VSEBINA Stran Kalendarij.............3 Abecedni seznam svetnikov.......28 Iz zapiskov letopisca (dr. Jos. Mal) . 3 ? Vsi sveti 1941 (Mimica Malenšek).....41 Podoba (Leopold Stanek)........41 Arhitekt Jože Plečnik (France Štele).....42 Jesensko domotožje (Leopold Stanek) .... 53 Daj mi, pastirček (Ančka Salmič)......53 Ne vem (Stana Vinšek).........53 Akademiku dr. Maksu Sanicu ob sedemdesetletnici 54 Vzemi me s sabo, vihar (Ančka Salmič) .... 55 Pomladna (Leopold Stanek)........55 Skladatelju Vinku Vodopivcu (Stanko Premrl) . . 56 Vinku Vodopivcu (Joža Lovrenčič).....57 Pisatelju Pavlu Perku ob zlati maši.....58 Srečanje (Ančka Salmič).........59 O sebi (Leopold Stanek).........59 Slikarju Gvidonu Birollu ob sedemdesetletnici . 60 Iz Kronike Družbe sv. Mohorja......61 Pesem (Leopold Stanek).........67 Vesela pesem (Joža Lovrenčič).......67 Važna stoletnica (Maks Miklavčič).....68 Daj se zbudi, žemljica (Ančka Salmič) .... 71 Bodi pozdravljena (Ančka Salmič)......71 Misel (Leopold Stanek).........71 Fran Detela (dr. Martin Gorjanec).....72 Čebelja pesem (Leopold Stanek)......74 Ivan Tavčar (dr. Martin Gorjanec).....75 Materi (Leopold Stanek).........77 Beseda o besedi (Leopold Stanek)......78 V moje bele sanje (Ančka Salmič).....79 Tebi (Stana Vinšek)..........79 Dobri pastir (Janko Moder).......80 Semanji dar (Mimica Malenšek)......91 Maline (Julija Bračič).........96 Češnji (Ančka Salmič).........104 Moji mladosti (Ančka Salmič).......104 Krejska (Joža Lovrenčič)........104 Božično drevesce (Jože Kroflič.......105 Mlatiči (Jože Kroflič)..........107 Stran Pesem drogov (Jože Kroflič;.......109 Mamica, ali je res (Ančka Salmič).....113 Mladim koscem (Ančka Salmič)......113 Vsevedež (France Lipičnik)...... . .114 Zatreparjev Janez (Tilen Pavček)......117 Smrt pod Glažuto (Stane Terčak)......128 Čuj, Mojster večni (Ančka Salmič).....133 Srca strune (Ančka Salmič).......133 Vendar sreča bil si meni (Ančka Salmič) . . .133 Vihar na Rabu (Anica Vrščaj)......134 Na križpotju (Stana Vinšek).......137 Žalostna zgodba o kozaku (Franc Frece) . . .138 Vraničarjeva jesen (Franc Frece) ......139 Iz sna v sen (Leopold Stanek).......140 Pozdrav pomladi (Leopold Stanek).....140 V precepu (Naum)...........141 Pesem o Piki (Joža Lovrenčič) . . ......145 Kolednik med dečki..........153 Žrtvam vojne (Leopold Stanek)......157 Onkraj meja naše zemlje (Stanko Savcin) . . .158 Pomembnejša srečanja na nebu v letu 19 52 . .165 O našem radiu (Leopold Andree).....167 Praznik sproščene slovenske besede (F. S. Finžgar) 176 Po strani klobuk (Hinko Vilfan) . ......177 Večerna pot (Jelica L. Jelič)........179 Moja sanja (Ančka Salmič)........179 Povečajmo pridelek krme (ing. Vinko Sadar) . .180 Rastline bolehajo (ing. Viktor Repanšek) . . .185 Ameriški kapar (dr. Fr. Janežič) . ' , . . . .186 Lubadarji — škodljivci gozdov (Stana Hočevar) . 189 Pomagajmo naravi (A. M.) . . .......19 3 Iz življenja pajka križavca (dr. Angela Piskernik) 201 O milu in pranju (ing. Albin Nerima) . . . .210 Težave pri storitvah (Filip Kulterer).....213 Grozdje zori (Cvetko Golar).......218 Pust v Slovenski krajini (Palko Gal) . . . .219 t Henrik Peternel (P. K.) .!.......220 f Fran Terseglav (J. F.).........22 Novi duhovniški grobovi........223 Utrinek (Joža Lovrenčič)........224 NAZNANILO Družbeniki dobijo letos za redno udnino štiri knjige: 1. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1952. 2. Dr. Jakob Sket: Miklova Zala. 7. izdaja (Slovenske večernice 102). 3. Ksaver Meško: Mladim srcem. V. zvezek. 4. Fakin Anton: Iz življenja rastlin. Udje prejmejo knjige pri poverjenikih. Stroške za odpremo knjig naj udje in naročniki povrnejo svojim poverjenikom. ■■ KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA ZA PRESTOPNO LETO 1952 5281 CELJE 1951 REDNA KNJIGA ZA UDE DRU2BE SV. MOHORJA ZUNANJO IN NOTRANJO OPREMO JE OSKRBEL IN 2. AR H. IVAN PENGOV i H 1825/?* (0 IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU NATISNILA CELJSKA TISKARNA V CELJU PR ESTOPNO L E x T O 1952 ima 366 dni ter se začne s torkom in konča s sredo. SedemdesetnKa lO^lf ^^rce Jezusovo 20.Vl. Angelska nedelja 7. IX. Pepelnica 27. II. Velika noč 13. IV. Križev teden 19., 20., 21. V. Vnebohod 22. V. Binkošti J. VI. Sv. Trojica 8. VI. Sv. Rešnje Telo 12. VI. Rožnovenska nedelja 5. X. Žegnanjska nedelja 12, X. Misijonska nedelja 19. X. Kristus Kralj 26. X. Zahvalna nedelja 9. XI. Prva adventna nedelja 30. XI. Nedelj v predpostu je 7, pobinkoštnih 25. Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki (svečnica, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, binkoštni ponedeljek, rojstvo Device Marije in sveti Štefan) niso več cerkveno zapovedani prazniki. POSTI IN ZDRŽKI , Postno postavo imamo pri nas tako olajšano, da je strogi p os t (zdržek mesnih jedi in mesne juhe ter pritrganje v jedi, znamenje ff) samo na p e -pelnico, na veliki petek, na dan pred Marijinim vnebovzetjem in na dan pred božičem do večerje. Vse druge postne dneve je dovoljeno večkrat na dan jesti in uživati mesne jedi. (Arorebitne spremembe postne zapovedi bodo oznanjene v cerkvah.) 5 f-e x GODO VINSKO ŠTEVILO Zlato število .... 15 Rimsko število . . . Sončni krog..... 1 Nedeljska črka . . . Epakta........III ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj .........© Scip ali polna luna . Prvi krajec......$ Zadnji krajec . . . . „ , MRKI, SONCA IN LUNE V letu 1952 bosta dva sončna mrka, in sicer 25. februarja- popolni sončni mrk, pri nas viden kot delni sončni mrk, in 20. avgusta pri nas neviden ob-ročasti sončni mrk. V letu 1952 bosta dva lunina mrka, in sicer 11. februarja delni lunin mrk in 5. avgusta delni lunin mrk (podrobnejše podatke glej med besedilom). schlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Herschlov ključ pravi, če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4.—15. 10.) bo pozimi (16. 10.—14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severoza-hodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12, veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepoob,severu ali zahodniku, dež ob jugu ali jugo-zahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj za trdno grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa sleherni dan. Začete? pomllS^ne U/lIL sonce sto- pi v znamenje ovna (pomladansko enakonočje). Začetek poletja 21. VI. ob 12,13: sonce na povratniku raka. Začetek jeseni 23. IX. ob 3,24: sonce stopi v znamenje tehtnice (jesensko enakonočje). Začetek zime 21. XII. ob 22,44: sonce na ko-zorogovem povratniku. „„ ... HERSCHLOV,KLJUČ, , Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Her- V NAŠEM KOLEDARJU se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Vsak dan smo navedli najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih ljudstvo časti in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najrajši ime svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega, pojdimo k dušnemu pastirju; ta nam bo svetoval še druge, ki jih Cerkev praznuje drugod. Povedal nam bo marsikdaj tudi, kako bi bilo ime tistega svetnika po slovensko. Nekaj takih domačih imen dobiš v abecednem seznamu svetnikov v Koledarju na straneh 28—33. Vsi podatki v koledarju so izračunani na srednjeevropski čas. PR.OS I N€ C • J A-N U A-R 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek NOVO LETO, OBREZOVANJE GOSPODOVO Presveto Ime J e z u s o v o ; Makarij, opat Genovefa, devica; Anter, papež, muč.; Gordij, muč. Angela Folinjska, vdova; Hermes, mučenec Vigilija razglašenja; Telesfor, papež, mučenec RAZGLAŠENJE GOSPODOVO, SV. TRIJE KRALJI Modri molijo jezusa (Mt 2, 1—12) _ Lucijan, mučenec; Julija, mučenka; Valentin, skor Severin, opat; Teofil, mučenec; Lucijan, mučenec Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof Viljem, škof; Gregor X., papež; Agaton, papež * Higin, papež, mučenec; Pavlin Oglejski, škof Alfred, opat; Tatjana, mučenka; Ernest, škof PRVA PO RAZGLAŠENJU. SVETA DRUŽINA Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 42—52) Hilarij, cerkveni učitelj; Feliks Nolanski, spoznavalec Pavel, puščavnik; Maver, opat; Makarij, opat Marcel, papež, mučenec; Oton, mučenec; Priscila Anton Puščavnik; Marijan, mučenec; Sulpicij, škof Petrov stol v Rimu; Priska, devica, mučenka Marij in tovariši, mučenci; Knut, kralj 2. PO RAZGLAŠENJU. Fabijan in Sebastijan, muč. O ženitnini v Kani Galilejski (Jan 2, 1—11) Neža, devica, mučenka; Fruktuoz, skof, mucenec Vincencij in Anastazij, mučenca; Viktor, mučenec Rajmund Penjafortski, spozn.; Zaroka Device Marije Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Felicijan Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, mučenec Polikarp, škof, mučenec; Pavla, vdova; Alberik 3. PO RAZGLAŠENJU. Janez Zlatousti, cerkv. učitelj Jezus ozdravi stotnikovega služabnika (Mt S, 1—13) Peter Nolasko, spoznavalec; Flavijan, mučenec Frančišek Šaleški, cerkveni učitelj; Valerij, škof Martina, devica, mučenka; Feliks IV., papež Janez Bosko, spoznavalec; Marcela, vdova P R.O S 1 Nf C • JAN U AR če v prosincu ni snega, ga mali traven da. V prosincu toplota — svečana mrzlota. Če Vinka sonce peče, v sode vino teče. Sveti Makarij jasen, meglen naznanja prav tako jesen. Na polja, določena za okopavine, vozimo in trosimo gnoj, če ni preveč snega, ali kompost in gnojnico (ob suhem vremenu). Trebimo nagnite liste zelnatih glav, čistimo sadno drevje. Pripravljamo kolje, popravljamo brajde. Pretakamo in čistimo vino. Napravljamo drva in spravljamo les. Čistimo in popravljamo po hlevu, ga zračimo in spuščamo živino na plan. Popravljamo orodje in stroje in jih mažemo. ^mmiiivj? Sonce stopi v znamenje vodnarja Z A P I S KI _ Sonce vLjublj. Dolžina Luna vLjublj. Starost uan v/, i d P I^noim -.•->; n „„„„ 1. 7,45 16,26 8,41 10,29 21,40 3 2. 7,45 16,27 8,42 10,48 22,57 2 3. 7,45 16,28 8,43 11,06 •. ■ 1 4. 7,45 16,29 8,44 11,24 0,10 1 5,42 5. 7,44 16,30 8,46 11,43 1,22 7 6. 7,44 16,31 8,47 12,05 2,34 6 © 7. 7,44 16,32 8,48 12,32 3,45 5 "O 8. 7,44 16,33 8,49 13,06 4,53 4 M a. 9. 7,44 16,34 8,50 13,48 5,56 3 'o -a 10. 7,44 16,35 8,51 14,40 6,50 2 11. 7,43 16,36 8,53 15,40 7,35 1 12. 7,43 16,37 8,54 16,45 8,11 © 5,55 13. 7,43 16,39 8,56 17,52 8,39 7 14. 7,42 16,40 8,58 18,59 9,02 6 to 15. 7,42 16,41 8,59 20,05 9,21 5 •O tj 16. 7,41 16,42 9,01 21,11 9,37 4 S. 17. 7,41 16,44 9,03 22,18 9,53 3 18. 7,40 16,45 9,05 23,26 10,09 2 19. 7,39 16,46 9,07 ... 10,26 1 20. 7,39 16,48 9,09 0,37 10,46 ff 7,09 21. 7,38 16,49 9,11 1,53 11,11 5 ® 22. 7,37 16,51 9,14 3,12 11,44 4 TJ 23. 7,36 16,52 9,16 4,31 12,30 3 ti ta 0. 24. 7,35 16,54 9,19 5,44 13,32 2 £ 25. 7,34 16,55 9,21 6,44 14,49 1 *T3 26. 7,33 16,57 9,24 7,29 16,17 • 23,26 27. 7,32 16,58 9,26 8,02 17,45 6 m 28. 7,31 17,00 9,29 8,28 19,12 5 "S 29. 7,30 17,01 9,31 8,50 20,33 4 ** O. 30. 7,29 17,02 9,33 9,09 21,51 3 "S TS 31. 7,28 17,04 9,36 9,28 23,07 2 Z Bogom začnimo vsako delo, da bo dober tek imelo. Srce modrega išče pouka, usta nespametnih se pasejo z nevednostjo (Preg 15, 14). Bedak zna več vprašati, kakor sedem modrijanov odgovoriti. Sin, z mladega uk sprejemaj in našel bol modrost do sivih las (Sir 6, 18). Kdor nima v glavi, naj ne tišči na visoko. PROSI N C C • 7 A-N U AR *2 Golota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek Ignacij. Antiohijski, škpf, mučenec; Brigita, devica Svecmca, darovanje Gospodovo*; Kornelij, skor 4. PO RAZGLAŠENJU. Blaž, škof, muč.; Oskar, škof Jezus pomiri vihar na morju (Mt 8, 23—27) Andrej Korsini, škof; Janez de Brito, mučenec Agata, devica, mučenka; Albuin, škof; Izidor, muč. Tit, škof; Doroteja, devica, mučenka; Silvan, muč. Romuald, opat; Rihard, kralj; Julijana, žena Janez iz Mate, spoznavalec; Juvencij, škof; Dionizij O delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) Lurška Mati božja; Adolf, škof Sedem ustanoviteljev; Damijan, mučenec; Melecij Albuin, škof; Julijan, mučenec; Katarina Rici, devica Valentin, mučenec; Vital, mučenec; Antonin, opat Favstin in Jovita, mučenca; Georgija, devica Prilika o sejalcu in semenu (Lk 8, 4—15) Simeon, škof, mučenec; Lucij, mučenec Julijan, mučenec; Konrad, puščavnik; Marcel, muč. Sadot in tovariši, mučenci; Elevterij, škof; Leon Feliks, škof; Irena, devica; Satumin, mučenec Petrov stol v Antiohiji; Marjeta Kortonska, spokornica Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31—43) V Matija, apostol; Sergij, mučenec Pust; Valburga, devica; Viktorin in tov., mučenci tt Pepelnica ; Viktor, spoznavalec; Nestor Gabrijel Žal. Matere božje; Baldomir, spoznavalec Roman, opat; Makarij, muč.; Antonija Florentinska S V-E Č Ar N - f EBRUAR Svečnica zelena, velika noč snežena. Svečnice dan, zima van. »To je laž,« reče Blaž. Če se svečnica jasno zdani, zima še dolgo trpi. Sveti Valentin prinese ključe do korenin. Gnojimo oziminam. Preorjemo, kar je bilo jeseni zamujeno. Dodatno gnojimo z umetnimi gnojili. Pripravljamo lehe za berivko, peteršilj, grah in špinačo. Cepimo češnje, narežemo cepiče jablan in hrušk. Čistimo trse, pripravimo impregnirano kolje. Pretakamo vino in nata-kamo staro vino v steklenice. Sekamo in spravljamo les. Drevje, ki so ga napadli škodljivci (lubadar), odstranimo. Zračimo hleve in kleti. Sonce stopi v 7 A- D 1 C l*' 1 Dan Sonce v Ljubi j. Dolžina Luna vLjublj. Starost Gospod sovraži krivo pričo in tega, ki med brati razprtije trosi (Preg 6, 19). 1. 2. 7,27 7,26 7,24 17,05 17.07 17.08 9,38 9,41 9,44 9,47 10,08 10,33 0,21 1,33 1 1 21,01 8 4. 7,23 17,09 9,46 11,05 2,43 7 5. 7,22 17,11 9,49 11,45 3,49 6 © 6. 7,20 17,12 9,52 12,34 4,47 5 -TJ o Prešernov dan. 7. 8. 7,19 7,18 17,14 17,16 9,55 9,58 13,31 14,34 5,34 6,13 4 S. 3 S Dobro orodje — pol mojstra. 9. 10. 7,16 7,15 47,17 17,19 10,01 10,04 15,41 16,49 6,43 7,07 2 1 11. 7,13 17,20 10,07 17,56 7,28 ® 1,28 12. 7,12 17,22 10,10 19,02 7,45 6 13. 7,10 17,23 10,13 20,09 8,01 5 & 1 \............:....................:................... 14. 7,09 17,25 10,16 21,17 8,16 4 -n 15. 7,07 17,26 10,19 22,27 8,32 2 *-i Zapoved je svetilo in postava je luč (Preg 6, 23). 16. 17. 7,06 7,04 17.28 17.29 10,22 10,25 23,41 8,51 9,14 2 i i 18. 7,02 17,30 10,28 0,57 9,43 6 19,01 19. 7,01 17,32 10,31 2,14 10,22 6 20. 7,00 17,33 10,33 3,27 11,15 5 ® i 21. 6,58 17,35 10,37 4,30 12,23 4 , 1 22. 6,56 17,36 10,40 5,20 13,44 3 " 3 a. Bolje je z modrim jokati, kakor z norcem peti. 23. 24. 6,54 6,53 17,37 17,39 10,43 10,46 5,58 6,27 15,11 16,37 2 "S TJ 1 25. 6,51 17,40 10,49 6,51 18,01 © 10,16 26. 6,49 17,42 10,53 7,11 19,22 6 - 11. 6,47 17,44 10,57 7,30 20,41 5 4 1 28. 6,45 17,45 11,00 7,49 21,58 29. 6,44 17,47 11,03 8,10 23,14 3 e H3 S VE č A-N • EE B RU AR, . .. - . . 1 Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 2 3 4 5 6 7 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja 31 Ponedeljek s uSec-ma-r-e C Albin, škof; Feliks II., papež; Antonija, mučenka 1. POSTNA. Pavel, mučenec; Neža Praška, devica Hudič trikrat skuša Jezusa (Mt 4, 1—11) Kunigunda, cesarica; Marin in tovariši, mučenci Kazimir, spoznavalec; Lucij, papež, mučenec K v a t r e ; Janez Jožef od Križa, spoznavalec Perpetua in Felicita, mučenki; Fridolin, opat K v a t r e ; Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj K v a t r e ; Janez od Boga, spoznavalec; Beata, muč. 2. POSTNA. Frančiška Rimska, vdv.; Gregorij Nisenski Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) 40 mučencev; Makarij, škof; Viktor, mučenec Sofronij, škof; Kandid in tovariši, mučenci Gregorij Veliki, papež, cerkveni učitelj; Bernard Kristina, devica, mučenka; Teodora, mučenka; Nicefor Matilda, kraljica; Leon, škof, mučenec; Evtihij, muč. Klemen Marija Dvorak, spoznavalec; Ludovika Marillac 3. POSTNA. Herbert, škof; Hilarij in Tacijan, muč. Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14—28) Patricij, škof; Jedrt, devica; Jožef iz Arimateje Ciril Jeruzalemski, cerkv. učitelj; Salvator, spoznavalec JOŽEF ŽENIN DEVICE MARIJE; Janez, spoznavalec Feliks, Larg, Dionizij, mučenci; Evgenij, mučenec Benedikt, opat; Serapion, škof; Filemon, mučenec Lea, vdova; Benvenut, škof; Bazilij, mučenec 4. POSTNA. Jožef Oriol, ^poznavalec; Pelagija Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1—15) Gabrijel, nadangel; Simon, deček, mučenec Oznanjenje Marije Device*; Dizma, desni razbojnik Emanuel, mučenec; Tekla, mučenka; Maksima, muč. Janez Damaščan, cerkv. učitelj; Lidija, mučenka Janez Kapistran, spoznavalec; Sikst III., papež Ciril, diakon, mučenec; Bertold, spoznavalec; Pastor 5. POSTNA, TIHA. Janez Klimak, opat; Kvirin, muč. Judje hočejo Jezusa kamnati {Jan S, 46—59) Modest Krški, škof; Benjamin, mučenec S ■ U S E C • M A- R, -E "C Igrajo v sušcu se mušice, v aprilu vzemi rokavice. Sveti Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če o svetem Rupertu lepi dni, se seno lepo suši. Kar sušca zeleni, se rado posuši. Zadnji čas je za gnojenje. Pripravljamo zemljo za spomladansko setev. Orjemo plitvo, da se zemlja preveč ne izsuši. Izbiramo semenski krompir, Sejemo jaro žito, črno deteljo, bob. Branamo travnike in pašnike. Sejemo vrtnino na grede. Obrezujemo sadno drevje. Po potrebi ga škropilno. Precepljamo sadno drevje. Sadimo nove nasade. Končamo trsno rez in količenje. Pazimo na živinsko krmo. Sonce stopi v znamenje ovna ZAPISKI SoncevLjublj. Dolžina LunavLjublj. Starost vzide zaide dneva vzide zaide mena Rahel odgovor jezo utolaži, trda beseda srd vnema (Preg 15, 1). Ako zima ne uje z usti, omaha z repom. Poslušaj, moj sin, nauk svojega očeta in ne puščaj vnemar postav svoje matere (Preg 1, 8). Kadar ima Bog praznik, tudi hudobec ne petkuje. Kdor tare revnega, da bi pomnožil svoje premoženje, ga bo sam bogatejšemu dal in stradal (Preg 22, 16). Boljša je domača gruda ko na tujem zlata ruda. Če brat bratu pomaga, sta kakor trdno mesto (Preg 18, 1?). 1. 6,43 17,48 11,06 8,34 • • • 2 2. 6,40 17,49 11,09 9,04 0,28 1 3. 6,38 17,51 11,13 9,42' 1,37 } 14,43 4. 6,37 17,52 11,15 10,27 2,39 7 5. 6,35 17,53 11,18 11,22 3,31 6 6. 6,33 17,55 11,22 12,24 4,13 5 O 7. 6,31 17,56 11,26 13,30 4,46 4 TJ 4t 8. 6,29 17,57 11,28 14,37 5,12 3 O. 9. 6,28 17,59 11,31 15,45 5,33 2 S "O 10. 6,25 18,00 11,35 16,52 5,51 1 11. 6,23 18,02 11,39 17,59 6,07 © 19,14 12. 6,21 18,04 11,43 19,07 6,23 7 13. 6,19 18,05 11,46 20,17 6,40 6 tel 14. 6,17 18,06 11,49 21,30 6,58 5 15. 6,15 18,07 11,52 22,45 7,19 4 TJ O M 16. 6,14 18,09 11,55 ... 7,46 3 O. 'S 17. 6,12 18,10 11,58 0,01 8,21 2 TJ 18. 6,10 18,11 12,01 1,16 9,09 1 19. 6,08 18,13 12,05 2,22 10,10 3> 3,40 20. 6,06 18,14 12,08 3,15 11,24 5 21. 6,04 18,15 12,11 3,55 12,46 4 • 22. 6,03 18,17 12,14 4,27 14,10 3 ns o »X 23. 6,01 18,J 8 12,17 4,51 15,33 2 P« *J3 T3 24. 5,59 18,19 12,20 5,13 16,54 1 25. 5,57 18,20 12,23 5,32 18,13 • 21,12 26. 5,55 18,22 12,27 5,51 19,31 7 27. 5,53 18,23 12,30 6,11 20,49 6 28. 5,51 18,25 12,34 6,34 22,05 5 Ti 29. 5,49 18,26 12,37 7,02 23,18 4 o 30. 5,47 18,28 12,41 7,37 3 *5 H3 31, 5,45 18,29 12,44 8,20 0,24 2 A- R E C , MAn TR AV^ N 'APRIL 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda Hugon, škof; Venancij, škof, mučenec; Teodora, muč. Frančišek Pavelski, spoznavalec; Marija Egiptska Rihard, škof; Sikst I., papež, mučenec; Agapa, mučenka Žalostna Mati božja; Izidor Sevilj&i Vincencii Fereri. spoznavalec; Irena, devica, mučenka 6. POSTNA, CVETNA. Peter, mucenec; Viljem, opat Jezusov slovesni vkod v Jeruzalem (Mt 21, 1—9) Herman Jožef, spoznavalec; Donat, mučenec Albert, škof, mučenec; Amancij, škof; Julija, devica Marija Kleofova, žena; Tomaž Tolentinski, mučenec Veliki četrtek; Apolonij in tovariši, mučenci tt Veliki petek; Leon Vel., papež, cerkv. učitelj mAjEL»G®kdD^CCHermenegid Jezus vstane od mrtvih (Mr 16, 1—7) Velikonočni ponedeljek*; Justin, mučenec Anastazija, mučenka; Teodor, muč.; Viktorin, muč. Bernarda Lurška, devica; Kalist, mučenec Anicet, papež, mučenec; Rudolf, mučenec; Robert, šp. Apolonij, mučenec; Elevterij, škof, mučenec; Antija Leon IX., papež; Sokrat, mučenec; Vincencij, mučenec 1. POVEnKONOČNA, BELA. Neža Montepulčanška Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31) Anzelm, cerkveni učitelj; Simeon, škof; Konrad,.spozn. Soter in Gaj, papeža, mučenca; Leonida, mučenec Vojteh, škof; Gerard, škof; Feliks, mučenec Jurij, mučenec; Fidelis Sigmarinški, mučenec Marko, evangelist; Ermin, mučenec; Štefan, muč. Klet in Marcelin. mučenca; Mati božja dobrega sveta 2. POVeLIKONOCNA. Hozana Kotorska; Peter Kanizij Jezus dobri pastir (Jan 10, 1 i—16) Pavel od Križa, spoznavalec; Vital, muč.; Valerija, muč. Peter, mučenec; Robert, opat; Hugon, opat Varstvo sv. Jožefa; Katarina Sienska, devica MArLl TRAVEN • A P RJ L Sveti Jurij zakuri in odpre nam duri. Če malega travna grmi, se slane nič več bati ni. Če je april deževen, kmet ne bo reven. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. Sejemo lucerno in ječmen, sadimo peso, krompir in koruzo, če je vsaj 10° C toplote. Sejemo zelenjavo. Sadimo ohrovt, kolerabo in rano zelje. V časovnih presledkih sadimo fižol, da ga bomo dalje lahko obirali. Na vrtu cepimo in gnojimo. Škropimo. Opravimo koli-čenje v gorici in prvo kop. Drugič pretakamo. Posekamo posamezne smreke za vabo lubadarju. Pogozdujemo. Živino spuščamo na pašo. Sonce stopi v znamenje bika Z Ar P I s K 1 Dan SoncevLjublj. Dolžina Luna v Ljublj. Starost 1 5,43 18,30 12,47 9,12 1,22 1 • 1 2" 5,41 18,31 12,50 10,12 2,08 3 8,27 r ■ 3. 5,39 18,33 12,54 11,16 2,45 7 4. 5,37 18,34 12,57 12,23 3,14 6 © 5. 5,35 18,35 13,00 13,30 3,36 5 Kjer je mnogo besedi, je mnogo laži. 6. 5,33 18,37 13,04 14,37 3,55 4 TJ Al M 7. 5,31 18,38 13,07 15,45 4,13 3 'S 8. 5,30 18,40 13,10 16,53 4,30 2 ..............................................................................rr'..........i.......;.......-....... 9. 5,28 18,41 13,13 18,03 4,46 1 i- 10. 5,26 18,42 13,16 19,16 5,03 (i) 9,48 11. 5,24 18,44 13,20 20,32 5,23 6 12. 5,22 18,45 13,23 21,50 5,49 5 Ne odrekaj prošnje stiskanemu in ne obračaj obraza 13. 5,20 18,46 13,26 23,06 6,22 4 -a od reveža (Sir 4, 4). M 14. 5,18 18,48 13,30 • •• 7,06 3 15. 5,16 18,49 13,33 0,15 8,04 2 T3 16. 5,14 18,50 13,36 1,11 9,14 1 17. 5,13 18,52 13,39 1,55 10,34 ti 9,53 18. 5,11 18,53 13,42 2,29 11,55 6 19. 5,09 18,54 13,45 2,55 13,16 5 m Bogastvo iz odrfije se kaj hitto razbije. 20. 5,08 18,55 13,47 3,17 14,35 4 T3 s 21. 5,06 18,56 13,50 3,36 15,52 3 a. '-•'■........................-..........................................................-......................-......-....... 22. 5,04 18,58 13,54 3,55 17,09 2 -3 23; 5,02 18,59 13,57 4,14 18,26 1 Prošnja procesija za poljske pridelke. 24. 5,01 19,00 13,59 4,35 19,42 © 10,07 25. 4,59 19,02 14,03 5,01 20,57 7 26. 4,57 19,03 14,06 5,33 22,07 6 Drugi naj ite hvalijo, ne pa tvoja usta (Preg 27, 2). 27. 4,55 19,05 14,10 6,13 23,09 5 t 28. 4,53 19,06 14,13 7,02 • • • ■ 4 Pu 29. 4,52 19,08 14,16 7,59 0,01 3 T? • 30. 4,50 19,09 14,19 9,03 0,42 2 M A-L i T HAV-E N • A- P RJ L mmmm VELIKI T RA-VEN • M A-7 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota 4 Nedelja 5 6 7 Ponedeljek Torek Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek 31 Sobota Filip in Jakob ml., apostola; Jeremija, prerok Atanazij, cerkveni učitelj; Evgenij, škof, mučenec Najdenje sv. križa; Aleksander, papež 3. POVELIKONOČNA. Monika, vdova; Florijan, muč. Jezus napove svoj odhod (Jan 16, .16—22) Pij V., papež; Irenej, mučenec; Maksim, škof Janez Evang. pred lat. vrati; Judita, mučenka Stanislav, škof, mučenec; Flavij, mučenec Prikazan je Mihaela nadangela; Viktor, mučenec Gregor Nacianški, cerkveni učitelj; Pahomij, opat Antonin, škof; Janez Avil., spoznavalec; Izidor, kmet 4. POVELIKONOČNA. Sigismund, kralj, muč.; Mamert Jezus obljubi učencem Svetega Duha (Jan 16, 5—14) Pankracij in tovariši, mučenci; German, škof Robert Belarmin, cerkveni učitelj; Servacij, škof Bonifacij, mučenec; Justa in tov., mučenke Zofija, mučenka; Janez Salle, spoznavalec Janez Nepomuk, mučenec; Kraljica apostolov Pashal Bajlonski, spoznavalec; Brunon, škof 5. POVELIKONOČNA. Venandj, škof; Erik, kralj Jezus uči o moči molitve (Jan 16, 23—30) j. e Peter Celestin, papež; Ivon, spoznavalec ig-S Bernardin Sienski, spoznavalec ^ " Andrej Bobola, mučenec; Valens, mučenec VNEBOHOD GOSPODOV. Emil, muč.; Renata, vdova Janez Krstnik Rossi, spoznavalec; Deziderij, škof, muč. Marija, Pomočnica kristjanov; Ivana, žena 6. POVELIKONOČNA. Gregorij VII., papež; Urban I. O pričevanju Svetega Duha (Jan 15, 26—16, 4) Filip Neri, spoznavalec; Elevterij, papež, mučenec Beda Častitljivi, cerkveni učitelj; Janez L, papež Avguštin, škof; Viljem, opat; Emilij, mučenec Marija Magdalena Paciška, devica; Maksim, škof Ivana Orleanska, devica, mučenka; Feliks I., muč. Marija, Sredn. milosti; Kancij in tov., muč.; Angela V t L I KI TRAV-EN • M A:7 Slana v začetku maja Brez dežja Pankrac in Urban, zoritvi sadja nagaja. dobre trgatve up je dan. Če je ta mesec dosti dežja, Po svetem Servati v jeseni bo dosti vsega blaga, se mraza ni bati. Če še nismo, posejemo proso, lucerno, travne mešanice in koruzo. Krompir branamo in ogrnemo. Oplevemo lan, konopljo in jara žita. S košnjo ne čakamo. Sadimo fižol, kumarice. Škropimo sadno drevje. V vinogradu prvič škropimo. Nadziramo vrenje. Žveplamo posodo. Sadimo macesnove in smrekove sadike. Nabiramo zdravilna zelišča. Pazimo na lubadarja. Počasi začnemo živino krmiti z zeleno krmo. Sonce stopi v znamenje dvojčkov Z A P \ S K 1 Dan SoncevL3ul'lj. Dolžina Luna v Ljubi j. Starost vzide zaide dneva vzide zaide mena Praznik dela. Z lastnimi žulji je malokdo obogatel. Boljše je malo po pravici kakor obilni prihodki po krivici (Preg 16, 8). Grunt pravi: Obdeluj me, če ne, bom jaz tebe. Lenih pot je kakor trnov plot (Preg 15, 19). Kdor rad kruh deli, se mu v roki množi. 1. 4,49 19,10 14,21 10,09 1,13 1 2. 4,47 19,11 14,24 11,15 1,38 * 4,58 3. 4,46 19,12 14,26 12,22 1,59 6 4. 4,44 19,13 14,29 13,28 2,17 5 © 5. 4,43 19,15 14,32 14,35 2,34 4 -o 41 hI 6. 4,42 19,16 14,34 15,44 2,50 3 t 7. 4,40 19,17 14,37 16,55 3,07 2 O TJ 8. 4,39 19,19 14,40 18,10 3,26 1 9. 4,38 19,20 14,42 19,29 3,50 © 21,16 10. 4,36 19,21 14,45 20,48 4,20 6 11. 4,35 19,22 14,47 22,02 5,01 5 12. 4,34 19,24 14,50 23,05 5,56 4 -a a 13. 4,32 19,25 14,53 23,54 7,04 3 O- 14. 4,30 19,26 14,56 ... 8,23 2 45 15. 4,29 19,28 14,59 0,31 9,45 1 16. 4,28 19,2f9 15,01 0,59 11,06 e 15,39 17. 4,27 19,30 15,03 1,22 12,25 6 18. 4,26 19,31 15,05 1,42 13,41 5 • 19. 4,25 19,32 15,07 2,00 14,56 4 T3 O C 20. 4,24 19,33 15,09 2,19 16,10 3 eu 21. 4,23 19,34 15,11 2,39 17,25 2 22. 4,22 19,35 15,13 3,03 18,39 1 23. 4,21 19,36 15,15 3,32 19,52 ® 20,28 24, 4,20 19,37 15,17 4,08 20,57 7 25. 4,19 19,38 15,19 4,54 21,52 6 & 26. 4,19 19,39 15,20 5,48 22,37 5 1 27. 4,18 19,40 15,22 6,50 23,12 4 S o. 28. 4,17 19,41 15,24 7,56 23,40 3 -i 29. 4,16 19,42 15,26 9,02 .. • 2 30. 4,16 19,43 15,27 10,08 0,02 1 31. 4,15 19,44 15,29 11,14 0,21 9 22,46 V -E L 1 KI T RA-V-E K * M A-J ROŽNI K • JUNIJ 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA. Juvencij, mučenec Jezus govori o Svetem Duhu in o ljubezni (Jan 14, 23-31) Binkoštni,ponedeljek*; Marcplin, jnučenec v , Klotilda, kraljica; Oliva, devica; Pavla, mučenka K v a t r e ; Frančišek Kar., spoznavalec; Kvirin, muč. Bonifacij, škof; Valerija, mučenka; Ferdinand, spozn. K v a t r e ; .Norbert, škof; Bertrand Oglejski, škof K v a t r e ; Robert, opat; Ana Garzia, devica 1. POBINKOŠTNA, PRESVETA TROJICA. Medard, škof ta^Mffat inučenca1;8"^« milosti božje Marjeta, kraljica; Bogomil, škof; Timotej, mučenec Barnaba, apostol; Feliks in Fortunat, mučenca PRESVETO REŠNJE TELO. Janez Eakundski, spozn. Anton Tadovanski, cefkv. učitelj; Feregnn, mucenec Baziiij, cerkv. učitelj; Elizej, prerok; Metod, škof 2. POBINKOŠTNA. Vid in tovariši, mučenci ¥ranciseicC^egis,Ce^ozLnavalec; rfenon, škof; Tihon, škof Nikander, mučenec; Rajner, spoznavalec; Adolf, škof Efrem Sirski, cerkv. učitelj; Marko in Marcelijan Julijana Falkonieri, devica; Gervazij in Protazij, muč. Srce Jezusovo; Silverij L, papež, mučenec Alojzij Gonzaga, spoznavalec; Demetrija, devica 3. POBINKOŠTNA. Ahacij, muč.; Pavlin Nolanski, šk. ^p&M^ariSu&n^Sb^a^d,1^; Janez, muč. Rojstvo Janeza Krstnika; Neronovi mučenci Viljem, opat; Henrik, škof; Lucija, devica, mučenka Janez in Pavel, mučenca; Vigilij, škof, mučenec Hema Krška, vdova; Ladislav, kralj; Krescencij, muč. Irenej, škof, mučenec; Pavel L, papež; Potamijena 4. POBINKOŠTNA. PETER IN PAVEL, APOSTOLA 9pMflfnri|$. 'Sfc&kfe Emilij ana, mučenka HODNI K - JUNIJ Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane. Kakor se Medard zdani, vreme štirideset dni trpi. O svetem Vidi se skozi nož vidi. Sveti Vid dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj. Okopavamo in osipamo koruzo, peso in krompir. Kosimo. Pustimo deteljo za seme. Na preorano deteljišče sadimo zelje, peso ali sejemo zeleno koruzo. Škropimo sadno drevje zoper škrlup in jabolčnega zavijača. Zatiramo listne uši. Drugič in tretjič škropimo z modro galico in prvič žveplamo. Druga kop in pletev. Pripravimo semensko ajdo, repo in proso. Pazimo, da ima živina vode za pitje in kopanje. Sonce stopi v znamenje raka Z Ar P I S k: I Dan Sonce vLjublj. vzide zaide- Dolžina LunavLjublj. dneva vzide zaide Starost mena Kjer vidiš, da je nmogo rok, zaklepaj. Vse, dal, preštej in pretehtaj, prejemke in izdatke piši (Sir 42, 7). kar iz-vse za- i. 2. 3. 4,15 4,14 4,14 19.45 19.46 19.47 15,30 15.32 15.33 12,19 13,26 14,35 0,38 0,54 1,10 7 6 5 4. 4,13 19,48 15,35 15,47 1,28 4 % 5. 4,13 19,49 15,36 17,04 1,49 3 t-* U. 6. 4,12 19,49 15,37 18,23 2,16 2 's 7. 4,11 19,50 15,39 19,41 2,53 1 Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša. 8. 4,11, 19,51 15,40 20,51 3,41 ® 6,07 * 9. 4,10 19,52 15,42 21,47 4,45 5 tgl 13 10. 4,10 19,53 15,43 22,29 6,03 4 ■ >' 11. 4,10 19,53 15,43 23,01 7,28 3 t-O. Z lačnim in potrebnim jej svoj kruh (Tob 4, 17). 12. 13. 4,10 4,10 19,54 19,54 15,44 15,44 23,26 23,47 8,52 10,13 2 1 "S T3 14. 4,10 19,55 15,45 11,31 (F 21,28 Oko gospodarja in gospodinje pita živino. H. 4,09 19,55 15,46 0,06 12,47 7 16. 4,09 19,55 15,46 0,24 14,01 6 ® 17. 4,09 19,56 15,47 0,44 15,15 5 m 18. 4,09 19,56 15,47 1,07 16,28 4 »M o. 19. 4,10 19,57 15,47 1,34 17,40 3 š 20. 4,10 19,57 15,47 2,07 18,47 2 21. 4,10 19,57 15,47 2,49 19,46 1 Kdor govori laži, se pogubi in kriva priča brez kazni (Preg 18, 19). ne bo 22. 23. 4,10 4,10 19,57 19,57 15,47 15,47 3,40 4,40 20,34 21,12 © 7 9,45 24. 4,11 19,58 15,47 5,44 21,42 6 25. 4,11 19,58 15,47 6,51 22,05 5 26. 4,11 19,58 15,47 7,57 22,25 4 o 27. 4,12 19,58 15,46 9,02 22,43 3 •M 28. 4,12 19,58 15,46 10,07 22,59 2 H3 Krivično blago pod streho — molji v zrnju. 29. 4,13 19,58 15,45 11,12 23,14 1 30. 4,13 19,57 15,44 12,18 23,31 3 14,11 % / tC (J Z N 1 k. • J u N 1 J M AL ! S R P AN • 7 U L I J 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petdc 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek Presveta Rešnja Kri; Teobald, puščavnik Obiskovanje Marije Device; Oton, škof Leon II., papež; Heliodor, škof; Trifun in tov., muč. Urh, škof; Berta, vdova; Ozej in Agej, preroka Ciril in Metod, slovanska apostola; Anton, sp. 5. POBINKOŠTNA. Izaija, prerok; Bogomila, žena Jezus obsoja farizejsko pravičnost (Mt 5, 20—24) Vilibald, škof; Benedikt XI., papež; Klavdij, mučenec Elizabeta, kraljica; Evgenij III., papež; Hadrijan III. Tomaž Moore, mučenec; Ciril, mučenec; Kraljica miru Sedem bratov mučencev; Amalija, devica; Apolonij, muč. Pij I., papež, mučenec; Olga, kneginja; Pelagija, muč. Mohor in Fortunat, mučenca; Pavlin, muč. 6. POBINKOŠTNA. Anaklet, papež, muč.; Evgenij, škof Jezus nasiti štiri tisoč mož (Mr 8, 1—9) Bonaventura, škof in cerkv. učitelj; Frančišek Šolan Vladimir, knez; Henrik I., kralj; Justa, mučenka Karmelska Mati božja; Favst, mučenec; Valentin, muč. Aleš, spoznavalec; Donata, mučenka; Marcelina, dev. Kamil Lelijski, spoznavalec; Miroslav, škof, mučenec Vincencij Pavelski, spoznavalec; Avrea, devica 7. POBINKOŠTNA. Hieronim Emflijanski; Marjeta O lažnivih prerokih (Mt 7, 15—21) Prakseda, devica; Danijel, prerok; Julija, devica, muč. Marija Magdalena, spokornica; Lavrencij, spoznavalec Apolinarij, škof, mučenec; Liborij, škof; Ciril, škof Kristina, devica, mučenka; Vincencij, mučenec Jakob starejši, apostol; Krištof, mučenec Ana, mati Device Marije; Valent, škof; Simeon 8. POBINKOŠTNA. Panteleon, mučenec; Sergij, muč. O krivičnem oskrbniku (Lk 16, 1—9) Nazarij in tov., mučenci; Viktor I., papež, mučenec Marta, devica; Olaf, kralj; Feliks II., papež, mučenec Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučenka Ignacij Lojolski, spoznavalec; Helena Švedska, mučenka MALI S RPA-N • 7 ULI7 Je tega meseca presuho, ostane grozdje prav drobno. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. Če Marijinega dne ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo. Če na dan svete Marjete deži, orehov pričakovati ni. Zanjemo. Po žetvi sejemo na plitvo preorane njive ajdo, strniščno repo in koruzo za zeleno krmo. Pazimo pri tem na kolobarjenje. Pripravljamo gnoj. Sadimo endivijo, kolerabo, rdeče zelje, karfijole. Pazimo na listne uši in kaparje. Škropimo zoper škrlup. Obiramo pozne češnje, rane hruške in jabolka. Škropimo, zatiramo in žveplamo grozdnega sukača. Najboljše travnike konec meseca že drugič kosimo. Z Ar P I 5 K I Dan SoncevLjublj. Doliina LunavLjublj. Starost vzide zaide dneva vzide zaide mena Ni bolj praznega človeka mimo tistega, ki je sam sebe poln. JL vec zaleze svarjenj daku (Preg 17, 18). Začetek pasjih dni. Kruhova pijanost je najhujša. Moževa razumnost se spozna po njegovi potrpežljivosti (Preg 19, .11). 1. 4,14 19,57 15,43 J 13,27 23,50 6 2. 4,14 19,57 15,43 14,40 i ... 5 © 3. 4,15 19,57 115,42 15,57 ; 0,13 4 -a 4. 4,15 19,56 ! 15,41 17,15 0,45 3 S 3 a. 5. 4,16 19,56 ! 15,40 18,29 ; .1,27 2 C 6. 4,17 19,55 ! 15,38 19,32 I 2,23 H3 i 7. 4,18 19,55 15,37 20,22 | 3,35 ®13,33 8. 4,19 19,54 |l5,35 ! 20,59 4,59 6 9. 4,20 19,54 15,34 | 21,27 i 6,26 5 & 10. 4,21 19,53 ;i5,32 21,51 | 7,52 4 na 11. 2,22 19,53 j 15,31 22,10 ! 9,15 3 S. 12. 4,22 19,52 15,30 22,29 10,33 2 "S 13. 4,23 19,51 j 15,28 22,49 11,50 ""O 1 14. 4,24 19,51 i i 15,27 23,11 13,06 © 4,42 15. 4,25 19,50 i 15,25 23,36 14,20 7 16. 4,26 19,50 15,24 15,32 6 17. 4,27 19,49 15,22 0,08 16,40 5 © 18. 4,28 19,48 15,20 0,47 17,41 4 "0 S! 19. 4,29 19,47 , 15,18 1,35 18,32 3 i 20. 4,30 19,46 15,16 19,13 2 21. 4,31 19,45 15,14 3,35 19,45 1 22. 4,32 19,44 15,12 4,41 20,11 \ 3 0,30 23. 4,33 19,43 15,10 5,47 20,32 7 24. 4,34 19,42 15,08 6,53 20,49 6 25. 4,35 19,41 15,06 7,58 21,05 5 * 26. 4,36 19,40 15,04 9,02 21,20 4 t »o 27. 4,37 19,39 15,02 10,07 21,36 i P. 3 -s 28. 4,38 19,38 15,00 11,14 T3 21,54 j 2 29. 4,40 19,37 14,57 12,24 22,15 i 1 30. 4,41 19,35 14,54 13,37 22,42 } 2,51 31. 4,43 19,34 14,51 14,52 23,17 5 M Ar L 1 SRPA-N-7ULI7 . VELI KI S RPAN -AVGUST 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 16 obota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 31 Nedelja Vezi sv. Petra; Makabejski bratje; Fides, mučenka Porcijunkuila; Alfonz Ligvorij, cerkveni učitelj 9. POBINKOŠTNA. Najdenje Štefana; Peter Eymard Jezus joka nad JeruzalemomfLk 19, 41j-47) Dominik, spoznavalec; Perpetua, zena; Tertuhn Marija Snežna; Ožbalt, kralj Gospodovo spremen j en je; Sikst II. Kajetan, spoznavalec; Donat, škof, mučenec; Albert Ciriak, Larg, Smaragd, mučenci; Miron, škof Janez Vianney, spozn.; Peter Faber, spozn.; Roman 10. POBINKOŠTNA. Lavrencij, mučenec ErjJika o. farizeju in ceatninarju (Lk .18, 9—14) , Tiburcij, mučenec; Suzana, devica, mučenka Klara, devica; Hilarija, mučenka; Herkulan, škof Janez Berhmans, spoznavalec; Hipolit in Kasijan ft Evzebij, spoznavalec; Kalist, škof, mučenec VNEBOVZETJE MARIJE DEVICE. Tarzicij, mučenec Joahim, oce Device Marije; Rok, spoznavalec 11. POBINKOŠTNA. Hiiacint, spoznavalec; Miron ■lezus ozdravi gluhonemega (M^ 7, 31—37) t Helena, cesarica; Flor, mucenec; Agapit, mucenec Janez Eudes, spoznavalec; Marijan, škof Bernard, opat; Samuel, prerok; Lucij, mučenec Ivana Frančiška Šantalska; Anastazij, mučenec Brezmadežno Srce Marijino; Timotej Filip Benicij, spoznavalec; Flavijan, škof; Valerijan 12. POBINKOŠTNA. Jernej, apostol; Avrea, muč. Prilika o uimiljenem.Samarijpp. (Lk 10, 23-J7) .. Ludovik IX., kralj; Patncija, devica; Gregonj, skof Ceferin, papež, mučenec; Aleksander, mučenec Jožef Kalasancij, spoznavalec; Ruf, škof, mučenec Avguštin, škof, cerkv. učitelj; Hermes, mučenec Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenka Roza Limanska, devica; Feliks in Adavkt, mučenca 13. POBINKOŠTNA. Rajmund Nonat, spoznavalec Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11—19) V-bLIKI SRPAN-AVCjUS'1 Srpana če veter zvedri, vreme že dolgo trpi. Kakršno vreme da Kasijan, bo ostalo še marsikateri dan. O Lovrencu in Jerneju lepi dni. se vsakdo jeseni lahko veseli Po vremenu svetega Jerneja rada vsa jesen se nareja. V višjih legah žanjemo. Spravljamo rani in srednje pozni krompir. Kosimo otavo. Sejemo motovileč, špinačo, radič in zimsko solato. Spravljamo čebulo in česen. Konserviramo paradižnike. Obiramo zgodnje sadje. Vkuhavamo in sušimo sadje. Drugič žveplamo, vršič-kamo, opravimo tretjo kop. Dolivamo sode. Živino pasemo. Nasadimo pozne piščance. Gnoj zvozimo na večje kupe na polje. Sonce stopi v znamenje device Z A P l S K I SoncevLjublj. Dolžina Luna v Ljubi j. Starost vzide zaide dneva vzide zaide mena Človekovo srce si izmisli svojo pot, Gospod pa njegove stopinje vodi (Preg 16, 9). Lepa beseda nikomur ne preseda. Kjer pijanost kraljuje, ni skrivnosti (Preg 31,4). Laž je ključ h koncu. Konec pasjih dni. Nikdar ne bodi modrejši, kakor je treba, da ne ob-noriš (Prid 7, 17). Bolje je bosa tmje mleti, kakor pijanca vzeti. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 4.44 4.45 4.46 4.47 4.48 4.49 4.50 4.52 4.53 4.54 4.55 4.57 4.58 4.59 19,32 19,31 19,29 19,28 19,27 19,25 19,24 19,23 19,21 19,20 19,18 19,17 19,15 19,14 II: 1:8? m i 5.03 5.04 5.06 5.07 5.08 5.10 5.11 5.12 5.13 5.14 5.15 5.16 5.17 5.19 5.20 19,08 19,06 19,05 19,03 19,01 19,00 18,58 18,56 18,54 18,53 18,51 18,49 18,47 18,46 18,44 14,48 14.46 14.43 14,41 14,39 14,36 14,34 14,31 14,28 14.26 14.23 14,20 14,17 14,15 m 14,05 14,02 13,59 13,56 13,53 13,50 13.47 13.44 13,41 13,39 13,36 13,33 13,30 13.27 13.24 Vt LI K\ S aPA-N • A v CTUTT 16,07 17,14 18,10 18,53 19.25 19,51 20.13 20.33 20,53 21.14 21,39 22,09 22,46 23,31 d 1,26 2,32 3,38 4,45 5,50 6,54 7,59 9,05 10,14 11,24 12,38 13,51 14,59 15,58 16,45 0,05 1,08 2,26 3,52 5,20 6,47 8,10 9,30 10,49 12,06 13,21 14,32 15,36 m 17,49 18,16 18,38 18,56 19,12 19,28 19,44 20,01 20,20 20,44 21,15 21,46 22,51 0,00 9 TJ O M a 20,40 š TJ 2 1 } 14,27 7 6 o. 'S 16,20 Filemon (in Apol.), muč., 8. marca Filemon, mučenec, 21. maTca Filemon (in tov.), muč., 22. nov. Filip (in Jakob), apost., 1. maja Filip (Zdenko) Neri, sp., 26. maja Filip Benicij, spozn., 23. avgusta Filip, mučenec, 13. septembra Filip, škof, 22. oktobra Filemona, devica, 11. avgusta Firmin, škof, muč., 25. septembra Firmin, škof, 11. oktobra Flavij, mučenec, 7. maja Flavijan, mučenec, 18. januarja Flavijan, škof, 23. avgusta Flavijana, devica, 5. oktobra Flor, mučenec, 18. avgusta Flor, mučenec, 22. decembra Flora (Cvetka), dev., 12. junija Flora, dev., muč., 24. novembra Florentin, škof, 16. oktobra Florentina, devica, 20. junija Florijan (Cvetko), muč., 4. maja Fortunat, spoznavalec, 1. junija Frančišek (Branimir, Branko) Šaleški, škof, c. uč., 29. januarja Frančišek Kle, muč., 17. februarja Frančišek Pavi., spozn., 2. aprila Frančišek Hier., spozn., 17. maja Frančišek Kar., spozn., 4. junija Frančišek Regis, spozn., 16. junija Frančišek Šolan, spozn., 14. julija Frančišek Kald., spozn., 13. sept. Frančišek Asiški, spozn., 4. okt. Frančišek Borgia, sp., 10. oktobra Frančišek Ksaverij, sp., 3. decembra Frančiška Rimska, vd., 9. marca Frančiška Santalska. vd., 21. avg. Friderik (Mirko), škof, m., 18. julija Fridolin, opat, 6. marca Fruktuoz, škof, muč., 21. januarja Frumencij, škof, 27. oktobra Gabrijel Žal. M. b., sp., 27. febr. Gabrijel, nadangel, 24. marca Gal, opat, 16. oktobra Gaspar (Gašper), kralj, 6. januarja Gavdencij (Veselko), šk., 14. okt. Gavdencij, škof, 25. oktobra Gavdioz, spoznavalec, 7. marca Gavdioz, škof, 26. oktobra Gelazij, papež, 29. novembra Genovefa, devica, 3. januarja Gentilij, mučenec, 5. septembra Georgija, devica, 15. februarja 1 Gerard, mučenec, 8. marca Gerard, škof, 26. aprila Gerard, škof, muč.. 24. septembra Gerard Majella, 16. oktobra German, škof, 12. maja Germana, devica, 15. junija Gervazij (in Protazij), 19. junija Gizela, kraljica, opatinja, 7. maja Glicerij, mučenec, 21. decembra Gotfrid (Bogomir), škof, 8. nov. Gothard, škof, 4. maja Gorgonij, mučenec, 9. septembra Gorgonija, 9. decembra Gracijan, škof, 18. decembra Gregor X., papež, 10. januarja Gregorij, papež, 13. februarja Gregorij, papež, 17. februarja Gregorij N. (Budislav), 9. marca Gregorij Vel., papež, 12.marca Gregorij Nacian., škof, 9. maja Gregorij, papež, 25. maja Gregorij, škof, 25. avgusta Gregorij Čudodel., škof, 17. nov. Gregorij, papež, 28. novembra Gvidon, opat, 31. marca Gvidon, spoznavalec, 12. septembra Habakuk, prerok, 15. junija Hadrijan III., papež, 8. julija Hadrijan, mučenec, 8. septembra Hedviga (Vika), 16. oktobra Helena (Jelka), devica, 22. maja Helena Švedska, muč., 31. julija Helena, mati Konst. Vel., 18. avg. Helena, devica, 6. novembra Heliodor, škof, 3. julija Hema (Ema), vdova, 27. junija Henrik Suzo, spoznavalec, 2. marca Henrik, škof, 25. junija Henrik, cesar, spozn., 15. julija Herbert, škof, 16. marca Herkulan, škof, 12. avgusta Herkulan, škof, muč., 7. novembra Herman Jožef, spozn., 7. aprila Hermenegild, mučenec, 13. aprila Hermes, mučenec, 4. januarja Hermes, mučenec, 28. avgusta Hermina, devica, 24. decembra Hieronim Emil., 6pozn., 20. julija Hieronim, cerkv. uč., 30. septembra Higin, papež, muč., 11. januarja Hijacint, spozn., 17. avgusta Hijacint (inProt), muč., 11. sept. Hijacinta, devica, 30. januarja Hijacinta, devica, 6. februarja Hilarij (Radovan), c. uč., 14. jan. Hilarij (in Tacijan), muč., 16. marca Hilarij, škof, 25. oktobra Hilarija, mučenka, 12. avgusta Hilarion, opat, 21. oktobra Hilda, 18. novembra Hildegarda, opatinja, 17. septembra Hipolit (inKasijan), muč., 13. avg. Hipolit, škof, muč., 22. avgusta Honorij, škof, 30. septembra Hozana, bi., 27. aprila Hubert, škof, 3. novembra Hugolin (in tov.), muč., 13. okt. Hugon, škof, 1. aprila Hugon, opat, 29. aprila Hugon, škof, 10. avgusta Hugon, škof, 17. novembra Ida, devica, 13. aprila Ida, grofica, 4. septembra Ida, devica, 29. oktobra Ignacij (Ognjeslav), muč., 1. febr. Ignacij Lojola, spozn., 31. julija Ignacij, škof, 23. oktobra Iluminata, devica, 29. novembra Inocencij, papež, 22. junija Inocencij, papež, 28. julija Irena (Miroslava), dev., 21. febr. Irena, dev., muč., 5. aprila Irena (s tov.), muč., 18. septembra Irena, devica, muč., 20. oktobra Irenej, škof, 5. maja Irenej, spoznavalec, 28. junija Irenej, škof, muč., 4. julija Irenej, škof, muč., 15. decembra Ivana (Jana) Val., vdova, 4. febr. Ivana, žena, 24. maja Ivana (Orleanska), dev., 30. maja Ivana Franč. Santalska, 21. avgusta Ivo, spozn., 19. maja Izabela, kraljica, 4. januarja Izabela, devica, 31. avgusta Izaija, prerok, 6. julija Izidor, škof, muč., 2. januarja Izidor, mučenec, 5. februarja Izidor, škof, cerkv. uč., 4. aprila Izidor, kmet, spozn., 10. maja Jakob (Radoslav) ml., ap., 1. maja Jakob st., apostol, 25. julija Jakob, puščavnik, 6. avgusta Jakob, škof, 21. oktobra Jakob iz Marke, spozn., 28. nov. Janez Zlatousti, škof, 27. januarja Janez Miloščinar, škof, 30. jan. Janez Bosko, spozn., 31. januarja Janez de Brito, spozn., 4. februarja Janez Matski, spozn., 8. februarja Janez Jožef od Kr., 5. marca Janez od Boga, spozn., 8. marca Janez Sarkander, bi., 17. marca Janez Damaščan, c. uč., 27. marca Janez Kapistran, spozn., 28. marca Janez Klimak, opat, 30. marca Janez Ev. pred Lat. vr., 6. maja Janez Avilski, spozn., 10. maja Janez Krst. de la Salle, 15. maja Janez Nepomuk, sp., 16. maja Janez de Rossi, spozn., 23. maja Janez, papež, mučenec, 27. maja Janez Fakund., spozn., 12. junija Janez, mučenec, 23. junija Janez Krstnik, rojstvo, 24. junija obglavljenje, 29. avgusta Janez (in Pavel), muč., 26. junija Janez Gvalbert, opat, 12. julija Janez Kolumbin, bi., 31. julija Janez, Vinanney, spozn., 9. avgusta Janez Berhmans, spozn., 13. avgusta Janez Eudes, spozn., 19. avgusta Janez, škof, 27. avgusta Janez Leonard, spozn., 9. oktobra Janez Kentski, spozn., 20. oktobra Janez Gabrijel Perb., muč., 7. nov. Janez od Križa, spozn., 24. nov. Janez Evangelist, 27. decembra Januarij, škof, muč., 19. sept. Jaroslav, 27. aprila jedrt Brab., muč., 17. marca Jedrt, devica, 16. novembra Jelisava (glej Elizabeta) Jeremija, prerok, 1. maja Jernej, škof, bi, 19. oktobra Jernej, apostol, 24. avgusta Joahim, oče Marije, 16. avgusta Joel, prerok, 13. julija Jolanda, bi., 16. junija Jona, prerok, 21. septembra Jordan, spozn., 15. februarja Jošt, opat, 16. junija Jozafat Kunčevič, muč., 14. nov. Jožef iz Arimateje, 17. marca Jožef, ženin M. D., 19. marca Jožef Oriol, 23. marca Jožef Kiji., spozn., 27. avgusta Jožef Kupertin., spozn., 18. sept. Judita, mučenka, 6. maja Jukund, škof, 14. novembra Jukunda, devica, 25. novembra Julij, spoznavalec, 31. januarja Julij, papež, 12. aprila Julij, mučenec, 1. julija Julij, mučenec, 19. avgusta Julij, mučenec, 20. decembra Julija, mučenka, 7. januarja Julija, devica, 8. aprila Julija, devica, 22. maja Julija, mučenka, 22. julija Julija, dev., muč., 10. decembra Julijan (in Bazilisa), muč., 9. jan. Julijan, škof, 27. januarja Julijan, škof, 28. januarja Juiijan, mučenec, 13. februarja Julijan, mučenec, 19. februarja Julijan, škof, 8. marca Julijan, puščavnik, 18. oktobra Julijan, mučenec, 5. decembra Julijana, vdova, 7. februarja Julijana, dev., muč., 16. februarja Julijana Falk., dev., 19. junija Julijana, dev., muč., 17. avgusta Julita, mučenka, 30. julija Jurij, mučenec, 24. aprila Just, škof, 28. maja Just, mučenec, 14. juilja Just, škof, 14. oktobra Just, mučenec, 18. oktobra Just, mučenec, 14. decembra Just, mučenec, 2. novembra Justa, mučenka, 14. maja Justa, mučenka, 15. julija Justin, mučenec, 14. aprila Justina, dev., muč., 26. septembra Justina, devica, muč., 30. novembra Jota, vdova, 13. januarja Juvencij, mučenec, 8. februarja Juvencij, mučenec, 1. junija Kajetan, spoznavalec, 7. avgusta Kalist, mučenec, 16. aprila Kalist, škof, 17. avgusta Kalist, papež, muč., 14. oktobra Kamil Lelijski, spozn., 18. julija Kamil (in tov.), muč., 25. septembra Kancij (in tov.), muč., 31. maja Kandid, muč., 11. marca Kandid, mučenec, 3. oktobra Karel (Dragotin) Bor., šk„ 4. nov. Kastor, mučenec, 28. decembra Katarina Rid, dev., 13. februarja Katarina Gen., 22. marca Katarina Švedska, 22. marca Katarina Sienska, devica, 30. aprila Katarina, dev. muč., 25. nov. Katarina Laboure, 31. decembra Kazimir, spoznavalec, 4. marca Klara (Jasna), devica, 12. avgusta Klavdij, škof, 6. junija Klavdij, mučenec, 7. julija Klavdij, mučenec, 30. oktobra Klavdij (in Simforijan), 8. nov. Klemen M. Dvorak, 15. marca Klemen, papež, muč., 23. nov. Kleofa, muč., 25. septembra Klet (in Marcelin), škof, 26. aprila Klotilda, kraljica, 3. junija Klotilda, dev., muč., 23. oktobra Knut, kralj, 19. januarja Koloman, mučenec, 13. oktobra Kolumban, opat, 21. novembra Konrad Plac., pušč., 19. februarja Konrad, spozn., 21. aprila Konrad, škof, 26. novembra Konrad, spozn., 15. decembra Konstacija, dev., muč., 19. sept. Konstantin, mučenec, 29. januarja Kordula, dev., muč., 22. oktobra Kornelij, škof, 2. januarja Kornelij, mučenec, 14. septembra Korona, mučenka, 14. maja Kozma (in Damijan), m., 27. sept. Krispin, mučenec, 25. oktobra Krispin, škof, 19. novembra Krispin, mučenec, 5. decembra Kristijan, mučenec, 17. februarja Kristina, dev., muč., 13. marca Kristina, dev., muč., 24. julija Kristina, devica, 24. oktobra Kristina, dekla, 15. decembra Krištof Milanski, 11. marca Krištof, mučenec, 25. julija Krištof, mučenec, 31. oktobra Krizancijan (in tov.), 17. februarja Krizant (in Darij), m„ 25. oktobra Krizogon, mučenec, 24. novembra Kunigunda, cesarica, 3. marca Kuno, spoznavalec, 1. junija Kutberg, škof, 20. marca Kvirin, mučenec, 30. marca Kvirin, škof, muč., 4. junija Ladislav, kralj, 27. junija Lambert, škof, 14. aprila Lambert, škof, muč., 17. septembra Larg (Ciriak in Sm.), 8. avgusta Lavra, 17. junija Lavrencij (Lovro), spozn., 22. julija Lavrencij, mučenec, 10. avgusta Lavrencij Just., škof, 5. septembra Lazar, trž. muč., 13. aprila Lazar, škof, 17. decembra Lea, vdova, 22. marca Leander, škof, 27. februarja Leon, škof, 20. februarja Leon, mučenec, 14. marca Leon I., papež, c. uč., 11. aprila Leon IX., papež, 19. aprila Leon, škof, 22. aprila Leon III., papež, 12. junija Leon II., papež, 18. junija Leon, papež, 3. julija Leonard (Lenart), opat, 6. novembra Leonard Portom., sp., 17. novembra Leonida, mučenec, 22. aprila Leopold, vojvoda, spozn., 15. nov. Liberij, škof, 30. decembra Liborij, škof, 23. julija Lidija, mučenka, 27. marca Lidija, vdova, 3. avgusta Lin, papež, muč., 23. avgusta Lioba (Ljuba), devica, 28. septembra Ljudmila, vdova, 16. septembra Longin, 2. maja Lucij, mučenec, 18. februarja Lucij, papež, muč., 4. marca Lucij, mučenec, 20. avgusta Lucij, mučenec, 19. oktobra Lucija, devica, muč., 25. junija Lucija, mučenka, 6. julija Lucija, mučenka, 16. septembra Lucija, devica, muč., 13. decembra Lucijan, mučenec, 7. januarja Lucijan, mučenec, 8. januarja Lucijan (in tov.), 26. oktobra Ludovik Tol., škof, 19. avgusta Ludovik, kralj, 25. avgusta Ludovik Bert., spozn., 10. oktobra Ludovika Marillac, dev., 15. marca Luka, evangelist, 18. oktobra Lukrecija, dev., muč., 23. novembra Macedonij, škof, 12. septembra Magdalena (Majda) P., 29. maja Magdalena, spokornica, 22. julija Makabejski bratje, 1. avgusta Makarij (Blaženko) A., op., 2. jan. Makarij, mučenec, 28. februarja Makarij, škof, 10. marca Makarij, škof, 20. junija Makarij (in Evgenij), m., 20. dec. Maksencij, mučenec, 12. decembra Maksim, mučenec, 13. aprila Maksim, škof, 5. maja Maksim, škof, muč., 29. maja Maksima, muč., 26. marca Maksima, muč., 2. septembra Maksimijan, škof, muč., 3. oktobra Maksimilijan, škof, 21. februarja Maksimilijan, škof, muč., 12. okt. Maksimin, škof, 15. decembra Mamert, škof, 11. maja Marcel, papež, muč., 16. januarja Marcel, mučenec, 19. februarja Marcel, mučenec, 29. junija Marcel, opat, 29. decembra Marcela, vdova, 31. januarja Marcelijan, mučenec, 18. junija Marcelin, mučenec, 2. junija Marcelin, škof, 5. oktobra Marcelina, devica, 17. julija Marij (in tov.), muč., 19. januarja Marije blažene Device godovi: Zaroka z Jožefom, 23. januarja Očiščevanje (svečnica), 2. febr. Lurška M. b., 11. februarja Oznanjenje M. D., 25. marca M. b. dobrega sveta, 26. aprila Kraljica apostolov, 16. maja Pomočnica kristjanov, 24. maja Srednica vseh milosti, 31. maja Marija, Mati m. b., 9. junija Obiskanje Marijino, 2. julija Marija, kraljica miru, 9. julija Karmelska M. b., 16. julija Marija Snežna, 5. avgusta Vnebovzetje M. D., 15. avgusta Srce Marijino, 22. avgusta Rojstvo Marije Dev., 8. sept. Ime Marijino, 12. septembra žalostna Mati božja, petek po tihi nedelji in 15. sept. Rešiteljica jetnikov, 24. sept. Rožnovenska Kraljica, prvo ned. v oktobru in 7. novembra Materinstvo Marijino, 11. oktobra Darovanje Marijino, 21. nov. Marija, čudod. svetinja, 27. nov. Brezmadežno spočetje, 8. dec. Lavretanska M. b., 10. decembra Marija Egiptska, 2. aprila Marija Kleofova, 9. aprila. Marija Frančiška, dev., 6. oktobra Marijan, mučenec, 17. januarja Marijan, spozn., 19. avgusta Marijan (in tov.), muč., 1. dec. Marin (in tov.), mul., 3. marca Marin, mučenec, 26. decembra Marjeta (Margareta), 28. januarja Marjeta Kort., spok., 22. februarja Marjeta, kraljica, 10. junija Marjeta, dev., mu«., 20. julija Marjeta Alakok, dev., 17. oktobra Marko, evangelist, 25. aprila Marko (in Marcelijan), 18. junija Marko (in tov.), muč., 7. septembra Marta (in tov.), muč., 19. januarja Marta, devica, 29. julija Martin (Davorin), škof, 11. nov. Martin, papež, muč., 12. novembra Martina, dev., muč., 30. januarja Matej, apostol, 21. septembra Matija (Bogdan), ap., 24. februarja Matilda, devica, 26. februarja Matilda, kraljica, 14. marca Maver, opat, 15. januarja Mavricij (in tov.), muč., 22. sept. Mavrilij, škof, 13. septembra Medard, škof, 8. junija Mehtilda, devica, 10. aprila Melanij, škof, 6. januarja Melanija, žena, 31. decembra Melecij, škof, 12. februarja Melhior, kralj, 6. januarja Melkiad, papež, muč., 10. decembra Menas, muč., 11. novembra Metod, škof, 14. junija Mihael, nadangel, 29. septembra; njegovo prikazanje, 8. maja Miron, škof, 8. avgusta Miron, mučenec, 17. avgusta Miroslav (glej Friderik) Modest, škof, 24. februarja Modest, škof krški, 31. marca Mohor (in Fortunat), muč., 12. julija Mojzes, prerok, 4. septembra Monika, vdova, 4. maja Nada, 24. septembra Nahum, prerok, 1. decembra Najdenje Štefana, prv. m., 3. avgusta Narcis, škof, 29. oktobra Natalija (Božena), muč., 27. julija Natalija, spozn., 1. decembra Nazarij, muč., 12. junija Nazarij (in tov.), muč., 28. julija Neofit, mučenec, 20. januarja Neronovi mučenci, 24. junija Nestor, mučenec, 26. februarja Neža (Janja), dev., muč., 21. jan. Neža Praška, 2. marca Nicefor, patriarh, 13. marca Nikander, muč., 17. junija Nikarij, mučenec, 14. decembra Neža (Montep.), dev., 20. aprila Nikolaj (in tov.), muč., 9. julija Nikolaj Tol., spozn., 10. septembra Nikolaji., papež, 13.novembra Nikolaj Tavelič, muč., 14. nov. Nikolaj (Miklavž), škof, 6. dec. Nikomed, mučenec, 15. septembra Norbert, škof, 6. junija Notburga, devica, 13. septembra Obglavljenje Jan. Krst., 29. avgusta Odilo, opat, 1. januarja Odon, opat, 18. novembra Odorik (Roger in Egidij), 28. jan. Ognjeslav (glej Ignacij) Olaf, kralj, 29. julija Olga, kneginja, 11. julija Oliva, devica, 3. junija Onezifor, muč., 6. septembra Onezim, muč., 16. februarja Orest, mučenec, 13. decembra Oskar, škof, 3. februarja Otilija, devica, 13. decembra Otmar, opat, 16. novembra Oton, mučenec, 16. januarja Oton, škof, 23. marca Oton, škof, 2. julija Ozej (in Agej), pr., 4. julija Ožbalt, kralj, muč., 5. avgusta Pacifik, spozn., 25. septembra Pahomij, opat, 9. maja Pamfilij, mučenec, 1. junija Pankracij, mučenec, 12. maja Panteleon, mučenec, 27. julija Pashal, spozn., 17. maja Pastor, mučenec, 29. marca Pastor, spoznavalec, 26. julija Patricij (Patrik), škof, 17. marca Patricija, devica, 25. avgusta Pavel, prvi puščav"' 15. januarja Pavlovo spreobrnjenje, 25. januarja Pavel, mučenec, 2. marca Pavel od Križa, spozn., 28. aprila Pavel, škof, 7. junija Pavel I., papež, 28. junija Pavla spomin, 30. junija Pavla, vdova, 26, januarja Pavla, dev., muč., 3. junija Pavla, dev., muč., 10. avgusta Pavlin, oglejski škof, 11. januarja Pavlin Nol., škof, 22. junija * Pavlin, škof, 31. avgusta Pavlin, škof, 11. oktobra Pavlina, 14. marca Pavlina, muč., 6. junija Pavlina, devica, 2. decembra Pavlina, muč., 31. decembra Pelagija, muč., 23. marca Pelagija, mučenka, 11. julija Pelagija, spok., 8. oktobra PeTegrin, spozn., 27. aprila Peregrin, mučenec, 13. junija Pere?rin, spozn., 28. julija Perpetua (in Felicita), 6. marca Perpetua, žena, 4. avgusta Peter, škof, 9. januarja Peter Nol., spozn., 28. januarja Peter Dam., škof, c. uč., 23. febr. Peter Kanizij, c. uč., 27. aprila Peter, mučenec, 6. aprila Peter, mučenec, 29. aprila Peter Regalat, spozn., 13. maja Peter Celestin, papež, 19. maja Peter (in tov.), muč., 2. junija Peter Faber, spozn., 9. avgusta Peter (in Pavel), apost., 29. junija Peter Eymard, spozn., 3. avgusta Peter Klaver, spozn., 9. septembra Peter Alkantara, spozn., 19. okt. Peter Aleks., muč., 26. novembra Peter Krizolog, c. uč., 4. decembra Peter Fourier, škof, 9. decembra Petra vezi, 1. avgusta Petrov stol (v Rimu), 18. januarja Petrov stol (v Antioh.), 22. febr. Petronij, škof, 6. septembra Petronila, devica, 31. maja Pij V., papež, 5. maja Pij I., papež, 11. julija Placid (in tov.), muč., 5. oktobra Platon, menih, 4. aprila Plavt, muč., 29. septembra Polikarp, Škot, muč., 26. januarja Poncijan, papež, muč., 19. nov. Potamijena, muč., 28. junija Prakseda, devica, 20. junija Prakseda, devica, 21. julija Primož (in Felicijan), muč., 9. junija Priscila, žena, 16. januarja Priska, dev., muč., 18. januarja Prokopij, spozn., 27. februarja Prot (in Hijacint), muč., 11. sept. Protazij (in Gervazij), 19. junija Ptolomej, škof, muč., 24. avgusta Pudencijana, dev., 19. maja Pulherija, kraljica, 7. julija Pulherija, devica, 10. septembra Radegunda, kraljica, 13. avgusta Rafael, nadangel, 24. oktobra Rajmund Penjafortski, 23. januarja Rajmund, spozn., 31. avgusta Rajner, spozn., 17. junija Rajner, škof, 30. decembra Rane sv. Frančiška, 17. septembra Resrina, dev., muč., 7. septembra Remigij, škof, 1. oktobra Renata, vdova, 22. maja Rihard, kralj, 7. februarja Rihard, škof, 3. aprila Robert, spozn., 17. aprila Robert, o->at, 29. aprila Robert Bel., c. uč., 13. maja Robert, opat, 7. junija Roderik, muč., 13. marca Rok, spozn., 16. avgusta Roman, opat, 28. februarja Roman, opat, 22. maja Roman, mučenec, 9. avgusta Roman, škof, 23. oktobra Romana, devica, 23. februarja Romuald, opat, 7. februarja Roža Limanska, dev., 30. avgusta Rozalija, devica, 4. septembra Rozina, vdova, 13. marca Rudolf, škof, 26. januarja Rudolf, mučenec, 17. aprila Rudolf (in tov.), muč., 27. julija Ruf, muč., škof, 27. avgusta Ruf (in tov.), muč., 28. novembra Rufin, škof, 26. avgusta Rupert, škof, 27. marca Saba (Sava), muč., 12. aprila Saba, opat, 5. decembra Sabina, muč., 29. avgusta Sabina, muč., 27. oktobra Sadot, škof (in tov.), m., 20. febr. Šaloma Mar., 22. oktobra Salomon, škof, 28. septembra Salvator, spozn., 18. marca Salvin, škof, 12. oktobra Samuel, prerok, 20. avgusta Saturnin, muč., 21. febr. Saturnin, mučenec, 29. novembra Savin, mučenec, 11. julija Sebastijan (Boštjan), 20. januarja Sedem bratov mučencev, 10. julija Sedem ustanoviteljev, 12. februarja Sekunda, devica, muč., 10. julija Senen (in Abdon), muč., 30. julija Serafin, spozn., 12. oktobra Serapion, škof, 21. marca Serena (Jasna), žena, 16. avgusta Sergij, mučenec, 24. februarja Sergij, mučenec, 27. julija Sergiji., papež, 8. septembra Sergij, mučenec, 7. oktobra Servacij, škof, 13. maja Servul, spozn., 23. decembra Severin, opat, 8. januarja Severin, škof, 23. oktobra Severin, spozn., t. novembra Severin, škof, 21. decembra SHolastika, dev., 10. februarja Sibila, dev., 17. avgusta Sidonij (Zdenko), škof, 23. avg. Sigismund (Žiga), muč., 11. maja Sikst I., papež, 3. aprila Sikst III., papež, 28. marca Sikst II., papež, 6. avgusta Silverij, papež, 20. junija Silvester, opat, 26. novembra Silvester, papež, 31. decembra Simeon, škof, muč., 18. februarja Simeon, škof, 21. aprila Simeon, starček, 8. oktobra Simforijan (in Klavdij), 8. nov. Simforoza, muč., 18. julija Simon (in Juda), apost., 28. okt. Simon, deček, muč., 24. marca Simplicij, muč., 18. decembra Slavka (Slavko) glej Alojzij Smaragd (Cirijak in Larg), muč., 8. avgusta Sofonija, prerok, 3. decembra Sofronij, škof, 11. marca Sokrat, mučenec, 19. aprila Sonja (glej Zofija) Soter (in Gaj), pap., m., 22. apr. Sotera, dev., muč., 10. februarja Spiridion (Dušan), opat, 14. dec. Stanislav (Stanko), škof, 7. maja Stanislav Kostka, sp., 13. nov. Sulpidj, škof, 17. januarja Sulpicij, muč., 20. aprila Suzana (in Tiburcij), m., 11. avg. Štefan, opat, 17. aprila 3 Koledar 1952 Štefan, mučenec, 25. aprila Štefan, papež, muč., 2. avgusta Štefan, ogrski kralj, 2. septembra Štefan Pongrac, muč., 7. septembra Štefan, prvi mučenec, 26. dec., najdenje njegovo, 3. avgusta Štirje kronani mučenci, 8. nov. Tarzicij, mučenec, 15. avgusta Tatjana (Tanja), muč., 12. jan. Tea, muč., 19. decembra Tekla, muč., 26. marca Tekla, dev., muč., 23. septembra Telesfor, papež, muč., 5. jan. Teobald, pušč., 1. julija Teodor (Božidar, Fedor), 7. jan. Teodor, mučenec, 15. aprila Teodor, mučenec, 9. novembra Teodora, muč., 13. marca Teodora, muč., 1. aprila Teodozija, devica, 2. aprila Teofil (Bogoljub), muč., 8. jan. Teofil, škof, 5. marca Teofil, spozn., 2. oktobra Teofil, mučenec, 3. novembra Teotim (in tov.), muč., 18. dec. Terezija Deteta Jez., 3. oktobra Terezija, devica, 15. oktobra Tertulin, muč., 4. avgusta Tiburcij (in tov.), muč., 14. apr. Tiburcij (in Suzana), m., 11. avg. Ticijan, škof, 3. marca Tilen (glej Egidij) Timotej, škof, 24. januarja Timotej, muč., 6. aprila Timotej, muč., 10. junija Timotej, muč., 22. avgusta Tit, škof, >6. februarja Tomaž Akv., c. uč., 7. marca Tomaž Tol., muč., 9. aprila Tomaž Moore, muč., 9. julija Tomaž Vilan., škof, 22. sept. Tomaž, škof, 3. oktobra Tomaž (Tomislav), ap., 21. dec. Tomaž, škof, muč., 29. dec. Trifor., muč., 10. novembra Trifun (in tov.), muč., 3. julija Ubald, škof, 16. maja Udalrik (glej Urh) Urban I., papež, 25. maja Urban, škof, 7. decembra Urban, papež, 19. decembra Urh, škof, 4. julija Uršula (in tov.), d., m„ 21. okt. Valburga, dev., 25. februarja Valens, mučenec, 21. maja Valent, škof, 26. julija Valentin (Zdravko), škof, 7. jan. Valentin, muč., 14. februarja Valentin (in tov.), muč., 3. nov. Valentin, muč., 11. novembra Valentina, dev., 25. julija Valerij, škof, 29. januarja Valerija, muč., 28. aprila Valerija, muč., 5, junija Valerija, muč., 9. decembra Valerijan (in tov.), m., 14. aprila Valerijan, muč., 23. avgusta Valerijan, spozn., 12. septembra Valerijan ogl., škof, 27. nov. Vekoslav (glej Alojzij) Venancij, škof, muč., 1. aprila Venancij, muč., 18. maja Venčeslav, knez, 28. septembra Vendelin, spozn., 20. oktobra Venefrida, dev., muč., 3. nov. Vera (glej Fides) Verena, devica, 1. septembra Veronika (Vera), dev., 13. jan. Veronika Jul., dev., 9. julija Veselko (glej Gavdencij) Vid (in tov.), muč., 15. junija Vigilij, škof, muč., 26. junija Vigilij, škof, 26. septembra Vika (glej Hedviga) Viktor (Zmagoslav), muč., 22. jan. Viktor, spozn., 26. februarja Viktor, muč., 10. marca Viktor, muč., 8. maja Viktor, muč., 24. julija Viktor, papež, muč., 28. julija Viktor, škof, 23. avgusta Viktor, mučenec, 26. avgusta Viktor, p^pež, 16. oktobra Viktorija, dev., muč., 11. febr. Viktorija, muč., 17. novembra Viktorija, devica, 23. decembra Viktorin, mučenec, 25. februarja Viktorin, škof, 8. junija Viktorin, škof, muč., 2. nov. Vilibald, škof, 7. julija Vilibrord, škof, 7. novembra Viljem, škof, 10. januarja Viljem, pušč., 10. februarja Viljem, opat, 6. aprila Viljem, opat, 28. maja Viljem, škof, 8. junija Viljem, opat, 25. junija Vincencij (Vinko), muč., 22. jan. Vincencij Fer., spozn., 5. aprila Vincencij, muč., 19. aprila Vincencij Pavi., spozn., 19. julija Vincencij, muč., 24. julija Vincencij, muč., 27. oktobra Virgilij, muč., 13. septembra „ Virgilij, škof, 27. novembra Vital, muč., 14. februarja Vital, muč., 28. aprila Vital, muč., 4. novembra Vivina, devica, 17. decembra Vladimir, knez, 15. julija Vojslava, dev., 27. maja Vojteh (Adalbert), škof, 23. apr. Volbenk (Volfgang), šk., 31. okt. Zaharija, papež, 15. marca Zaharija, prerok, 6. septembra Zaharija (in Elizabeta), 5. nov. Zdenko (glej Filip ali Sidonij) Zenon, muč., 5. aprila Zofija (Sonja), muč., 15. maja Zofija (in tov.), muč., 18. septembra Zofija, vdova, 30. septembra Žiga (glej Sigismund) t Iz zapiskov letopisca dr. Josip Mal če zasledujemo razburljive in nevesele svetovne dogodke sedanjega časa, bi se moral tudi nam iz prsi izviti bolestni vzdih srednjeveškega I^ronista, ki je ob koncu svojega dela stokajoč zapisal: »O Bog, kako sem bil vesel, da sem od knjige slovo vzel!« Pri njem moramo upoštevati napor in trud, da je s skrbno pisavo in v izbrani obliki na dragocenem pergamentu z gosjim peresom zapustil prihodnjim rodovom in stoletjem svoje pripombe. Na nas sodobnike pa pritiska teža časa s tako silo, da si tudi mi kakor naš slavni pisec želimo oddiha v živčni napetosti zamotanega mednarodnega življenja. Vojna ali mir? Po končani drugi svetovni vojni se je ves svet vdajal upanju, da se z mirom vrnejo zopet mirni stari časi, ki se nam v varljivem spominu zdijo lepi in dobri in srečni, kar zlati, kakor je zlata lepa mladost in vse, kar je srečno minilo in ostalo za nami. Toda povojni svet se je bolj in bolj odkrito začel deliti na dva tabora, ki si iz prvotne nezaupljivosti postajata vedno bolj nasprotna, že kar sovražna. Vojna in mir, to sta bili poglavitni gesli, ki sta v minulem letu pretresali človeštvo. Okrog Organizacije združenih narodov " (OZN) se zbirajo vsi narodi in vse države, ki so za mirno rešitev vseh spornih vprašanj, za enakopravnost velikih in malih pri od-ločevanju ter za resnično in odkritosrčno sodelovanja. Gospodarske stiske in politično slabost manjših in nerazvitih držav pa hočejo izrabljati nazadnjaške in imperialistične sile, ki težijo za ustvaritvijo političnih in gospodarskih blokov, da bi se posamezne države in skupine čimbolj podredile gospostvu svoje države. Vojna na Koreji, o katere vzroku in povodu smo slišali v lanskem Koledarju (na str. 99), je jasno dokazala, da je mir nedeljiv. Zato je treba mir braniti povsod, ker ga sicer ne bomo zav5ro,vali nikjer, na kar je naš zunanji minister Kardelj pravilno, opozoril v ljudski skupščini konec februarja 1951. Pokazal je na izzivajoče ponašanje naših vzhodnih sosedov, ki napadajo, pobijajo in odganjajo naše obmejne prebivalce in stražarje ter delajo vse mogoče sitnosti našim diplomatskim zastopnikom. Kljub temu, da je mirovna pogodba Madžarski, Romuniji in Bolgariji omejila oboroževanje, se te države nezakonito oborožujejo nad dovoljeno mero. To pa postaja vir napetega položaja: nihče namreč ne ogroža neodvisnosti teh držav, pa se le pripravljajo na vojno in pri tem hujskajo zoper Jugoslavijo ob popolni podpori in spodbudi Sovjetske zveze (SZ), ki sicer tako grmi zoper oborožitev Zahodne Nemčije* Ta kršitev mirovnih pogodb bistveno ostri mednarodne odnose. Vsi narodi sveta hočejo mir, ne vojno, kakor je poudarjal E. Kardelj v že omenjenem svojem govoru v ljudski skupščini: »Zato imamo prav, ko upamo, da bo človeštvo premagalo to krizo brez vojne katastrofe, toda hkrati ne smemo niti za hip pozabiti, da moramo stalno podpirati vse napore za ohranitev miru, obenem pa vztrajno in vsestransko utrjevati oboroženo obrambo neodvisnosti naše države. Kajti to je najmočnejše poroštvo našega miru v sedanjem času.