Vzgoja značajev V zadnjem času in zlasti po francoskcm porazu se vedno pogosteje pojavljajo kritični glasovi o vzgoji clanašnje mladine. Od vseh strani se oglašajo zaskrbljeni ljudski glasniki poieg poklicnih vzgojiteljev in državnih činiteljev ter opozarjajo na to vprašanje kot na eno izmed nesporno najvažnejših vprašanj današnjega časa. Ko se po eni strani rušijo temelji starim solidnim državam, po drugi strani pa pošiljajo stotine divizij mladih ljudi osvajat življenjski prostor novih neslutenih dimenzij, prihaja kvaliteta mladine kot usodni faktor čedaljc bolj v poštev. Starcjše generacije so se preplašene zavedle, da so zapustile mlademu rodu  zelo labilno dedščino, ki se bo dala vzdržati  le z največjim heroizmom nastopajočih irodov. Od tod tedaj klic po moralno boljši, ju naški in narodno disciplihirani mladini, ki naj bi imela dovolj trdne volje in samozatajevanja, da prenese bodoče trde življenjske bojc.  Le od tako vzgojene mladine si obeta odstopajoča generacija dovolj jamstva za uspešno  obrambo narodnih in kulturnih dobrin v bliž nji bodočnosti. V razumevanje te zahteve po popolni prenovitvi in poglobitvi vzgoje značaja in narodne zavesti, se jc treba vživeti v pojmo- vanje one množice, ki vidi glavni vzrok peša-  nja narodne moči v zadržanju današnje mla-  dine ter utemeljujejo tako zadržanje z ne-  pravilno vzgojo. Naravna poslcdica takega pojmovanja je vsekakor, da iščejo krivce za tako stanje predvsem med vzgojitelji ter pri  tem nima posebne vloge dejstvo, da ome- jujejo nekateri to krivdo zlasti na ljudsko- šolsico učiteljstvo, dočim jo širokogrudnejši kritiki razširjajo na vse vzgojitelje sploh, to se pravi tudi na starše, profesorje, pisateljc in novinarje. Očitki dosedanje vzgoje — in to zlasti v demokratskih državah — se nanašajo na didaktični materializem in s tem v zvezi na pretirano in enostransko vzgojo intelekta. Pobija se pri tem zmotno naziranje, da bi intelektualna kultura mogla že eo ipso vplivati na moralno rast in izpopolnjevanje. Tudi preabstraktno vzgojevanje brez živega stika z domačo zemljo, našo zgodovino, nosi ,svoj delež krivde na tem, da mladina ni tako zakoreninjena v domači zemlji kot bi bilo to pctrebno v časih obeega pretresa vseh kulturnih in političnih dobrin. Vzgoja značajev se je neodpustljivo zanemarjala v korist predmetnega balasta, ki ovira vsako temeljito poglobitev v snov samo in ustvarja zato le problematično znanje. Naš življenjski interes pa zahteva več vpliva na vzgojo značajev ter več vzgoje za disciplino, požrtvovalnost, delo in junaštvo. Vsak sodoben učitelj bo srečal v tej kritiki vse polno misli, ki jih moderna pedagogika propagira že nekaj desetletij. Tudi učiteljske stanovske organizacije, zlasti pa združenja ljudskošolskega učitcljstva, so podpirala moralno in materialno vsa prizadevanja uvidevnih učiteljev — borcev za novo pedagogiko. Žal, da so bila vsa ta prizadevanja navezana skoraj izključno le samo na materialnc žrtve posameznikov in organizacije, ker bi bilo sicer ob krepki podpori viseh javnih činiteljev naše vzgojstvo danes drugače organizirano. Očitki, ki jih kritiki sedaj, že skoraj ob dvanajsti uri, naslavljajo na današnjo vzgojo, se ponavljajo tudi pri nas že mnoga leta v naši pedagoški literaturi in skoraj v vseh naših organizacijskih enuncijacijah. Ostali so krik vpijočega v puščavi, in potrebna je bila druga svetovna vojna, da je postalo zlo zanemarjene vzgoje otipljivo vsem, ki so hodili do sedaj brezbrižni mimo naših učilnic. Sicer pa smo prisiljeni — če si nočemo delati iluzij — kaniti nekoliko grenkih kapIjic v pedagoški optimizem novodobnih preplašenih kritikov. Res je: današnji čas zahteva trdnih, domolju'bnih in junaških značajev, ampak temeljito se moti vsakdo, ki misli, da to nalogo z mirnim srcem lahko prcpusti šoli in vsem drugim posrednim in neposrednim vzgojnim vplivom. Naša družba je kaj malo primerno okolje za vzgojo značajev. Šolske besede o poštenju ne vplivajo, če vidi mladina zunaj šole, kako 6e košatijo brezvestni špckulantje in kopičijo zemske dobrine, dočim hirajo pošteni nemaniči v bedi in zapostavljanju. Kako naj vpliva na današnjo mladino n. pr. dej.stvo, da si bogata dama lahko kliče zdravnika za svojega pinča, ubožni skrbnik mnogoštevilne družine mora pa brcz zdravniške oskrbe počasi ali sigurno odhirati na drugi svet, ker se boji, da bi mu nezmogljivi zdravniški stroški resno ogrožali eksistenco njegove družine. Vzgoja k patriotizmu? Ali nismo bili in smo priča žalostne resnice, da si v času, ko žrtvujejo stotisoči življenje za domovino, nabirajo vojni dobavitelji ogromna premoženja? Poglavje o denunciantstvu in koritarstvu jc v današnjih dneh tako temeljito poznano, da ga tudi najodličnejša šola in najboljši uči- telj ne moreta odmakniti od projekcijske ravnine, na kateri ,sc kreče naša mladina. Kdor hoče boljšo mladino, trdne značaje in rodoljubne junake, mora hoteti pred vsem boljšo družbo, kajti besede le mikajo, a zgledi vlečejo. Le tam, kjer triumfirajo resnica, pravica in poštenjc, so pripravna tla za vzgojo značajev. Vsi, ki se vas tiče, pripravite nam tak družben teren in prepričani bodite, da ne boste imeli vzroka pritoževati se niti čez šolo niti čcz učiteljstvo!