljana 1934. Maučec J., Slovenska krajina. Ljubljana (1934). Mentor XXII, 1—4. Ljubljana 1934. Misel in delo. I, 1—3. Ljubljana 1934. Mitteilungen der Gesellschaft fiir Salzburger Landeskunde. 74. Salzburg 1934. Napredak. IX, 7—12. Sarajevo 1934. Popotnik. LVI, 1—4. Ljubljana 1934. Slovenski pravnik. XLVII1, 7—12. Ljubljana 1934. Slovansky pfehled. XXVI, 6—10. Praha 1934. Priloži proučavanju narodne poezije. 1, '1—2. Beograd 1934. Sokolska prosveta. IV, 7—10. Novi Sad 1934. Cehoslovačko-jugoslovenska revija. IV, 1, 4—10. Praga 1931. Nova revija. XIII, 3—6. Makarska 1934. Revue des etudes slaves. XIV, 1—4. Paris 1934. Singer St., Kultur- und Kirchengescliicbte den untcren Kosentales. Kappel 1934. Slavia. XII, 3—4. Praha 1934. Slavia occidentaliB. XII. Poznan 1935. Sodobnost. 11, 5—12. Ljubljana 1954. Narodna starina. 28—29. Zagreb 1954. Sudeta. X, 2. Reicheuberg 1954. Slovenski učitelj. XXXV, 7—12. Ljubljana 1934. Bogoslovni vestnik. XIV, 2—4. Ljubljana 1934. Geografski vestnik. X. Ljubljana 1934. Planinski vestnik. XXXIV, 7—12. Ljubljana 1934. Zdravniški vestnik. VI, 6—12. Ljubljana 1934. Franjevački vijesnik. XL1, 7—12. Beograd 1934. Vode A., Zcna v sedanji družbi. Ljubljana 1934. Zapysky Naukovogo tovarystva imeny Ševčenka. CL1I, I—3; CLIII, 1 2. Lwow 1955. Wiener Zeitschrift fur Volkskunde. XXXIX, 5-6. Wien 1934. Numismaticke zpravy. I, 3—4. Praha 1934. Ljubljanski zvon. L1V, 6—12. Ljubljana 1934. 2ena in dom. V, 7—12. Ljubljana 1934. Kžpfe .-•>- x