« Vedno hujše zaostrovanje in rastoča napetost med zahodnimi velesilami in SZ se zrcali v razglasitvi »narodne pripravljenosti« v Združenih državah Amerike (ZDA). S tem ukrepom je jeseni 1950 dobil predsednik Truman zelo obsežna pooblastila. Kako izreden je bil ta korak in kako resen je položaj, vidimo iz tega, da je bilo zadnjikrat razglašeno stanje narodne pripravljenosti tik pred vstopom ZDA v drugo svetovno vojno. Predsednik Truman je v svojem razglasu poudarjal, da dogodki na Koreji (kjer so prav tedaj Kitajci z množičnim nastopom začeli nezadržno potiskati čete združenih narodov nazaj proti jugu) resno ogrožajo svetovni mir, zaradi česar je treba vojaško, kopno, pomorsko in zračno obrambo ZDA kar najhitreje in kar najbolj okrepiti, pohiteti z delom za oborožitev in omejiti preveliko razsipnost. Sklicali so tudi vseame-riško konferenco, na kateri so razpravljali o skupnih obrambnih ukrepih. V začetku meseca marca 1951 je ameriški senat podaljšal vojaško obveznost na dve leti. Po izdelanih načrtih bi Amerika pošiljala v pomoč Evropi predvsem letalske in po- morske enote, evropske države pa bi orga* nizaciji Atlantskega pakta morale zagotoviti pretežni del kopnih čet. Tak načrt je že 31. julija 1949 obrazložil ameriški načelnik štaba kopenskih sil. Poudaril je, da bo za primer vojne poglavitna naloga ZDA, da pri' skoči Atlantski zvezi na pomoč s strateškim bombardiranjem iz zraka in z dobavo atom' skih bomb. Ameriška mornarica bo vzajemno s pomorskimi silami držav zahodne zveze vodila glavne operacije na morju in zavarovala pomorska pota, medtem ko bo Ev> ropa morala nositi glavno breme kopenskih vojaških akcij. Po ameriški pobudi in ž njeno pomočjo so se začele z vso naglico oboroževati tudi države zahodne Evrope. Na sestanku zu> nanjih in obrambnih ministrov dvanajstih držav Atlantske zveze so 18. in 19. decembra 1950 v belgijskem Bruslju sklenili, da se ustanovi enotna oborožena vojska držav Atlantskega pakta, v katero bi vključili tudi zahodnonemške vojaške enote, glede česar pa bo treba doseči še dogovor in sporazum z vlado v Bonnu in Parizu. Enotno organizacijo, enotno izvežbanje in enotno oborožitev atlantske vojske je prevzel zmagovalec in bivši vrhovni poveljnik zavezniških čet na zahodni fronti general Dwight Eisenhower. Na konferenci v Bruslju zbrani zastopniki držav Atlantskega pakta so izrecno in znova poudarili, da so vsi njihovi sklepi zgolj obrambnega značaja; ker imajo izključno samo namen, da se ohrani mir na svetu. Kar je bilo doslej pravzaprav le v načrtih, to postaja z bruseljskimi sklepi stvarnost: ustvarja se pod izkušenim poveljnikom atlantska armada, ki bo štela 55 do 60 dobro opremljenih in moderno oboroženih divizij. Odkrite hegemoni-stične (gospodovalne) težnje na eni strani so prisilile drugo stran, da se je združila in pospešila svojo obrambno organizacijo. Sestanek v Parizu in nemško vprašanje Da se bodo po končani vojni pojavljale težkoče med zavezniki samimi, o tem niso nikoli dvomili. Zato so že na medvojnem sestanku v Jalti sklenili, da se bodo zunanji ministri treh velesil (ZDA, Anglije in SZ — Francija takrat ni prišla v poštev, ker se je bila okupatorju podala) vedno shajali, da bi reševali sporne zadeve. Trenja med bivšimi zavezniki pa so postajala od leta do leta ostrejša, »hladna vojna« ni ohladila razgretih glav, mednarodna napetost je bila vedno hujša, sestanki zunanjih ministrov so bili zmerom manj plodni in zato tudi vedno redkejši. Zadnja konferenca Sveta zunanjih ministrov se je razšla sredi decembra 1947 v Londonu. Po treh letih presledka je zato mednarodna javnost upravičeno z velikim nezaupanjem sprejela predlog SZ, ki je 2. novembra-1950 predlagala, naj bi se zopet sešli zunanji ministri štirih velesil, da bi razpravljali o Jbolečem nemškem vprašanju. Zahodne države niso bile pri volji, da bi na konferenci razpravljali o tako ozko postavljeni zadevi. Po dolgotrajnem pregovarjanja so se slednjič zedinili, da se 5. marca 1951 zberejo v Parizu namestniki zunanjih ministrov štirih velesil z nalogo, da sestavijo točen dnevni red za posvetovanje zunanjih ministrov. Minili so tedni in meseci, pa so bili z dnevnim redom tam, kjer so začeli, zlasti ker je ruski zastopnik zastavljal vedno nove predloge in pridržke. Na zahtevo zahodnih velesil je končno sicer privolil, da razpravljajo najprej o vzrokih mednarodne napetosti, takoj zatem pa bi moralo priti na vrsto vprašanje zmanjšanja oboroževanja, a samo za velesile. Delegacije zahodnih velesil so poudarjale, da je oboroževanje Evrope samo posledica splošne napetosti na svetu. Zato je treba najprej preučiti vzroke napetosti, potem šele je mogoče razpravljati o zmanjšanju oboroževanja; kar pa mora veljati za vse države, ne Samo za velesile. Pred znižanjem oboroženih sil bi se morala za vsako državo posebej ugotoviti tudi njihova številčna moč. Temu nasproti je SZ očitala zahodnim velesilam, da je njihovo oboroževanje in zlasti zadevne namere z Zahodno Nemčijo povzročilo hudo napetost v svetu. Ker je prazno in nekoristno besedovanje trajalo le predolgo, so 31. maja 1951 poslale vlade ZDA, Anglije in Francije svojim namestnikom zunanjih ministrov na posvetu v Parizu enake note, kjer predlagajo SZ, naj bi se vršila konferenca zunanjih ministrov štirih velesil 23. julija v Washingtonu. Tam naj bi razpravljali predvsem o tistih točkah dnevnega reda, glede katerih so se že sporazumeli. Rusi pa so vztrajali na tem, da se vnese v dnevni red kot posebna točka Atlantska zveza in ameriška oporišča v Evropi. Zapadnjaki so sicer sprejeli, da bi mogli govcfriti tudi o atlantskem paktu, vendar pa to ne more priti v dnevni red, ker da ni mogoče privoliti niti v spremembe atlantskem paktu niti v njegovo razveljavljenje. Kajti nikakor se ne sme razpravljati o pogodbi dvanajstih držav atlantskega pakta z državo, ki ni članica tega pakta, in bi te' države pri razgovorih niti navzoče ne bile. Ker se ni uklonila ne ena ne druga stran; je zastopnik zahodnih velesil na 74. seji namestnikov zunanjih ministrov dne 22. junija 1951 izjavil, da nima smisla, da se še nadalje pričkajo. Razgovori za določitev dnevnega reda za sestanek zunanjih ministrov štirih velesil so bili s tem zaključeni, ostalo pa je v veljavi vabilo na konferenco v Washingtonu, ki se je SZ vedno lahko udeleži. Pariški sestanek je bil sklican pravzaprav zaradi Nemcev. Moskvi namreč vključitev Zahodne Nemčije v zahodnoevropski obrambni sistem nikakor ni všeč. Po industrijski zmogljivosti in po številu prebivalstva (47 milijonov) je Zahodna Nemčija neprimerno važnejša od Vzhodne,' ki je pretežno poljedelska dežela, prebivalstva pa ima več kot za pol manj (18 milijonov). Namen sovjetske pobude za sklicanje konference zunanjih ministrov je bil v tem, da se sklepi o oborožitvi Zahodne Nemčije odložijo in zavrejo, če že ni mogoče sploh preprečiti vojaškega prispevka. Nemci kajpak za vse te načrte niso posebno navdušeni. Zavedajo se tega, da bi sedaj ne bili oni napadalci, ki bi zanesli bojni metež daleč v tuje dežele, marveč da bi v primeru tretje svetovne vojne njene grozote uničevale njihovo domovino, ki bi bila deležna strašnega pustošenja kakor nesrečna Koreja. Tudi jih ne mika, da bi jih napravili za zaveznike, še preden so sklenili z njimi mir. Predsednik zahodnonemške vlade dr. Ade-nauer zahteva za svoje vojaško sodelovanje, da se odpravi okupacijski statut in nadomesti z nekakšno varnostno pogodbo. Ojačene zavezniške čete naj bi ne bile okupacijske na podlagi brezpogojne kapitulacije 1- 1945, marveč naj bi bile nekaka napro- šena varnostna armada zoper tuji vdor; Nemčiji naj se prizna tudi politična enakopravnost in večja svoboda v odnosih do drugih držav. V začetku meseca marca 1951 je bil okupacijski statut v Zahodni Nemčiji res spremenjen. Z njim je bilo odpravljeno ali vsaj omiljeno na mnogih področjih nadzorstvo zavezniške Visoke komisije, ki tudi ne bo več zahtevala, da se morajo razni zakoni predložiti njej v odobritev. Tudi nadzorstvo nad spoštovanjem deželnih ustav preide s tem novim statutom na domače vodstvo. Zahodna Nemčija sme osnovati posebno ministrstvo za zunanje zadeve ter stopiti v neposredne diplomatske zveze s prijateljskimi državami. Priznati pa je morala vse zunanje dolgove, razen tistih, ki so bili napravljeni med vojno. Prednost imajo dolgovi iz povojne Nemčije, ki mora sodelovati pri enakopravni razdelitvi surovin, potrebnih za skupno obrambo. V začetku meseca julija 1951 so zahodne velesile z mnogimi drugimi izjavile, da je prenehalo vojno stanje z Nemčijo, ki pa še vedno velja za okupirano deželo. Dogodki po ostali Evropi Po skoro enoletnem preučevanju so dne 19. marca 1951 podpisali zastopniki Francije, Zahodne Nemčije, Belgije, Nizozemske, Italije in Luksemburške pogodbo o tako imenovanem Schumanovem načrtu združitve zahodnoevropske industrije jekla (gl. lanski Koledar, str. 90). Naštete države pridelajo "13 jekla v zahodni Evropi in 50% premoga ter se v tem med seboj za vse enako koristno ekonomsko povezujejo in izpopolnjujejo. Schumanov načrt določa odpravo carinskih tarif, skupno tržišče za glavne izdelke težke industrije in temelji na enotnih cenah jekla, premoga in železne rude; skupno vodstvo naj bi tudi enotno usmerjalo celotno železarsko industrijo držav članic ter skrbelo za enotno nastopanje na evropskih in svetovnih tržiščih. Čeprav je bila vabljena k udeležbi tudi Velika Britanija, ni pristopila k temu načrtu, ker se ima sama za dovolj močno, da na podlagi lastnih surovinskih baz in tržišč obdrži tudi v bodoče popolno samostojnost v industriji jekla. Ostale države pa so s podpisom načrta dokazale, kako se je mnogo- krat mogoče zediniti tudi v stvareh, o katerih se zdi, da skrivajo v sebi nepremostljive zapreke. Razen v Španiji, kjer se je ljudstvo začelo upirati brezobzirnemu izkoriščanju, kar se kaže v pogostih nemirih in stavkah, so javnost drugod po nekaterih evropskih državah razgibale zlasti volitve. V Avstriji so po smrti dr. K. Rennerja 6. maja 1951 šli na volitve, da si izberejo novega predsednika republike. Ker noben kandidat ni dobil absolutne večine, so bile čez tri tedne nove volitve, ki so na predsedniško mesto postavile dunajskega župana dr. Teod. Kornerja. Kakor njegov prednik je tudi novi predsednik avstrijske republike pristaš socialdemokratske stranke. Zanj so glasovali tudi koroški Slovenci, ker je kljub šovinistični gonji izjavil, da je prijatelj slovenskega naroda, ki ga spoštuje. Prihodnost bo pokazala, če bo, zvest svojim načelom, koroškim Slovencem zagotovil manjšinske pravice. V Italiji so v začetku meseca junija imeli upravne (občinske) volitve. Vladajoči de-mokrščanski stranki so očitali, da se je premalo menila za malega človeka ter da ni nič storila za omiljenje gospodarske krize, vedno pa da je dajala prednosti in ugodnosti bogatinom. Opozicija je v predvolilni agitaciji razkrinkovala vladno protiljudsko politiko, kar je množice pritegnilo v proti-vladni tabor. Vendar ti glasovi niso bili oddani toliko za stranke kakor za opozicijo. Zato so italijanske upravne volitve po svojem izidu predvsem izraz velikega nezadovoljstva množic in njihove socialistične usmerjenosti. Nekaj tednov pozneje so bile na Francoskem parlamentarne volitve na osnovi novega volilnega zakona. Ta se je izkazal, da je neugoden za komuniste, ki so izgubili kar 68 mandatov. Kot najmočnejša stranka je prišlo v novo zbornico hudo desničarsko »gibanje zbiranja francoskega naroda« (pristaši generala De Gaula), vendar pa bo verjetno sestavila novo vlado poprejšnja, z volitvami nekoliko okrepljena koalicija meščanskih in sorodnih skupin. V začetku meseca julija so bile razpisane volitve tudi na Finskem. Tam se politiki skrbno izogibajo, da bi jim Rusi ne očitali sovražnih namenov. Kljub temu pa je Moskva v skrbeh, da bi ne zapravila svojega vpliva. Z zastraševanjem in z agitacijo »dobrih odnosov« s SZ so kominformisti obdržali svoje stare pozicije. Na vladi bo tudi po teh zadnjih volitvah ostala koalicija konservativcev, agrarcev in liberalcev. Nas Jugoslovane zanima pri dogodkih zunanjega sveta zlasti šovinistična iredenti-stična italijanska gonja, ki jo krepko podpira informbirojevski tisk, ker misli, da je sedaj napočil najprimernejši trenutek za osredotočen pritisk na Jugoslavijo, da bi Italija spet prišla do izgubljenega ozemlja. Naš maršal Tito je na drugem kongresu Zveze borcev v Beogradu dejal: »Nam kakor tudi 'italijanskemu ljudstvu bo samo koristilo, ako se o tržaškem problemu sedaj ne govori. Tržaško vprašanje ni nikak velik problem in ga bomo znali rešiti, ko bo čas, ne pa sedaj, ko je ozračje na svetu tako skaljeno, da lahko še na kakem drugem mestu izbruhne vojni požar.« Usodo svobodnega tržaškega ozemlja je mogoče trajno rešiti samo z neposrednimi pogajanji med Italijo in Jugoslavijo, na kar so zavezniki nestrpno Italijo že večkrat opozorili. Ako naj bi se ta pogajanja začela, potem seve tristranska deklaracija z dne 21. marca 1948 (gl. Koledar za 1. 1949, str. 47), po kateri bi svobodno tržaško ozemlje moralo biti priključeno k Italiji, nikakor ne more biti podlaga za pogajanja. Tržaško vprašanje so pravzaprav spravili na dnevni red Rusi, ki so v Parizu postavili zahtevo, da se v mirovni pogodbi z Italijo izvede tudi določba o Trstu. Kakor glede koroških Slovencev, tako so menili Italijani, bo sedaj SZ popustila tudi glede Trsta. Nasprotovanje jugoslovanskim koristim je dala SZ čutiti tudi na donavski konferenci (junija 1951). Tam je predlagala vrsto sprememb v pravilniku za plovbo po Donavi. Sovjetski načrtv novega pravilnika govori o obvezni pilotski službi obrežnih držav ter prepoveduje splavarjenje po Donavi in njenih pritokih. Jugoslavija bi lic smela preiskovati vzrokov poškodb, ki bi se pripetile tujim ladjam v njenih teritorialnih vodah. Tako bi se sovjetske in druge tuje ladje vedno lahko ustavljale v jugoslovanskih pristaniščih, ne da bi jim bilo treba pojasniti vzroke poškodb, ki bi mogle biti seveda tudi izmišljene. Ker so sateliti pri vseh utemeljenih ugovorih potegnili s SZ, Jugoslaviji končno ni preostalo drugega, ko da je v znak protesta konferenco zapustila. Po Afriki in Aziji če izvzamemo sporne točke med Anglijo in Egiptom zaradi Sudana in Sueškega prekopa ter med Francijo in Marokom zaradi vprašanja notranje uprave, potem v Afriki v zadnjem letu ni prišlo do večjih navzkrižij. Vprašanje nekdanjih italijanskih kolonij so rešili že poprej (gl. lanski Koledar, str. 91) z izjemo Eritreje. Konec leta 1950 je glavna skupščina OZN z večino glasov sklenila, da se Eritreja združi z Abesinijo, kateri se je s tem odprla cela obala ob Rdečem morju. Vendar pa obdrži Eritreja svojo zakonodajo in sodno oblast, medtem ko spadajo zunanja politika, vojaštvo, finance in promet v pristojnost abesinske zvezne vlade. Bolj nemirni so bili v Aiiji, kjer se po Kitajskem širi četniško vojskovanje. V In-dokini vedno iznova vzplamenevajo boji med Francozi in Ho Ši Minhom, vstaje se pojavljajo v Siamu in v Burmi, državnike vznemirja spor med Indijo in Pakistanom zaradi Kašmira kakor tudi ureditev vprašanja Tibeta, kamor so vkorakali Kitajci ter sklenili z Dalaj Lamo »prijateljsko« pogodbo, po kateri je Mao Ce Tung postal dejanski gospodar v deželi. V Prednji Aziji manjše praske med arabskimi državami in Izraelom kar ne morejo ponehati. Velesile morajo vedno zopet posredovati, da se ne izcimi požar. Ta je na tem ozemlju naftnih polj zelo nevaren, česar se zaveda tudi Turčija, ki stalno pritiska, da bi jo (z Grčijo vred) sprejeli v atlantski varnostni pakt. Letos poleti je nastal zaradi azijskega petroleja hud spor med Perzijo in Veliko Britanijo. Ta je imela že dolga desetletja v Perziji obsežne koncesije za pridobivanje nafte. Vlada se je nameravala prevelikemu angleškemu vplivu izmuzniti s tem, da je skušala privabiti ameriški kapital, s katerim so leta 1937 zgradili transiransko železnico. Anglo-perzijska petrolejska družba Se je umaknila, vrtalni stroji so obstali, ker Perzija ni imela strokovnjakov za vrtanje in pridobivanje nafte. Zastale pa so tudi državne finance in tako je bil šah prisiljen, da je Angloperzij-ski družbi podaljšal koncesije do 1.1993. Ob pričetku druge svetovne vojne je bilo za Anglijo pereče vprašanje varnosti na Bližnjem vzhodu: afriške kolonije je ogrožal -Mussolini in Hitler je imel svoje niti razpredene po Turčiji iri arabskih deželah. Po- trebne so bile hitre odločbe: v jutranjih urah 25. avgusta 1941 so vkorakale v Perzijo angleške in sovjetske oborožene sile, ki so pre' vzele nadzorstvo nad vsemi iranskimi prometnimi zvezami, čemur je moral 9. septembra 1941 perzijski šah hočeš ali nočeš pritrditi. Po vojni so želeli Rusi dobiti na severu podobne koncesije, kakor so jih imeli Angleži v južnih delih Perzije. Toda sedaj so postali v Teheranu bolj previdni: koncesij niso dali niti Rusom niti Angležem, ko so zahtevali, naj bi bili v družbo Anglo-Persian vključeni tudi naftni vrelci v severnem delu države. Šli pa so še dalje: 20. marca 1951 so nacionalizirali vse naftne vrelce v državi ter zahtevali od Anglo-iranske družbe, da plača takoj 75% dohodkov v državno blagajno, ostalih 25 % pa bi pozneje obračunali za stroške. • Angleži so se temu uprli in nočejo kupovati nafte, rafinerije v južnoperzijskem Aba-danu, največje na svetu, bodo morale prenehati z obratovanjem zaradi popolnega zastoja v kupčiji in zaradi odhoda angleških strokovnjakov. Spor, ki ga skušajo ZDA poravnati, je bil predložen mednarodnemu sodišču v Haagu, katerega kompetence pa Per-zijci nočejo priznati, ker da tu ne gre za meddržavno, marveč le za notranjo perzijsko zadevo. Ista igra kakor v Evropi se v odnosih zmagovalcev do premagancev ponavlja tudi v Aziji. Bolj ko se položaj v svetu zaostruje, bolj težijo nasprotne stranke, da si pridobijo novih zaveznikov. Pri tej tekmovalni snubitvi se prav nič ne ozirajo na medvojno sovražno razmerje. To se je dovolj jasno pokazalo v Nemčiji in isti problem vstaja sedaj z Japonsko. Ta do vojne kapitulacije 1. 1945 fašistična država, ki si je svoj militaristični ustroj uredila popolnoma po pruskem vzorcu, dela sedaj sive lase Američanom, ki so v dvomih, ali kaže to deželo z največjim industrijskim potencialom na Daljnem vzhodu in z izredno žilavim prebivalstvom oborožiti z ameriškim orožjem, postaviti japonsko armado pod ameriško nadzorstvo in jo vključiti v ameriški tihomorski obrambni sestav. Razumljivo je, da si ljudstvo želi, da bi okupacijske čete čimprej odšle in da bi se odpravile trdote ter omejitve, ki so nujno zvezane z vsako okupacijo. Prav tako pa tudi ameriški politični krogi vedo, da je bolje imeti v prijateljski Japonski zaveznika kakor pa sovražnika, če jo tiščiš k tlom. Nasprotno si SZ prizadeva, da bi sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko vsaj zavlekla, če je že ne more preprečiti. Ne gre ji namreč v račun, da bi se ZDA okrepile s prijateljskim sporazumom z Japonsko. Tudi kitajski zunanji minister Ču En Laj se strinja s stališčem SZ, ki zahteva trajno razorožitev Japonske, da bi ne postala kdaj zopet nevarna napadalka. Velika Britanija pa se boji, da bi se Japonska po sklenjenem miru gospodarsko ne razbohotila ter jo izpodrinila z važnih svetovnih tržišč. Pri mirovni pogodbi (ki bi se naj sklenila v začetku septembra v San Franciscu) bo zato treba upoštevati marsikako posebno gledanje medvojnih zaveznikov in ga vskladiti tako, da ne bo razpok. Korejski spor Bolj kot na vse to pa so bilfe oči vsega sveta obrnjene na vojno vihro v Koreji. Tam so severnokorejske čete z nenadnim napadom 25. junija 1950 prekoračile mejni 38. vzporednik. Ker južni Korejci z majhno ameriško posadko niso bili kos navalu, so se morali umikati tako, da so po dveh mesecih obdržali v svojih rokah le še majhen kos ozemlja ob skrajnem jugovzhodnem kotu polotoka. Toda s pomočjo ZDA in manjših oddelkov združenih narodov so napadalce v naslednjih treh mesecih odrinili prav na kitajsko-mandžursko mejo. Severna korejska vojska bi se morala vdati, tedaj pa so 22. novembra 1950 nenadoma posegle v boje kitajske armade, ki so jih bili zbrali za mejno reko Jalu, in sicer popolnoma nemoteno, ker je imel poveljnik čet združenih narodov Mac Arthur strogo naročilo, da mandžurskega ozemlja ne sme niti napadati, niti preletavati. Kakor po-' vodenj so se valile kitajske armade proti jugu ter žt na novega leta dan 1951 prekoračile 38. vzporednik. Prireditelji krvavega plesa v Koreji, ki jim ni šlo za osvoboditev, temveč za pridobitev korejskega naravnega bogastva in surovin, so morali zapustiti strateške pozicije na polotoku ter se umakniti nazaj na svoje junijske izhodiščne postojanke. Generalna skupščina OZN je vrh tega 1. februarja s 44 glasovi proti 7 odobrila ameriško resolucijo o razglasitvi LR Kitajske za napadalca, s katero je bilo prepovedano uvažati in prodajati Kitajski vsako blago, ki bi jo kakor koli moglo podpreti v njenih vojnih naporih. Združeni narodi, zlasti pa tudi azijske in arabske države, so bili za pomiritev in so na vse načine skušali najti izhod iz krize in doseči mirno poravnavo spora, ne da bi jim bilo treba vojaško nastopiti proti LR Kitajski, ki je svoj vpad na Korejo zakrinkala s plaščem »kitajskih prostovoljcev«. Ali namesto zmagovitega pohoda skozi južno Korejo je prišlo hladno spoznanje, da kitajska vojska kljub veliki številčni premoči ni kos tehnično najmoderneje opremljeni Mac Arthurjevi armadi. Vsi kitajski ofenzivni sunki so bili zadržani in bojna črta se ni mogla bistveno premakniti od stare mejne črte med južno in severno Korejo ob 38. vzporedniku. General Mac Arthur je rad hodil svoja posebna pota in je hotel svoje zamisli tudi v politiki uveljaviti. Njegov načrt je bil, da bi za dosego popolne in hitre zmage bilo treba z letali napasti Mandžurijo in kitajsko matično ozemlje samo ter dovoliti prosto delovanje Čankajškovim četam s Formoze. Ni se zavedal, da bi to izzvalo vojno s Kitajsko in kmalu morda tudi tretjo svetovno vojno, ker bi bila SZ po sklenjeni pogodbi o medsebojni pomoči dolžna priskočiti svoji zaveznici na pomoč. Sovjeti bi v primeru velikega azijskega konflikta slavili izreden uspeh, ker bi prisilili ZDA, da bi tro-šile svoje vojaške in materialne sile po hrez-krajnem tihomorskem prostoru. Njene sile bi bile oslabljene in bi ne mogle v celoti zadostiti obveznostim in obljubam evropskim zaveznikom: nastalo bi medsebojno nezaupanje, če ne celo razdor, Rusom bi pa uspelo, da dobijo v svoje roke vpliv na razvoj dogodkov. Sam predsednik Truman je z letalom od-letel na pacifiški otok, da bi se o teh stvareh pogovoril s trdovratnim generalom. Ta je pa 24. marca 1951 pozval severne Korejce in Kitajce k brezpogojni predaji, ker da bo sicer napadel kitajsko ozemlje. To samovoljno politično dejanje je izbilo sodu dno: 11. aprila 1951 je predsednik Truman razrešil generala Mac Arthurja kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil OZN na Koreji in kot poveljnika okupacijskih čet na Japonskem ter postavil na njegovo mesto generala Ridgwaya. To odločno in pogumno dejanje predsednika Trumana naj bi vnovič dokazalo, da Združeni narodi nimajo nobenih osvajalnih namenov, marveč da so pripravljeni skleniti za obe strani časten sporazum. Ali vlada v Pekingu, katere ugled je zaradi večnih porazov doma in med azijskimi narodi silno padel, je še vedno z novimi ofenzivami skušala doseči kak vojaški uspeh, da bi bil njen položaj pri mirovnih pogajanjih ugodnejši. Toda teh uspehov ni in ni hotelo biti; hitro oboroževanje Amerike in evropskih zahoclnih držav je nasprotno moskovske oblastnike (ki so pred letom dni izjavljali, da se v korejske notranje zadeve nočejo vmešavati) tako oplašilo, da je ob obletnici vojnega spopada sovjetski zastopnik pri Združenih narodih Jakob Malik predlagal razgovore o premirju. General Ridgway je — sklicujoč se na to pobudo — pozval poveljnika severnokorejske armade in kitajskih »prostovoljcev« na Koreji k pogajanjem za premirje, na kar je prejel 1. julija 1951 pritrdilen odgovor. Pogajanja za ustavitev sovražnosti, ki so se začela v Kesongu, so izključno vojaškega značaja in se političnih vprašanj (združitev obeh Korej, priznanje LR Kitajske in njen sprejem v OZN, pripadnost Formoze) načelno ne dotikajo. Tu se bo pokazalo, ali je bila Malikova želja po pomirjenju odkritosrčna ali pa so zadaj drugi, politični, propagandni ali strateški nameni. Na vsak način naj bi bilo konec težke preizkušnje z vojno, ki sloni na ramenih korejskega ljudstva, pa ni korejska. Prav iz teh razlogov se je Jugoslavija že od vsega začetka zavzemala za to, da se najde mirna rešitev za sporne zadeve na Daljnem vzhodu, ker se korejski narod sam z vojno bolj in bolj pogreza v siromaštvo in odvisnost od tujih sil. Vsi sveti 194=1 Mimica Malenšelc Težko se jablan stara je zganila, na okno so udarile nje veje, dekle se v kamrici je prebudila in zastrmela plaho spod odeje. Pod oknom zaskovikal je skovir in zadnje listje je zašelestelo. »O Bog, daj vernim dušam večni miri« Dekle je mlado v strahu zadrhtelo. »Ne boj se, dekle I Mar me ne poznaš? Roko, besedo si nekoč mi dala, da — ker goreče rada me imaš — na vekomaj mi zvesta boš ostala. Ostal sem jaz prisegi dani zvest. Čeprav me davno krije gozdna ruša, se nisem trnja zbal in dolgih cest, da le pri tebi povasuje duša. Moj grob pod smreko v gozdu je visoko, lisice mi raznašajo kosti... Mudi se mi. Podaj v slovo mi rokox---« In vse izgine in ničesar ni! Le hladen piš se je roke dotaknil, pod oknom zaskovikal je skovir in veter jablan staro je premaknil, dekle pa moli: »Mrtvim večni mir!« Podoba Leopold Stanelc Najgloblje orje voda živa. Kar čisto izpod neba kane, na tleh več čisto ne ostane. V temo prodre, plastem v globino, prečisti se in usedlino žlahtnin zemlje v sebi skriva. Na dan kot zlati vir se izliva. Arhitekt Jože Plečnik Med možmi, ki so umetnostno oblikovali izraz v mednarodni okvir uvrščajoče se slovenske umetnosti prve polovice dvajsetega stoletja, zavzema arhitekt Jože Plečnik end prvih mest. 2 neprekosljivo radodamostjo je delil zaklade svoje umetnosti vsem, največjim in najmanjšim, tudi naši Mohorjevi družbi. Njegova umetnost je danes nesporna vsenarodna zadeva in je zato upravičeno, če ga ob njegovem življenjskem prazniku predstavimo v našem koledarju. Jože Plečnik se je rodil v hiši skromnega mizarja v Gradišču v Ljubljani in je bil tudi sam namenjen za mizarski poklic. Od zgodnje mladosti je kazal veliko veselje do risanja in ga je delo Jurija Šubica v šentjakobski cerkvi tako navdušilo, da je želel postati slikar. Očetov znanec Ferdo Vesel naj bi ga bil vpeljal v osnovne slikarske prijeme, vendar ga je mladi začetnik kmalu zapustil in odšel na obrtno šolo v Gradec, da se pripravi za umetno mizarstvo. Dejstvo, da je bil spreten risar, je tedaj odločilo njegovo nadaljnjo usodo in mu kazalo pot više od spretnega obrtniškega risanja. Najprej je že v Gradcu risal arhitektonske načrte za enega svojih profesorjev. Tu ga je spoznal lastnik neke dunajske tvrdke za pohištvo in ga povabil na Dunaj, da mu je risal načrte za opremo stanovanj. Načrti reformatorja dunajske sodobne arhitekture Otona Wagnerja za katedralo v Berlinu, ki jih je videl na razstavi, so ga tako navdušili za arhitekturo, da je zaprosil za I. Plečnik, »Zacherlova hiša« na Dunaju. 42 sprejem v njegovo šolo na umetniški akademiji in bil tudi sprejet. Po kratki dobi v splošnem oddelku ga je vzel Wagner k sebi v delavnico, kjer so izdelovali njegov veliki načrt za mestno železnico na Dunaju. Učitelj ga je cenil in mu začel odstopati dela, ki bi jih sam ne bil mogel prevzeti. Tako je Plečnik zasnoval dekoracije ro-tunde v dunajskem Pratru o priliki jubilejne razstave 1. 1898 in si utrdil ugled v umetniškem svetu Dunaja na prehodu v novo dvajseto stoletje, ko so nekateri za leto 1900 napovedovali konec sveta, umetniki pa rojstvo novega umetnostnega sloga, ki bo odprl pot umetnostni kulturi bodočnosti. Tudi Plečnik se je postavil med prvo-boritelje te mladostno sproščene umetnostne smeri. Ko se je vrnil s študijskega pota po Italiji in Franciji, je še dve leti ostal pri Wagnerju, nato pa odprl lastno delavnico in ostal na Dunaju do leta 1911, ko je bil imenovan za profesorja dekorativne arhitekture na umetno obrtni šoli v Pragi. Njegovo imenovanje za Wagnerjevega naslednika na umetniški akademiji na Dunaju so kl'ub trikratnemu izboru preprečili velenemški krogi. Po ustanovitvi češkoslovaške republike je predsednik T. G. Masaryk poveril vodstvo preureditve zgodovinske državne rezidence na Hradčanih v Pragi v sodobno ustrezni sedež predsednika republike Plečniku, čeprav je imela Praga odlične domače arhitekte. To delo je vodil do 1. 1939 tudi iz Ljubljane, kjer je leta 1920 sprejel poziv za profesorja arhitekture na novo ustanovljeni tehniški fakulteti. V Ljubljani živi in deluje odslej že trideset let v skromni, za ateljejske potrebe prizidani vrtnarski hišici v Trnovem in še vedno aktivno deluje na tehniški visoki šoli kot vzgojitelj mladega rodu slovenskih arhitektov. Za pravilno presojanje Plečnikovega življenjskega dela ni važno toliko to, da je stavbar, to se pravi tehnik, ki izvršuje naloge, ki mu jih stavijo soljudje in družba, temveč zlasti tudi umetnik, človek, ki s stavbarskimi oblikami pesni in je risarsko stran svojega izdelka dognal do take popolnosti, da ima pogosto samostojno umetnostno vrednost. Ta stran predvsem daje izredno umetnostno vrednost tudi številnim njegovim neizvršenim načrtom ter posebno načrtom, ki so nastali kot gol izraz nje- gove stvariteljske domišljije in sploh niso bili mišljeni kot izvršljivi. Prav zaradi te osnovne poteze Plečnika kot arhitekta je tudi njegov umetniški razvoj izredno živahen, njegovo zanimanje pa tako vsestransko, da obsega razen ožje arhitekture tudi umetno obrt v najširšem smislu in dekorativno umetnost vseh vrst. V njegovem razvoju se je tudi vsaka izmed njegovih po kraju bivanja označenih dob izrazila toliko, da se njegov umetniški razvoj neprisiljeno deli na tri stopnje, dunajsko do 1911, praško do 1920 in ljubljansko do danes. V prvih dveh dobah je Plečnik zbiral elemente, na katerih sloni njegova zrela umetnost; v ljubljanski pa je končno uresničil svoj osebni slog in zajemal ideje za svoja dela iz neizčrpne zakladnice skušenj in dognanj. Čas, ko je Plečnik prišel na Dunaj, je bil čas mladostnega vretja, njegov učitelj Wagner pa eden glavnih predstavnikov novega sloga; to je srečno sprostilo kipečo ustvarjalno silo mladega arhitekta, ki si je kmalu pridobil velik ugled. Dve priči njegovega dela v tem času spadata med najpomembnejše dogodke v dunajski arhitekturi v začetku dvajsetega stoletja. Prva je / J. Plečnik, Cerkev Srca Jezusovega v Pragi. tako imenovana Zacherlova hiša v prvem ne druge teh treh osnovnih sestavin svojega dunajskem okraju, ki je nastala v letih osebnega^ umetniškega hotenja. 1903—1905 in predstavlja enega najpo- V praški dobi se tem trem osnovnim se- , membnejših spomenikov dunajske arhitek- stavinam pridruži četrta: močni vtisi ljudske ture novega sloga. Druga je v letih 1910 do umetnosti, ki jih je deloma nosil v duši že 1912 zidana cerkev sv. Duha v XVI. okraju iz mladosti iz domovine, poglobil pa jih je na Dunaju, ki kot primer zgodnje porabe na svojih študijskih potovanjih na Morav- nove, železobetonske konstrukcije v cerk- sko, posebno pa na Slovaško. Formalno in veni arhitekturi pomeni pravo revolucio- motivno dozori v tem času zanj značilna narno dejanje. Odpor je bil tolik, da so ustvarjalna gibčnost in idejno bogastvo, morali delo ustaviti in so celoto dovršili Ljubljanska doba je doba zrelega Plečni- šele po prvi svetovni vojski, toda brez Pleč- kovega snovanja, kar je sprejel na svojem nikovega sodelovanja. Važen nov pobudnik življenjskem potu v prvih dveh, prihaja se- se je pridružil dunajski secesiji in wagner- daj do izraza, a se pokori zakonom stroge janstvu leta 1907, ko se mu je z ure- mere v luči antičnega ideala. Nastajajo ve- ditvijo razstave cerkvene umetnosti v Se- lika dela, kakor notranjščine, dvorišča in cessiji ponudila priložnost, da je pobliže vrtovi na Hradčanih v Pragi, cerkev Srca spoznal beuronsko umetnost in njeno dok- Jezusovega v Pragi, cerkev sv. Frančiška, trino o bogoslužno dostojanstvenem slogu, vseučiliška knjižnica, Žale in tržnice v Ljub- V dejanju je ta zveza izpričana s sodelova- Ijani, cerkev sv. Antona v Beogradu, veliki njem in prijateljstvom z enim najvidnejših načrti za jezuite v Osijeku, za frančiškane zastopnikov beuronske umetnosti, s p. W. v Zagrebu, za Sarajevo, za magistrat v Ljub- Veikadejem. V ozki zvezi s temi pobudami Uani in končno po osvoboditvi za sloven-se je razvilo pri njem nagnjenje k umerjeni parlament v Ljubljani. V tem zadnjem ' preprostosti antike, ki kroti odslej tako zasnutku se je povzpel najviše v prepriča- bujnost po secesiji sproščene domišljije ka- "ju. da daje umetniško sintezo svojih priza- kor tudi resničnemu življenju odtujeno slo- devanj. Klasična umerjenost bi se družila z vesno dostojanstvenost beuronstva. Kljub zaletom, ki ga omogoča do kraja izvedena temu pa v poznejšem delu ni zatajil ne ene železobetonska konstrukcija osrednjega dela, J. Plečnik, Vhod na Hradčanih. 45 ki bi izzvenevala v višini okrog 120 m in kot »katedrala naše svobode« gospodovala nad novo Ljdbljano. Plečnikovo delovno področje obsega v duhu teženj njegove mladosti, ko so iskali arhitekturi novega sloga in se borili v duhu starega izročila za to, da bodi arhitektura zopet urejevalka vsega našega življenjskega prostora, vsa področja od monumentalne in stanovanjske arhitekture do urbanistične at-hitekturne skupnosti z njenimi spomeniškimi vrstami, od opreme cerkva in stanovanjskih notranjščin do najskromnejšega predmeta življenjske rabe, od obrednih oblačil do kostumov, od opreme knjig do tipografske ureditve vsakovrstnih tiskov, od skrbno risanih, v stvariteljski domišljiji porojenih zasnutkov do ilustracij, od monštranc in kelihov do svetilk, od darilnih predmetov do igrač itd. Dve stvari pa sta se posebno izrazili v njegovem delu kot vodilni, cerkvena in spomeniška arhitektura ter umetna obrt. Dati svojemu času sodoben, obredno ustrezajoč, nabožno uglašen prostor je hrbtenica Plečnikovega monumentalno arhitekturnega snovanja. Stik z beuronci je dal njegovim wagnerjevskim začetkom pomemben sunek k idealu >v Kristusu osredotočene cerkve«; od tod izvira njegova težnja, da bi slikovito oživljeni in mistično uglašeni prostor čimbolj poenotil, df bi s premikom oltarja med vernike omogočil prisrčno sodelovanje pri mašnem obredu in da bi tudi na zunaj s preudarjenim grupiranjem gmot in zvonikom poudaril oltarni prostor kot glavni prostor vsega sestava. Njegova tež-, uja Je bila, da bi cerkev, ki jo je barok človeku odmaknil v reprezentativno pozo, približal novemu, skromnejšemu pa tudi in- rek z bogateje urejenim ozadjem stebrišč in podobnega. Največje take zasnutke je uresničil v kapeli kaznilnice v Begunjah, v cerkvi sv. Antona v Beogradu in v. cerkvi svetega Jožefa v Ljubljani. V načrtih za oltarje pri sv. Krištofu in sv. Družini v Ljubljani, za Bogojino, za Osijek, za Beograd, za Zagreb in še za drugam pa se nam odkriva pogled v bogastvo njegove domišljije. Veliko skrb posveča večni luči pri glavnem oltarju in sploh svetilom v svojih cerkvah. Sv. Anton v Beogradu, frančiškanska kripta v Zagrebu, sv. Frančišek v Šiški, sv. Mihael na Barju, sv. Krištof v Ljubljani nudijo neizčrpno vrsto primerov svetilk in lestencev. Z izredno ljubeznijo oblikuje krstilnice. Prava bisera sta zadnji čas opremljeni krstilnici v Stranjah in v Nevljah pri Kamniku Vse registre svoje domišljije pa je odprl pri opremi župne cerkve v Stranjah, ki jo izvršuje od leta 1947 sem od oltarja do zadnjih podrobnosti kljuk in obojev na vratih. ]. Plečnik, »Murka« v Begunjah na Gorenjskem. timnejšemu in demokratičnejšemu čustvovanju. Od tod tudi težnja, da bi sprijaznil novo gradivo, železobeton, s cerkvenimi nalogami. Velik del cerkvenih načrtov je ostal neizvršen. Zelo zanimivo pa je ob teh načrtih in izvršenih delih opazovati, kako napreduje spoznanje osnovnega koncepta in individualnih nalog načrta do načrta in kako zori v razmeroma maloštevilnih izvršenih delih. Mejniki v tem razvoju so: cerkev sv. Duha na Dunaju (1910—1912), za katero je napravil sedem načrtov, cerkev v Bogojini, cerkev sv. Frančiška v Ljubljani, cerkev Srca Jezusovega v Pragi, cerkev svetega Antona v Beogradu, kripta cerkve Lur-ške Matere Božje v Zagrebu, načrti za cerkev Srca Jezusovega v Osijeku, načrt za cerkev sv. Jožefa v Sarajevu, cerkev sv. Mihaela na Barju, načrt za župno cerkev svete Družine v Mostah v Ljubljani in polno načrtov za prezidave obstoječih cerkva. Posebno poglavje predstavljajo njegovi oltarji. Pred očmi ima ideal evharističnega oltarja, ki mu je glavni poudarek darilna miza in tabernakelj. Rad mu ustvari pouda- J. Plečnik, Spomenik padlim iz prve svetovne vojne na Breznici. — V zvezi z opremo oltarjev je nastala nepregledna vrsta monštranc, ciborijev in ke-jihov. Zastopane so najbogatejše in najpreprostejše oblike, vrste se težki, s poldragimi kamni in reliefi okrašeni monumentalni primeri ob lahkih, gladkih, ki jim je vsa lepota v smotrno oblikovanem gradivu in jasni obliki. Važno področje Plečnikovega življenjskega dela se nanaša na nagrobno spomeniško stroko. Tudi tu občudujemo neizčrpnost domišljije, ki se nikdar ne ponavlja in nas z vsakim delom vnovič preseneča. Ljubljansko pokopališče je obilno posejano s primeri tega snovanja. Tudi tu so zastopane vse stopnje od intimnih, prisrčnih, do bogatih in monumentalnih. V ozki zvezi z nagrobnim snovanjem so nastale Žale v Ljubljani, ki predstavljajo svojevrsten primer mrtvaških vež v obliki majhnih kapelic, slikovito razvrščenih v gaju z monumentalnim stebriščnim vhodom in z originalno oblikova- J. Plečnik, Kapelica pri Preski. J. Plečnik, Župna cerkev sv. Frančiška v Šiški. nimi ziinanjščinami upravnih poslopij. V opremi teh kapelic, posebno pa v njih zu-nanjščinah je Plečnik uresničil mnogo svojih starih priljubljenih zasnutkov tako po estetski kakor posebno po tehnični strani. Žale so po učinku pravcato čudežno mesto zadnjega bivališča naših ranjkih, preden se zadnjič poslovimo od njih in njihova trupla izročimo naročju matere zemlje, po oblikovni strani pa kar vzorčna zbirka Plečnikovih likovnih in tehničnih domislic. Prav tako po svojih uresničitvah danes že kar nepregledno je temu sorodno drugo področje Plečnikovega snovanja, področje spomenikov, kapelic, znamenj ter spominskih stebrov vseh vrst in vseh namenov. Od primera do primera se igra njegova domišljija z najrazličnejšimi gradivi, načini oblikovanj in slogovnega izraza. Med pokopališko arhitekturo in to vrsto je polno stikov in jih ni mogoče ločiti drugega od drugega. Žale pa imamo lahko idejno in oblikovno za sintezo obeh skupin. Pri tem delu moremo razlikovati pred-\ vsem tele skupine: 1. Kapelice, kakor je drugega. Ni pa projektiral samo tiska, temveč izdal tudi vrsto risb za naslovne liste, cele alfabete okrasnih črk ter množico za-glavij in vinjet. Na tem področju mu v«liko dolguje tudi Mohorjeva družba, kjer se je čutila njegova urejajoča roka, odkar je F. S. Finžgar prevzel' uredništvo njenih knjig. O tem sodelovanju pričajo posebno razne platnice za Slovenske večernice, ki so jih po njegovi zamisli izdelali njegovi učenci, o tem pričajo ene izmed platnic koledarja in mnogo drugega. Plečnikovo delo je odmevalo in še odmeva po vsej naši državi. O tem pričajo številni načrti za Zagreb, Osijek, Sarajevo, za Beograd, za jug naše države, za Vojvodino in Dalmacijo. Največ je seveda dal rodni Ljubljani in Sloveniji. Ko smo se po prvi vojni začeli kulturno ^uveljavljati v Prek-murju, je bil Plečnik s svojim delom med prvimi, ki so se tam uveljavili, in je realno vključil v svoje delo tudi tam domačo lončarsko obrt. Ljubljana pa je poleg Prage in Dunaja tretje glavno torišče njegovega dela. značilna v bližini Preske. V šoli je bilo izdelanih nič koliko osnutkov, ki so jih kasneje izvrševali njegovi učenci. 2. Znamenja, kakor je na primer Šverljugovo na Bledu. 3. Spomeniki vojnim žrtvam po prvi svetovni vojni. Opozarjamo na spomenika na Breznici in v Komendi. 4. Z bujno domišljijo je snoval po osvoboditvi spomenike narodnoosvobodilne žrtve in vojnih žrtev. Mnogo tega je bilo izvršenega, neizčrpno bogastvo idej pa vsebujejo načrti, izdelani pogosto v lesenih in keramičnih modelčkih. Važno področje Plečnikovega dela je tudi tisk. Kakor na drugih umetnoobrtnih področjih, posebno v kamnoseštvu, rezbarstvu in mizarstvu, se je tudi v tiskarski grafiki Plečnik odlično uveljavil. Najprej pri opremi Doma in sveta, nato kot grafični projektant slavnostnih in izrednih tiskov, spomenic, diplom itd. Navajamo n. pr. spominsko knjigo, izdano ob desetletnici univerze, So-vretov prevod Izpovedi sv. Avguština, Ar-chitecturo perennis, Slovenske slikarje, razne izdaje Merharjevih del iin nešteto Posebno med Prago in Ljubljano obstaja tudi zanimiva vzajemnost, tako da predstavljajo dela, izvršena po letu 1920 v teh dveh mestih, neločljivo enoto. V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj, urbanist. Ob njegovem prihodu je doživljala stavbarska Ljubljana pravkar eno izmed najbolj občutnih kriz svoje stavbarske zgodovine. Ljubljana je postala tretje glavno mesto jugoslovanske države, potrebe po upravni in kulturni reprezentanci so čez noč neizmerno narasle, novi prometni problemi so trkali na vrata, postavilo se je vprašanje Velike Ljubljane in njene vloge v življenjski skupnosti osrčja Slovenije, mesto pa je imelo samo še zastareli, po življenju že zdavnaj preklicani regulacijski načrt, pa še ta je veljal samo za manjši del mestnega ozemlja. Tej zadregi je priskočil na pomoč Plečnik z generalno skico za mestni gradbeni ustroj nove Ljubljane in kmalu nato s podrobnim zazidalnim načrtom za Bežigrad. Kjer se je pokazala priložnost, so se po njegovih zamislih začela izvajati ureditvena dela, katerih namen je bil predvsem vrniti lepotno precej zapuščenemu staremu delu Ljubljane njegovo mikavnost in ga povezati z rezko ob njem v XIX. stol. nastalimi novimi deli v skladno celoto. Tako preurejena Ljubljana v razdobju med obema velikima vojnama upravičeno zasluži naslov »Plečnikova Ljubljana«. Stvariteljsko neplodni čas druge vojne je Plečnik porabil za arhitekturne fantazije o Ljubljani v bodočnosti. Predhodnik zanje je zadnji iz konkretnih nalog izvirajoči načrt za novo mestno hišo na Vodnikovem trgu in za v glavnem delu že izvršene Žale in tržnice. Mape teh arhitekturnih sanjarij, med katerimi je tudi. koncept »hiš pod občinsko streho« in katerih zaključek predstavljajo variante idej za slovensko narodno skupščino do zadnjega, realnim zahtevam že prej približanega načrta za parlament pod Ti-volijem kot največji arhitekturni poudarek nove Ljubljane, predstavljajo izredno bogat vir arhitekturnih pobud in bi zaslužile tiskano izdajo. Plečnikov kulturni pomen za vse Slovence pa je dejansko mnogo globlji, kakor ga more zajeti očrt, ki smo ga pravkar podali. Plečnik namreč ni samo velik umetnik, ki ustvarja nekje izolirano od svoje sredine, J. Plečnik, Notranjost mrliške kapelice na Žalah. temveč je tudi s svojim snovanjem in delom najože povezan z njo in njenimi možnostmi. Če kdo, Plečnik prav gotovo zasluži naslov »ljudski umetnik«. Plečnik je obilno trosil pobude svojega iznajdljivega duha in z njim vplival na vse strani; značilno zanj pa je, da ni vplival samo na sebi enake, na arhitekte in umetnike, temveč tudi na tiste, ki naj bi bili po starem naziranju samo sredstvo za izvršitev genialnih ali tudi negenialnih zamisli arhitektov, to so obrtniki in rokodelci vseh vrst. Tudi Plečnik jih je potreboval, bil tudi odvisen od njih zmogljivosti, toda približal se jim je predvsem kot učitelj. Porabljal jih je z namenom, da bi vzbudil v njih za umetnega obrtnika nujno ljubezen do svojega dela in dvignil sposobnosti na najvišjo možno stopnjo. V sodelovanju z njim, ki se je spočetka mogoče zdelo pikolovsko natančno, so se razvile posamezne 4 Koledar 1952 49 bili to prekmurski lončarji, tretjič je bil to dotlej neopazen ljubljanski ali okoliški kamnosek ali pasar, pa zopet podobar in pozlatar ter v posebnem primeru tudi pri' zadeven svečar, ki so sprejeli njegove pobude in mu vračali z deli, ki so se jim pogosto sami čudili. Pri tem je Plečniku pomagala njegova preteklost, ko mu je mizarstvo odkrilo skrivnosti lesa, tako da s ponosom zatrjuje, da se lahko kosa z vsakim glede poznanja lepotnih in tehničnih možnosti lesa. Tvegane oblike, ki jih je pogosto uporabljal, so posledica tega intimnega poznanja. Edino barok je v preteklosti tako svobodno fantaziral v lesu, kakor to vidimo v naših dneh pri Plečniku. Študij ljudske umetnosti mu je odprl oči za konstruktivno lepotne možnosti nezakri-tih lesenih konstrukcij, ki jih je mnogo uveljavil v dvorski lovski vili v Kamniški Bistrici in na Žalah v Ljubljani. skromne delavnice in podjetja, ki morejo danes izvrševati najzahtevnejše naloge; v času največje krize naše umetne obrti je pred leti poiskal med polobrtniki sodelavce, ki so izvršili lepote rezbarij, kovinskih del, mizarskih izdelkov in podobnega v Stranjah. Plečnik je bil pa tudi poklican, da uči svoje sodelavce; ne sicer zato, ker je bil v Pragi eden najuglednejših učiteljev na Umetno-obrtni šoli, marveč zato, ker kakor redko kdo drug v njegovem poklicu pozna gradivo in njegove možnosti in ker je velik del njegovega stvariteljskega hotenja uperjen prav na dognano umetnoobrtno stran izvršenih del. Plečnik je po 1. 1920 izvršil pri nas ogromno nalogo, ki so jo drugod izvrševale zgledne delavnice, kakor tako imenovane Dunajske delavnice. Velika razlika pa je v tem, da so te delavnice služile samo višjim, izbranim družbenim plastem, Plečnikovo prizadevanje pa se je zasidralo v samem ljudstvu povsod, kjer je med sodelavci odkril pravi posluh za material in njegov lepotni izraz. Enkrat so bili to kamniški kovači, rezbarji in mizarji, drugič so m , J. Plečnik, Kelih za novomašnika. J. Plečnik, Strop r krstilnici v župni cerkvi v Stranjah pri Kamniku. r Plečnik do dna pozna kamen in njegove lepotne in porabne možnosti. Vodil nas je v malo znane domače kamnolome in odkrival lepote naših domačih vrst. Mnogi njegovi kamniti oltarji, posebno pa stopnišče in gornja veža univerzitetne knjižnice v Ljubljani so zgovoren dokaz za to. Oblike pa, ki jih je temu gradivu dajala njegova umetnost, so tako dognane, da je mednarodno znan tuj arhitekt sodil, ko je spoznal Plečnikova dela v Pragi in v Ljubljani, da se splača arhitektu pot v Ljubljano samo zato, da bi študiral Plečnikove profile. Po polstoletju neosebnih industrijsko kovinskih/ in pasarskih izdelkov nam je Plečnik prvi zopet pokazal, koliko lepote vsebuje pravilno porabljena gladka kovina, koliko življenja ji more dati roka kovača ali zlatarja in kaj vse pomeni tudi v teh delih dognana rokodelska oblika. J. Plečnik, Pogled v župno cerkev v Bogojini v Prekmurju. Ne ocenili pa bi Plečnika arhitekta zadostno, če bi ga skušali zajeti samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih ali učinkovitih posameznosti. Imel je namreč vedno pred očmi arhitekturo kot oblikovalko vsega življenjskega prostora, kjer arhitektura odreja tudi vloge svojih likovnih posestrim. Bil je tudi prvi pri nas, ki je odredil tudi slikarstvu in kiparstvu zopet njuno vlogo v arhitekturnem prostoru. Njegova izvršena dela največkrat niso doživela tiste končne oblike, ki jim jo je sam zamislil.) Toda z arhitekturnim načrtom je vselej obenem snoval tudi njegovo opremo in druge elemente njegovega lepotnega izraza. Zaradi nerazumevanja njegovih teženj so se uresničitve, kakor n. pr. v Šiški, včasih ponesrečile. V mnogih risbah in poskusih s kartoni in maketami na mestu pa je tako v glavni kapeli na Žalah kakor pri Sv. Antonu v Beogradu pokazal, kako si zamišlja to sožitje. Plečnik pa ni samo dajal svoji okolici in jo oblikoval tako, da danes marsikje nosi njegov pečat, temveč je tudi sam umetniško J. Plečnik, Svečnik mrtvih v župni cerkvi v Stranjah pri Kamniku. 1 sprejemal njene pobude in jih umetniško poglobljeno uresničeval. Značilen za njegovo razmerje do sredine in njenih pobud in njih prenos v osebno ustvarjanje je posebno primer nastanka ljubljanskih Žal. V Archi-tecturi perennis beremo o tem prav zanimivo ugotovitev. Tam so piscu Žale primer, kaj pomeni umetniško razodetje v duše-slovnem poteku umetnikovega snovanja. V Ljubljani je bila ob nastanku zamisli tako • imenovanih Žal že dolgo na dnevnem redu naloga, da mesto zgradi po zgledu drugih večjih mest sodobno ustrezno mrtvašnico. Gre pri tem za skupnost medicinsko raziskovalnih, dokumentarnih in sanitarnih naprav, ki jih na zunaj monumentalno predstavljajo tako imenovane mrliške veže z mrliškimi odri, kjer svojci polože svoje mrliče do pogreba. V svetu in tudi pri nas je veljal takrat kot zgleden, racionaliziran, s sredstvi vseh možnih sanitarnih in dokumentarnih kalkulacij zasnovan tip tako imenovane mrtvašnice kot višek dosegljivega. Malo več ali malo manj tako imenovane umetnosti pri teh standardiziranih rešitvah, se je zdelo, da ni važno. Hladen, vsestransko dognan račun je obvladal ta važni sodobni arhitekturni problem in ga zajel tako popolno, da je zanj obstajal, samo J. Plečnik, Svetilka v zakristiji župne cerkve v Stranjah. še mrlič kot predmet dokumentirane in sanitetno neškodljive odprave v mater zemljo. Živi človek s svojimi čustvi je bil potisnjen daleč v ozadje, kakor bi del, zvezanih z mrtvašnico, ne bilo mogoče več toliko posvetiti, da bi bila vredna mesta v živem življenju. V tem razpoloženju je tudi Plečnik snoval svoj zamislek ljubljanskih mrtvašnic. Tudi skozi njegovo glavo so brodile standardizirane sheme tako imenovane idealne mrtvašnice in mu je šlo spočetka mogoče samo za to, kako hladni porabnosti vdahniti vsaj nekoliko posvečene tolažil-nosti, ki je manjka največkrat celo sodobnim mrtvaškim kapelam na pokopališčih. Nekega dne pa se mu je razodelo nekaj, kar še ni imelo niti imena; vedel je samo, da se to ne bo moglo imenovati mrtvašnice. Zasnoval je vrt zadnjega slovesa in zadnje tolažbe. »Vrt vseh svetnikov« naj bi se imenoval. Pred njegovo dušo je namreč vstala naša domovina s svojo idilično značilnostjo, zjbelimi cerkvicami in mičnimi kapelicami in znamenji ob potih. Zakaj bi naša mrtvašnica, prizorišče zadnjega slovesa z dragimi rajnkimi, ne bila zadnja, kar mogoče vijugasta pot skozi vrt s kapelicami, ki naj bodo nase individualne mrtvašnice? Kakor se je že pogosto videč prestrašil razodetja, ki je vstalo v njem v plodoviti uri, se je tudi Plečnik prestrašil te misli, češ kako naj bi te uboge kapelice služile standardiziranemu namenu? Svojo zamisel je sicer narisal, a se odrekel njeni uresničitvi, saj sam ni verjel v njeno ostvarljivost. Vendar pa mu spočeta misel ni dala miru, pa tudi drugi so se je oprijeli, češ domača je, naša je. Tako se je, Še preden je bila rojena, razodevala. Pokazalo se je, da je na videz blazna misel vendarle tudi združljiva s potrebami, katerim naj služi, in ko je bila nazadnje uresničena, se je udomačila in predstavlja danes eno najsamoraslejših arhitekturnih umetnin Ljubljane in Slovenije. Kakor veliki arhitekti vseh časov je Plečnik s svojim antipodom Corbusierom vred vedno zastopal misel, da je arhitektura v bistvu pesniško ustvarjanje — poezija. Zato ne preseneča, če njegovo delo mnogokrat prehaja meje ožje arhitekture in umetne obrti in se nehote izraža tudi kot kiparstvo in slikarstvo. Že njegovi risani načrti, posebno iz fantazijske skupine, pogosto do- bivajo vrednost samostojnih ustvaritev in se njihov oče včasih toliko zadovoljuje z njimi, da se zdi, da mu ni dosti več do materializirane uresničitve. Drugič zalotimo Plečnika, kako sam posega v plastično modeliranje drugim v končno izvršitev izročenih osnutkov in kako gnetoč in izreza-vajoč iz gline in plastelina sam študira plastični učinek svojih zamisli. Njegovi risani stavbar^ki in knjižno grafični osnutki so pogosto tako pretkani z intimnimi, duhovitimi, pa tudi hudomušnimi stranskimi motivi in pomeni, da se ne čudimo več, če je lepega dne sam ne samo grafično opremil, temveč tudi resnično ilustriral Finžgarjevo Makalonco in se s tem uvrstil med pomembne naše ilustratorje. Prav v pesniško stvariteljskem jedru je dušeslovno bistvo Plečnika kot spredaj označenega ljudskega umetnika. Iz razpoloženj, iz kakršnega so nastale Žale, se mu ves čas snujejo misli o lepoti, o plemeniti človečnosti in prisrčni mikavnosti, ki so tako razumljive ljudskemu razpoloženju. V tem je njegova preprosta domačnost pa tudi njegova umetniška veličina. Le če ga tako razumemo, ga bomo mogli kdaj v celoti zajeti kot osebnost, pa naj bi bil še tako mednarodno ugleden in občečloveško pomemben. Predstavljajoč ga tako slovenskemu ljudstvu, mu želimo, da bi v častitljivi starosti še naprej snoval in polnil zakladnico dragocenih spoznanj in zasnutkov, ki bodo bogat vir pobud še mnogim rodovom. Ko zadiši mi z brajde presladka izabela, srce miru ne najde, ni duša več vesela. Na tujih tleh ni mesta kjer hotel bi ostati, pretrda mi je cesta pred src zaprtih vrati. Jesensko domotožje Leopold Stanek Želim si v domačijo, kjer se sprostijo sile, kjer jagode zorijo, nov sok napaja žile. Kjer jagode so zrele me prvič napojile in grudi izabele za vse dni nadojile. Ko zadiši mi z brajde kjer koli izabela, srce miru ne najde, ni duša več vesela. i « Po domu se ji stoži: ko se odzove vabi, veselo jo zakroži, trpljenja dni pozabi. Daj mi, pastirček Ančka Salmic Daj mi piščalko vrbovo svojo! Daj mi, pastirček, bele ovce! Svoje kraljestvo, to gmajno razsežno, daj mi nedolžno in srečno srce! Daj mi svoj smeh in vriskanje in pesem! Da vsaj za hip se mi vrne v srce > sreča detinska, že davno odbegla, da stopim še enkrat na bele steze. Nič se ne zmeni ta srečni pastirček, z ovcami se mi po gmajni podi. Poje in vriska si v sreči detinski, meni pa v togi srce koprni. Ne vem Stana Vinšek Zlate misli v duši mi kipijo, zlate niti se iz njih rodijo, da zataknjejo v sanje prebogate dneve in noči, ki zame so in zate. Zlate misli so me prepojile, zlate niti so me oslepile, da ne vidim skozi te koprene, da ne vem, če še si poleg mene. Akademiku dr, Maksu Samcu ■a Ob sedemdesetletnici če le mimogrede pogledamo v življenje in dvig umetnosti in znanosti v Slovencih, nas obide nekam pretresljivo spoznanje, da se stebri, ki so nosili vso dragoceno težo prosvete v našem narodu — neki selijo v večnost, drugi pa so dosegli že visoko starost, da se kar bojimo zanje. Med učenjaki, ki jim Jugoslavija danes nima para, je tudi sedemdesetletnik, akademik, univerze pro- fesor in vodja kemičnega inštituta pri Akademiji dr. M a k s Samec:. Rojen je bil dne 27. junija 1881 v Kamniku. Kdor ga je poznal še kot drobnega gimnazijca, je opazil njegovo nenavadno mirnost, zlasti njegov pogled, ki je vedno iskal nekam v daljavo in globino. Ta pogled je že takrat razodeval, da mu ne bo mar vsakdanjih stvari, ki jih srečujemo vsi, ko hodimo po zemlji dokaj hladno mimo njih. Njemu je bilo od usode določeno, da se bo vtopil v največje skrivnosti naše narave in skušal odkriti dragocena spoznanja lastnosti stvarstva, saj so drobne mole- kule rudnin, cvetlic, zraka in sončne svetlobe. In naš akademik je bil tej od Boga mu določeni nalogi vse življenje zvest. Že z devetnajstimi leti je dokončal gimnazijo v Ljubljani, štiri leta je na dunajski univerzi študiral kemijo, fiziko, matematiko in prirodoslovne vede in že leta 1904 dokončal študije in si pridobil doktorat. Tako kratka doba študija ob zelo težkih predmetih je dokaz njegovega talenta in vztrajnega dela pri študiju. Eno leto je bit asistent na meteorološkem — vremenoslov-skem — zavodu na Dunaju. Leta 1905 je bil že profesor na realki na Dunaju do leta 1919, ko je po ustanovitvi Jugoslavije prišel v domovino in bil izbran za rednega profesorja na univerzi v Ljubljani. V kletnih prostorih nekdanje realke si je uredil svoj1 laboratorij — delovne študijske prostore. Kdor je hodil tam mimo v večernih, večkrat poznih urth, je lahko videl, da v teh prostorih še vedno gori luč, in vsakdo je dobro vedel: profesor Samec je še neutrudljivo pri delu. Sadovi tega dela so bila razna odkritja, preiskovanja vsebine rudnin, kamenin, rastlin in še in še. Vse to delo je bilo-posvečeno koristi človeštva. Toda kemik Samec ni tega skrival, ni bil niti skrit samo v svojih laboratorijih. Bil je v vedni zvezi z učenjaki kemije po vsej Evropi, kamor jim je pošiljal svoje razprave in jim razodeval svoja dognanja. Danes je v svetu že nad 150 njegovih učenih razprav, tiskanih v raznih jezikih. Udeleževal se je tudi mednarodnih zborovanj učenjakov in kemikov in tamkaj z-živo besedo posegal v razprave in predaval. .V deveterih velemestih, kakor so Berlin, Benetke, Pariz, London, Heidelberg, Leipzig, Praga, Budimpešta, Zagreb, se je udeleževal zborovanj svetovnih učenjakov. , Še vedno je sotrudnik znanstvenih listov v New Yorku in drugod. Zato je postal dopisni in redni član tudi drugih Akademij. Danes profesor dr. Samec, ni več samoten delavec znanstvenik v revnih kletnih prostorih nekdanje realke. Sedaj je vodja, kemičnega inštituta, ki ni še velik, a spodobna stavba. Ni več sam. Privzgojil si je-mladih in bistrih sodelavcev, ki pod nje- govim vodstvom rastejo in z umom in pridnostjo skušajo priti na pot svojega učitelja. Za našo domovino je pa njegovo delo neizmerne važnosti. Res je ta znanost tako globoka, da je povprečna izobrazba ne more doumeti. Toda vsa naša država, vsak državljan bo lahko spoznal velevažne uspehe znanstvenega dela profesorja akademika Samca. Naj omenim predvsem, da se mu je posrečilo narediti iz našega premoga lignita, ki ga v Sloveniji kopljejo v Velenju, drugod v naši državi so pa še druga velikanska ležišča tega premoga — izvrsten koks. Iz našega rjavega premoga koksa ne moremo narediti. Za izdelavo koksa je potreben posebno trd kameni premog, kakor ga imajo v Šleziji, v Nemčiji in Angliji. Naš lignit (ime ima od latinske besede Iignum — les) za to ni bil doslej niti v sanjah porabljiv. Znanstvenik dr. Samec je s posebnim načinom predelave dosegel, da bomo iz tega malovrednega premoga dobivali dober koks za plavže in za uporabo v železarnah. Ker je lignita v Lukovcu in Zenici v izobilju, zato že zidajo tam dve tovarni — koksarni. Preračun kaže, da bo strošek za tako tovarno že v dobrem letu poplačan s prihrankom, ko ne bo treba kupovati dragega koksa v tujini. Ta vsota dosega v enem letu do deset tisoč milijonov — eno milijardo. — Profesor Samec je sestavil tudi , zdravilo za govejo živino, ki zaradi nekakšne ohromelosti ne more iti po plemenu. Na tisoče krav je že bilo s tem sredstvom okrepljenih in osposobljenih za pleme. Samo te dve odkritji, ki jih tudi vsak preprost človek zna ceniti, sta dokaz, da delo kemika Samca ni zgolj iskanje raznih sestavin v proizvodih narave za skrito učenost, ne, sadovi njegovega dela so očitni za veliko korist človeštva. Tudi pridobivanje važnega zdravila — penicilina, ki ga moramo za drag denar uvažati iz tujine, je v Samčevem laboratoriju danes že dognana zadeva. To zdravilo se namreč pridobiva iz mikrobov — iz najmanjših živih bitjj — iz plesni, ki jo gojijo v kemični delavnici. Ker je za razvoj znanosti in za vsa preiskovanja treba vse večjih prostorov, kakor je bila klet v realki, in tudi vse obširnejših poslopij, kot je sadanja kemijska inštitutna zgradba, že zida ljudska oblast veliko stavbo v Ljubljani ob Mirju, kjer bo postavljenih v svetli dvorani tudi dovolj dragocenih naprav za vse to velevažno delo. Vsi narodi Jugoslavije želijo akademiku dr. M. Samcu za domovino tako dragocenega zdravja še mnogo let. Vzemi m? s Ancku, Tuli, le tuli, pomladni vihar I S sabo me v svoje vrtince poženi! Tukaj, v nižavi, premirno je meni. S tabo želim si, o, zračni vladar! sabt, vihar Salmič i Z blaznim se tvojim naj plesom vrtim vse brez strahu in bojazni v višave. Naj le ostanejo bedne nižave. Hočem, da vseh se okov oprostim! Nočem, da čas me kot steklo zdrobi! Skuje naj v močno, jekleno me ženo! Vtaplja srce se v zavest mi plamenov: Žena je, ki lahko svet prerodi! Pomladna Leopold Stunek Prvi zvonček zazvoni — vetrc ga zbudi. Drugi zvonček zazvoni — čebela v njem visi. Tretji zvonček zazvoni krona odleti. Cvetni listi odlete — navčki v njih ječe. Skladatelju Vinku Vodopivcii__stanko p^mri Ob zlati maši Vinko Vodopivec je sin goriške zemlje. Rodil se je 16. februarja 1878 v Ročinju na Tolminskem tamkajšnjemu učitelju Vinku Vodopivcu in materi Antoniji MakaroviČ. Ljudsko šolo je obiskoval v Crgarju pri Gorici, kjer je bil njegov oče takrat učitelj in organist. Z glasbo se je pričel zgodaj seznanjati in se v nji vaditi najprej na očetov harmonij, tako da je že kot dvanajstletni deček spremljal petje v cerkvi. Kot gimna- zijec v Gorici je bil gojenec deškega semenišča, kjer je kmalu sodeloval pri zavodskem malem orkestru kot violinist in se pridno vadil tudi v violinski in klavirski igri. Vodja deškega semenišča je bil poznejši krški škof dr. Anton Mahnič, ki je imel mnogo smisla tudi za glasbeno izobrazbo gojencev. Vodo-pivec je začel že takrat kot samouk kompo-nirati; nekaj teoretskega pouka v harmoniji in kontrapunktu mu je dal skladatelj Danilo Fajgelj, v glavnem pa se je pozneje sam glasbeno spopolnjeval s študijem raznih nemških in italijanskih učbenikov. Po dovršeni gimnaziji je stopil v goriško bogoslovnico, kjer ga je 14. 7. 1901 goriški knezonadškof in kardinal dr. Jakob Missia posvetil v maš-nika. Novo mašo je pel 21. julija v Grgarju. Nato je kaplanoval v Kamnjah, v očetovem rojstnem kraju, pri župniku Josipu Avscu, velikem pospeševalcu abstinentskega gibanja, potem tudi v Črničah, pri župniku Janezu Murovcu, poznejšem goriškem kanoniku. * L. 1907 je prišel kot vikar v Kromberg pri Gorici, kjer deluje še danes. Med prvo svetovno vojno je tu z župljani 14 mesecev preživljal vojne strahote. L. 1916 se je moral zaradi evakuacije umakniti iz Kromberga in je odšel v Cerknico. Tu je pomagal v dušnem pastirstvu in opravljal hkrati organi-stovske posle. Seveda je tudi komponiral. Tu je nastal med drugim njegov moški zbor »Žabja svatba«. L. 1918, po končani vojni, se je vrnil v svoj ljubi Kromberg, ki ga je našel v razvalinah. Pa so se dvignile najprej barake: cerkev, v kateri je bil tudi skromen prostor za župnišče, šola in domovi. Vodo-pivec je pri tem delu pomagal, ljudi tolažil in hrabril. Polagoma so vas in cerkev zopet pozidali. L. 1936 je bil kromberški vikariat povišan v župnijo in vikar Vodopivec je postal prvi kromberški župnik. L. 1947 je obhajal že štiridesetletnico tamošnjega dušnega pastirpvanja, 1. 1948 sedemdesetletnico rojstva, 1. 1951 pa zlato mašo. Poleg svojega duhovniškega dela je Vodopivec živel ves čas tudi glasbi. Delal je kot pevovodja in kot učitelj godbe, kot pevski in godbeni organizator, kot orgelski ko-Iavdator, zlasti pa še kot neutruden skladatelj. Kot tak je postal ljudski pevec v najlepšem pomenu besede. Prisluhnil je ljudski pesmi in v tem duhu skladal. Je tudi predvsem metodik; melodija mu naravno, neprisiljeno vre iz duše. Kot jasna in topla goriška pokrajina je tudi Vodopivčeva glasba jasna in iskrena, v obliki in izdelavi pa trdno in v redu zložena. Vodopivec sklada za cerkev in za svet. Našo ceikveno glasbo je obogatil z več latinskimi mašami, izmed katerih je šest natisnjenih, z Rekvijemom, Tedeumorn, z mnogimi moteti, z nekaterimi slovenskimi mašami, s številnimi cerkvenimi pesmimi (mašnimi, evharističnimi), Marijinimi, svetniškimi, za razne dobe cerkvenega leta in za razne prilike, z več litanijami in koračnicami za cerkvene obhode. Uredil je več izdaj skladb goriških skladateljev (med njimi poleg svojih še Kokošarjeve, Komelove in Bratu-ževe) in tri velike zbirke cerkvenih pesmi s sodelovanjem večine slovenskih cerkvenih skladateljev: »Božji spevi« (92 pesmi), »Gospodov dan« (100 pesmi) in »Zdrava Marija« (112 pesmi), pomembne za naše cerkveno zborovsko petje. Za cerkveno ljudsko petje je priredil »Svete pesmice« s 105 napevi. Cerkvene skladbe je prispeval tudi v »Cerkveni glasbenik« in v razne zbirke, ki so jih drugi priredili. Poleg cerkvene je Vodopivec skladal tudi svetno glasbo, predvsem mnogo zborovske (za moški, ženski in mešani zbor), samospeve, kuplete, dramatične prizore, spevoigre, koračnice in druge skladbe za tambu-raške zbore, za godbe na pihala in za salonske orkestre. Zborovske skladbe je priobče-val najprej v naših glasbenih listih: v Novih Akordih, Pevcu (35 skladb), Zborih, Naših zborih in raznih drugih izdajah (Kramolc-Tomc, Kumar, Pregelj). V izdaji ljubljanske Glasbene matice je izšel osemglasni mešani zbor »Mejnik« (1943). Kot samostojne izdaje so izšli: Moški zbori (Gorica 1909). Moški in mešani zbori (Gorica 1921), Poljske rožf (štirje mešani zbori, Gorica 1927), Štiri vesele koračnice za mešani zbor (Ljubljana 1938), Osem izbranih moških zborov (Ljubljana 1938) itd. Njegova orlovska himna je vžigala. Izšla je tudi prirejena za godbo na pihala v Brnu 1921. Njegov res imenitni moški zbor »Žebljarska« je ponatisnjen v A. Groebningovem »Zborovodju« I. in je na njem prikazan način dirigentskega podajanja. Med spevoigrami so najbolj znane: »Kovačev študent«, »Srce in denar« in groteska »Povodni mož«. V rokopisu ima Vodopivec še večjo zbirko orgelskih skladb, samospeve s klavirjem, skladbe za godbe in salonske orkestre ter cerkvene in svetne zborovske in mladinske. O glasbi je pisal v naše glasbene liste: v Cerkveni glasbenik, Pevca in hrvatsko Sveto Cecilijo. Kot skladatelj je Vodopivec opravil veliko delo, pomembno za ves slovenski narod. Za Primorce ima še posebno zaslugo, da je tudi v zanje najhujših časih s svojimi skladbami, pevskimi in godbenimi, in z glasbeno organizacijskim delom v njih budil versko in narodno zavest in stalno dvigal njih glasbeno kulturo. Več njegovih skladb, vokalnih in tamburaških, je bilo nagrajenih. Njegove za godbe na pihala zložene skladbe so zelo posrečeno instrumentirane in prilagojene zlasti podeželskim godbam. Mnogo se je trudil, da bi se v Gorici ustanovila orglarska šola. Bilo je že vse pripravljeno, a je »višja sila« iz političnih razlogov to preprečila. Vodopivec je bil vedno tudi skrben dušni pastir, prav tako kot človek vedno na mestu: dober, prijazen, uslužen, gostoljuben in poln zdravega humorja. Ob njegovi zlati maši mu želimo in kličemo: Bog živi in ohrani jubilanta ljubim Primorcem in vsemu slovenskemu narodu še mnoga leta! Vinku Vodopivcu Joža Lovrenci i V prijaznem Krombergu bi Te posetil In voščil rad Ti, jubilant, iskreno: Na mnoga leta, da še z mnogo kantileno, Kot si doslej, bi svet naš presenetil! O, kaj si jih ubral že in posvetil V čast božjo in Mariji, da nobeno Ob njih srce ostalo ni ledeno — Da, v slehernem si ogenj vere netil. Obenem Tvoja pesem je glasila Povsod ljubezen do slovenske zemlje In rod naš spremljala in ga bodrila. « V vek živel boš zato, čeprav čas jemlje Enako vse, kar se je kdaj spočelo: Cenilo se iz roda v rod bo Tvoje delo! Pisatelju Pavlu Perkii_ Ob zlati maši Naš jubilant se je rodil 22. januarja 1877 v Poljanah nad Škofjo Loko, v rojstnem kraju slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja. Osnovno šolo je obiskoval doma in v Škofji Loki. Potem je odšel v Ljubljano v gimnazijo in v bogoslovje. Dne 14. julija 1901 ga je ljubljanski škof dr. Anton Bonaven-tura Jeglič posvetil za mašnika. Kot kaplan je služboval v Škocijanu pri Mokronogu, na Raki, v Kranjski gori in vn Žireh. Od leta 1910 je bil župnik v Češnjicah v Črnem grabnu pri Tuhinju. Leta 1935 je stopil v pokoj. Zdaj živi na Muljavi, podružnici župnije Št. Vid na Dolenjskem, v rojstnem kraju slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča, kjer je zdrav in čil obhajal zlato mašo. To bi bila Perkova preprosta življenjska pot. Ko bi jo bil prehodil sam zase, bi se ga pač ne spominjali v koledarju. Toda njegovo življenje je bilo v dvojnem smislu posvečeno ljudstvu, ker je delal zanj kot duhovnik in kot pisatelj. Pisati je začel že dokaj zgodaj, saj segajo njegove prve objavljene črtice še v študen-tovska leta. Priobčeval jih je v »Ljubljanskem Zvonu«, v »Domu in svetil«, v »Slovencu«, v »Času«, v »Mentorju«, v »Angelčku«, v »Vrtcu«, v »Slovenskih večerni-cah«, v »Koledarju Družbe sv. Mohorja« in drugod. Sodeloval je tudi pri mladinski zbirki »Marjetice« (1902), napisal za radio šaljivo slušno igro in leta 1924 izdal v Kamniku pri Slatnarju svoje najznačilnejše pripovedne spise v prvem zvezku zbirke z naslovom »Z naših gora«. Z založnikom Slatnarjem je bil dogovorjen, da bo zbral še drugi zvezek svoje proze, toda založnikova smrt (1925) mu je to preprečila. V svojih romantično-idiličnih zgodbah je najrajši posegal po snoveh iz svojega okolja, zlasti iz kmečkega življenja, kar ga je kmalu pripeljalo do zdravega realizma. Sam je zapisal: »Ljudstvo slovensko! — Opazoval sem te in te nosil v srcu mnogo let. Hotel sem ti pogledati v dušo; poseči sem ti hotel prav do jedra... Kjer se mi je nudila slika, vredna, da se ohrani, sem si jo ogledal, očistil jo prahu in jo shranil za spomin. Tako je nastala knjiga, ki nama bodi sedaj ogledalo, v katero hočeva pogledati ti in jaz. Ti zato, da mi poveš, ali je to tvoja slika ali ni. Jaz zato, da vidim, ali sem delal po naravi ali ne. Ljudstvo slovensko — človek si! To se pravi: kar je človeškega, je tudi tvoje. Človeške pa so i'vrline i napake.