Reimmichlova poveet podomačena 8 >Ne. Vee bom storila, ikakor si mi rekeL« »Le pogumno se drži! Saj ea. moja pametna, korajžna ženka!« »Ti pa moj ljubi, ljubi mož.« Toplo je 8 svojo oklenil njeno roko in jo zopet poljubil na čelo. Leja ga je poljubila na lice. Potem jo je spustil skozi vrata na hodnik, sam pa je pri drugih vratih šel v dvorano k svatom. Cetrt ure potem sta sedela sredi svatov za mizo. Na ženinovi desnici je sedela Tina, njegova sestra, na nevestini levi pa njen oče, stari Žnidar, ženinu in nevesti nasproti pa gospod župnik, temu na vsaM strani pa moža, Veliki Lojz in Črni Peter. Med svati je bl tudi Trotov Miha, brat Lejine mačehe, ki se je v gori ubila; tega je žnidar kar na svojo roko povabil, ne da bi bila Leja za to kaj vedela. Trotov Miha je bil nadležen možic; s svojimi drobnimi očmi je kar naprej švigljal sem pa tja in je svoj nos vtikal povsodi tja, kjer je menil, da bi bilo kaj za njega. 2e odkrajkraja je bil Miha Leji zoprn in le po sili se je premagovala, da mu tega očitno ni kazala. Danes pa se i'e tej zoprnosti pridružil še skriven strah, ker ga je po poroki videla, da sta se s Tončem pogovarjala. Na zgornjem in spodnjem koncu mize so se posadili pevci. Jesti in piti je dosti, vino je bilo dobro, kljub temu se družba ni ogrela. Svatje so se vedno spet ozirali na mladi par, ki je sedel tako čudno tiho in resno. Ta resnoba in molčečnost mladih dveh je bila kakor mora, ki je vse svate tlačila in dušila, da se niso mogli razvneti in oživeti. Veček je sicer poskušal s svojimi dovtipi in šalami; ali komaj se je razlegel poreden smeh, že je spet utihnil, kakor da bi bil odrezal. Leja ni skoraj nič jedla. Večidel vse, kar so postavili pred njo, je dala naprej, ne da bi kaj pokusila. »Leja, jej vendar!« jo je opoininjal Hanzej. »Dolgo ne boš dobila kaj tečnega.« »Ne morem, kar upira se mi,« mu je tiho odvrnila. »Meni na ljubo, Leja, prosim te.« Po sili je pojedla nekaj kosov, ki jih je narezal, potem pa ga je prosila kakor otrok: »Nikar me ne sili več! Ne morem.« Govorila sta malo; le tupatam sta si kaj pošepnila. Tem več pa sta si povedala s pogledi, polnimi Ijubezni. 2e med jedjo so pevci zapeld tisto domačo: »Kak lušno je na svet živet pa eno tako ženo met, da mož in žena sta oba le enega srca! 1 Tak srečen biti jaz želim, zato se tudi veselim; , boš Leja žena, jaz pa mož, no kaj bo to zan trošt.« Nevesta si je z robcem pokrila oči in zaihtela. Ves v skrbi jo je vprašal Žnidar: »Kaj pa ti je za božjo voljo, Leja? Tako čudna si danes.« »Tako strašno hudo mi je pri srcu; ne morem si pomagati,« je ihtela. »Halo, dajmo tisto o vandrovčku!« je vzdignil Veliki Lojz svojo suho glavo iznad trdega ovratnika. Pevcem so se pridružili še drugi svati: »Kam bova vandrala, vandrovček moj? ,Cez dolinčice, čez planinčice — oj ti dekle, le pojd' z menoj!' Kaj 'va veoerjala, vandrovček moj? M^lo pratice in solatice — oj ti dekle, le poj<r z menoj!'« Leja se je tako jokala, da jo je kar treslo. Vsi so strmeli v njo. Kar je zadonel "zunaj grozno divji vrisk in na oknu se je prikazal rjavi in škilasti obraz Urbančevega Tonča. Hanzej je planil pokonci in je ves jezen hotel ven, da bi divjaka posvaril. Leja pa ga je prijeJa z obema rokama in ga je zadrževala. »Ostani pri meni!