« Skoraj bi smel zapisati, da je za večino Perkovih novel in zgodb značilno to, da najrajši in tudi najbolje opisuje človeka, ki bodisi duševno, bodisi telesno mnogo trpi. Pogosto srečujemo ljudi s hudimi notranjimi boji, ki se morajo spričo razmer odpovedati svojim najljubšim željam (zlasti v ljubezni) in se v odpovedi in zatajevanju plemenitijo in notranje prečiščujejo. Nič po-redkeje pa v Perkovih črticah ne naletimo na ljudi, ki znajo tudi strahotne bolezni, neozdravljive telesne napake junaško prenašati in jih porabljati za samovzgojo. Sam je nekje zapisal: »Sram me je, ker se čutim tako majhnega spričo teh preprostih ljudi. Majhni so v učenosti, a veliki v odpovedi!« Kakor ta snov prevladuje na splošno v Perkovem pisateljskem ustvarjanju, tako prevladuje tudi posebej v njegovi najboljši noveli »Doktor Lovro«. Čudaški zdravnik dr. Lovro se nastani v samotnem gorskem kotu ob vznožju Blegaša in se zaljubi v šiviljo Mlinarjevo Lucijo, ko hodi mimo okna, za katerim ta šiva. Vaški fant Tine se smrtno nevarno ponesreči. Pokličejo k njemu dr. Lovra. Temu se odkrije, da Tine na tihem ljubi Lucijo. Zdravnik začne omahovati med tem, ali naj Tineta ozdravi in s tem sebi zamori srce, ali pa naj sebi ozdravi srce in Tineta zanemari. Odloči se za samoodpoved in sklene pomagati Tinetu ne le do zdravja, temveč tudi do poroke z Lucijo, kajti med Lucijo in Tinetom še ni bila izgovorjena niti besedica o ljubezni. Pisatelj vzklikne: »Ah, ti ljudje! Preprosti in naravni; sramežljivi in zaprti drug proti drugemu! Skrivajo svoja čusitva, se boje z besedo na dan... Pri tem pa po lastni krivdi umirajo od toge in bolečine.« Pozneje dr. Lovro zve, da je Lucija hroma, a to mu zbudi le še bolj človeško ljubezen do nje. Tako so vsi trije nesrečni: Tine bi najrajši umrl, ker ni upanja, da bi kot revež dobil Lucijo za ženo. Lucija si želi smrti, ker edina pozna svojo zahrbtno bolezen in ve, da ne bo nikoli nogla biti srečna žena, zdravnik Lovro pa se na ljubo lepi ljubezni med Tinetom in Ločijo odpove svojim željam in doseže, da se onadva res vzameta, čeprav se zdaj tudi Tinetu odkrije Lucijina bolezen. Zdravnik mora občudovati notranjo moč preprostih ljudi: »Vežejo se za vse življenje, pa ne gledajo na zunanjost, ker neka višja, lepša misel je, ki jih spaja med seboj.« Iz vse novele diha pristnost in toplina, ljudje so kljub skopim potezam prikazani živo in plastično, da se »Doktor Lovro« mirno lahko prišteva med naše najboljše novele. In še po tem je zanimiv »Doktor Lovro«, da je Perko, ki je kakor njegov rojak Tavčar svoje novele rad prestavljal v domače, poljanske hribe, štiri leta pred Tavčarjem v tej noveli obdelal precej soroden motiv, kakor ga je pozneje z več presenetljivimi vzporednostmi obdelal Ivan Tavčar v svojem lepem delu »Cvetje v jeseni«. Perkovo najbolj razgibano pisateljsko delo je omejeno na njegova mlada leta študij in kaplanovanja. V Češnjicah, kjer je nekaj časa še živo pisal, pa se mu je odkrilo kon- kretnejše delovno področje. Po sili razmer je moral biti ne le zdravnik duš kot duhovnik in pisatelj, temveč tudi zdravnik teles, saj je bil dolga leta svojim faranom, ki so bili zaradi oddaljenosti od prometnih središč v hribih obsojeni na milost in nemilost bolezni, epidemij in nesreč, ne le duhovnik, temveč tudi zdravnik, pri čemer je zanemaril svoj pisateljski poklic in se povečini omejil na podlistkarski drobiž. Perka sta snov, ki jo je obravnaval, in njegov poklic ljudskega duhovnika in zdravnika tudi pri pisanju nujno vodila v pouč-nost, vzgojnost in prigodničarstvo, kar je bilo zlasti v njegovih drobnih črticah po otroških listih rado močnejše od njegove umetniške sile, zato pa je toliko jasneje vidno njegovo zdravo načelo o delu za ljudstvo, po katerem se je nesebično ravnal in ki mu je pridobilo toliko hvaležnih src. V imenu vseh teh kličemo zlatomašniku: Še na mnoga leta! Sreča n je Ančka Sulmič Sem mislila, srečo ti najdem v očeh, pa vidim, da to je bilo le nekdaj, na ustih nekdanji prešerni smehljaj, ko srečo ti z mojih si ustnic še pil. Zdrobljena je čaša, ostal ti je greh. Sedaj ves prisiljen, grenak ti je smeh, v bolestne ti gube nabrano je lice. Sam Bog ve kam tožne strme ti oči? Pri tebi zdaj sreča nič več ne mudi se. Čuj, fant moj nesrečni: Ne vdiraj v svetišča deklet! Gorje, če od njih boš v prevari preklet! O sebi Leopold, Stanele Slabotno, res, je nekam grlo moje, da včasih komaj slišiš glase. Kdor slišati želi, kako mi poje srce, tanko prisluhni vase! Slikarju Gvidonu Birollu Ob sedemdesetletnici Ko smo lani bralcem Mohorjevih knjig v Finžgarjevem »Triglavu« predstavili novega slikarja Cvidona Birolla, je najbrž le malokdo pomislil na to, da sta sodelovala pri knjigi kar dva jubilanta: pisatelj Finž-gar — osemdesetletnik in ilustrator Birolla — sedemdesetletnik. Ilustracije so bile bralcem zelo všeč, dobro so se ujemale s Finž- garjevim romantično nadahnjenim risanjem našega gorenjskega planinskega sveta, z njegovim pesniško lepim opisovanjem paše v planini in bridko žalostno povestjo o ljubezni Rupnikove Mine. Ilustrator, ki je sam po materi Gorenjec in je svojo mladost preživljal v Škofji Loki, je znal vdihniti svojim podobam FinžgaTjevega »Triglava« pristnost in toplino, znal je najti polno prizorov, ki po svoji živi, z resničnimi predmeti obdani okolici pričarajo predte z vso nazornostjo Finžgarjev triglavski svet iz — danes — že nekako pravljične, odmaknjene preteklosti. Gvidon Birolla je bil rojen 12. junija 1881 v Trstu. Njegov oče, ki mu je zelo zgodaj umrl, je bil Istran, mati pa Škofjeločanka. S tremi leti se je Birolla preselil s svojo materjo iz Trsta v Škof jo Loko, kjer je potem preživljal svojo mladost in kamor se je tudi pozneje še tako rad vračal ne le na svoj dom, temveč tudi v svet svojih slikarskih doživetij prostora in gorenjske pokrajine. Po končani srednji šoli je odšel na Dunaj, kjer je študiral slikarstvo na umetniški akademiji. Prav v tisti dobi je bil mogoče za vse slovensko slikarstvo najpomembnejši Dunaj, saj so bili z Birollom vred na Dunaju še drugi, pozneje znameniti slikarji: Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Avgusta Šantlova in drugi. V tujem mestu so si ustanovili svoje umetniško društvo »Vesna« in naš jubilant je bil med soustanovitelji. Naloga »Vesne« naj bi bila, da bi bolj in bolj uveljavljali slovensko narodno umetnost, ki more črpati svoje navdihe iz naše zemlje in iz naših ljudi, ki ne sme več le golo posnemati tujih vzorov. Kako se je Birolla, ki je bil med najuglednejšimi in najdelavnejšimi člani »Vesne«, ravnal po teh načelih, vidimo najlepše iz njegovega poznejšega ustvarjanja. Njegove pokrajine so vse pristno naše, iz njih diha naš duh, po njih hodijo pristno naši ljudje, polno je na njih pesniške ljudske motivike, ki rada prehaja v idilično folkloro. Birolla, ki se je kot tridesetleten slikar tako izvrstno predstavil s svojimi dovršenimi slikami in ilustracijami (z Maksimom Gasparijem je odlično opremil »Pravljice« Mil-činskega in se s tem enkrat za vselej uveljavil med slovenskimi ilustratorji) je moral potem za trideset let zatajiti svojo slikarsko žilico, ker so ga razmere potisnile v drugačno delo. Ni dvoma, da je ravno v tem vzrok, da je mogoče danes manj znan med Slovenci, kakor bi zaslužil po svojem delu. Upamo pa, da mu bo vsaj na večer življenja dano, da bo s svojim neutrudnim čopičem ustvaril še veliko lepega, s čimer ne bo le dostojno predstavil sebe v slovenski umetnostni zgodovini, temveč tudi slovensko umetniško tvornost povzdignil med narodi. Ob njegovem jubileju mu želimo zdravja in moči, da bi izvršil še polno načrtov. S Iz kronike Družbe sv. Mohorja Dne 1. februarja 1951 je bila v Ljubljani slavnostna seja Družbe sv. Mohorja. Navzočr so bili odborniki: prelat dr. Fr. Cukala, predsednik; vseučiliški profesor dr. Fr. Štele, podpredsednik; minister Tone Fajfar; podpredsednik prezidija LRS Fr. Bevk; bogoslovni profesor dr. A. Trstenjak; dekan teološke fakultete dr. Stanko tajnkar; prošt Matija Munda; ravnatelj Družbe sv. Mohorja dr. Fr. Kotnik; akademik urednik F. S. Finžgar; Beno Kotnik je bil zadržan. Kot gostje: so-urednik prof. Janko Moder, knjigovodkinja Anica Mikelnova in upravnik Miroslav Mi-keln. Dnevni red: Počastitev 80-letnice Druž-binega tajnika in urednika F. S. Finžgarja. Predsednik dr. Fr.'Cukala je ob 11.30 začel slavnostno sejo, pozdravil vse navzoče in ugotovil, da je izmed odbornikov zadržan samo Beno Kotnik, ki je poslal brzojavko. Nato je prelat dr. Cukala nadaljeval: »Z zadoščenjem in z veseljem začenjam slavnostno sejo Družbe sv. Mohorja z eno samo točko dnevnega reda: počastitev osemdesetletnega jubileja zlatomašnika, slovenskega pisatelja, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, našega zvestega sodelavca, tajnika in urednika naših knjižnih izdaj, župnika F. S. Finžgarja.« V svojem uvodnem govoru je predsednik dr. Cukala med drugim rekel: »Če ima kdo, potem ima predvsem Družba sv. Mohorja pravico in dolžnost, da z veseljem pozdravlja osemdesetletni jubilej pisatelja F. S. Finžgarja; saj ji je služil in ji še služi z veliko vnemo in uspehi. Hvaležni moramo biti božji previdnosti, da nam ga je obvarovala, ko mu'je sovražna bomba razdejala hišo in njega samega nevarno ranila, in molimo, da bi Previdnost še dolgo bedela nad njim, da bi še delal za svoj ljubljeni narod. Podpredsednik dr. Štele bo podrobneje spregovoril o jubilantovem delu, jaz se omejim samo na to, da je gospod jubilant srečno preuredil Družbo sv. Mohorja do temeljev. Ko je prevzel nase uredniško delo, je zbral krog sodelavcev, zavedajoč se pri tem, da morajo biti sodelavci najboljši strokovnjaki, saj so knjige za ljudstvo zares prevažno delo. Tako je postala Družba sv. Mohorja Ijudsko-prosvetna matica Slovenije, o čemer priča nad sto zvezkov Mohorjeve knjižnice, Znanstvena knjižnica, Mladika in tako dalje. Vse to je Finžgarjevo delo, pri čemer pa je vedno delal po načelih ustanovitelja Družbe sv. Mohorja, škofa Antona Martina Slomška, ki je rekel, da želi, naj bi za Slovence tiskane knjige prešinjala živa katoliška zavednost in naj bi skrbele za umsko in srčno izobrazbo naroda. Ob osemdesetletnem jubileju našega tajnika in urednika se vsega tega njegovega dela še posebej zavedamo, zato mu v imenu odbora, ki predstavlja vse mohorjane in še mnogo drugih Slovencev, najprisrčneje čestitam ob njegovem jubileju in mu želim še mnogo srečnih, zadovoljnih in uspeha polnih let.«' Potem je imel podpredsednik dr. Fr. Štele slavnostni govor: »Odbor Družbe sv. Mohorja se je zbral k slavnostni seji, da popraznujemo osemdesetletnico svojega tovariša odbornika in urednika mohorskih knjig Franceta Finžgarja, jaz pa naj ob tej slovesni priložnosti kratko orišem, zakaj ta upravičena pozornost Družbe, ki jo sestavljajo desettisoči Slovencev, do današnjega slavljenca in v čem je njegov izredni pomen zanjo. Mi namreč danes ne proslavljamo Finžgarja kot vsenarodno pomembnega umetnika, ki bo v teh dneh proslavljen in ocenjen na bolj poklicanih mestih; tudi ga ne slavimo zaradi njegove častitljive starosti, še manj samo zaradi prijateljske pozornosti, da se mu oddolžimo za nepozabne ure, ki smo jih kdaj prebili v njegovi družbi, ali zaradi izredne človeške dobrote, ki jo je izkazoval soljudem vse svoje življenje, temveč ga proslavljamo danes zato, ker vidimo v njem najboljšega, najvnetejšega vseh živečih mohorjanov, moža, ki je postal izredno zaslužen za Mohorjevo družbo in mu gre za to javno priznanje. Finžgar je namreč človek, ki je udaril neizbrisen pečat na vse delo Mohorjeve družbe v zadnjih treh desetletjih njenega življenja in bo njegovo ime zapisano ob Slomškovem, Janežičevem, Einspielerjevem, Ske-tovem ter ob drugih odličnih imenih v zgodovini naše Družbe. Vso navadno človeško delovno življenjsko dobo obsegajoči čas devetindvajsetih let je bil naš slavljenec Družbi dobesedno vse, omnibus omnia, kakor se je izrazil v nekem javnosti namenjenem razgovoru. Od 1. 1922 dalje je bil urednik njenih številnih izdaj, pisatelj, zanesljiv gospodarski svetovalec, pobudnik vedno novih idej, branilec njenega Ugleda pred napadi z raznih strani in v dneh največje stiske med vojno, ko so njene knjige požigali na grmadah, ljubeča mati, ki ne zapusti otroka v stiski, po osvoboditvi pa zvest varuh njene duhovne in gmotne dediščine. Vse to pač zasluži spoštovanje, hvaležnost in priznanje! Finžgar je prišel k Družbi po prvi veliki vojni leta 1922, v času, ko je med nami vse vrelo, ko je marsikje manjkalo orientacije in ko je bila tudi po starosti in zaslugah že častitljiva naša Družba v marsičem v izredno kritičnem položaju. Kritičen je bil celo gospodarski položaj nekdaj bogate Družbe begunke, ki je morala pustiti glavni del svojega premoženja v Avstriji in se ni mogla več okoriščati z njim, v novi domovini pa si je ustvarila zasilno ognjišče na Prevalah, ker je upala,, da se bo po plebiscitu lahko vrnila v svoje'staro gnezdo v Celovec. Kritičen je bil njen položaj tudi zato, ker je bilo jasno, da s starimi gospodarskimi in publicističnimi načini ne bo več kos nalogam, katere ji je začrtal pred sedemdesetimi leti Anton Martin Slomšek. Kritičen je bil položaj Družbe tudi zato, ker so se knjižno-kulturne zahtevnosti slovenskega ljudstva, posebno njegovega kmečkega dela, za katerega je bila Družba svoj čas predvsem ustanovljena, tako spremenile in povečale, da se je načenjalo vprašanje .črnega' in ,belega' kruha v književnosti, kar je v bistvu pomenilo krizo meril, po katerih se je presojala in ustvarjala tako imenovana .mohorska povest'. Posebno mlajši rod je izrecno odklanjal te vrste literaturo in grozil, da se obrne od Družbe. Kritičen je postajal položaj naše Družbe tudi zato, ker so se začele snovati pod geslom svetovnonazorne naprednosti nove ljudske knjižne družbe, kakor sta bili Vodnikova in Cankarjeva družba. Vendar bi se bilo razmerje med Družbo in njima še nekako uravnalo tako, da bo Mohorjeva družba za kmeta, Vodnikova za meščana, Cankarjeva za industrijskega delavca. Vedno bolj pa se je začel odlašati njen najzagrizenejši sodnik v katoliških vrstah samih z geslom, da je treba poljudnoprosvetno publicistiko monopolizirati in z njo okrepiti politične koncepcije, ki so v politično nevtralni Družbi videle nezanesljivo postojanko v celoti katoliškega tabora. V vseh teh odločilnih časih je prav današnji naŠ slavljenec z močno, takrat še ne-utrujeno roko priskočil na pomoč naši Družbi in se s prirojenim mu smislom za sistematično delo lotil reševanja vseh raznovrstnih zadev, ki so zapletale težavni položaj naše Družbe. Prvo spoznanje, ki je z njegovim sodelovanjem dozorelo in končno tudi uspelo, je bilo spoznanje, da je Družbi nujno potreben nov stalen dom. Po poskusih z Ljubljano je padla odločitev za Celje, kamor se je Družba leta 1927 preselila in tu tiskala naslednje leto družbeni dar za leto 1929. Obenem se je leta 1927 iz verske bratovščine Družbe sv. Mohorja izločila, da zadosti jugoslovanskim obrtnim predpisom, v obliki zadruge Mohorjeva tiskarna v Celju; tudi pri uspešnem reševanju tega za prihodnost Družbe zelo važnega vprašanja je Finžgar odločilno sodeloval, predvsem pa pri načinih izkoriščanja novega položaja v prid Družbe. Poleg ureditve gospodarskega položaja je naš slavljenje posvetil prvo skrb dvigu kakovosti Družbinih publikacij. Postavil je načelo: ,Za otroke in za ljudstvo je najboljše komaj dobro.' Za uredniške soc!e'avce si ie izbral literarno in jezikovno izurjene delavce in dvignil skrb za jezikovno stran na zgledno višino. Sam se je s tako vnemo posvetil temu delu, da je po sodbi enega svojih dobrih poznavalcev zaradi službe drugim in skrbi za ugled Družbe in koristi bralcev zatajil v sebi umetnika, ki bi bil ta čas nedvomno z večjim zunanjim uspehom porabil za samostojno ustvarjanje. Sodelavci, pa tudi odborniki, ki so zasledovali njegova uredniška poročila in ocene, bi vedeli mnogo povedati o tem, kako jih je navajal na čistost jezikovnega izraza, na dognanost zgradbe in na umetniško iskrenost književnega dela. Odpravil je toliko grajano vsiljivo poučno in moralizirajočo tendenčnost ter z lastnim delom kazal pot, kako ustvariti umetniško polnovredno ljudsko povest. Ko je prav pred petdesetimi leti leta 1900 in 1901 priobčil v koledarju Mohorjeve dražbe prva prispevka ,Stara in nova hiša' in .Dovolj pokore', je še sam plačeval davek ideji ,mo-horske' povesti. Ko pa je v času. ko je bil že ves zaposlen pri Družbi, redko, pa tem dragoceneje prispeval zanjo leposlovno prozo, je dal na primer v .Belem ženinu' in posebno v .Stricih' primere ljudske povesti, ki je kot izbrušena umetnina nepopačeno ogledalo življenja, ki ga opisuje in katerega uspeh je pristno duhovno očiščenje bralca, katharsis, ki jo umetnostna veda pričakuje od resnične umetnine. Finžgarjevo delo za Mohorjevo se neprisiljeno deli na troje dob, ki so logična posledica zgodovinskih razmer svojega časa. Najdaljša je prva in obsega čas od leta 1922 do pomladi leta 1941, ko so Nemci zasedli Celje in onemogočili Družbi delo. Druga obsega čas druge velike vojne in slovenskega osvobodilnega gibanja. Tretja pa čas od osvoboditve spomladi leta 1945 do danes. Vsaka teh dob ima svoje posebne značilnosti in v vsaki je osebna vloga slavljenčeva drugačna, predvsem pa vedno intimnejša, tako da se uslužbenec Družbe Finžgar končno razvije kar do poosebljene gonilne sile družbenega življenja in snovanja. V prvi dobi je Finžgarjeva vloga v Družbi predvsem organizatorska, pa lahko rečemo tudi prevzgojeyalna, saj je šlo za temeljito preusmeritev pojmovanja Družbinih nalog in uporabe sredstev za njihovo uresničevanje. Pri predvojni Družbi je bila dinamičnost v pogledu gospodarske in publicistične podjetnosti malenkostna. Finžgar pa se je zavedal, da jo je sedaj treba v obeh smereh razgibati, da bo kos svojim nalogam. Posebno ustanovitev zadruge poleg bratovščine je za razgledanega gospodarstvenika odpirala nove možnosti, ki jih je bilo mogoče izkoristiti tudi v širše namene Družbe in ne samo v pridobitne namene z zaposlitvijo tiskarne v nedružbine namene. Tako vidimo že drugo leto potem, ko je Finžgar prevzel uredniško delo, da se uveljavlja v Družbini književni publicistiki premišljen red, ki ga vodijo jasni vidiki. Že leta 1923 je Družba prevzela od goriških Slovencev ustanovljeno in po novih ljudskoprosvetnih vidikih že uvedeno družinsko revijo .Mladiko'. Finžgar je to osnovo revidiral, sistematiziral in v kratkem ustvaril prvi slovenski družinski list brez vse značilne .družinske' sentimentalnosti in osladnosti, ki je bila lastna tujim, pri nas priljubljenim listom te vrste, tembolj pa raznim domačim poskusom. Šlo je za likvidacijo podobnega lažno umetnostnega načela kakor pri reformi .mohorske' povesti. Delo je uspelo in je vrsta osemnajstih letnikov te revije eden najlepših spomenikov delavnosti Franceta Finžgarja in po njem usmerjenih sodelavcev. Druga novost je bila misel, naj bi bratovščina izdajala poleg obveznega knjižnega daru družbenikom za doplačilo še druge knjige, ki po vsebini ustrezajo osnovnemu namenu Družbe. Ta misel, ki je bila prvič uresničena leta 1923, se je pozneje odlično obnesla; po nji je postala izdajateljska delavnost bratovščine prožnejša, naročnik pa, ki ni želel molitvenika ali gospodarske knjige, si je lahko izbral nadomestilo v drugi knjigi iz doplačilne vrste. Druga Finžgarjeva misel, ki je dala odličen rezultat, je bila zamisel Mohorjeve knjižnice. Finžgar je izhajal iz premisleka, da je mnogo v .Mladiki' tiskanega gradiva vredno ponatisniti v posebnih izdajah, da dobi tako trajnejši pomen, kakor ga more dati objava v listu, ki se porazgubi in kjer tudi delitev na več številk moti uživanje celote umetniškega ali poljudnoznanstvenega dela. Od leta 1923 do danes je v tej knjižnici izšlo 127 zvezkov leposlovne in poljudnoznanstvene vsebine, katerih mnogi so obdržali stalno vrednost. Ko je Družba dobila končno svoj novi dom v Celju, si je Finžgar prizadeval, da bi razen poljudne književnosti dajala Slovencem po možnosti tudi čisto znanstvena dela, ki so bila po ustanovitvi univerze vedno bolj nujno potrebna, priložnosti za objavo pa je bilo še prav malo. Sad te zamisli je bila Znanstvena knjižnica; šteje dvanajst zvezkov, ki so izšli v letih od 1927 do 1940. Iz podobnega razloga, da bi naša Družba ustregla potrebam literarnega pouka v srednji šoli in da se oživi stara ideja Družbe, je bilo ustanovljeno Cvetje iz domačih in tujih logov, ki je dalo od leta 1934 dalje n, vsega dvajset, danes močno iskanih komentiranih literarnih besedil. Samo po sebi razumljivo je, da je urednik Finžgar posvetil prvo pažnjo Družbinemu rednemu knjižnemu daru, katerega hrbtenico so predstavljali koledar, večernice, kmečko-gospodarske knjige. Med vsemi temi pa je naš slavljenec posvečal največjo skrb koledarju kot nekakemu simbolu tesne povezanosti Družbe z družbeniki in družbenikov med seboj. Več prvih let lahko opažamo, loako se je urednik boril za skladno, ustrez- no, pa tudi dostojno lepo zunanjo in notranjo podobo te knjige. Po mnogih kritičnih pretresih tega problema v širšem izven-družbenem krogu in po mnogih poskusih je končno dozorela tista oblika Mohorjevega koledarja, ki je tudi po osvoboditvi še živa; koledar je odslej premišljeno organizirana knjiga, vsako leto obnavljajoč se aktualen priročnik mohorjana. Druga velika vojna je zadela Mohorjevo družbo sredi najbujnejšega razvoja, ki se po notranji razgibanosti in po veliki vrednosti noben čas v njenem razvoju ne more meriti z njim. Vojna je Slovenijo razdelila na dve okupacijski področji, urednika pa odrezala od stika s tiskarno. Sledila je likvidacija Družbe in tiskarno so prevzeli Nemci. Nad knjižno zalogo je bila izrečena sodba, da jo je treba uničiti; preganjali so družbene knjige tudi po kmetih. Finžgar je bil odrezan od Družbe in je zdaj v blokirani Ljubljani naredil vse, kar je mogel, da bi na konspirati-ven način ali celo na podkupljiv način rešil, kar bi se dalo rešiti. Kazalo je, da bo smrtna pot mohorske knjige končno celo rešilna pot za velik del tega zaklada. Usoda je bila močnejša kakor urednikovo prizadevanje in največji del zaloge je bil uničen, del knjig pa je bil po prizadevanju zaupnih ljudi vendarle rešen. Za Finžgarja je bil to hud udarec, ni pa klonil in je podobno kakor ljubeča mati prižigal v svojem domu lučko, ki je vzbujala zaupanje v vstajenje Mohorjeve družbe. Zbiral je prejšnje odbornike in snoval načrte za čas, ko bo narod zopet svoboden. V tretjo dobo svojega dela za Mohorjevo se je Finžgar prebudil dobesedno kakor ptič feniks iz požara vojne in iz razvalin svoje hiše, ki so ga zasule, a je čudežno ostal živ. Telesno ozdravljen, pa tudi notranje prečiščen, še za stopnjo modrejši, kakor je že bil, je doživel osvoboditev svoje domovine. Prva misel njegova je bila zopet, kako obnoviti Mohorjevo družbo, v katere poslanstvo tudi v socialistični družbi je trdno veroval. Ob zaslugah, ki jih imata za to obnovitev takratni vladni predsednik Boris Kidrič in nam mohorjanom nepozabni pokojni Prežihov Voranc, je predvsem Finžgar-jeva zasluga, da je Družba že za leto 1946 obdarila svoje člane s prvim darom, zadruga Mohorjeve tiskarne pa obnovila svojo izdajateljsko delavnost. Za Finžgarja je bil ta uspeh veliko zadoščenje, saj je v tem upravičeno lahko videl priznanje novega časa za njegovo neomajno stanovitnost v duhovnih zmedah časa med obema vojnama, posebno pa v času narodnega odpora. Najlepše priznanje pa mu je dal po Mohorjevi slovenski narod s tem, da je kljub organizirani agitaciji zoper .komunistično' Družbo, kakor so jo pogosto imenovali, že število prvih udov, 66.000, preseglo največje med obema vojnama doseženo število leta 1932 z 61.000 udi; ko se je val prvotnega odpora polegel, se je število udov bližalo že 80.000 in če bi težave s papirjem ne bile prisilile Družbe k temu, da je omejila število udov, smo prepričani, da bi danes naš odbor izrekel slav-Ijencu čestitke v imenu sto tisoč Slovencev mohorjanov. Ob začetku smo rekli, da izključujemo- iz današnje proslave vse nemohorske in osebne momente, vendar pa se mi zdi, da mimo enega izmed osebnih momentov le ne moremo in ine smemo, ker bi brez njega tudi podoba Finžgarja mohorjana ne bila popolna. Prezreti namreč ne smemo njegovega življenjskega poklica, ki mu je bil naš slavlje-nec zvest tudi kot čaščen pisatelj in kulturnik, tembolj pa kot mohorjan. Finžgar je duhovnik in tega svojega značaja ni zatajeval. Mislim, da se ne motim, če postavim trditev, da ga je prav zvestoba do tega poklica vodila k Mohorjevi, da tudi po nji vrši svoje duhovniško poslanstvo, poslanstvo moža utrjenih moralnih načel, moža izven dnevne politike in nad njo, moža, zvestega Bogu in narodu. To je Finžgarja usposobilo, da je iz vloge podeželskega župnika venomer rastel in se razvil v eno izmed osrednjih slovenskih osebnosti svojega časa. Posebno se je osredpjost njegove osebnosti izkazala v času narodnega odpora v zadnji vojni in v času utrjevanja ljudske države — mnogim je bil prav on svetilnik v razburkanih dneh ideološke in moralne nejasnosti, mnogim opora v dnevih dvomov in obupa-vanja. Zato, dragi France, ne bodi presenečen, če doma zagledaš slavnostno svečo, ki jo je zamislil tvoj prijatelj in častilec arhitekt Jože Plečnik in ti jo Družba na pragu svoje stoletnice poklanja v spomin na deveti dan februarja leta 1951 za tvojo osemdesetletnico iz hvaležnosti za polstoletno sodelovanje. Ta sveča naj bo simbol tvojega dela za narod in Družbo, saj je nesebični javni delavec podoben sveči, ki sama sebe uničuje zato, da je drugim pot varnejša in da jim je pri srcu topleje in veseleje. Želimo ti, da bi nam še dolgo svetil in nas združeval!« ]. Plečnik, Spominska sveča za Finžgarja. Za govorom dr. Steleta se je dvignil sam jubilant in povedal tele misli: »Že zadnjič pri seji sem mimogrede pokazal z ihto, kako sem vedno nasprotnik osebnega kulta. Toda moral sem se ukloniti in se vam zdaj vsem zahvalim za lepe besede, voščila in želje. Lepa vam hvala za vse. Ocena mojega dela za Družbo sv. Mohorja je bila sicer slovesno preveč povzdig-njena, vendar v glavnem podana kar pravično. Storil sem, kar sem storiti moral in mogel. Nikar namreč prisegati na besedo človeka. Sveto pismo pravi: .Preklet naj bo, kdor se na človeka preveč zanaša C Edini sodnik je čas. Biti moram pravičen tudi jaz in moram ob tej slovesnosti priznati: Sam bi tega, kar je navedel prijatelj dr. Štele, nikoli ne bil izvedel, ko bi ne imel krog sebe bistrih prijateljev in odbornikov, ki so mi svetovali, me spodbujali in sem se vedno lahko zanesel na njihovo pomoč. Za to jim bodi tu izrečena iskrena zahvala. Vsako človeško delo — naj bo umetniško ali gospodarsko, tudi zgolj poklicno — mora biti opravljeno po vesti in po duši. Pravilnost bo pokazala prihodnost. To ugotavljam kot starček. Rajnemu Prežihu sem se že živemu zahvaljeval in se mu še zdaj še enkrat prav prisrčno zahvalim, ker se je postavil na tako odločno stališče za Družbo sv. Mohorja takoj po osvoboditvi: .Mohorjeva družba mora ostati. Ta nas je Slovence brati naučila. Njena zasluga je, da sem pisatelj!' Zato se je takoj zavzel zanjo tudi predsednik vlade Boris Kidrič. Prežihov je sodil: ,Ta ustanova je tako silna, da moramo pred vsem svetom priznati njene zasluge, Bila bi hudobija, če bi jo kdo hotel podcenjevati.' — Poglejte, kakšne težave ima vlada z našimi južnimi brati, kjer je še toliko analfabetov. Pri nas je vse to delo opravila Družba sv. Mohorja. Druga stvar, ki me je danes v tem govoru razveselila in razžalostila, je odlomek iz boja za slovensko knjigo ob okupatorski zasedbi. Dvanajst vagonov knjig je bilo samo iz zaloge Mohorjeve določenih za zmletje v papirnici. Vsi smo delali ha vso moč za to, da bi jih rešili. Vevški gospodje so obvestili morebitne druge kupce, kakšno ceno naj nastavijo, da jih bodo potem s svojo višjo ponudbo dobile Vevče, od koder bodo knjige lahko prešle v naše roke. Vse je bilo pripravljeno, da bodo knjige prepeljane Koledar 1952 65 v Vevče. Nemški uradnik v Mohorjevi, ki je iz golega napuha izdal svoje revne pesmi samo v petih izvodih, pa se je na Dunaju zapil in je bil medtem sprejet drug zakon, po katerem ni bilo mogoče prepeljati knjig čez nemško-italijansko začasno mejo. Moram pa se Še danes vnovič zahvaliti vevški družbi za vse prizadevanje, da se otmejo in rešijo mohorske knjige. Za kratek čas naj vam še nekaj povem. Gospod predsednik je nekajkrat omenil božjo previdnost. Jaz trdno zaupam vanjo. Pa naj se to imenuje tudi usoda ali kar že. Takole je bilo. Leta 1907 sem bil župnik v Želim-Ijem. Takrat je izšlo delo ,Pod svobodnim soncem'. Krek in drugi so mi prigovarjali: ,Piši, piši!'. Še pet takih knjig sem imel v načrtu za našo mladino. Medtem sem dobil od Mohorjeve družbe ponudbo, naj prevzamem uredništvo Mohorjevih knjig. Pogoji so bili lepi: dobra plača, stanovanje, nemške nedeljske pridige v celovški stolnici, ki se jih nisem bal, saj sem bil nemškega vajen iz Kočevja.. Nisem pa se hotel takoj podati. .Preudaril bom sam v sebi,' sem jim rekel, ,in sporočil, ali se čutim sposobnega za to delo, in prosil bom dovoljenja za prestop v drugo škofijo.' Odšel sem k škofu Jegliču. Bonaventura je dejal: ,Težka naloga, težka naloga! Dobro, če si jo upate prevzeti, vam dam dovoljenje za prestop.' V tistem dobim pismo iz Trnovega od župnika Vr-hovnika: »Odhajam v pokoj. Moja misel je, da prevzemi ti trnovsko župnijo.' Koj sem odšel v Trnovo k Vrhovniku. Dobim ga še celega hrusta. Pa mi pojasni: ,Tožili so me v Rim, da sem liberalec. Moram iti. Stvar je gotova.' Pa mi je podrobno razkazoval svojo knjigo dohodkov in izdatkov, kjer si je natančno zapisoval vsako solatico. Pa je dejal: ,Gospodarsko ti bo dobro šlo. Vsako solatico prodam. Dobra župica, dobra žu-pica je Trnovo I Vsaj štirikrat več kakor v Želimljem boš tukaj zaslužil.' Visel sem med obema ponudbama. Kaj naj napravim? Posvetoval sem se s prijatelji. Pravili so mi: ,Ljubljana je le Ljubljana. Tu boš imel stik s pesniki, literati.' Sedel sem in pisal v Celovec Mohorjevi družbi: .Obžalujem, ne bom sprejel tajništva.' Koj po tistem pa sem dobil sporočilo, da so iz Rima odgovorili škofiji: ,Če je Vrhovnik zvest in neoporečen v svoji cerkveni službi, ga ne kaže siliti v pokoj!' Res ga niso upokojili. Tako sem med dvema stoloma sedel na tla. Potlej je šlo za Soro. Od sile razkopana fara, hudo strankarstvo, večne tožbe. Nobenega prosilca ni bilo zanjo. Pa me dohi Bonaventura na roke: ,Vi prosite, vi prosite! Lepo vas prosim!' Vzel sem prvi listek in nanj napisal: ,Prosim za izpraznjeno župnijo Soro. Finžgar.' Ta listek sem vrgel v nabiralnik in že drugi dan prejel brzojavko s čestitkami, da sem faro dobil. To so zvedeli tudi Sorci. Pa so mi klerikalci pisali: ,Mi vas ne maramo za župnika. Naš župnik bo sedanji kaplan.' Pa so mi pisali tamkajšnji liberalci: ,Mi te ne maramo za župnika, hočemo gospoda Berceta.' Socialdemokrati pa so mi pisali: ,Mi sploh ne maramo nobenega farja.' Nihče me ni maral, pa sem le pobral svojo revščino, se preselil v Soro in se kar sam instaliral, čez deset let pa sem imel v Sori take prijatelje, da jih nisem imel nikjer boljših. Duhovnik mora biti in je za vse. Potrpi naj in ljubi, čeprav je kaj hudo narobe. Potem mi jef zopet pisal Vrhovnik: ,Ves( me peče. Odvrnil sem te od Mohorjeve družbe. Pridi!' Grem k njemu, pa mi pravi: ,Zdaj gre zares. Pojdi k dr. Tavčarju pa se zgovorita!' Grem k Tavčarju; ta mi pravi: ,Veš ti, Finžgar, jaz se zaradi Trnovega ne bom kregal s škofijo. Pojdi domov in počakaj.' Šel sAn domov, dr. Tavčar pa si je pokril cilinder in stopil k dr. Jegliču: ,Iniam kandidata za Trnovo, samo takoj odkrito povejte, če ste zanj, drugače bom potem iskal drugega.' Mestna fara Trnovo je bila namreč pod patronatom mestnega sveta, ki jc prosilce predlagal škofu. Dr. Tavčar je bil takrat župan in zoper njegov predlog bi med občinskimi svetniki ne bilo ugovora. Doktor Jeglič mu je dejal: ,Dobro. S kandidatom sem zadovoljen!' Tako sem prišel v Tmovo, ko sem že prej ves čas po malem sodeloval pri Mohorjevi družbi. Rajni dr. Brejc pa me je začel nagovarjati: .Sprejmi uredništvo!' Dobil sem si kaplana, ki mi je- opravljal pisarniške posle. Le tako sem mogel sprejeti ponudbo Mohorjeve družbe. Veselil sem se že v upanju, kakšne rokopise bom dobil v uredniški miznici. Pa ni bilo niti enega rokopisa razen Zoretovega zvezka za Življenje svetnikov. Zdaj pa začni. To je bilo hudo delo, polno pisarjenja. Šel sem celo v Munchen r « iskat gradiva za koledarsko obliko, nakupil sem polno vzorcev, da smo končno dognali format, ki so ga pozneje tudi drugi prevzeli. Tako sem zalezel v Družbo sv. Mohorja. Kar sem tu storil, sem storil. Še enkrat: Nikar nobenega osebnega kulta! Če je kaj vredno, bo to že čas pokazal. Vesel sem, da danes kljub vsemu Mohorjev čolniček še plava na valovih in živi, čeprav je trenutno huda stiska za papir. Mohorjeva pomeni vendarle tolikšno preteklost, da ne smemo gledati prestrogo na vsako neuspelo malenkost. Čas je bil tak in je tako narekoval. Tudi sodobniki mislijo, da so kdo ve kakšen vrh danes; pa niso še vrh, res pa je, da se počasi vse zboljšuje. Bodite mi iskreno pozdravljeni. Kar ste naredili, ste naredili, vem, iz najboljšega srca, za to dobro srce pa vam vsem prav lepa hvala!« Po Finžgarjevih besedah je dr. Kotnik izročil jubilantu dva v usnje vezana izvoda »Triglava«, in sicer enega v imenu Mohorjeve družbe, drugega pa v imenu kolektiva Celjske tiskarne. Pri tem je Finžgar dejal: »Vesel sem tega svojega mladostnega otro-čiča. Zdaj se mi zdi, da je v taki obliki, da že sme zagledati beli dan.« . Vstal je predsednik dr. Cukala in dejal: »Bogu sem hvaležen, da se .gromovnik Zevs' slovesnosti, ki smo mu jo priredili. Vse, kar je povedal podpredsednik in jubilant sam, je življenjsko in resnično. Zdaj ti želim, dragi jubilant, da bi te Bog ohranil čilega in zdravega, da bi — vsaj nekateri med nami — lahko bili še pri tvoji biserni maši. Naj te Bog ohrani še dolgo v čast našega naroda, ki te ne bo pozabil!« S tem je bila slavnostna seja končana. Po skupnem kosilu so odborniki odšli na jubilantov dom, kjer so si ogledali lep dar, ki ga je Mohorjeva družba poklonila ob jubileju svojemu vnetemu sodelavcu, »duši Družbe«. Je to krasen svečnik, narejen po načrtih jubilantovega prijatelja Plečnika. Izdelal ga je v Ljubljani pasar Pimat, svečo z odtisi narodnih motivov iz malih kruhkov pa kamniški svečar Štele. Na podstavku je napis: »Mojstru slovenske besede, svojemu uredniku Mohorjeva družba ob njegovi osemdesetletnici.« Jubilant je bil umetniško izdelanega dar« vesel, a je vendar hudomušno dostavil: »Tak tako! Mrtvaško svečo ste mi prinesli, da ne bom v temi umiral!« Toda kljub njegovi hudomušni besedi se mohorjani zavedamo: Dali smo ti svečo v prispodobo tvojega dela za Družbo in za narod, ko si drugim svetil in s tem sebe po- ni gu KUl uimtiiiui ua Sfc ,5ivuw,ui« . II — ---°---- - ---- - - . tako hudo razsrdil zaradi neljube mu|)»užival! Bog daj, da hi se še dolgo ne pouzill Pesem Leopold Stanek Kar svet ima omam, močnejše ne poznam ko trte vonj. Takrat ne ukroti nobena moč krvi, vse je zastonj. V trenutku sem doma in kar mrtvi duha, je šlo v zaton.. In kadar mi jesen pokaže grozd rumen -me zvabi on. Takrat, takrat, dekle, zares pripravi se, da pridem — ponj! Vesela pesem Joža Lovrencič Od kod si se vzela, od kod si prišla ti pesem vesela, zdaj vredna zlata? Že dolgo pogTešal sem sladki tvoj glas, kar pelin mi vmešal v življenje je čas. Brž v roke kitaro! Kot mlad trubadur uberem si staro zdaj- pesmico v dur. Kaj z žalostjo mučil bi ubogo STce; me svet je naučil žvižgati na vse. 5* 67 Važna stoletnica Maks M i ki a v č i č Bilo jc v septembru 1851. Škof Anton Martin Slomšek je za drugo polovico meseca sklical lavantinske duhovnike na duhovne vaje k frančiškanom v Brežice. Blizu 60 se jih je vabilu odzvalo. Slomšek je nameraval priti osebno mednje in jim za sklep govoriti. Zvedelo se je, da jim hoče nekaj važnega naročiti, zato so bili udeleženci polni pričakovanja. Zgodilo pa se je drugače. Slomšek se je iz Št. Andraža na Koroškem, kjer je bil sedež njegove škofije, preden ga je 1859 prenesel v Maribor, napotil v Brežice preko Celovca, Ljubljane in Celja, kjer je imel povsod opraviti. Na potu preko Ljubelja si je prehladil črevesje, in sicer tako hudo, da je zaradi tega trpel prav do smrti 1. 1862. V Celju je obležal in že so se bali za njegovo življenje. Pot v Brežice je moral opustiti, morda je tudi sam delal obračun o svojem pastirovanju. Zbral je vse telesne sile in napisal za Brežice prisrčno pred-smrtno naročilo. Duhovnikom je toplo priporočil pastirsko delo v duhu slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda in jih hkrati pozval, naj pristopijo k novi molitveni družbi pod imenom »Braterna (bratovščina) sv. Cirila in Metoda«. Udeleženci duhovnih vaj so Slomškove besede prav tako sprejeli kot njegovo duhovno oporoko in polno-številno pristopili k bratovščini, presenečeni in globoko pretreseni. Ustanovni dan bratovščine je bil 24. september 1851. Tega dne so se letos slovesno spominjali po vsem katoliškem svetu. Papež Pij XII. je poslal kardinalu Tisserantu, tajniku kongre-gacije za vzhodno cerkev, posebno slavnostno in pohvalno pismo, kjer se z vso častjo omenja Slovenija, kjer se je pred sto leti na Slomškovo pobudo in po njegovi bratovščini začelo gibanje, ki ima zdaj že veliko vlogo v vesoljni Cerkvi. Papež želi, da bi se je oklenili katoličani vseh narodov. 2e tretje leto po ustanovitvi je mogel škof Slomšek z veseljem ugotoviti, da je skromno »drevesce, ki ga je vsadil v vrt svete cerkve, zraslo v lepo drevo, ki svoje veje po Slovenskem, Nemškem, Češkem in Ogrskem prav veselo razprostira in zeleni«. Danes bi smeli tem deželam dodati še mnogo drugih, o Slomškovi ustanovi sami pa smemo trditi s prelatom dr/ Fr. Grivcem, ki uživa danes sloves največjega bojevnika cirilmetodijske ideje v mednarodnem svetu, da je ta bratovščina »prekosila vse druge tedanje poskuse te vrste v katoliški cerkvi« (»Križ« 1929). Kako se je to moglo zgoditi? Kakšen je bil razvoj Slomškove bratovščine in kakšen pomen ima omenjeno gibanje za nas Slovence, da se je vredno spominjati dogodka pred sto leti v Brežicah? Gotovo je, da je šel poziv na smrt bolnega Slomška duhovnikom v Brežicah bolj do srca zaradi izrednih okoliščin, v katerih so ga sprejeli. Še več! Pokazalo se je, da je Slomškova beseda pridobila tudi druge in da je imela silen odmev med ljudstvom. Škof sam je potem, ko se mu je zdravje povrnilo, predložil pravila bratovščine v Rimu, da mu jih potrdijo. Tudi tu je bila misel prisrčno sprejeta in odobrena. Papež Pij IX., ki je 1848 pozival na delo za zedi-njenje ločenih cerkva, je v novi bratovščini videl prst božji, ki kaže, po kateri poti se najlaže ddseže cerkvena edinost, saj sta bila sv. Ciril in Metod prav v času prvega razkola glasnika sprave in ljubezenske povezanosti vseh vernikov. Ko je bila bratovščina potrjena, je Slomšek prav vsako leto z njemu lastno prisrčno ljudsko besedo yne-mal ogenj, ki se je razplamenel iz prve iskre. Po listu »Zgodnja Danica«, ki je bila takrat edino stalno versko glasilo med Slovenci, je navduševal vernike za češčenje in posnemanje naših blagovestnikov od 1. 1852—1862, to je do svoje smrti. Z neverjetno bistro sodbo je spremljal delovanje obeh sv. bratov in zapisal mnogo izvirnih misli, ki jih je poznejše znanstveno raziskovanje moralo potrditi. Število udov je nepretrgoma raslo in kmalu se je bratovščina razmahnila daleč preko slovenskih mej. To ji je bilo v korist ob času, ko po Slomškovi smrti ni bilo med Slovenci močnega nosilca novega gibanja. Tako se je 1. 1891 težišče! dela premaknilo na Velehrad na Moravskem, kjer je sv. Metod največ delal in umrl. Tu je dobila družba novo ime: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Velehrad je bil poslej mednarodno središče katoliškega prizadevanja za cerkveno zedinjenje preko zbliževanja slovanskih narodov in preučevanja vzhodne cerkve. V začetku našega stoletja se je na pobudo dr. Crivca poživilo zlasti znanstveno mednarodno raziskovanje, ki naj ob bližnjem spoznavanju vzhodne miselnosti utrdi temelje za edinost med cerkvami in odpravo razkola. Od 1907 do 1947 se je vrstilo deset mednarodnih zborovanj učenjakov in praktičnih delavcev za zedinjenje, eden od teh (1. 1925) v Ljubljani, vsi drugi na Velehradu. L. 1917 je nastal v Rimu Vzhodni zavod, ki je na isti način pomagal pri delu posebni kongre-gaciji za vzhodno cerkev kakor delo učenjakov apostolstva. L. 1928 je izdal papež Pij XI. okrožnico »Rerum Orientalium«, ki vsemu svetu z najvišjo avtoriteto priporoča delovanje v smislu apostolstva. Slomškovo drevesce se je razširilo v mogočno drevo, ki je privabilo nase pozornost vseh katoličanov in v svoji senci zbližalo vernike ločenih cerkva, Apostolstvo je prevzelo eno najvažneiših nalog Cerkve v sedanjosti, pokazalo je čudovito življenjsko moč, privlačnost in modrost. Kakšen delež ima pri tem škof Slomšek? Ob njegovem pozivu vi. 1851 se je pokazalo, da je »zadel pravi mož o pravem času na pravo struno« (Grivec). Da je slovensko ljudstvo s tolikim navdušenjem sprejelo njegovo vabilo za vstop v bratovščino in versko življenje v pristno narodnem občutju, je naravno. Vsak narod pač hoče najti v Cerkvi svoj prijetni dom po lastni zamisli, ki je njegov prispevek k vesoljnemu cerkvenemu občestvu. Misel je vzrasla iz Slomškovega pristno slovenskega srca in izrazila z besedo, kar je živelo stoletja kot iskra pod pepelom v dušah vernih Slovencev. Slomškova bistrovidnost je proniknila prav do dna narodnega čutenja in more še danes buditi našo posebno vernost, ki je katoliška, pa vendar čisto slovenska, brez vsake tuje nepotrebne navlake, oprta seveda na nadnarodno in nadčasovno razodeto resnico. Kakor je bil Slomšek ves naš, tako je znal pokazati pot do tiste sproščene narodne vernosti, kakor sta nam jo ljubeznivo razodela oba solunska brata Ciril in Metod, ko sta med našimi predniki v našem jeziku oznanjala blagovest Kristusovega nauka. Po Slomšku smo Slovenci spet živo začutili, da Cerkev ni vnanji mehanizem, ampak živ organizem, kjer vsak del, to je vsak narod, živi po svoje in s tem poživlja cerkveno vesoljno občestvo. In prav na tem temelju sta slovanska apostola oznanjala vero našim prednikom. V našem času nam je zato spo- Oj hvala vama iz srca, Solunska sveta brata dva, Ki jezik naš branila sta, Naš jezik posvetila sta! S. Gregorčič. Slika sv. Cirila in Metoda s sprejemne podobice za »Družbo sv. Cirila in Metoda« v Ljubljani z Gregorčičevimi verzi. min na stoletnico Slomškove bratovščine opozorilo, da moramo tudi v veri ostati celi, ponosni in svobodni Slovenci, nikomur hlap-ci, vsakemu narodu in vsem narodom bratje. »Preziranje cirilmetodijske ideje bi bil znak ostarelosti in zastoja« (Grivec), mi pa smo se odločili tudi kot verni Slovenci za napredek in resnično svobodo. S tem pa še ni povedano vse, kar je treba na tem mestu reči o Slomšku! Nemogoče si je pametno predstavljati, da se je Slomšku misel, da naveže slovensko versko življenje na vzore solunskih bratov, sprožila kar tako mimogrede kakor duhovita domislica. Ako bi bilo tako, potem bi ne zadela v živo in bi ne sprožila toliko življenja. Ker je g!o> boko odmevala, je morala biti izraz nečesa globljega in trajnejšega. In res! Če prebiramo obilno kopico njegovih spisov, ki so vsi čudovito ljudski, topli in modri, vidimo, da ni v njih ničesar, kar bi ne bilo v popolnem skladu s prej opredeljeno slovensko vernostjo. In če gremo prav na začetek njegovih javnih nastopov, se nam uganka, od kod je njegov pristno slovenski verski čut, sama po sebi razvozla. Prav je, da opozorimo na to, ker se o njegovi mladostni usmerjenosti pri nas v tem smislu še ni dovolj pisalo. Že 1.1821, ko je stopil v celovško bogoslovje, je bil zrel in razgledan mož, ki je zavestno ravnal po zgledu obeh slovanskih apostolov. O tem zgovorno priča »Napelvavni govor k Slovenskemu zboru 1821«. Ta »slovenski zbor« je bila družba bogoslovcev v celovškem semenišču, ki jih je Slomšek takoj po vstopu začel — učiti slovenščine. Ob začetku prvega tečaja je Slomšek prvo besedo spregovoril v — spomin in počastitev naših apostolov. Takole je začel: »Sv. Ciril, od grškega cesarja Mihaela k slovenskim knezom poslan, da bi njim sv- pismo razkladal, se poda v družbi svojega brata Metoda v slovenske dežele; on začne kakor poslan uče-nik Slovencev naš govor cediti, črke izmiš-ljavati. On je prvi Slovencem luč prižgal, od katere bi bil svetli dan Slovencem gori šel, — ali kratko je svitala te lepe šole jutmja zora; ravno kakor da bi črni oblaki sonce zakrili, še zmerom temni mrak nevednosti Slovenstvo pokriva ... O kako mrzlo je srce današnjih učenikov proti srcem teh dveh bratov k slovenski učenosti. — Skozi celih 15 let nemško-latinske šole pometajo, ali slovensko šolo vnemar pustijo; stopijo na prag svojega poklica, gredo venkaj na delo v' vinograd slovenskega ljudstva, pa še ne mislijo ne na orodje, s katerim bodo ta pridobljeni nauk venkaj delili, oni gredo venkaj Slovence učit, kakor vojaki brez orožja v boj, gredo v vinograd delavci, pa brez motike kopati...« (Besedilo sem nekoliko prilagodil sedanjemu pravopisu.) Ko nato Slomšek zavrne ugovore in pomisleke malo-dušnežev, se spet povrne k začetni podobi, ki jo je zagledal v Cirilu in Metodu: »Glejte! Ena luč Slovencem gori gre: vidim majhno, pa prebrisano trumico mladih učenikov, kateri so se zbrali veselo eden drugemu roko podati, ki so se odločili Slovencem luč prižgati, da bodo veselo enkrat Slovencem svetili z besedo in z dejanjem, ne po nemško, ampak po slovensko! Da, jaz upam in upam, da bo tudi iz naše srede lep sad Slovencem izzorel, lepi sad učenosti, od katerega se bo mladi rod slovenski oživil...« S temi besedami se nam že predstavlja isti Slomšek, ki je ob hudi bolezni 1. 1851 samo še povzel preskušeno življenjsko modrost in la hiče samo, da drugi za njim kakor on posnemajo v delu za ljudstvo in v borbi za njegovo srečo zgled sv. Cirila in Metoda! Nt dvoma, da se je takrat — v letu 1821 — v mladem bogoslovcu napovedoval tisti Slomšek, ki obilnih umskih darov ni namenil puhli časti visoke, ljudstvu odmaknjene učenosti, ampak je raje šel na delo v nedeljske šole, ki je z njimi zajezil ob narodni meji prodirajoče nemško šolanje. Bil je že zgrajen narodni delavec, ki se je potem neugna-no pehal, da si pridobi možnost v boljših mejah svoje škofije močan branik, ki je na deset tisoče Slovencev obvaroval, da niso utonili v nemški poplavi. Pred nami že stoji tisti vedri pisatelj, ki s kleno ljudsko besede podžiga vero v lastno narodno usodo in ▼ moč, da jo sam uravna. Ta mladi Slomšek, ki z vso zavestjo začenja pot v življenje, kakor sta mu jo pokazala sveta brata, je ob stalnem posnemanju njune bridke usode in njune vztrajne delavnosti, posebno pa še nja-nega zaupanja v zmago resnice. in pravice previdno in zanesljivo gradil varno bodočnost naroda, ki mu je pomagal od spodaj navzgor k izobrazbi in napredku. Kakor je njegov sodobnik pesnik Prešeren v Ljubljani preobrazil naš jezik, da je bil sposoben za izraz najvišje besedne umetnosti, tako je njegov dobri znanec Slomšek ob ogroženi narodni meji napravil vse, da utrdi in zavaruje temelje narodne prihodnosti. Tako je bil Slomšek nepogrešljiv varuh narodne svobode, ki je naš delež. Učil pa se je svoje ljubezni do naroda in svoje zvestobe ob zgledu slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Ko se Slovenci v tem času ves čas izjavljamo za mirno delo in pošteno sožitje med narodi in vnovič pregledujemo osnove narodne svobode, da jih zaščitimo in utrdimo, nam morajo biti jubileji, kakor je stoletnica Slomškove bratovščine, dobrodošla priložnost, da se zavemo sami sebe in svojih nalog. Označena stoletnica nas opozarja, da je imela v preteklosti vera za rešitev in ohranitev našega naroda prevažen pomen. Za bodočnost pa nam ta jubilej stav-lja pred duhovne oči neovržno zahtevo, da bodi naša vernost vsak čas v popolnem soglasju s temelji narodnega življenja. Prav zaradi te misli je vredno, da ne pozabimo na stoletnico te Slomškove ustanove. Slomškovo spoznanje dela za vero in pro-sveto bratov sv. Cirila in Metoda med Slovani ga je nedvomno nagnilo tudi za delo in pomoč pri ustanavljanju prve, sedaj že stoletne, slovenske knjižne družbe — sv. Mohorja. Daj se zbudi, žemljica Ančka Salmič Daj se zbudi, zemlja mati! Sonček že ti boža lica. V lopi kmet ropoče s plugi, zbira semena kmetica. Sem od juga zadišalo po opojni je pomladi. V hlevu čakajo na vprego že spočiti voli mladi. Zopet v tvoje rodne grudi kmet vsejal bo seme zlato z nado, da v jesen napolniš kašče, hrame mu bogato. Bog obvaruj te vse leto, zemlja, pred neurja biči! Da ne bomo gladovali kruha, tvoji otročiči. Bodi pozdravljena Ančka Salmič Bodi pozdravljena, rodna vasica! Vedno ljubeče te boža oko. Kot bi v zadregi zakrivala lica, v drevju košatem si skrita ljubo. Nisi bogata, le hišice male ena ob dfugi se tesno vrste. Nagelj in rožmarin deklice zale v lončkih na oknih obilno goje. V tujih vaseh sem in mestih hodila, videla lepih vasi sem povsod, vendar le eno sem v -srcu čutila: Tebi enake ni najti drugod! Srečna mi bodi, ti rodna vasica! Čuva nad tabo naj Večni z višin! Mojemu srcu ostaneš kraljica, v tebi počiva premnog moj spomin. Misel Leopold Stanek Nekdo mi polno kupo zaprl oči v omami, ponudil je v napoj. Tedaj prijem leden Jaz žejen in poln upov iztrga jo, me zdrami: sem k ustom del jo ko j, Slasti ne bodi plen! Duha in žejno kri ti slast najslajša — odpoved — uteši, bremena ti olajša. Fran Detela dr. Martin Gorjanec Ob stoletnici rojstva Fran Detela je bil rojen 3. decembra 1850 — pred dobrimi sto leti — pri Jurkovih v Moravčah. Njegova mati je bila sestra profesorja Končnika, ki je poučeval naravoslovje. Po njem in po materi je dobil Detela dar šaljivega pripovedovanja. Rod Konškov je doma na Trojanah vrh Čmega grabna, na meji med Kranjsko in Štajersko. Detela je obiskoval ta kraj in od tod se mu je odpiral pogled proti Vranskemu, Žalcu in Celju. Mogoče se je v mladem fantu že tedaj zbudilo zanimanje za zgodovino celjskih gTO-fov, ki jih je pozneje orisal v svojih zgodovinskih povestih. Mladost je preživel večinoma doma, opazoval lepoto svojega rojstnega kraja, imel odprto oko za okolico, imel pa tudi odprto uho za vse, kar so stari ljudje pripovedovali, imel smisel za opazovanje kmečkega življenja, kakor nam zdaj odseva iz njegovih ljudskih povesti. Tam je našel značaje za posamezne osebe svojih povesti, kakor so oba Premca, cerkovnik Ožbe in drugi. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani leta 1871. Bil je večkrat prvi odličnjak v razredu, sicer pa drugi ali tretji. Svoje šolanje je temeljito izkoristil: pridobil si je korenito izobrazbo in se naučil med jeziki zlasti francoščine. Nekaj let je bil tudi gojenec Aloj-zijevišča. Na Dunaju je študiral latinski, grški in francoski jezik ter napravil doktorat iz modroslovja. Bil je učitelj in profesor v Hernalsu, od leta 1876 profesor v Dunajskem Novem mestu, nato pa od 1890 do 1906 ravnatelj gimnazije v Novem mestu. Na Dunaju je živahno sodeloval v visokošolskem društvu »Slovenija«. Tedaj so se shajali v »Sloveniji« še naslednji slovstveni prvaki: Josip Jurčič, Fran Leveč, Fran Cele-stin, Josip Ogrinec, Fran Levstik, Janko Kersnik in Ivan Tavčar. Ob teh duševnih velikanih in slovstvenih delavcih je rasel in se razvijal tudi naš pisatelj. Iz časa Detelo-vega službovanja v Dunajskem Novem mestu nam poroča Fran Šuklje v svojih »Spominih«, da sta z Detelo častno zastopala slovenski živelj v tujem kraju. Pridobila sta si sloves med profesorji na zavodu in med občinstvom. Kamor sta prišla, se je razlegalo: »Slovanska brata sta tu, Ciril in Metod!« Nista zatajevala svoje narodnosti, a sta bila kljub temu zelo spoštovana. Detela je bil kot gimnazijec znan po svoji šaljivi žilici in pisateljskem daru, potem pa je lep čas molčal. Šele tridesetleten se je vrnil k pisanju in leta 1882 objavil v »Ljubljanskem Zvonu« svojo prvo povest »Malo življenje«, za katero je dobil snov v zgodbi vojaškega uhajača Jurija, ki ga ne vzdrži več pri vojakih, kajti sila domotožja ga žene domov, kjer ima očeta in domačijo. Zgodbo o uhajaču je dobil Detela iz ljudskega pripovedovanja, kajti v času avstrijskih vojsk z Italijo (1849 in 1859) je bilo v moravških hribih mnogo begunov. Ob uhajaču Juriju je znal Detela dobro orisati kraje in ljudi. Dunajsko Novo mesto je Detelo s svojo zgodovino spominjalo nemirnih časov cesarja Friderika in bojev za varuštvo nad mladim ogrsko-češko-avstrijskim kraljem v letu 1452 ter mu dalo pobudo, da je v zgodovinski povesti »Veliki grof« opisal boje celjskega grofa Urha s cesarjem Friderikom. Isto zgodovinsko okolje mu je dalo snov za povest »Pegam in Lambergar« (1891). Leta 1890 se je Deteli posrečilo, da je prišel v domovino, in sicer za ravnatelja Trg v Moravčah z rojstno hišo pisatelja dr. Detela. tika Jurija Vega, ki je bil rojen i gimnazije v Novem mestu, kjer je ostal šestnajst let. Vsi so ga čislali kot izvrstnega vzgojitelja in profesorja, ki je učencem lepo in resno razlagal svoj predmet, pri tem pa si na vsem lepem dovolil kak duhovit dov-tip, šaljivo misel ali šaljiv pregovor. Jaz sam se spominjam nekega leta, ko je prišel Detela na novomeško gimnazijo kot predsednik maturitetne komisije. Več kot pol ure nam je privoščil ob začetku ure ali ob odmoru, da smo si ob njegovih duhovitih dovtipih lajšali svoje »delo« kot člani komisije. V povestih, ki jih je pisal Detela iz vojaškega življenja, vidimo, da je postal pisatelj tudi filozof in kritik življenja, obenem pa še njegov zdravnik, ki vidi največje zlo v tem, da brezobzirneži iz sebičnosti in lakomnosti podirajo srečo mirne vasi. Temu vplivu se lahko upre samo stara skromnost in marljivo delo. Taki sta povesti »Prihajač« in »Gospod Lisec«. Najzrelejše Detelevo delo pa je roman »Trojka« (1897), kjer pa ga niso več zanimali predvsem kmečki ljudje, temveč vaški izobraženci, prikazani zlasti v treh nekdanjih dunajskih sošolcih. Na desni poleg cerkve spomenik slavnega matema-v Zagorici pri Moravčah. Spise iz poznejših časov odlikuje Dete-lova humoristična narava, ki se ji pridružuje tudi zbadljivka in zabavljica. »Kakršen je človek, tak je njegov slog.« Že v prvih povestih se je ustalil Detelov osebni način pripovedovanja, ki skuša ob umetniškem oblikovanju dosegati nravne namene, organsko spojene z umetnino ali kakor se izraža pisatelj sam hudomušno: »Kadar se bralec najmanj nadeja in ga najbolj mika zvedeti, kaj se bo naprej zgodilo, tedaj pisatelj kane med tok pripovedovanja nekaj moralnih kapljic, in čitatelj se pouči, vtem ko meni, da se je samo zabaval.« Take moralne kapljice je Detela kanil na raznih mestih v svoje spise, najkrepkejše in najbolj zdravilne pa so razkropljene v »Trojki«. Večina Detelo-vih spisov je nastala iz nejevolje nad raznimi napakami našega naroda, tej nejevolji pa je dal pisatelj pogosto humoristično, šaljivo obliko satire. Tako je orisal kričavo domoljubje, ki je samo krinka koristolov-stva (»Rodoljubje na deželi«), dalje izkoriščanje delavstva (»Delo in denar«), prehudo strankarstvo v politiki (»Sošolci«), preveliko versko natančnost in strogost (»Svetloba in senca«), zlagano učenjaštvo (»Uče- njak«), napačno žensko vzgojo in »svobodno ljubezen« (»Delo in denar«) in tako dalje. V idejnem pogledu moramo pri Deteli omeniti še eno potezo: Pisatelj je v vseh svojih povestih in romanih dosleden optimist, kakršen je bil tudi v zasebnem življenju. Odlikovala ga je čudovita izobraženost in razgledanost po vseh področjih, zlasti pa po modroslovju. To čutimo tudi iz njegovih spisov, ko skuša večino dogodkov in pogovorov psihološko utemeljiti. Za konec naj ponovim dobro označitev izpod peresa dr. Franceta Koblarja: »Dr. Detela spada k tistim velikim možem, katerih delo je bilo postavljeno na veliko obzorje is znanje... Vso človeško usodo je motril z zdravo kritiko in plemenito modrostjo. To je bil poudarek umetnikove vzvišenosti in * moči, ki je izhajal iz globoko doživljenega krščanskega prepričanja.« Leta 1906 je Detela odšel v pokoj in živel v Ljubljani, kjer je živahno deloval kot pisatelj in kulturni delavec do svoje smrti, ki je nastopila precej nepričakovano, ko ga je podrl nepazljiv kolesar, da je začel bolehati in se je temu pridružilo še vnetje slepiča. Umrl je 11. julija 1926. Spomin nanj pa živi in bo živel v njegovih številnih slovstvenih delih. Čebelja pesem Leopold Stanek Vsaka vigred cvetje novo nam rodi, roj čebel ga obletava, nektar pije; vsako leto vrsta deklic cvet razvije, nekdo prvi je, ki ustna zanj medi. Sosed dragi, bistroumni čebelar, roj brenčelic spuščaš na cvetov poljane — upaš, ka-li, da medica tvoja gane deklico, da usta ti ponudi v dar? Panje prepeljavaš tja v prekmursko stran, kjer z akacij grozdasti vise cvetovi, voziš v Notranjsko, kjer hojevi gozdovi s sladkim virom ti napolnijo vsak panj. Koder koli cvet je, se naceja med: vzleti, tankokrila, in si pašo najdi! Štajerska jo nudi v ajdi in na brajdi, nudi žajbelj, rožmarin ti kraški svet. Da napolni z mezgo v celici satje, stokrat mora v luč iz mraka poleteti, da dajo ji soka medonosni cveti, ki se med seboj s pelodom opraše. Prej ga srka, kdor potrka prej kot gost. Z dulčkom pije, z zadkom zadovoljno maja, cvet poljublja, strup v sovražnika zasaja, smrt pri tem ji naložila je dolžnost. Na uljnjaku lepo pisanih končnic zvesta delavka nikoli ne pozabi, vas domača jo v podobi živi vabi, ne premami je tujine medni klic. Vsako leto cvetje noVo nam rodi, novi roji iščejo si medicine, težki, polni so rumene obnožine, vračajo se z mačic ibe, ki medi. Kar želodček socialni je nabral, naj bilo v korist družine bi čebelje: eden zbira, drugi matici postelje, trot brez dela gre v pogibel — to je prav! Tisoč medotočev čela obleti. Kar bučela, skromna sivka, nam podarja — strd, medica: to je vaba čebelarja, sladka paša deci, starcu čisti kri. Čar pomladi — vsaka stvar si išče par, zgolj mladost si sladke niti, zanke spleta -Brez strdice najdejo si ga dekleta, vabe čebelarja so ji malo mar. Vsako leto vse poljane se mede. Paš lepote in sladkosti so nabrane iz vseh naših krajev za srce Ljubljane — glava naj priznava, kar srce dobi! Cvet mamilo — med zdravilo! Z vseh strani domačije zbrane želje, bolečine. Med naj celi rane, zlo uljes naj mine, dom naš naj kot ulj na noč se umiri! Ivan Tavčar dr. Martin Gorjanec Poljanska dolina se razteza od Škofje Loke proti jugu. Na levi jo spremljajo odrastki Polhograjskih Dolomitov, na desni pa od-cepki Ljubnika in Gabrška gora; blizu tam v dolini je dvorec Visoko. V tej dolini v Poljanah nad Škofjo Loko te je 23. avgusta 1851 rodil slovenski pi- satelj Ivan Tavčar. Materi je bilo ime Neža, očetu pa Janez. Imela sta manjšo domačijo, imenovano »pri Kosmovih«. Obsegala je četrt zemlje. Rodili so se jima trije sinovi in štiri hčerke. Po domači ljudski šoli je obiskoval Tavčar gimnazijo v Ljubljani, kjer je bil sprejet v dijaški zavod Alojzijevišče, ki ga je kmalu zapustil. Nlato je krenil na gimnazijo v Novo mesto. Pravoslovje je študiral na Dunaju. Vsa dijaška leta je zahajal na počitnice k svojemu stricu Antonu Tavčarju, župniku na Raki na Dolenjskem. Po dovršenih skušnjah se je Tavčar lotil odvetništva, in sicer je bil najprej kon-cipient v Kranju pri dr. Mencingerju, znanem slovenskem pisatelju, nato pa v Ljubljani, kjer se jp nastanil kot samostojen odvetnik leta 1884. Tudi v političnem življenju je bil zelo pomembna osebnost. Bil je deželni in državni poslanec, ljubljanski občinski odbornik in ljubljanski župan, razen tega pa načelnik napredne stranke. Tavčar je bil po naravi in zaradi branja tedanjih nemških romanov in povesti zelo čustven. Kot dijak je pogosto obiskal stari grad blizu svojega doma, kjer se je seznanil z grajsko gospo Amalijo, ki se je potem zaradi splašenega konja pri ježi smrtno ponesrečila. Njej je postavil Tavčar spomenik v noveli »Gospa Amalija«. To je Tavčarjev prvi leposlovni poskus. Napisal ga je kot četrtošolec leta 1867 v Novem mestu. Kakor ta so tudi druge njegove mladostne novele in povesti pod vplivom romantičnih tujih povesti vse odmaknjene od domačega živega človeka. »Ivan Slavelj« (1876) je prvi Tavčarjev poskus romana. Godi se med kmečkimi ljudmi, deloma tudi v gosposkih krogih. Kmete nam slika v njihovi revščini, gospodo pa v njenem propadanju. V Stritarjev »Zvon« je Tavčar po letu 1876 pisal povesti z novimi vsebinskimi in slogovnimi pogledi. Vedno bolj ga je mikalo življenje domačega človeka. Prve njegove povesti in novele so kazale brezoblično mednarodnost, sedaj pa so vstajali že obrisi pisateljevega domačega loškega pogorja. Zanimanje za preproste ljudi, ki žive v prvotni naravi, je zbudila že romantika s tem, da je klicala k vrnitvi v naravo ter poudarjala pomembnost narodopisnega opisovanja vsega, kar je ustvaril ljudski duh: govorice, pravljic, pripovedk, narodne pesmi in tako dalje. To zanimanje je še bolj spodbujalo k opazovanju preprostega človeka, ljudskih šeg in običajev, k prikazovanju življenja in trpljenja preprostega ljudstva in vaških posebnežev. Tavčarja je njegova velika ljubezen do domačih ljudi nagnila k pisanju povesti iz cikla »Med gorami«, med katerimi so biseri naše proze. Pod vplivom romantike pa je Tavčar posegal tudi v zgodovino, zlasti uspešno v prikazovanje nemirne dobe protestantizma na Slovenskem (»Vita vitae meae«, »Grajski pisar«). V tem času se je Tavčar zapletel v politične boje, stopil na čelo narodnonapredne stranke in „ bil v središču slovenskega političnega življenja. Tako si lahko razlagamo, zakaj skoraj iz vseh spisov1 iz te dobe zveni struna politične ali svobodomiselne tendence. Pisatelj si je pri svojih dveh stricih duhovnikih navzel spoštovanja do slovenskega duhovnika, ki se ne spušča v bojni politični vrvež, bojeviti značaj duhovnika v politiki pa mu ni bil pogodu in si ga je precejkrat privoščil v svojih spisih. Vendar ne smemo pozabiti tega, kar je o Tavčarju zapisal njegov poznavalec dr. Ivan Prijatelj: »Tavčar je bil sin pobožne slovenske kmetske matere, ki je imela na svoji smrtni postelji ob slovesu od življenja in od sina do tega eno samo prošnjo: da bi se dal njen ljubljeni sin Janez vsaj v zadnji uri izpovedati. To prošnjo ji je sin obljubil izpolniti brez pridržka tem laglje, ker se kljub vsem svobodomiselnim vplivom svoje izobrazbe v globini svoje duše ni bil nikdar odpovedal verskemu naziranju o Bogu in posmrtnosti.« Kar je materi obljubil, je res tudi zvesto izpolnil in umrl kot katoličan. Iz te njegove razpetosti med veren dom in veri strupeno politično okolje si moramo razlagati njegove spise iz tega časa. V povestih iz dobe lu-teranstva in refoimacije na Slovenskem je nepristransko slikal versko gorečnost, pa tudi surovost obeh strani in satira »4000« je bila bojevita, namerna povest, ki pa ni smešila katoliških in verskih načel, temveč napadala samo pretirane izrodke nekaterih nazorov, zlasti neprimerno pojmovanje ljd-bezni med moškim in žensko. Leta 1894 je Tavčar izdal troje čudovito lepih povesti pod skupnim naslovom »V Zali«. V njih se prelivata romantika in realizem, prikazana pa je zlasti pisateljeva ljubezen do narave, do gozda in lova. Vodilna misel je otožno prepričanje o minljivosti i* brezuspešnosti vsega človeškega prizadevanja. Omenimo naj še nedokončani zgodovinski roman »Izza kongresa« (1906), potem pa preidimo k noveli »Cvetje v jeseni« (1917), v kateri Tavčar opisuje priletnega samskega meščana, ki zaide v poljanske hribe na obisk, naleti tam na mlado deklico Poljane nad Škofjo Loko. Meto in jo z vso iskrenostjo, dasi prileten, vzljubi. Ob tem se mu priljubi tudi vse življenje na kmetih, da sam seže po kosi in po cepcu, nazadnje pa sklene, da si bo kupil kmetijo v hribih in se poročil z Meto. Ob snubitvi dekle zaradi prevelike sreče zadene kap, da umrje v njegovem naročju. Delo jc polno lepih Tavčarjevih misli o kmetu: »Kmet je kralj. Če ima dobro in lepo napravo, če ima primerno zemljo...« O kmetici: »Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo. Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da se ne bi podrl kak vogal hiše, da bi mož ne znosil preveč denarja v pivnice... Te domovine steber si ti... ki ješ, kar možu in otroku ostane...« O zakonu: »Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj veže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev ...« Vsa povest je poveličanje našega kmeta, njegovega marljivega dela, njegovih običajev in trpljenja. To je proslava slovenske zemlje, nje sinov in nje naravne lepote. Vrhunec v Tavčarjevem ustvarjanju zgodovinskih del pomeni >Visoška kronika« (1919), roman slovenske kmečke družine iz 17. stoletja. V prejšnjih povestih te vrste je zlasti opisoval junačenje plemstva, ni pa posegal v globino duše nastopajočih oseb. V »Visoški kroniki« pa je pripovedovanje vse bolj poglobljeno. Polikarp Kalan je zakrivil smrt svojega vojnega tovariša, zato ga ves čas grize vest in misli na pokoro. To daje povesti posebno nravno resnobo. Posebnost umetnine pa je v tem, da je pisatelj čudovito zadel barvo 17. stoletja v opisu časa kakor tudi v jezikovnem slogu. Dr. Ivan Tavčar ni dosegel svojega častnega mesta v slovenski kulturni zgodovini samo kot pisatelj, temveč tudi kot pravni strokovnjak in politik. Posebne zasluge si je pridobil za ljudsko pravoznanstvo, ko je napisal za Mohorjevo družbo knjigo »Slovenski Pravnik«, ki je izhajala v snopičih v letih 1883—1885. V večernicah in v koledarju pa je objavljal tudi svoje leposlovne prispevke. Tavčar je umrl sredi zrele ustvarjalne moči 19. februarja 1923. Ravno »Cvetje v jeseni« in »Visoška kronika«, ki ju je napisal domala sedemdesetleten nam pričata o tem, da je bil resničen umetnik. Tu je tista dragocena zapuščina njegovega duha, ki bo ostala živa skozi vse čase in skozi vse duhovne in politične preobrate in ob njej se bodo notranje bogatili še pozni potomci, ko bodo že zdavnaj pozabljeni Tavčarjevi bojeviti spisi enodnevno političnega značaja. Materi Leopold Stanek Sneg je pomladni kopnel, v materi moji spočel sem se poslednji nje cvet. Od sprotoletja v jesen v zibki premehki ves njen spremljal sem svet. Trata in gruda iz gline sta ji mehčali stopinje, zibali sta mi telo. Z njo sem bil: ko je jarino sejala, njive kopala in trte vezala, v les sem šel z njo. Z njo sem bil: žito je žela, tiho je v sebi zorela, pesem je pela pred se. Z njo sem šel krmit živali, prsti po mleku so ji dišali, po senu obraz in sTce. Kruh je in vino zaužila, z njima, na veke združila še mene z zemljo. Na božjo je pot me nosila, v obiskovanje hodila v hrib na svoj dom. Mati je mrtva. Misel mi njena ko lahne peroti lajša nositi bremena — ziblji me, nosi me varno po potit t % Beseda o besedi Tiskana beseda ima svojo družbeno vlo> go. Razširjena je namreč v deset in sto tisoč izvodih med ljudstvom. Bero jo preprosti in učeni. Iščejo v njej lepote in resnice ter skušajo po njej živeti. Mlad poet, ki vidi tiskano svojo prvo pesmico, je srečen kot mati ob prvorojenčku. Nekateri negoden učenjak, ki izda svojo prvo razpravo, se napihuje, kot bi hotel vprašati vesoljno občestvo: »Ste brali?« in kot da je njegova reč vprašanje dneva, okoli katerega se suče ves svet. Brali smo, brali, odgovarjajo bralci ali z usti ali samo z očmi. Bolj redki pa so pišoči, ki bi imeli tudi tanek posluh za ljudsko mnenje o svojih stvaritvah. Literata zanima zgolj mnenje urednika in kritika, ki je vešč in razgledan po raznih slogih. Znanstveni pisec ima še ožji krog bralcev in — kritikov. Pisec, ki naj zajema iz studenca ljudske duševnosti in naj sprejeto v umetniško izoblikovani obliki ljudstvu vrača, ne more brezbrižno mimo vprašanja: »Kaj neki preprosti bralec (ki ga kajpak lepo branje privlači) sodi o moji besedi? Ali jo razume in jo prav razume?« Pisec, ki svoje delo pravilno tehta, mora prisluhniti ljudskemu mnenju in se ob njem vzgajati in dvigati. Kmečko dekle mi je smehljaje se dejalo: »Tvoje pesmice sem brala v Koledarju ...« In? Pričakoval sem, da se bo vsaj približno izrazila, ali so ji všeč, ali so lepe, dobre. (Bili so motivi iz domačega kraja.) Nič. Tako nestrpen nisem stal niti pred uredniki ali kritiki, ki imajo vedno svojo posebno oceno — zgrajeno predvsem na šolanju v preteklosti in na namenih prihodnosti. Tukaj pa gre samo za ali — ali. Ali v ljudski duši raz-giblješ misli in čustva ali pa se jih ne dotakneš. Le če jih vzvaloviš kot z oranjem njivo, lahko vanje tudi vržeš semena več-nostnih vrednot — nagibov k lepoti, resnici in pravici. Kajpak umetno vezano besedo ljudstvo teže dojema, če pa jo že sprejme, se to večinoma zgodi s petjem, in to je lahko za ustvarjalca največji uspeh — pesem živi dolgo dolgo v ljudstvu. Ko sem pred leti v kratkih narodopisnih črticah opisoval ožjo domačijo z običaji Leopold Stanek ljudstva, z menjavami letnih dob, dni in del na vasi, s spomladanskimi cvetlicami prelepih slovenskih imen. polnih pomena, z lepoto gozda, goric in gora. se je na uredništvo lista oglasila preprosta slovenska izseljenka iz Turčije s pohvalnim pismom. V njej je ob branju črtice odmevalo silno domotožje in hrepenenje po izgubljeni mladosti v slovenskem raju. Tiskana beseda je zbudila srčne strune ... Črtice iz ljudskega žitja so sploh pomembna stvar, čeprav jih ne štejejo med velike umetnine. Kako se ljudstvo rado vidi v ogledalu, naj bo z resne, naj bo s smešne plati! Da je podoba le resnična in poštena. Ljudstvo želi, da kdo iz njega, ki ima dar za to, veliča, vekoveči in razširja njegovo veselje in bolečine. Kmečki očanec je bral veselo črtico kolinjenja na vasi, popisanega z vsemi podrobnostmi mesarskega dela. Pisec ni pozabil napisati, da je treba zaklanemu prašiču zatakniti koruzni kocen v črevo, da se meso ne ponesnaži. Oča je to bral in navdušeno vprašal svojega sina, izobraženca: »Bi ti znal tako napisati...?« Nazorna podoba, jasna beseda sta za ljudstvo prva pogoja za veselo dojemanje knjižnih stvaritev. Pesnik, pisatelj in človek, kakor so drugi ljudje, le s povečano sposobnostjo opazovanja in oblikovalno silo — večkrat na ro-vaš osebne sreče. Med ljudstvom je to zgolj človek, ki »piše knjige«. Ustvarjajoči daje svoje najboljše iz tistega okolja, iz katerega je izšel. Je človek, ki ga je obsedla strast, »femna oblast« in sila, ki hoče rešiti ljudsko duševnost uničenja, smrti pozabljenja. V njem je utelešena ljudska volja in boj pred koncem. Prav je torej, da obdarjeni dvojno daje tja, kjer je zajemal. In če hoče dajati svojemu rodnemu okolju, si mora izostriti uho za njegovo sodbo, da bo vedel, kaj in kako napisati. Od ugodnega odmeva bralcev pa spet izhajajo ustvarjalne pobude za nadaljnje delo — tako torej tiskana in brana beseda vpliva nazaj na ustvarjalca. V nemirnih, neurejenih časih, polnih vrenja, naj torej ustvarjajoči ohrani vzvišeno mirnost in upošteva nezmotljivo sodbo ljudskega mnenja in večnostnega časa, nikar pa naj ne lovi za raznimi novotarijami in za hitro ter poceni pridobljenim priznanjem. Vse velike stvari so redke. Včasih ni veljalo za višino umetniškega ustvarjanja, če si objavljal v tako imenovanih ljudskih glasilih, pot umetnika si delal lahko samo v revijah, namenjenih ozkemu krogu umetniško izobraženih, vase zagledanih izbrancev in leporečnih sladokuscev. Dandanes pisanje za ljudstvo ni več nečastno in neumetniško. Vsi naši resnično veliki književniki v preteklosti so objavljali tudi v ljudskih glasilih. Zgodbica iz današnjice jasno pove misel: Domišljavi pisatelj hoče z vzvišenim vprašanjem ošvrkniti in ponižati prijatelja: »Ti pišeš za Koledar...?!« Skromni vrne milo za drago: »Veš, včasih, včasih pa je vendarle treba napisati tudi kaj za — ljudstvo, ne zgolj za miznico in zase...« Jasno je, da iz vloge tiskane besede izhaja tudi izredna odgovornost pisca in napisanega pred ljudstvom. V čem je ta odgovornost? Izkrivljenih, ponarejenih podob naravna ljudska miselnost ne prenese. In večni čas neusmiljeno opravi svoje s takimi deli. In kaj pravi čut ljudske pravičnosti, poštenja, preproste skladnosti? Resnično velika in ve-kovna dela so tudi preprosta, ljudsko um-ljiva in dobra — v najboljšem pomenu te besede. Vsebujejo vse, kar je v pravo srečo posamezniku in skupnosti. Kar pa ni iz ljubezni, ne more roditi ljubezni. Kar seje razdor in sovraštvo, ne žanje trajnega priznanja. Uničevalni nagon je v nasprotju z rastjo življenja. Beseda, rojena iz stiske časa, naj bo tolažnica in ne lažnica, naj poveličuje lepoto večne narave, rast vsega živega, človeškega dela in veličino ljudskega vztrajanja na obli — v večnem boju z uničevalnimi silami... In takšnega mohorskega branja naj bi šlo čim več med ljudstvo! V moje bele sanje Ančka Salmič V moje bele sanje se prikrade včasih črna noč. Takrat grenko čutim: Ni več ko nekoč. Vsa nemočna stegam roki po ugaslih žarkih svetlih dni. Planem k oknu in ga na stežaj odprem, hrepeneč se v zvezdnato nebo zazrem. Le zavese lahno trepetajo poleg mene, a srce razbija v prsih mi ob stene. Kdo bi vedel, kaj takrat trpim. Skozi gosto temo veter se prebija, kot v bolesti se v njegovem pišu zvija rožmarin, A jaz čakam, da iz dalje me poboža, vsaj en lep spomin. Tebi Stana Vinsek Sama bila sem, moj dragi, ves čas, luči iskala, iskala toplote: malo zaupanja, malo dobrote — v srcu in duši bilo mi je mraz. Takrat obstal ti ob moji si poti. Plaho, počasi, korak za korak, duša hitela je duši naproti — drobna je lučka svetila mi y mrak. Tvoje oči so moje iskale, v tvojih so moje roke .vztrepetale — skupno pot hodiva zdaj — ti in jaz. Dobri pastir Janko Modet Q d 1 o m e k 1 Peto noč v svečanu je pritisnil nov mraz. V drevju je pokalo po dvodnevni odjugi in že vse popoldne se je spod sivega neba sme-tilo rahlo pazderje snežink. Mahoma se je bela krznina odela v tančico inja, ki jo je tkala zgodnja noč. S temo vred se je s hribov utrgal oster veter. V celejski škofijski stavbi sedi pri večerji episkopus Johanes in s pobožno slastjo uživa okusno pripravljeno, a skopo odmerjeno jed. Ob njem sloni na blazini starejši moški, hiti zajemati s krožnika in venomer pogleduje po gostitelju in prostoru. Saj sam ni vajen potrate in na dolgi poti iz. Rima je marsikaj videl, a vendar se ne more iznebiti vtisa, ki ga je dobil ob prihodu. »Provinca, desetkrat provinca!« ugotavlja. »In čeprav je tu škofova stolica.« Vse se mu zdi tako neznatno, umazano, skoraj zapuščeno, čeprav v podrobnostih vidi, kako škof skrbi za izlikanost in eleganco. Vse na njem in ob njem priča, da ljubi red in čednost, vse od poslikanega atrija do te izbrane večerjice, a vendar vse to hkrati nosi značilni pečat province, zaostalosti, slabih obrtnikov in _ nesodobnega okusa. »Mensae secundae,« končno zaukaže gostitelj. Služabnik utone za zaveso in čez hipec prinese posladek. Pred zajetnega gosta postavi mrvico sira na vegastem pladnjiču in ne več pred gostitelja. Potem pobere prazno posodo in odide. Gost ne more skriti začudenja. Obupano se nasloni s komolcem na blazino. »Nocoj pojdem lačen spat,« pomisli. V prostorno preddurje je iz peristila dobro slišati zavijanje mrzlih vetrov. Škof za trenutek prisluhne neubrani muziki. »Sicut dixi,« reče potem in sceloma pogleda po gostu. »Vesel sem vas, dragi diakon, nadvse vesel. To je pomlad, Lorenzo, pomlad .. j« Potem se še prepričljiveje nagne h gostu. »Rim spet stega roke po tako dolgo izgubljenih pokrajinah. Cesarski in božji Rim ... Ravno te dni je odšel proti Pe£oviju tudi rimski sodnik zastran davkov. To je dobro znamenje. To je pomlad ...« ponavlja sloki škof. Diakon Lorenzo se počasi vživlja v starčevo radost, a pri srcu ga zebe. Tako mu je, kakor da se mu burja iz peristila seli v dušo. »Bog daj, da bi bilo to res dobro znamenje,« pritrdi škofu. »Povsod na poti so me bili veseli. — A meni se zdi, da sem zašel v zimo, v kateri bom žalostno končal svojo pot. Zaradi mene se ne bo začela pomlad, prečastiti.« »In ravno zaradi vas! Pet sto duš imam v svoji škofiji, pet sto zvestih, vernih duš ...« »Pet sto duš samo?« ostrmi diakon. Novo razočaranje mu stopi na lice. »V Rimu jih ima vsak diakon več, nikar šele škof!« »Rim je samo eden,« naglo odvrne škof, se ozre po svojem gostu in se zdrzne: »Zebe vas. Zakaj ne poveste?« »Ne, ne,« se slabotno brani Lorenzo. »Vidim vas. Bledi ste. Stopiva v tabli-num.« Škof se dvigne in povede gosta v svojo delovno izbo, ki je prijetno topla. Sedeta h kaminu, na katerem je skušal okoren umetnik v reliefu oživiti svetopisemsko priliko o bogatinu in revežu. »Moja zamisel, ta podoba,« de škof, ko se Lorenzo ozre po kaminu. »Pred njo se spo-vedujem sam pred seboj o svoji ljubezni do bližnjega. Prednjo stopim vselej, kadar se vrnem z dolgih potovanj po škofiji. Ta podoba me spravi v dobro voljo v vsakdanjih težavah. Le poglejte izvoljence božje, kako vam stoje kakor vojščaki v maniplu!« Episkopus se razživi. V očeh mu zaigra veselje. A Lorenzo se ne uvedri. Premrlo čemi ob žgolečem ognju in v duhu že potuje čez zarasle divjine, obiskuje redke kristjane po vojaških kastrih in trgovskih postojankah, se srečuje z barbari in trepeta za svoje življenje. Kljub velikemu ognju v kaminu ga mrazi. »Vesel sem, res vesel,« gostobesedno ponovi škof. »Prinesli ste mi pozdrave iz moje domovine, iz Ravene. Dragi ste mi kakor brat in vesel sem vas kakor rodne krvi. — Kje ste se ustavili v Raveni? Kje ste prenočili? Pri protonotarju Evzebiju?« so Po zunanjih vratih bučno zaropota tolkalo. Škof mahoma utihne in diakon ne odgovori. Oba prisluhneta. Tedaj še enkrat zaropoče. Moža se spogledata. »Vihar buta,« pomirljivo de škof. »V tej pozni uri ob takem vremenu pač ni žive duše na planem.« A tisti trenutek kladivce še tretjič udari po vratih, da votlo zadoni po domu. »Človek je,« pripomni diakon. Nemirno se presede in doda: »Mudi se mu.« Ostiarius pri durih na ves glas sprašuje prišleca, da bi prevpil tuljenje zimskega vetra. Njegova vprašanja je razločno slišati v tablinum. Tujec pa odgovarja zamolklo, živčno, da škof ne more nič določnega prestreči, »Le kdo bi utegnil biti?« med dolgim molkom premišljuje škof. Posluša, kako si prišlec otepava sneg s cokel. »Da ni Kornelij, diakon iz Petovija?« Njegovo ugibanje zmoti služabnik, ki pri-hiti naznanjat novega gosta. A še preden pove ime, že prišlec sam plane v tablinum. Res je petovijski diakon Kornelij. Viharno vstopi in odrine služabnika, da se pohlevno umakne in sredi besede utihne. »Formulae!« zaničljivo zine prišlec. »Ceremonije!« »Hiti počasi!« ga miri škof in mu stopi naproti. Pozdravijo se, a Kornelij nima smisla za red in obred. Še preden mu škof ponudi sedež, se sam sesede v naslonjač in izbruhne: »Bežim... Že peti dan sem na poti. Sovražnik je napadel petovijski kastrum. Mori, požiga, trpinči... Vse beži... Milites ro-i mani so jo odkurili prvi. Vrag z njimi! Ko bi bilo treba moliti krščanskega Boga, ti postavljajo svetišča svojemu Mitri, ko bi bilo treba braniti trdnjavo, ti pobegnejo!...« Škof ga presenečen gleda. Oboje, novica in domačnost, s katero jo pravi, ga mede. »Diakon Kornelij, umiri se! Zavedi se rvojega dostojanstva!« »Abota!... Sovrag ne pozna dostojanstva. Naj dostojanstveno bežim, reverendis-sime?« se ozre glasni diakon na svojega mirnega predstojnika. »Prečastiti, ni mogoče. Če bi bili videli, kar sem jaz, bi ne zahtevali togosti.« Škof dobrohotno pogleda mlajšega so-brata in vpraša: »Kaj je rekel na napadN trdnjavski glavar?« . ' r »Prečastiti, vidim, da še zdaj ne doumete,« se razhudi Kornelij. »Komes in kurator in defenzor so jo z magistrom militum vred prvi popihali. Že vedo, kod je najvarneje ... Uboge pare za njimi, kdor je mogel. Kdor ni mogel, je ostal in poginil. Barbari!...« Kornelij se ne more utolažiti. Kakor v peristilu sever, tako se v njem zaganja jeza ob spominu na minule dogodke. »In zdaj? Kaj boš?« poskusi škof napeljati pogovor na pravi tir. »Počakal bpm tu pri vas, da se razmere urede.« »In potem?« škof pomenljivo utihne in se očetovsko obrne k diakonu. V moreč molk pisne vihar, zateglo, po volčje zatuli in jo pocedi dalje. Tedaj škof mirno nadaljuje: > »Kaj ne veš, carissime, da dobri pastir ne zapusti svojih ovac, kadar pride mednje krvoločni volk?« Kornelij presenečeno pogleda vladiko in se v zadregi nasmehne. Pogovora je mahoma konec. Vladika pokliče služabnika in mu naroči, naj pripravi ležišče za oba gosta. Zunaj še zmeraj z nezadržano silo divja sever. Brije okoli škofove vile urbane v Ce-Ieji, se zaletava v strme zasnežene griče na poldnevu, vrši v golem drevju in drsi nad svinčeno težkimi valovi nezamrzle Savinje kakor na sanincu. Škof prepusti oba gosta služabniku in se še malo pomudi v tablinu. Potem tudi sam ponese oljenko v svojo spalnico, poklekne ob ležišče in se zatopi v molitev. Zbran je in miren. Samo za hipec ga preblisne misel na dom v Raveni. »Kaj je neki z brati in sestrami?« Pa je že spet sam s svojim Bogom. Čez dolgo vstane, si pomane odrevenele, trde noge in se spravi spat. Odene se s težko kožo. Spet se mu otajajo misli na oba gosta. A zmerom dalje sta od njega. Piskajoči veter mu igra na lutnjo, da je čedalje bliže sanjam. Kornelij pa je še dolgo sedel na ležišču. Grebel je vase. Škofova jedka, trpka beseda mu je pokazala nemožato dejanje. Lovil je v mislih besedo iz berila, ki ga je bil nekoč s takim ognjem poslušal. »Dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega ...« t Koledar 1952 81 Pred očmi mu je zaplesala podoba, ki jo je bil nekoč videl na zvitku. Lep, močan mož drži na ramah jagnje, ki ga je rešil iz trnja. »PASTOR BONUS! PASTOR FIDELIS!« je v duhu bral napis v velikih majuskulah, pletočih se pastirju nad glavo. »Takoj jutri bom pohitel nazaj v Petovij med svoje,«? si je ponavljal skozi utrujenost, da bi si utolažil nemirno vest. Proti polnoči je napor zmogel krepko telo. Kornelij je trdno zaspal s podobo dobrega pastirja pred očmi. Zjutraj ga je navsezgodaj vrglo z ležišča. Kakor da je minil samo kratek hipec od snoči, je stopil k škofu po slovo in se odpravil na pot. Po slabo zgaženi poti, ob kateri so stali visoki barvani drogovi in nakazovali smer rimske ceste, počivajoče pod zmrzlim snegom, se je prebijal skozi gozdnate griče proti vzhodu. Tretje jutro, v Ragandi, se je zbudil dokaj pozno. Naokrog je bil velik dan. V izbi pri linici, prepeti s prosojnim pergamentom, si je starejši moški strigel rusasto brado izpred ust. Šobil se je in se od blizu pogledoval v latvico vode. Vse je bilo tako slovesno tiho, ko da je zapadel nov sneg, da se je Kornelij šele čez trenutek domislil groze teh dni. Odmotal si je cunjasto odejo z nog in vstal. Moški pri okencu je godrnjavo pozdravil in se ni več zmenil za nič razen za svojo brado. Kornelij si je segel s prsti^ v kratke lase in odšel ven. Nikjer ni našel nikogar, zato se je vrnil v izbo. »Kje je poštar?« je vprašal. »Hhh,« je oni pihnil sapo skozi nos in ni premaknil dulčastih ustnic. Šele ko si je z muko odstrigel nekaj ko-cinic, je narahljal napete mišice in se ozrl po Korneliju. »Svoje stvari spravlja na varno.« Rusasti je vstal, zapodil škarje po mizi in spet nekaj zagodrnjal. »V Petovij pa ne hodite!« je rekel šele pri vratih in ni čakal na odgovor. Mahoma je Kornelija vnovič obšla slaba volja. Šele v hladnem jutru na poti se je počasi umiril. Čez griče se je pripeljalo ble-dično sonce in popilo meglo. Veter se je bil ponoči polegel. Ježa ni bila več tako zoprna. Mahoma je Kornelija iz zamišljenosti predramil klic. Precej visoko v strmali nad krošnjo padlega hrasta je zagledal v snegu človeka. Po glasu sodeč je bila ženska. Dia-kon je ustavil konja in razjahal. »Usmili se me, Kornelij!« je zajokala ženska v rebri. »Konj me je vrgel s sebe. Nogo sem si zlomila. Barbari so že za menoj. Pomagaj mi, pomagaj!« je vekala. Torej je res? Potem ga oko ni slepilo. Monika je. Kuratorjeva žena iz Petovija. Ženska, ki mu je v življenju največ prizadejala, zakaj sam hudi duh je bil šel vanjo, da bi po njej premotil Kornelija, služabnika božjega. »Vse bogove, kar jih poznam, sem klicala na pomoč, a nobeden me ni uslišal. Tedaj sem se spomnila nate, Kornelij, in na tvojega krščanskega Boga. In že me je uslišal. Uslišal me je in te poslal...« »Ali ni to kakor zgodba o človeku, ki so ga napadli razbojniki, in o usmiljenem Sa-marijanu?« je spreletelo Kornelija. Ta hip je že vedel, da ji bo pomagal. Prepeljal je konja čez hrast in ga privezal. Potem je vnovič krenil po zlizanih tleh v strmino. Nasproti so mu sijale solzne, a srečne in hvaležne oči. Najlepše oči, kar jih je kdaj videl. Nalašč se je ozrl nazaj v sotesko po konju, da bi prikril zadrego. »Dajte, pomorem vam,« je dejal. Stegnila je roke proti njemu in se ga oklenila, kakor da se utaplja. Čisto ob licu je čutil njeno sapo. Z vso težo se je obesila nanj in zaječala. »Ali ne morete stopiti?« je vprašal zasopel. Bila je težka in reber zglajena od številnih beguncev kakor drsnica. Vzel jo je v naročje in pazno, od debla do debla, lezel riizdol. Trudil se je, da bi je ne čutil. Bog mu je poslal drugo misel. Vrnila se mu je podoba dobrega pastirja z jagnjetom v naročju, z izgubljeno ovčico, ki jo je bil rešil iz trnja in zavoljo nje zapustil vseh drugih devetindevetdeset zvestih. »Kje imate konja?« je vprašal, ko jo je posadil na cesti na njene cule. »In kje imate moža, kuratorja Rufa?« Monika se je žalostno nasmehnila in ni odgovorila. Kornelij se je prestopil k svojemu konju in mu popravil brzdo. »Če hočete nazaj, vas pospremim do Pul-tovija,« se je odločil. Tudi zdaj ni odgovorila, a diakon je že začel obešati cule in zavoje na konja. Še pas si je odpel, da je z njim zvezal pretrgano podprego.' Pokrajina se je počasi premikala. Vrane pred njima so se leno preletale, okorno zamahujoč s trdimi perutmi. Za njima so sedale na cesto kakor listje z obletavajočega se javora. »Praviš, kurator Rufus?« je mahoma v tišino spregovorila Monika. »Ne delaj se nevednega. Sam si me že grajal, zakaj ne živim z njim. Nisem, ker on ni z menoj, temveč z vojaško blodnico Superbol« Malo je počakala, kakor bi si v duhu obnavljala tiste dni. »Ko sem ob Rufu zaman iskala sreče, sem najprej zagledala tebe. Nisi mi več izginil iz srca. Zakaj si me odbijal? Zakaj nisi hotel uslišati mojih prošnja? Zakaj si me pahnil v nesrečni objem z defenzorjem Tuli-jem? ... Ali nisi videl mojega obupa?« Vprašanja so ostala brez odgovora. Dia-kon je stopal ob konju, trpel Monikin objem in štel pisane drogove, ki so namesto miljnikov merili cesto. »Še tri milje...'« Ves vrtoglav od izčrpanosti je v trdi temi potrkal v Pultoviji na vrata taberne. Družina je ob njegovem butanju užila nemalo strahu, misleč, da so barbari, a končno je ime kuratorice Monike le spravilo gospodarja odpirat. Kornelij mu je izročil v varstvo ponesrečenko in raztovoril konja. Potem ga je sam zajahal in utrujeno odklopo-tal v noč. Šele na zadnjem ldančku pred Petovijem je pridržal konja in se zgrozil. Pred seboj je zagledal konje. »Gospod je z menoj, kdo mi kaj more?« je pomislil Kornelij, otopel od vetra in utrujenosti, ter se vdano predal usodi, ki ga je čakala. »Kdo si?« je na mah vstala pred njim iz somraka temna postava. »Pastor sum, pastor,« je ponovil popotni. »Pastor bonus, fidelis ... Oves suas quaero.« Ni vedel, ali prav odgovarja na tisto, kar hoče tujec od njega. Barbarski vojščak se je malomarno ozrl proti najbližjemu ognju. »Ali ga spustimo dalje?« »Naj gre, kamor mu drago,« je zamahnil bradat Slovenec. »Kaj nam more neoboro-žen tujec.'« je med vzdihom rekel drugim ob grmadi in se zadelal v štorjasto krzno. Duhovni je sunil konja v bok, da se je okorno premaknil. Leden kruncelj snega se je pojoče zatrkljal po udelanih tleh. Škripajoči koraki so zatopotali mimo prvih vil v okraju Fortune in se izgubili v ulice. Jezdec se je brezbrižno majal na hrbtu in strmel predse. Šele v zavetju hiš se mu je ota-jala misel. »Torej me niso ubili? Počemu sem bil potem pobegnil?... Najemnik!« Ob svojem domu je zdrknil s konja, se komaj ujel na premrle noge in krenil skozi vestibulum v vežo. V impluviju je gorel ogenj ter ogreval in osvetljeval prostore. Širokopleč barbar je vstal od ognja in stopil pred Rimljana. »Kaj bi rad?« Gledala sta si iz oči v oči. Slovenec ga je premeril od vrha do tal, potem pa stegnil roko in pokazal k ognju. Spoznal je, da nima pred seboj sovražnika, temveč betež-pega, premrlega popotnika, ki ga mora pogostiti. Duhovni je sprejel barbarovo ponudbo. Družina staroste Dragovita mu je pripravila prostor ob ognju in mu postregla s kruhom in soljo. Duhovni je prijazno pokimal zbranim in se zahvalil za jed. Naredil je velik križ v znamenje blagoslova čez jed in čez družbo, se prav tako s križem zaznamoval na čelu in prsih in še enkrat prijazno pogledal po starosti Dragovitu. Slovenci so ga še kar naprej nerazumevajoče gledali. Kornelij je sprevidel, da se mora pogovoriti z gostitelji. Zdaj ne bo hodil nikamor drugam. Nič več se ne bo lovil po burji in mrazu. Iskal je besede, ki bi jo tuji voj-ščaki razumeli. Domislil se je svojih besed pri trdnjavskih vratih. »Pastor sum, pastor fidelis, ad oves suas veni,« jih je ponovil. Slovenci so pokimali. »Domus mea, amici, mea domus,« je čez čas f vzkliknil in pokazal z rokami. Rad bi jim povedal, da so drug drugega pogostili. Oni so njemu dali večerjo, on pa njim streho. A pogovora ni bilo in ogenj je že ugašal. Slovenci so se spravljali spat po kožah okoli ognja. Tudi Korneliju so pogrnili medvedjo kožo. Legel je nanjo in se zavil. Potem je še pomislil, kako barbarsko je to ležišče. Inako se mu je storilo ob spominu, koliko je bil potrošil za napravo, s katero je iz kleti grel vse prostore v domu, ne da bi bilo kje ču- riti ogenj ali dim. Ni bilo nevarnosti za požar in po osem dni je držala enkratna grmada. Zdaj pa taka barbarska kurjavaj Kaj, če se dom vname? Sredi misli pa je zaspal kakor ubit, ne da bi vedel kdaj. Drugi dan je šel iskat Rimljanov po naselbini. Potrkal je na neznatni domek prav ob Dravi. Vrata so počasi zaškripala. V ozki reži je zagledal suhotni obraz grobarja. »Gospod s teboj!« »Gospod z vami.« Grobar je spoštljivo poljubil duhovnemu roko. Kljub gostemu mraku je Kornelij brez obotavljanja stopil po ozkem hodniku v prostornejši atrij. »Hvala Kristusu, ki vas je rešil!« je pojoče spregovorila grobarjeva žena iz svojega kota. »Hvala Kristusu, Gospodu našemu,« ji je kakor v odmev olajšano zašepetalo od vseh strani. Kornelij je molče sklenil roke in pogledal v nebo. Potem je sedel na stolček. Na mah je bilo okrog njega razen grobarjeve družine še pet, šest znanih vernikov. »Kje so drugi?« je vprašal. »Zbežali so. Nekateri v hribe, drugi dalje proti Celeji in Emoni.« Tedaj je grobar pokleknil pred diakona in se obtožil: »Odpustite nam, oče... Bali smo se, da smo ostali sami.« Kornelij ga je razumel. Prijel ga je za roko, ga močno stisnil v zapestju in ga prisilil, da je vstal. »Grešil sem, bratje. Hudobni duh mi je omračil pamet in mi zasenčil oči, da sem stopil na kriva pota. Šele škof v Celeji me je opomnil na mojo čredo.« Moreč in dolg molk je sledil za očitno spovedjo. Prvi ga je zmotil djakon. »Vmil sem se in bom ostal pri vas. Skupaj nam je živeti in skupaj...« »Bliža se konec sveta,« je hipoma rekla neka žena. »Kdo pravi, da konec sveta?« je planil Kornelij. »Bliža se začetek življenja, začetek kraljestva božjega na zemlji in v ve-soljstvu... Bliže je bila koncu sveta Sodoma, v kakršni smo bili še pred nekaj dnevi. Zdaj se bo pogansko Mitrovo svetišče spremenilo v prah in pepel in nad njim bo zrasel žrtvenik pravemu, edinemu Bogu ljubezni in sprave. Novi barbari so dobri in bodo verovali. — In kdo je bežal pred njimi? — Tisti, ki so bili navezani na bogastvo tega sveta. Tisti, ki izrabljali svojo moč za krivico in greh '.'V'.« Kornelij je v ognju pozabil na svoj beg. Videl je v duhu le velikanske tovore defen-zorja, kuratorja in magistra militum. Videl je pohlepnega poštarja iz Ragande. Videl in slišal je povest premrle Monike, ki jo je bil s težavo spravil v Pultoviju pod streho in ji pobegnil. »Revež in pravičnik sta ostala. Ne iščeta blaginje sebi, marveč drugim. Darujeta sebe za srečo drugih in v čast troedinega Boga, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega. — Molimo, bratje, da bo naša daritev Bogu prijetna in da se bo zaradi nje ozrl na našo revo ter nam odvzel in olajšal pretežka bremena...« Vsi so pokleknili. Začel se je sveti obred. Na znotraj prečiščeni so z drugačnimi očmi gledali na dogodke okrog sebe. Jasno so čutili, da se je sam Bog ponižal k njim in jim vlil potrebne moči. Skoraj vesqji so se ob koncu obreda razšli. Semislav se je vračal z vojvodskih volitev v Karantaniji trdno odločen, da mora z očetom urediti zastran poroke z Jagodo. Pomladi so bežale, kakor bi jih Obri podili. Zdaj jih je naštel že trikrat na prste obeh rok in še čez. »Tudi Jagodi se že poznajo leta... — In kako da me je čakala? — Povrniti ji moram to zvestobo ... moram ji, čeprav bi oče Dragovit tudi zdaj še trmoglavil...« Iz Karantanije je peljal pet krščenikov, Trdogojev dar starosti Dragovitu. Utrujeni so se vzpenjali v hrib k Dragovitovemu gradišču nad Petovijem. Začuden jim je do okopov prišel naproti sam starosta Dragovit. »Od kod ti ljudje? — Ali ste imeli boje na poti?« je vprašal Semislava. »Ne, oče. Trdogoj ti jiL poklanja.« »Trdogoj?« Županu so se nasršile obrvi. »Torej, te ni minilo?« Obal sta dobro vedela, za kaj gre. »Ni me, oče, in me ne sme. Pozabil sem po tistem nanjo, kakor si mi naročil, on& pa mi je ostala zvesta ... Čaka me.« > Njena mati me ni čakala, marveč je požrla svojo besedo in šla s Trdogojem. — Naj se hči pokori za materi« je trdo dejal Dragovit. »In če misliš,« je dodal čez čas, ker je sin kar molčal, »da sem se premislil, se motiš. — Trdogojeva kri ne bo gospodarila v Petoviju!« • « »Odpovedujem se gospodarstvu,« je mirno rekel Semislav. »Naj se Mestibor poroči tebi po volji in prevzame za teboj... ali pa Živan... Meni pa dovoli, da naredim, kakor mi narekujeta čast in srce ...« »Pokorščina je samo ena. Ali je ali je ni. — Ne moreš biti pokoren samo na pol: do sem pokoren, od tod dalje ne. Potem nisi! Nisi! Potem si upornik. In upornika v svoji zadrugi ne trpim! — To premisli in po tem se ravnaj!« Semislav je čutil, da je izgovorjena zadnja beseda. Kakor da se je že izpolnila očetova beseda nad njim in ni več ud družine, marveč posel, se je poslušno obrnil in izginil skozi duri. Naravnost med krščenike ga je pognalo v trmasto podzavestnem kljubovanju. Stari, sivobradi krščenik Kornelij, nekdanji petovijski diakon, se mu je umaknil s pograda. Semislav se je brez besede zavalil na ležišče in se ni več ganil. Tudi na novo prignani krščeniki so že spali od utrujenosti. Krščenik Kornelij lpa se je stisnil v kot kar na tla in. ni mogel zaspati. S prsti si je svaljkal predenasto brado in bilo mu je, kakor da se odpira pred njim svetel dan, čeravno je jesenski mrak zagrinjal poselski prostor. Na ležišču kraj-njega je ležal belo oblečen krščenik Kristofor, benediktinski menih, ki ga je bil pripeljal Semislav s seboj. V poltemi je Kornelij videl visoko čelo, gladko ostriženo glavo in golobradi obraz. Zdelo se mu je, da vidi sebe v davnih dneh, ko je bil še v benediktinskem samostanu in se sklanjal nad pergamente in pisal, pisal od jutra do večera pisma svetih prerokov in apostolov Gospodovih. »Kje so zdaj tisti časi!... Štirideset let je domala že preteklo od takrat!« A vendar mu je bilo mahoma vse tako jasno, tako blizu, tako ljubo. Dolgo v noč se je mudil v spominih. Trpel je, ker se ni mogel pogovoriti s Kristoforom. Težko je čakal svitanja. Petkrat je zacumal, žde v kotiču, in se prebudil prvi izmed poslov. Ko je vardeval krave, je stopil v stajo župan Dragovit. »Priden si, Kornelij,« je dejal. Gledal ga je pri delu in čez dolgo rekel: »Ali je,« počakal je, namesto da bi izgovoril ime svojega najstarejšega sina, »še pri vas?« »Še, gospodar. Spi.« Nič več nista govorila o Semislavu. Kornelij pa je čutil, da se je zgodilo, kar se ni še nikoli: oče in sin sta se sprla. Hitel je po svojih opravkih, da bi se izognil mrkemu županu. Ta je obšel živali in odha-jaje rekel: , »Pomoč si vzemi! Zdaj nam ni sile.« »Krištofora bom poklical,« je rekel za njim Kornelij in precej odšel klicat novega tovariša. Po zajtrku sta odgnala na pašo čez most na desni breg Dfave. Kristofor je bil priljuden, dela voljan, krotak mladec, že kar vdan v usodo ujetnika. »Vi ste bili petovijski diakon? In zdaj niste več diakon?« je vprašal starca onkraj Drave. »Kako naj bom? — Že frideset let sq stiki z Rimom pretrgani. Celejski škof me je zavrnil nazaj k ovčicam, sicer bi bil pobegnil z drugimi vred. Tako sem ostal pri redkih kristjanih. Skrivaj smo se shajali, učil sem jih in oni so učili mene, dokler se niso drug za drugim porazgubili... Zdaj sem sam. Pastir sem tudi še," a namesto da bi pasel božjo čredo, pasem Dragovitovo ...« se je hripavo zasmejal, a utihnil, kakor oplašen zaradi Kristoforovega pogleda, in s palico pokazal na levo. »Tu je bila moja cerkvica, posvečena svetemu Petru. Temu okraju so rekli vicus Fortunae, okraj sreče. A tudi ta je izginil pod roko barbarov kakor vsi drugi.« Kornelij se je ustavil in se razgledal po okolici. »Da, da, je že prav. Ravno tule je bil oltar, pred katerim sem opravljal sveto daritev. — Vidiš, zdaj je trata kakor drugod. Živa duša po ničemer ne more ločiti tega kraja od drugih.« Spet je stopil za čredo, ki je vajeno šla na svoj pašnik. »Vso noč nisem spal, Kristofore. Vso noč sem budil in oživljal davne spomine. Gre-bel sem po svoji notranjosti in zbiral drobce iz preteklosti... Zaradi tebe se mi godi tako, zaradi tebe, ker sem ob tebi mahoma zagledal sebe izpred štiridesetih let, mladega, otroško preprostega in gorečega du- hovnika. — A nekaj me je že tedaj gnalo iz meniške samote v svet, med ljudi, ovce past... Šel sem in zdaj sem razvalina, kakor je razvalina tale moja nekdanja .cerkvica svetega Petra...« »Ko ste včeraj rekli, da ste diakon božji, vam res nisem verjel, tako malo je duhovniškega na vaši zunanjščini,« je dejal Kri-stofor. »Tudi na znotraj nisem več duhovnik, tudi na znotraj ni več sledov nekdanjega omikanega človeka, le meni verjemi ... Tudi ti boš po štiridesetih letih bivanja v tej druščini pozabil nase, na svoj rod, na vero in omiko. Utonil boš v barbarski povodnji, zadušila te bo divja goščava kakor drago rastlino iz južnih krajev. In manj sledu bo v tebi čez štirideset let po tvojem sedanjem človeku, kakor je v tejle zemlji sledov po moji nekdanji cerkvi...« Čreda govedi se je razkropila po pašniku, pastirja pa sta zlezla na samoten hribec sredi ravnine. Pred njima se je odkrila južna obdravska dolina, pičlo porasla z drevjem in grmičevjem. Dragovitovo gradišče vrh gore nad Petovijem se je šele od tod pokazalo v svoji pravi veličini in mogočnosti. »Vse to je Dragovitovo?« je strme vprašal Kristofor. »Vse. In onkraj petovijskega hriba še ravno toliko. In še proti jugu vsi ti griči. Po njih raste trs.. Dobro vino rodijo te gorice. Vse to je last Dragovitove zadruge, njegovega številnega rodu. — A ne misli, da je v tem sreča,« je mahoma z ostrejšim glasom rekel Kornelij. »Ni sreče v tem, tako ti povem in pomni me! Ni sreče v posvetnem blagu, sreča je le v tem, da pozabiš nase in se vključiš v naravo, v tem, da ne posegaš zoper njo in zoper svojo okolico...« »Kaj pa Bog, Kornelij? Sreča je le v Bogu, je učil veliki Avguštin.« »A kje je Bog, kaj je Bog?« je ostro vprašal Kornelij in se sceloma obrnil proti mlademu benediktincu. »Tisto, kar so nas učili v mladosti, tisto vem, da ni Bog!« je za-grenelo dodal čez čas. »Tisto ni Bog!« Kristofor je molčal od strmenja in groze. Svoj živi dan bi ne bil mogel verjeti, da je mogoče kaj takega doživeti, kar je doživ-' Ijal zdaj sam. Tajiti Boga in se ne utrne strela z jasnega in ne udari grešnika. In ta grešnik ni pogan, barbar, temveč Kristusov duhovnik! »Na zgodovinskih tleh sva,« je dejal Kornelij. »O temle griču pravijo, da je pod njim pokopan Atila, šiba božja. — Že dolga leta domala dan na dan posedam na tem holmiču in še nikoli me ni obšlo, da bi začel kopati. Danes pa me ima, da bi vzel rov-nico in lopato in bi grebel, grebel in kopal, dokler bi ne razdejal griča do tal, da bi ugotovil resnico... Kaj je bil Atila in kaj je okrog njega spletla bajka? Ali je bil res zavrženi angel, ki je prišel na svet, da bi pokončal Kristusovo delo? Ali pa je bil samo nebrzdan barbar kakor vsi drugi pred njim in za njim? V čem se je razlikoval od, recimo, župana Dragovita? Koliko je vedel o Kristusu več od tega? — In potem, kaj je bil Kristus? Bog ali samo velik človek? Kaj je bil in kaj je spletla okrog njega vera? — Čakaj, pojdi z menoj!« je dejal Kornelij, vstal in s kratkimi koraki sestopal z Ati-lovega holma. Kristofor je krenil za njim. Šla sta med pasočo se živino. Prijetno je hrestljala trgajoča se travica, vmes se je mešalo gosto so-penje. Tu in tam je krava z začudenimi, debelimi očmi pogledala po pastirjih, dolgo bolščala vanju, potem pa si z naglim gibom zbila s hrbta nadležnega obada ter se vnovič zagrizla v pašo. x »Poglej, tule,« je končno dejal Kornelij in se ustavil ob plitvi dolbini na robu ravnice. »Tule je bilo Mitrovo svetišče. Sam lastnoročno sem ga razdeval, ko smo zidali cerkvico svetega Petra. — Vidiš, vidiš, do tal smo Mitru porušili hram, a Mitra je ostal in vera vanj ni pregnana...« Kristofor je obstal na zidcu in neka skrivnostna moč mu ni dala, da bi bil prosto stopil v ograd. Dobro je bilo še razločiti vkladne zidove in uteptani ilovnati tlak. Tudi podstavki nekdanjih kipov so bili še razločni. »Tole svetišče sem podiral, ko sem gradil cerkev svetemu Petru na čast in glej, cerkev- svetega Petra sem podiral, ko smo postavljali Mitrovo svetišče ob Studenčnici. — Najbrž je to čudno, a bilo je tako bila je edina pot... Človek mora imeti koga nad seboj, mora imeti Boga, mora verovati ... Nam so Slovenci podrli obe cerkvici, nas pa usužnjili za svoje posle, kršče-nike...« Potegnil ga je za seboj proti Pe-toviju. »Tedaj se je začelo v vseh Vlahih, kakor nam pravijo Slovenci, buditi nekaj več kakor samo verska pripadnost. Zavedali smo se, da smo enako zapisani pogubi vsi, verni in neverni, kristjani, mitrovci in pogani. Grozilo je rodu, da utone v barbar-ščini... In tako, vidiš, tako smo obnavljali svetišče tule sredi pašnikov, kamor smo se mogli shajati med delom. Skrivaj smo, goneč na pašo, nosili kamenje sem, skrivaj pobirali opeke in jih pokladali na razvaline. Iz skrivališč in jam smo prinesli te kipe, rešili smo jih iz skrune zavrženosti izmed ruševin ...« Prišla sta do pojate, na videz zasilnega zavetja pred neurjem, v resnici pa Mitrovega svetišča sredi ravnice. Kristofor se je ustavil pred ograjo. Skrivnostno zelena notranjščina ga je navdala še z večjim strahom kakor pri prejšnjem svetišču. Čutil je, kako mu v notranjosti nekaj trepeče, kako ga nevidna sila uklanja. Stari Kornelij, dotlej zgovoren in nemiren, pa se je umiril in se zatopil v premišljevanje. Kristofor se je šiloma odtrgal od lope in zabredel med živino. Moral se je otresti vtisa, ki ga je napravil nanj Mitrov hram. Zdaj je razumel Kornelija. Ni ga več obsojal. »V obupu človek ne pozna mere pri svojih delih...« Šele čez dolgo je pritaval za njim Kot-nelij. Brez besede sta se vračala na Atilovo gomilo. Kristoforu se je zazdelo, da je njuna pot skozi pasočo se čredo govedi podobna skrivnostnemu romanju po preteklosti. Oživljale so se davne postave, obujalo se je nekdanje hotenje, za trenutek so oči posameznika iz črede spominov zaživele in se srečale s popotnikoma, potem pa je spet ugasnil čar, zanimanje je prešlo in nihče se ni več zmenil zanju. Čas je šel svojo pot. Na Atilovi gomili ju je čakal Semislav. Zamišljeni Kornelij je za spoznanje dvignil glavo, ko ga je od daleč zagledal, potem pa enakomerno, nemo nadaljeval svojo pot. Kristofor je čutil s starcem in bi mu bil rad pomagal. »Bog je videl vašo stisko in vam ne zameri,« je začel, ko sta se jela vzpenjati na grič. »O Moniki ti nisem povedal,« je tedaj zamolklo dejal starec. »O Moniki ti moram povedati, a zdaj ne morem, zdaj je tu gospodar.« Prilezla sta na teme Atilovega groba. Korneliju je brčalo v prsih, kakor bi kje daleč drobno trkljal detel po drevesni skorji. »Čakal si naju?« je Kornelij s kratko sapo vprašal Semislava. »Ne,« je odvrnil oni in pogledal v stran, da bi umaknil žalostne oči. Kornelij je zviškoma sedel, udaril dvakrat, trikrat s pastirsko grčavko ploskoma po tleh ob sebi, da je suhotna trava sfrlela kakor pod cepcem, in nekaj zagodrnjal, kar ni bilo ničemur podobno. Potem je potegnil s hrbta oprtnik, vzel iz njega kos prosene pogače, ga potisnili v brezzoba usta in ga še potlačil s celo dlanjo. »Si lačen?« se je s polnimi usti obrnil h Kristoforu in že vnovič segel po' krajček kruha v torbo. »Nisem,<< je rekel Kristofor, a vendar vzel kruh in ga začel spodobno lomiti in jesti. »Pogovoriti se moram s teboj, Kornelij,« je tedaj rekel Semislav z glasom, ki je razodeval hudo neučakanost in obenem neodločnost. Sklonil se je k starcu, se z desnico oprl ob tla in počasi, nalahkoma sedel. »Ali naj zatajim srce ali očeta?« je zastavil vprašanje brez uvoda. »Ne delaj ničesar zoper naravo!« je odvrnil starec, ker ni vedel, za kaj gre. »Narava se maščuje strašneje kakor človek, narava je...« »Ne, ne,« je nestrpno odbil Semislav. »Zdaj bi rad, da mi določneje poveš. Ali smem zaradi očeta, ki ne dovoli poroke, poteptati dano besedo Jagodi?« »Ne vem, gospodar,« je neodločno rekel Kornelij in zmajal s sivo glavo. »Narava ne trpi nasilja, ne naglice... Zori naj v tebi in ko bo dozorelo, boš naredil, kakor je treba.« »Ne bom več odlašal. Dozorelo je in vem, kaj mi je narediti. — Vendar me je tistega strah, zato sem prišel k tebi, kjer sem še zmeraj dobil dobro besedo ... Zakaj me danes odpravljaš z mrzlo modrostjo? Ne bodi hladen, ko vidiš, da mi gori srce...« »Preveč se ti mudi, mladec,« je tedaj z drugim, zavzetejšim glasom odgovoril Kornelij. »Misliš, da si edinole ti v stiski?« Mahoma je sredi besede umolknil, pograbil Semislava za roko in se obrnil k njemu. »Po-tipaj, gospodar, potipaj to srce! — Ali misliš, da ne bije in ne čuti kakor tvoje? Ali misliš, da je v njem manj vrednosti in veli' čine kakor v tvojem?... In vendar, ali sem že kdaj tožil gospodarju? Ali sem že kdaj tehtal, ali naj zatajim svoje srce ali svo> jega gospodarja?« Dolgo je molčal, kakor bi čakal na odgovor, potem pa je nadaljeval: »Zmeraj sem zatajil svoje srce in nihče ni vedel za mojo bolečino ... Zmeraj, tudi takrat, ko je šlo — kakor zdaj pri tebi — za ljubezen. Izbirati mi je bilo med ljubeznijo do človeka in ljubeznijo do Boga, med vso stvarno slo telesa in nedoumljivo, nadnaravno povezanostjo z Bogom. — In tudi tedaj sem zatajil svoje srce, čeprav mogoče najteže ... Zmagal sem in Monika je zaradi tega omagala. Sama ni imela tiste moči kakor jaz in odšla je naravnost od mene v Dravo... S svojo odpovedjo sem jo ubil. Zaradi mrtve črke sem ubil živega človeka ...« »Ali bi ga zdaj tudi še?« je vprašal Semi-slav, kakor bi se oprijel rešilne roke. »Danes ne več. — Danes vem, kako se maščuje mrlič... Živega se ne boj, a mrtvega se boj! Povsod pride za teboj, naj-tišjo uro sreče ti pokvari s svojo navzočnostjo. — Po tistem dnevu nimam več miru in ga ne bom imel, dokler mi ne usahne spomin.« Šele zdaj je spustil roko, ki jo je oni počasi odmaknil. Semislav se je z obema rokama oprl za hrbtom ob tla in se zastrmel nekam daleč proti polnoči. Pred seboj je videl gradišče svojega očeta in dalje, dalje za njim v duhu daljni gradeč staroste Trdo-goja. »Danes ta dan se mi dozdeva, da sem napak ravnal, ko sem trpinčil svoje srce,« je potihoma, kakor sam zase nadaljeval Kornelij. »Bogovi se menjujejo, vstajajo in odmirajo, večna pa ostane narava s svojimi nespremenljivimi postavami... Poskusi prelomiti povsod enako postavo narave in delil boš z menoj zlo usodo ...« Levica mu je posegla po kravji rog ob boku. Pritaknil ga je k ustom in na vso sapo zatrobil, da se je razlegalo daleč naokrog. Dvakrat, trikrat je ponovil kratki napev. Kristofor je videl, kako je goved dvigala glave in se jela obračati proti griču. Po širnem pašniku razkropljena živina se je zbirala in leno polegala pod gričem, le ne- kaj teličkov je razposajeno poskakovalo med kravami. Eden izmed njih, serast kakor konj, se je norčavo pripodil s stegnjenim repom in k tlom pritisnjeno glavo prav na vrh gomile, kakor pes otresnil z glavo in kihnil, ker ga je dražil glas rogu. Konlelij je segel v torbo, pomolil škakljivcu košček pres-meca. Teliček je burkasto poskočil s prednjimi in zabodeno buljil oči, potlej pa le od daleč stegnil jezik in zbil pastirju kruh iz rok, ga roparsko pobral in jo ucvrl nizdol po brežini, še preden je mogel Kornelij do njega, da bi ga počehljal med ušesi. Starec mu je zapretil z grčavko in jo pocedil za njim. Spodaj je med sivkami poiskal pravo kravo,' jo pomolzel v posodo, ki jo je vzel iz torbe, in pomignil onima dvema, naj prideta dol. Po kosilu se je Semislav poslovil. »V gorico grem,« je zavpil Korneliju, ko je bil ?e daleč proti jugu. »Naj dozori v meni, kakor si rekel...« Brž ko je sonce leglo za nizko gričevje nad Celejo, je Kornelij pognal domov. Ves čas, odkar sta se vrnila s Kristoforom iz mitreja sredi pašnika, nista spregovorila. Šele ko sta prišla onkraj Studenčnice, se je Kornelij spet razgovoril. Razkazoval je spremljevalcu, kod je bil še pred pol stoletja vojaški tabor, kje so bile cvetoče suknarske, lončarske, volnarske delavnice. »Zdaj smo se vrnili nazaj v čase pred sto in sto leti. Sonce rimske omike je ugasnilo, še preden se je rodil dedič...« Zmrzljivo se je sključil in se tesneje zavil v hodnik. Tisti večer ni bil za noben pogovor več. Kristofor ga je pustil v miru, na tihem pa sklenil, da sam ne sme po tej poti za njim. »Ne smem se tako zapustiti, ne smem pozabiti n/ vero in Boga in omiko... ne smem se vdati v duševno smrt, kakor se je bedni Kornelij...« Sedmi dan po tistem, ko Semislava še ni bilo nazaj, je župan Dragovit kakor mimogrede vprašal starega pastirja: »Ali ti je povedal, kdaj se vrne?« »Ne.« Kornelij je pomolčal, potem pa dodal: »Naj gresta namesto mene na pašo Lopihis in Klemen. Stopil bi v gorico s Kristoforom, če ti je prav.« Kornelij je bil že ves ta čas v skrbeh za Semislava, da si ni kaj napravil. »Vzemi jih še pet s seboj in prekopljite vinograd,« je odredil župan. Še tisto jutro so se odpravili na pot. Vzeli so brašna, tri kozliče in dve kravi za molžo. V posodi so nesli s seboj žerjavke, v lončku smole in nekaj orodja. Počasi se je pomikal sprevod čez polje in pašnike proti gričem na poldnevu. Prebredli so plitvo rečico in se jeli vzpenjati v gorico. Ko se je sonce prevesilo na zahod, so med nepreglednimi griči našli Dragovitov vinograd. Kornelij je velel poslom, naj počakajo na vrhu, sam pa se je spretno spustil po lapomati riži, kjer je stal vinski hram. Odrinil je duri in dobil Semi-slaVa na pogradu. »Ali te je oče poslal?« je vprašal mladec s tujim, votlim glasom. Ozrl se je po prišlecu, pa spet uprl oči v strop. »Nisem prišel sam,« je odvrnil Kornelij. »Poslal nas je oče, da opravimo jesensko kop.« »Potem je dobro,« je dejal Semislav in se ni več zmenil za nič. Ko je Kornelij sprevidel, da Semislav ni za pogovor, je godrnjavo odkrehal navkreber k drugim in se jim pridružil pri jedi. Potem jih je čemerno razpostavil za kop, sam pa se spehano usedel sredi trsja in z žmerečimi očmi dolgo spremljal igrivo spre-letavanje in lovljenje dveh sinic po kolju. Zvečer so se zbrali pri hramu in se dolgo v noč pogovarjali ob ognju, kjer se je cma-rila kaša z mesom. Semislava ves čas ni bilo k njim, kakor da ga sploh ni v hramu. Kornelij mu je odnesel lonček jedi v izbo, ga postavil k pogradu in brez besede kreiyl proti durim. »Počakaj,« ga je poklical Semislav. »Zdaj sem se odločil,« je dejal, ko je oni stopil k njemu. »Pojdem. — Če bo oče kaj vprašal, mu povej, naj ne bo zame v skrbeh ... ^ Nisem vreden njegove skrbi, ker ravnam zoper njegovo voljo. — Če bo Trdogoju prav, se bova z Jagodo naselila že kje, če pa mu ne bo povšeči, pojdem sam za posla po svetu... Domov me ne bo več, tako povej očetu!« Kornelij ni nič odgovoril. Tiho je prevzel naročilo in se vrnil med posle. Zamišljeno je svaljkal trde koščke mesa po dles-nih, da mu je brada jezno migala. Ko so pojedli, je prišel Semislav in jim prinesel vrč vina. Bilo je še gosto in sladko kakor ja- bolčnik. Še dolgo so potem pri zamirajo-čem ognju popevali. Drugo jutro Kornelij ni več dobil Semislava. Čakal ga je ves dan, da se bo vrnil od kake plati, a legla je noč in še zmeraj ga ni bilo. »Šel je k Jagodi,« je spoznal starec. »Imel je toliko poguma in odločnosti, da je šel...« Odleglo mu je in poslej je bil boljše volje med kopači. Venomer je bilo slišati njegov hreščeči glas in sunkoviti smeh med roz-gami. Vrtel se je okrog Kristofora in mu razkazoval trs za trsom, kje ga bo treba zmladletka odrezati, katerega cepiti, katerega pogrobati. Veselil se je kakor otrok, ko je videl, da je Kristofor poslušen in hvaležen učenec, da razume delo in ga z ljubeznijo opravlja. »Prosil bom gospodarja, naj mi da tebe za pomočnika,« mu je rekel četrti večer, ko so imeli že dobršen del kopi za seboj. »Meni se stekajo leta. Noge mi odrekajo službo. Pljuča ne držijo sape. Roka se mi trese, kadar bi se mi ne smela. — Ali ti je prav?« »Če mi je namenjeno tako življenje, bom vesel,« je dejal Kristofor. »Zmeraj se bom spominjal Gospodovih prilik o vinski trti.« »O vinski trti?... Kako že pravi tista prilika?« je odsotno vprašal Kornelij. »Jaz sem prava vinska trta in moj oče je \inski gradnik. Vsako mladiko, katera sadu ne rodi, odreže in slednjo, kateTa rodi, otrebi, da daje še več sadu... Ostanite v ^meni in jaz v vas! Kakor mladika ne more sama od sebe roditi, ako ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne boste ostali v meni... Če pa ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar hočete, in se vam bo ugodilo ...« »Da, spominjam se,« je sivi diakon Kornelij počasi ponavljal za mladim benediktincem. »Ego sum vitis, vos palmites. Jaz sem trta, vi mladike. — Tako smo pisali nekoč za lektorjem. Ta podoba in tista o dobrem pastirju mi je bila zmeraj najbližja, ker sem ju bil vajen od doma iz mladih let. — A glej, prišlo je, kakor je rečeno v pismu: Kdor ne ostane v meni, bo vržen iz zemlje in bo usahnil... Rožje pa pobirajo in na ogenj mečejo, da zgori...« Kakor bi s kopačo rahljal lapor med trs-jem, je previdno, s premislekom ponavljal Kristoforove besede. Čedalje bolj se mu je lomil glas. »In zdaj sem odlomljena mladika, vredna, da me požre ogenj...« Glas mu je potihnil, kakor bi se bil od-krhnil. Usta so se mu v zadržanem ihtenju raztegnila. Mežikljal je na gosto, kakor da se mu blešči od ognja. V očeh so se mu skozi solze utrinjale mavrične iskre, dokler si ni z dlanjo potegnil čeznje in ni potrl trpke igre. »Uidi, ti rečem,« se je mahoma šepetaje sklonil h Kristoforu. »Uidi in jaz bom odgovarjal zate gospodarju ... Izgini, reši se iz te ječe, kjer te čaka klavrna smrt! — Duša ti bo otopela, kakor je meni. Ne bosta ti prihranjena ne osamljenost ne hrepenenje, kakor meni nista bila ... Pobegni, še nocoj pobegni! Drži se zmeraj proti zahodu in prišel boš med svoje ljudi! Bodi pogumen, kakor je Semislav ...« Umolknil je. Sive oči so mu zabliskale v živem ognju. / »Čakaj,« je rekel. »Semislava si ne jemlji za zgled. Semislav je kakor jaz odtrgana mladika... Odpovedal se je rodu in rod ga je zavrgel. — Ti pa ostani zvest rodu in iz- ročilu svojih očetov, ostani zvesta mladika Gospodova! — Glej, s to grešno roko te blagoslavljam in naj moj blagoslov ne rodi prekletstva!... Ali boš pobegnil, Kristo-fore? — Namesto mene pobegni,« je vsiljivo ponavljal starec, kakor da je v tej misli rešitev zanj in za Kristofora. Nemirna noč je legala na gorice. Krivec je skakal čez vrh in padal v kotlino k hramu, pritiskal ogenj k tlom in enakomerno pozvanjal s kopačo, visečo ob steni. Segal je z mrzlimi rokami za srajco na spotene hrbte in gubančil kožo, da jih je vse spre-letaval srh. Drug za drugim so se izgubili v hram počivat. »Jutri bo sneg,« je dejal Kornelij in za-teptal ogenj. Potem je žerjavico skrbno zagrnil s pepelom. »Ko pojdeš, vzemi brašna in vina in kozliča... In pojdi še nocoj, da te ne zajame slabo vreme... In ohrani me v lepem spominu ...« Izgubljeno je odtaval ob palici v hram, legel na Semislavov pograd in bil vesel, da je dvema pomagal v življenje. Z rahlim nasmeškom na ustnih je zasnul. OPOMBE: Priobčeni sliki sta vzeti iz daljšega romana, ki popisuje prihod Slovencev v naše kraje. Prvi del odlomka se dogaja okrog leta 583, drugi pa kakih trideset let pozneje. C e 1 e j a — rimska naselbina, kjer stoji današnje Celje (še isto ime); epi-s k opus — škof; atrij — rimska sprejemnica; mcnsae secundae — posladek, priboljšek; peristil — prostor v rimski hiši, navadno brez stropa, nekakšen hišni ribniček in vrtiček, obdan s stebriščem, zaprto dvorišče; sicut dixi — kakor sem rekel; d i a k o n — pomožni duhovnik; P e t o v i j — rimska naselbina, kjer stoji današnji Ptuj (še isto ime); tablinum — delovna soba v rimski hiši; k a m i rf — odprta peč; relief — nadvig; podoba, izklesana v kamen, da moreš oblike otipati (podobe na kovancih); manipel — rimski vojaški oddelek (kompanija); kastrum — rimska vojaška postojanka; barbari — neomiikani, divji ljudje; Raven a — mesto v Italiji; pro-tonotar — rimski višji uradnik; ostiarius — vratar; formul ae — ceremonije, obredi; mi-lites romani — rimski vojaki; Mitra — perzijski bog, ki so ga častili vojaki; reveren-d is s ime — prečastiti; komes — rimski višji uradnik; kurator — rimski upravni uradnik; defenzor — rimski vojaški naslov; magister mili t um — rimski vojaški poveljnik; caris-sime dragi; vila urbana — zasebna rimska hiša; pastor bonus, pastor fidelis — dober pastir, zvest pastir; majuskula — velika črka; Raganda — rimska postojanka na cesti taed Celjem in Ptujem; pergament — posebej ustrojena živalska koža, včasih so jo upo- rabljali namesto stekel za okna in namesto papirja za pisanje; dandanes je podobno obdelana opna pri bobnu; Pult o vi j — rimska postojanka na cesti med Celjem in Ptujem v bližini Ptuja; mil j ni k — obcestni kamen, kanton, postavljen na vsako miljo; pozimi so namesto kamnov, ki jih je prekril sneg, postavili pisane drogove, da niso potniki zašli s ceste; tabema — gostilna, krčma in pošta; pastor sum — pastir sem; oves suas quaero — svoje ovce iščem; vicus Fortunae — mestna četrt Petovija, okraj Sreče; vestibulum — o!9prt prostor pred vrati, veža, predrje; i m p 1 u -v i u m — srednji del atrija v rimski hiši, kadunja za dežnico; ad oves suas veni — prišel sem k svojim ovcam; domus mea, amici, mea. domus — moja hiša, prijatelji, ta hiša je moja; Emona — rimska naselbina, kjer stoji današnja Ljubljana; Karantanija — današnja Koroška; O b r i — barbarsko ljudstvo, ki se je priselilo deloma s Slovenci v naše kraje, deloma pa ostalo na sedanjem Ogrskem in izumrlo;krščenik — tako so poganski Slovenci imenovali svoje hlapce, ki so si jih nabirali zlasti iz liekdanjih preostankov Rimljanov v naših krajih, ki so bili v glavnem kristjani; pozneje je ime pomenilo samo hlapca ali deklo (krščenica); gradišče, gradeč — slovenska naselbina celotne zadruge; mi tre j — svetišče boga Mitra; ego sum vitis, vos palmi-t e s — jaz sem trta, vi mladike; lektor — samostanski brat, ki je glasno narekoval razna svetopisemska besedila več pisalcem hkrati, da so tako v času, ko še ni bilo knjig, razmnoževali božjo besedo. Sentanji dar Mimica Malenšek Ko sem bila še otrok, sem imela v sebi precej potepuške krvi, ki me je venomer vabila v svet. Želja po tujini je bila zakoreninjena v našem rodu: vsi strici in tete so poskušali srečo na tujem, pa so se tudi vsi naposled vrnili domov in bili zadovoljni s tem, kar jim je dajala domača gruda. Tudi moj ded Janez je v mladosti brodil po svetu. Ko se je vrnil, je na dražbi kupil hišo. Mnogo je imel opraviti, preden jo je popravil in uredil tako, da je bila prav čedna na pogled. Zidana zgornja hiša, nove strehe, vse to je bilo njegovo delo. Hiša je bila kar prevelika za majhno družino. Po ves teden smo bili v njej samo trije: ded, babica, ki mi je na-domestovala mater in sem jo klicala za mamo, in jaz. Ob sobotah je bilo živahneje. Takrat sta se vrnila iz jeseniške železarne oče in stric Andrej. Pri veliki družinski mizi so se pogovarjali o vsem, kar se je zgodilo v preteklem tednu, in delali načrte za prihodnji teden. V ponedeljek pa je hiša spet onemela. Babica je šla na polje, ded je od jutra do večera nabijal po kopitih, jaz pa sem se samotna potikala po veliki hiši. Obrnila sem vso hišo od kleti do podstrešja. Najbolj me je mikal prostor pod streho, kamor je ded metal odpadke usnja, polomljeno čevljarsko orodje, iz lepenke izrezane podplate in stare, zavržene čevlje. Tisti prostor ni imel vrat, vanj se je bilo treba splaziti pod strešnimi škamiki. Ded je' trdil, da so se tam svoj čas skrivali fantje, ki so jih lovili za na vojsko, in tihotapci. Pogosto sem odmaknila deske na podstrešju in se splazila noter. Zgodilo se je tudi, da so mi žeblji v škarnikih strgali krilo, toda babica mi tega ni preveč zamerila. »Otrok je ves ljubi dan sam, nekaj mora vendar početi,« je rekla. Pozimi, ko je bilo v podstrešnem skrivališču preveč mraz, da bi se mogla igrati tam, sem pbsedala na peci. Pestovala sem mačko in gledala skozi okno na vas. Včasih so zdrknile skozi vas sani s cingljajočimi kraguljčki, včasih sem videla sosede, ki so hiteli z vrečami oprtiv v mlin, ali ženske, ki so postajale s škafi vode na glavi in klepetale. Pri tem sem oprezovala proti sosedovi hiši, kdaj se bosta prikazala za oglom Alešev Francelj ali Mira. Če sem ju opazila, sem imela kar hitro pripravljen izgovor pri roki, da sem se lahko izmuznila iz hiše. Kadar pa ni bilo nikogar na spregled, sem poslušala dedovo nabijanje po podplatih in spraševala, venomer spraševala. »Stari oče, zakaj pa nisi ostal na Koroškem?« Ded mi je že stotič ponovil odgovor: »Zato, ker je povsod dobro, doma pa najbolje.« Moja vprašanja so deda, ki je veljal v vasi za izkušenega čloVeka, spravila največkrat v tako zadrego, da si ni mogel pomagati. Toliko je bilo teh »zakaj«, da ni imeh nobenega »zato« več. Da bi me spravil na druge misli, je stopil v čumnato in mi prinesel polno klobukovo štulo orehov in suhih hrušk. Ko sem na peči trla orehe, sem pozabila na vprašanja, ded pa je lahko v miru prirezoval usnje in zabijal lesene cveke v podplate. Ko sem bila že nekoliko večja, sem prenehala spraševati. Takrat se je začela zame vrsta novih, veselih doživljajev. Ded, ki je vsak ponedeljek nesel čevlje v Kranj, me je jemal s seboj na semenj. V mesto sva hodila peš, ker je ded menil, da je potrata voziti se z železnico, dokler ti noge dobro služijo. Tista leta je izdeloval čevlje za nekega trgovca v Kranju. Ta je dajal čevljarjem usnje in jemal od njih narejene čevlje, plačeval pa od para. Ded se je pogosto jezil, češ da je preskop, delal mu je pa le. Trdil je, da je pri njem zaslužek vsaj stalen in da se bolj splača delati nove čevlje, kot popravljati stare, ki kar zevajo, da ne veš, na katerem koncu bi se lotil dela. Vsako nedeljo zvečer je ded naložil čevlje v velik zelen nahrbtnik in me v ponedeljek že navsezgodaj poklical. Nikoli se nisem obotavljala in kakor bi trenil, sem bila oblečena. Cesta je bila polna drdrajočih voz, kolesarjev in pešcev, ki so hiteli v Kranj na semenj. Poleti, ko je bila cesta prašna, sva v Naklem zavila na levo in šla po stezi čez travnike. Steza je bila uhojena in gladka, Vila se je čez polje in med travniki. Mitnice sva se ognila; ded je poznal nekakšno stransko pot, po kateri sva se izmuznila strogim mit-ničarjem. To, da je ukanil mitničarja, mu je bilo v posebno veselje. Zaradi tega sva sice. morala narediti ovinek, toda končno sva kljub temu prišla v mesto. Po Jelenovem klancu sva se približala Jahaču. Na Jahače-vem dvorišču je stalo že vse polno voz, ljudje so vpili, se smejali, pili. Vsak hip je zavil na dvorišče nov voz, včasih navaden lestvenik, pogosto zapravljenec, Poljanci pa so se vozili celo v kolesljih, pokritih z zelenimi in rdečimi koci. Rdeče, zagorele poljanske gospodinje so lezle z voz in ded mi je včasih zašepetal: »Viš jih, Poljanke!« Z dedom sva zavila v mirno ulico, kjer je imel prodajalno trgovec s čevlji. Pone-' deljek ni bil pripraven dan za kupčijo, ker so v prodajalno venomer prihajali kupci. Toda ded se je navadil prinašati čevlje ravno v ponedeljek, ker je bil ta dan semenj. Včasih sva dokaj dolgo čakala na trgovca, preden je prišel iz prodajalne. Ded je razložil čevlje po mizi in trgovec jih je štel: »Eden, dva, tri... tako, cel ducat.« Potem je zvito pogledal deda in mu pomežik-nil: »Lahko bi mi bili naredili dva ducata! Eh, kar priznajte, da šivate tudi drugim!« Ded se trgovca ni prav nič bal in je moško odgovoril: j »Saj imam koncesijo in davek plačujem, kaj bi ne šival drugim!« »He, tako je ta stvar? Kadar nimate drugega dela, šivate meni, drugače naj pa čakam! Še za takrat si poiščite drugega!« In ne samo enkrat je ded odvrnil: »Saj ga lahko, saj ga lahko!« Tak odgovor se je trgovcu zataknil; molče je vzel v roke čevlje in jih začel prav natanko ogledovati. Iskal je napako. »V urba-sih so ozki, ozki,« je zamomljal. Srdito je porinil čevlje po mizi. »Kdo bo k*u^il preozke čevlje? Dandanes ljudje ne dajejo denarja kar tako iz rok, je preveč v trdih pesteh. V izgubo bom moral prodati!« Ded se je tudi razjezil; vedel je, da mu hoče trgovec zbiti ceno. »Če vam ni prav tako, kot sva se pogodila, vzamem čevlje nazaj in jih prodam drugam,« je odgovoril in segel po čevljih. Trgovec jih je hitro potegnil k sebi. »Jaz sem dal zanje usnje in čevlji so moji! Vi pa kar k drugemu, seveda! Pet dinarjev pri paru popustite, pa bo kupčija držala!« Ded se je moško branil. »Niti vinarja!« Jaz sem stala zraven in vsak ponedeljek poslušala isti prepir. Končno je trgovec od' štel denar, ded pa vzel vrhnjega usnja in podplatov in obljubil, da bo prihodnji teden spet prinesel ducat čevljev. Potem sva odšla iz temne ulice na glavni trg. Ded je bil dobre volje. Čevlje je oddal, kupil novo usnje, povečal kupček prihrankov in si z lahkim srcem ogledoval pisani semanji vrvež. Trdo me je držal za roko in tako sva hodila od stojnice do stojnice. Ded si je ogledal prav vsako blago in mu hotel vedeti ceno, čeprav ga ni nameraval kupiti. S posebnim zanimanjem si je ogledoval čevlje. Vzel je čevelj v roke, poslinil podplat in ga vrnil prodajalcu: »Zanič je. Pije vodo kot goba.« »Ni res!« se je razburjal prodajalec. »Dobri čevlji so in poceni!« »Kolektura!« je zaničljivo mrdnil ded. Nikoli nisem dognala, kaj je ta beseda pravzaprav pomenila. Še danes si nisem na jasnem, kaj je ded s tem mislil. Dozdeva se M, da je imel izdelovanje čevljev na debelo za nekakšno veliko sleparijo, ki se mu je v duši upirala. Ko sva si ogledala ves semenj, me je ded odvedel k Bučarju. Tam mi je kupil povitih štrukljev. Pekovka Bučarica, ki je bila so-vaščanka, mu je včasih naložila kar za božji Ion pol nahrbtnika starih žemelj. h tistih smo potem jedli poparjene mlince, zabeljene z ocvirki, jeseni, ko so zorele slive, pa pomešane s kuhanimi slivami in potresene s sladkorjem. Nikoli več v življenju se mi ni nobena jed tako priljubila kot mlinci iz za-stonjskih žemelj. Nekoč sem hudo zbolela in nisem mogla z dedom na semenj. Med boleznijo so se zelo bali zame in mi skušali v vsem ustreči. Ko sem po bolezni že posedala na peči in dobivala priboljške, se mi je zdelo, da ni prav nič napačno, če včasih zboliš. Ded, ki se je v ponedeljek spet odpravljal na semenj, me je pred odhodom vprašal: »Ali bi rada, da ti kaj prinesem?« To je bilo nenavadno vprašanje, da sem kar osupnila. Potem pa sem povedala, da bi rada konja, takega na kolesih, a prav velik naj bo. Konj je bil moja davna, skrita želja. Navadno si deklice želijo punčk, jaz pa nisem čutila do njih prav nobenega veselja. Danes vem, da je vsa moška družba okrog mene tako vplivala name, ko sem popolnoma pogrešala dekliške tovarišije. Med otroki je bil moj prijatelj le sosedov Francelj. Nekoč sem dobila za Miklavža prelepo punčko; odpirala in zapirala je oči in če si jo pritisnil za trebuh, je rekla s tankim glaskom: »Mama!« Ta punčka je bila pravo čudo, malo manj kot živa; a sem jo kar hitro razdejala, za kar mi je teta fiavila uro, oče pa je rekel: »Ta otrok je pa cel fant.« Zdi se mi, da se mu je skrivaj dobro zdelo. Punčke mi niso kupili nobene več, saj si je tudi nisem želela. Sanjarila sem o konju, lepem, velikem. Ded se je začudil, ko sem povedala, da si želim konja, nazadnje pa je rekel: »Če ne bo predrag, ga pa kupim.« Taka obljuba me je kaj malo potolažila. Dedu se je navadno vse zdelo predrago. Zato sem precej otožno sedela na peči, zvonila z nogami in nič kaj verjela, da bom dobila konja. Poviti štruklji bodo, to sem dobro vedela, morebiti tudi venec fig, toda konj... nak! Pravzaprav sem se pa misli na konja še kar lahko odpovedala. Želela sem si ga samo zato, ker je tudi oče ves čas govoril, da bomo morali kupiti konja. Odkar sem pomnila, smo imeli pri hiši samo vole. Najprej Šekca. Ko so tega prodali mesarju, je prišel na vrsto Cik. Cik je bil domače reje in tako krotek, da je vozil čisto sam; nikoli ga ni bilo treba vleči za uzdo. Sedel si na voz, vzel v roke vajeti, narejene iz vrvi, in vol je lepo počasi vlekel voz. Ko bi ne bil tako počasen, bi bil lahko nadomestil konja. Seveda se v resnici ni mogel primerjati s ko-• njem in oče je to dobro vedel, zato je silil, da bi kupili konja. Ded pa je dejal: B »Dokler bom jaz živ, konja ne bo pri hiši.« Pozneje se je izkazalo, da se je zarekel. Oče je namreč nekega dne kupil konja, majhnega in že starega Pramčka, ki je bil kot nalašč za našo bajto. Tega je ded tako vzljubil, da je prav s starčevsko trmoglavostjo ponavljal: »Dokler bom jaz živ, Pramček ne bo šel od hiše.« Toda takrat, ko sem si želela lesenega konja, je bilo do pravega, živega še zelo daleč. Čisto zadovoljna bi bila z lesenim, samo da še takega nisem mogla upati. Tisti dedov »Če ne bo predrag« mi je podiral vse sanjarije. u Ded pa je res kupil konja. Popoldne je prišel z njim. Nesel ga je na hrbtu, dobro privezanega na nahrbtnik. Komaj se je zrinil z njim skozi vrata. Babica, ki ga je prva ugledala, je tlesknila z rokami: »Pa menda nisi ponorel! Koliko si pa dal za to ropotijo?« . Ded je bil nenavadno dobre volje. Ves obraz hkrati se mu je smejal. »Ni bilo take sile,« je rekel o ceni. Postavil je konja na sredo hiše in pogledal k meni na peč. »Na, zdaj ga pa imaš!« Ne vem, kako sem prišla s peči, mislim, da me je kar vrglo h konju. Konj je bil tako lep, da si nisem mogla napasti oči na njem. Rjav je bil, imel je z rumenimi žeblji pribito koštrunovo kožo, ki naj bi nadomeščala grivo, rep pa dolg in košat, kakor bi bil iz prave žime. Morebiti je tudi bil, ne spominjam se več. Stal je na leseni deščici, ki je imela kolesa. Celo sedlo je imel. Kakor bi trenil, sem bila na njem. Ne vem, kolikokrat sem ga vlekla po hiši gor in dol. Ded je ves čas sedel pri mizi in me gledal. Naenkrat ?em spustila konja in stekla k njemu. Planila sem mu v naročje in se pritisnila k njemu. Okroglo otroško lice sem tiščala k njegovemu nagubanemu in mu gladila čisto bele lase. Ded me je tudi za hipec stisnil k sebi, potem pa postavil na tla in rekel: »Si že priden, no, priden ...« Kadar je bil zelo zadovoljen, me je nagovarjal kot fanta. Pri tem so se mu sive oči kar same smejale. Tisti dan so bili pozabljeni štruklji, pozabljene tudi fige, ki so vabljivo gledale s police nad omaro. Ves čas sem se vrtela okoli konja in ko sem šla spat, so mi ga morali postaviti zraven postelje. Vse naslednje dni so bile vse moje misli pri konju. Konj pa je postal središče zanimanja vseh vaških dečkov. Moja veljava se-je prav zaradi njega zelo dvignila. To sem tudi dobro čutila, zato sem le redkim dovolila, da so ga smeli zajahati. Še največkrat je bil tega veselja deležen Alešev Francelj. Včasih sem sedela jaz na konju in je Francelj vlekel za vrvco, kdaj pa kdaj pa je jahal on in sem jaz vlekla konja. Za to dobroto mi je prinašal tudi primerno plačilo. Aleševi so imeli namreč v sadovnjaku hruško rženko, ki je bila zrela, ko še nikjer ni bilo zrelih hrušk, pa tudi takoj medna in sladka. Francelj si je torej nabral polne žepe mednih rženk in mi jih dal zato, da je smel sedati na konja. Za vsakokrat po eno. Leseni konjič pa je prebudil v meni domišljijo, ki se dotlej še ni utegnila vzdra-miti. Še malo nisem mislila, da konj ni živ. Sanjarila sem o tem, da bi mogla iti s tem konjem v svet. Potepuška kri se je oglašala z vso silo in me gnala zdoma, v svet. S Francljem, ki je bil za leto mlajši, sva posedala v rogovilah Gregčevih orehov in kovala načrte, kam vse bi mogla iti s konjem. Franclju bi bilo dovolj, ko bi šla do Stra-hinja, tam je imel teto, zato je pot tja dobro poznal. Jaz sem si želela dalje, vsaj na Koroško, kjer imajo sladkor v stožcih, tako trd sladkor, da ga je treba sekati s sekiro, in če ga dobiš kos, ga lahko ližeš ves dan. Tako mi je pravil ded. Ker pa je bila Koroška nekje onstran Košute, me je misel na tako dolgo in nevarno pot vendarle nekoliko begala. Končno sva se domenila, da bi s konjem prav lahko šla v Kranj, potem se bo pa videlo, kam naprej bi še utegnila priti. Nekega sončnega dopoldneva sva krenila na pot. Naša babica je bila na polju, pred poldnem se prav gotovo ne bo vrnila. Ded je v hiši delal čevlje, včasih sem slišala nabijanje po podplatih. S Francljem sva si nabrala na našem vrtu debelih sliv, »laške« smo jim rekli. Njihove rženke so že davno pošle. Tako obložena s slivami sva vlekla konja čez travnike do ceste. Pri srcu se mi je milo storilo kakor vsakomur, ki se od-' pravlja na dolgo pot in ne ve, kdaj bo spet videl ljubi dom. Nekajkrat sem se celo ozrla nazaj na griček, da bi še enkrat videla domačo hišo, veliko, staro lipo v bregu in javor na oglu. Francelj se ni oziral, bosopet je na vso moč vlekel konja. Privlekla sva ga do ceste in jaz sem prva sedla nanj, Francelj je pa vlekel povodec. Nekam nerado je šlo, hrapava cesta, polna zdrobljenega kamenja in kotanj, ni bila tako pripravna za vožnjo kot gladki pod v domači hiši. Toda počasi se je konj le premikal, čeprav je zoprno hreščalo pod lesenimi kolesi. Izpred mlina naju je spazil mlinar Vencelj in za-vpil nad nama: »S ceste se spravita! Še avto vaju bo povozil!« Zavila sva bolj h kraju, da bi se pa umaknila, nama še na misel ni hodilo. Kakopak! Če se nameniš s konjem v svet, menda ne boš hodil po jarkih! Dolgo sva izmenoma vlekla konja. Ko pa sva prelezla Jurčkov klanec, so nama začele pohajati moči. In vendar sva bila šele na začetku poti! Domača vas je bila tik za nama, razločno sva videla vsako okno in prepoznala Ratejčevega pastirja, ki je pa-sel v Dobravici. Toliko da sva prestopila domači prag, Kranj pa je bil še tako daleč inf kako daleč je bil šele tisti tuji svet! Zdaj ni šlo več tako, da bi eden jahal, drug pa vlekel. Oba sva potiskala konja po cesti. Vedno pogosteje sva postajala in si oddihala. Temu pa se je pridružilo še nekaj, na kar nisva nič mislila. Medtem ko sva vlekla lesenega konjiča po cesti, se je začelo oblačiti. Storžič se je pokril s svojo največjo kapo; poveznil si jo je prav do ušes, da so grički in vasi kar izginili pod njo. Okoli Grintovca se je hudo bliskalo. Nenadoma naju je ošinil mrzel piš, da naju je kar zazeblo. Preplašeno sva opazovala nebo; bilo je, kakor da se hoče zgrniti prav na zemljo iri jo čisto pokriti. Pogledala sva se s plašnimi, velikimi očmi. Od kamniške strani je zagraielo. »Grmelo bo,« je rekel Francelj, ustna kota sta se„mu povesila in začel je vleči palec, da bi ne zajokal. »Nič ne bo,« sem ga skušala potolažiti. Neznansko sem bila razočarana. Stala sva sredi nakelskega polja; Kranj je bil zelo zelo daleč, dom pa tudi. »Saj že grmi!« je zastokal Francelj. Res je grmelo in grmelo čedalje bolj. Bliski so se križali, po vsakem blisku pa je zagrmelo razločneje in bliže. Nenadoma je Francelj zajokal: »Strela naju bo ubila!