« mu je šepetala. »Za božjo voljo ga pusti! Če ga razdražiš, sam Bog vej, kaj utegne storiti!« Le s silo ga je sadržala, kajti v Hanzeju je vse vrelo. Tedaj je vstal župnik in začel govoriti mirno in prijazno, kakor je vedno znal: »Ljubi ženin in ljuba nevesta ali prav za prav mož in žena! Eno reč bi vama danes rad na srce položil, ene reči prav živo spomnil, to je starega nauka in stare resnice: Na zemlji je vsemu hitro kraj, le božja ljubezen je na vekomaj. — Kako se vreme med letom spreminja! Zdaj je nebo jasno in vedro, kmalu je oblačno in temno, zdaj je sonce, potem je dež. Hvala Bogu, da je tako! Ko bi vedno deževalo, ne bi moglo nič rasti; in ko bi bilo vedno sonce, prav tako ne. Tudi v človeškem, posebno še v zakonskem življenju je tako. Veselje in sreča se menjata s trpljenjem in skrbmi. Pa pravim tudi tu* Hvala Bogu, da je tako! Ko bi bili Ijudje vedno le srečni, bi na Boga kaj radi pozabili in svojo večno srečo zapravili. V zakonskem stanu pa je to menjavanje srečnih in žalostnih dni še prav posebno imenitno. Če pridejo srečne ure, je veselje dvojno, ker se veselita dva; če pridejo bridki dnevi, je bridkost lažja, ker jo prenašata zakonca vsak pol. Kakor pa na zemlji vsaka stvar le nekaj časa traja, tako tudi trpljenje, žalost, skrbi ne trajajo dolgo. Ce prav premerimo, je v človeškem in tudi zakonskem življenju mnogo več veselih in srečnih dni kot pa žalostnih in nesrečnih — kakor tudi v naravi, kjer je sončnih dni mnogo več kakor deževnih. Tu pa vama hočem, Ijubi ženin in nevesta, še nekaj prav posebej povedati. Ce bosta pametna, si lahko sama naredita vse dni svojega življenja srečne in vesele. Držita se le mojega nauka: Na zemlji je vserau hitro kraj, le božja ljubezen je na vekomaj! — Ce bosta v božji ljubezni živela, če bosta v trdni veri služila svojemu gospodu Bogu, tedaj vaju prava nesreča sploh ne more zadeti. Kar bosta od Boga dobrega prejela, to vaju bo navdajalo s hvaležnostjo; preizkušnje, ki vama jih bo Bog poslal, bodo vajino dušo očistile in vajino vero in zaupanje utrdile; na kraju kraja vama bo prišlo zmerom vse prav. — Tako torej vama želim v vajinem zakonskem stanu same lepe, srecne, zadovoljne dni. Bog vaju blagoslovi, ohrani vama zdravje in vama obračaj vse v vajino srečo na tem in onem svetu!« Vse ie bilo tiho, tako da bi bil miš čul. Leja se ni več jokala, pa vendar so ji torkljale solze po licu. Ganjena je gledala v žnpnika, ki ji je bral iz oči toplo zahvalo. Ali vtem je že zahretil piskavi glas Velikega Lojza in pretrgal slovesno tišlno: »~Bog živi ženina in nevesto! Bog živi!« »Bog ju živi! Na zdravje!« »Živio, oj živio ...« so povzeli pevci. Kozarci so žvenketali, Leja je šla od enega do drugega, z vsakim je trčila in spregovorila prijazno besedo. Zdaj je bila videti čisto mirna, da, kar vesela. Ko je zopet zraven moža sedela, se je ta večkrat poln skrbi ozrl na uro, nazadnje ji je pošepnil: »Leja, čas bo. Počasi se spravljaj! Korajžna bodi! Vse se bo lepo razpletlo.« »Le ti tudi korajžen ostani in mi nič ne zameri,« mu je tiho odvrnila. (Dalje prihoteji«)