« /- Pri teh besedah je tudi mene zapustil pogum. Komaj sem si upala gledati po polju. Sama, čisto sama sva bila sredi širnega pol1' nad nama so se križali bliski in grmelo je čedalje huje. Nobene hiše, nobene lope, ničesar, kjer bi mogla prevedriti. Zazdelo se mi je, da prihaja konec. Umrla bova samotna, tu sredi polja! Zakaj, le zakaj sva šla od doma? Tudi Francelj je mislil isto, ker je začel tarnati: »Le zakaj sva šla od doma! Zakaj sem te poslušal in šel s teboj!« Tisto, da sem pravzaprav jaz vsega kriva, sem kar preslišala; ni mi bilo do prerekanja. Preveč strašno je bilo vse in pomoči si nisva vedela. Zbegana sva stala zraven lesenega konja in zamižala vsakokrat, ko se je križem zabliskalo. V smrtnem strahu pa sem se domislila nečesa in rekla: »Ti, Francelj, ne bo naju strela ubila! Kadar se zabliska, se moraš samo pokrižati in reči: Bog in sveti križ božji, pa ti strela nič ne more.« • ' • To naju je opogumilo. Začela sva se križati, desetkrat, dvajsetkrat v minuti. Za pobožni izrek ni bilo časa, prevečkrat se je zabliskalo. Potem je začelo deževati. Poče-nila sva zraven konja, se pritiskala k njemu, kot bi naju mogel obvarovati, in vsak hip med križanjem ponavljala: »Bog in sveti križ božji.« V strahinjski cerkvi je zazvonilo hudi uri in naju je objela še večja groza. Prav kot bi nama zvonilo k pogrebu. Tedaj je na cesti zaropotal voz. Nekdo > je v divjem diru podil konja. Tik pred nama se je voz ustavil. Sosed Miha, ves premočen, da mu je voda tekla od povešenih klobukov ih krajcev, je široko zazijal: »Kaj pa vidva tukaj?« Vsa premočena in tresoča se sva vstala in se gledala. »V Kranj sva hotela,« sem potem rekla. »Presneti drobiž, kaj jima pride na misel!« se je jezil sosed, zlezel z voza in naju spravil nanj. Udobno sva sedla v prostorni leseni obod za gramoz. K nama je vrgel še konja, nato pa naju pokril z veliko ponjavo [ in pognal. Ko sva sedela na varnem in je strah prešel, se naju je kmalu lotila dobra | vol a in malone objestnost. Francelj mi je pod ponjavo pokazal jezik in zagrozil: Le čakaj, tebe bodo nabili, ne mene, ti si rekla, da pojdiva.« Mene je zazeblo ob misli na dedovo knef-tro. Kar nič nisem dvomila, da bo zapela po meni. Kljub temu sem predrzno odvrnila: »Tebe bodo! Čemu si pa šel z menoj! Če bom drugič kam hotela, takega zajca, kot si ti, ne bom nikoli več jemala s seboj.« To se je Franclju za malo zdelo in morebiti bi se bila stepla kar pod ponjavo, ko bi ne bila opazila nečesa čudnega, ka^r naju je močno prestrašilo. Od mojega lepega rjavega konja se je namreč natekla rjava luža. Ni se bilo mogoče motiti: barva je puščala. Potegnila sva ga pod ponjavo, pa nisva dosegla drugega, kot da sva bila prav do las umazana od rjave barve. Meni ni bilo nič več do prepira, ker zdaj je bilo kot pribito, da me bo ded naklestil. Pred hišo naju je sosed spravil z voza. »Bosta za drugič vedela, kako je, če se greš potefpač,« je rekel dobrpdušnO in se odpeljal. Francelj je stekel proti domu, jaz pa sem obstala zraven svojega ubogega konja in si nisem upala v hišo. Dež je lil kar naprej, barva je ginila, kar v potočkih je curljala od konja. Griva se je razm,ehčala in ko sem prijela za rep, mi je ostal v rokah. Pokrila sem si obraz z umazanimi rokami in zatulila. Potem so se odprla vežna vrata in ded me je čvrsto pograbil za roko in me potegnil v vežo. Konja je tudi porinil noter. V veži je stala babica in od razburjenja kar tleskala z rokami. »Marija pomagaj, kakšen pa je otrok! Kje si se pa tako umazala? Saj ta barva sploh ne pojde proč! Vsa obleka je zanič!« Potem je opazila, da je konj popustil barvo, in nevihta se je znesla nad dedom. Babica je jezno pograbila konja in ga porinila pred deda. »Tole si ti privlekel k hiši! Po tvoji neumnosti se je zgodilo, kar se je!« Ded je zbegano gledal konja; mislim, da mu je bilo tisti hip žal denarja, ki ga je dal zanj. »Ti kramarji samo goljufajo,« je zagodrnjal. ' »Tistega, ki se jim da,« je odvrnila babica. Toliko je pa prepir le zalegel, da me ded ni nabil. Je bilo vse preveč opraviti, preden so me spravili v red. Babica je prinesla če-ber in me s toplo vodo in milom drgnila tako dolgo, da je izmila barvo z mene. Potem me je preoblekla in me potisnila na toplo peč. S konjem, ki je izgubil barvo in rep, pa nisem imela več pravega veselja. Kaj kmalu so se mu polomila tudi kolesca in bil je čisto zanič. Ko sem pred kratkim brskala doma po podstrešju, sem našla odlomljeno ko-njičevo glavo. Vsa zaprašena je bila in pre-prežena s pajčevinami. Toda ko sem jo prijela, se mi je zazdelo, da držim v rokah košček svoje mladosti. Kakor živ je nenadoma stal pred menoj veliki, belolasi, dobrosrčni ded in mala, upognjena babica. Kakor živ je stal pred menoj rjavi konjič na kolescih in vsa moja mladost, polna sanj, polna hrepenenja po svetu, hrepenenja, v katero takrat še ni kanila nobena kaplja grenkega pelina. Maline julija Bračič Čreda šolskih otrok se je zagnala po žolti ilovnati zadolski cesti, ki se je malo niže odcepila od glavne, bele. Fantki in deklice od desetih do dvanajstih let, vsi bosi, eni bolje zakrpani od drugih, nekateri strgani, le dva med njimi, gruntarska, sta se postavljala v celih oMekah. Fantinom so na hrbtih bingljale šolske torbe iz vrečevine, klinčeta pa so naveličano predevale iz roke v roko rogoznate cekarje, v katerih so ropotale lesene škatlice s svinčniki in peresi. »Kdo bo prvi pri Gorjančevem jarku?« Bilo je dovolj, da je kdo izustil to ime in že se je vsa tropa spustila v tek. Gorjancev jarek je pomenil zadolskim otročajem nekaj takepa, kakor je bilo krasti Lopnikove češnje, klatiti Rezmanove orehe ali pa se drsati na Bohakovem ribniku, zakaj v Gorjančevem jarku so živeli raki. Resda niso nikoli utegnili dorasti, ker so že vse negodne in majhne zbezali iz lukenj, a raki so bili vendarle in ko so jih doma vrgli v krop, so postali lepo rdeči ko tulipani. »Seveda, Pongrac dolgih tac misli, da mora biti spet prvi!« je kričal Junčev Lojz, ki se je bil prvi pognal v tek, a ga je v dveh zaletih prehitel Kračmanov Pongrac. Ta je bil dolg, pretegnjen fante, Junčev pa narobe, majhen in naseden. »Le daj, Lojz, le, saj majhna žaba daleč skoči!« ga je smeje se dražil Pongrac, ko se je zasopel ustavil pri sloki jelši ob Gorjančevem travniku, ki tja je mejil zavinkan jarek. »Kar počakaj, bo že prav prištojk .mu je zagrozil Junčev in se pognal v jarek, da je čofotnila skaljena voda. — Potem so pozabili na prepir in vneto brodili po vodi, gor, dol, pretaknili vse z blatom in kalužo napolnjene luknje. »No, vendar eden!« je po dolgem iskanju za vrisnif Kračmanov in vlekel žival iz luknje. »Kdo?« »Rak vendar!« se je zmagoslavno zarežal Pongrac, a v prihodnjem trenutku mu je v dvignjeni roki zabingljala blatna, cmokasta žaba. Jezno jo je vrgel nazaj v vodo. Potlej so fantalini zlezli iz jarka ter posedli v travo, da bi si na soncu osušili mokre noge in hlačnice, ki je iz njih curljala voda kakor iz cevi, čeprav so si jih bili zavihali. Deklice so pa tako že ves čas samo gledale in z vzkliki spremljale njih brezuspešni lov. »Ko bom velik, se ne bom vlačil po Gorjančevem jarku za temi krmežljavimi rakci,« je pričel samozavestno Juncev Lojz. »Z ladjo pojdem na morje nad ribe in rake, ki so tako veliki, da bi vsi pri nas imeli enega dovolj za južino.« »Ti boš na morju samo naslikan,« je s počasnim, zaspanim glasom zlogoval Vič-nikov Tevžek. »Pa tudi ne verjamem, da boš kdaj zares velik.« Otroci so se zasmejali. Junčev Lojz je bil gruntarski in se je rad bahal, zato so mu privoščili kako zbadljivo. »Kako boš, siromak, na morju, ko si še Dravinje ne upaš preplavati!« je podražila Lojza še Slamnikarjeva Doroteja in se pri tem poredno nasmejala. Med otroki se je vnemal prepir. Nekaj jih je držalo z Junčevim, še več pa proti njemu. Dokler ni Kračmanov zastavil besede, ker njegova je morala skoraj zmerom obveljati. »Kaj se bomo že zdaj prepirali o tem; bomo že potlej videli, kako bo, ko bomo zares veliki. — Če boš ti, Lojz, lovil ribe po morju, bom pa jaz vozil ljudi z avtomobili.« »Jaz bom pa karte ščipal po vlakih,« je vedel Drejčev Tona. »Kaj tisto, jaz bom zdravnik. Imam bogatega strica, ki me bo dal v šole.« »Jaz bom šivilja.« »Mene bo vzela teta v svojo trgovino.« »Jaz bom mizar.« »Jaz pa kuharica.« »Kaj boš pa ti, Doroteja? — Mi smo že vsi povedali, kaj bomo.« Otroške oči so se pozvedujoče uprle v Slamnikarjevo dekletce. Slamnikarjeva je v zadregi povesila iskreče se temne oči pod gostimi obrvmi. Mokro desno nogo je podrgnila ob levo, da sta se ji pri tem stresli težki kiti ko noč črnih, svedrastih las, ki sta bili v zatilniku trdo zvezani z debelo hodno nitjo. Povrh te je imela namesto svilene pentlje zavozlan pisan rob kdo ve kdaj krojene obleke. »Učiteljica bom.« »Ha-ha! — Slamnikarjeva črna ciganka pa učiteljica!« se je na vse grlo krohotal Juh- čev. »Kje boste pa zmogli, ko imate slamnato streho že čisto zrebrano, ha?!« »Bogato teto imam v Zagrebu, k njej pojdem, da veš!« Junčev in Drejčev in še nekaj drugih se je zasmejalo. Doroteja je bila rdeča ko kuhan rak. Tedaj pa je poskočil Kračmanov Pongrac. Žareče je pogledal Junčevega in se zadri. »Ti boš komu oponašal siromaštvo, žaba kratkoušna, ki je tvoj oče priberačil na zadolske brege, kaj! — Takšno ti primažem, da boš pomnil...« Lojz je planil pokonci. S Pongracem ni dobro češenj zobati, to je vedel. Z očmi, naravnost uprtimi v vsak gib Kračmanovega, se je ritensko oddaljeval in pri tem vpil: »Vzela se bosta, Slamnikarjeva črna ciganka in Pongrac dolgih tac!« »Kaj praviš!« — Zaripel v obraz od nenadne jeze je Pongrac poskočil za Junčevim, ki je že tekel prek Ozebnikovega pravkar opletega korenja. »Pongrac dolgih tac, Pongrac dolgih taaaac!« V prihodnjih sekundah je bil Kračmanov že na Lojzovem hrbtu. Čof! — Bunk! — Bunk! — Brez besed je Pongrac mikastil in bunkal Junčevega, ki se je zvijal pod njim ko črv in se drl ko žerjav, a mu nihče ni prišel na pomaganje. Otroci so gledali in se privoščljivo smejali, ne da bi komu padlo v glavo, da bi ga šel branit. Saj niso neumni! Kar je iskal, je našel, prav mu je! Nekaj minut zatem je bilo ob Gorjanče-vem jarku zopet vse tiho. Zadolska šolarija se je razpustila po bregeh. Nekaj se jih je odcepilo pri znamenju proti Zameji, dva sta sopihala po bližnjici na Srednji vrh, tepeni Junčev Lojz se je pomuljeno plazil za njimi do križpotja, od koder se je že videla med drevjem njihova domačija. »Le čakaj, te bo že naš Joža nabil!« je še klical Lojz za Pongracem, ki ga pa že ni več slišal. Samozavestno je koračil med de-čaki, dokler nista nazadnje ostala sama s Slamnikarjevo. Imela sta še skupno pot čez Bednikovo goščo. Koči Slamnikarjevih in Kračmanovih sta bili na najvišjem zadol-skem vrhu. »Ti, kaj si mislila zares tisto o učiteljici in bogati teti?« je znenada vprašal Pongrac, ko sta bila sama. Doroteja ga je pogledala. Siva šolska torba se je fantu pri vsakem koraku nalahno po-zibavala na hrbtu, ko je šel poleg nje. Deklico je obšlo hvaležno prijetno občutje varnosti. Kako se je postavil zanjo in nabil Junčevega, ki jo je žalil. Ne, njemu mora že povedati resnico. »Kje neki! — To sem kar tako rekla.« »Sem si kar mislil.« »Jezilo me je njih bahanje. Če mislijo ti biti to in to, zakaj bi jaz ne smela biti učiteljica!« »Prav imaš.« »To bi pa ta Junčev junec tudi lahko vedel, da nisem jaz kriva, če je naša koča tako raztreščena!« je rekla jezno, da bi se opravičila pred tovarišem, ki se je moral tepsti zavoljo nje. Kračmanov je zamahnil z roko, kakor je storil navadno Dorotejin stric, in rekel zelo resno: »Kaj hočeš, najbolje, da se zavoljo tega ,ne jeziš! — Midva res ne moreva nič za to, če sva iz revnih koč doma. Ko bova velika, bo vse drugače, boš videla.« »Morebiti,« je rekla Doroteja in verjela. Kaj bi mu ne, Pongracu! Če bo on hodil zmerom, takole poleg nje, se ji pa res ni treba bati nič hudega. »Vse bi še bilo, le za denar nas ščiplje. Jaz bi pa imela tako rada novo obleko, vsa sem že strgana.« Nevšečno se je ogledala po ogoljeni, preplezani in zakrpani oblekici in se nasmehnila. »Pravzaprav si je pa tudi ti potreben; glej, komolci ti cveto!« »To že sam vem. Poskusil sem zaslužiti kaj z nabiranjem gob; večkrat sem že zgodaj vstal in še v mraku dirjal v goščo, a je zdaj presuho, da bi rasle.« »Veš kaj, maline na Sladkem vrhu so že zrele. Bednikova Pavla jih hodi obirat in precej zasluži. Kaj, če bi še midva poskusila?« »Da, a Pavla ima dovoljenje za obiranje; plačala je Domiku stotaka. Dornik pa ima nastavljenega posebnega paznika, da ujame vsakogar, ki bi se v maline vtihotapil. Be-dračevega Miha, saj ga poznaš. Dedec je malo prismuknjen, a pravijo, da je tudi hudoben in da mu ni dobro priti v kremplje. Ne vem, kako bi bilo s teboj, jaz bi mu že ušel, saj imam dolge in urne noge, ali ne?« »S teboj bi šla, potlej bi se že kako iz-mazala.« 7 Koledar 1952 97 Pongracu je od všečnosti udarila kri v glavo. Glej jo, deklinče, kar name bi se obesila, da bi bila varna! Prevzelo ga je občutje prebujajoče se možatosti, ponosne samozavesti, da je lahko varuh slabotnej-šega bitja, ki se zanese nanj, mu verjame in zaupa. — Ustavil se je, z rjavo boso nogo pobrskal po mahovnatih gozdnih tleh, potem pa si preudarno popravil natrgano pisano srajco, ki mu je bila zlezla izza hlač. »Bi pa šel, če ti tako misliš. - Jutri nimamo šole, naši me bodo pa tudi pustili.« »Še k Bednikovi stopim nocoj, da jo povprašam kako in kaj; ta je že vajena. Potlej bi šli vsi trije skupaj.« »Toda treba se bo odpraviti z doma zelo zgodaj, zakaj do Sladkega vrha imaš debelo uro. Tam pa moramo biti že ob svitanju.« In bila sta zmenjena. Pojdeta. Zaslužila bosta. Maline bosta prodala trgovcem doli v trgu ali pa jih zamenjala za blago. Potem bosta tudi Kračmanov Pongrac in Slamni-karjeva Doroteja lepo oblečena in bosta-lahko šla ob nedeljah k poznemu opravilu v cerkev. Zdaj sta hodila rajši k zgodnjemu, ker se v revnih, zašitih capah nista hotela gnesti med drugo mladež, ki se je postavljala v pražnjih oblekah. Ne Slamnikarjevi in ne Kračmanovi niso ugovarjali. Dela zdaj pri kočah ni ravno na pretek in če otroka kaj zaslužita, ni da bi jima branili. Doma jima tako še zvezkov ne morejo kupiti. Jutro se ni še niti zaznavalo, ko sta bila Pongrac in Doroteja že pri Bednikovih, kjer ju je Pavla čakala. »Kaj nimata nič posode s seboj?« ju je že od daleč pozdravila rdečelična deklina, dišeča po rosnem mladem jutru, ko jima je stopila od hiše naproti z velikim šibnatim cekarjem. »Jaz imam,« je pomolila naprej Doroteja svoj rogoznati cekarček, ki ga je imela drugače za v šolo. »Majhen je, pa bo že za silo,« je presodila Pavla. »Boš pa drugikrat vzela večjega, ko se privadiš. — Pa ti, Kračmanov dolgin, v kaj pa misliš ti obirati?« »Tole sem vzel,« je privlekel Pongrac izpod suknjiča očetov temnomodri predpasnik. Bednikova se je na glas zasmejala. »Kaj pa misliš, ožetih malin ne bo nihče kupil. V predpasniku bodo, kot bi jih deval v stiskalnico.« »Na to pa nisem mislil,« je bil fantič v zadregi. Dorotejo je bilo sram namesto Pongraca. Da ji ni padlo v glavo, da se maline zmečkajo! — Vtem je Pavla že skočila na pre-drje in se kmalu vrnila z manjšim cekarjem. »Na, pa glej, da bo kmalu poln!« se je nasmehnila nerodnežu. Prve svetlobne niti' so pričele cefrati temo. Presekale so zvrhoma meglo, ki se je razdelila v dva oblačka, ki sta plavala vedno niže in razgaljala hrib pred njimi. »Tudi bosa 4ta,« je Bednikova pogledala otroške noge, mokre in rdeče od hladne jutrnje rose. »V malinah je tmje in grmovje, razpraskala se bosta.« »Kdo bo vlačil škrpete v takšni vročini!« je povedal Kračmanov za oba. Kaj bi razlagal deklini, da nima kaj obuti, zakaj edini čevlji, ki jih hrani za zimo, so preluknjani; saj bi mu tako ne priskrbela drugih. In sosedova ni nič na boljšem od njega. Zato sta se z Dorotejo zadaj skrivši spogledala in se potiho smejala. Vzhodna stran Boča je rdečkastozlato zagorela, ko je trojica prisopihala na Sladki vrh. To je bil precej visok, položnat hrib, ki ga je na severni strani pokrivalo gosto bukovje, južno pobočje pa je bilo od vrha do vznožja poraslo z grmovjem, leskovjem, divjim trnjem in ostrožničjem. Vse to pisano rastlinje pa je na gosto prepletalo malinovje. »Pssst!« Pavla je dela prst na usta, ko so stopili pod zadnjo bukev na vrhu in se je pred njimi razprostrlo kraljestvo malin. »Zdaj pa morata biti previdna, otroka, če hočeta kaj nabrati. Bedračev Miha neusmiljeno spodi iz malin vsakogar, ki ga zaloti brez dovolilne karte. Jaz je tudi nimam, a sem že vajena; dobro vem, kam se je treba umakniti pred njim, da me ne ujame. Miha nosi na glavi modro kapo z zelenim ščitom. Kadar ugledaš to kapo, se moraš ali potuhniti med grmovjem ali pa zbežati v goščo. Jaz po navadi zbežim. Biti pa morata zmeraj pripravljena, da ga ugledata pred seboj, zakaj Miha je povsod tam, kjer se ga najmanj nadejaš. Če bi se prikazal tule pri vrhu kje, zbežita tamle v goščo in, ko bosta videla, da se je pomaknil niže dol, se vrnita nazaj in obirajta dalje. Tako delajo vsi divji obiralci malin, kakršni smo mi.« »Tako? Tudi Pavla nima karte!« sta se otroka oba hkrati začudila. »Ko bomo imeli polne cekarje, pojdemo skupaj domov. — Zdaj je pa bolje, da obiramo posamez,« je svetovala Bednikova in se že zamaknila med grmičevje, da je kar hrustalo pod njenimi stopinjami. Koj potem je tudi Pongraca požrlo grmovje; le potišano šumenje bosih nog po preperelem lesu je bilo še čuti za njim in tu pa tam se je zagugal kak leskov vrh ali se zaobrnilo listje ostrožnic. — Doroteja je ostala sama. Slovesno občutje jo je obšlo. Prvikrat v življenju na Sladkem vrhu obira rdeče maline! Vendar ji je srce naenkrat plaho splahutalo. Kaj, če jo dobi Bedračev Miha?! — Oh, nič, se je kmalu pomirila, Pongrac bo že kje v bližini, da jo bo slišal, ko bo zakričala. In potem bo že kako. — Tedaj se je iznenada spomnila na pesmico, ki so jo lani pela dekleta, vračajoč se s Sladkega vrha: »Maline rdeče, prinesite sreče deklici revni v ubogo srce--« Doroteja se je sama pri sebi nasmehnila. Tudi ona je prišla .med maline po srečo. Podzavestno, a vroče je ponovila: »Maline rdeče, prinesite sreče ----« Nato se je spustila po skriti, a uhojeni stezi med malinovje. Le nekaj pritlikavega malinovega rastlinja je našla pri kraju, a je bilo že obrano, le tu pa tam je bila še kaka gingava naspol zelena jagoda. Deklica je rinila vedno globlje v grmovje, korak za korakom se je -spuščala vedno niže v go-ščavje, ker jo je praskalo po golih mečih in bodlo v bose noge. Previdno in brez šuma je odstranjala trnje in ostrožničje spod nog. Čim globlje v notranjost je lezla, tem več malinovja se ji je prikazovalo med grmič-jem in nazadnje je bilo le še tu in tam kaj robidovja, vse drugo pa so bile maline, same sladke, rdeče maline. Doroteji je za-vriskalo srce! Vse okrog nje se je vzpenjalo in poganjalo kvišku, povsod se je v soncu smejalo vse polno vinskordečih malinovih jagod, nalahno prekritih s sivkastobelim žametnim nadihom. Deklica je postavila cekar na tla, potem pa s tresočo se roko segla po sadežu. Bila je premajhna, da bi dosegla vrh, zato si je upognila stebelce in si ga v loku približala. Sladka drhtavica jo- je spreletela. Imela je polno pest zrelih, rdečih malin, ki so tako omamno žlahtno dišale v rosnem jutru. Imelo jo je, da bi jih pojedla, saj jih še ni- ' iff koli ni prida okusila, komaj da jih je kdaj videla. Ne, se je odločila, škoda jih je, prodam jih, dobim zanje obleko. Vsula je rdeče jagode v cekar na tleh, potem pa se le ni mogla premagati; vzela je malino in jo nesla v usta. In že se je znova vzpenjala na prste, se sklanjala naprej in se upogibala na vse strani, da je dosegla vejice. Od spodaj je bilo slišati glasove. To so pravi obiralci malin, ki se jim ni treba bati Bedračevega Miha, je pomislila Doroteja. Nekje od leve je prihajalo pritajeno lomastenje, to mora biti Pongrac ali pa Bednikova, kdo ve,' kam sta se vtaknila. »Hrsk!« Kakor da je poknila veja pod naglim korakom. Dekletce se je po bliskovo ogledalo, da, res se je tam doli v gTmovju nekaj zganilo. Bedračev Miha s strašno kapo, jo je spre-letelo in krčevito je zgrabila za cekar, da bi zbežala. Prisluhnila je. Nič, le ptič se je spreletel z jelševe na leskovo vejo. Dno cekarja je bilo že zdavnaj pokrito z malinami in Doroteja je lezla zmerom globlje v obirališče ter hitela, da še dihati ni utegnila. Kamor koli je pogledala, maline, spodaj, gori, na vseh straneh same zrele* rdeče maline. Priklenile so dekletce nase, nič drugega ni več videla kot samo rdečo lepoto, samo žlahtno sladkost. To dehtečo opojnost malin je naenkrat presekal potišan vzklik. Dekletce je v strahu spustilo iz rok na pol obrano malinovo vejico in se ogledalo: skozi migotajoče listje je videla za dober streljaj proč na levo velikega človeka z zelenim ščitkom na kapi. Glava pod to kapo se je sklanjala nad nečim, kar so krčevito grabile njegove roke. Ko se je moški obrnil, se je pokazalo v njegovem prijemu rdeče lice Bednikove Pavle. Dorotejo je spreletela mrzla groza. Zdaj je natanko videla, kako se je človek s kapo sklonil še niže k tistemu rdečemu licu in s šapastimi rokami grabil beli vrat--- »Pavla nima karte, Bedrač jo bo zadavil!< je v ledenem strahu doumela Doroteja. »Pomagajte! — Pomagajte!« je kriknila na vse grlo in stekla Bednikovi na pomoč. V hipu so moške roke popustile rdeča lica in beli vrat. A ko je Doroteja ko brez uma pridivjala bliže, je slišala jezni Pavlin glas: »Daj no, Miha, postTaši malo to prismojeno deklinče!« 7* 99 In Bedračcv Miha je v vsej naduti poli-cajski mogočnosti premeril Slamnikarjevo. »Aha, tatička, karte nimaš, sva že skupaj!« je hripavo zagrgral in se v prihodnji sekundi že široko prestopil v okovanih škornjih. A sedaj je tudi Doroteja že na vso moč tekla proti gošči. A čim bolj je tekla, tem bliže za seboj je čutila Bedrača. V smrtnem strahu je stisnila cekarček k sebi, zavreščala, da se Bog usmili, in s šibkimi nogami preskakovala štorovje in borovni-čevje. Najbolj čudno se ji je zdelo, da se ni že zdavnaj spotaknila in telebnila prek kakega hloda. Ni se upala ozreti, ne za hip postati, kajti na tilniku je že čutila ostro Bedračevo sapo. Tedaj se je zgodilo nekaj drugega. Iz ma-linovja na nasprotni strani je planil nekdo proti gošči in se na vsa usta drl: »Bedračev Miha kašo piha, kašo piha, huuuu!« Kračmanov Pongrac. In vrh vsega se je ta fantin posmehljivo režal Bedraču kakor smrkavcu. Dornikov paznik se je ustavil, zazijal ko naščuvan pes, pa se obrnil in pričel zasledovati divjega obiralca malin. Doroteja je zadihana obstala. Bila je rešena. Spustila je cekar iz rok, maline 10 jI bile med begom že tako do zadnje jagod* poletele iz njega, le še nekaj rdečkastih, mokrih madežev je bilo na dnu. Zgruznila se je na mehko mahovje. Oči so ji gorele, srce ji je divjalo. Pongrac, je toplo pomislila z veliko otroško hvaležnostjo. Le kaj mu je padlo v glavo! Res je s svojo zaletelostjo rešil njo strašnega Bedrača, a če zdaj njega ujame? Če se spotakne in pade? Ni smela pomisliti kaj takega. Sklenila je roki in v trepetu gledala v smer, kamor sta izginjala. Le pokanje suhljadi pod bežečimi koraki je bilo čuti. Tedaj je videla skozi redko drevje, da je Pongrac v zasukljanem loku zasledovalcu zmešal smer, a bil je hkrati tudi že tik nad globoko grabo, nad breznom, ki so mu rekli Huda jama. Doroteji je zastal dih, srce ji je ledenelo. V prihodnji minuti se je Pongrac z obema rokama oprijel vej debele bukve in se podričal v strmo grabo. »Marija ljubečka, ubil se je! — Mrtev je!« je preblisnilo Doroteji možgane. Gre-doč je videla Bedrača, ki se je pred breznom ustavil, pogledal vanj, strašno zaklel in se • ' l 4 obrnil nazaj proti malinovju. Ona pa je znova tekla ko brez uma. Preteči mora hrib, se na oni strani spustiti v dolino in tako obiti Hudo jamo, kjer bo poiskala Pon-graca, nesrečnega, ubitega Pongraca. Imela je pred očmi prav takega, kakršnega je videla lani Ravnikovega hlapca, ki se je bil ponesrečil v gozdu. Prinesli so ga na nosilih, lica so mu bila prstena, z glave mu je curljala črna kri, priprte oči so srepo strmele nekam v strop. . »In jaz sem kriva, zavoljo mene se je ubil! — Le kaj mi bodo rekli njegovi domači!« A kakor da ni bilo vse skupaj že dovolj strašno, so ji naenkrat šinile v glavo besede iz malinje pesmi: »Maline rdeče--« Da, sedaj pa ima maline, zdaj jih je sita do grla, zdaj, ko so ji ubile Pongraca, tovariša, soseda, ki ga ne najdeš boljšega! In v čudni otroški podzavesti je skozi žalost drobnega srca našla tisti pesmi še zadnjo kitico: »Maline, maline rdeče, niste prinesle mi sreče.« V sfebi pol uri je že obšla hrib, da bi po globoki kotanji po bližnjici čimprej dospela na dno Hude jame, kjer bo našla polomljenega, mrtvega sosedovega sina. Tedaj ji je naenkrat, kakor iz tal zrasel, prižvižgal med smrečjem naproti. »Pongrac! Si živ! Jaz sem pa mislila--< >Da me boš mrtvega nesla na zadolski breg, jeli?« se je zasmejal veselo in razposajeno, prav kakor včeraj, ko je nabil Junčevega. »Bedrač je še daleč preneumen, da bi ujel Kračmanovega Pongraca.« »Hvala Bogu!« je potiho ponavljala deklica in nič drugega ni mogla spraviti iz sebe. Usedla sta se v mah in tovariš ji je razlagal, kako se moraš znati dričati po strmi grabi, če se pri tem nočeš ubiti. »Samo da si živ!« je še enkrat iztisnila Doroteja in se z obema rokama prisrčno oklenila Pongraca. »V maline pa ne poj-deva nikoli več, kajne da ne?« Pongrac se je otresel otroške nežnosti in jo rahlo odrinil. »Bomo videli! — Malo si bova odpočila, potlej pa greva domov. — Ampak, deklinče, ti imaš vendar vse krvave noge. Pojdiva, tamle doli si jih boš umila, da ne bodo doma hudi.« Trudna in pobita sta se Kračmanov in 1 Slamnikarjeva sredi večerke prazna prikla- tila domov. Ko je Doroteja povedala, kako je bilo, je rekla mati: »Prismoda! Boš vedela za drugič, da ni dobro, če človek preveč vidi. Bednikova jih ima že sedemnajst in drugače ve kako in kaj kot ti, ki si še vse zeleno.« Doroteja ni vedela kam z materinimi besedami. Sosedova teta zmerom toži, kako je hudo, ko tako slabo vidi. No, če pa vidiš dobro--— Od sile čuden mora biti svet, je nazadnje dognala, še bolj pa so čudni ljudje na njem. Desetkrat se je medtem brstje na bukvah Sladkega vrha razgnalo v listje, devetkrat so se žareče razgorele maline na južnem pobočju. To pot so zazorele v deseto. Zdaj malinišče ni bilo več last bogatega trgovca v trgu, razdelili so ga. In poslej je tudi maline obiral, kdor se je le hotel plaziti med grmovjem. Bilo jih je pa tudi iz leta v leto manj, ker se je drugo grmovje preveč razraslo in zadušilo malinovo rastlinje. Spodaj v dolini so izpeljali novo cesto proti kolodvoru in na Sladki vrh prideš zdaj zlahka, ne da bi se ti bilo treba plaziti po strminah. Po beli cesti iz Zadola je šla sredi nedeljske večerke Slamnikarjeva Doroteja. Iz nekdanje čme ciganke je zrasla velika, lepa deklina v polnem razcvetu. »Kaj ti ni prevroče na cesti v tej sopa-rici?« so jo spraševali ljudje iz obhišnih senc. »Ni,« se je smehljala Doroteja ljudem in soparici in cesti in vsemu svetu. Ljudje so še zmerom tako čudni, kakor so bili nekdaj, nočejo in nočejo razumeti človeka. Če bi žgalo sonce kakor v Afriki, danes bi zanjo ne bilo prevroče, tudi če bi grmelo in treskalo in lilo kot iz škafa, danes bi je nihče ne odvrnil od fe poti! Kakor da bi se vlak kaj zmenil za vročino! Sonce gor ali dol, vlak pripelje in odloži svoj tovor, njega. On pride, njemu gre dekle naproti, ljubljenemu, sanjanemu, pričakovanemu. Sladko hrepenenje po skorajšnjem snidenju je Dorotejo še bolj razcvetelo. Kakor da s polnostjo bujne mladosti srka žamo toploto razpaljenega poletja, je videti, ko hiti s prožnimi koraki svojemu fantu naproti — Kračmanovemu Pongracu. Pongrac. Neizpeta pesem Dorotejine ljubezni. Nekdanji dolgonogi, bosopeti deček je postal res to, kar je svoj čas napovedoval — v mestu je z avtomobili prevažal ljudi. Ona sicer ni učiteljica, kakor je hotela, kaj hočeš, denarja si ne moreš nače-sati z glave. A zdaj je tako vseeno, v prihodnjih mesecih se bosta s Pongracem vzela in potlej pojde z njim v mesto. Potem bosta skupaj, potem bo imela ob sebi tega ljubega črnega dolgiija globokih, zvestih oči in nič več ji ne bo tTeba iz dalje hrepeneti po njem in ga hoditi čakat k vlaku. Oh, maline so že zrele, se je domislila, ko je prišla do vznožja Sladkega vrha. Nasmehnila se je ob spominu na prvo in zadnje obiranje malin pred desetimi leti. Maline. Takrat ji resda niso prinesle sreče, so jo pa zato nekaj let pozneje. Ob takemle vročem nedeljskem popoldnevu je bilo, ko sta s sosedovim sedela med malinami na Sladkem vrhu, potem ko sta se do «ita najedla sladkega sadeža. Tam je bilo, ko ji je Pongrac prvikrat povedal, da jo ima rad. Z glavo na njegovih močnih prsih mu je v srečnih solzah priznala, da ji je že dolgo vrsto let, vse od tistega ponesrečenega ma-linjega obiranja več ko vse na svetu. Od-poljubljal ji je solze z lic, potem pa ji zapel tisto: »Oj dekle, moje ljubo dekle---« »Kakor te rdeče maline je najina ljubezen; sočna, sladka, žlahtna,« je kipel in obljubljal fant sredi-zorečega malinja. In njej so se zdele te besede tako lepe, da bi bila najraje umrla od sladkosti. — Pet let je že odtlej in Pongrac je vedno isti, zvesti, močni fant. Njuna ljubezen je dan na dan lepša. Skoraj skoraj se bo izpeljala v najvišji vrh. Njeno srce je napolnjeno samo z njim in njegovo z njo. Pongrac in Doroteja. Močan hrast in vitka breza. Ali premore svet kaj lepšega?! Ljudje so jima najbrž nevoščljivi, vsaj nekateri. Fantje se ji posmihajo, dekleta jo škodoželjno zbadajo. Obračajo jezike, izmišljajo si vse mogoče, da bi razbili njuno ljubezen. A se jim ne posreči. Pongrac in Do- , roteja sta prezvesto vraščena drug v drugega. Oni dan jo je bil ustavil na cesti pod hribom Junčev Lojz. Moledoval in drežnja-ril je krog nje, dokler ga ni spodila. »Vem, že od šolskih let me črtiš,« je rekel potlej fant užaljeno. »Na tistega dolgega črnuha si pa kakor veter na ogenj. Pa le vsi vedo, da te nikoli ne bo vzel, ker ima v mestu drugo.« Doroteja se je razkačeno zakadila vanj za te besede. Da ga ni sram, ko tako grdo laže in pobira čenče skisanih nevoščljivih bab' nic! Sama od vsega ne verjame niti pike. — Potuljeno jo je Juncev pobrisal in odtlej ima pred njim mir. »Če le ni naša stara šklemfa zadaj!« je zaskrbelo dekle, ko je videla prihajati po cesti od postaje ljudi. Skoraj stekla je, da je bila vsa ometena od prahu. — Kmalu je srečala znanca železničarja. Ta ji je povedal, da je vlak res že prišel, ker je ura že to-liko in toliko. »Na, jaz jo pa mažem počasi, kakor da sem še prezgodnja,« se je jezila sama nase. Lepše bi bilo, če bi ga bila pričakala na po-staji. Zdaj mu bo morala priti naproti po cesti. Zgrešiti se ne moreta, sešla se bosta tako in tako, a dekletu je bilo žal za tistih nekaj minut, kolikor ga bo pozneje videla. Postala je. Za ovinkom je zaslišala znan glas. In še nekatere druge, ki so se izgubljali po pešpoti v gozdu. Duša ji je zavri-skala: on. Hotela mu je vzleteti naproti kakor otrok, ko se je v zadnjem trenutku domislila, da ni sam, zakaj čuti je še neki ženski glas. Prisluhnila je: to je vendar Bed-nikova Pavla. Neprijetno jo je pogrelo. Že od tistega obiranja malin se je te ženske ognila, če se je le mogla. Le kod jo vrabec nosi, da sta se zdaj ta dva sešla! Pa ne, da bi bila v mestu in bi se bila pripeljala skupaj? — Ne, vpričo Pavle ne bo pozdravljala svojega ženina. Zamaknila se bo v grmovje in počakala, da pojdeta mimo, potlej pa bo šla lepo počasi za njima, četudi do Pavlinega doma. Tam ga bo že dohitela in se mu opravičila. Saj tudi on ne mara te klepetulje. Potuhnila se je v bližnje malinovo grmičje. Jezila se je nase, na uro, na vlak, ki ti pride prehitro, kadar ni treba, najbolj pa na Bed-nikovo, ki ji je skazila lepe trenutke snidenja. Hkrati pa se ji je zdelo njeno početje smešno. Če bi jo Pongrac videl čepeti v malinah, to bi se smejal. Toda zdaj je že prepozno, zdaj ne more več na cesto, že sliši Pavlino zvenečo govorico, že prihajata izza ovinka. »Tak da je le ni, Slamnikarjeve, ne na postajo in ne naproti,« je z zadoščenjem ugotavljala Bednikova. »Čudno, res,« je kislo zamrmral Kračma-nov. Prihajal je bliže, da si ga je Doroteja lahko ogledala. Že več mesecev ga ni videla in željno so pile dekletove oči ljubljeno postavo. Pongrac je bil razoglav, valoviti črni lasje so se bleščali v soncu, suknjič je bil obesil čez rame, ovratnik svetlomodre srajce si je odpel in še si je ves čas z robčkom brisal potni obraz in vrat. »Ko bi jaz imela takega fanta, primej, šla bi mu naproti na pol sveta,« je brnela Pavla s pocukranim glasom. »A kaj se mara njej, mlada je in prevzetna, zato lahko izbira in se porčuje iz pametnih. — Ali ni preklenska vročina, kaj praviš?« »Še vraga bi spekla.c »Pol ure sem ali tja, ali si ne bi odpočila? Prileglo bi se malo sence, kaj praviš, Pongrac?« »Nič ne pravim,« se je fant zasmejal, a Doroteja je natanko čutila, da mu smeh ni prišel od srca. Zviška se je vrgel v senco, pol dorasle smreke. »Tam je preblizu ceste, vsak pes te ovoha,« je menila Pavla in rinila globlje v goščo. »Sem pojdi, Pongrac, tu je gostejša senca!« — In Kračmanov je v resnici prišel za njo med malinovje. Pavla si je snela z glave perkalasto ruto in jo pregrnila po travi: »Da ne spraviš kaj na obleko, ko je tako lepa,« se mu je zasmejala v zobe. »Ti, kako si rekla prej zavoljo Slamnikarjeve?« je pričel vrtati Pongrac. Pavla je našobila usta in jih koj zatem skrivila, kakor bi hotela zdaj zdaj prasniti v smeh. »Nič. Kar tako.« Fant je ni spustil iz pogleda. »Nekaj veš. pa mi skrivaš.« Deklina ga je zvito sočutno pogledovala in se prenarejala. »Nič drugega ko to, kar vedo že vsi. Z onem sta si, z Junčevim Lojzom.« »Strela!« »Ne bi verjela, če bi ju oni večer ne bila sama zasačila v Koštarjevi meji.« »Ali nisi narobe videla, Pavla?!« je hlastnil Pongrac in Doroteja je dobro videla, kako so se mu žile na vratu napele. »Ti moj ljubi Bog, sveta Lucija mi varuj oči, da bi bila narobe videla, ko ti na uro razločim izpred domačega praga! — Ne samo videla, tudi slišala sem, da veš! Saj ni bilo cmakanja ne konca ne kraja.« Dorotejo je razganjala jeza. Imelo jo je, da bi skočila tja k njima in udarila Bed-nikovo po obrekljivih čeljustih. A neka sila jo je zadrževala in ji stiskala zobe. »Pravega se je lotila,« se je potlej umirjala od prvega navala. »Pongrac bo dovolj dobro opravil z njo namesto mene. Zarohnel bo vanjo, da se bo stresel Sladki vrh: ,Lažnivka!' In še dobro bo, če bo dekli' na odnesla cele zobe iz gošče. O, Pongrac je cel fant, še zmeraj se je postavil zanjo, povsod jo je branil. Vidi ga, že gleda ko ris, zdaj zdaj bo planil--Pongrac, moj dobri, zlati fant---« »Tako?« je Kračmanov po mestno zavlekel in Dorotejo je zdaj prvikrat zoprno zbodlo njegovo spakovanje. »Če je to res, sem opravil z njo. Junčevih ostankov ne bom pobiral.« Kot bi strela treščila v Dorotejo. Ostro ji je kljunilo v kri, udarilo v glavo. Zamahnila je z roko, kakor bi hotela odgnati privid, a so ji na prstih in dlaneh ostale bodice ostrožničnega trnja. Z razširjenimi očmi je bolščala v onadva. »Imaš prav,« je sladko govoričila deklina in še premeteneje pogledovala fanta. »Slam-nikarjeva res ni, da bi se kdo tepel zanjo! Saj Junčev ni prvi in edini, ki ga je imela. No, ti si daleč in ne izveš; kadar pa prideš domov, ne vidiš nikogar razen nje. Tudi mimo nas hodiš, kot da bi ne vedel, da sem zdaj sama na hiši in gruntiču, kar sta mi umrla stara dva.« _ Doroteji je šumelo in bučalo v glavi, da ji je bilo, ko da jo bo s treskom razneslo. Da jo ta ženščina tako grdo blati in obre-kuje, temu se ni čudila. Pozna njen strupeni jezik, že prenekaterega je usekala z njim. Zdaj se je spravila nanjo in na Pongraca, kakor že nekdaj v otroških letih, ko je naščuvate nanjo prismojenega Bedrača. Naenkrat ji je živo stopil pred oči tisti dogodek. Vidi se, kako hiti Pavli na pomoč — zdaj ve, kako dovolilnico je imela prekanjenka — kako beži pred strašnim paznikom, sliši Pongra-čev krik, vidi ga, ko teče po hosti, kako se je ustavil pred breznom, zdaj izginja v Hudi jami. Njen lastni takratni krik ji udarja po žilah: »Mrtev je, ubit!« — V krvi se nekaj strahotno peni, narašča, vzkipeva. Tu doli, nekaj metrov stran, se ubija, umira njen prijatelj, tovariš otroških let, vsa vroča in edina ljubezen njenega deklištva. In zdaj ni več Miha, ki ga zasleduje, ni več Hude jame, zlobna kača v ženskem krilu ga ubija, prekleta -- Toda zakaj preklinja njo! — Negodni fantiček, šolarček Pongrac se ni dal ubiti, rešil je njo in sebe, sedanji možak Pongrac pa nima moči, da bi se postavil v bran zvitemu, obrekljivemu ženskemu jeziku. V njem ni toliko moža, da bi znal braniti njeno čast in dobro ime, ko jo je vendar otrok otel Bedračeve roke. To je bilo tisto strašno, kar je v tem trenutku preplavilo vse drugo v Doroteji. Saj je vendar verjela, da je njen fant cel mož. Kako mu je brezskrbno naslonila trudno glavo na prsi: »Tu me imaš, ti močni! Čuvaj, varuj, brani! Kakor privežeš trsovo mladiko k šparonu.« — Njen Pongrac, sanjani junak, visok do neba, globok ko morje, stoji zdaj oskuben pred njo. Navaden nič, slabič, ki verjame mamje klepe-tavih bab. — Kakor skozi bučanje viharja je še natanko slišala fanta. »Nisem mislil, da je takšna, ta potuhnjena svetnica!« V Doroteji se je vse napelo. Nič več ni vedela, nič ni čutila, le nejasna zavest ji je preblisnila možgane, da se mora v prihodnji sekundi nekaj zgoditi in da za tisto ni več odgovorna. V to napetost se je zgnetla žgoča prigrevica, pomešana z divjim vonjem gozda, skozi katerega je v močnih curkih lil žlahtni vonj zorečih malin, ki se je prešerno nosil po vsem Sladkem vrhu in opijanjal do nezavesti. Doroteja je preskočila malinovje. Dvoje pekočih dekliških dlani se je hkrati sprožilo k mlademu moškemu obrazu. »Čof! — Plesk! — Tu imaš potuhnjeno svetnico!« Pongrac se ni utegnil niti. začuditi. Bed-nikova je zavreščala in skočila pokonci ter stekla na cesto, ne da bi se kaj ozrla. Dušeč pritisk v Doroteji je popustil. Kakor bi počil železen obroč. In zdaj je tudi natanko vedela: sveta vez ljubezni je na dvoje. Zakaj to, kar je prebrala v fantovih široko razprtih očeh, jo je zrušilo do kraja. V njih ni bilo zaslediti ne kesanja ne ljubosumnosti in ne ljubezni, niti ne trohice usmiljenega sočutja do prevarane sirote. V črnih zenicah, zasenčenih s kratkimi, redkimi obrvmi, je videla samo sram, da ga je ženska izpregledala, in še lomečo jezo nad seboj, ker se je brez potrebe prezgodaj razgalil pred njo. »Fej!« Pljunila je predenj na obran in pomendran malinov grmiček. Nato je počasi odšla. Tiho in žalostno je stopala, kakor bi odhajala od pogreba. Ne dol na cesto, navkreber, proti vrhu. V gozd, v samoto, čim dalje stran od Pongraca. Nekaj gorečega mora s silo zadušiti v sebi, pogasiti plamen. Predobro je vedela, da ji bo nasilno dušeni ogenj vse življenje lizal notranjost. Skrito žarišče njenega srca, kamor je vsak dan dokladala gorivo, je ne-ugasno. Prezgodaj je bilo prižgano in's pre-silnim plamenom se je razširjalo. Šele na vrhu med gostim bukovjem se je ustavila. Nehote se je ogledala navzdol med malinovje in kakor v zasmeh ji je za-brenčalo v ušesih: »Kakor te rdeče maline je najina ljubezen.« »Preklete maline! Mojo ljubezen ste vodile kakor copmice. V malinah se je spo-čela, v malinah rodila in v malinah tudi umrla.« In kakor bi ne bilo že preveč gorja za eno drobno srce, so naenkrat pripeli iz bukovja mladi glasovi: »Maline, maline rdeče, niste prinesle mi sreče.« Moji mladosti Ančka Salmič Češnji Ančka Salmič Oj češnja, ti že bela vsa svatuješ, ponosno vsa se z grička ogleduješ, ko drevje komaj se budi v dolini, Gorjanci pa še v snežni spe belini. Ti vsako leto prva si nevesta, spomladi k tebi prva pelje cesta; pod tabo trata vsa je še zaspana, ti stresaš cvetne veje razigrana. Ko v tvoje cvetje mi oči strmijo, spomini davnih dni se mi budijo na moje duše snežnobelo krilo, ki se je v grdem svetu oškropilo. Oj, malo si cvetja mi dala, ti moja odbegla mladost, in še pod tem cvetjem čutila sem vedno le tmja ostrost. Le z grenkim napojem polnila življenja si kupo vsekdar; ko drugim si srečo točila, si meni le bridkih prevar. Prav malo si sonca mi dala, vihar mi je vedno bil brat, le čolnič življenja si gnala z valovi neizpolnjenih nad. Krejska Juža Lovrenčič Moja ljuba 'je škinja, V svoji kamrici štepa ima bele roke ves dan in še v noč, kakor kakšna grofinja pa vseeno je lepa, in zame STce. , -da izreči ni moč. Pristavil bom lestvo, v vas k ljubici šel, najlepše posestvo, ju, z njo bom imel! Božično drevesce Jože K r o f I i č Rad sem imel sosedovega Janeza, rad zahajal k njemu. Ločila naju je le voda s strmimi bregovi, ki se je vila med Janezovo domačijo in našo bajto. Preko nje je bil most, lep, močan, v sredini potoka lepo zbočen. Na najvišji vzboklini je bilo prislonjeno veliko razpelo; glava Križanega je bila sklonjena, kakor bi žalovala za veselo žuborečimi, brezskrbnimi valovi, ki so se med zelenimi travniki in grmičevjem poslavljali v svet... Ob vsakem koncu so nemirno šumele ža-lujke in z dolgimi mladikami božale hladno betonsko ogTajo. Skrivnostno, včasih bolestno je veter pel ^esem ob njih, posebno o mraku se mi je zdelo, da se tam okrog plazijo strahovi... Tako lep je bil ta kraj, a zame tako neznan, da me je vsakikrat stisnilo pri srcu, kadar sem se spomnil nanj. Strahovi... Kadar koli sem se odpravljal k Janezu, sem preko mostu stekel in zaskrbljen pogledal nazaj, ali morda ne hiti za menoj Tičarjev Jaka. Pogledal sem na razpelo, se odkril, pokril pa se šele pri sosedovih, pri Janezu. Strah me je bilo... Vedno me je bilo strah, kadar koli sem moral preko potoka. Bal sem se Tičarjevega Jaka. Večkrat sem oprezoval pred bajto, ali bo prišla kaka živa duša, da bom šel z njo preko vode. Včasih sem čakal ure, pa ni bilo nikogar. Nazadnje sem se previdno približal mostu, se pred mostom odkril, nato pa z zaprtimi očmi stekel čez most... Pušnova domačija je stala na odprtem svetu, na ravnini. Okrog in okrog je bil prelep sadovnjak: češnje, slive, češplje, šentjakobnice, beličniki, zgodnje pritlikave hruške, za kapelico debele vrtne jagode, hruške medovke, mošančki, bobovci; ob hlevu mogočna izabela, ki je dajala nekaj Veder dobre pijače. Na to domačijo se je po smrti Janezovega očeta prislinil Pušen, strah vasi in moj strah — Janezov očim ... Vabil me je Janez, mikalo me je sadje, a ločila naju je voda, most, strah pred Puš-nom, večni strah pred Tičarjevim Jakom ... Nikdar ne bom pozabil tistega dne. Z Janezom sva peljala v mlin. Sonce je pripekalo, vmes je včasih potegnil veter, da se je zakadil cestni prah v lica, se poigral z vetrom in spet brez moči obležal na cesti. Nekaj vreč pšenice sva peljala v mlin, nazaj pa sva vozila drug drugega. Najprej sem Jaz peljal Janeza, nato Janez mene. Sedel sem na zadnjem delu voza in uravnaval z nogami oje, Janez pa je tiščal voz. Bila sva na mostu. Na koncu mosta je Janez pognal voz z vso silo. Kolo se je zadelo ob velik kamen in noga mi je zdrsnila s preč-nice; joj, joj, z vso naglico sem z vozom zdrvel po obrežju v potok. Tega kraja sem se vedno bal... Večerne sence so žp legale na zemljo in delale kraj še strašnejši. Kakor da bi videl Tičarjevega Jaka... Obupal je in si sam vzel življenje, ob mostu, ob vrbi žalujki... Joj I Joj! Ko sem drvel po obrežju z vozičkom, so me oplazile veje, po licu, po rokah ... veje žalujke ... Groza ... Štr-bunk! Voz name! Komaj sem zlezel izpod njega. Ko sem priplaval do plitve vode, sem na drugem bregu zagledal žalujko — strah... Na voz nisem več mislil. Urnih nog sem jo ubral domov. Še preoblekel se nisem, ko je okrog bajte že robantil Pušen. »He, kje imaš pjeba?« je klical mater. »Voz mi je pognal v vodo, mrcina. Misliš, da ga bom jaz vlačil iz nje!« »Ne kriči, žerjav, okrog mirnih ljudi. V mlin sta ti peljala in nesreča se lahko zgodi vsakomur. Zakaj si se pa ti zapeljal s konjem v potok, aaa? Ali še pomniš?« ga je mati opominjala in bila vesela, da sem se srečno rešil. »Jezik za zobe in pomagat pojdi, da ga potegneva ven!« je mirneje odgovoril Pušen. Pušen je odšel in za njim mati. Ko sta prišla do mosta, je bil voz že na cesti. Janezu so pomagali sosedje. Minevali so tedni. Zima se je prihuljeno priplazila. Po hribih je naletaval sneg, v dolini so narasli potoki in umazani valovi so nosili s seboj suhljad, debla ... Pihal je mrzel veter in visoko v snegu so gagale gosi. Letele so v toplejše kraje. Na cesti so krakale vrane, v gozdu je tulil veter in vitke smreke so se ponižno priklanjale mogočnemu viharju. Mati je bila v kuhinji, sam pa sem se tiščal peči v hiši, in s Pušnovim Janezom ogledoval pastirčke za jaslice. Tu pasti&ek z ovčico na rami, tam lep ovčjak, pa čreda OVaC ... j 6S-*fl6l »Kje imaš smreko?« je vprašal Janez.IgL »Nimam je še,« sem odgovoril. »Jutri popoldne pojdiva v naš gozd po-njo!« je veselo dejal Janez. »Dobro! Š seboj vzemiva cajnice za mah. Pod smrekami ga bova še dobila, lepega, zelenega...« Sneg je naletaval. Vozniki so priganjali živino, saj bi bili na sveti večer radi z delom že o mraku pri kraju. Tu je zamukala zasopla živina, tam so zarezgetali konjiči, vmes pa je bilo slišati priganjanje voznikov. Z Janezom sva odšla v gozd. Nabrala sva mahu, Janez je odrezal tudi dve smreki, eno zame, drugo zase. Mračilo se je. Komaj slišno so zveneli v hribe odmevi in se odbijali v gozdove. Iz cerkve svetega Štefana se je slišalo zvonjenje ave-marije. V dolinski vasi so se prižigale lučke. Mir... Reks je bevsknil. Spet... Zarenčal je nad mačko, ki je švignila na pamo... V gozdu je začivkal ptiček; morda ga je napadla ujeda; preplašen se je preletaval in iskal novega zavetišča. Veselo sva korakala z Janezom proti vasi. Sveti večer je bil že tako blizu ... Mir se je vselil v srca, brez strahu, brez bojazni. Prijeten -občutek naju je obdajal ob spominu na pastirčke, na jaslice, na božično drevesce... Mir . .-^Zavila sva ob potoku proti mostu. Veselo sva se poslavljala. Spomnil sem«se Tičarjevega Jaka, a sem brez strahu stal v bližini njegove žalujke, s katere se je usul sneg, da so veje zatrepetale; miru sem mu želel... Saj je bil sveti večer ... »Stojta!« je nenadoma nekdo zaklical. Janez je zatrepetal kakor žalujka in b6-ječe pogledal Pušna. Ves zasnežen je stopil pred naju. Pijan se je zibal in klatil z rokami. »Kje sta dobila smreki, aaa?« je glasno vprašal. »V gozdu!« sem odgovorih »V čigavem gozdu?« »V našem,« je tiho odgovoril Janez. >In kakšno smreko! Pobalina! Kakšno škodo delata! Take smreke bi čez dvajset let stale težke denarje — pobalina — za božično drevo pa take smreke!« je rohnel Pušen, vzel Janezu smreko in mahnil nekaj krati po njem, da je zaihtel in zbežal domov. Izpustil sem smreko ... »Na jo!« Kakor vkopan sem stal pred Pušnom in nisem mogel bežati. Šele ko je dvignil nadme božično drevesce, sem odskočil in zbežal. Pušen je zagnal božični drevesci pod breg in obviseli sta nad vodo, na kraju strahov ... Tisti sveti večer ni bilo božičnega drevesca ne pri nas ne pri Pušnovih. V kotu nad mizo sem postavljal pastirce. Kako lepi so bili takrat, ko sva jih gledala z Janezom. Ko pa sem jih postavljal v mah, se mi je zdelo, da me gledajo grdo kakor Pušen... Prižgal sem lučko, ki je metala dolge sence po vsej hiši. Celo do peči so segali pastirčki in me preganjali s pastirskimi palicami. Dremal sem... Na pol sem odprl oči in — zaihtel. Strah me je bilo. Vsi pastirčki so imeli Pušnove glave. Namesto miru mi je Pušen vcepil v dušo nemir'... Zakričal sem, kakor bi se spravila name ujeda. Pri Janezu pa je bilo še huje. Pušen je prirobantil domov. Deček je sedel za pečjo. Očim je besen zavpil nad Janezom, ki se je stisnil v kot. »Smreke podira za božična drevesa, zase in za bajtarje! To je vendar kapital, to je bogastvo! Še na boben me bo spravil!« »Vsako leto smo jih nekaj posekali in ni nas bilo konec; zaradi dveh smrek se ne bo podrl naš grunt, še manj svet!« je počasi in tiho odgovorila mati. »Zagovarjaš svojega — zato pa je tako!< »Sveti večer je, molči! Prosim, otrok je moj! Ti otrok ne razumeš, ker jih nimaš. Janez sam je pomagal saditi očetu smreke, ti pa ga pretepaš za prazen nič, za njegovo delo...« »Vrag naj vas vzame! Ven! Ven, ven!« se je še bolj razsrdil Pušen in stopil proti Janezu. Mater je zazeblo v duši... Brez moči., brez besed je bila ... Janez je skočil v noč... Sneg je naletaval... Zapihal je veter in se poigraval s snežinkami, kakor se življenje poigrava s človekom... Janez je šel tisti večer sam k polnočnici. Skozi goščo je žvižgala burja in rezala do kosti. Nikogar ni srečal. Tesnobno ga je stisnilo pri srcu, ko je stopil v cerkev in se skril v spovednico. Bil je premražen, premočen, lačen... Ure in ure je čakal, da se bodo zamajali kemblji velikega zvona. Na stranskem oltarju so pasli pastirci svojo čredo, pred velikim oltarjem je trepetajoče gorela večna luč. Prvi verniki so že prihajali v cerkev, k jaslicam. Na koru je organist prižgal luč, zunaj cerkve je bilo slišati vesele pogovore fantov in deklet. Janez je omagal, zadremal... Ko so za-bučale orgle, se je prestrašil in iz dremavice zaklical: »Mati! Mati!« Ljudje so ostrmeli. Iz bližnje klopi je stopila k njemu mati in ga privila k sebi... Ko sta se vrnila od polnočnice, je Pušen dremal za mizo. Zdramil se je iz pijanosti in spet rohnel. Janez je zbežal v hlev in se splazil v jasli. Zadremal je ob Sivki, ki je počasi prežvekovala. Zgodaj zjutraj se je prebudil... Tresel ga je mraz. Še tisti dan je legel. Več tednov ga nisem videl. Prehladil se je v sveti noči. »Minila je zima. Pomladansko sonce je prebujalo naravo in klicalo k življenju. Tudi Janeza je sonce zvabilo iz hiše. Bled je posedal, okrog oglov; kadar je šel Pušen od doma, sem smuknil k njemu. »Letos bova napravila božično drevesce tako, da Pušen ne bo vedel. Majhno smrečico na tihem, skritem kraju,« je delal načrte Janez. Ko se je približala jesen, Janez ni več zapustil hiše. Poležaval je pri peči in vsi svetniki so ga vzeli. Tiho, brez slovesa je odšel... Na sveti večer sem se splazil iz hiše. šel sem k prijatelju, da bi izpolnil obljubo. Na samotnem kraju, kjer je počival, sem mu postavil majhno božično drevesce ... Mlatiči Jože KrofliČ »Pik-pok, pik-pok!« je odmevalo s hriba v dolino, s hriba na hrib. Vmes je bilo slišati mogočen vrisk Pogačarjevega Francuha, ki je prižgal zažigalno vtvco kar za pet možnarjev, da se je zaporedno bobnenje pomešalo z vriski in udarci mlatičev. Dva, trije možnarji so jeknili ob mogočno skalo. Izpod kozolca so preplašeno sfrčali vrabci. Ko je odjeknil zadnji strel in so odmevi že zapuščali Malodolce, so se vrabci previdno preletavali nazaj.z veje na vejo in spet na požrtijo. Pogačarjeva muca se je oblizovala. Mlad vrabčič je'izgubil življenje. Preveč se je gostil in se opijanil. Francuh je spet zavriskal. Gledal je v dolino, kjer je samevala Do-benkova domačija. Tam je bila doma Do-benkova Zofija. Spet je zavriskal, kakor bi hotel nekoga priklicati. A zaman... Zofije ni bilo na spregled. Ne bobnenje mogočnih možnarjev ne vriski niso izvabili Zofije na livado pred hišo. Včasih pa se je rada mudila na vrtni gredi in pogledovala v hrib k Pogačarjevim. Brez pokanja in vriskanja jo je vabilo srce k Francuhu in nenasitne oči so ga iskale pod kozolcem, pri hlevu, na njivah, po travnikih ... Francuh je zattirmral. Misli so mu hitele k Zofiji. Pogledal je možnarje, ki so brez moči ležali razmetani v dolini ob skali. Pobiral jih je. Enega je razneslo na drobne koščke. »Vraga!« je zagodel. ) Nad Globjekom je nekdo zavriskal. Francuha je streslo. Pogledal je v hrib. »Zelenškov Ciril?« se je vprašal. »Hm!« Zasmejal se je sam nad seboj, hotel si je s tem utešiti rane v srcu. »Ta sili za njo. A Zofija ...?« se je še kar spraševal. Nad Globjekom je spet zavriskal Ciril in bliže in bliže so odmevali glasovi. Na Dobenkovi zelenici se je prikazala Zofija in pomahala Cirilu v pozdrav, ko se je približal vrtni gredi, kjer so cvetele vrtnice, gladiole, petelinčki, dalije ... Zofija je utrgala rdečo vrtnico in mu jo pripela za klobuk. Francuh je stopil za kozolec. Zamižal je. Nekaj časa je premišljeval. Spet je stopil nekaj korakov naprej in izza pšeničnega klasja gledal Cirila in Zofijo, ki sta zatonila za hlevom na pod. kjeT so začeli udarjati cepci, da je veselo odmevalo po vasi. Francuh je pobiral možnarje. Tri je že imel v predpasniku. Četrti mu je padel iz rok. Sklonil se je in ga z jezo treščil ob skalo, da je železo zamolklo zacittgljalo. Čez čas ga je pobral. Na poti je ležalo>/ino razbitega možnarja. Brcnil je železo s poti. »Hudimana, zakaj ni mene razneslo!« je zamrairal. Bil je lep dan. Sonce je soparno pripekalo in oče Dobenk je gledal na vremenski hrib. »Neurje bo!« je povedal mlatičem. »Sala-mensko me trga po kosteh!« Mlatiči so stopili k očetu Dobenku in gledali visoki Gozdnik, nad katerim so se zbirali temni oblaki. »Hajc, hajcf« je priganjal Pogačarjev Francuh voliče mimo Dobenkove domačije. Napregel jih je in se v poletni vročini gnal v gozd po drva. »He, Francuh, he, he!« je ustavljal voliče oče Dobenk. »Počakaj, še nikdar nisi šel mimo nas, da bi se ne odžejal. Tudi jaz ne grem rad mimo tvoje kočure žejen. Saj se ti nikamor ne mudi!« »Po drva grem, po drva, in daleč so naše hoste,« se je izgovarjal Francuh. »Kaj boš, Francuh, z drvmi, saj sonce dovolj kuri! He, he!« se je nasmejal oče. Francuh je napravil nekaj požirkov iz majolike, potem so pili drug za drugim še mlatiči. Zofije ni bilo na spregled. »Hajc, hajc!« je pognal voliče Francuh. »Bog vam povrni, oče, hajc, hajc!« In udaril je po voličih, da so izginili za hlevom. »Pa sedaj v gozd?« je dodal Ciril. Cepci 'sb spet zapeli. Od daleč je bilo slišati zamolklo grmenje in za goro so po nebu švigale strele. Smreke so se v vrhovih pozibavale, bukovina je šumela skrivnostno pesem narav^. Začele so padati redke, debele kaplje, z viharjem so med grmenjem in strelo priplavali nad Male dole težki oblaki. Strela je udarila nekje v gori. Mlatiči so popustili delo, odšli s poda in se umaknili v hišo. Oče Dobenk je prižgal oljčno vejico in z blagoslovljeno vodo škropil okrog oglov. Mlatiči niso peli; strašno pesem so peli strela, grom, vihar ... Nad Konjiško goro se je ufrgal oblak. Rjave drče je spirala deroča "voda. Potoki so prestopili bregove, vrhovi dreves so šumeli in tu in tam je zapraščala odkrhnjena veja. Francuh je z voliči vedril pri Dobenko-vih sosedih, pri Boltežarjevih. »Strela! No, kleti pa res ne smem, saj že tako preveč kolje med nami!« se je zamislil. »Hm! Kaj pa, če bi Dobenkovim mlatičem le smuknil metlo. Pod je prazen. V hiši so. He, he, he!« se je zasmejal. Smuknil je na pod. Previdno. Psu je vrgel kos štajerske klobase, narejene po kranjsko. Dež, grom, strela, vihar — vihar tudi v srcu. »Pokazal bom Cirilu, da znam mlatičem napraviti sramoto. Saj je ni večje sramote za mlatiče od tiste, če jim kdo smukne metlo ob mlačvi,« si je prigovarjal Francuh. Gorje tistemu, ki ga pri delu zalotijo in ujamejo. Francuh je iskal metlo ... Premetaval je snope. Pregledoval je vse kote. Našel jo je in veselo smuknil s poda. »No, Zofija, le poglej, kako te Ciril, fant s hriba, varuje, kako pazi nate. Tako bodo tudi tebe smuknili, ugrabili, kakor sem jaz metlo, če boš imela takega ženina!« je govoril sam s seboj. Na glas se je zasmejal. Tedaj pa je udarilo v bližnji hrast, da se je Francuh stisnil ob hlevski zid. Nekaj trenutkov je zadržal dihanje. Ko se je oddahnil, se je sklonil in hotel pobrati metlo. »Metlo potrebujemo mi!« je veselo vzkliknil Ciril. »Strela!«; se je Francuh namrdnil. »Ste me le dobili?« »Pa naše običaje tudi poznaš, Francuh?« »Poznam!« je kratko odgovoril Francuh. »Dajte mi metlo — in gTem po voliče!« Za ovinkom so čakali voliči. »Na, Francuh, voliče!« je rekla Zofija in mu ponujala bič. Francuhu so dali metlo. A ne mlačevske, temveč obrabljeno hlevsko metlo, s katero je moral skozi vas. Bič so dali Cirilu. Čudno, drugim tatovom mlačevskih metel so se vaščani po navadi smejali in otroci so šli v trumi za njimi. To je bilo veselja in krohota. Ko pa je Francuh nesel metlo domov, so vaščani le za okni gledali za njim. Le Ciril in Zofija sta si skrivaj pomežik- j nila. Pesem drogov Jože Kroflič Pogačarjev Tone je popravljal telefonske žice. Plezal je z droga na drog. Ob porcelanastih osamilih je visel dolgo dolgo med nebom in zemljo. Ko se je spustil na cesto, ga je za noge lovil velik rak. Tone se je motovilil počasi k drugemu in se vzpel nanj, kakor bi hotel uiti tistemu rogaču, ki ga je držal za noge. Visoko na drogu je čepel. Govoril je sam s seboj, ka-Ii? Ali pa je klical na pomoč, da bi ga rešili rogača? »Halo! Halo!« Nihče se mu ni oglasil, nikogar ni bilo na pomoč. Spet je zaklical »Halo! Halo! Proga Celje—Maribor!« Skrit za grmom sem ga opazoval... Tone je bil velik, močan, plečat. S košatimi brki in s po strani poveznjeno cesarsko poštarsko čepico je bil videti še resnejši kot cesar sam. Izpod čepice mu je štrlel šop las. Večkrat jih je porinil pod čepico, a so mu kmalu zlezli ven in mu spet radovedno pokukali izpod strehe. »Halo! Halo! Ali slišite? Halo! Proga Celje—Maribor, odsek Ivenca—Male dole! Kaj? Samo vojska slišim. Vojska! Vojska! Halo! Kaj? Mobilizacija? Vojska s Srbijo? Vraga! Vojska!« Nekaj trenutkov je poslušal pesem drogov in nihal visoko v zraku. Bal sem se, da bo kar zviška padel na zemljo. A se je spet oprijel droga, se ga krčevito držal in prisluškoval ... »Vojska! Heee! Zjutraj v vojašnico?« Zaklel je. Iz žepa je vzel škarje ... »Zek! Zek! Zek!« so pele žice, ko jih je Tone rezal. »Na,, veličanstvo, vojska; jaz že rušim. Vojska! Komaj sem te odslužil, vaše veličanstvo, pa me spet kličeš. Tri leta sem služil — zastonj — veličanstvo, tri leta zastonj ... Tu imaš vojsko in zveze, veličanstvo!« Spet je prerezal nekaj žic. Splezal je z droga. Rogač se ga je ustrašil in ga izpustil. Približal sem se. Ob Tonetu je ležalo tisto železno okovje. Pobral ga je in treščil ob drog, da je zažvenketalo. Pogledal je v nebo, ki je bilo lepo modrikasto, pogledal po travnikih in njivah. Ob beli cesti so stali drogovi, s katerimi je bil tak prijatelj. Nemo se je poslavljal od njih. Sonce je metalo zadnje žarke na cesto in risalo dolge sence brzojavnih drogov. Stopil sem pred Toneta. Nepremično, začudeno me je gledal in tiho rekel: »Vojska! Jože, vojska!« Kako tiho je spregovoril to besedo. Ka-kof bi ga bilo strah. Nekaj trenutkov je StaLrtepremično, zamišljeno. .o'»<($ieva!« je nato ostro odsekal. nRapotije ni vzel s seboj. Saj je bila vendar vojska. Ležala je ob cesti, v jarku. Pot naju je peljala skozi gozdiček do Zelenško-vih. Sonce je pripekalo. Povsod so se pasle dolge sence. ZelenŠkovi so vozili z njive pšenico. Voliči so komaj vlekli. »Hajc! Voliča! Hajc!« je priganjal gospodar živinčeti. »Še dva voza sta na njivi. Hajc!« se je pogovarjal z njima. Voliča sta vlekla in voz je škripal po ilovnati cesti, obloženi in utrjeni s skalami. »Kaj pa ti, Tone, sredi popoldneva domov?« je oče Zelenšek vprašal Toneta. »Mobilizacija — oče — vojska!« Gospodar se je ustavil; voliča tudi. »Vojska?« »Jutri moramo v vojašnice!« je dodal Tone. ZelenŠkovi so onemeli... Ves zasopel sem stekel k materi. »Mati, vojska! Pogačarjev Tone je povedal. Na vojsko mora in ZelenŠkovi tudi in naš Jurij tudi, tako so rekli.« »Vojska?« Mati so položili majoliko na tla in po licih so jim zadrsele solze. »Naš Jurij — tako še mlad — in na vojsko.« Mati so radi jokali. Če je odnesel kajuh pišče, so imeli solzne oči; če je odnesla lisica kuro, če si je jagnje zlomilo no^o, .če jim je siromak tožil svoje gorje, če so Se spomnili rajnkega očeta, rajnke matere — so imeli solzne oči — in ko sem jim povedal le besedico vojska, so jim polzele po licih debele solze ...' Hudo mi je bilo, da sem jim povedal novico ravno jaz, ki jih nisem nikoli žalil, ker sem jih imel rad, kakor ima rad svojo mater le otrok v svetu, obdanem okrog in okrog z visokim gorovjem, ki ne pozna skoraj nikogar drugega kakor mater, očeta, travnike, njive, cvetice in potočke. Mati so odšli na njivo ... 109 v Sam sem ostal doma. Hiša je bila prislo-njena v breg, gospodarsko poslopje je stalo na ravnem. Iz kleti je žuborela voda, ki je izvirala prav pod hišo. Vedno čista/ neskaljena je bila naša studenčnica, kakor je bilo čisto in neskaljeno življenje v naši hiši, v naši družini. Kadar so z visokih gora in razritih drč pridivjali v dolino hudoutMki, umazani in razkačeni, je iz naše domačije, iz naše hiše žuborela v dolino čista stusinč* niča in se vila kot srebrn pas med zelenjem in vejevjem, med skalami in cveticami. Kolikokrat je sosedovemu mlinarju zmanjkalo vode v malodolski rečici, moji mlini pa so se vedno vrtili, saj so zajemali vodo iz neusahljivega studenčka iz naše domačije. Le sosedov Janez mi je nekoč iz hudobije snel mlinsko kolo in ga zagnal v potok, zato pa mi je drugi dan naredil dve kolesi, ki sta mleli noč in dan in metali s širokimi lopla-ticami studenčnico na vse strani. »E, Jože, ti pa vedno melješ,« me je ogovoril mlinar, »moj mlin pa stoji, premalo vode imam.« »Ko bom velik, bom zajel še več izvirka in napravil mlin, ki bo mlel noč in dan.« Mlinar se je zamislil. Tedaj pa mu je Po-gačarjev Tone zaklical novico o vojski. Jaz si mu je nisem bil upal povedati... Tudi Jurij je prišel domov, za njim mati, oče, Marija fn vsi so zaskrbljeno in topo gledali predse. Mračilo se je... V lesovju je skovikala sova in oglašale so se ujede. Vmes je bevsknil Reks, sosedov Čuvaj mu je vračal lajanje. Veter je potegnil. Listje je šuštelo. Včasih je veter butnil v vežna vrata, da sem se zdrznil in se pokril z odejo čez glavo. Z materine postelje sem slišal pritajeno ihtenje. Iz daljave je bilo slišati petje. Marija je odprla okno. , »Na nebu zvezde sevajo, na vasi fantje pevajo, pojo glasno, pojo lepo, pri srcu pa jim je hudo ...« Luna je metala srebrne pramene po hiši. Oče je odložil pipo. Reks je nategnil verigo in zarožljal. Veter je odnesel melodijo daleč daleč ... Mir pred viharjem... Mir pred vojsko ... Reks je bevsknil. Na okno je nekdo potrkal. Marija se mu je oglasila. • . > »Za očeta imam poziv — in za Jurija,« je dejal občinski sel. Marija je prižgala luč. Sel se je poslovil. Luč za lučjo se je prižigala na vasi, kmalu so gorele po vseh hišah. Pri vsaki hiši se je oglasil sel. Prižigali so leščerbe, z leščerbami se je prižigal po svetu plamen vojske, plamen, ki je zajel ves svet... Noč se je poslavljala in izza hribov je zasvetila zarja, vsa rdeča, vsa krvava ... V tej zarji so se bliskali bajoneti... Mimo križa je stopal Tone. Peljali so ga žandarji. Mimo brzojavnih drogov in potrganih žic... Ropotija ni več ležala ob cesti. Ponoči so jo odnesli na vojaško sodišče, kamor so žandarji peljali tudi Pogačarjevega Toneta. Za njim so vekali Tonček, Metod in Ciril... Brez besed so se poslavljali vaščani od Toneta, saj niti pomahati ni mogel v slovo. Vkovan je bil v verige... Sosedova Majda je pripela Juriju na prsi rožmarin in mu vtaknila za klobuk pelar-gonijo. Odšel je ... Pri križu je postal in se še enkrat poslovil od rojstne hiše, kjer smo stali vsi razen očeta. Ta je moral z Jurijem na vojsko. Majda je jokala, materi so se solze že posušile... Nemo je gledala v hrib, za\katerim sla se izgubila oče in Jurij. Na križu so počivali jutranji žarki. Zdelo se mi je, kakor bi kanila na zemljo kri... Pognal sem se za kozolcem v hrib in Reks se je zapodil za menoj. Še enkrat sem videl očeta, še enkrat Jurija ... Koraki so odmevali v sončno jutro, zamolklo, pritajeno, kakor bi se bali sveta. S sinom Jurijem sta šla skupaj — tiha, brez besed, neznano kam. Jurij in oče — in naše oči za njima... Ko sta zatonila za gričem, sem z Reksom poskočil za kozolcem do križa, ki je stal na razpotju: stezica v Konjiško gOTO, k drčam, k zmaju... stezice iz vasi v svet... Zavila sta po stezici iz vasi — v svet... Ne sama. Tu je čakal na poti Jurija sošolec - tam očeta prijatelj. In spet se jim je pridružil Frančakov France, Ivanov Ivan .., Brez besed ... S sklonjenimi glavami... Tisočero misli je šlo z njimi, tisočero misli jih je spremljalo... Iz vsake hiše po eden, po dva, pri vsaki hiši so gledali za njimi po trije, po štirje, po petero; šestero rok je mahalo za njimi... Nad Topličico je zapel gozdni rog. Zelen-škov stari oče že dolgo ni trobil, danes je prijel za rog — zvoki so se tresli. Po njivah, travnikih, v loge, gozdove. Tresli so se zvoki, kakor so se tresle roke staremu Ze-lenšku... Brez besed so šli možje in fantje, brez besed so se vračali v hiše, v hleve, na skednje domači in vsakdo si je po svoje tolažil žalostno srce. Sonce se je poslavljalo — zašlo je za hribe, za gore, za skale Karavank. Ponosen sem stal na hribčku, poleg mene Reks. »Ko bom velik, bom tudi jaz šel na vojsko!« sem dejal Reksu. Pomahal je z repom in čez čas bevsknil vame: »Hau! Hau! Kaj boš ti — sirotle neumno!« Zameril se mi je Reks. »Marš — domov!« In sva šla. Reks po- Ituhnjeno za menoj. Nič ni skakal kakor druge krati okrog mene. Pustil sem ga pri miru in počasi sva šla drug za drugim. Mati je sedela v hiši za mizo. Ko sem ; vstopil, je dvignila glavo in si s predpasnikom obrisala oči. Nič ni-rekla. Odšel sem. Nikjer v hiši nisem imel več obstanka. Iskal sem Marijo. Našel sem jo v hlevu pri voličku. Naslonjena je bila z glavo nanj in, ko sem vstopil, si je tudi ona obrisala solze. Nič ni rekla, le objela me je in privila k sebi, meni pa se je čudno zdelo, saj me prej ni še nikdar objela. Odšel sem. Reks me je čakal pred hlevom. Počasi sem zavil k sosedovim. Tiho je bilo okrog domačije, iz hiše je bilo slišati hli-panje. Tinčka sem našel pod kozolcem tihega; topo je gledal predse. Nisem ga ogovoril — ni me videl. Ko si je z rokavom obrisal solze, sem se obrnil in odšel. Tesno mi je postalo pri srcu. Ne pri materi ne pri Mariji mi ni bilo tako tesno. Saj ju nisem razumel; tudi Reksa nisem razumel. Ko pa sem videl Tinčka, kako si z rokavom briše solze za svojim očetom, sem začutil v srcu nekaj čudnega še jaz. »Jože!« me je poklical Tinče. Reks je obstal, jaz pa nisem mogel zaustaviti korakov. »Jože! Jože!« je ponovil Tinče glasneje. Reks je planil za menoj in bevsknil vame in mi zastavil pot. Počasi sem se vrnil k Tinčku. Gledala sva vsak v svojo stran — dolgo nisva spregovorila ... »Jože, ali veš, kaj je vojska?« me je končno vprašal in oko mu je strmelo nekam daleč. Nisem mu vedel odgovoriti., »Tam ubijajo ljudi! Ubili bodo očeta in Jurija in Ivanovega Ivana in vse naše iz vasi!« je dejal. , i&Našega očeta ne bodo ubili, tudi Jurija ne in tudi tvojega očeta ne!« sem odvrnil, m; bolj me je stisnilo pri srcu in zasovražil sem vse, ki povzročajo vojske. Stemnilo se je že, ko sva se ločila. Tudi na srce in v dušo mi je legla tema. Pozno ponoči sem napajal živino. A ni hotela piti. Le »Muuu, muu!« se je razlegalo v mrak. Pa sem ji žvižgal in prigovarjal: »Udi! Udi!« Živina me ni hotela razumeti. Res je, naš Jurij je lepše žvižgal, lepše prigovarjal. Tudi Tinče je žvižgal k napajanju, a živina je le zateglo mukala. Mati je molčala. Na mizi se je kadila večerja. Prisedel sem in nekolikokrat zajel, a zajemal sem sam — in tudi kmalu odložil žlico. Še tiše je bilo v hiši, bilo je žalostno; ura je enakomerno tiktakala, a včasih se mi je vendarle zazdelo^ da-bo opešala, obstala. Pred hlevom je zalajal pes. Prisluhnil sem, a nikogar ni bilo k hiši. Spet je bevsknil. Stopil sem na prag, glej, pred hišo je stal Tinče. Sedla sva na klop in dolgo molčala. Reks se je zagnal v dolino brez lajanja in spet pritekel k nama. Legel mi je k nogam. Izza oglov sta prišla žandarja. Reks je zabevskal. Na puškah so se svetlikali bajoneti. »Je oče doma? In Jurij?« sta vprašala. »Ne! Odšla sta. Na vojsko!« sem odgovoril. ' ' »Pa tvoj oče?« je vprašal Tinčka. »Je tudi šel na vojsko!« je odgovoril ta. »Dobro, dobro!« je dejal orožnik. Tinče je vstal. »Ni dobro! Ko bom jaz velik, ne bom šel na vojsko, pa čeprav bi me vi iskali, ne bom šel!« je moško odvrnil Tinče. »Na vojsko naj gredo cesarji in žandarji!« Sunil sem ga v rebra, naj molči. Bal sem se, da ga bosta žandarja odpeljala. A Tinče se je še glasneje ujedal žandarjema. »Cesar naj gre sam na vojsko, ne pa naš oče, Jurij in Jožetov oče!« Žandarja sta vprašala tudi mene, če bi šel na vojsko. »Ne! Cesar naj gre!« sem ponovil za Tinčkom. Žandarja sta odšla. Od hiše do hiše. Iskala sta može in fante, da ni kateri izmed obveznikov ostal doma. S Tinčkom sva prisluhnila. Žandarja sta se pomenkovala. »Uporniki! Prijavila bova komandi. To nista govorila fanta, to so govorili njimi očetje in bratje. Uporniki so ti ljudje!« Po pohorskih drčah so spuščali v dolino les. Grmeče bobnenje je odmevalo po malo-dolskih grapah. Visoko na nebu je stalo sonce, kakor bi na dolgi poti onemoglo. Ni hotelo naprej, stalo je, pripekalo. Skril sem se pred njim v grapo za košat grm; za menoj je priskakljalo moje jagnje in zameke-talo poleg mene. Ovčica nikakor ni hotela pustiti jagnjeta samega. Nekaj kratov se je oglasila s svojim »Beee, beee, beee!« in pritekla k nama. Za njo še deset ovac. Ko-štruna nismo imeli, samo ovčice. »No, ti koštrun, kje pa imaš koze?« mi je včasih ponagajal sosed. Koz nismo imeli, koštrun sem bil takrat res jaz. Dolge lase sem imel, razmršene, kakor bi jih razdejal vihar. Saj že dolgo ni bilo v vasi nikogar, ki bi znal sukati škarje in striči. Vsi fantje in možje so odšli na vojsko. Da, na vojsko. Sonce je še kar pripekalo, ni se hotelo posloviti. Tudi ovce niso hotele od mene. Počivali smo. Zdelo se mi je, da tudi sonce počiva, ni hotelo na dolgo pot. Lezel sem v grm, sonce me je iskalo. Bolj ko sem lezel, bolj je sililo za menoj in za ovčkami. Še drče so utihnile ... Pogledal sem jih. Kazale so velike lisaste rane, ki so se med zelenim bukovjem in smrečjem hladile in celile. Uboge drče! Uboga slovenska zemlja! Zrak je trepetal v poletni vročini, le tu in tam je nihal nad cvetom metuljček belin in lastovičar je počival na razbeljenem kamenčku. Ptički so potihnili, visoko pod nebom je žvrgolel škrjanček in se kmalu spustil na zemljo, kakor da noče motiti blaženega miru. Mir ... V tistem miru sem prisluhnil. .j Iz daljave je prinašal vetrič bobnenje s soške fronte. Bobnenje je naraščalo. Misli so mi zbežale daleč na Doberdob, kjer je bil naš oče. Zamislil sem se... Še sonce si ne upa na pot mimo bobnenja, naš oče pa morajo biti tam... Iz teh sanj me je zdramil pes, ki se je pognal izza grmovja in zalajal na pot, po kateri so šli štirje vojaki s puškami. Reks je zdirjal do njih in se zaganjal vanje. Eden od vojakov je snel puško in se hotel ubraniti besnega zaganjanja. »Stoj!« sem zavpil. Vojaki so obstali. Reks je pritekel k meni in se jel prilizovati. Stopil sem na pot k vojakom, za mano pa ovce. »Reksa pustite! Pes je — saj ni vojak, da bi se bojevali z njim!« Vojaki so gledali tjavdan, le eden se je zasmejal in prevedel moje besede na tuj jezik, nato so še drugi bušili v smeh. t »Čigav si, fante?« »Kukovičev Jože, tamle je naša hiša,« sem pokazal na domačijo. »Prav k vam gremo. Pokaži nam najkrajšo pot!« Šel sem pred njimi, za mano ovce, za ovcami vojaki. Reks ni silil v vojake, včasih je postal in jih pogledal, nato pa stekel naprej proti domu. Mati je stala pri hlevu. Pogledala je psa, ki se ji je prilizoval. Povprašala je po čredi. Takrat smo z vojaki zavili izza kozolca pred hlev. Ovce v hlev, vojaki pa kar za njimi. Tisti, ki je nekoliko poznal naš jezik, je ogovoril mater. »Po vole smo prišli za erar. Tule imamo listek' vojaške komande. Denar vam bodo že izplačali pri cesarski blagajni.« »Po voliče, kako bomo pa delali? Saj brez njih ne bomo mogli orati in spravljati z njiv! Pustite jih vendar! Moža ste mi vzeli in sina, ki je bil močnih rok. Ostal mi je le še tale fantič, ki je komaj zlezel iz plenic. Za božjo voljo, pustite nam voliča!« »Mi ne moremo pustiti. Povelje je povelje. Tako so nam naročili in ni pritožbe. Cesarska vojska mora imeti hrane, kako naj se lačni vojskujejo?« »Da. Vi niste krivi, vem,« je tiho odgovorila mati. Vojaki so pripeljali živinčeti iz hleva. Gledal sem vojake, gledal voliča, gledal mater. Voliča še nikdar prej nista šla tako nerada iz hleva. Stopil sem k njima, ju tapljal po vratovih in jima govoril: »Volek, Mirček, pridna bodita! Pojdita z menoj k vežnim vratom! Kruha vama bom dal, kakor vama ga je dajal oče, preden sta šla na delo, kakor vama ga je dajala mati, ko sta prišla z dela. Nata, na pot, hlebec domačega kruha, saj sta ga vidva pomagala pridelati! Pridna sta bila. Kako smo se razumeli! Zdaj pa vama zadnjič dajem kruha. Počakajta, prijatelja! Še studenč-nice za dolgo pot v Celje.« In voliča sta šla z menoj kakor Reks, brez palice, brez vrvi. Objel sem ju okrog vratu. Vojaki so se že pripravili na odhod. Mirček in Volek sta stala mirno. Mati se je vedno razjokala, kadar je oče prodal vo-liče, vedno je imela solzne oči, če je morala kaka žival na tuje. Tudi takrat so ji bile oči solzne; in zdelo se mi je, da sta še celo Mirček in Volek solzna. Skril sem se v hlev in bridko zajokal nad praznino v hlevu in nad praznino v srcu. Oblaki so zakrili sonce. Tudi mlin ob studenčnici je že dolgo stal. Le pesem brzojavnih drogov ni utihnila. Neutrudno je brnela o vojski... vojski... Mqmica, ali res? Ančka Salmič Mamica, ali ti res ni težko spati negibno pod hladno zemljo? Se ti je res umirilo srce in utrudile se pridne roke? V vejah ciprese, čuj, ptiček žgoli in že desetič nad grobom vali, v polja se naša spet vrača pomlad. Mamica, vstani! Saj v grobu je hlad! Pridi, da šla boš na polje z menoj, da bom pri delu kramljala s teboj. Saj že pšenička in rž zeleni, vinska gorica se v soncu blešči. Saj si v življenju ljubila vse to: hišo in polje in vjnsko goro. V skrbi za vse ti neutruden korak vedno je hitel iz jutra tja v mrak. Vsi smo prosili te: »Daj se odpočij!« »Ah, za počitek še časa zdaj ni. Potlej vso večnost počivala bom, ko me v poslednji ppnesete dom ...« Zdaj že desetič se vrača pomlad, kar položili smo v večni te hlad. A ko se v večnost spet leto utopi, rana na novo zakrvavi. Mladim koscem Ančka Salmič Kosci vi mladi, vstanite! Hoj! Hoj! Tam za gorami že rahlo dani se, travnik kot v biserih svetlo blešči se, mesec ves truden že leze v pokoj. Urno, le urno sklepijite kose! V zgodnje naj jutro vam glasno prepeva, daleč po vasi naj speči odmeva, da se bo v kamri zbudilo dekle. Hitro rokave zavihajte si, trava in cvetje, vse v solzah blešči še, kosa kot kača zdaj švigne, iskri se, že se vrstijo vam prve redi. 8 Koledar 1952 Deklice bodo za vami takoj težke, dišeče jedi razmetale, vse nasmejane, vse brhke in zale. Sladek je srečne mladosti napoj! Če se telo vam in čelo poti, kosa pa vendar neutrudna še šviga. V soncu slepeče vam iskrice vžiga, v rokah ne zmanjka še mlade moči. Ko pokosite do zadnje redi, ajdovih žgancev se smeje viam skleda. Mastni ocvirki na vrhu seveda. Sodček starin^ pa srca zvedri. Vsevedež France Lipičnik Narodopisna črtica Med Šmartnim in Dobrno, tam, kier se je nekdaj v srednjem veku ponosno dvigal šmartinski grad »Rabensberg«, leži majhna vasica s petimi hišicami. Ko je razpadal grad, so štirje hlapjci, Jurek, Anže, Florijan in Andreje, kot najbližji podložniki gradu prevzeli grajsko posestvo. Vsak je dobil kos vinograda, gošče in nekaj njiv, Andreje še hlev, Anže pa kaščo z razsežnimi podzemskimi kletmi. Tudi razvaline grajske kapelice so ostale pred -njegovo kaščo, v kateri še dandanes stanuje družina, ki nosi ime po prvem gospodarju — Anželak. Iz te vasi drži ozka stezica do majhne lesene koče, kjer je domoval vsevedež Če-šurek. Čisto na robu gošče si je postavil dom, le potka ga je vezala z vasjo. Nič ni imel, še pedi zemlje ni podedoval, da bi mogel suho kozo preživeti. Pa mu je bilo kar prav tako. Bolje je živel kot vsak gruntar v dolini. Poleti je bolezni zagovarjal ljudem in živalim, pozimi pa je rejene mačke »v kraj spravljal«. — Ljudje so ga kar radi imeli, le dekleta ga niso mogle, kadar je preveč v kozarec pogledal. — »Kaj boš ti, ki mačke žreš,« so ga pognale, kadar le ni nehal biti vsiljiv. Na zunaj je bil zoprn, majhen, zalit možic. Med životom in glavo ni bilo skoraj nobene razlike. Desno uho je ime! nerazvito, brez uhlja, na levo oko pa je gledal prekasto. Jagodast izrastek pod levim sencem je dajal vsemu obrazu kaj čuden izraz. Močne, skoraj rdeče brade si ni nikoli bril, tu pa tam, ko so bile kocine le predolge, je vzel škarje in si jih prirezal. Med črnimi, redkimi zobmi mu je vedno ostajalo meso. »Naj bo petek ali svetek, jaz lahko jem vedno meso. Še na veliki petek in na pe-pelnico si ga privoščim. Saj sem slišal v pridigi na božji poti: kar ostane med zobmi od prejšnjega dne, lahko drugi dan poješ, čeprav je post. Meni je Bog redke zobe ustvaril, kot bi vedel, da bom imel vedno dovolj mesa, hi, hi, hi.« Kadar se je hihital, se mu je v kotu ustnic razlezla rumena pena. V svojo leseno kočo ni zlepa pustil človeka; kar skozi okno je že od daleč odpravil vsakogar, ki se je bližal. Če pa se je kdo le še obiral, je spustil Murča z verige, da ga je pognal v beg. Le Polona, ki mu je po smrti Katre prišla kdaj kaj »pogospo-dinjit«, je smela prestopiti prag tega doma. Pa tudi te ni navadno dolgo trpel pod streho. Ko se je je naveličal, je odprl vrata na stežaj in jo ob velikem hrupu in trušču pognal nazaj, od koder je prišla. In ko je spoznal, da težko živi brez nje, jo je poiskal in kaj hitro sta se zbogala. Pri Vrhovniku v Orehovčah so zbolele svinje. Vse so že poskusili, da bi jih rešili, a zdelo se je, da ne bo nič pomagalo. Najbolj jim je bilo hudo, ker je manjkal še dober mesec do klanja. Nekega dne, ko je šel stari Vrhovnik s sinom steljo napravljat, je žena odločila: »Pepca, hitro se obleci, boš šla po Češurka. Takoj, dokler se ata ne vrnejo iz gošče. Pa tudi Češurek je zjutraj še doma, potem ga boš težko našla.« »Po tega deda že ne gTem. Saj veste, kakšen je ...« »Pri belem dnevu te ne bo pojedel. In vedno tudi ni pijan. Kar hitro pojdi l« »Ti preklicani mački, zdaj sem vam jo pa zagodel. Še pokrov in žabico. — Nobeden mi ne uide več. Mrjav---Ravno prav sem končal---Čigava pa je tale srna?« Odprl je nizko okno in že kar od daleč vprašal: »Kaj si k meni namenjena?-: »Dober dan. Da, mama prosijo, če bi prišli k svinjam pogledat. Pa ročno. In naročili so, če bi vzeli s seboj tiste črne buk-vice s svetinjico ...« »No, me boš počakala?« »Da, če bi kar z menoj šli, so prosili.« »Stopi noter, saj te ne bom požrl.« »Ne; vas bom kar zunaj počakala. Pa koš vzemite s seboj. Nam hoče maček že vsa jajca na gnezdih izpiti.« »Ha, ha, saj sem dejal, zdaj se bodo pa začele koline. Hi, hi, sem kar prav koš sple-tel.« S police nad vrati je vzel črno knjigo, sve-tinjico in krožnik. > »Trikraljevske vode pa gotovo kaj imate?« »Ni vam je treba nositi!« ' Iz predpasnika je vzela pisan robček in ga položila na desno oko. »Kaj pa imaš, te oči bole?« »Ječmenček se mi dela. Nič hudega.« »Požeti ga bo treba. Počakaj me. Bo takoj dob{o. No, pojdi sem.« Na ramo je vrgel nov koš, iz kota vzel palico in potisnil lesen zapah za seboj. »V oči me moraš gledati. Ko bom jaz rekel: Ječmen žanjem, boš ti odgovorila: Iažeš. Bog« ne daj se smejati, ne bo nič pomagalo. Poskusiva.« »Ječmen žanjem.« Z desnico je zamahnil nazaj pod dekletovim očesom tako kot pri žetvi, samo v nasprotno smer, na »upank«, kot je sam dejal. »Lažeš,« je dekle nekam boječe odgovorilo. Nazadnje, ko je v tretje odgovorila »lažeš«, je morala pljuniti kar moč hitro na tla. »Jutri bo že dobro.« Ko sta se bližala vasi, je Pepco oblila rahla rdečica. Pohitela je, da jo je Češurek komaj dohajal. Med potjo po dolini so ga ustavljali fantje in dražili, ko so opazili nov koš: »Letos si pa zgodaj začel s kolinami.« češuTku se ni zdelo vredno odgovarjati. Tiho je zagodrnjal sam s seboj: »Taki zelenci« — in si popravil koš na rami. — Pepco je vsekdar oblila rdečica, ko sta zavila mimo kake hiše. Pravi direndaj pa je nastal, ko sta prišla v Orehovče. Psi so se zagnali vanj kot sršeni, kadar jih razdražiš. Komaj se jih je otepal z močno kovano palico. »Ja, ja, sama nevoščljivost vas je, ko davim mačke namesto vas. Mrjav, mrjav. Vam diši mačja mast, ha... Ti pesjani ti. Ko bi vedeli, kako je dobra, to bi jo imeli v čislih, mrjav, mrjav---« Vrhovka je bila že vsa iz sebe. »jaz nisem več tako pametna, kaj naj še poskusim. Joj. Že ob tretjo svinjo smo letos. Pomislite: brž ko jo kupimo in zapremo v svinjak, že nam zboli. Pa smo že vse poti ubrali. Celo po zdravnika v Žalec smo poslali. Pa nič ... Moj Bog!« »Kaj vabiš take ljudi k hiši! Ali misliš, da se kaj spreume na svinjske bolezni? Toliko ko krava na boben. Le poglej! Za vsako stvar svinjo cepi, da nazadnje, ko ti konec vzame, še za klobase ni več. Ja, ljudje božji, saj vidite. Imejte pamet —« »Nazadnje sem pa dejala. Zdaj pa naj bo, kar hoče, kar po Češurka pošljem. Veš, še staremu nisem nič povedala.« »Prav si naredila. Sam sveti Duh te je ob-senčil. Saj imaš trikraljevsko vodo? Na, tu v krožnik jo nalij. Pa ne več ko do roba. Ognja imaš še kaj v peči?« »Vse smo pripravili.« »Kar v svinjšček ga nasuj. Pa samo žerjavico izberi. Božjega lesa si dala kaj vmes?« »Kar precej sem ga odlomila.« »Drugo imam vse s seboj. Kje pa imaš otroke?« Nagnil se je k njej in ji na pol glasno govoril na uho. »Kar zakleni jih v hišo, je najbolje. Bog ne daj, da bi prišel kdo blizu.« V nizke lesene svinjake za hišo je stopila najprej Vrhovka, za njo pa se je skobacal še Češurek. Odprla je »baltore« in klicala prašiča s koruzo v pletarju. »Fej te bodi, kak si grd, fej te bodi, kak si grd! Fej te bodi, kak si grd,« je hitel Češurek, ko je dala svinja prvi glas od sebe, nazadnje pa prav pošteno pljunil v njeno bližino. »Veš, tujca nikoli ne spusti k živalim, ne h govedu, zlasti še ne k svinjam, ne da bi prej rekel trikrat: ,fej te bodi, kak si gTd'. Sicer uroke dobi. Kar zapri vrata!« »Oh, še tresko sem pozabila. — Saj bova luč prižgala.« »Bog ne daj! Noben žarek ne sme priti zraven.« Na tla v kot je postavil »svinjšček« z žerjavico. Nanj je položil krožnik s trikraljevsko vodo. Potem je vzel iz notranjega žepa majhno črno knjigo s tremi precej velikimi zlatimi križi, »Kolomonove bukve«, kot jih je sam imenoval. Počasi je spustil v krožnik Benediktovo svetinjico in začel moliti iz latinske knjige. Najprej po tihem, ko pa je svetinjica začela plavati po blagoslovljeni vodi, je tudi Češurek povzel močnejši in višji glas. Ob strani je stala Vrhovka in se ji je zdelo, kot bi bila v cerkvi. Sama ni vedela, kdaj je roke sklenila. V kotu pa je lahno upognjen nad trikraljevsko vodo »ramusal« čarovnik Češurek, da se mu je kmalu začel oglašati prašič, ki je ležal stegnjen kraj polnega korita. »Na, šiček, na, na,« ga je začel čehljati za ušesom. »Le poskusiva malo.« Vzel je krožnik in ga poškropil z blagoslovljeno vodo. Svetinjico pa je skrbno zavezal v vozel velike rdeče rute. »Ti ubožček ti! Na, saj bo šlo.« Pomagal mu je na sprednje noge. Ženi so se oči zasvetile. — Skočila je s pletarjem po koruzo. »Na, šiček, na, ti ubožček!« »O, le počakaj, tako hitro pa ne bo šlo. Počasi si bo opomogel.« Prašič je spet padel na trebuh. »Kje si ga kupila?« »V Celju, na sejmu.« »Ojej. Ni ga privoščil tisti, od kogar si ga kupila. Ne smeš kupovati kjer si bodi.« »Prejšnje leto so mi storile, pa sem jih pri istem kupila.« Vtaknil je Kolomonove bukve nazaj v žep. Čez čas je spet polglasno pričel: »Ali pa si kdaj spustila koga k njemu, ki bi ga ne smela. Ljudem, ki krivo gledajo, nikoli ne razkazuj svinj. Tudi ne takim, ki imajo bulo na čeiu.« Vrhovka ga je plašno pogledala po strani. »Tako na strani jo lahko ima kot jaz, he, he, he. Na čelu je ne sme imeti! Posebno se še pazi nevoščljivih ljudi. Veš, to so same nesreče za živali. — Ti, si slišala? Kdo ti je pa svinjake naredil?« se je na vsem lepem domislil. »Sama ne vem dobro. On bo vedel, ki je bil tukaj doma.« »So že stari?« »Da, ded jih je že postavil.« »Sta jih vidva kaj popravljala?« »Lansko leto nam je položil nova tla stari Maček iz Zavrha.« »Da, da. Saj sem rekel, da bo kaj takega. Sam vrag vas je obsedel. Takega človeka puščate v svinjak!« »Po mačka je prišel, pa se nam je sam ponudil.« »Ali ne veš? Kamor stopi ta zlodej, samo nesrečo prinese! Nekaj vam je zakopal pod podom. Ni druge pomoči več. Pod dvignite in poglejte, kaj je. Le meni verjemi. Samo dobro ti hočem! — Na, šiček, na; lej ga, že poskuša.« Na vsaki strani ust sta se mu v kotu pocedili dve debeli slini in izginili nekje v kosmati bradi. Spet je pljunil kraj njega in polglasno pristavil: »Fej te bodi, \kak si grd.« Ko sta stopila na »ograd«, je vzel kredo in na hitro z eno samo potezo zarisal »morsko taco« na vrata, kjer je ležala bolna žival. »Pazi, da je otroci ne zbrišejo. Tudi jim ni treba povedati, kaj je to in zakaj je tukaj.« »Kar bolj vesel se mi zdi. Ga slišiš, že čobodra po koritu.« »Boš videla, kar kmalu bo dober.« »Če nam res ostane, ti bom poslala koline, Češurek!« Ko sta se vračala proti hiši, sta na tnalu že srečala Vrhovnika. »Saj sem rekel: Ne boš prej zdrava. — Pa mu ga majoliko vendar prinesem. Saj se je gotovo močno utrudil.« Češurek je poškilil vanj, potem pa se obregnil. »Pa ti poskusi, če znaš!« »Tak ,rokus pokus', da ga nihče ne razume, ha, ha.« »Še marsičesa ne razumeš, pa pomaga.« »Na, rajši pij, saj tebi ne pride nihče na konec.« Češurek pa ni nehal. »Praviš, da nič ne znam. Pojdi z menoj opolnoči pod cerkveno kap, pa boš videl vraga. No, pojdi, če si upaš. Bom videl, če boš še tako govoril. Če nočeš ravno pod cerkveno kap, pa pojdi z menoj ,v ris.skakat' opolnoči. Ti sam prinesem enoletno leskovko iz Kačjekovega kota. Bom videl, če boš še govoril: saj Češurek nič ne zna.« »Lej ga, kaj misliš, da sem res tako hudo menil. Na, pij in nikar se ne vsajaj. Saj vem, da si z vragom v zvezi. Sicer bi ne bil tako spitan... Od jutra do večera garam kot črna živina, pa še nič nimam. Tebi pa vse na kup leti.« »Hi, hi, človek mora znati živeti. — Bo ta šel z menoj? Saj se me nič ne boji. Ja, ja, mrjav, mrjav.« Urno mu je segel za vrat, z drugo roko za zadnje noge in ga nekaj časa tehtal v zraku. »Vrhovka, tega si pa dobro zredila, hi, hi.« Odprl je žabico in ga hitro potlačil v koš. »Tako, zdaj mi pa ne boš več ušel. Mrjav, mrjav. Hi, hi, človek mora znati živeti.« / »Daj mu ga še eno zelenko za popotnico. Da mu bo pečenka jutri bolj teknila. Na, in bučo zvrni! Pot je še dolga. Bog ti ga po-žegnaj!« Drugi dan je Češurek obedoval mačjo pečenko, pri Vrhovcu pa so morali zaklati bolnega prašiča. Morda je od tega preteklo šele dobro stoletje, a so danes taki vedeži le še za spomin in smeh. Zatreparjev Janez T i 1 e n Pavček 1 Najstarejši človek v naši srenji je bil zadnja leta Radovničan Zatreparjev Janez. Sedaj ga ni več. Letos — devetnajst sto petinštiridesetega — ravno o vseh svetih ga je pobrala smrt. Kar mimogrede, med mnogimi drugimi se je zglasila še pri njem. Prazna stoji siva kočica v rebri na Strde-nem brdu. Nič več se ne dvigne modrikasti dim iznad strehe, nič več ne zadone glasovi harmonike izpod gozda. In zmaj na njegovem ognjišču je zastal, povesil je peruti. Kadar koli bi bil človek, idoč mimo hišice, pogledal v okno, bi ga bil videl, kako se je motal izza okenskega okvira. Venomer se je polagoma, z navideznim naporom dvigal. Ni se utrudil, a zleteti tudi ni mogel, saj je bil samo — papirnat trak. Nevidna sila, skrita v ognjišču, mu je dajala življenje, pač samo zato, da se je ubožec kakoT priklenjen trapil leto za letom. S to igračko in njenim trpljenjem je imel Janez svoje veselje. Drugo Janezovo veselje je bila harmonika. Bil je tudi godec, a le takrat, kadar je bil čas za oddih in zabavo. No, ne mislim vzbujati domneve, da je bil kdo ve kakšen umetnik. Zaigral je včasih le kako preprosto, domačo, o planinicah, sončecu, rožmarinu. In še nekaj je imel, a to samo on: drom-ljo, drobno jekleno dromljo, ki jo je stisnil pri igranju med ustnice, da je nekako dušila hreščeče glasove harmonike in po svoje razvnemala poslušalstvo. Ej, kako so ga gledali otroci, kako jih je mikala ta dromlja. A to je bilo že davno, že pred leti, da, pred desetletji. Zadnje čase je Janez utihnil. Miroval je, saj je njegov čas že minil. Prestar je bil. Rojen je bil namreč že leta osemnajst sto šestdesetega. Zdaj si lahko mislimo, kako je moglo biti z njim. V letih osemdesetih, devetdesetih, pa še ob izmeni stoletja je bil njegov čas, potem so dobili besedo drugi. Star harmonikar ne vleče niti mladine, gode le še sebi. „ No, saj tudi to ni bilo glavno, da je vlekel harmoniko. Godec je bil le za zraven, za zvečer, za v nedeljo. Bil je še nekaj drugega, pomembnejšega. Bil je zidar apnenic. Kuhal je, ali če hočete, »žgal« apno. Trdi kamen je predeloval v voljno, mastno snov, ki se je raztegnila, raztopila, pa vnovič strdila, kakor si je kdo želel. Kot »član ljudske skupnosti«, kot »socialna osebnost«, kot »ud splošnosti« je bil važen, nevsakdanji »funkcionar«. Kot apnarja so ga poznali kmetje, obrtniki, zidarji, sploh vsi podjetnejši ljudje daleč naokrog. Kot apnar je prejšnje čase dokaj pomenil v zboru. A sam se tega niti zavedal ni. To se mu je zdelo samo po sebi razumljivo. Saj ni iskal slave, ne visokega imena. Nikoli si ni želel biti lev. Bil je vse življenje ovca, pohlevna ovca. Da, apno, eno glavnih osnov in podlag naših domov je preskrboval Gorenjcem. Iz njegovega apna bi se dalo zgraditi že čedno mestece. Marsikdo bi se bil v njegovem položaju že ponašal. On se ni. Če je kanil kmet ali trgovec ali kdor koli postaviti novo hišo ali hlev ali kadar se je primerilo, da je tu ali tam pogorelo, ali kan dar so v srenji sklenili sezidati ali povečati šolo ali kapelico ali kaj podobnega, vselej ' se je po navadi začelo povpraševanje po apnarju. »Kje je Zatreparjev Janez? Ali ga je kdo videl? Kdo ve zanj?« In so zvedeli: tam in tam je. »V hribih, v dolini, v rovtih.« Nazadnje so le prišli skup. Prišel je do njega kmet ali odposlanec ali samo potovka: po daljšem ali krajšem iskanju so si stali iz oči v oči. In ko je vprašal odposlani: »Janez, ali bi prišel k nam stavit apnenico?«, je Janez povprašal: »Ali k vam? Od kod pa ste? Bentica, saj res.'« In oni je povedal, kdo je in od kod. >Bog ve, kako bi se to naredilo...« je začel preudarjati Janez. »Ali se zelo mudi?« »Seveda se mudi. Naročili so: čimprej.« »Torej takoj — vi bi radi takoj. — Tega pa jaz ne morem. Oh, na to še misliti ni.« »Poskusi, Janez, vendarle misliti na to.« »I, bom pa pogledal. Kar pripravljajo naj, tako jim povejte. Kamen naj pripravljajo in drva. — Ali imate kaj hoste? Kakšno brinje? — Kolikor morete, pripravljajte! Bom že prišel gledat, pa se bomo domenili. Za zdaj pa ne morem.« / »Samo da ne pozabiš.« »Nemara v jeseni?... Ali spomladi,« se je slednjič domislil. »Temu in temu sem že nekaj obetal za letos, zato danes še ne vem reči.« / Tako se je sedaj približeval, potem spet umikal željam odposlanstva. »Kako pa je z delavci? Koliko je domačih? — Ej, bo treba kamenja, bo treba prsti, bo treba vsega. Bo dokaj kopanja in nošnje. In suhe kurjave bo treba. — Kar po malem pripravljajte!« In kadar se mu je zdelo primerno, je res šel, se dogovoril, si izbral kraj in naredil prve obrise. Tako je bil Janez založen z delom od leta do leta, vse dotlej, da se je postaral in obnemogel. V nepretrganem delu in večnih skrbeh. Bil je Janez droben možicelj, stisnjenih ramen; obraz mu je bil rjav in uvel, zatem-nel od dima, nekako napit in prevzet od saj. Bil je videti spolzek in neprikupljiv. Oči je imel plave; gledale so preprosto kakor oči otroka. Beli, zanemarjeni, nekoliko predolgi lasje so z belega prehajali na rumeno in spominjali na laneno predivo. In še eno značilnost je bilo opaziti na njem. Bilo je, kakor da nima trebuha: vsi bližnji telesni deli so se krivili proti sredini, kakor bi hoteli prikriti to pomanjkljivost. No — to je bila pač posledica bornega življenja v zadnjih letih. S kakšno drobtino je bil odpravljen, je skoraj neverjetno. Majhne so bile sploh vse njegove potrebe. Zadovoljen je bil z vsem. Zraven pa še brezdanje hvaležen. Ko mu je župan, že onemoglemu, poslal pičlo podporo dvajsetih dinarjev, je dejal potovki: »O, še so dobri ljudje na svetu.« A trden je bil vendarle. Resno bolan ni bil nikoli. Če ne jeklen, drenov je moral biti. A to je bilo že v rodu. Trden in zdrav rod je bil Zatreparjev. Tako trden in zdrav je bil že tudi njegov oče. To je bil sploh eden izmed temeljnih radovniških rodov. Njihovo gnezdo je bilo v Zatrepu, nekoliko vzvišeni ravnici, precej odlegli od ceste, ki drži ob rečici. Bilo je torej še bolj osamljeno kot hiše njegovih sovaščanov. Ta osamljenost se je poznala po posledicah na vsem rodu. Ker so poredkoma prišli v stik z ljudmi, jih je skrbelo občevanje z njimi in so se rajši izognili. Bili so plašni. Zatrepar- jevim otrokom, Janezovim bratom in sestram, so rekali hudomušneži »divji piščanci«, ker so se po navadi poskrili, kadar je prišel tujec v bližino. V tem je bil Janez z otroškim vedenjem resnična, blagodejna izjema. K njegovemu razvoju je precej pripomoglo tudi to, da ga je njegov oče že od mladega jemal s seboj k stavljenju apnenic. Med tujimi ljudmi se je kolikor toliko odvadil prirojene zakrknjenosti. Med svetom je lahko izprevidel, da mu nihče ne želi hudega, in se otresel nepotrebnega strahu. Ostala mu je samo preprostost in precejšnja mera lahkovernosti. To je podedoval v glavnem po materi, ki je bila preprosta in plašna, a se tega niti zavedala ni. Saj je vsa svoja leta preživela v Radovni in jo je le redkokdo videl zunaj Zatreparjevih njiv ali poslopij. Dalj kot v Gorje pa sploh vse žive dni ni prišla in je tam tudi pokopana. O nji pripovedujejo, da je nekoč pripeljala dva sinka v Gorje v cerkev k spovedi. Poučevala ju je doma, nazadnje pa jima je še dopovedala, kako naj se vedeta v cerkvi, kako se je treba spovedati in vse, kar je potrebno. Postavila je vsakega na eno stran spovednice, sama pa čakala in opazovala iz klopi. Ko je spovednik odprl linico pred fantom in se nagnil proti njemu, je sinko planil od spovednice k materi: »Mati, nekdo je notri.« Fantič je mislil, da se bosta kar z bratom pomenila skozi okenca. Mati mu pač ni mogla vsega vnaprej dopovedati. V svoji preprostosti je menila, da mu bo to samo po sebi razumljivo. Pravi vzgojitelj Janezov je bil torej le oče, stari, silni Zatrepar. Ta ga je vzgajal za delo, za težko, pridobitno delo, z namenom in z željo, da bi ostal za njim naslednik v poklicu, Da, da, tudi Janezov oče je delal ap-nenice. To je bila že stara hišna obrt. Tudi on je bil močan svoje dni in se ni bal kamna in težkega dela. Svoje posebnosti pa je tudi imel. Govorili so o njem, da ima doma namesto ključavnice in ključa na skrinji mlinski kamen, ki ga, namesto da bi skrinjo zaklepal, položi na pokrov pa je zaklenjeno. Kaj takega si vsakdo pač ne more privoščiti. In še drugo zgodbo so pripovedovali o njem ter o njegovi moči in vztrajnosti. Nekoč mu je daroval fužinski lastnik na Savi, današnjih Jesenicah, dva stota koruze s po- gojem, da jo nese,' vso obenem, na ramah domov. Z njim je poslal spremljevalca, ki naj bi bil za pričo. Obložili so ga in sta šla, eden obložen, drug prazen, čez Mežaklo, a tako hitro, da je spremljevalec Zatreparja prosil, da bi si odpočila. Še neko zabavno sem slišal in jo povem, čeprav se mi ne zdi prav verjetna. Nekoč sta Janez in njegov oče skuhala žgance in jih zabelila ža poskušnjo — s smolo. Smola je pač zelo podobna navadnim zabelam, zato se ni preveč čuditi njuni poskušnji. Marsikdo si je že tudi v naših časih zastavil vprašanje, kje bi se dobilo kako nadomestilo za maščobo, a ni dobil nič pravega. No, saj se tudi njima ni obneslo. Janez sam je pozneje dejal, da bi ne bila povedala nikomur, če bi bilo dobro, marveč bi bila ohranila zase. Tako pa sta le dala med svet, no — če ni, pa ni. Čemu bi prikrival, če je zanič. »I, no, nekaj žlic takoj, se toplih, je še šlo, potem pa se je ustavilo v grlu.« In s tem so pozneje Janeza dražili. Saj zameril ni. Tako sta jih stara dva Zatreparja spravljala na noge. Ko so mladički odrasli, so šli po svojem, a njihova pota so držala bolj v goro in strmino kakor navzdol ob radovniški strugi. 2 Toliko o teh zadevah. Da se bomo laže razumeli, si oglejmo Še Janeza v njegovih boljših, moških letih, kako je »svoje dni« delal in obratoval, kako se mu je godilo takrat, ko je bil v zreli moči in samostojen. Med druga dela se mu je pred kakimi štiridesetimi leti vrinila tudi zidava Hribarjeve apnenice na Ravneh. Priprava je bila ista kot pri drugih njegovih delih: nekoliko so počakali Hribarjevi, da so prišli na vrsto, nekoliko jih je pa Janez naprej vzel — in je šlo. Lepo sporazumno. Vse ob svojem času. Nekega zgodnjepomladanskega jutra se je oglasil Janez s kladivom, krampom, lopato in motvozom pri Hribarju. Že kar z namenom, da bjl začeli z delom. Praznih potov ni imel rad. Ogledal in pripravil je vse potrebno sam zase že doma; sedaj je veljalo začeti. »Bentica, oče, kam jo bomo postavili?« je vprašal gospodarja obzirno. Apnenice niti imenoval ni. »Kamor boš ti določil.« »To vam takoj povem: v goščo ne, tam je nevarno zaradi ognja. In tudi kar sredi polja ne. Najbolje bo takole ob robu gozda: je pripravno za zidavo in za kurjavo,« je pojasnjeval Janez. »Imam tak prostor, pri tem pa še tak, da je v bližini dosti kamenja.« »In da bo zemlja precej prodnata. Taka zemlja bolje prebavlja žerjavico. Na ilovnati bi je imeli vedno polno peč, ker se ne spe-peli.« »Gremo pa tjale v jarek, kjer priteka hudournik iz gozda,« je menil Hribar. »In kamna je tam dosti, čistega, belega apnenca.« »Tam, tam,« je potrdil Janez. Ob ustju jarka, ob kolovozu, ki drži tod z gore, je bila lepa, zaokrožena tratica, v njeni bližini celo lesen tamar, da so imeli pristTešje za deževno vreme, shrambo za orodje in nočišče. »Kaj hočete boljšega?« je vprašal Janez. »Saj je že vse tu.« Takoj se je lotil dela. Zabil je v zemljo količek z motvozom in odmeril kolobar. Okrog tega so v enakomerni razdalji zaznamovali mesta za vnanje stebre. Potem so se delavci razkropili po vse potrebno. Sprva je šlo lahko, ker je bilo delo na tleh, ko pa so prišli od zemlje, je bilo treba vso težo nositi po mostu. Bilo je čezdalje zamudneje. Prišle so pomagat še ženske. Mlada, srčna dekleta so se sprva kar kosala, katera bo naložila več prsti v škaf. No, gorečnost se je kmalu unesla. Sčasoma so začele nakladati manj in manj, pač pa so več in več postajale, počivale in se podajale v pogovor z moško tovarišijo. Tudi z Janezom, stavbenikom. Da, z njim še posebno, kar nalašč. Mikal jih je postavni fant. In so mu kmalu prišle do živega. Uganile so ga. Saj drugače ni moglo biti. Sprva so se ga nekoliko bale. Pričakovale so, da jih bo priganjal k delu. A jih ni. Zato so se kmalu povzele in so si postali prijatelji. Janez se je sam kar ugodno počutil v njihovi druščini. Dobro mu je dela celo njihova objest, s katero so ga skušale dražiti in so se smejale njegovi preprostosti. Saj pri vsej naklonjenosti lepemu spolu vendar ni bil- nobeni nevaren. V zaupne pogovore se sploh nikoli ni spuščal. In tudi v razmere drugih se ni vtikal. Bil in ostal je zmeraj poslušen otrok, ki zlepa ni komu katere prerekel. Glavno pri njem je bilo delo. Vsi vkup so se trudili, da bi bila apne-nica postavljena čimprej in čim bolje. Minilo je teden dni. Stavba je začela dobivati oblike. Koli niso več štrleli prazno in gluho v zrak, mednje se je vselilo okroglo ostenje s kamnitnimi istejami. Stebri so dobili poševne opornike, da bi se vse skupaj ne razneslo. Ko je bilo treba skončati nad pečjo obok, je prišla najtežja preizkušnja ?a stavbarje. Zoževali in zoževali so odprtino, da je bila le še tolikšna, da bi človek zlezel skoznjo. Manjkalo je le še dvoje, troje kamnov. Tedaj je Janez, ko je vse pripravil, pre-udaril in dopovedal pomočniku, stopil na oder pod luknjo, upognil hrbet in se sključil, da so mu zaprti preostanek odprtine na hrbtu. Ko se je umaknil, je bilo »najtežje« opravljeno. Potlej je bilo delo preprostejše in hitrejše, saj so mogli kamenje nakladati brez primerjanja in popravljanja. Treba je bilo staviti le še prsteno steno za okvir kamenju in potem čimprej napolniti nastali prostor s kamenjem. V središče nad pečjo so donašali kar moč debele kamne, saj ni bilo več skrbi in pomislekov, da bi jih vročina ne premogla. Apnenica je počasi zrasla v višino. Čez-dalje bolj je dobivala obliko srednjeveške utrdbe. Z močnim protjem zapleteni koš med pokončnimi drogovi, zatlačen z ilovnato prstjo in kamenjem, je grozeče kukal izmed dobja. Leseni most so že dvakrat dvignili in mu zvečali strmino, saj niso yeč donašali po njem debelih kamnov, marveč le še drohiž in raztlačene šibre, kar se bo razkuhalo tudi pri manjši vročini. Pod mostičem je peril delavec grudo ilovice, iz katere bodo naredili plašč, da pokrijejo kamenje, kakor se pokrije poln lonec z železno pokrovko. Hribarjevi otroci si dajo opravka s smrekovim vršičkom, ki so ga ovenčali s poljskim cvetjem in pisanimi papirnatimi trakovi. Vozniki, ki so doslej dovažali kamenje, vozijo to popoldne v bližino peči drva in butare vejevja. Za začetek, pravi Janez, je najboljše vejevje in dračje,' ker hitro gori in daje velik plamen, ki prodre čimprej skozi kamenje do vrha stavbe. »Janez, drevi nam jih boš zagodel nekaj, ker smo ti tako pridno znašale tvojo apne-nico,« je nagovorila Janeza 'ezična Tinčina Minca, ki je služila pri Hi'.barju za deklo in je bila tudi med donašalkami. Opazila je bila Janezov zadovoljni in smehljajoči se obraz in ni ji ušlo, kako vedno pogosteje postaja pod apnenico in jo opazuje. »Saj ni moja,« je Janez takoj opazil hudomušno pomoto. »Kako da ni?« ga Minca ni pustila do besede. »Kdo pa jo dela? Saj si ti mojster.« »Kaj so pa potlej Hribarjev oče?« »Ej, glavna zasluga je le tvoja. Je že tudi očetova, a brez tebe bi je mi vsi ne spravili skup. Kaj se boš skrival. Ti si glava.« »O, Minca, jaz sam sem le sam. Že če bi tebe ne bilo, bi sedaj še manjkal dobršen vogal. Tudi tvoj delež je zraven.« »Kaj jaz! Prst nositi ni taka umetnost.« »Bentica, Minca, največji škaf je bil tvoj.« »Saj ni bil nikoli poln.« »Četudi ni bil. Ti si že dovolj naredila. Vsaka toliko, pa bi bilo še prej skončano. Si že pridna. Ti bi morala iti kar z menoj. Ko si se že toliko privadila dela.« »Ali bi me hotel?« se mu je nasmehnila. »Saj bi ti kar hitro omagala.« »Pri meni bi ne nosila kamenja.« »Kaj pa bi delala? Za vodstvo in ukazo-vanje si že ti dovolj. Vse bi ti pokazila. Ali pa še tebe zbegala, da bi skazil. Tu je treba biti previden.« »Res, apnenica ima svoje muhe,« je Janez v delovni gorečnosti pozabil na dotedanji pogovor. »To še ni vse, če zložiš visoko grmado kamenja, pustiš spodaj luknjo za ogenj in zakuriš. Ne, ne, Minca, treba je še kaj drugega. Treba je znati. To je res.« »Kdo pa je tebe učil?« je obračala deklica pogovor spet v drugo smer. »I, kdo? Pri očetu sem delal. Že kot otrok sem bil vsak dan pri apnenici. Z očetom sva poskušala marsikaj, kako bi se dalo napraviti hitreje in z lažjim.« Tako se je pogovor zgubljal v prazno in prehajal v besedičenje. Vendar je obema ostal v spominu za dolgo. »Seveda bi šla s teboj, rada bi šla,« mu je odgovarjala Minca na tihem, v dnu srca. »Saj ni prijetno služiti pri tujih ljudeh; gotovo bi bilo lepše imeti svoje ognjišče in nekoliko svojega doma.« Toda Janezovo vprašanje je bilo tako malo resno, tako mimogrede, da ni mogla priti s svojim odgovorom na dan. Ostalo je vse pri starem. O lepem pogovoru je ostal pri obeh samo lep spomin. In jim je res zaigral Janez ta večer. Tako je zahteval in predpisoval smrekov vršiček na apnenici. Oče Hribar je moral poskrbeti za likof. Gospodinja je pripravila delavcem prav svatovsko večerjo. Po vsem tem so se nazadnje še zavrteli. To je bil eden izmed Janezovih praznikov. Do takšnega je prišlo vsako leto dvakrat ali morda trikrat. Da, po večerji se je začelo »veselje«. Ko je Janez obsedel za mizo, mu je Hribarjev Mihec prinesel iz druge sobe harmoniko in jo položil predenj. »Na, sedaj nam boš zaigral, da nam poplačaš naš trud in našo zvestobo.« Govoril je slovesno in tudi vsa mladina je vstala in se zgrnila okrog Mihca kakor v podkrepilo njegovi zahtevi. Janezu se je kar samo smejalo. Vzel je harmoniko v roke — in se je začelo. Vsi, ki so pomagali pri zidavi, so bili pri večerji. Ko pa se je oglasila harmonika, se je priplazilo v vežo še nčkaj novih iz soseščine. Mladina je tako STedotočna in družabna, da se vedno boji, da bi česa ne zamudila. Janez je igral dolgo in vztrajno. »Naj se naplešejo, ko so si tako zaželeli.« Sredi po-skočnice se mu je znašla v ustih dromlja. Postal je dobre volje, kar razposajen. Najrajši bi bil zaplesal še sam. A ni bilo mogoče. Moral je igrati. A vendar lahko rečem: tudi on je imel ta večer svojo plesalko, čeprav je bila v drugih rokah. Ko je prenehal igrati, se je utrujena in spehana usedla v njegovo bližino. Pogovorili so se in pošalili. »Saj znaš plesati, Minca,« jo je pohvalil. »A si se prej še branila iti plesat.« »Bolj težka sem, kajne, Štefan?« se je izgovarjala in se obrnila k svojemu plesalcu. »E, kaj, to nič ne de,« jo je zagovarjal Janez. »Se boš že navadila.« »Dobro plešeš,« jo je pohvalil Štefan. »Ej, ravno tako je bilo za menoj kakor za vsako drugo,« se je odrezala v preprosti razsodnosti. Janez se je veselo zasmejal. »Saj res: ples je ples, ni pletev ali žetev.« »Še norčujte se iz moje nerodnosti.« »Kaj bi se norčevali. Kar je res, je res. Sama si rekla, da si težka.« v »Da sem. težka — pri plesu. Kaj misliš, Janez, koliko tehtam?« bi bila rada preskusila še Janezove računske sposobnosti. Premeril jo je s pogledom od glave do nog, v skrbi, da bi ne rekel premalo. »I, boš pa že imela kakšne tri stote,« je razsodil. Vsekakor poklon, čeprav brez smisla. Smejala se mu je. In z njo vred so se smejali še drugi. »Zaigraj, zaigraj! Sedaj ni čas za besedičenje,« je skončal pogovor Štefan in po-menka je bilo konec. Drugo jutro se je zbudil Janez precej pozno v lesenem kobrnelu v tamarju za ap-nenico. Večerno veseljačenje ga je omotilo, da ni prav vedel, kdaj in kako je prišel na svoje ležišče, in si je moral nekoliko beliti glavo, preden se je domislil, kje pravzaprav je. Ptičje žvrgolenje v bližini, ki ga je zaslišal, ga je nekaj časa uspavalo, pa spet dramilo. V neposredni bližini tamarja je prepeval slavec glasno in razločno, drug mu je odpeval z nasprotnega brda. V bukovju se je oglašala kukavica in kosi in drozgi in drobnejši ptičji zbor je gostolel vmes. Saj sta se ravno tiste dni stikala maj in junij. Preteklo je še nekaj časa, preden se je Janezova omotica dokončno prevesila v zavest, da je že nov dan. Trenutna zaskrbljenost, češ da je zaležal, se je razgubila: ap-nenica stoji zunaj dokončana in že gori. Domača fanta sta kurila to noč, saj sta se tolikanj veselila tega. Na kurjače se torej lahko zanese. Poznal je navdušenje mladih do ognja in vedel, da dečka ne bosta kurila premalo, preveč pa sploh ne moreta. Nazadnje je še nekoliko poležal, že povsem buden in spočit. Slednjič se je usedel na ležišču, se pokri-žal in postavil še klobuk na glavo. Bil je opravljen. Potem je odšel nekako slovesno gledat gorečo apnenico. Ustavil se je v primerni razdalji od trdnjave, tako da je imel vso stavbo hkrati v očeh. Nad krovom je migljalo od vročine, ki je izganjala vlago iz kamenja. Spodaj, ob robu ilovnate ploskve so že sikali ognjeni zublji izza prstene stene. Na več krajih je počila ilovnata plast in tudi tam je žehtelo in sililo kvišku. Smrečica s šopkom je mahljala, se parila in venela. Papirnati trakovi so trepetali in silili kvišku, a niso mogli stran. Na mah je vse obenem vztrepetalo močneje, plameni so zgrabili trakove, jih dvignili, šinili z njimi kvišku in jih použili. »Ardečina!« je vzkliknil Janez. »Ali si jih videl peteline! — Na, na, so že zleteli tra-čički! Jih že ni.« Obraz mu je žarel kakor v zamaknjenju. »In tako hitro. — Dobro sta kurila ponoči,« je pohvalil kurjača, ki sta stala pred pečjo in čakala njegovega prihoda. »Sta že prava fanta. Nista se obirala. — Kako vama je kaj šlo? Dobro, kajne?« In fanta sta mu vsa navdušena pripovedovala, kako sta prebila noč. Takšno »svoje« veselje je imel apneničar z ognjem. Kadar je videl razgreto apnenico, žehtečo in razpaljeno, se je vnelo tudi njemu srce v prsih. Takrat je za nekaj trenutkov pozabil na vse, ria ves svet. To veselje mu je ostalo za vedno, še na stara leta. Veselje je imel nad ognjem v peči, nad razvnetimi plesalci, kadar so se vrteli v mladostnem ognju okrog njega — in temu njegovemu zanimanju moramo pripisati tudi papirnatega zmaja, ki se mu je prav do njegove smrti grel nad ognjiščem. Saj je še starček skrbel zanj kakor za svoje dete. To nebogljenče mu je moralo nadomestovati nekdanji svet. Saj se je moralo vrteti pred njim tudi še tedaj, ko je sam že obnemogel in večinoma brezdelen sedeval ob ognjišču. Od tega papirčka je neusmiljeno zahteval, naj se vrti pred njim. Ne, ta se mu ni smilil, kakor da se zrcali v njem njegova pojemajoča moč, ki tudi več ne zmore velikega, težkega kakor v davni mladosti. Apnenica je gorela teden dni nepretrgano noč in dan, da so plameni predirali kam-nitno zgradbo in so ognjeni petelini plesali nad krovom. Peč je kar požirala kurivo. Kakor teče voda po slapu, tako so tekli plameni po peči. Kurjači so zamazani in potni tlačili vejevje in polena v žekno. Mešali so z osmojenimi drogovi po žerjavici, čistili dušnike in že utrujeni, naveličani in neprespani posedali po kladah. Nazadnje so še zadnjič založili debelih trkljev, kolikor največ so jih mogli spraviti v peč. Nato so ustje zazidali in zabili s prstjo ter ga še ogradili z deskami. Vročina je razsajala samo znotraj in proti dnu po vseh kotičkih. Silila je ven in iskala duška. Da bi ne bilo v steni prožnega, vitkega protja, bi jo bilo razneslo. Po vseh razpokah in špranjah so grizli plameni pleteni koš. A počasi so pešali, se umirili, omago-vali. Zmanjkalo jim je hrane. Apnenica se je ohlajala, bila je kuhana. S tem je Janezova zgradba odslužila. Ogenj je omečil kamen in ga naredil raztop-ljivega. Sedaj so ga mogli dobiti v roke zidarji in stavbarji. Prsteno trdnjavo so porušili in odločili zrnje od plev. Kjer je bila apnenica, je za spomin ostala le še stlačena in povožena zemlja in prsten kolobar, podoben velikemu rdečkastemu svitku iz sežgane prsti, ki je obležal na kraju porušene stavbe. Le-ta se je počasi zaraščal s travo, potem z grmovjem in nazadnje z drevjem. Marsikje, ob robu gozda ali sredi travnika ali ob jarku hudournika, nam kaže še danes takšen spominek kraj, kjer so pred-namci našli gradivo za naše domove. 3 toi Ko so večnemu brezdomcu začele moči očitno pešati, je končno jel misliti na lasten dom. Čutil je, da mu omagujejo moške sile. Videli so to tudi drugi. Opazili so, da se rad vsaj nekoliko nasloni, če ni priložnosti, da bi kar sedel. Včasih je potarnal pred znanci,'kaj ga še čaka, kam se bo zatekel v starosti. Pa mu je svetoval ta in oni: Sezidaj si hišo. Skuhaj si apna, kamenja si oglej ali pa izberi selišče tako, da boš imel kamenje v bližini, z lesom ti bomo pa drugi pomagali in zidaj — pa boš na svojem. Saj znaš zidati. In res: srenja sama mu je izbrala in določila selišče, če že ne na najboljšem, pa vsekakor na enem izmed najlepših krajev blejske okolice: na Strdenem brdu, na sončni rebri, na kraju, kjer se končava njegova rojstna radovniška dolina in se začne širiti v čisto polje. Tu naj bi bil kot vratar Ra-dovne. Od tod so krasni razgledi — na Blejsko jezero in grad, pa na gorenjsko ravnino, na Karavanke in na Kamniške planine, na bogate gozdove Pokljuke in Jelovice. Tam se je kar na hitrem, v nekaj mesecih pokazala žolta stavbica, ne velika, preprosta, a vendar lična. Dom je bil le. Janezu je zadostoval. Kako ga je bil vesel. Ker ni nikogar sovražil in nikoli nikomur nasprotoval, so tudi njemu vsi pomagali. Vsi so hoteli biti njegovi prijatelji. Pozimi se je spočela misel, pomladi je zorela, naslednje zime je bil že na svojem. Imel je že lastno ognjišče. Z novo hišico se je začelo v njegovem življenju pravzaprav novo poglavje. Novi naselnik je mahoma oživil sončno reber pod gozdom. Opustil je svoje nomadsko življenje. Obsedel je v kočici in brnjal to in ono. Takole pod večer pa je vzel v roke harmoniko, se usedel na klopco pred vrati ali kar na trato in zaigTal. Navadili so se ljudje njegove muzike in prav pogrešili so ga, če se je kak večer spozabil in ni bilo njegovih večernic. Mladina se mu je začela sama od sebe bližati. Iz vasic ob Radovni je prišla najprej dečad, a polagoma tudi odrasli in odraščajoči fantini in dekliči. Ob nedeljskih popoldnevih je vse hitelo »k Janezu«. Podili so se okrog bajte, kričali in utrinjali modre in neslane, metali krajcarje v zrak, se ruvali in borili in poskušali svojo moč in hitrost. Janez pač nikogar ni učil, zadrževal ali svaril koga ter mu branil pa tudi ni. Takole pred poldnem ali ob deževnem VTemenu je izdeloval javorove žlice, kuhal-nice, cokle in žličnike. Z žlicami in tako drobnjarijo se je oddolževal kmetskim gospodinjam za njihovo naklonjenost. Kar same od sebe so se začele spletati drobne zveze na vse strani. Kadar je šel v vas, je vtaknil nekaj takih belih izdelkov v žep, pa sta napravila z gospodinjo kupčijo ali menjo. Vsakikrat je prinesel kak zavitek ali vsaj hlebček domov. In še nekaj se je pokazalo v rebri. Janez je polagoma začel dobivati stalne goste. Dobil se je tu pa tam kak drug tak »Janez«, ki ni bil za nikamor, pa se je srečal s sebi podobnim. Spoznala sta se in sprijaznila. Marsikaterega potrebnega je prenočil samotni Janez. In takšen znanec se je ob drugi priložnosti spet oglasil pri njem. Tako je Janez navsezadnje dobil tudi življenjsko tovarišico — pri svojih osemdesetih letih. Do česar ni prišel v dobi svojih najboljših moči, mu je bilo prihranjeno za dneve težav, ki čakajo vsakogar, mu je bilo prihranjeno za dobo resnične potrebe, za dobo stiske, desetkrat povečane z vojno in lakoto in preganjanjem, z veliko zmešnjavo in negotovostjo. Janezova bajtica je imela pravzaprav samo dva prostora za bivanje: vežo, ki je bila obenem kuhinja, in izbo. Bili pa sta obe, vsaj zadnje čase, precej zanemarjeni. Janez se je težko spravil k čiščenju in je vedno odlašal z njim, od zime na pomlad in od po- mladi na jesen. Tako ni počedil do kraja — nikoli. Šele i Mininim prihodom se je to zboljšalo, a tudi ona, starica, je rada pozabila na to. Kako le boš, ko je imela zraven še toliko različnih potov. In pa tudi, ko ni nič zaleglo. Takle majhen prostor je takoj smeten, pa ga pometaj, kolikorkrat hočeš. No, saj se tudi takega navadiš. V Janezovi kuhinji je bilo tisto dopoldne prijetno, tihotno. Nekoliko zanemarjeno na videz, a to ni moglo biti veliko drugače. Okrog predice je bil pod do malega pokrit s pezdirjem, ki se je po malem, a neprenehoma otresalo od predivnate kodelje, viseče na koželju, ki so jo pukale roke predice. Okrog pečice so ležale trščice, kosci drevesne skorje in drobci suhljadi. V kotičku ob vratih je prikrivala tudi ondi stoječa metla cel kupček podobne zmesi. To je bila ena značilnost izbice, a še drugo bi omenil, ker se mi zdi nekaj posebnega. Na sivi steni je visela slika svetega — Elije: dva iskra belca v divjem diru sta peljala preko oblakov bleščeč voz z gorečimi kolesi, na katerem je sedel dolgohrad starček, še vse starejši in bolj bel od Janeza. Svetnik je bil videti, kakor da navzlic vozu kar samostojno plava po ozračju. Podobo je bil nekoč Janez kupil od popotnega kroš-njarja. Bog ve, zakaj so se mu oči prijele ravno te razvihrane slike. Morda prav zaradi uporabljenega ognja. Nemara pa tudi zato, ker je prav taka podoba visela v Radovni pri Šimnovih v družinski izbi v kotu nad mizo. ' Janez je sedel sredi izbe in z ročnim stru-galcem dolbel v javorovo poleno okroglo dolbinico, zraven pa večkrat skrbno pogledal proti predici, sedeči pri edinem oknu. Bila je, rekel bi, skoraj ena izmed starih, nekdanjih pravljičnih predic, sedeča pod oknom, kakor da je preostala še iz davno minulih časov. Obraz je bil naguban v množico drobnih gub. Starosti bi ji ne bilo mogoče presoditi. Vsekakor se je bližala Janezovim letom. A predla je še kar izvrstno. Kolovrat ji je še brnel pod nogalnikom kakor pod nogo mlade in lepo je snovala in razpenjala tanko nitko, gladko in enakomerno. Tudi zanjo je poskrbel Janez primerno zaposlitev, »da bi ji ne bilo dolgčas«. In še tretji je bil razen Janeza in predice tisti čas v tem prostoru. V kotu ob pečici je ždel in si tiščal sklenjene roke med ko- \ lena, mirno, da bi ga komaj opazil. Bil je zanemarjen moški, za pol mlajši od onih dveh. A tudi ta jima je bil podoben, da bi bil lahko njun sin. Tudi ta je bil po obrazu in barvi in po vsej zanemarjenosti skoraj isti. Ni bil žolt, ni bil rdeč in tudi ne bel. Bil je obraz, o kakršnem na splošno pravijo, da nima barve. Senčna rastlina, brez izraza, posebno še zato, ker je imel v obrazu samo eno oko. Bil je Lokarjev Gašper, tudi še fant, oglar, gozdni človek, ki je le na svete čase prišel med ljudi, a nikoli ni pozabil oglasiti se pri Janezu, mož, ki je bil po srečnem naključju zgrešen pri požigu in pokolu Radovničanov, a se od tistega časa še ni bil vrnil v opustošeno dolino. Tudi ta je bil tu kakor domač. Tako kdaj pa kdaj, neobvezno, je poskrbel za drva ali za kakšno popravilo. Posebnega dobička pa Janez ni imel z njim. Tudi sedaj je sedel ob pečici, nalagal drva na ogenj in zraven opazoval Janezovega zmaja, ki se je polagoma vrtel nad pečko. Dolgočasil se ni zaradi molka, ki je tisto uro vladal v izbici, saj je bil vajen tihote. V gozdu se ni mogel pogovarjati z nikomer, razen če se je hotel sam s seboj. No, saj se je včasih res. Kadar je govoril, se mu je glas čudno zaletaval, približno tako kakor glas vznemirjene kokoši., Nenadoma je Janez vstal od svojega rezljanja in se približal predici. Vznemirjen je obstal sredi izbe. »Škripati je začel tvoj kolovrat,« je omenil in naravnal pogled na brneče kolo tam spodaj. »Kaj bo iz tega?« »Ah, kaj! Namazati sem ga pozabila zjutraj,« je odvrnila predica. »Prej mi ni prišlo na misel, a sedaj se mi ni zdelo vredno vstajati od dela.« »In tako bleda se mi zdiš.« »Saj sem bila vedno bela.« »Rjava je prava,« se je posmehnil Janez, hoteč pobiti njen ugovor s pregovorom. »Bela ni dobra.« »O, Janez, bela je najtrdnejša. Niti smrt je ne spremeni.« Tako je odgovorila stara predica. Ne za strah, za šalo bi ji bila smrt. »In vendar so bili Radovničani črni po smrti,« se je oglasil Lokar izza ognjišča. »Ali jih je bilo treba tako? ...« je zatar-nala ženica za kolovratom. »Pa so jih le,« je bil neusmiljen Gašper. »Kakšen je bil Šimen! En sam črn ogorek. Komaj ga je bilo še toliko kot moje glave. In drugih? — Samo še pepel.« »Ah, ti pogrebi...« ji je ušlo z jezika. »Ali jih je bilo treba takole?« Umolknila je. Ali ni rekla že preveč? Ali ni izdala svoje skrite misli? Ujela je Janezov nezaupljivi pogled. Saj je slutila, da jo mo-žiček opazuje, da mu zares ne more prikriti svoje slabote. »Druge krati nisi pozabila,« jo je opomnil še enkrat. Rahlo očitanje je bilo v tej opomnji, nezaupanje v njeno odkritost. Zdelo se mu je, da se le sili in premaguje, da se le dela trdno. Ej, skrbi ga njeno zdravje, bolj ko njo samo. »Nekoliko me res hoče boleti glava,« je priznala. »Se mi je zdelo.« »Oh, Janez, če bi nemara stopil k Bre-gantovi mami vprašat, če bi mi poslali pest kamilic,« je zaželela Mina. »Morda bi mi storilo dobro, če bi se spotila.« »Pa pojdem,« je bil Janez takoj odločen, Čez deset minut je bil že na potu. Šel je pogumno in jadrno, še kar hitro za svoja leta. Glavo je nagibal pri hoji nekoliko naprej, ramena stiskal še tesneje; prijel je palico z levico, kakor da mu je prišla po naključju v roko, ne da bi jo uporabljal, ne da bi segal z njo po poti predse. Pa je capljal kakor mlad kužek, ki tudi nese palico za gospodarjem, a sam ne ve zakaj. Palico je vzel s seboj pač zato, ker je vedel, da Mina želi tako, in se je bal, da bi ne bila nejevoljna. Okrog poldneva se je vrnil s kamilicami in še z lončkom mleka. Ampak Janezova skrb ni bila prazna in neutemeljena. Ženica je bila takrat že resnično bolna. Drugo jutro ni vstala kakor po navadi. Popoldne je šel Lokar po zdravnika in le-ta je ugotovil »špansko«. Slabovoljen je bil zdravnik, ko je prišel ves zasopel v hrib. Mož je bil tiste čase večno prezaposlen. Saj se še vsakdo spominja, kako so bili oblegani zdravniki med vojno, kjer koli je še kateri gibal. In pa še, ko je videl, da v bomi bajti in v teh okoliščinah ni mogoča prava postrežba. Naročil je, naj bolnico čimprej preneso v vas, ležečo niže v dolini ob Radovni, v ubožno hišo. Oba sta se prestrašila zdravnikove odredbe, Janez in Mina. Preseliti bolnico! Saj to je vendar nemogoče. Saj to je neusmiljeno. — Toda nujno. Zdravnik že ve, kaj odreja. Ah, ne, zdravnik se le boji, da bi ga še enkrat ne klicali sem gor, v reber. »E, kaj, ali ne bi rajši kar tu ostala? .. .« Zdravnik je odšel. Nastala je tišina. Nihče si ni upal spregovoriti. Ah, ta nesrečna bolezen! Kaj le bo iz tega? »Ali boš res šla?« je Janez slednjič spravil iz sebe. »Ali res moraš iti?« »Oh, Janez, doktor je rekel.« Janeza je streslo. »Doktor lahko reče. Kaj pa doktor ve, kako se gre od doma!?« »Pa bo le morala iti,« se je vmešal Lokar. »Če hoče biti še kdaj zdrava.« Starcema sta vztTepetali srci. »O Bog, res,« je vzdihnila bolnica. »Gašper, poskrbi no ti, jaz ne morem,« je poprosil Janez. »Še to ji naredi!« - Lokar je res brez odlašanja odšel v vasico ob radovniškem mostu po pomoč. Dobri ljudje so bili takoj pripravljeni pomagati. Kar z njim so prišli: dva nosača in nekaj žensk. Ti so nemudoma opravili tolikanj nezaželeno selitev. Ko je Lokar odšel, sta še zadnjikrat ostala Janez in Mina v koči sama. S kakšnim milim pogledom se je Janez poslavljal od bolne družice, kako proseče ga je pogledovala ona. Bile so zadnje sile src in duš, že povsem izčrpanih, a še te so bile priprav-I Ijene za vzajemno žrtvovanje. Ali se bo poživila slabotna lučka od bornega plamenčka, ali bosta ugasnila oba hkrati. Kako rad bi ji bil Janez pomagal, a prav tako rada bi bila ona pomagala njemu. Oba sta imela še polno upov, polno skrbi, zraven pa še tako prepolno strahu. Kako nerada gre uboga sta-rica iz svojega doma. Privadila se je tu in skrbi jo, kako bo v vasi. Saj se tako boji, da bi bila komu v nadlego. Domislila se je še enkrat vzajemnega zagotovila, ki sta ga bila sklenila in podpisala z Janezom, in svojega trdnega zaupanja, da bo držalo. Da, pred notarjem sta bila napravila zapisnik, da bosta dedovala drug po drugem. Da bi bilo pač dovolj trdno. Ne vsak zase, drug za drugega. In sedaj se podira tudi to. Saj je vse tako krhko, tako spremenljivo. Človek zida, hoče gotovosti, a vsi načrti se rušijo drug za drugim, ker so pač človeški. Usode ne moreš spremeniti. »Ej, kakor bo, bo. Vdati se je treba. .Reševalci' so že tu in ti ne morejo čakati.« »Da bi le kaj skoraj prišla nazaj,« je še voščil Janez, ko so jo odnesli. Potem se je obnemogel naslonil na podboje vrat. Slutil je, da jo vidi zadnjikrat. In res je bilo tako: čez dva dni je ženica umrla. '% ■. ' ' Po Mininem odhodu iz hiše se je čutil Janez popolnoma uničenega. Bil je kakor ubit. Nič več ni mislil ne na delo ne na jelo in na življenje. Kakor teliček, ki ga ločiš od matere, ne pogleda v jasli, se ne zmeni ne za človeka ne za druge živali, mu ni mar za vse drugo na svetu razen za najdražje, tako tudi Janez ni pogledal ničesar, se ni pozanimal za nobeno stvar več. Obsedel je ob ugaslem ognjišču in solze so mu polzele po temnem licu, puščajoč za seboj vlažne sledove. Bilo mu je bridko pri srcu. Misel na Mino mu ni šla iz glave. Pogovarjal se je z njo. Ni se mogel iznebiti občutka, da je še vedno tu. Toliko bi ji imel še povedati. »Odkar je bila pri meni, se mi je godilo dobro. Tako mi ni bilo nikoli poprej. Da, bolje nikoli, niti v mladosti. Vse mi je prinesla k rokam. Saj sem se skoraj odvadil hoditi.« Zares, njegova hoja ni bfla več hoja moža, marveč klavrno stopicanje. Kamor koli je šel, je hodil rahlo, po prstih, s kratkim korakom. Za daljšo pot sploh ni bil več. Tega se je zavedal popolnoma jasno. »In sedaj, če bi je ne bilo nazaj, kdo naj bi hodil?... Sam? Moj Bog! Kako? -Lokar nemara? Oh, Lokar ne bo hodil. Ta je še mlad in se ne bo ukvarjal s tem. In tudi sicer ni za to. Pač, je: po zdravnika je šel Lokar,« se mu je misel uprla. »Da, po zdravnika že. Toda iti po zdravnika je kaj drugega. Iti po zdravnika je važna reč, je velika reč. To je delo za Lokarja. A za drobtinice je bila le ona. Lokar tega nikoli ne bo razumel.« Kako jasno je občutil, da bo poslej navezan edinole še nase. Hočeš nočeš je moral premišljevati sebe in obenem njo. Kako sta se sprijaznila že davno, davno, pred mnogimi leti na Ravneh pri Hribarjevi apnenici, kako sta se jima vneli srci in kako je to minilo. In vendar ni minilo. Živelo je, tlelo je v srcih. In kako sta se vnovič srečala, se sprijaznila, se zve- zala. Koliko mu je povedala o sebi?... Malo. In vendar — vse. Saj ni bilo povedati kdovekaj posebnega. Bila je poročena, a že ovdovela. Družina se ji je razšla po svetu že pred leti, za delom, za kruhom. Mož > je umrl. Ostala je sama. Spet je bila tam kot nekdaj, kot mlada deklica. Le mladosti ni bilo več. Pridružila se mu je, kar samo se je spletlo tako. Sprva je bilo nekako čudno, nenavadno. Zdelo se mu je nekoliko zoprno govoriti o njenih otrocih. A kmalu se "je privadil. Nazadnje jih je imel že celo rad. Saj so bili njeni. In vanjo se je navsezadnje resnično zaljubil. Sedaj bi zanjo dal vse; sedaj, ko ga zapušča, šele prav spoznava, kaj mu je bila. Najdražje na svetu. In. vse to se sedaj ruši pred njim. To je bridko, to je strašno. Kaj mu bo ostalo na svetu? — Nič. Vse mu je upadalo. Nič več se ni mogel obvladati. Drgetal je kakor trepetlika, da so se mu tresla kolena. »Sam si ostal, pod milim Bogom sam, povsem zapuščen. — Mina, zakaj si umrla? Zakaj si me zapustila? Zakaj je to prišlo?« Čutil je, da je izgubil zadnje, najdražje, kar je imel, veliko, močno oporo, njo, na katero se je lahko zanesel, ki mu je hotela vedno le dobro in. ga je tako dobro poznala, ki ga je razumela. Sedaj je bil sam, nebogljen, trepetajoč in ni mogel ustaviti niti svojega drhtenja. »Srert, smrt, kaj si mi storila?« je kar občutil bližino sovražnega bitja. »Sam, tako sam. Saj nikamor več ne spadam na tem svetu. Ali naj se vrivam v mladi svet. ki je zrasel daleč za menoj, s katerim imam ako malo skupnega? Kje so moji časi! Da, pred sedemdesetimi leti je bilo lepo.« Domislil se je svojih sorodnikov, pomor-jenih in požganih pred le;tom dni v Radovni, katerih pepel so pred dnevi prenesli iz začasnih grobov ter ga zagrebli na blagoslovljeno pokopališče. »Blagor jim, srečni so, saj so prebili.« Bili so sicer daljni sorodniki, otroci njegovega brata, in so si bili že nekoliko odtujeni. Niso imeli posebnih zvez. Obiskovali so se le poredkoma, tu pa tam, a vendar: bili so edini njegovi ljudje. Sedaj je sam. Pa kaj ti! Tudi ti so bili mlajši. A vendar — svoji. In sedaj niti teh ni. Niti teh. Sploh nikogar več!... Zakaj mu je umrla ona, zakaj mu je morala umreti, ki je bila tako dobra, ki je tako skrbela zanj, prav zanj, samo zanj. Zakaj ni mogel tega preprečiti? Storil je vse, kar je k mogel, dal ji vse, kar je želela. Obljubil ji je bajto, vse svoje imetje. Saj imata pismo, notarsko pismo o vzajemnem dedovanju, o dedovanju drugega po drugem. Kako bi ji bil privoščil, da bi dobila svoj del. Samo da bi bila ostala tu. Le kje je sedaj pismo? Ona ga ima, ona ga je shranila. On sam se ni menil za take stvari, ni tega razumel. Takšne zadeve je prepustil nji. In sedaj je ni. Zakaj mu je to storila? Pri cerkvi zvoni. Kakor da se mu smeje v zvonovih, kakor da se mu še zvonovi smejejo. Da, šla je, pustila je njegovo revščino, njegovo bajto, njegove stare cunje. In sedaj se mu posmehuje izza zvonov. Ne, ne, ni res, saj ni res. Kliče ga, vabi ga k sebi, kakor je zvabilo njo mrliško zvo-njenje za njenimi, za njenim najdražjim, najstarejšim, čigar pepel so prinesli iz Nemčije. Tega ni prenesla. Srce se ji je odtrgalo od tega sveta in krenilo za njim, za njenim Jožetom. In zdaj vabi še njega. »Saj pridem za teboj. Kar pokliči me. Saj pridem; saj veš, da pridem. Saj sem pripravljen, saj že čakam, kdaj prideš pome. Saj že težko čakam.« Ampak ta drget, to trepetanje! Da ne preneha. Da se ne more več umiriti. Zakaj je ostal tu, zakaj je moral ostati? Misel se mu je vedno znova VTačala k nji, le k nji, ki ga je tako neusmiljeno zapustila. Oh, presrečna! Nič več ne ve o njem in nie o njegovih težavah in o njegovem trepetanju. Oh, ko je takšen ubožec. Še dobro, da je ni tu, da ga ne vidi. Saj bi se mu morala smejati. Ne, vse bi razumela, ne bi se smejala. Saj je velik ubožec. Slaboten, sestradan, star, potrt, prepuščen sam sebi, nadložen, brez moči in opore je omahoval sem ter tja. Sedaj je obtičal tu, sedaj tam, največkrat pa v kotičku za ognjiščem. Tam mu je bilo še najugodneje. Bilo je toplo in pripravno, da se je mogel usesti in nasloniti na starem stolu in — navajen je bil tega prostora. Tudi sedaj mu je bilo tu najljubše zavetišče. Kar samo ga je potegnilo na ta prostorček. Obždel je tam sključen sam vase in kuhal svojo žalost in premišljeval, koli- kor je sploh še mogel misliti v otrplosti. Največkrat je nazadnje resnično zadremal. Pa so se mu slednjič pritaknile prave sanje. Začutil je bližino rajnice. Kakor da je živa ob njem, se mu je zdelo, kakor da sedi ob njem, da gleda njegove prezeble roke. Dela mu je roko med svoje dlani in mu jo rahlo božala. Sprva rahlo, potem močneje in močneje, da se je segrela. »Saj si res revež, oh, saj te kar zebe.« »Si le prišla,« je zašepetal. »Tako težko sem te že čakal. — Kako to dobro de.« Roka se mu je resnično segrela. Čutil je, da je toplejša. »Oh, Mina, nikar! Dosti je,« je zaprosil nazadnje in skušal roko umakniti iz njenih dlani. A ni šlo. Držala jo je trdno. Zdelo se mu je, da ga hoče odpeljati s seboj. Poskusil je vstati. »Čas je, da greva.« »Saj bi šel, a ne morem. Še malo naj poči jem.« »Še to boš zamudil. Prav sedaj počivaš.« »Mina, kaj delaš z menoj? Pustila bi me tu,« je zaprosil. Vtem ga je predramil glasen ropot. Nekdo je hrupno in brezobzirno odprl duri in ga poklical po imenu. »Janez, kaj je s teboj? Saj goriš?« Med vrati je stal Lokar, ves prestrašen. »Kaj delaš? Poglej, kuhinja je polna dima. Saj se boš zadušil. Prav pred vrata mi je zasmrdelo. Cunje gore na tebi.« Hitro se je lotil reševanja. V čeber, v katerem je stala voda, je potlačil zamazano cunjo in z namočeno ogrnil Janezu ramo. Sobo je napolnila vlažna sopara. Janez se. je dramil in omedleval, silil kvišku in obenem omahoval, dokler ga ni tovariš vsega mokrega spravil na ležišče. Bolniška postelja je bila vnovič zasedena. In Lokar je v istem tednu že drugič iskal zdravniške pomoči. Pomoč je bila tudi to pot že vnaprej obsojena na neuspeh. Res, slabotno brleče lučke ni niogoče prenašati odkrite po viharnih potih. Kakor hitro se je srečala z vetrom, je ugasnila in ni se vžgala več. Tako je sojeno že od davna. Tako na hitrem, tako rekoč nepričakovano, četudi v poznih letih sta umrla dva stara človeka. Le tri, štiri dni sta bila ločena, pa sta se vnovič sešla — v onstran-stvu. Toliko da nista odpotovala skupno, da nista odšla iz hiše z enim zapiranjem, kakor so rekli včasih. No, pa — saj je bilo pri njiju vedno tako: kamor koli je bilo tTeba iti, je šla Mina naprej, da je pripravila vse potrebno za Janeza; se je pa še zadnja pot razvrstila tako, da je bilo najbolj prav. Res, devetnajst sto petinštirideseta jesen je bila huda za vse, posebno še za stare ljudi, ki so se zavedali, da se jim iztekajo dnevi. Bližal se je god vseh mrtvih, god vernih duš. Bilo je po zadnjem preobratu pri nas, po osvoboditvi iz nemških krempljev. Zoprno zeleno vojaštvo, ki je bilo dotlej na vrhuncu, je padlo na dno in izginilo. Naše ljudstvo si je oddahnilo in se vračalo domov. Zbiralo se je, hotelo je biti skupaj na svoji izmučeni grudi. Obnavljalo je nekdanjo domačnost. Toda groza — ni bilo več mogoče. Prihajali so pregnanci iz nemških ječ, iz iz-gnanskih taborišč, prihajali so bolni in izčrpani; potem pa so se začeli zbirati vsi, vsi od kraja. Vračali so se drug za drugim, trobenta je pela, domovina je klicala vse, tudi tiste, ki so že umrli. Starši, bratje, žene, zaročenke so jih zahtevali nazaj. In prišli so takšni, kakršni so bili, kakršni so dočakali dan osvoboditve, mnogi brez mesa, brez krvi. Groza. Vračale so se samo še kosti, vse drugo je že strohnelo. Vetrovi in vode so jih razkrojili in raznesli. Zemlja je že vzela svoj delež, srca so jim zamrla. Bilo je strašno to svidenje. Tiste jeseni so začeli spravljati mrliče na posvečena grobišča. Vsaj prah so hoteli združiti s svojim prahom, vrniti ga njihovim materam, vrniti ga materi domovini, prenesti ga na blagoslovljeno zemljo, na zemljo, posvečeno s prahom njihovega rodu, njihovih očetov, bratov. Mrtvaške krste so prenašali in prevažali, na vozovih, na avtomobilih, na ramah, bele, čme, zavite v zastave in vence in zelenje. In prebivalstvo, spremljajoče krste, je bilo oblečeno v črno, kakor je bila žalost črna. In zvonovi so zvonili v septembru, v oktobru dan na dan in vabili. Ni čudno, da so jih zvabili tudi toliko dotlej zdravih in hrepenečih, čakajočih samo na veseli trenutek, ko bi se mogli sniti s svojimi najdražjimi. Peli in peli so zvonovi. Slišati jih je bilo od vseh strani, iz sosednjih župnij, iz spodnjih, zgornjih, gorskih in dolinskih. Vse ozračje je bilo polno zvonjenja in na-pojeno s solzami. Smrt pod Glažuto Stane Terčak V spomin Mihovemu očetu Ko spomladi zahrume južni vetrovi v krošnjah pohorskega lesovja in drve preko Arha in Bolfenka s svojo divjo pesmijo, se začne Pohorje prebujati iz zimske dremavosti. Preko noči zližejo zmrzli sneg na Gla-žuti, le ob kolovozih in kolobarjih še ostane spomin nanj. Belina snega prehaja v umazano sivino, vso poškropljeno z gosto, rjavo, z blatom pomešano brozgo, ki brizga od težko okovanih kvedrov pohorskih drvarjev in hlapcev. Pod Arhom zajemajo vitki macesni s svojimi zelenimi vejami prve vigredne sape, njihovi vrhovi se kopljejo v prvem jutranjem soncu. Velika, svetlo žareča obla vstaja izza Boča in Donačke gore, se veča in umiva vzhodni rob Pohorja. Slana po mahovju, malinovju in grmovju, ki ga je belila vso noč, se pod vigrednimi sončnimi žarki spreminja v velike solze, ki se blešče na listih in vej'ah|_Iz kotanj in globač preganjajo prvi prameni temine. Lahne meglice vstajajo, se večajo, širijo, vse dimastobele. Preko posek jih nosi piskajoč jutranji veter, dviga in meče, se zaletava z njimi v koševje in jih razbija. Pohorje se prebudi. Pomladni sokovi napno popje na bukvah. Borovci se preko noči odenejo v temnozeleno barvo. Kakor svatje stoje svetlozeleni macesni pod vrhovi. V brezvetrnih jutrih, ko se megli dolina v silni zaspanosti, ko vrhovi pričakujejo prvih objemov porajajočega se dne, vozi kočijo po starih bukvah in borih veliki petelin. Obira mladovno brstje, kliče kokoši in seka z ostrim, zavitim kljunom na vse strani. >KIok, klok, klok,« se glasi po gozdu. Pohorska pomlad je zaživela! Niže doli pod Glažuto, ki sedi široko razkrečena pod Arhom, so domačije pohorskih gospodarjev, stisnjene v slemenaste rebri. Bajte, kočie in prostorne, bele, zidane hiše si v mladem planinskem jutru manejo oči: nadoknice se tiho odpirajo. Iz dimnikov se vali dim, v pečeh cvrče smolnata polena. Kobejevina v strmini gleda na nasprotnem bregu Čandrovino. V nižini za vrhom vstaja iz dolinskih megla Šarhovina, kjer gospodari zadnji moški potomec, osemnajst-letni sin. Oče Šarh, eden prvih pohorskih partizanov, je padel v januarju 1943 v srditi borbi pod Črnim vrhom. Nad Šarho-vino se blešči Žampovinai Gori med Glažuto in Čandrovino pa čepi v rebri Mihova kmetija. Oče Miha že nad dvajset let gospodari na tej rebri, v dobrih in slabih letinah, ob suši, mokroti in ujmah. Njive so majhne. Za raskave roke dela preveč, za lačne želodce obilne družine jela premalo. Pol lesena, pol zidana bajta se beli v rebrovju. Po gozdu niže doli v strmini se lahko prepe-Ijavajo dolge sence. Gozd je razredčen. Štorov posekanega drevja je vsako leto več. Pred bajto pa stoji na prisojnem kotičku nad njivami čebelnjak š panji. Ob strani je napravil Mihov oče leseno klopco. Tam sedi in pase ob nedeljskih popoldnevih muhe, ki so njegovo največje veselje. Izza hriba, ki zakriva Ruše, se nenehno vali dim iz dimnikov ruške tovarne in izginja visoko v zraku. Na nasprotni strani se skriva nad Falo, v katero se zaganja razpenjena Drava, Sv. Duh. Na začetku kozjaškega pogorja se košati med vinogradi in mežika proti graški strani Sv. Urban. Pod njiin leži vsa stisnjena Kamnica. Više gori ob cesti in zeleni Dravi pa stoji med debelimi smrekami, ki skrivajo razvaline starega gradu, ponosni stolpasti Viltuž. Mihov oče poseda ob nedeljskih popoldnevih pred čebelnjakom, pase »muhe« in gleda v dolino. Gleda jo sovražno. V nižino ne hodi, odkar se vrte po njej zelene pošasti. Doline si ne želi. Iz doline prihaja na vrhove smrt. Čimdalje pogosteje rijejo v pogorje dolge zelene kače Fricev, zvijajo se po kolovozih in skrivajo po kolobarjih, vdirajo v mirne pohorske domove^ Mošt teče v debelih curkih iz pipe v sodu v velike grče. Iz grč pa teko tanki curki bledo-rumenega tepkovca v globoke goltance, ki nimajo dna. Late pod stropom zakajene, dimaste kuhinje kažejo golo rebrovje. Čim manj jih Mihov oče želi videti, tem večkrat se oglase pri njem. Kar nenadoma je bajta obkoljena. Iz gozda preko njiv in košenic se pripode. V hipu jih je polna vsa gorica. Vso bajto preobrnejo in pretaknejo. Povsod iščejo partizane. Še v lonce pogle- dajo. Njihovih rok se prime vsaka stvar, kakor da so vse smolnate. Po pregledu izginejo dalje proti vrhu. Ves dan se čujejo po hosti kriki, kakor da je tam divja »jaga«. Votlo done posamezni streli, usipljejo se curki brzostrelk s tankim, piskajočim glasom. Druščino jim delajo tu pa tam curki mitraljezov. »Oče, že zopet love pod Mravljinjo bajto partizane,« praVi Mica očetu. Oče ne odgovori, jeza se mu zabliska v očeh. Ob njih se nabirajo gubice, ki so kakor žarki. Okoli ust pa se mu zarežejo trpke poteze. »Stanko je gori!« se zamisli stari. Njegov dvajsetletni sin Stanko, rdečeličen Pohorec, je pri Doretu, ki vodi na dravski strani kurirsko postajo. Stari ve, da jih ne bodo izvohali. Predobro poznajo vse rebri in glo-bače. Saj niso zastonj Pohorci in tam gori doma. ,»Da bi le hudiče zagrabili v kakem kolobarju in jih natreskali,« odgovori počasi iiv preudarno hčerki, ki sloni na čebelnjaku in s strahom gleda lesovje pod Arhom, »Le počakajte, kmalu vam bodo ure štete;«, zagrozi s pestjo. Tam daleč v ravnini proti Madžarski se vse noči svetlika in žari nebo. Tam buči, kakor bi pri Arhu z mož-narji naznanjali lepo nedeljo. »Eier, Speck, Fleisch, Brot, Milch, Most,« to je njihova govorica, ki jo tudi Mihov oče prav dobro razume. Stokrat raje posluša težko pesem, kadar hrumi najdebelejša toča preko njegovih njiv, kakor pa to čudno goltno, komaj razumljivo žlobudranje. Raje bi videl bajto sesuto doli v redkem bukovju, samo da bi ti hudiči ne motili mirne in tihe vigredi po pohorskih njivicah in v temnozelpnem le-sovju. »Šarh bi vam že pokazal, s podkovanimi kvedri bi vas nabutal v napete zadnjice, da bi se zapeljali po strmini kakor plohi po drči,« je Mihov oče sam pri sebi požele!., ko so se kolone valile mimo hiše nazaj proti Rušam. Toda Šarha, starca s strašnimi maščevalnimi očmi in dolgo črno brado, ki je bila prepletena s sivimi nitmi, ni bilo več na Pohorju. Dve leti je vodil na dravski strani prve pohorske partizane, dokler jih ni zajelo 7. januarja 1943 pod Črnim vrhom. Še mrtvih niso pustili na Pohorju. Odvlekli so jih neznano kam. Največji' sin Pohorja ne leži v svoji pohorski zemlji. » Koledar 1952 , '12 Mihov oče in Šarh sta bila stara, dobra prijatelja. Tesne vezi so se spletle med ma. Mihov oče je vedel za njihove bun-kerje^vsa leta. Toda je znal molčati. Raje bi si pustil odrezati *jezik, kakor da bi prišla preko njegovih jjst nepremišljena beseda. Pohorci so nezaupni ljudje, neradi verj^ mejo, težko jih je pridobiti. Toda kadar napravijo zvezo, kadar kaj obljubijo, obljubo sveto H-o-o-o-o-j,« je čimdalje šibkeje trepetalo skozi umirajoče telo. Mihov oče se je poslavljal s to znano govorico pohorskih drvarjev od zelenega Pohorja, od ponosnih macesnov pod Arhom, od debelih bukev in košatih smrek... ~ Vlasovci so se zapodili po kolovozu in obkolili umirajočega Miha. Ob pogledu na mrtvo truplo so se zarežali. To je bila zabava, kakršne še niso bili deležni v tej vojni. • Ko so se prepričali, da je Miha mrtev, so počasi odšli proti pogorišču. Miha je ležal na kolovozu. Oči so mu bile široko razprte, votel, ugasel pogled je srepel proti požgani domačiji. Zadnji žarki vigrednega sonca so se poslavljali od Gla-žute in od mrtvega Miha... Čuj, Mojster večni Ančka Sultnič Uglasil si mi liro, Mojster večni, j in si, najmanjši, meni jo izročil. S skrivnostnim spevom dušo mi navdihnil, da naj Ti pojem, tiho mi naročil. O, daj tedaj mi v stvarstvo neizmerno skrivnostno Tvoje se do dna utopiti, da mopla v liro bom zajeti pesmi in v Tvojo čast in slavo jih izliti. Čuj,. Mojster mojstrov, tiho prošnjo mojo! Naj lira ta, ki si mi jo Ti podaril, tako mi poje, kakor le Ti hočeš, da ne pozabim, kdo me je ustvaril. Ko pa prenehalo srce bo peti in mi bo v duši pesem onemela, naj bi mi lire moje struna zadnja v čast Tvojo, Mojster večni, izzvenela! Srca strune Ančka Salmič Srca strune, le žalujte, zjokajte se v temno noč. Ne ljudem, le zvezdam zlatim, potožite zdaj v polnoč. Kaj so srca bolečine, skrito v prsih kaj gorje. In če ga ne smeš tožiti, kdor to čutil je, ta ve. In gorje! Te skrite rane nikdar se ne začele! Šele v ozki, tesni rakvi našlo bo miru srce. Vendar sreča bil si meni Ančka Salmič Ko v naročje sem sprejela sad ljubezni te izdane, tesno na srce prižela sem od sreče te neznane. Pa ob tebi pozabila vse, kar mogla sem prestati, saj sem srečna, srečna bila, da sem smela biti mati. In potem je duša zrla ti v očeh moj raj izgubljeni, solz premnogo sem otrla, vendar sreča bil si meni. Vihar na Rabu Anica Vrščaj Pred šotorom sedi Marička in piše. Tam nekje valovi morje, se peni in buta ob morsko obalo. Ladje in ladjice se pozi' bavajo na gladini in dajejo pisanost staremu dalmatinskemu mestu na otoku. Hrib, ob katerega se opira, je više porasel z nizkim grmičevjem — makijo — vznožja pa so polna nizkih vinorodnih trt. Nekaj kamnit-nih dalmatinskih hiš se tu in tam beli med zelenjem ali pa sredi peščene jase kot močna, kamnitna trdnjava, kljubujoča silovitim obmorskim vetrovom in neurjem. Na levi strani mesta se od obale dviga ne previsok grič, ki zastira pogled v dolino. Tam, kjer je do julija meseca rasla koruza, pričakujoča, da ji poletno in zgodnje jesensko sonce dozori stroke, ki bodo hranili z lepo rumeno moko obdelovalce in prebivalce teh pustih, peščenih vzpetin, se vzpenjajo visoke in bodeče žične pregraje. Iznad njih segajo majhni »kurniki«, v katerih vsako jutro kikirikajo čudni petelini; sicer so tudi na dveh nogah, a so večji in oblečeni v italijanske uniforme, s čeladami na glavi in s puško, pripravljeno na strel. Na vsakem oglu štirikotnega, ograjenega prostora, so na tak »kurnik« pritrjeni veliki žarometi. Ob cesti je zastražen vhod s stražnimi in lesenimi barakami. Bele kope, postavljene v vrsti, šotori, so strehe 15.000 prebivalcem... Iz bližnjega šotora kuka deček. Umazan obraz, skuštrani lasje. Ličnice so ostre kot pri dvajsetletnem. Oči pogreznjene, črno obrobljene, napravljajo vtis bolnega starca. Poznam ga od takrat, ko je prišel v ta strašni dom. Nasmejani, kodrolasi rdečeličnež se je držal matere za krilo. Pogladila sem ga nehote po kodrasti glavici, tiho sem si rekla: »Ubožček.« Mali ni prav nič vedel, da je ubožček; nasmejal se mi je in vprašal: »Kaj pa je to?« Pokazal je z roko na šotor. Nasmehnil se je mimo idočemu umazancu, ki ga je dvomesečno bivanje v taborišču iz-maličilo v suhega cigančka, svojemu malemu vrstniku. Mali se ni nasmehnil, bolščal je v ljudi in v prazno. Kodrolascu se je čudno zdelo, da njegov »kolega« ne odgovori na njegov smeh. Zresnil se je in čudno vpra- šujoče pogledal mene, a sem mu odgovorila samo: »Šotori so to.« »Kaj pa je to šotor?« »V takem boš ti spančkal.« Mali se je namrdnil in potegnil mater za krilo: »Mama ...« Mama pa ni slišala otroka. Videla sem ji v očeh, kako bere resnico z obrazov, ki ji stopajo pred oči, iz nenavadne okolice, v katero je pravkar stopila, a dan ali dva prej zapustila morda lep, četudi skromen dom. Odšli smo v šotore ... Ob ograji, ki razdeljuje sektorje, na žici razobeša ženska pri petintridesetih letih perilo. Same srajčke, hlačke in krilca, pa tudi plenice. Pred šotorom, ki meri dva metra v dolžino in meter in pol v širino, kobacajo otroci. Osem jih ima vseh skupaj. Kot stopnice so po velikosti. Najstarejši je petnajstleten fant, ha katerem mlahavo visi raztrgana obleka, najmanjši, povit v plenice, veka v šotoru.... Kje je oče teh otrok? In tega malega ne-bogljenčka, ki je pogledal na svet v tem smešnem domu in so ga pozdravile in se ga razveselile samo uši in bolhe. Mati, ta se ga prav gotovo ni razveselila. Še en križ se ji je naložil poleg sedmih, ki ga bo morala hraniti z vodo in gledati, kako nedolžno bitje umira. Počasi, dan na dan, uro za uro se mu bo vsesavala v kri sojenica — lakota. Kje je oče? Kdo ve! Hodi po gozdovih kot partizan, se prebija skozi težave, posveča ure, dneve in tedne eni sami misli, kako odgnati okupatorja, se narodnostno osamosvojiti, priboriti družini boljše dneve ... Morda tava v urah, ko se je ustavila brigada kje v bližini vasi, da si odpočije po krvavi bitki, med pogoriščem po ožganih tramih. Otipava ostanke, ki so se rešili pod ruševine, obuja spomine na družino, morda tudi na tegale nebogljenčka. Gotovo! Ga je vesel? Verjetno. Ne vidi resnice, ki se zajeda v nas tu v taborišču. — Ve, da je nekje žena s sedmimi otroki, osmega mu je povila v taborišču. Pisala je, da je mali sin. Nič več. Ve, da je »mali« sin, ki bo rasel in živel na tej zemlji, nekoč svobodni. Nezasužnjen človek bo rasel iz malčka v velikega fanta,, krepkega delavca. In takrat? Takrat bo vse drugače. Tu bo stal zopet novi dom, bel kruh se bo smejal na mizi, kašče bodo polne žita. — Blaginja. In otroci bodo zrasli v brate po krvi in mišljenju. Očetovi sanjavi trenutki svetlih, upajočih dni... Belokranjci se držimo večinoma skupaj. Prvi transport družin v zaplombiranih vagonih in na zastraženi ladji, ki je pet ur plula od Reke do otoka Raba, je bil naš. »Banditi,« so rekli, ko so nas pripeljali v noči skozi mesto, pogreznjeno v ponočni mir, in na kamionih v taborišče, pol ure od obale. Taborišče so osvetljevali ogromni žarometi, s premočno, v oči pekočo svetlobo. Premikali so se in metali pošastne sence komaj stotih šotorov. »Banditi,« so rekli, »ki smo jih nabrali v gozdu.« »Banditi....« Od vsepovsod so bolščali v nas stražarji, katerih obrazi so bili pri .luči žarometov mefistovski. V lesenih barakah, ki so bile za kopalnice, so nas slekli do nagega in zdravniško pregledali. Skopali smo se. Otroci, žene, dekleta, starke... V kotlih so preparili »ušivo« obleko. Čisto perilo, volnene in svilene obleke, s krznom obšiti plašči, novo, najboljše blago je romalo < iz svežnjev in kovčkov v peči. Nato so zmetali vsebino iz kotlov na en sam kup. Po kopanju zavita samo v vojaški koc nisem dobila niti enega svojega kosa obleke. ' Kot sd* dnevi vroči in neznosni, da peče prah v noge, so noči izredno hladne. Tresla sem se na slamnici pod šotorom, ki mi je bil od-kazan od jutra, zavijajoč se v koc, ki mi je dajal premalo toplote, poslušala ječanje so-trpink poleg sebe, jok otrok v sosednjih šotorih, glasno molitev stark, kletev mož. Počasi se je danilo ... Zagledala sem okolico, ki ni bila videti tako strahotna kot ponoči. Po pobočju in dalje proti odprtini, kjer se je modril ozek pas morja, so se zibali v zgodnjem vetru trtni listi. Pobožala sem jih s pogledom, ko mi je misel ušla nazaj med semiške vinograde in na Ručetno goro ... Okrog žične ograje je rasla po polju koruza. Na pobočju kamnito, veliko, povsem zidano stanovanje in hlevi, značilna dalmatinska hiša, ki so jo obkrožala debla oljk in fig. Sonce se je pomikalo izza hriba, takoj smo bili v vročem taboriščnem dnevu. — Našla sem na kupu v prahu na tleh nekaj svoje obleke, umazane, vendar ne vse. Oblekla sem se, drugo sem spravila v kovček. Kakšna sem bila tako prelevljena čez noč, ne vem. Videla sem znance in jih komaj prepoznala. Dobili smo vsak svojo »gaveto« in žlico. V posodi je bilo nekaj čme kave. Majhen hlebček, za dobra dva grižljaja lačnemu otroku, je bil za ves dan. Opoldne juha z nekaj makaroni. V začetku jih je bilo po 20 do 25. Šteli smo jih... Takrat nas je bilo komaj tri sto do štiri sto. Zdaj nas je 15.000. Imamo zidana stranišča, kot dolge dvorane. V podu je izrezanih trideset lukenj. Toda brez — strehe. Kadar dežuje, drsi in če nisi dovolj močan, zdrkneš v gore blata. Takrat smo bili brez vode, kamioni so jo vozili iz mesta. Bila je samo za kuho. Le redko si lahko prestregel hladne tekočine v gaveto, da si si utešil žejo. Sonce pa je neusmiljeno pripekalo in sušilo grla ... Za umivanje nam je bil dež ali pa voda v kanalu, ki je tekla iz kuhinje po splako-vanju. Kolikor je pač bilo splakovanja. Zdaj pa imamo že vodovod... i Dan na dan je slišati pod večer pesem: »Ala je divan taj Rab! U njom uživamo glad, danas ja, sutra ti, preksutra čemo svi od glada pocrkati.« Parodija na lepo dalmatinsko pesem: »Ala je divan taj Rab!« Kdo si jo je izmislil? Nekomu so spontano ušle misli med pogovorom. Drugi jo je povzel, tretji zapel, tako je postala »tradicionalna« taboriščna pesem ... Tu kletev, tam molitev mre v nočni hlad pod šotorom. — Povprečno pa se je naselil v nas brezbrižen mir. Smrt pričakuješ tako kot boginjo Ateno. — Poleg tebe se zvrne starec, starka ali otrok. Brez besed, brez vzdiha se preseli od tod. Mimo greš in niti ne pogledaš. Ali pa ga vzdigneš, še kdo ti ga pomaga spraviti na nosila. Tako romajo rakve druga za drugo. — Šestdeset do osemdeset jih našteje opazovalec; ko jih nosijo intemiranci. Včasih se kdo zvrne na pokopališču, ko je prinesel svojega soseda do podzemeljskega stanovanja, poleg krste položijo v grob tudi njega ... brez besed ... Živi okostnjaki se sprehajajo po taborišču, zaviti v koče, raztrgane in ušive ... Starec, ki je ležal pod šotorom štiri mesece na nekaj pesteh slame, je od mokrote, ki se je napravila pod njim, dobil rano s polno črvov, segajočo od kolen do stegna. Odstranjevala sem črve ... Dva otroka, ki jima je umrla mati in ju ni nihče oskrboval, so poleg treh starcev v šotoru, skoraj pojedle uši. Po vsem telesu so bile kopice uši, glave eno samo ušišče. Umivala sem jih ... Če bi bila videla kaj takega poprej doma, bi se mi srh prelil po životu. Potočila bi bila morda vsaj dve solzi usmiljenja, če ne več. Sedaj pa samo gledam, bolščim v stvar, kot da je to nujnost... , Vse trdo in mrtvo je v duši, nič se ne gane, kamen nam je položila v prsi — lakota .. i Mimo šotora se pomika starec. Sključen in zavit v koc. Ogli se vlečejo po tleh in rišejo v pedenj debelem prahu vijugaste črte za bosimi stopinjami... Nasmehnem se: »Kot v puščavi, samo da nam manjka zelena oaza.« Ko pride čisto blizu, se mu usta razmaknejo v bolesten smeh: »Bog daj, Marička.« »O, kaj ste vi, Bregarjev oča?« — »Kdo bi ga prepoznal,« sem dodala tiho. Kašelj mu je stresel telo: »Še malo, pa me vendarle kdo odreši...« Prešeren možakar, nekoč poln duhovitih domislekov, cele verze je znal na pamet in jih je recitiral ob primerni priliki. Dober, pošten mož, krepak gospodar. »Oče, dajte no, ne bomo končali tukaj, ne. Še malo, boste videli, pa bo završalo tu zadaj v gozdu. Naši nas bodo rešili.« »Ej, dekle, mlada si še, morda ti učakaš. Meni pa so ure štete.« Zopet ga je stresel kašelj. »Vsak dan pride novica: samo še teden, samo še mesec in konec bo vojske... Mojega Načeta ni več... Katka je pisala, da so mi poslale od doma, da so mi poslale paket. Nobenega nisem dobil —« Vzdihnil je komaj slišno in rekel: »Težko, moja draga, da bi se pritihotapili na otok. Ne vidiš, s kakšnim vodfnim obzidjem smo obdani? — Včeraj sta dva ušla iz zgornjega tabora. Iščejo ju. Kaj misliš res, da bosta lahko ušla? — Obsojeni smo na smrt na tej ,kamenici'.« Oddrsal je dalje. Koraki za njim niso bili več ločljivi v prahu. Štiri sinove ima v belokranjskem odredu. Petega ni več ... Vroč, soparen dan. Veter je pričel svojo igro v prahu, ga dvigal v vrtince in ustvarjal zoprno, dušeče ozračje. Nekaj oblakov se je pripodilo od morja in prekrilo sonce. Nato še in še; črne plasti se nam pomikajo nad glavami... Mimo ograje, sto metrov stran, se pomika domačin z oslom. Preko oslovega hrbta visita mehova. Morda voda ali vino . .. Silovito priganja žival in pogleduje v oblake... Mimo prinesejo kuharji kotel. Kopica lačnih otrok se zgrinja okrog njih, da bi pre-stregla ostanke. Pol menažke vode in štirje makaroni plavajo ... 1 Kotel in otroci so zaviti v oblak prahu, ki se pomika od šotora do šotora. Zgrne se noč. Nekaj kapelj dežja pade. Redkih, a debelih. Nato vedno gosteje. Ulije se ploha. Nebo preprezajo bliski in grmenje. Uležem se v šotoru na ležišče. Šes£ nas je stanovalk. ^ Močan zračni val se zažene v platno. Da bi nam ne odneslo šotora, držimo za železne palice in motvoz. Dež se uliva po strehi. Skozi luknjice v platnu teče na nas voda. Razpenjamo dežnike. Pod nas teče voda od zunaj. Posteljnina je mokra. Zdaj kleče držimo za palice. Dva vogala nam je odtrgalo, tako da veter privzdiguje platno in nam ploha lije na le- v .v v zisca. Pesem vetra je vedno silovitejša. Iz sosednjih šotorov zaslišimo otroški jok, kričanje: »Voda grel« »Morje nas bo zalilo^« »Držimo,« zavpijem, ko mi pohajajo moči. »Ne morem več,« se oglasi Tončka in z grozo doda: »Voda kar dere proti nam.« In res je drla. Kot da so se vse zatvor-nice odprle. Vpitje vsevprek. — V šotoru se mi je udrlo pod nogami. Do kolen sem bila T blatu. Val je puhnil mimo in popolnoma odtrgal šotor. Platno je odnesel s seboj. Tema ... Pri vhodu pa je osvetljeval prostore žaromet. Ljudje so se gnetli tam s culami in otroki v naročju. Vpitje »Na pomagaj.'« šibkega glasu iz spodnjega dela. Pograbile smo prtljago, ki smo jo otipale v temi. Posteljnina je ostala v blatu. V hipnem obupu so drvele moje sostanovalke k drugim proti izhodu. S kovčkom sem hitela v smer, od koder je prihajal otroški glas. Voda mi je segala že do pasu. Zadevala sem se ob predmete v blatu in vogale šotorov. Hladno, mirno sem sprejemala vse. Naj se zgodi kar koli. Kaj bi bežala pred smrtjo, kateri sem tako zapisana. Tu pa je nekdo potreben pomoči. Otroka ni bilo več slišati. Samo grgranje vode sem slišala in bel kos perila mi je pokazal žaromet, ki je osvetlil ta trenutek prostor okrog mene. Omedlelega otroka sem dvignila v naročje in se pomikala počasi, kajti pogrezala sem se v blato, tu do gležnja, tam do kolena, voda pa mi je segala do pasu. PolMazno vpitje ob izhodu: »Morje nas bo zalilo.« Jaz pa sem se brez besed, brez vzdiha pomikala dalje. Kaj sem mislila takrat, ne vem, najverjetneje nič. Slišala sem, gledala, svojih misli pa si nisem ustvarila. Bobnelo je v zemlji in v zraku ... Voda je vedno bolj naraščala. Ko bi mi bilo spodrsnilo, da bi padla z bremenom, ne vem. če bi bila lahko vstala. Od kod sem jemala železno moč, da sem vlekla kovček in otroka, ne vem. A tudi v tej moči je bil obup. Težko sem sopla, ko sem prišla v plitvejšo vodo, se približala barakam ob izhodu in se pomešala med ljudmi. Niti besede nisem mogla izreči. Strašen trud se mi je naselil v ude. Otrok se je medtem prebudil. Oddala sem ga materi, ki ga je vsa obupana iskala med ljudmi. In dveletna hčerka se je močno oklenila materinega vratu. Naslonila sem se na steno barake. Kovček sem spustila v blato in sedla nanj. Kaj se je zgodilo potem, ne vem ... Jasno jutro me je pozdravilo, ko sem se zbudila. Taborišče je bilo eno samo razdejanje ... O vodi, ki je ponoči preplavljala taborišče, ni bilo sledu, razen v jarkih in blatu. Po ograjah, čez šotore je bila razobešena obleka, perilo, posteljnina. Močno, zgodnje jesensko sonce je sušilo borno imetje... Mojega šotora ni bilo. Sotrpinke so vlekle od nekod ostanke. »Marička,« mi je zaklicala Tončka, ko me je zagledala. Zdelo se mi je, da sva se v vsem času taborjenja prvič resnično razveselili druga druge. Po tleh, kjer je stal šotor, je ležala vsa mokra in razmetana posteljnina. Tončka se je pripognila in pobirala listke, ki so bili razmetani po tleh. Same risbe šotorov, starcev, žena, otrok, žične ograje. Listov se je držalo blato. Mokri so bili, zmečkani. Tončka jih je skrbno brisala. Stala sem naslonjena na ograjo in jo gledala. — Med njimi je bil popisan list. Dvignila ga je in obrnila. Spoznala sem košček svojega dnevnika. »Če dovoliš, Tončka, to je moje.« »Tvoje? Pišeš?« »In ti rišeš?« Nikoli je nisem videla, da bi risala. Torej sva skrivali druga pred drugo svoja opazovanja. Odtlej sva bili veliki prijateljici. Na, križput/u Stana Vtnšrfc Če nočeš več z mano, mi danes povej — ni nama pomoči, sedaj se odloči: če nočeš več z mano, grem sama naprej. Ne vem, kaj me kliče z močjo neugnano, ne vem, kaj poziva me s silo neznano, kam vabi nevzdržno me notranji glas. Le to vem, da vodi po pravi me poti, da vodi me svetlim svetovom nasproti, da dalje me žene -r močnejši od mene — usode ukaz. Žalostna zgodba o kozaku Franc Frece Ko je 13. julija 1944 potonil dan v mračno sivino nastopajoče noči, se kozak Vasilij Stradačenjkov najbrž ni zavedal, da so njegove zelenkaste oči zadnjič gledale košato drevje slovenskih gozdov, zorečo zlato pšenico pod sončnimi vinogradi in belo cesto, ki se kot dolga, pravljična kača spušča z Drašičev med steljniki proti Metliki. Morda sploh ni nikoli občutil, kako lepo je vse to, saj tiste dni ni bilo časa za takšne stvari, saj je pljuskalo okrog njega divje, razbrzdano življenje, ki si je dovoljevalo vse, ne da bi mu mogel kdor koli postaviti meje. Tu si lahko jedel in pil do onemoglosti, tu so bila dekleta, ki jim je strah jemal zadnjo trohico moči, s katero bi se mogla ustavljati močnim rokam, segajočim po mladih telesih. Da, ti dnevi so bili res kot en sam razkošen praznik in Vasilij Stradačenjkov najbrž ni stal ob strani, ko je vsa njegova pisana druščina divjala in se veselila. Čemu bi se pravzaprav odpovedoval užitkom, ki so se ponujali vsepovsod, čemu naj bi ga ganile solze ljudi, katerih hlevi in shrambe so se praznile, ko pa se je iz doline pod njim režala smrt in je bilo edino modro izkoristiti do kraja čas, ki jim je še namenjen. Pustiti svojim željam svobodno pot in ne misliti — to je bilo zlato pravilo, ki se je obneslo nad vsa pričakovanja. Sicer pa so bili on kot vsi njegovi tovariši vajeni tega, saj so vendar vojaki in vojaku njihove vrste se pač ne zatakne v grlu zadnji košček kruha, vzet iz siromakove shrambe, niti mu ni kislo vino, pomešano s solzami. Nasprotno! Vse to je imelo še posebno mikavnost. Jemati temu, kdor se upira — to draži živce in le še bolj vzbuja poželjivost! Slajše je od tistega, kar je lahko dosegljivo. — Čemu bi si torej ne privoščili? — Nekoč, vse je kazalo, da to niti ni več tako daleč, tako vzame vrag vse skupaj: njihove pohode po tujih zemljah, žrtje in pitje in slast ukradene ljubezni in še nje same. Kozak Vasilij Stradačenjkov verjetno o tem ni rad razmišljal. Da prihaja od vsepovsod nadnje pogin, pa je čutil. To se ni dalo več tajiti in mrzlo, ostro občutje ga je spreletelo, kadar je pomislil naprej. Kaj naj se res tako klavrno konča njihovo čudovito, pisano življenje? — Usoda je pravzaprav pre- meten, goljufiv trgovec. Vselej več dobi, kakor da. — Fej! Vasilij Stradačenjkov je na vse to raje pljunil in ni več razmišljal. Tu so bile vendar polne kleti vina! Lahko si odprl pipo in pil, pil, da je navsezadnje vse zaplesalo okrog tebe. Potem si se zavlekel med drevje in se do solz nakrohotal ob pogledu na te bedne, prestrašene človečke, zroče v skednje in bajte, ki jih je požrešno lizal prasketajoči ogenj. To je bilo vendar tako smešno! Tako je morda preživljal tiste ure, ko mu ni bilo treba čepeti ob strojnici in buljiti oči v dolino, od koder so prežali nanje sovražni slovenski partizani, ki bi po zatrjevanju nemških častnikov morali že davno vsi poginiti, pa se jih ne zmanjka nikoli. Toda — končno vendar ni mogoče, da bi mogel človek vselej ubežati trenutkom, ko se nekaj zgane v njem in zagleda pred seboj svoj obraz ves takšen, kakršen je. Ni mogoče! In tako je nemara prišel hip, ko & je tudi Vasilij Stradačenjkov opotekel od tovarišev in se znašel sam s seboj. Takrat je mordq legel med drevje, uprl oči v temno, oblačno nebo nad seboj in ugledal v domišljiji ravnino ob Donu in domačo vas na njej. Utrujen in osramočen se je plazil za lesenimi hišami, stopil na domače dvorišče in obstal pred vrati. — Kdo je še doma? Oče? Mati? Žena z otroki? Ali niso tuje vojske storile z njimi istega, kar počenjajo oni tu: jih oropale kruha in strehe, obleke, časti in življenja? Zamižal je od groze. Da, tuje vojske! — Kaj so zanj res to tuje vojske? Kako, če je pa v njihovih vrstah on sam, on, Vasilij Stradačenjkov, kozak od Dona, ki ne ve, čemu in za koga se bije tod okoli, medtem ko prava domača vojska koraka naprej, naprej, noseč milijonom zatiranih prostost in lepše življenje? Morda je Stradačenjkov za trenutek pozabil, kaj in kje je. Ugledal se je v neskončnih vrstah mož in fantov, žena in deklet, ki vračajo sveti ruski zemlji mir in gonijo pred seboj skrunilske tolpe bežečih sovražnikov. O, kako lepo in vzvišeno je to! Spet se dvigajo iz ruševin nova mesta in vasi, spet raste iz blagoslovljene zemlje zanje domač kruh, dober bel kruh, ki se ga ne drži kri kakor tega, ki ga je on ... Nemara je ob teh mislih preklel vse, kar je bilo, kar je in kar bo. Zapeklo ga je v srcu, da je zbežal pred samoto, polno grenkih očitanj in sladkih podob, ki jih je sam zavrženo poteptal. Mogoče je bilo tako, mogoče drugače ... Gotovo pa je, da je bila tisto noč med kroglami, ki so prižvižgale iz doline, ena Vraničarjeva jesen Z milijon zlatimi prsti boža sonce trtje v bregu. Boža sivkasto kolje, ob katerem se vzpenjajo novi svetlozeleni listi, boža starega Vraničarja, ki se mota med koli in enakomerno pritiska na vzvod škropilnice, da puhti iz cevi drobna modrikasta meglica in seda na trto. Staremu je vroče, da se mu znoj na velem obrazu meša s kapljicami galice. »Bo, bo,« kima sam pri sebi. »Dobro je odcvetela. Da le ne pride kaj navzkriž v juliju in avgustu!« Julij, avgust — o, to je veliko dni, mnogo slabega lahko prinesejo! Moj Bog, ko je pa življenje tako gosto, da ni v njem prostora za oddih in lahkotno misel! Vse drvi mimo človeka kot oblaki v vetru. Komaj je bilo včeraj, že je jutri in pojutrišnjem. Če pomisli človek, kaj vse se je dogodilo v enem samem letu, se mu mora skoraj zvrteti v glavi. Julij, avgust — ej, vroče bo, vroče! — In potem se leto prekucne, jesen pride plačevat delo in skrb! »Da bi le bil takrat že Janez doma!« zaželi stari. Z žensko in dekleti ni nič. — No, saj migajo, da nikoli tako, pa kaj: moške roke so le moške! Vsaka kita v njih stori svoje in brente bodo — če bo šlo vse prav in po sreči — polne in težke! Kaj naj jih nosi on sam s svojimi oseminšestdesetimi? Res, čas bi že bil, da bi se ta reč končala. Stari Vraničar je prav resnično že neučakan. Kako bi pa ne bil? Kaj ne gre že četrto leto v vrh? Vsake vrste križe je bilo treba prenašati v tem času: požige, rope, namenjena kozaku Vasiliju Stradačegjkovu. Ali je mislil dobro ali zlo, življenje se je izlilo iz njega kakor iz preluknjane posode in med sadnim drevjem se je odprla zanj plitva jama, njegov zadnji dom. Rjav kup prsti je pokril njegovo truplo in na kupu je •zrasel križ z napisom: 1912, kozak Vasilij Stradačenjkov, 13. julija 1944, znamenje, da se je tu končala pot nekoga, ki je prodal za črn greh svetlo ljubezen do svoje zemlje in ljudi. Franc Frece uboje. Čudež samo, d'# so se pretolkli skozi vse to. Nekajkrat je kazalo že hudičevo slabo! Samo malo še, pa bi šlo vse rakom žvižgat: hiša, hlev, zidanica. Če bi se mu ne posrečilo vsakikrat prelisičiti Italijanov, ki so stikali za Janezom, pa bi bila nesreča tu. Navihan smehljaj se obesi Vraničarju na usta. »E, dobro smo jih!« Da, da, marsikaj je bilo, kar je bilo težko prebresti! — Zdaj je Janez že več ko leto dni v hosti, vse kote in kraje je že pretaknil. Stari se dobro spominja, kako je bilo, ko je odšel. »Oče, boste že kako medtem,« je dejal Janez. »Saj ne bo dolgo, pa bo tega konec.« Ženo in dekleti so dušile solze in še sam je moral nekajkrat posmrkniti. »No, no, bo že,« je stisnil iz sebe in ože-mal sinu roko. Odtlej je steklo mimo že petnajst mesecev in dokaj teže je leglo Vraničarju na hrbet. — Pa kaj, nič ne pomaga, delati je treba! »Saj ne more iti več dolgo tako!« se tolaži stari in siplje modrikast dim na trtje. Vraničar obrača in obrača pismo v rokah. »Viš ga, lumpa,« se huduje proti ženi. »Pred nosom smo mu bili, pa se ni oglasil domov.« Na tihem pa si misli: »Prav, prav, fant! — Dober vojak, dober gospodar! — Če zagrabiš, zagrabi pošteno ali pa nič!« In bere naprej: »... Malo jih bomo požgečkali čez Kolpo, da ne bodo hodili k nam krast. Jaz se bom pogovoril z njimi s strojnico ...« Stari bere in misli se mu vrtinčijo v glavi. Julij, avgust — da, to je veliko dni! Do jeseni se lahko zgodi marsikaj. Lahko, da bo konec, lahko, da Janez kje obleži... Ne, ne, ostane, mora ostati! Če govori s strojnico, je njegova beseda gosta, močna in zaleže! Obvarovala ga bo in še bo nosil brente skozi trtje! Vznemirjen odide iz hiše. Nestrpno se požene ob koruzi in zoreči pšenici navkreber v hrib, od koder se vidi Kolpa, svetel, bleščeč trak, ki ovija polja daleč tja do Gri-belj in Adlešičev ter izginja nekje zadaj v zelenju. Stari upira pogled v daljavo in išče, išče. Tam nekje za Plešivico votlo grgra, tam bo! O, Vraničar ve,»'kako je to! Svinčene ose se poganjajo po zraku in kjer pičijo v kožo, teče kri. Zdaj pa zdaj zabrenči med njimi čudno velik sršen, se spusti nad pri-huljena telesa in naenkrat se usiplje na vse strani železna toča. Toda vendar — Janez pride, prav gotovo pride! Saj že dozorevajo na veliki njivi sveta novi časi in do jeseni ne sme biti nesreče! Ne sme! Vse mora dati svoj sad: znoj njegovega zgaranega telesa kruha lačnim ustom in kri mladih žil miru, ki hrepenijo po njem srca! Kajti na jesen, ko se razpočijo v stiskalnici grozdne jagode in pricurlja iz njih nov mošt, s kom naj ga pije najprej, če ne s sinom, z Janezom? Oči se zableščijo staremu in se zazro tja, kjer se naslanja modro nebo na hrbet zelenim gričem in kjer se oglaša mitraljez kakor jesenski klopotec v njegovem trtju. Iz sna v sen Leopold Stanek ■ ' i ■ Ko noč s prav tankimi pogrne prsti Ti zadnja spremiš me do pozabljenja, čez veke nežni splet tančice črne, da mi kot prva dver odpiraš v sanje, se misel moja — preden se utrne — kjer prosto veže naju valovanje pri vseh najdražjih pomudi po vrsti. in raj ljubezni se nikdar ne jenja. Ko zor odgrinja splet tančice in neprevidno ob oči zadene, privid iz sanj se trga kot iz mrene, a v zarji se odstTe mi — tvoje lice. Pozdrav pomladi Leopold Stanek i Grlica mi brzojavi: Mrtva mi je draga mati, »Brž na pot! Po vsej dobravi razdvojeni so mi brati, je nastal nemir!« tavam venomer. Sam sem, revež, poln nemira, »Pridi, log te brž pozdravi,' omajana mi je vera, srcu bolnemu in glavi ni miru nikjer. tu boš našel mir. V logu mora grm cveteti, mora vsako grlo peti — tu je sreče vir!« V precepu N a u m Igrica v dveh dejanjih FIČAFAJ "I dva potepinčka — DRPALEŽ J že precej velika. JAKEC ) , . ... MIHEC bratje, sinov, vdove. JOŽEK I 'ozek sc Prav majhen. KMET POLJSKI ČUVAJ Igrica je bila napisana takoj po prvi svetovni vojni in je slika potepajočih se dečkov, ki zlasti zaradi na vojsko poklicanih očetov niso bili deležni prave vzgoje. PRVO DEJANJE (Zelo revna predmestna sobica. Vse križem je po njej razvlečeno in razmetano. Na sredi sobice miza in stoli. V kotu je štedilnik (ali peč), od vogla do vogla je napet motvoz, kjer je obešenega neka; revnega deškega perila.) Prvi prizor (Pri mizi sedijo Jakec, Mihec in Jožek. Na mini stoji lončena stara skleda. V njej je v oblicah krompir. Vsak deček drži svoj krompir v roki. Vsi hlastno jedo.) JAKEC (najstarejši): Jožek, jej! Zadnjega psi koljejo. JOŽEK (najmlajšii): Ne molem tako hitlo. (Sega z levico v sikledo že po drugi krompir.) MIHEC (ga krene po roki): Ne boš! Pojej prej tega! JAKEC (vstane, zapovedujoče): Mir! Če ne, vama pokažem... (Žuga s pestjo.) MIHEC: Ti boš mene? Nikoli! JAKEC: Jaz sem za gospodarja. MIHEC (mu pokaže osle): Ti? Ti? Nikoli! JAKEC: Ata je bil Jaka — jaz tudi. Ata je bil velik — jaz tudi, ata me je tepel, jaz bom pa vaju tudi. MIHEC: Ata je umrl, pa še ti daj. JOŽEK (med prepirom posmukne krompir in ga stlači v žep. Nato zleze pod mizo in tipa Mihca po trebuhu): Joj, Jaka, kakšen tlebuh ima Mihec! Za deset klompiljev. (Prileze izpod mize.) Jeli, da Mihec ne sme več klompiljev jesti, ima že tako velik tlebuh! (Kaže in oponaša). MIHEC: Ti postržek poglodani, ti! Ali mi boš ti ukazoval? Le čak, sedaj pa bom nalašč še enega. (Seže v skledo.) J A KEC (mu potegne skledo izpred rok): Pusti jih Jožku. MIHEC (zagrabi skledo): Pusti skledo! (Oba jo držita.) JOŽEK: Bom mami povedal. Je šla v to-valno, je lekla, le zatoži ju, če se bosta tepla, ti bom bonbončkov dala. MIHEC: Tiho poba! (Jakcu): Pusti skledo! JAKEC: Kdo je za gospodarja, če ni mame? MIHEC: Ti že ne. (Oba držita trdovratno za skledo.) Drugi prizor FIČAF AJ (stopi hitro V sobo. Dolgan je umazan, bos in razcapan. Ima nahrbtnik, kakor ga nosijo šolarji za knjige): Hola-faj fičafaj! Le potegnita! (Skoči k mizi, prime vsakega za roko, potegne, ck trči skleda ob mizo in se Tazkolje. Krompirji se zakotalijo po tleh, Jožek plane za njimi lin jih pobira ter devlje za srajco. Jakec in Mihec držita vsak svoj kos sklede v rokah. Fičafaj se bije ob kolena in se smeje). Faj-fičafaj! Hahaha! MIHEC: Le čaj, Fičafaj, sedaj boš pa skledo plačal. JAKEC: Mihec, ti si jo. FIČAFAJ: Hahaha! Le plačajta jo! Hahaha! MIHEC: Ti si jo. Vaši mami povem. FIČAFAJ: Mami poveš? Ali boš za špeca? Fej! Ali si kakšen fant! Nikoli več ne pojdeš z nami na potep, da veš. Špec! JAKEC: Le povej, pa ji jaz tudi povem, kdo je smetano polizal. MIHEC: Ti si pa dinar ukradel, tistega kovanega. JAKEC: Kdo pa je cigarete zanj kadil? Ali ti ni bilo slabo? JOŽEK (ki ves čas pridno je krompir): Jaz mami povedal, kdo je skledo »tlusk«. JAKEC (ga prime in posadi na stolček ob štedilniku): Ti pa kar tiho, Jožek! FIČAFAJ: Otroci neumni! Dajta sem te čre- pe. (Jiima potegne čreipinje iz rok in jih na mizi še bolj stolče, nato ves drobiž pobriše v klobuk.) Tako! Sedaj pa v stranišče s to čerfo. (Plane skozi duri.) JOŽEK (zajoka): Fičafaj skledo vzel! Mama, mama! MIHEC: Molči!^ JAKEC (se mu pači): Mama, mama. FIČAFAJ (se vrne): Sklede ni več. Berač jo je ukradel. Faj-fičafaj! Fanta ali gresta? JAKEC: V šolo? Seveda. FIČAFAJ (sname nahrbtnik in ga sune z nogo, kot bi bili žogo): Šola — faj-fičafaj — saj nisem neumen! Pojdita z nama. (Stopi k njiima in zaupno pripoveduje.) Vesta, naša in Drpaleževa mama sta šli na kmete jajčke kupovat, ata je v tovarni, midva z Drpaležem pa jo mahneva -r- faj — fičafaj! JAKEC: Kam pojdeta? FIČAFAJ (s< posebnim poudarkom): Rabutat! JOŽEK (prileze medtem s stolčka od ognjišča in posluša): Mama je lekla, da se la-butat ne sme. JAKEC: Tiho, Jožek! FIČAFAJ (Jožku): Jožek, ti si še hudo neumen. Rabutati se ne sme tako, da bi te kdo videl, veš. JOŽEK: Angelček pa vse vidi in zapiše, je lekla mama. Les! (Jožek leze spet nazaj na stolček^ ob štedilniku.) MIHEC: Kam pa pojdeta? FIČAFAJ: To ve Drpalež, ki pride pome. On ve, je rekel, za orehe, za jabolka in še za druge reči. Faj — fičafaj! Ali gresta? JAKEC: Kdaj se vrnemo? FIČAFAJ: Kaj vem. Saj je vseeno. Če je v temi, še bolje, da nas ne sreča čuvaj Ko-lajbež. MIHEC: Jakec, ali veš, da je mama velela, da morava še tistole lečo ... JAKEC: Saj res, tistile lonček leče morava še izbrati, preden pride mama iz tovarne. Sicer bo huda. Kaj, če bi prej izbrali? Fičafaj, boš pomagal? FIČAFAJ: Pomagal. Brž dajmo, brž, brž! JAKEC (usuje lečo iz lončka na mizo. Vsi sedejo krog mize in začnejo izbirati): Ko je pa tako strašno drobna. FIČAFAJ: Ko bi bila vsaj tako debela kot krompir. Ali vidva sta pravzaprav hudo zatrkana burkleža. Naša mama je tudi kuhala lečo, seveda izbirati sem jo moral jaz. Pa sem rekel: dosti je tega brskanja in začel me je tako trebuh boleti, če sem le eno samo žlico leče pojedel, da sem se kar zyijal. In konec je bilo brskanja. Nič več je ni skuhala. JAKEC: Fičafaj, ti si kavelj! Tretji prizor DRPALEŽ (pride v sobo. Pod pazduho ima majhno sekirico, krog vratu vrv): Fičafaj-potegaj, kaj pa delaš? FIČAFAJ: Lečo izbiramo, potem pojdemo. JAKEC in MIHEC: Midva tudi! DRPALEŽ: Vidva? Frkolina! Saj ne znata rabutati. FIČAFAJ: Za prežo bosta dobra, če pride čuvaj Kolajbež. DRPALEŽ: Da vaju bo nakolajbal. Mene je že stokrat lovil, pa me ni ujel. Vaju pa bo takoj zašopatil. Naj vaju le. Mene ne bodo ušesa bolela, ko bo vama uro navijal. (Stopi k mizi.) Kako pa izbirate? Počasneži! To se takole napravi: Tu je leča, tu je smet, tu je leča, tu je smet, tu je leča, tu je smet. (Deli lečo na dva kupčka, manjšega pobriše v pest in strese v štedilnik.) Tako, smeti pa na ogenj. JOŽEK (gleda): Lečo si vlgel. DRPALEŽ: Tiho, smrkolin. (Sname si vrv z vrata.) Viš jo! Če ne boš molčal, te otvezem za vrat in privežem kot telička. JOŽEK (tiho joka). FIČAFAJ: Čemu ti bo sekira? DRPALEŽ: Mama me je nagnala po butaro drv v log. Pa sem si jo izmislil. Bom že plezal po hrastih in lovil suhe veje, ka-kopa. Po njivah pa je vse polno fižolovih prekel. Napulim jih, presekam in butara bo nabrana, kot bi mignil. FIČAFAJ: Faj - fičafaj! Drpalež je kavelj! MIHEC (plaho): Ali jih ni ško — škoda, ali ni krasti--- DRPALEŽ: Usekni se otrok, ko nič ne razumeš. DRPALEŽ (Fičafaju in Jakcu): Potem nara-butamo krompirja, jabolk, orehov in si sredi loga zakurimo. Ha, pečen krompir in ocvrta jabolka, prmejš konoplja, to je malica! y _ JOŽEK: Bom vse mami povedal. DRPALEŽ: Presneti poba! Na, Jakec, daj mu dinar ... (Da Jakcu dinar.) JAKEC (stopi k Jožku): 'Mama je samo rekla, da zatoži, če se bova tepla, drugega nič. Jožek, na, dam ti dinar, če boš lepo tiho. (Mju ponuja dinar.) JOŽEK (seže urno po njem): Bom tiho. DRPALEŽ: Kako boš povedal mami? • JOŽEK: Bom lekel, Dlpalež mi je dal dinal in sem lekel, da ne bom mami povedal, da ste šli labutat. DRPALEŽ: Jožek, ti si osliček. JOŽEK: Bom lekel, da nisem osliček. DRPALEŽ: Pa si, da veš. Na, jabolko! Ko pride mama iz tovarne in vpraša, kje sta Jakec in Mihec, reci: v šolo sta šla. Ali boš? JOŽEK (kar ugrizne v jabolko in pokima). JAKEC: Kako porečeš? JOŽEK: Dlpalež mi je dal jabolko, pa sem lekel, da bom lekel, v šolo sta šla, pa nista šla, sta šla labutat. FIČAFAJ: Jožek, ti si tako neumen kot urh v luži. — Povej, kar hočeš. DRPALEŽ: Saj je vseeno. Mar še nista bila nikoli tepena. JAKEC: Večkrat kot sita. DRPALEŽ: No, torej. Mahnimo jo! FIČAFAJ: Faj — fičafaj - nad orehe! (Vsi burno odhajajo.) . JAKEC (stopi še k Jožku): Le tiho bodi in jej. Prinesemo ti pečenega krompirja in orehov. Mmm! Dobrih! Samo da mami ne poveš. Ne boš? JOŽEK: Bom. JAKEC (odhaja). JOŽEK (je z eno roko jabolko, z drugo krompir. Ima polna usta in tako govori): Povedal mami, da so šli labutat--- pa jih bo angelček vse zapisal--- Z a s t o r DRUGO DEJANJE (Pokrajina. V logu na trati sedijo Fičafaj, i Jakec, Mihec. Na tleh je povezana butara nalomljenih prekel, vanje zataknjena sekira, poleg butare je kupček hoste, da zanetijo ogenj. Poleg boste nekaj krompirja, v klobuku imajo orehe.) Prvi prizor FIČAFAJ (vzame iz klobuka nekaj orehov in da vsakemu po enega. Vsi jih potolčejo s kamnom): Poskusimo jih le, jedli pa jih bomo, ko pride Drpalež. JAKEC: Le kam je šel? Kaj, če ga je čuvaj ujel? FIČAFAJ: Drpaleža? Prej zajca kot njega. Ti si jo pa le dobil, Jakec. Kmet te je peluhnil, da je kar zapelo. JAKEC: Se mu je takoj prekla zlomila. FIČAFAJ: Pa si le zajokal, cmrglež. Veš, če greš rabutat, ne smeš zajokati, čeprav ti ušesa potrgajo. MIHEC: Mene pa ni nihče. JAKEC: Ko te ni nihče preganjal. FIČAFAJ: Splača se za te krompirje koga loviti. Krompirja ti iz njive navrtam za pol voza, če hočeš, pa me ne bo nihče lovil. MIHEC: Ampak srce mi je tako bunkalo: Tok, tok, tok, je reklo. Kar tresel sem se. FIČAFAJ: Saj sem vnaprej vedel, da boš ti zanič za rabutanje. MIHEC: Zdi se mi, da me je vest pekla, tako mi je bilo čudno ... Fičafaj, ali tebe nič vest ne peče? FIČAFAJ: Vest? Kadar rabutamo? Tedaj ni časa. Vest naj te peče v cerkvi, če te hoče. Ko je šolska spoved. JAKEC: Tale naš Mihec je res še tak otrok. MIHEC: Kar še enkrat mi reci. (Vstane in prime krepelce v roko.) FIČAFAJ: Pusti ga. MIHEC: Krasti je pa le greh, da bosta vedela. (Vrže užaljen krepelce na grmado. — Sede.) FIČAFAJ: Rabutanje ni kraja, teliček. Kadar naš ata vse zapije, pravi, da je na svetu sama krivica, in pravi, da bomo nekoč vse bogatince porabutali. Faj-fičafaj takrat bo veselje! Jaz bom namreč tudi rabutal. Drugi prizor DRPALEŽ (hitro nastopi; ima v nahrbtniku jabolka, na mečih je krvav): Jaz sem pa že narabutal! Kosmata kapa, raca na vodi, pajkova podkev, kako sem jo cvrl, da sem jo opetal. Preklemane hlače kmetove, kako so dolge! Skoro držal me je že. (Strese nekaj jabolk na tla.) Toda izplačalo se je vendarle. Glejte! Le zagriznite. VSI (segajo po jabolkih in jedo). DRPALEŽ: Še nekaj! (Seže v hlačne žepe in privleče iz vsakega po dve klobasi.) Pajkova podkev, ali jih vidite! FIČAFAJ: Tri sto pečenih mačkov, kje si pa te pofulil? DRPALEŽ: Pri kmetu Urhu. Gospodar in gospodinja pri enih vratih ven, jaz pri drugih noter. Povoham po veži, pajkova noga, pa mi zadiše klobase. Smuknem jih v žep, in hajdi... Pa prav takrat je prineslo kmeta nazaj v vežo. Ali sva jo dirkala! Nate, fantje! (Vrže vsakemu po eno klobaso.) MIHEC (mu jo vrže nazaj): Jaz je že ne bom jedel. DRPALEŽ: Zakaj ne? MIHEC: Ker je ukradena. FIČAFAJ: Otrok! DRPALEŽ: Kar izgubi se od nas! Hodi! MIHEC: Sram te bodi, tat! HČAFAJ: Mevža! DRPALEŽ: Ali se mi zgubiš ali ne? (Pograbi krepelce). Teci mami v naročje. MIHEC (vrže načeto jabolko vanj): Na, še tega, ne bom tat, ne. Tat! Tat! Tat! (Zbeži.) DRPALEŽ (vrže krepelce za oder za njim): Mevža! Tretji prizor JAKEC (uplašen): Domov pojde mami povedat. FIČAFAJ: Naj le poskusi. Potem mu jaz pokažem, kako smrt kosti gloda. DRPALEŽ: Otrok ni za rabutanje. Doma naj se cmeri. Bomo vsaj vedeli za drugič. — Je dobra klobasa, kaj? (Spravi Mihčevo v žep.) Ta bo za i jutri. Zakaj na vsakih plankah ne cveto klobase. FIČAFAJj Drpalež, sedaj brž podkuri. Vžigalice imaš? DRPALEŽ: Imam. Toda večerja mora biti popolna. Ti, Fičafaj, glej, tu precej pod bregom je njiva koruze. Skoči tja in od-krehni nekaj storžev, da jih spečemo. Izvrstna reč! Le brž ponjo! FIČAFAJ: Že grem. (Odide.) Četrtiprizor JAKEC: Jaz pojdem za Mihcem. Sicer vse očenča. DRPALEŽ: Naj očenča, če hoče. Vsak ra-butež mora biti tepen, boš pa še ti! (Zagleda rano na nogi.) Ti spak ti, kako sem se kresnil. (Ogleduje rano na mečih.) To moram obvezati. (Vzame ruto iz žepa.) Ko sem jo drpalil s klobasami čez plot, me je ravsnila trska. JAKEC: Daj vžigalice, zakurim jaz. , DRPALEŽ: Ti ne znaš. Jih imam samo še pet. Če se ti pofrtiči, smo pa tam z večerjo. FIČAFAJ (za odrom njegov krik): Ojeeej, ojeeej! DRPALEŽ (hitro vstane in prisiluška ter gleda za oder): Pajkova noga,- Fičafaja drži nekaj za ušesa. FIČAFAJ (za odrom): Drpalež — pomagaaat! JAKEC: Ga že imajo, beživa! DRPALEŽ: Pospravita jabolka in orehe! (Hitro poklekneta in devljeta jabolka in orehe v nahrbtnik.) Petiprizor KMET URH (pride; v rokah ima krepelce, za roko vodi jokajočega Mihca): Aha, torej tu je to gnezdo! DRPALEŽ (pograbi nahrbtnik in hoče bežati). KMET URH (izpusti Mihca in pograbi Dr-paleža): O, le počasi. Ti si bil, ki si jo udaril med klobase. Si že pravi. Čuvaj! Hitro! Ga že imam. ČUVAJ KOLAJBEŽ (.priteče na oder, ima vojaško staro čepico in puško): Torej tu je ta zalega! FIČAFAJ (vpije): Pomagajte! ČUVAJ: Kaj pa to pomeni? V koruzi še eden kriči. Oho, ta je pa izvrstna! Jazbeca smo ujeli. (Steče na drugo stran za oder.) KMET URH: Ta je dobra. Bog je pravičen. Vi potegoni, danes se je ljubemu Bogu vendar dovolj zazdelo. Hahaha! Izvrstno! Trese Dnpaleža.) Kdo pa je tisti, ki se je ujel v koruzi v skobcu, nastavljenem za jazbeca? DPPALEŽ (gleda v tla): Mar jaz vem. M'HEC (jok a je): Fičafaj je tam. DPPALEŽ (mu žuga s pestjo). KMET URH: A tako, še žugaš temu fantku, ki je vse po pravici povedal in ni hote* jesti tvojih ukradenih klobas. (Mihcu.) Nič ne jokaj. Jeli, da ne pojdeš več s temi rabuteži. MIHEC (poklekne): Lepo prosim, nikoli več. JAKEC (dvigne roke): Jaz tudi ne. Šesti prizor ČUVAJ (privede Fičafaja; ta silno šepa. Za členki je ves krvav. Joka. Čuvaj nese v rokah drofeno verigo, na kateri je priklenjen skobec.) KMET URH: Kaj, takega jazbeca si ujel? ČUVAJ: Takega, da. Je že tako, da vsak tat pride ob svojem času v precep. — Ti, Urh, daj semle tistole vrv. URH (izroči Dripaleža čuvaju in odvezuje vrv od butare). ČUVAJ: Da bomo povezali ta dva tiča. (Čuvaj in kmet vezeta Fičafaja. in Drpa-leža za roke skupaj. Nato ju čuvaj otveze na verigo, na kateri je bil skobec. Med delom govori čuvaj Mihcu in Jakcu.) Vidva, zapeljanca, se mi pa kar izgubita. Uboga mati joka doma. Naprosila me je, da sem skočil za vami, ker ji je mali vse po pravici povedal. Le bežita, za vaju je šiba že namočena doma. JAKEC in MIHEC (odideta). KMET URH (potegne sekiro iz bukve): Čigava je pa ta? DRPALEŽ: Naša. ČUVAJ: Fičafaju jo daj, naj jo nese. Tako, sedaj sta pa povezana, bratca. Urh, daj, da Drpaležu obesim še nahrbtnik. (Potrese ga ) E, saj ima nekaj v sebi. Prav, bo nekaj za popotnico — pa ne za vaju, zame! Alo, pojdimo! (Ju žene čez oder.) KMET URH (poistoji na odru in žalostno zmaje z glavo): Seveda, seveda, žival ima pastirja, otroci so brez njega. Zastor hitro pade Pesem o Piki Joža Lovrenčič 1 kjer zaspi Naša Pika brez skrbi je velika, in jo sanje a omika v dni nekdanje in olika v \r odneso je ne mika! v gosto hosto mila Jera poskakuje pod goro ... Je pač sraka se tako drži, in tekmuje in kot taka ker domneva, z rajajočimi. 2 nič ne ceni da je reva, Ko dovolj je V gosti hosti in ne zmeni kot je večje ni! in se utrudi, vitka jelka, za modrosti dobre volje v njej zibelka — in norosti No, pa Pika gleda, čudi gnezdo sračje: se ljudi: ni čmerika, se otrokom, suho dračje lasti tuje da bi jezo ki končajo križem kražem, ne spoštuje, kuhala — igro z jokom, nič ne lažem, iz navade v vrtu brezo a ne znajo nekaj mrve vse ukrade, je izbrala, še domov, iz ostrve potlej pa se, v njej je cmero dasi v mrak in še vmes je kar le da se, in zamero reže zrak gorsko resje zareži... brž počuhala ... sam hudir — z žimo, volno Glej, že rada netopir in še polno Neugnana 1 gre na lov. druge take in pretkana, Pika mlada je navlake ... naša Pika bi igrala Piki dosti zdaj dobrika se z otroki je norosti, V gnezdu skrita se šegavo, tam na loki — pa kar tiha dva mladiča potlej pika hitro z veje jo popiha še goliča te za stavo; se spusti, in poišče mirno ždita, če spodiš jo, se zasmeje prenočišče a ko stara je zamera — in že umo si na vrti priletita, viš jo, viš jo, en dva tri v vinski trti, zazijata, 10 Koledar 1952 145 zavreščita — ne dobiš! na drevo, In že plazi nikdar sita, Ko prišel je ki je v gozd se povsod, saj imata v vas do hiš, in prostost da bi spazil takšen tek, v prvo stopi klicalo ... srako grdo da nju grli in na klopi V okno v steklo in me trdo bi požrli v izbi zame sem zadela, poprijel kar vse vprek. škatlo vzame da zapeklo ter na varno Kaj je čudno, Unrino me je v glavo me v nemarno da zato pa napravi in skušnjavo unro del... nezamudno res kar spretno mi pregnalo. rasteta gnezdo umetno Odletela Ko pa deček in čez tedna v njo na dno. sem pod peč pred podpeček komaj dva in iz kota , se priplazi, radovedna ,Nič ne skakaj, tam sirota me premrazi gledata se ne jezi, zastrmela strah pred njim iz višave, v gnezdo lezi v čudno reč, in zvreščim ... kam v daljave in počakaj, ki nje sila ,0 ti mala, stara letata ... Skoraj godni srakici v zibki rodni se tesno zazdi pa poskoči, a brez moči prileti na pot, ko ondod šel je mladec golobradec in jo ujel ter vesel s sabo vzel... Joj, kako sta brž iz g^da priletela stara dva, da otela bi mladiča, a fantiča srečnega ne vreščanje ne letanje okrog glave z leve, s prave ni motilo, ni ganilo — ko da v sebi imel ne bi nič srca! »O srce pa fant imel je, kot ga zlepa brž poiščem me odbila za ognjiščem, je na tla... kaj ostalo A tedaj je kosila, na stežaj da ga malo vrata se odpro — boš dobila!' fant obstane, To je rekel se ne gane in že tekel in seveda v kuhinjo gleda, gleda iskat južino. kaj začudeno, Bridko sama da ne čaka jaz ta čas ga več sraka, sem divjala, ki je škatlo dokler pala prevrnila, ni mi na tla iz zapora Unre škatla, se rešila ... da vesela In se čudi sem vzletela in razhudi: kar pod strop. ,Glej ga spaka, A prostosti kje je sraka, ni še dosti mar je ušla? mi bilo, Najti moram zahotela jo takoj — sem iz hiše, žgance jedla više, više — bo z menoj!' si se zbala, ko tako si zavreščala? No, lepo si se izdala!' se je šalil in privalil se prav v kot ter me zgrabil za perot. Ko je sedel, da bi jedel, je najprvo meni mrvo žganca nudil in se čudil, da vreščaje sem ga vzela in zijaje še želela, ker me grudil je tak glad, da vse šlo je v grlo moje kot v prepad ... Po kqsili, Bog se usmili, pa že spet v Unre klet! ,No pa bodi!' v njej usodi sem se vdala, dasi včasi , / sem vreščala Teden dni še fant iz hiše me ni spustil, dasi grustil mi zapor je, ko pač mlada večje rada bi obzorje! Pa nedelja, dan veselja, v soncu vsa je prišla. Fant me s sabo v škatli vlekel je na piano, a ni rekel bev ne mev, kaj da z mano bo počel. Tam pod hruško debeluško se ustavi. Kaj napravi? Pokrov dvigne in namigne mi in de: ,Zdaj pokaži, ali dražji ti je gozd ali dom naš, kjer skrbeli smo veseli vsi za te!' Jaz vesela poskočila sem na trato, tam razvila hitro krila in vzletela na košato brž drevo uživat zlatg svobodo...« Vse to pletlo, vse to gnetlo v živi sliki se je Piki v sladke sanje, dokler sOnce posvetilo ni jutranje in na trti tam na vrti je zbudilo ... 4 Prav nad trto je odprto okno moje, kef lepo je sladko spati, ko na trati spodaj v travi ob bleščavi zvezd in lune muren poje na vse strune. tam raz vej v okno prileti, z okna smukne in pocukne z vso naslado me za brado, češ naj vstanem in se ganem, ker se spati ne spodobi v pusti sobi, ko se zlati dan budi in škrjanec, zarjin znanec, kot na note vse lepote »Kaj nam mari, , očka stari, okna vaša! To se vpraša: kod pa Pika se potika, ko se prebudi?« Čajte, čajte, poslušajte, saj se ne mudi! Vse po vrsti, kot se piše in so hiše v našem Trsti! Ko se Pika prebudi, ne potika se nikoder ko pes Koder, ker najprej jutra žvrgoli... Pika čaka, Pika gleda, Pika skaka, vame drega: »I, seveda, da se deda naš predrami, moram z njega vse odeje najprej zvleči, potlej z mano v jutro rano malo stopi i k vrtni lopi, kjer na klopi da dobrot mi, ki jih hkrati pokljuvati res ni moči, da ne poči prepoln sodeč — moj želodec -a jih marno še na varno spravljam v kot: tam jih skrijem in zabijem jih skrbno, da ne iztakne in izmakne mi jih kdo. Če drugače res ne gre, dedu v hlače za robe jih zatikam in dobrikam se mu zraven, da so noge kraj pripraven za zaloge... Dedek smeje skrbi moji se in deje: ,To so tvoji silosi za preteče dni nesreče, to se reče za uime sredi zime, ko težko bo za jedi!...'« »Ded, zdaj dejte m povejte, le od kod, za hudika, našla Pika k vam je pot?« Ded mežika in se muza in še gladi se po bradi in pocuza svojo čedro, potlej vedro de in pravi: »Ker zvedavi ste tako, vam ustrežem, preden ležem pod zemljo!...« »O, o, o, x kdaj bo to, ko ste zdravi ko v dobravi trdni hrasti v svoji rasti!« »Hm, hm, hm, o vsem tem bi se dalo morebiti govoriti, če naduha, primaruha, bi minila ali malo popustila. A pustimo zdaj ob strani, kdaj koščena k meni žena priti kani, in začnimo novo sliko z našo Piko! Naša Eka, če le more, brž gre v gore, da uživa in odkriva tam od Kleka pa do morja vsa pogorja. In tako je, ko toplo je že postalo, zopet malo šla v planine — Svete Katarine. Ob sestopu je v galopu se potila, da bi vlaka, ki ne čaka, ne mudila. Ko pred Presko je pričesko popravljala, ptica k njej je priskakljala in obstala, ko da nima kaj početi, ko v dekleta mladoleta strmoleti. Ko glavico je uredila, Eka, ptico podražila je z glavnikom, a že s krikom črno-bela ptica vzela ga ji je iz rok in hitela umih nog z njim po cesti, da oklesti ga po svoji mili volji. Eka v dir! ,Ni hudir, da ne ujamem te, ne vzamem ti glavnika in z veseljem te, potepa dolgorepa, ne popeljem pred sodnika, da te pouči, kaj se pravi kar napasti in okrasti nas ljudi... Eka srako je ujela, kar po poti ji naproti prišla vaška je ženica. Brez odlaška Eka vpraša: ,Je nemara, žena, vaša tale ptica, ki tatica je brez para?' ,Naša, naša,' de kmetica in še reče ji proseče: ,Če vam všeč je in želite, si lahko jo obdržite — usluge večje ni za njo, ker sklenila sem kajkrat, da zavila ji bom vrat.' Eka ženo je iskreno zahvalila, pa krenila brž na vlak in veselo s črno-belo, dolgorepo se potepo povrnila k nam domov .. Društvo zbrano, zdaj vam znano je docela, kod in kdaj k nam prišla je trdokljuna, črno-bela, dolgorepa, vedno lepa ptičja nuna — samopaša Pika naša!« Ko k posvetu smo se zbrali, da ime bi sraki dali, prepustili smo očetu, naj zbor vodi in presodi vse predloge in jih da na glasovanje, kdo je za in kdo je proti. Po tej poti smo od aja pa do kraja abecede vse besede rešetali, se smejali mnogi spaki, ki skovali smo jo sraki za ime ... Ko končali smo s predlogi, oče ubogi, ki po vesti bi pretresti moral vse, modro de: »Jaz bi z Eko bil za Piko, ker kot včeraj sem še zmeraj za antiko, i kjer sem zgodbo bral o srakah, njih postanku in napakah, in se veže z zgodbo mično, ki jo Stritar je odlično žc v starosti svoji ustvaril in mladosti jo podaril, da razvnemal se držala ji srce je ves čas, JANKO bi BOŽE potlej pa je s svojo kavko na vse kraje poniglavko, smukala ki bila je in kot znanka tudi - Pika. neugnanka Ker tako je, se dobrikala društvo moje, in povsod s to besedo, v vsak je kot prosim, nujte kljun svoj vtikala. in glasujte zoper zmedo Pa je zanjo vseh predlogov, iznenada ker le eden prišel obračun! je res vreden, da se obdrži: Neki dan jo Naša sraka sladkosnedno za vse čase, ta navada kar ji dano na sosedno bo živeti hruško zvabi, na tem sveti, kjer ne zabi bodi - PIKA!...« na svoj kljun: brez odmora In tako smo kakor nora s glasovali — po sadovih črnokraki v hruški ldjuje — naši sraki To začuje ime dali! gospodar in prijazno 7 ji ponudi svetle škarje, Naša vila češ, če mar je v ravnem polji kaj za nje ji, Piki bila naj potrudi je po volji: se po veji brez divjanja mu na rame in vreščanja in jih vzame se je udomačila en dva tri! ko da zlepa se potepa Piko škarij je razsračila..-. blesk premoti, Vrt, dvorišče vzpne peroti, in smetišče, z vej zleti onstran pota in po stari za plotovi svoji čudi spet vrtovi, se že trudi, sadovnjaki — kljuva, ščiplje v tej soseski na vse kriplje naši sraki svetlo stvar, se po Preski da dobila ni tožilo. bi jo v kljun Prve dni še in jo skrila, naše hiše a grdun gospodar njo pograbi in pohabi: najprej loti se peroti, potlej rep ji dolgi, lepi odleti... Ko jo spustil je na pot, se je ustil: »Zdaj.sva botk Pika uboga skokonoga je postala in potTta je vreščala, ko hitela je domov, kjer jo trta je sprejela pod svoj krov .. Čas vse zdravi, vse popravi — tudi Piki neizmerno čmernost čmerno je pregnal, dasi repa in peroti ni ji zlepa ne v obliki ne v lepoti prejšnji dal. Vsako hudo pa za.čudo kaže tudi dobro stran: samopašo Piko našo leto in dan priklenilo je z vso silo k rodni grudi, to se pravi, da po travi je skakljala in po poti potovala, ker vzleteti le za meter je še znala, če kak Peter se je zmotil in jo hotel revo ujeti... Ta čas m&če si domače je izbrala, slepe miši, z njim po hiši se igrala: zdaj povlekla ga za rep je, da je presti pozabilo, zdaj ga usekla je nemilo iz objesti, da Mrmjav se je zbal in pobegnil na dvorišče, da poišče * zaklonišče... Ko v drvamo se je splazil, miš nemarno je opazil, jo ujel in začel z njo po mačje se igrati, kar po sračje se priklati k njemu Pika in brez vika miš izmakne in jo vtakne s celo suknjo varno v luknjo! No, če kdo je Tomaž in vse to gola laž se mu zdi, še dye, tri žive slike , naše Pike lahko dam — če pa dvom še ostane, naj se zgane in kar sam naj na dom pride k nam! Ko naš oče cepi drva, veste, kdo je, ki mu hoče pomagati in ne klati se z lenuhi, ki so gluhi, kadar treba je na delo? Pika prva prikoraka in ne čaka, brž vesela loti dela se udarno in re| mamo sproti zhosi tja v drvarno prav za dveri nam iveri, a jih — skriva, da goriva bo zadosti, ko prikima mrzla zima spet k nam v gosti. Še kdo dvomi, da po svoje ga ne lomi naša Pika, t ptičev dika? 10 Zadnjič mlada je brigada šla na delo in veselo pesem pela, ki je vrela iz srca. Pika pa — Pika gleda in posluša r in brž sklene: »I, seveda tudi mene k delu žene!« Ko so kmalu pri kanalu sredi trate peli krampi in lopate — je napeto Pika zrla, kje katero udarno četo bi podprla ... Ko odloči se za drugo, hitro skoči v suho strugo, kjer izdira in pobira s kljunom grušč ter ga nosi in ga trosi pod napušč... 11 « Če bi rekel, da je moder naš pes Koder, bi ne vlekel vas za nos, Piki pa le ni še kos! Ko se spravi na potep, Pika ustavi ga na poti in peroti razčeperi in mu meri s kljunom rep. Koder s kraja zarenči, potlej laja, se jezi: ,Hav, hav, hav, kdo je ta nepridiprav, ki me moti tu na poti?« In že v krogu se vrti, da bi mogel se rešiti sitne Pike in olike jo naučiti z ostrimi zobmi. Ko zaman je vse hlastanje v čarnem krogu, onemogel Koder upeha se in neha, Pika pa ga Jbrž zajaše in do praga hiše naše »Hi, hi, hi!« ga nazaj podi. 12 V opoldanskih vročih urah naša Pika je pri kurah kje na plaži in jih draži: krog njih smuka se in puka jim peresa in jih stresa, da bi vrabci jih pobrali, \ z njimi gnezda si postlali. No, in kaj še? To najrajši Pika dela: kot zbesnela brez nehanja se zaganja v petelina gizdalina, ker bi rada iznenada grebenečo rožo rdečo mu ukrala, jo na glavo za zabavo sebi dala! »Ko ko ko, kaj pa to?« peteh trdo se zadere, jo za grdo Piko ubere, toda Pika je okretna, ko umika se mu spretna, se ustavi, gleda, pazi, \ pa oplazi ga po glavi, da iz rdeče lepe rože, kri priteče. »Duša draga, to je zmaga!« zaheheče šarolika se mu Pika, a petelin jo odkuri pod ograjo, kjer se baha prvi kuri, da prelil je kri junaško, ko divjaško Piko bil je... 13 »Otročiči umazaniči, ki bojite se vodice, da bi lice si umili, vsi učite se pri Piki, ki v veliki se posodi vsa igriva koplje, umiva v mrzli vodi! Veš, Andrejček, veš, Jernejček, in ti, Vanček, in ti, Franček, Terezinka i in ti, Minka — naj je vroče, naj hladno, Piki hoče se v vodo!« In ded stopi ' tjakaj k lopi in pod lipo odpre pipo, da natoči vode v skledo, a ko dene jo na sredo med otroke, Pika skoči, se zažene in že zmoči v vodi glavo, potlej gre pa ko za stavo in iz moče zlepa noče. Ko ji končno le dovolj je, dobre volje se na sončno gredo vzpne in sušiti se začne: da bi vlaga prej spuhtela, si pomaga — © A veter dela s perutnicami, kljun pa tudi se ne utrudi — perje gladi, kot v navadi je med pticami. Ko je Pika zopet suha, jo velika lakot dvigne, k dedu švigne in po svoje „mu zapoje: »Zdaj pa kruha!« In že stika v silosih, če vsaj malo je ostalo hrane v njih . . Ko zaman je vse iskanje, Pika krene, se zažene do otrok in iz rok drzno jemlje bele žemlje — Deca v jok, toda ded brž napravi v hiši red; samopašo Piko našo s šibo udari in več mar ji žemlje niso, v gosto tiso se zateče, kjer ugiba in še reče: »Res je šiba vsaka huda, a ko udarja, sproti ustvarja čudna čuda!...« 14 O, naš ded in njegov kabinet to je svet poln duhov, ki se z njimi vedno v rimi pogovarja, ko ustvarja lepe pesmi, ki so res mi prav povšeči, . če posreči se mi kdaj, da k njim vderem in jih berem naskrivaj... Ko se Pika napotika, dobre volje knjižne molje v sobo dedu gre lovit, to pa vedno po obedu, ko je redno ded naš zdoma, ker odroma turško pit... V kabinetu Pika zabi, da na svetu res so molji, ki učene, zapuščene knjige žro, kot nikoli jim zadosti bi modrosti ne bilo. \ Po načelu Piko k delu drugo vabi: zdaj pograbi bronast kipec in čez hipec je na tleh, zdaj peresa z mize stresa in jih skriva po koteh, zdaj jo vžiga lepa knjiga, ki jo uživa, ko platnice usnjenice vedno huje obdeluje, a ko uvidi in spozna, da ne pridi trud ji ta, ker do jedra ni ji moči, mora čedra dedova v bitki vroči popustiti — v kose iti... Potlej mika jo še slika, znano lice, ki v okviru jo s police resno gleda. »To je deda!« se zaveda in pri miru ga pusti, ker se le zboji... Oni dan je nad pisanje se na mizi spravila. Slavohlepna zglavja sklepna te pesnitve je prebrala, a ker plitve so se zdele anekdote, od togote je zdivjala, pole cele je razdela, da papir je šel na tirje ... Ko se ded je mirno vrnil in odgrnil razdejanje in ko skušal le zaman je koščke zbrati, se je dušal (jaz poslušal sem za vrati), da ne vrste več ne spiše in da strže in v peč vrže, česar ni še kot v nevihti v svoji ihti razkljuvala in končala spaka spačja, mrha sračja! Prav gotovo ded bi vse to tudi storil, pa sem vneto pregovoril jaz ga, Lukec njegov vnukec. Vendar čuti dedek kruti maral nič ni, da na novo pesmi mični bi poglavja manjkajoča spet sestavil in napravil konec lep, da bi mali kar skakali, ko bi brali sračji ep. In tako je to poglavje celo moje, dasi deda mu seveda kumoval je! 15 Še hudobe je na sveti, Še je zlobe, ki jo milo ali s silo treba streti! Kaj je neki povzročilo, da črnilo te besede črnoglede mi y pero je zdaj izlilo? To zato je, ker po Piki mi hudo je. Danes, čujte, krog poldneva je na poti bila reva, kar naproti neki šolar pride s pračo, vanjo dene droben kamen in ga sproži — pa je s Piko bilo amen! Etiketa: lepo, uglajeno vedenje. — P o £ n -h a t i : s pihanjem kaj vročega ohladiti. — O s t r -v a : rogovilast kol, ki ga rabijo za sušenje sena. — U n r a : beseda, sestavljena iz začetnih črk znane mednarodne organizacije za pomoč v vojni prizadetim državam. — G r us t i t i : zoprn biti, studiti se, — Silos: jama za pridelke, shramba, žitnica. — Klek (Veliki): najvišja gora v Vzhodnih Alpah, ki se vidi tudi z naših vršacev. — Sveta'Katarina : vas na poti v Polhograjske Dolomite, za Ljubljančane priljubljena izletna točka. — Preska: vas v bližini postaje Medvode na Gorenjskem. — Nuna: goriški izraz za teto, fcotro. — Antika: grška in rimljanska starodavnost, zlasti omika in dela te dobe. — O vid: rimski pesnik (43—18) je v svoji knjigi »Metamorfoze« (Spremembe) podal tudi zgodbo, kako je devet hčera makedonskega mogotca Piera izzivalno tekmovalo z devetimi muzami, boginjami petja in drugih umetnosti. Muze so jih premagale in jih za kazen spremenile v srake. Vse prejšnje lastnosti pa so le ohranile. (Met. V. 294 do 331,662—679.)— Josip Stritar: pesnik, in pisatelj (1836—1923). — Janko Bože: glavna oseba v povesti, ki ima po njem naslov in je izšla ▼ Stritarjevi mladinski knjigi »Jagode« leta , 1899. — Bot, bot biti: poravnati. — Plaža: peščen?. obala (it. piaggia), tu: pesek. — Kabinet: delovna soba. — Turška: turška kava. — Anekdota: zgodbica, navadno segava. — P r i d i t i : koristiti. — Tirje: drobni koščki, odpadki pre-diva, volne. — Usnjenice: platnice iz usnja. Kolednik med dečki Bog ve, od kod se je snel ta starina, ki je nekdaj po mohorskem koledarju opisoval svoje potepanje in romanje po naši slovenski zemlji. Resnica je, da ni umrl in da se je v letih okupatorske vojne le nekam potuhnil in čakal kakor v grmu od debelega snega zapadeni zajec, kdaj se vremce sprevedri in spet poprime svojo krivo palico ter se napoti v svet. Ne v tuji svet, kjer je za mejo tičal doslej, ampak nazaj v domovino, kjer ni več okupatorjev, kjer se ne bijejo po gozdovih odredi in brigade bojevalcev za svobodo naše zemlje in našega naroda. Kolednik je moral nazaj, nazaj na rodno zemljo, ki jo je vse življenje tako ljubil, da si je ob umiku pred grabežljivim tujcem vzel z domače njive vrečico prsti in jo nosil v svoji torbi. Če bi umiral, si je mislil, denem si torbo z vrečico domače zemlje pod glavo, da bom umiral kakor nekdaj Sibila, ki umreti ni mogla, dokler ji niso prinesli z doma prsti. A Kolednik ni umrl. Vrečico žemljice svete je prinesel nazaj v, domovino, ki jo je\ gledal vso prelepo in preljubo, otrebljeno okupatorjev, vso našo, samo našo, zmeraj našo. Kolednik je legel na brežiček v senco pod staro lipo. Pod njim je stala vas, čreda se je vračala ob dopoldanski vročini s paše v hladne hleve. Nad vasjo so se podili razposajeni fantini. Spuščali so velikega papirnatega zmaja. Vetrič ga je zanašal proti lipi, dokler ga ni zapletel v njene veje, da je obtičal. Fantje so pritekli do lipe, a tamkaj zagledali starca Kolednika, ki se jim je veselo smehljal. »Kdo ste, tuji mož?« je stopil predenj največji fant. »Kolednik, Kolednik, ljubčki moji!« »Kakšna obrt pa je koledniška?« so hoteli vedeti. »Ali ste že kdaj slišali o desetem bratu?« »Naš ded je pravil, da mora deseto dete vedno od hiše in se potikati po svetu. Nič več se ne povrne domov.« »Lejte, tako dete sem tudi jaz. Od mladih nog se pretikam po svetu. Sedaj na starost pa mi dobrKljudje dajo streho in košček kruha, da jim pripovedujem novice, da jih učim modrosti, svarim in hvalim, kakor pač nanese. Vidite, zato mi pravijo Kolednik.« Fantini so pozabili na zmaja, ujetega v lipove veje, se pogrnili poleg Kolednika po zeleni trati in želeli: »Kolednik, povejte še nam kaj.« »Kaj bi vam pravil? Povest o jari kači in steklem polžu?« »To ni nič,« se je oglasil tisti, ki je bil največji in je imel glavo nasajeno na zelo dolgem vratu. »Zakaj to ni nič?« »To je za frkolinčke, ki še črke I ne poznajo. Za nas take čenče niso. Saj vidite, da smo že veliki. Mi smo pionirji. Zato hočemo zvedeti kaj drugega.« Fant se je dvignil in zasukal glavo na vse plati, kakor bi vprašal tovariše: Ali ni res tako? »Povejte, povejte!« so povzeli prošnjo vsi hkrati. »Mnogo bi vam rad povedal. Toda moja koleda utegne biti predolga. Ušli mi boste.« »Ne, ne, ne bomo. Le povejte.« »Torej poskusim. Najprej si dobro zapomnite tole: Vsa naša zemlja je čudovita lepota in dobrota. V svetem pismu beremo: In Bog je pogledal vse, kar je naredil, in bilo je prav dobro. In to prav dobro zemljo je Bog, izročil v last človeku. Od njenih sadov človek živi, se oblači, se ogreva in še sto in sto drugih dobrot dobiva od nje. Človek pa mora zemljo ljubiti, jo spoštovati, jo obdelovati in s svojim umom iskati vedno novih zakladov, ki so na zemlji ali pod zemljo. Vse to je za človeka večen trud, večno iskanje, popravljanje in izboljševanje. To je človekova težka naloga. Bog je zemljo fes dal človeku, a pristavil: ,V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.' Vse to delo čaka tudi vas. Dali ste si imenitno ime, češ da ste pionirji. Prav je tako. Vendar se mi zdi, da vsebino tega imena premalo poznate.« »Kaj da ne,« se je oglasil tisti z dolgim vratom. »Štiri leta sem že pionir, vsa pravila vem.« »Lepo je to,« ga je pohvalil Kolednik. »Jaz pa vam bom tako koledo zapel, kakor je morda le še ni v vaših pravilih.« »Le dajte,« je rekel tisti, ki je slonel ob Kolednikovih kolenih in se zleknil po trati. »Kaj so torej pionirji? To so tiste posebne čete, ki jih ima vsaka urejena vojska. Na- loga teh čet ni vojskovanje, pač pa pomoč vojskujočim se četam. Odredi pionirjev spremljajo armado. Če ta pride ob prodiranju zoper sovražnika do ovir, ji priskočijo pionirji na pomoč in vse ovire odstranijo: hitro naredijo most čez reko, napravijo pot, da more topništvo na pripravno mesto, brž postavijo bolnišnice za ranjene vojake. S seboj pa vozijo vse, kar za ta dela potrebujejo: les, deske, vrvi, čolne, vsakovrstno orodje. Če bi tega ne imeli s seboj in bi morali šele tam vse iskati, bi vojska obtičala in sovražnik bi se ji v pest smejal. Glejte, kakor si morajo pionirske čete že pred vojsko za vse pripraviti, tako se morate tudi vi že sedaj pripravljati za življenje. V najstarejših knjigah sv. pisma pa že beremo veliko resnico: Človeško življenje na zemlji je boj, nenehno vojskovanje. Nikakor pa pri tem ne mislim na krvavo vojskovanje, ki vsako požre na stotisoče mladih ljudi, da morajo v prezgodnji grob. Dveh svetovnih vojn sem bil priča. Spoznal sem, kakšen zločinec je oblast, ki sproži vojno iz grabežljivosti, iz pohlepa po tuji zemlji, iz samo-goltnega napuha močnejšega zoper šibkejšega. To je prekletstvo, ki mori nedolžne ljudi in ruši delo pridnih rok. Zato je ves trud v Zvezi narodov, kjer je tudi beseda zastopnikov naše domovine resno glasna, naperjen v zahtevo po miru in v obsodbo krivičnega napadalca. O taki vojni vam ne bom govoril. Opozoriti vas hočem le na boj, ki ga mora bojevati vsak človek, vsak stan, vse človeštvo v vsakdanjem delu in trudu. Pomislite, kak trud imajo ljudje z zemljo! Človek ji mora iztrgati v potu svojega obraza vsakdanji kruh. Sama od sebe ga ne da. Na zemlji pa se pase polno zajedavcev, ki uničujejo sadno drevje, cele gozde, vinograde, žitna polja. Kakšna škoda je delo teh zajedavcev, kako se morajo ljudje boriti zoper nje. Ali kdaj pomislite, ko imate v roki kos kruha, kako delo, koliko potnih srag je v njem? Prav so nas učili stari ljudje, da moramo vsak kos kruha, preden ga ugriznemo, poljubiti iz spoštovanja do vseh žu-ljavih rok, ki so nam ga pridelale.« Naša mati so pa ukazali, da moramo vsak košček kruha, če nam pade iz rok na tla, hitro pobrati in poljubiti,« je povedal fant ob Kolednikovih nogah. »Če si tako neroden, da spustiš kruh na tla, ga prosi odpuščanja in ga zato poljubi.« Drug se oglasi: »Ko sem šel iz šole, sem našel ob cesti obgrizen lep kos belega kruha.« »In kaj si storil?« »Pobral sem ga in ga nesel domov ter ga dal našemu pujsku v koritce.« »Lepo si naredil. Dobro si vsi zapomnite: Kdor mlad zaničuje ljubi kruhek, ga bo na starost stTadal. Prav gotovo.« »Sedaj pa mi povejte, ali ste bili že kdaj v kaki tovarni?« Vsi hkrati so se oglasili: »Bili smo, bili. V veliki železarni. Vsi pionirji skupaj.« »Kaj ste tamkaj videli?« »Žareče železo je teklo iz plavža kakor/ potok. — Žareče železne kače so se zvijale. — Velikanska kolesa so hrumela. — Žeblji so kar kapljali v posode.« »Ali delavcev niste nič videli?« »Oj, mnogo! A še pogledal nas ni nobeden. Tako so bili zaverovani vsak v svoje delo.« »Učite se od njih. Ali ste vi v šoli tudi tako zaverovani v knjige in pouk, da vam nobena učiteljeva beseda ne uide? — Ti, ki si povedal, da so žeblji kar kapljali v posode, veš, kaj naredi? Ko bi bil jaz tvoj učitelj, bi ti velel: Napiši nalogo: Pogovor z žebljem.« Fant je Kolednika strmo pogledal. »Le glej me! Le vprašaj žebelj, od kod je. Povedal ti bo, da je bil globoko v zemlji, v koščku železne rude. Rudarji so ga morali izkopati, potlej so ga s posebnim d*' galom spravili na beli dan, od tam se je vozil daleč po železnici, nato so ga stresli v martinovko, ga stopili in potlej ste videli, kako je iz okrogle železne žice nastal žebelj.« »To je pa res,« je skoraj kriknil tisti z dolgim vratom. »Torej v tovarne ne hodite samo zijala past. S seboj vzemite oči in um in boste drugič tako nalogo sami brez mene naredili. — Iz te velikanske tovarne pojdite sedaj z menoj še v majhno domačo tovarno, ki jo ima vsaka hiša.« »Naša že ne. — Naša todi ne! — Pri nas pa imamo slamoreznico. Pri nas pa mlatil-nico.« »Da, to so stroji, koristni stroji. Jaz pa le trdim, da ima vsaka hiša tudi posebno majhno tovarnico.« Fantje so vsi z glavami odkimali. \ [ »Veste, kako se pravi tej tovarni? Pozimi se je vsi tako radi tiščite. No, to je peč. Ali mislite, da so vsa polena s premogom vred kar sama od sebe prifrčala pred peč? Kak boj je v premogovnikih, da človek izgrebe iz njih kurivo, da v gozdovih poseka bukve, jih razžaga, hlode zvozi v dolino — o kak trud in boj je za vsako poleno! In vse to kurivo gre v peč. Matere peko v peči kruh, ob praznikih tudi potice, ob kolinah klobase, a vsak dan kuhajo in pražijo, da vam opoldne postavijo obed na mizo. Ali kdaj pomislite, koliko rok se je trudilo in borilo za eno samo kosilo? Vse te roke spoštujte, ljubite in bodite hvaležni. Še nekaj vas moram vprašati. Vsi imate knjige: šolske, da se iz njih učite. Druge prebirate za kratek čas: povesti, prigodbe, šaljivke in uganke. Ali je za knjige treba tudi truda in dela?« Janko, ki je slonel Koledniku ob kolenih, je dvignil roko kakor v šoli in hitro povedal: »Tisti, ki knjige pišejo, nimajo nič žuljev na rokah. V gorkih sobah sede, dež jih ne moči, zima ne mrazi. Nič ne trpijo.« »Oj ti revna modrost!« se mu je zasmejal Kolednik. »Daleč si še za luno, kakor pravimo takim modrijanom. Koliko napora stane vas, da napraskate količkaj dobro šolsko nalogo! Ali naj potlej vse šolske knjige, knjige učenjakov, pisateljev nastanejo kakor igrače? Koliko ur trdega dela je v vsaki taki knjigi in k temu trudu pridodajte še dolge boje izumiteljev. Bog ve, koliko inženirjev se je trudilo, preden je stekel en sam stroj? Časih traja borba zanj eno celo človeško življenje. Danes mnogokrat berete tudi o novatorjih, takih delavcih po tovarnah, ki se jim je sponeslo, da so izboljšali kako pripravo, stroj in kar koli za olajšanje dela. Ali se je tem kar ponoči sanjalo i** zjutraj je bil stroj narejen? Nobeno delo ni igrača, vse je trud in boj. Ljubi moji mladi prijatelji, doslej smo se pogovarjali le o delu in boju odraslih, starejših ljudi. Vi za to delo še niste dozoreli. Toda vse to vas še čaka. Na to se morate že mladi pripravljati. Že mladi morate začeti boj. Kar vidim vas, kako neverjetno me gledate. Takoj vam razodenem. To že veste, da ima vsako mlado drevo nepotrebne poganjke, grče in grčice, ki jih mora sadjar-jeva skrb odstraniti z nožem ali s škarjami. Tako ima tudi vsak mlad človek polno div- jih poganjkov — slabih nagnjenj. Že kar v mladosti. Te pa morate sami odrezati. Temu *delu so rekli stari modrijani: ,Boj sam s seboj' in so priznali, da to ni lahka reč. O tem boju bi vam rad nasnoval dolgo koledo. Pa se bojim, da mi uidete in je ne boste poslušali do konca.« »Ne' uidemo vam. Saj imamo počitnice. Pripovedujte nam.« Vsi so se še tesneje primaknili h Koledniku. »Dobro je. Pa poslušajte. Ti začetni slabi poganjki na mladem drevesu, ki se mu pravi človek, imajo različna imena. Prvemu se pravi lenoba — vseh grdob grdo b a. Po naravi je vsak človek ustvarjen za delo. Le opazujte otroke, ki še niso godni za šolo. Zmeraj delajo. Sami si izmislijo delo ob kupu peska, iz kamenčkov si zidajo hiše, ko dobijo igračo, se tako dolgo trudijo ob njej, da jo seveda razdenejo — ti mladi no-vatorji. Ko pa pride šola in z njo povelje: to in to naredi, tega in tega se nauči, takrat lenoba že pokaže rožičke. Bolj prijetno je s tovariši oditi na potep, biti žogo, spuščati zmaja, vpreči se v sanke in odhiteti na san-kališče, započeti kar koli, da bi le ne bilo treba sedeti po cele ure ob pusti knjigi. In zjutraj je treba iti ob uri iz postelje. Uboga mama prosi, kliče, potresa zaspančka. Ta se tišči pod odejo, ko je tako prijetno. Tak zaspane je že lenuh. Take poganjke lenobe je treba takoj porezati. Vselej storite najprej to, kar je vaša dolžnost, potem pride šele igra in zabava.« »Kuštrinov Jurček pa vsak dan šolo zamudi, ker predolgo leži,« je eden hitro za-tožil sošolca. »Ne smete tako. Nikar drugih ne toži, vsak se praskaj po svoji koži. Opravljivci vidijo napake na vseh ljudeh, na sebi nobene. To je grdo.« »Šlek, šlek,« je postrgal korenček tožniku tisti z dolgim vratom. Vsi so se zasmejali. Kolednik je pomolčal, da so se oddahnili, in potem nadaljeval. »Drugi izrastek na mnogem mladem človeku je trma.svojeglavnost. Trmež na besedo nič ne sliši. Uboganje morajo od njega kupovati: Na, dinar, na, sladkorček, ali hočeš piškotek? Za takega nič kupovanja, za takega je šiba. Tak se za vsak prazen nič že kuja, za majhno trdo besedo se kremži, po sili toči solze, da bi varal svojo predobro mamico in v njenem srcu zbudil usmiljenje. Le komu gre na svetu vse gladko? Saj ste videli delavce. Celo govoriti« nihče ne utegne. Kam bi prišli, če bi se vsakdo kujal in vsako povelje obgodrnjal. Proč s trmo. Če si ne odrežeš tega grdega poganjka sam, naj ti ga oklesti šiba. Posebno ostuden izrastek na mladem človeku je laž. Kdor te napake ne izreže do jedra, se mu vrase, da laže doma, v šoli, tovarišem, povsod. Če si imel pogum, da si to in ono naredil, kar ni bilo prav, imej tudi pogum, da to priznaš. Tatovi, malopridneži vseh vrst, ki jih pravica posaja na zatožno klop, ti vsi lažejo. Laž zaide lahko od takih v javno življenje in je nesreča za lepo skupnost. Poštenjak ne laže nikoli. Po pravici pove. Ta pogum moraš imeti, čeprav bi ti očetova šiba zaradi napačnega dejanja izprašila hlačke. Moško prenesi in si reci: Prav mi je. Zaslužil sem. Zelo zoprn izrastek je, če mlad človek, ko ga ne nosijo več po naročju, začne sam sebe pestovati. Za vsako malenkost joka, pri jedi je izbirčen, kočljiv, učenja in nalog mu je vse preveč. Uh, ti kruti učitelji in profesorji! Mamica, h kateri se tak spestovan-ček stiska, ga tolaži s sladkarijami, da mu res prežene slast do tečne, zdrave hrane. Profesor zdravnik mi je povedal o takem spestovančku tole zgodbico: Mati prinese v naročju dečka kakih štirih let. Potoži: Kar nič ne more hoditi. Shodil je že davno in tekal, da je bilo veselje. Sedaj pa hoče le v naročje, plazi se po tleh, vedno ga moram dvigati, sam pravi, da ne more hoditi. Zdravnik dečka preišče. Dožene zdrave ude in kite. Veli mami, naj gre ven. Sam pa postavi dečka pred električni stroj in mu zagrozi: ,Če ne boš sam hodil, te bo popadel tale parkelj, ki ga imam tu zaprtega.' Stroj je za-šumel, iskre so letele iz njega. Zdravnik pritakne prstek otroka k stroju, da ga je stresel. ,Sedaj pa hodi po sobi: ena dve, ena dve/ Deček je urno stopal. Nato pokliče zdravnik mater v sobo. ,Fantek je že zdrav.' Dečku je zagrozil: ,Nič več v naročje mami, sam tekaj, vstajaj, če ne, izpustim tegale iz stroja, da te vsega raztrga. Hodi!' Deček je tekel kar pred materjo in po ulici ga je komaj dohajala. Tak spestovanček si je sam ubil voljo, a bil je hitro ozdravljen. Za pravšnje življenje je silno potreben in važen red. Mlad človek navadno reda nič' ne ceni. Že pri otroku je to vidno. Igračo popusti na vrtu, čepico izgubi, da sam ne ve kje. Ko pride čas šolanja, ima vse po sobi raztepeno. Zjutraj pred odhodom v šolo je direndaj: Kje so moje knjige, kje zvezek, kje so čevlji, kje moj svinčnik, robčka nimam. Star pregovor pravi: Drži red in red bo držal tebe. Zato deni in shrani vsako reč na svoje mesto, da jo lahko v temi najdeš. Še nečesa ne smem zamolčati. Danes beremo: .Svobodo mladini!' In spet beremo: ,Mladina je danes vsa podivjana.' Kaj je torej svoboda? Latinski modrijan Cicero je zapisal: Svobodni smo, če smo pokorni zakonom. Kdo pa je za vas zakonodajalec? Starši, šola in skriti postavodajalec, to je glas vesti, ki ima zelo kratek nauk: Stori dobro, varuj se hudega. Če delaš zoper nauke dobrih staršev, zoper navodila šole in še zoper svojo vest, potem ne boš svobodnjak, navadno boš divjak. Oglejmo si nekaj zgledov: Po pločniku v mestu gredo štirje šolarji tesno drug ob drugem. Nasproti jim pride stara ženica, ki leze ob palički. Da bi se ji tisti dečki ognili, kaj še. Ženica se jim mora ogniti na blatno cesto. — Dva gresta po poti mimo lepega vrta. Čez vrtno ograjo gleda veja, na kateri so nezrela jabolka. Ala, ponje! Eden pleza čez ograjo, drugi ga potiska. Ko doseže vejo, odtrga dve jabolki. Ugrizneta jih. Usta se jima skremžijo, tako so kisla, še nezrela. Vržeta jih na cesto. — Učenec gre iz šole. Pride do lepo pobeljene hiše. Ozre se gor in dol, nikogar ni. Hitro seže v žep po košček oglja in začne čečkati po beli steni. Ali ne zasluži tak, da bi ga kdo pošteno našeškal s šibo? — Iz šole grestfc vsi veseli in se potoma še malo stepete. Ne zares, le za šalo. To ni nič hudega. Tam pod klancem zagledate sključeno ženo, ki z naporom vleče voziček v klanec. Vi pa kar v diru mimo nje, namesto da bi priskočili in ji potisnili voziček prek klanca. To je grda brezsrčnost. Marsikdo, ki vse te napake pri mladini opazuje, pa utegne reči: Kje pa so starši? Kje je šola in kje krščanski nauk? Takemu bi jaz rekel: Vsi ti otroke prav učijo. Toda otroka ne morejo otvesti na jermen kakor kužka in ne na verigo kakor telička. Vsi ti vam samo pokažejo, kam in kako hodite, nositi vas ne morejo. Vsak mora že v mla- dosti sprejeti boj zoper vse hudo, kar koli ga vabi in zapeljuje. To je vzgoja samega sebe. Brez boja zoper vse divje poganjke, ki se pokažejo pri vsakem človeku že v mladosti, ne boš nikoli kaj prida človek. Rad boš v nadlogo sebi in skupnosti. Pomnite, da moramo biti na svetu vsi pokorni božjim in človeškim pravičnim postavam. Brez pokorščine bi bila na svetu sama zmešnjava in nesreča. Verjemite, da se vam danes od otročička do izšolanja bolje godi, kakor se je nekdaj nam. Koliko danes ljudje garajo, da bi se oteli iz stiske, ki nam jo je vsilila krivična vojska. Sadove vsega tega znoja pa boste uživali vi, ki sedaj še ne sejete in ne žanjete. Vse to boste morali vi domovini vračati s pridnim delom, z bistrim umom in veliko ljubeznijo. Le tako boste iz pionirč-kov dozoreli v prave in koristne pionirje domovine.« Kolednik je umolknil in gledal fantiče, ki so vsi molče zrli vanj. »No, ali ni bila moja koleda predolga?« »Ni bila,« so vsi nekam resnobno odgovorili. »če je tako, dodam še tri zgodbice o moji vzgoji. Ali naj jih?« »Kar povejte jih!« »Nikar ne mislite, da sem jaz že kar lepo vzgojen poskočil na svet. Prav tako živ in razposajen sem bil kakor vi. Pa Bog mi je dal modrega,, očeta, ki je dobro razumel, kako je treba vzgajati otroka. Mati postavi nekega dne obed na mizo. Bila je skleda ričeta. Ker so vsi zajemali iz ene sklede, je oče zame, najmanjšega, umis-lil leseno skodelico. Lončeni sem že dve raz-truskal. Kaj me je pičilo tisti dan, res ne vem. Rekel sem: Ričeta ne bom jedel. Oče me ni niti pogledal. Samo mirno je rekel: Saj ti ga ni treba jesti. Družina je mirno zajemala dalje. Milo sem se časih ozrl na mater s tihim upanjem na kak priboljšek. A nihče se za to ni zmenil. Jaz, mlada trma, sem se zakrknil in se igral z leseno žlico. Obdda konec, križ in vsi so šli takoj na delo. Oče pa je vzel mojo skledico z riče-tom in jo postavil na gorko peč. Smukal sem se krog peči, šel v kuhinjo, se vmil in potem zlezel na peč. Ob dveh po obedu je začel lačni želodček klicati. Zlezem iz za-pečka in stopim do očeta, ki je šival pri mizi, ter ga lepo poprosim kruha. Oče me mirno pogleda: ,Lej si ga no, saj še kosil nisi, pa že hočeš malico. Malica pride popoldne po obedu/ Spet sem šel ven in skušal ujeti mater. Nič se ni utegnila pogovarjati z menoj. Zlezel sem obupan za peč. Mojega kujanja je bilo dovolj. Segel sem po skledici in jo poglodal do zadnje drobtinice. Ponižan sem poprosil kruha in ga tudi dobil debelo rezino. Oče — krojač — dodela raševnate hlače. Pokliče me: Nesi te hlače — recimo — v Vrbo temu in temu. Vesel jih vzamem, a pri vratih se obrnem in vprašam: ,Kje je tista hiša?' Oče: ,Na tleh! Jezik imaš, vsi ljudje tamkaj znajo slovensko. Zato se kar sam dobaraj do tiste hiše. Pojdi!' Iz šole grede sem zagledal na botrovem vrtu lepo rdeče jabolko. Silno vabljivo je gledalo čez plot. Splezal sem čez ograjo in ga odtrgal. Prinesel sem ga domov in ga pokazal očetu: ,Glejte lepo jabolko!' — ,Kje si ga le dobil?' — ,Pri botrovih sem ga utrgal/ — ,Kaj pa so botrovi rekli?' — ,Saj me ni nihče videl/ — ,Tak tako! Tat si postal. Takoj nesi jabolko k botrovim in prosi odpuščanja, ker si kradel. Poznal sem ga, ki je najprej ukradel drobno iglo, a nazadnje je končal na vislicah. Pojdi in se obtoži/ Hudo je bilo, a šel sem. Seveda sem se zelo bal botrovih. Ko sem izjecljal, zakaj sem prišel, me je boter potapljal po rami in rekel: ,Si že priden. Drugič poprosi za jabolka. Saj ti jih bomo radi dali/ Botra pa mi je nasula poln klobuk orehov in me pohvalila; ,To je lepo, da si bil tako korajžen in si ukradeno reč vrnil. Zato ti bo Miklavž pri nas prinesel velik pehar jabolk in orehov. Le pridi ponje/« Tedaj je zazvonilo poldne. Kolednik se jž "odkril in se počasi prekrižal. Tudi dečki so se odkrili. Ko je odzvonilo, so se pionirji poslovili in se brez krika in vika nekam zamišljeno razkropili po vasi. Celo na zmaja, ujetega v lipovih vejah, so pozabili. Žrtvam vojne Leopold Stanek Pradavni svet za setve krvne žrtve je dajal. Vas, mrtve, je izbral in posejal semena klena za mira žetve novi svet. Onkraj meja naše zemlje Stanko Savcin Za človeka naših dni je svet mnogo večji, kakor se je dozdevalo pred stoletji in tisočletji. To velja za našo zemljo, velja pa tudi, in to še mnogo bolj, za vesolje. Našim davnim prednikom je bila zemjja središče sveta. Sonce, mesec in zvezde so pomenile samo okras zemeljskega svoda. Danes vemo, da so se motili. Motiti pa so se morali, ker s svojimi očmi velikosti sveta niso mogli pregledati. Šele takrat, ko si je mogel človek ustvariti umetne oči, ki predmete povečajo in razdalje skrajšajo, je postalo jasno, da je svet nedoumljivo velik in naša zemlja v primeri z drugimi nebesnimi telesi kljub svoji navidezni velikosti vendarle hudo majhna. V zadnjih desetletjih je tehnika te umetne oči tako izpopolnila, da se je podoba vesolja čisto spremenila. Česar niso mogli pojasniti in pokazati veliki daljnogledi, to je nadomestila računska znanost, ki ji pravimo matematika, in znanost o naravi, ki se imenuje fizika. Ljudje, ki niso imeli prilike ukvarjati se z učenostjo, mislijo, da se dajo meriti in tehtati samo predmeti, ki so na zemlji, pa še tisti ne vsi. Če razlagaš komu, da je mogoče stehtati celo zemljo ali sonce, se bo začudil ali pa neverno nasmejal. Prav tako maloveren bo ob pripovedovanju, kako daleč je do sonca in zvezd. »Kdo pa je bil tam, da je pot izmeril,« bo rekel in morda niti ne bo hotel, poslušati tvoje modrosti. Gotovo bi ne bil več tako nezaupen, če bi ga zvezdoslovec vzel s seboj k daljnogledu in mu pokazal, kaj vse se skozi take umetne oči vidi. Tudi bi več ne dvomil o resničnosti velikih razdalj, če bi prisostvoval računanju in videl aparate, s katerimi učenjaki merijo nebesne razdalje in tehtajo ogromne velikane, ki so večji od našega sonca. Škoda je, da je pri nas takih nebesnih opazovalnic malo in da ima le redkokdo priliko pogledati skozi takšen daljnogled, teleskop mu pravijo učenjaki. Še manj je ljudi, ki morejo biti navzoči pri merjenju nebesnih razdalj in tehtanju sonca in zvezd. To pa ne pomeni, da bi tako merjenje in tehtanje ne bilo mogoče. In če že sami nimamo prilike, da bi bili pri takem delu navzoči, moramo biti toliko uvidevni in zaupni, da prisluhnemo in verjamemo uče- njakom, ki so vse to že dodobra preštudirali in celo v knjigah razložili. Veliki narodi imajo mnogo takih spisov, opremljenih z lepimi fotografijami in slikami, ki mnogokaj pojasnijo. Pri nas je takih knjig bolj malo ali so pa premalo znane, vendar ne moremo reči, da bi ne imeli ničesar. Najboljša je za preprostega človeka knjiga Osolnčje in osvetje, ki jo je napisal Šlibarjev Polde.in je izšla leta 1930 v Gorici. Za bolj šolane je napisana knjiga angleškega učenjaka Jamesa Jeansa »Tajne vsemirja«, ki je bila pred nekaj leti prevedena tudi v slovenski jezik. Mnogo poljudnih člankov o svetovju je najti v raznih Koledarjih. Kdor s premislekom prebere tako knjigo, ima morda še vedno kake pomisleke, ne more pa več trditi, da je naše znanje o soncu in zvezdah samo domnevanje. V marsičem namreč velja, da te daljne svetove celo bolje poznamo kakor pa zemljo, na kateri živimo. Tako imamo na primer za gorovja na luni boljše in popolnejše fotografije kakor pa za gorovja naše zemlje. Prav tako imamo več pravega znanja o notranjosti sonca in nekaterih zvezd kakor pa o notranjosti naše zemljte, če gre seveda za velike globine in ne samo za nekaj stotin metrov pod zemeljsko skorjo. Načinov, kako merimo razdalje v svetovju ali tehtamo nebesna telesa, ni mogoče vsakomur razložiti, ker je za to treba mnogo strokovnega znanja in se to delo ne da opraviti brez zelo zamotanega računanja, ki ga še velika večina šolanih ljudi ne razume kdo ve kako. Kdor bo imel kdaj srečo, da bo opazoval svetovje v kakem velikem observatoriju (tako pravijo opazovalnicam, kjer imajo potrebne daljnoglede in druge priprave za merjenje), bo slišal morda tudi kaj o merjenju s paralakso, z interferome-trom, s spektralno analizo, s cepheidnimi zvezdami in morda še s čim drugim. .Saj morda ne bo kdo ve kako razumel. Toliko bo pa le spoznal, da gre za resnično merjenje in za dovolj zanesljive rezultate. V kratkem članku se tako težke stvari ne dajo razložiti. Kakor na drugih znanstvenih področjih (n. pr. v medicini, kemiji, elektrotehniki itd.) preostane tudi tukaj navadnemu človeku samo zaupanje v znanje in Relativne velikosti sonca in planetov. Planeti so razvrščeni tako, da je na skrajni levici Merkur, ki mu sledi Venera, potem je zemlja z luno, dalje Mars, potem velikan Jupiter, Saturn s svojim obročem, Urah, Neptun in kot zadnji Pluton. Od sonca je naslikan samo krajec. Razdalje seveda ne ustrezajo resničnemu stanju. poštenje učenjakov, ki so takemu raziskovanju posvetili svoje življenje. Nas bolj zanimajo izsledki njihovega dela kakor pa način raziskovanja samega, ki nam je zaradi neznanja nedostopen. Slika o naši zemlji in o celotnem vesolju je po njihovih ugotovitvah, računih in merjenju precej drugačna, kakor pa je naša vsakdanja, do katere smo prišli le z lastnimi očmi. Temu bi se ne smeli čuditi. Saj vemo, da lahko prav pregledamo samo svojo najbližjo okolico. Predmeti, ki so daleč od nas, so drugačni, kakor se nam dozdevajo. Razdalje marsikaj spremenijo, pomanjšajo in zabrišejo. In čim večje so, tem bolj. Tako se nam ne sme zdeti čudno, če so nebesna telesa zaradi svoje ogromne oddaljenosti komaj vidne svetle točke. Če bi ne bila svetloba tako urna in bi se ne širila na vse strani, bi tako ničesar ne videli in za vse to velikansko svetovje nič ne vedeli. Svetlobi se imamo "zahvaliti za marsikatero čudo. Dokler nismo poznali njene hitrosti, ni bilo mogoče povedati skoraj ničesar, kar bi imelo veljavo. Šele takrat, ko se je posrečilo izmeriti hitrost svetlobe, se je svet pred nami pokazal v bolj resnični podobi. Kako so to merili in končno tudi izmerili, bi se dalo sicer razložiti, vendar bi nam vzelo preveč časa. Danes vemo, da naredi svetloba v eni sekundi približno 300.000 km. (Obseg naše zemlje meri samo okrog 40.000 km. Sedaj lahko vsakdo sam zračuna, kolikokrat bi svetlobni žarek v eni sami sekundi obkrožil našo zemljo, ako bi znal teči tudi naokoli. 'in ne samo naravnost.) Ker je bila razdalja zemlje od sonca preračunana na okroglo 150,000.000 km, je mogoče povedati, koliko časa potrebuje svetloba od sonca do nas. (Z navedenim računanjem dobiš 500 sekund, kar je okrog 8 minut.) Ko se zavemo daljave, k! nas loči od sonca, se nič več ne čudimo navidezni majhnosti sončne oble. Predmet, ki je na daljavo 150,000.000 km še tako velik, tako svetel in topel, mora biti velikanska krogla ognja in svetlobe. Njegov premer je 109-krat večji od zemeljskega. 1,300.000 zemeljskih krogel bi morali imeti, ako bi hoteli napolniti tako veliko prostornino. Luna se nam dozdeva skoraj prav tako velika, a je vendarle v primeri s soncem in celo v primeri z zemljo hudo majhna. Od iije pa do nas je komaj 384.400 km. Ker je sonce 400-krat bolj oddaljeno, mora biti luna pač mnogo manjša. Iz zemeljske krogle bi bilo mogoče narediti vsaj 50 lun. Poleg sonca in lune vidimo na nebu še mnogo svetlih točk, ki jim pravimo zvezde. Nekatere teh daljnih lučk svetijo jasneje kakor druge, vse pa so samo pike na nebesnem svodu. Če bi si vzeli čas in bi jih skrbneje opazovali, bi ugotovili, da se sicer vse premikajo preko našega neba, kakor pravimo, vzhajajo in zahajajo, kakor ljudje govore, vendar ostanejo v splošnem druga od druge enako oddaljene. Le nekaj teh svetlih točk se ne drži tega pravila in blodi okrog ter spreminja svoje sosedstvo. Po dosedanjih računih je teh nestalnih popotnikov 8, vendar niso vsi vidni s prostim očesom. Ena teh zvezd je Večefnica, ki se ob jutrih poslavlja od nas kot zvezda Ju-tranjica, znanstveniki pa ji pravijo Venera. Imena drugih nestalnih zvezd so: Merkur, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Pluton. V resnici je tudi naša zemlja ena izmed teh nestalnih zvezd. Ker pa mi z njenega hrbta opazujemo svet, smo jo zaradi tega pri štetju izpustili, saj se z naše razgledne točke samo druge predstavljajo kot zvezde. Zvezdoslovd imenujejo te večne popotnice planete.. V resnici so to nekakšne podružnice našega sonca, člani sončnega družinskega sestava, nebesna telesa, ki krožijo v večjih in manjših razdaljah okrog velikega sončnega ognja, ob katerem se grejejo in ki jim sveti. Če bi se mogli za nekaj časa preseliti na Večernico, bi se nam naša zemlja dozdevala prav tako le kot svetla točka, kot neznatna zvezda. Zaradi velikih razdalj, ki so med soncem in njegovimi planeti, nam slika naše sončne družine ni posebno jasna. Za naše oči so planeti pomešani med druge zvezde, čeprav tja ne sodijo, če bi si mogli ogledati tako imenovani pla-netarij, bi videli naš sončni sestav v pomanjšani obliki kot skupino večjih in manjših krogel, ki se vrte okrog največje, stoječe v sredini. Vse to je naša širša domovina, ker so planeti z našo zemljo vred pravzaprav otroci sonca, njegovi podložniki, povsem odvisni od njega. Do prvega (ime mu je Merkur) potrebuje sončna svetloba 150 sekund, do zadnjega (pravi se mu Pluton in so ga šele nedavno odkrili) pa 5 ur in 20 minut. Tako daleč sega kraljestvo našega sonca. Vendar ni izključeno, da je za Plu- tonom še kak sončni podložnik, ki ga še niso mogli odkriti. Ako bi se v mislih prestavili .na ta zadnji do zdaj znani planet, bi bila naša slika o svetu precej drugačna. Sonca in meseca bi na našem nebu ne bilo. Sonce bi se spremenilo v precej svetlo zvezdo, skoraj nič različno od drugih zvezd, lune pa bi sploh nikjer več ne našli. Zemljo bi videli kot prav slabotno zvezdico, če bi se nam posrečilo, da bi ugotovili njeno mesto na nebu. Drugače pa bi se nebo nad nami kaj malo spremenilo. Videli bi le vse polno zvezd, nič večje in skoraj nič bliže bi ne bile, kakor se vidijo od nas. Za zadnjim planetom ni drugega kakor prazen prostor, ki sega neznansko daleč. Tudi če bi potovali s hitrostjo svetlobe, bi potrebovali za pot do najbližje zvezde stalnice, ki je soseda našemu soncu, 4 leta in pol. Svetloba, ki preteče v eni sekundi 300.000 km, kakor smo rekli, naredi v enem letu 9.467 milijard (ali okoli 10 trilijonov) kilometrov. Za take številke so naše predstave preslabotne. In vendar je to prva soseda našega sonca, prva zvezda stalnica, do katere bi prišli, ako bi odšli na pot v svetovje. Od te prve sosede je na vse strani zopet tako daleč in še dalje, kakor je od sonca do qje. Do najsvetlejše stalnice, ki ji zvezdoslovci pravijo Sirius, potrebuje svetloba 8 let, do raznih drugih desetine, stotine in tudi tisoče let. Meglina v Lovskem psu (skupina milijonov zvezd, podobna naši Rimski cesti). I'60 Velika meglina v Andromedi. V lepih nočeh se pne nad nami preko vsega neba svetel pas, ki mu pravimo Rimska česta. Če gledamo skozi teleskop, vidimo, da je ta ogromna cesta sestavljena iz samih zvezd. Učenjaki so ugotovili, da je naše sonce z vsemi svojimi planeti samo ena izmed zvezd Rimske ceste. Če predstavlja sonce s svojimi podložniki družino, potem je 'Rimska cesta nekakšen neskončen narod, ki šteje več milijard članov. Podobna pa mora biti nekakšnemu silnemu kolesu ali še bolje disku, kakor se igrajo z njim športniki. Velikost tega diska je nedopovedljivo velika. Svetloba bi potrebovala preko 10C.000 let, da bi prišla od enega roba do drugega. Za pot pa, ki bi ustrezala debelini tega diska, bi bilo potrebnih tudi kakih 20,000 let. Zadnji časi so nam prinesli nova zvezdo-slovna iznenadenja. Pokazalo se je, da je takih Rimskih cest v vesolju ogromno. Njihovo število je že davno prekoračilo milijon. Morda nima vsaka toliko zvezd kakor naša, ki jo vidimo s prostim očesom in katere del smo, vendar ni dvoma, da se je s temi odkritji število zvezd strahotno po--množilo. Vesoljstvo se je razširilo v neizmerne razdalje, ni pa zaradi tega dobilo pravice do lastnosti neskončnosti. Najnovejši teleskop, ki so ga šele nedavno začeli uporabljati, doseže svetove (posebne Rimske c,e-ste, ki jim pravimo nebesne megle), ki so oddaljeni od nas eno milijardo svetlobnih let. (To pomeni, da je svetloba, ki so jo te daljne zvezde poslale k nam, odšla na pot pred enim tisočem milijonov let, čeprav je naredila v sekundi 300.000 kilometrov.) Dalje za zdaj ne moremo. Najbrž so za temi nebesnimi meglami (ki so sestavljene iz samih zvezd, ali pa vsaj iz snovi, iz katere se bodo zvezde šele naredile) še druge take skupine svetov. Vendar, tako pravijo danes, ne gre to v neskončnost. Če bi mogli prodreti še dalje in vedno dalje, bi se nam zgodilo kakor potniku, ki gre vedno proti zahodu naše zemlje in se končno preko vzhoda vrne na svoje mesto nazaj. Prostor, po katerem je hodil, je bil kljub navidezni ravnini zakrivljen, ker je držala pot preko krogle. Tako mora biti z vesoljem. Na čuden način je zakrivljeno, zato se povrača k sebi, ne da bi se kje končalo. Predstavljati si tega ni mogoče, ker nimamo za take slike posebnih čutov, matematiki pa morejo tudi take stvari izračunati in na umeten način izmeriti. Merjenje razdalj v vesoljstvu je morda najbolj čudovito znanstveno delo, ni pa edino in morda tudi ne najtežje. Skoraj s prav tako gotovostjo merijo učenjaki danes že tudi velikost nebesnih teles, njihovo težo in gostoto, njihovo svetlobo in toploto. Ker nam je zaradi premajhnega znanja zaprta pot do skrivnosti njihovega računanja in ugotavljanja, se ustavimo raje pfi njihovih izsledkih. Velikost sonca, meseca in nekaterih najbližjih zvezd se da izračunati podobno, kakor izračuna geometer razdaljo predmetov, do katerih ne more, pa naj bodo to drevesa, vrhovi, hiše ali kaj drugega. Tako računanje je več ali manj znano vsakomur, ki je hodil v srednjo šolo. Zvezdoslovci mu pravijo merjenje paralakse. Pri velikih razdaljah pa se. tako merjenje ne posreči več. Zvezde stalnice so vse tako strašno daleč, da jih tudi najboljši teleskop ne more iz točke povečati v ploščico, kakor se to da narediti pri planetih. Zvezde, ki so mili-jonkrat večje od našega sonca, ostanejo ob največjih povečavah prav tako majhne, kakor so prostim očem. Čeprav se vse te nebesne luči premikajo okrog svojih osi (kakor vemo to o našem soncu) in poleg tega » drvijo še z velikansko hitrostjo nekam dalje v prazen prostor, se vendarle to gibanje iz take daljave niti malo ne pozna. Šele po 10.000 letih bi bilo mogoče opaziti, da so spremenile svoje mesto na nebu. Tako moramo seči po drugih sredstvih, če hočemo kaj pravega povedati o velikosti in pravi svetlobi zvezd stalnic. Eno takih sredstev je barva posameznih nebesnih teles, drugo tako imenovana spektralna analiza. Ker bi bilo treba o vsakem takem postopku napisati posebno razpravo, ako bi hotel res kaj razložiti, bom navedel zopet samo nekaj re-r zultatov tega zamotanega merjenja in računanja. O velikosti našega sonca smo že govorili. Nad 1,300.000 zemeljskih krogel bi komaj napolnilo pfostor, ki ga zavzema sonce. Premer tega velikana meri 1,393.000 km. V eno samo sončno pego, ki se zdi kakor temna pika na površini, bi bilo mogoče vreči celo zemljo in bi se na soncu zaradi tega nič posebnega ne zgodilo. In vendar je sonce le zvezda srednje velikosti. Zvezda Betelgeuza v ozvezdju Oriona ima premer 420,000.000 km. Učenjak Eddington je izračunal, da bi taka prostornina zalegla ža 50 milijonov naših sonc. Pa pravijo, da je zvezda Antares še dokaj večja od Betel-geuze. Če bi kdo eno od teh ogromnih zvezd postavil na mesto, ki ga zavzema naše sonce, bi nas ogenj takega velikana v trenutku z zemljo vred požrl, ker bi segalo to novo sonce daleč preko poti, po kateri se vrti naš planet. Če bi pomanjšali (v mi- Točka z imenom Sole pomeni naše sonce. Druga imena označujejo zvezde velikanke. Razdalje seveda niso pravilne, ker bi se taka slika potem sploh ne dala narediti. ' slih seveda) naše sonce do velikosti drobnega zrna svinca in bi v prav takem razmerju zmanjšali tudi zvezdo Betelgeuzo, bi bila ta še vedno tako velika kakor Zeppeli-nov zrakoplov. Našo zemljo pa bi morali tako prikrojiti, da bi bila milijon tri sto tisočkrat manjša od tistega drobnega zrna svinca, če bi hoteli ohraniti pravilno razmerje. Ti velikani so najbrž bolj redki. Skoraj vsi so rdeče barve in bolj v začetku svojega obstoja. Kljub temu, da so zvezde tako ogromne in navidezno tako blizu druga drugi, vendar ni skoraj nobene nevarnosti, da bi zadele druga ob drugo. Med njimi so ogromni prostori, v katerih ni nobene tesnobe. Zvezda stalnica, ki je našemu soncu najbližja, je 270.000-krat tako daleč od njega, kakor je zemlja oddaljena od sonca (150 milijonov km krat 270.000). Ameji-kanski brzovlak bi potreboval za to 46 milijonov let, topovska krogla (ki bi pa morala imeti ves čas enako hitrost) bi obvladala to razdaljo v nekaj več kakor milijon letih. Če bi v mislih pomanjšali svetove in razdalje med njimi, tako da bi bilo sonce samo prašek in v razdalji 15 cm zemlja, majhna kakor mikrob, ki ga vidimo le z najmočnejšim mikroskopom, potem bi morali postaviti sosednjo zvezdo kot prašek šele v razdalji 40 km. Med drugimi zvezdami so praznote večje. Kolika je verjetnost, da bi se ti praški, ki so tako razporejeni, da je od enega do drugega v vseh smereh najmanj 40 km, zaleteli drug v drugega? Praktično je ni, ker je v tej pomanjšani sliki treba sorazmerno zmanjšati tudi hitrost, s katero se zvezde stalnice gibljejo na svojem potu v praznem prostoru. V taki sliki pa bi bila hitrost polža še stokrat prenagla. Nevarnosti trčenja se nam ni treba bati. Smrt, ki čaka naše sonce in nas, bo čisto kaj drugega kakor neprijateljsko srečanje s kako drugo zvezdo. Nekatere zvezde se odlikujejo po posebno močni svetlobi. To lahko pomeni, da so nam bliže od drugih, ali pa, da so resnično svetlejše in toplejše od drugih. Danes moremo precej natančno dognati, kakšna je temperatura na površini kake zvezde. Rezultati takega merjenja so kaj različni. Nekatere zvezde imajo na površini komaj 1.500° C vročine, druge pa dosegajo tudi 40.000° C, Ena najbolj vročih zvezd mora biti S Dora- Ob 8,45 dus, ki izžareva 500.000-krat več žarkov kakor naše sonce. Ker ni toliko večji od sonca, mora biti pač izredno razgret. Njegova soseščina bi pomenila za našo zemljo dokončno katastrofo, ker bi se ob taki temperaturi vse stopilo in izhlapelo v goreč plin. Na takih zvezdah se v veliki izmeri in kar samo od sebe dogaja še vse kaj strašnej- šega, kakor je razbitje uranovega atomskega jedra v tako imenovani atomski bombi. Sploh moramo vedeti, da je mir sonca in zvezd samo videz, ki ga povzroča silna razdalja. Sonce je neizmerna gora ognja, vrtincev, izbruhov in pretresov, o katerih nimamo ni-kake prave predstave. V času sončnih mrkov vidimo, kako izza roba lune, ki je zakrila Ob 8,35 Ob 8,52 Ob 7,52 Ob 8,58 Ob 9,3 Fotografija eksplozije (protuberance) na soncu v času sončnega mrka. V nekaj manj kakor dveh urah je steber ognja dosegel višino 907.000 km. , ' 163 sončno oblo, bruhajo strahotni stebri ognja, ki segajo do pol milijona kilometrov visoko in so dolgi po več sto tisoč kilometrov. Na zvezdah morajo biti prav taki in mnogokje še strašnejši viharji. Takšen strahoten požar postane dobrohoten šele na daljavo več sto milijonov kilometrov. Iz še večjih razdalj pa nas pozdravlja takšen divji orkan kot skromen sij trepetajoče lučke, ki bi jo mogel vsak veter ugasniti. Jasno je, da na takih svetovih ni nikakega življenja. V ognju življenje ne more obstati. Mogoče pa je, da imajo zvezde svoje planete, kakor jih ima naše sonce. Učenjaki sicer razlagajo, da so planetni sistemi redkost, ker lahko nastanejo le ob srečanju dveh velikih zvezd, kar pa se more zgoditi komaj vsako milijardo let enkrat. Vendar je spričo velikega števila fcvezd in spričo velikih milijonov let njihovega življenja mogoče, da so taki planetni sistemi razmetani še drugod po naši Rimski cesti in po drugih nebesnih meglinah. $amo na planetu, ki kroži okrog gorečega središča, lahko uspeva življenje. Ker nam tako imenovana spektralna analiza dokazuje, da je svetovje enotno glede na elemente ali prvine, kakor jim pravimo (zlato, železo, baker, helij, vodik, dušik, uran in še mnogo drugih), bi mogli upravičeno sklepati, da so zakoni življenja povsod v svetovju enaki, čeprav čisto gotovo to ni. Zelo verjetno pa je, da je življenje vsaj v našem sončnem sestavu podvrženo na vseh planetih istim zakonom. Če Binarni sistem. Zvezda Algol s svojim temnim spremljevalcem. To ni fotografija, temveč risba po znanstvenih ugotovitvah. je tako, potem je skoraj gotovo, da na veliki večini planetov ni pravih pogojev za razvoj živih bitij. To velja najbrž tudi za Mars, na katerem so hoteli videti celo ogromne naprave, ki da so jih zgradila nam podobna, razumna živa bitja. Ponekod je preveč toplote, drugod zopet mnogo premalo. Na luni, ki ima sicer najugodnejšo lego, ni zraka in vode, na Merkurju in Veneri je prevroče, na Marsu že prehladno, na Jupitru, Saturnu in ostalih planetih pa že neznosen mraz. Res je, da poznamo živa bitja, ki prenesejo mnogo večjo vročino, kakor jo prenese človek, pa tudi žive klice, ki obstajajo v velikem mrazu. Tako okrnjeno življenje je mogoče tudi na drugih planetih, razVoj visoko organiziranega življenja pa je mogoč v vsem našem sončnem sestavu najbrž samo na zemlji. Razmišljanje o tem, kako utegne biti drugod v vesolju, skoraj nima smisla, ker niti tega ni mogoče ugotoviti, ali taki planetni sistemi, razen našega, sploh obstajajo. Morda bi se dalo misliti, da bi moglo biti življenje na eni izmed obeh zvezd v tako imenovanem »binarnem sistemu«. Binarni sistem je izraz za dve zvezdi, ki se sučeta druga okrog druge kakor dva otroka, ki se držita za roke in se obračata, ali kakor dva plesalca, ki plešeta valček. Povezani pa nista s kakimi vidnimi vezmi, kakor so roke, temveč s silo težnosti. Ker ni treba, da sta obe enako veliki, je mogoče, da je ena že ugasnila, ko je druga še v mladem ognju. Če je razdalja med gorečo in ugaslo dovolj velika (da ni vročina prehuda), bi se moglo zgoditi, da bi nastalo na takem ugaslem soncu življenje, podobno našemu, če bi težnost, ki je na velikih telesih mnogo večja kakor pri nas, razvoja ne zavrla. (Na ugasli zvezdi, ki ima velikost našega sonca, bi tehtal človek naše velikosti 28-krat več kilogramov. Da bi se moglo tako telo gibati, kakor je to potrebno za delo razumnega bitja, bi moralo biti sestavljeno iz mnogo trdnejših snovi*, kakor so naše kosti.) Ker poznamo tudi take skupine, kjer se tri zvezde (ali še več) vrte okrog skupne točke, si je mogoče zamisliti svojevrsten primer obljudenega sveta (ena izmed zvezd, ki je že ugasnila), ki mu sveti dvoje sonc, od katerih eno vzhaja, drugo zahaja ali pa; obe svetita. Še lepši bi bil takšen prizor, če bi bilo eno teh sonc rdeče, drugo pa belo, kar je tudi mogoče. (Ko bodo pisatelji za- čeli iskati snovi za svoje pravljice v teh čudovitih svetovih, ki morda tudi resnično so, hodo lahko ustvarili še mnogo bolj nenavadne pokrajine.) Zemlja, na kateri živimo, ni morda najbolj romantičen kotiček v vesoljstvu, verjetno pa je, da je za razumna bitja eden naj-pripravnejših in najudobnejših. Eno sonce in ena sama luna, to nam je povsem dovolj (pa je še luna bolj okras kakor pa nujno potreben rekvizit). Če bi živeli na Jupitru, bi nam delalo dnišČino kar 9 lun, a bi zato sonce komaj čutili, ker bi nam svetilo le kot velika zvezda. (Temperatura Jupitra se giblje okrog 150° C pod ničlo.) Saturn ima prav tako 9 lun, poleg velikanskega obroča, ki je sestavljen najbrž iz samih planetov, a je še bolj hladen od Jupitra. Uran ima 4 lune, a je že pošastno mrzel. Mars je mnogo ubožnejši od zemlje, življenje na njem bi bilo mnogo bolj klavrno od našega sedanjega. Končno je le prav, da smo tam, kamor nas je božja stvariteljska sila postavila in nam delo odkaz^la. Če nam je včasih hudo, smo si mnogočesa sami krivi, ker nam ni dovolj mar resnice in pravice. Pomembnejša srečanja na nebu v letu 1952 Ure so navedene v srednjeevropskem času. Konjukcija je navidezno srečanje na nebu nekega planeta z luno, soncem ali kakim drugim planetom. Obe telesi sta tedaj navidezno na istem velikem nebesnem1 krogu, ki gre skozi oba nebesna tečaja. Kadar je planet v konjunkciji s soncem, ga seveda ne moremo opazovati. Planeta Merkur in Venera sta v najugodnejši legi za opazovanje ob njunih največjih navideznih razdaljah od sonca. Zunanje planete, 'Mars, Jupiter, Saturn (kakor tudi Uran, Neptun in Pluton, ki so vidni le z daljnogledom), pa moremo najbolje opazovati ob njihovi opoziciji s soncem; tedaj so namreč na nasprotni strani od sonca, vzhajajo ob sončnem zahodu ter so najviše nad horizontom opolnoči. Za vsako srečanje planeta z luno ali z drugim planetom je v preglednici navedena tudi njihova navidezna razdalja na nebu. Zaradi lažje orientacije naj navedemo, da ima luna navidezni premer 32', torej nekaj nad pol stopinje. Dan Ura 3. 3. 4. 6. 10. 11. 10 — 21 15 22 — Januar Uran v opoziciji s soncem Jupiter 4°43' južno od lune zemlja v najmanjši razdalji od sonca Merkur najbolj zahodno od sonca: 23°2' Februar Pluton v opoziciji s soncem delni lunin mrk, pri nas viden Dan Ura 22. 4— Merkur v zgornji konjunk- N ciji s soncem 25. popolni sončni mrk; pri nas viden kot delni mrk 25. 17 23 Merkur 2°45' južno od lune Marec 5. 20 14 Uran 3°44* južno od lune 13. 17 59 Saturn 6°58'severno od lune 18. 23 — Merkur najbolj vzhodno od sonca: 18031' 20. 17 14 začetek pomladi 27. 6 4 Jupiter 5°40' južno od lune April 1. 11 — Saturn v opoziciji s soncem 2. 4 6 Uran 3°36, južno od lune 5. 11 — Merkur v dolnji konjunkciji « s soncem 9. 21 26 Saturn 6°50' severno od lune 10. 8 — Neptun v opoziciji s soncem 16. 20 — Merkur 1°19' severno od Ve- nere 17. 8 — Jupiter v konjunkciji s son- cem 22. 16 37 Merkur 5°32' južno od lune ' Maj 1. 2 — Mars v opoziciji s soncem 3. 12 — Merkur najbolj zahodno od sonca: 26°45' 7. 2 48 Saturn 6°46' severno od lune 8. 15 — Mars v najmanjši razdalji od zemlje 17. 3 — Merkur 1°45' južno od Jupitra * Dan Ura 21. 21 58 Jupiter 6°9' južno od lune 27. 0 2 Uran 3°5' južno od lune Junij 5. 2 22 Mars 4° 15' severno od lune 9. 3 — Merkur v zgornji konjunk- ciji s soncem 21. 12 13 začetek poletja 24. 22 — Venera v zgornji konjunk- ciji s soncem 30. 19 12 Saturn 6°56' severno od lune Julij 3. 3 — zemlja v največji razdalji od sonca 6. 10 —■■ Uran v konjunkciji s soncem 15. 22 — Merkur najbolj vzhodno od sonca: 26°40' 16. ' 5r 19 Jupiter 6°36' južno od lune 22. 17 26 Venera 0°2' južno od lune 24. 5 28 Merkur 2° 12' južno od lune 28. 5 3 Saturn 7° 3' severno od lune 30. 19 32 Mars 3°34' severno od lune Avgust 4. 19 — Merkur 6°24' južno od Ve- nere 5. delni lunin mrk; pri nas viden 12. 17 44 Jupiter 6°43* južno od lune 12. 19 — Merkur v dolnji konjunkciji s soncem 14. 2 — Pluton v konjunkciji s son- cem 20. obročasti sončni mrk; pri nas neviden 28. 5 35 Mars 3°16' severno od lune 30. 5 — Merkur najbolj zahodno od sonca: 18°11' September 9. 3 51 Jupiter 6°44* južno od lune 21. 3 15 Saturn 7°9' severno od lune 23. 3 24 začetek jeseni 24. 15 — Merkur v zgornji konjunk- ciji s soncem 25. 19 22 Mars 2°35' severno od lune Oktober 10. 21 57 Uran 2° 19' južno od lune 11. 9 — Saturn v konjunkciji s son- cem 14. 22 — Neptun v konjunkciji s son- cem 21. 15 31 Venera 4° 11' severno od lune - li Dan Ura 8. 10. 29. 30. 10 — 4 — 18 28 12 — November Jupiter v opoziciji s soncem Merkur najbolj vzhodno od sonca: 22°59'' Jupiter 6° 3 6' južno od lune Merkur v dolnji konjunkciji s soncem December 12. 21 17 Saturn 7°48' severno od lune 18. 23 — Merkur najbolj zapadno od sonca: 21°37' 21. 3 21 Mars 2° 12' južno od lune 21. 22 44 začetek zime 26. 21 17 Jupiter 6° 3 9' južno od lune 31. 19 47 Uran 1°52' južno od lune Mrki sonca in lune V letu 1952 bosta dva sončna mrka. Dne 25. februarja bo popolni sončni mrk (viden v Kongu, Sudanu, Arabiji in Perziji). Pri nas bo viden kot delni sončni mrk. Podatki za Ljubljano: . začetek mrka ob 9h35,lm največja faza ob 10h27,2m konec mrka ob llh18,2m Luna pokrije ob največji fazi 27jstotink navideznega sončnega premera. Dne 20. avgusta bo obročasti sončni mrk, ki bo pri nas neviden. V letu 1952 bosta dva lunina mrka. Delni lunin mrk bo v noči med 10. m 11. februarjem. Luna stopi v senco ob lh3,3m sredina mrka ob lh39,3m luna stopi iz sence ob 2h15,3m V največji fazi bo senca pokrila le 9 sto-tink navideznega luninega premera. Mrk bo pri nas viden, ker luna vzide 10. februarja ob 16h49m in zaide 11. februarja ob 7h28ro. Delni lunin mrk 5. avgusta. Luna stopi v senco ob 19h33,4m sredina mrka ob 20h47,4m luna stopi iz sence ob 22hl,4m V največji fazi pokrije senca 54 stotink navideznega luninega premera. Tega dne vzide luna v Ljubljani ob 19h 25m: začetek mrka nastopi torej približno 8m po luninem vzhodu. O našem radiu Leopold An d r e e Radio Ljubljana I. septembra 1928 je pričel oddajati Radio Ljubljana. Pesnik O. Župančič in pisatelj , F. S. Finžgar sta odprla našo radijsko postajo, ki je imela oddajne prostore (studio) v majhnem poslopju na bivši Bleiweisovi cesti, oddajno postajo pa zaradi dobre vzem-ljitve na precej vlažnem zemljišču blizu Domžal. Studio in oddajnik sta bila zvezana po telefonskem vodu. Postajo je postavila in vodila Prosvetna zveza v Ljubljani, ki je sklenila z državo pogodbo za dobo 15 let. Zaradi razpusta v letu 1933 je Zvezo zamenil tročlanski di-rektorij, 1936 pa je vodstvo postaje zopet dobila Prosvetna zveza. Oddajna stavba v Ljubljani je imela razen pisarne le dva studia (studio se imenujejo pri radiu tisti prostori, kjer govorijo predavatelji ali se prirejajo koncerti za oddajo po radiu), večjega za koncerte in manjšega za predavanja, poleg tega pa najnujnejše pomožne prostore. Domžalski oddajnik je bil montiran v nizkem poslopju med dvema stolpoma, na katerih je bila napeta vodoravna dvojna antena. Oddajal je na valu 569,3 m ali s frekvenco 527.000 ciklov v sekundi (c/s) in imel v anteni 5 kilovatov (kW) moči. Valovna dolžina (n. pr. zvoka) zavzema zgoščino in neposredno sledečo razredčino zraka ali hrib in sosednji dol pri trajnem valovanju vode. Podobno je pri električnem valovanju. Frekvenca je število valov v sekundi in se izraža v ciklih (c/s) in kilociklih (kc/s). Domžalska postaja je bila slaba in je ni bilo mogoče slišati pO vsej naši domovini, še manj pa v zamejstvu. Zato je država sklenila s Prosvetno zvezo 1939 novo pogodbo, po kateri je Zveza sezidala v Mariboru na Tez-nem poslopje za oddajnik 5 kW in v Domžalah poleg starega novo poslopje, naročila v Nemčiji nov oddajnik za 20 kw in pričela zidati moderen radijski dom v Ljubljani na vogalu Kolodvorske in Tavčarjeve ulice. Nadaljnje delo je ustavila vojna. II. aprila 1941 je nemška vojska iz zraka bombardirala in popolnoma uničila staro in novo poslopje v Domžalah. Naročeni oddajnik, ki je prispel do Jesenic, so Nemci zaple- nili in porabili za novo oddajno postajo na Primskovem pri Kranju; v nepoškodovanem poslopju v Mariboru pa so montirali oddajnik, ki deluje še sedaj. Med italijansko okupacijo je oddajala v Ljubljani radijska postaja, ki je uporabljala studio na Bleiweisovi cesti in 200 W oddajnik na Mir ju, ki je oddajal na valu 569,3 m. Postajo je upravljala italijanska družba EIAR, ki je stari studio preselila na sedanjo Cankarjevo cesto, ga razširila z novo aparaturo in uporabljala še prevozni oddajnik 700 W. Po italijanski kapitulaciji so Nemci zasedli Radio Ljubljana; studio je ostal na Cankarjevi cesti, prevozni oddajnik pa je bil postavljen na dvorišču sedanjega poslopja CK KPS. Pri umiku so Nemci to radijsko postajo deloma pokvarili. Po osvoboditvi 9. maja 1945 se je takoj oglasila naša srednjevalovna postaja, ki so jo domači inženirji in tehniki popravili v nekaj urah; obenem pa je deloval tudi Radio Osvobodilne fronte (ROF) na kratkem valu 45,7 m. V jeseni 1945 je imel Radio Ljubljana zopet reden spored, ki ga je oddajal tudi relejnemu ali vmesnemu oddajniku v Mariboru, po letu 1946 pa tudi oddajniku v Novi Gorici, kjer so domači tehniki postavili 600 oddajno aparaturo. Maribor in Nova Gorica sta od leta 1949 dalje oddajala tudi lasten spored. Ker je bil oddajnik prepeljan na jug, je bil za postajo na Primskovem naročen na Dunaju nov 20 kW oddajnik, ki se je zaradi neredne dostave oglasil šele 1. aprila 1948. Radio Ljubljana je tedaj oskrboval oddajnika na Primskovem in na Mirju ter relejna oddajnika v Mariboru in Novi Gorici. »Radio Ljubljana, Maribor in Slovensko Primorje«, kakor se je tedaj službeno imenoval naš radio, je imel kljub medvojnim težavam maja 1946 35.826 Tednih naročnikov. Radio Slovenija Zakon o petletnem načrtu iz leta 1947 je določal za LR Slovenijo močno oddajno postajo, ki bi jo bilo mogoče sprejemati v vsej FLR Jugoslaviji in izven državnih meja. V smislu tega načrta je bil postavljen v Ljubljani moderen Radijski dom, ki ga je pričela zidati že Prosvetna zveza, in v Domžalah oddajnik za 135 kW v anteni. Naša sedanja radijska postaja se službeno imenuje Radio Slovenija; slovesno je bila odprta 14. aprila letošnjega leta, upravlja jo njen delovni kolektiv pod vodstvom predsedstva vlade LR Slovenije. Opis radijskega doma Poslopje je v glavnem enonadstropno, le v Tavčarjevi ulici ima deloma tri nadstropja. V nižjem poslopju so razvrščeni najvažnejši prostori: dva manjša studia, trije srednji ter , velika dvorana za večje prireditve, potem dve zbiralnici in razdelilnica. Ostale prostore zavzemajo: moderna čakalnica, posebna čakalnica za godbenike, soba za nad-zorovalca (inspicienta), shramba za zbirko gramofonskih plošč ipd. Vsi prostori v višjem večnadstropnem poslopju so namenjeni raznim upravnim pisarnam, sejnim sobam, delavnicam itd. V studiih izvajajo vsak dan spored, objavljen v listu »Radio Slovenija«, ki izhaja vsakih 14 dni. V katerem studiu izvajajo spored, se ravnajo po tem, ali nastopi v njem en izvajalec ali več ljudi, n. pr. igralske skupine, pevski zbori ali številen orkester; Radio Slovenija ima lasten simfonični orkester s 50 ljudmi in njegov komorni ali glasbeni zbor šteje 32 članov. Da mora biti' vsak studio tako narejen, da odmev v njem preveč ne moti, je seveda nujno potrebno; značilna glede tega je »gluha soba«, v kateri so vse stene in strop obloženi z nizkimi četverostranimi piramidnimi izboklinami; taka soba je brez vsakega odmeva. Vsak studio ima lastno tehnično kabino za tonskega tehnika in sobico za napovedovalca. Skozi kontrolno okno vidita tehnik in napovedovalec, kaj se v studiu godi Naša slika kaže komorni studio in del tehnične kabine; med obema je kontrolno okno. V studiu je glavni aparat mikrofon, v na-povedovalčevi sobici razen mikrofona še signalna naprava, ki pokaže, da je studio že priključen, v kabini pa aparatura za uravnavanje moči oddaje, za snimanje in oddajanje sporeda in za povezavo z zbiralnico. Čim bolj pisan je spored, tem več studiov mora postaja imeti, da se posamezni deli sporeda lahko nemoteno zvrstijo oddajo. Vsaka tehnična kabina je povezana z dvema zbiralnicama; vsaka zbiralnica lahko vključuje kabino za kabino, kakor zahteva spored, obe zbiralnici pa omogočata celo-dnevni dvojni spored. Zbiralnici sta dalje zvezani z razdelilnico, ki je v telefonski zvezi z oddajnikom v Domžalah, krajev- [nim oddajnikom na Mirju in relejnim oddajnikom v Mariboru; oddajnika v Novi Gorici in na Primskovem sta sedaj odveč, ker se v teh krajih novi oddajnik prav dobro sliši. Naša postaja se sedaj oglaša »Radio Slovenija, Studio Ljubljana«. Novi oddajnik v Domžalah Ko se približuješ Domžalam, opaziš že od daleč 60 m visok antenski stolp. Ko prideš bliže, vidiš tik ob stolpu majhno hišico in nekoliko stran od stolpa poslopje, ki je nad glavnim vhodom enonadstropno, sicer pa pritlično. Med poslopjem in hišico je 1 m nad zemljo speljana široka bakrena cev z ožjo cevjo natanko v sredi in izolirano od nje; širša cev je vzemljena, po ožji pa odhaja električna energija iz poslopja v hišico in potem v anteno. Oddajnik nima lastne elektrarne, temveč dobjva električno energijo iz visokonapetostnega omrežja 20.000 voltov (V), na katerega je priključen. Ker potrebuje oddajnik tudi enosmerno napetost do 13.000 (V), mora imeti poseben aparat, ki spreminja izmenično napetost v enosmerno. V poslopju je oddajna aparatura, ki sestoji iz več delov. V prvem delu ojačujejo velike elektronke, kakor se imenujejo te žarnicam podobne cevi, mikrofonski tok, ki prihaja iz studia v Ljubljani. Glavni del aparature proizvaja izmenični tok izredno visoke frekvence 917.000 c/s in ga polagoma v dveh stopnjah ojači na 135 kW. Visokofrekvenčni tok zbujajo in ojačujejo oddajne elektronke; končno skupino ojačevalnih elektronk vidimo na sliki. Kadar teče visokofrekvenčni tok v anteni, izžareva antena na vse strani in v največje daljave električne valove, ki so sicer vedno šibkejši, a se v bistvu ne spremene. Stanje pa je popolnoma drugačno, če vpliva ojačeni mikrofonski tok na visokofrekvenčni tok, pre- den pride v anteno. Električni valovi se tedaj popolnoma izpremene; za to spremembo ali modulacijo, kakor se izražamo, so potrebne zopet posebne oddajne elektronke. Prvotno nespremenjeni električni valovi nosijo sedaj mikrofonski tok in ga prenašajo v daljavo. Vse elektronke v oddajniku, zlasti zadnje, se močno segrejejo in jih je treba umetno hladiti. Posamezni sestavni deli so razvrščeni v kovinskih omarah okoli stikalne mize, na kateri se oddajnik vključuje in izključuje, pa tudi nadzira njegovo delovanje na vdelanih merilnih napravah. Antena je zgrajena iz jeklenega predalčja in je v zvezi s končno skupino elektronk in dobro vzemljena. Natančno pa mora biti uglašena na frekvenco 917kc/s, da izžareva električne valove z valoyno dolžino 327,1 m. Zato so v hišici ob anteni aparati za njeno uglaševanje. Oddajnik na Mirju ima sedaj valovno dolžino 202,1 m ali frekvenco 1484 kc/s in v anteni 200 W moči. Relejni oddajnik Maribor ima 212,4 m (1412 kc/s) in v anteni 5 kW moči, oddaja pa tudi samostojno. Kolikor je znano, je sprejem naše nove postaje skoraj v vsej Evropi prav dober. Radio Slovenija ima danes (sredi maja) okroglo 70.000 plačujočih naročnikov. Da se je naša oddajna postaja v kratkem času tako lepo razvila in razširila, se morimo zahvaliti naši ljudski oblasti, naši socialistični Jugoslaviji; v prejšnji Jugoslaviji bi bil tak razvoj nemogoč. Pojem radia Tu omenjam le tisto malo, kar naj vedo o radiu široke plasti ljudstva. Beseda radio ali radiofonija pomeni, da poslušajo tisoči in tisoči na svojih sprejemnikih poročila, govore, petje in glasbo, ki jih posreduje oddajna postaja in skrbi s tem za splošen pouk in zabavo. V radiu prenaša oddajna postaja svoj spored, sprejemna ga posreduje svojim poslušalcem, ki pa ne morejo ničesar pripomniti ali odgovoriti. Pri radiu pogovor torej ni mogoč. Le v letalskem prometu in v vojaških edinicah imata obe postaji oddajno in sprejemno aparaturo ter se lahko pogovarjata kakor pri žičnem telefonu. Sorodni pojavi - Kaj jc bistvo radia, v čem obstoji? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z nekaj besedami. Močno se približamo bistvu radia, ako ugotovimo, da so zvonjenje ter žično in brezžično telefoniranje sorodni pojavi. Pri zvonjenju je zvon oddajna in naše uho sprejemna postaja, zrak med njima pa posredovalno sredstvo. Zvon, po katerem udarja bat, se trese, zgoščuje in razredčuje zrak okoli sebe ter zbuja s tem valove, ki se razširjajo na vse strani s hitrostjo 340 m/s. Zračni valovi prihajajo do naših ušes, tresejo bobnič v ušesu in povzročajo, da zvonjenje slišimo. Nastali zvok je tem višji, čim hitreje se zvon trese, in tem jačji, čim močneje zavaluje zvon obdajajoči zrak. Uho je čutilo za zvočne pojave. V žičnem telefonu spreminja mikrofon zvok v električni tok in slušalo pretvarja ta tok zopet v zvok. O mikrofonu in slušalu domnevam, da ju vsakdo pozna, zato ju tu ne razlagam. Mikrofon je oddajna, slušalo pa sprejemna postaja in tok po žici med njima prenaša zvok. Ker ima vsaka postaja mikrofon in slušalo, je pogovor mogoč. Podobno kakor žični telefon deluje brezžični telefon ali radio. Oddajna postaja izžareva električne valove, ki prenašajo govor, petje ali godbo in se širijo na vse strani s hitrostjo 300.000 km/s, prav tako hitro kakor svetloba. Sprejemni aparat prestreza električne valove in jih tako spremeni, da nastane v slušalu zvok, ki ga poslušamo. Transformator in radio Navajam primer, ki pojasnjuje vpliv oddajne postaje na več 100 km oddaljeni radijski sprejemnik. Transformatorsko hišico vsakdo pozna in ve, da se v njej pretvarja visoka napetost izmeničnega toka iz elektrarne v nizko napetost, kakor jo potrebujejo n. pr. naše žarnice. V hišici je stroj, imenovan transformator, ki ima na železnem jedru ali okviru dve med seboj popolnoma ločeni in dobro izolirani tuljavi: primarno tuljavo, ki ima veliko ovojev in je v zvezi z elektrarno, in sekundarno tuljavo, ki ima manj ovojev in je na njej priključena žarnica. Izmenični tok v primarni tuljavi ali, bolje rečeno, v primarnem krogu zbuja ali inducira v sekundami tuljavi in v sekundarnem krogu izmenično napetost iste frekvence, kakor jo proizvaja elektrarna. Na tem pojavu se bistveno nič ne spremeni, če odstranimo železno jedro in razmaknemo obe tuljavi ali oba kroga na večjo daljavo, le inducirana napetost je manjša, ker se je na poti nekaj zgubi. V sekundarnem krogu se inducira izmenična napetost, ki je brez posebnega ojačenja neznatna. Tudi oddajno in sprejemno postajo smemo imeti za velik transformator brez železnega jedra. Oddajnik je primarni krog, sprejemnik pa sekundarni krog, a oba kroga sta prav daleč narazen. Kljub temu se na sekundarni strani, v zelo občutljivem sprejemniku inducirana napetost zaznava, ker teče na primarni strani, v oddajniku izmenični tok zelo visoke frekvence in velike energije. Radijski aparat inducirano energijo tako močno ojači, da jo lahko zaznavamo. Zgodovinski razvoj, radiotelegrafa V brezžičnem telegrafu in telefonu so posredovalno sredstvo električni valovi. Najprej je bilo iznajdeno brezžično brzojavlja-nje ali radiotelegrafija, za njo pa brezžično telefoniranje ali radiofonija. Kako so dobili električne valove, ki jih potrebuje brezžični prenos v brzojavu? Anglež M. Faraday je trdil, da izhaja iz električne iskre, ki nastane med dvema kroglicama (v iskrišču) pri izpraznitvi napolnjenega kondenzatorja (leidenske steklenice), t. j. zbirala elektrike visoke napetosti, neka sprememba, neko nevidno gibanje v okolici iskre. Ta sprememba okolice je podobna valovanju na površini vode, v katero vržemo kamen; spočetka je valovanje močno, potem pa vedno šibkejše. Pravimo, da je tako valovanje dušeno. Faradayevo trditev o električni iskri in njeni okolici je pojasnil njegov rojak J. E. Maxwell in valovanje, povzročeno po električni iskri, je s poskusi 'dokazal leta 1888 nemški fizik H. Hertz. Navedeno valovanje se imenuje elektromagnetno valovanje. K razvoju radiotelegrafije je zelo veliko prispeval naš rojak Nikola Tesla (1856—1943), ki se je rodil v vasi Smiljanu pri Gospiču, po svojih študijah in službah v Evropi pa odšel v Severno Ameriko ter stalno bival v New Yorku, kjer je tudi umrl. Tesla je leta 1892 sestavil oddajno in sprejemno postajo za brezžični prenos brzojavnih znakov. Njegov oddajnik in sprejemnik sta bila vzemljena in imela anteno; dala sta se že tudi uglašati med seboj. Že leta 1899 je brezžično brzojavljal na tisoč kilometrov daleč. Tesla je ustvaril vse bistvene dele današnje radiotehnike in prvi sestavil brezžični brzojav, ne pa Italijan G- Marconi, ki so ga Angleži in Italijani razglasili za izumitelja radiotelegrafa, da se jim ni bilo treba ozirati na Teslove patente. Marconi je pričel z brezžičnim brzojavljanjem leta 1896 in celih pet let ni prišel preko 50 km, ker je imel iskrišče v anteni. Šele 1901, ko je prevzel Teslovo metodo in si prilastil Teslov izum, ne da bi bil navedel izvor, se mu je posrečila brezžična zveza preko Atlantskega oceana. Tesla je tedaj že nekaj let brezžično brzojavljal okoli in okoli zemlje. Ker je iskma telegrafija zastarela, je nadalje ne opisujemo; sedaj brzojavljamo podobno kakor brezžično telefoniramo. O elektronkah Brezžični brzojav se je moral spočetka zadovoljiti z dušenimi valovi, zbujenimi po električni iskri ali množini isker, brezžična telefonija pa mora imeti nedušene elektromagnetne valove, ker se dasta oddajnik in sprejemnik le pri nedušenih valovih natanko uglasiti. Če si mislimo nedušene vodne valove prerezane z navpično ravnino, dobimo valovito črto, pri kateri so amplitude ali razmahi navzgor in navzdol vedno enaki, pri tem ko so amplitude prerezanega dušenega valovanja vedno manjše in manjše, končno pa prenehajo. Tudi gibanje obešenega nihala more biti dušeno ali nedušeno; navadno nihalo niha dušeno, nihalo pri uri pa nedušeno, ker dobiva sunke od kolesja. Nedušene elektromagnetne valove proizvaja najprimerneje elektronka. Elektronka se je razvila iz sedanje žarnice, iznajdbe ameriškega iznajditelja T. A. Edisona. Leta 1877 je Edison vdelal na vrhu žarnice kovinsko ploščico, ločeno v posodici od žareče nitke, zunaj posodice pa preko močne baterije zvezane z nitko. Edi- son je opazil, da teče skozi tako prirejeno žarnico, ko nitka žari, električni tok le t eni smeri, in sicer od pozitivnega pola baterije na ploščico, skozi brezzračno žarnico na žarečo nitko in potem v negativni pol baterije; pri obratno priključeni bateriji, torej pri negativni ploščici pa je tok nemogoč. Tega pojava Edison ni znal pojasniti. Edisonov poskus je 1904 upošteval Anglež .J. A. Fleming in sestavil prvo elektronko, ki ima dve elektrodi, pozitivno ploščico, tako imenovano anodo, in žarečo nitko, negativno katodo, ter se imenuje dioda ali dvoelektroda. ^Delovanje diode si razlagamo tako, da je priključena baterija (anodna baterija) v elektronki sklenjena, po elektronih, t. j. po najmanjših delcih negativne elektrike. Žareča katoda izžareva elektrone, pozitivna anoda pa jih privlačuje. Dioda se uporablja za usmerjanja ene polovice izmeničnega toka, če je njegov vir priključen na diodo namesto anodne baterije, dvojna dioda (duo-dioda) z dvema anodama in eno katodo p« služi za popolno usmerjanje, t. j. pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok. Američan Lee de Forest je 1907 spopolnil diodo v tri o do ali troelek-trodo. Na zgornjem delu slike je narisan običajni znak triode, ki ima v podnožku 4 nožice, pri tem ko ima dioda samo 3, dve za nitko in tretjo za anodo., Četrta nožica triode pripada mrežici, ki obdaja nitko v spirali in je le malo oddaljena od nje. Anodna nožica je od drugih treh najbolj oddaljena, mrežna nožica pa je anodni nasprotna; konci vseh štirih nožic nakazujejo križ, katerega krajša prečna črta veže no-žici nitke. Trioda se vtika v podstavek. Jto-HH Levo: Trioda in njen podstavek. — Desno: Princi-pialna vezava triode. Naznačen je tir elektronov. Naslednja slika prinaša načelno vezavo triode. Na njej razločujemo tri kroge. V katodnem krogu so zaporedno zvezani nitka k in baterija, katere tok razžareva nitko (kurilna baterija). Anodni tok sestavljajo pozitivna anoda a, anodna baterija in negativna katoda k; krog spopolnjujejo elektroni, izžarjeni iz žareče nitke. V anodnem krogu je vdelan še odpor Ra, ki jakost anod-nega toka slabi. V mrežnem krogu imamo mrežico m, tuljavo ali upor, ki nista narisana, a se priključita na naznačena krožca, in morebitno baterijo, ki naelektruje mrežico trajno negativno; tudi ta krog zaključujejo izžarjeni elektroni. Vsi trije krogi se stikajo na negativnem koncu katode. Vpliv mrežice na tok skozi elektronko je izrednega pomena, kajti električno stanje mrežice določuje, koliko elektronov doseže anodo. Vzemimo, da teče v priključeni mrežni tuljavi visokofrekvenčni tok in naelektruje mrežico sedaj pozitivno, sedaj negativno; mrežica je v zelo hitrem tempu pozitivno električna, potem neelektrična, nato negativno električna itd. Pri negativno naelektreni mrežici je elektronski tok slabši, pri pozitivni mrežici pa jačji kakor pri ne-električni mrežici. Če je mrežica zadosti negativna, odbija vse elektrone in tok v elektronki je prekinjen. Ako je mrežica pozitivno električna, prehaja nekaj elektronov tudi nanjo in odteka v mrežnem krogu h katodi tako imenovani mrežni tok, ki po nepotrebnem slabi elektronski tok. Mrežni tok se prepreči s primerno negativno napetostjo, ki jo daje mrežici njena baterija. Ako ima mrežica negativno lastno napetost — Um in izmenično napetost um, se njena naelektrenost spreminja in prav tako se spreminja tudi anodni tok, katerega jakost raste ,in pada. V takem primeru tečeta skozi elektronko dva toka, enosmerni anodni tok Ia in izmenični tok ia, ki je natovorjen na enosmernega in ga zbuja mrežica s svojo izmenično napetostjo." Pravimo, da mrežica elektrone krmili, t.j. elektronski tok zavira ali pospešuje, kakršna je njena naelektrenost, manjša ali večja. Anodni tok popolnoma ustreza mrežni napetosti, ki ga krmili; majhne .izmenične napetosti na krmilni mrežici povzroče znatne spremembe anodnega toka. Ker so elektroni neskončno majhni, se spreminja elektronski tok, kakor ga krmili mrežica, trenutno, brez vsake zamude in brez porabe električne energije. Trioda je prvovrsten rele, t. j. posredovalna naprava, ki jo slab tok požene in s tem sklene mnogo jačji tok iz posebne baterije; ojačeni tok je po obliki popolnoma enak prvotnemu slabemu toku. Trioda se uporablja: 1. da proizvaja nedušen visokofrekvenčni tok ali nihaje^ kakor se tudi izražamo; 2. da v zvezi z mikrofonom spreminja ali modulira nedušene nihaje visoke frekvence z zvočnim nizkofrekvenčnim tokom; 3. da ojačuje slabe izmenične toke; 4. da demodulira, to je, usmerja visokofrekvenčne nihaje in loči od njih nizko-frekvenčni zvočni tok. Pri vsaki posamezni uporabi se elektronka primerno zveže z virom elektrike s kondenzatorji ter tuljavami, t. j. v spiralo zvitimi žicami, po katerih teče tok. Prej smo opisali, kako deluje trioda kot ojačevalka slabega izmeničnega toka. Še bolje kakor trioda delujejo večmrežne in sestavljene elektronke. Tudi trioda se je nadalje spopolnjevala z dodajanjem novih mrežic; tako so nastale sedanje elektronke z 2—6 mrežicami. Imamo pa že tudi elektronke, ki so sestavljene iz dveh elektronk, n. pr. duodioda. Elektronke so najvažnejši sestavni del oddajnika in sprejemnika. Razločujemo oddajne in sprejemne elektronke. Obe vrsti elektronk sta v bistvu enaki, razlikujeta »e le v velikosti spričo energije, ki jo pri svojem delovanju potrebujeta; oddajna elektronka je velika, sprejemna pa tako velika kakor navadna žarnica. Radiofonija Prej smo trdili, da je oddajnik primarni krog, sprejemnik pa sekundarni krog velikega transformatorja, ki ima svoja kroga zelo daleč narazen. To je v bistvu pravilno. A sestava oddajnika in sprejemnika je zelo zamotana. Oba imata na voljo primerno električno energijo, razen tega pa več krogov, ki so sestavljeni iz kondenzatorja in tuljave, tako imenovanih nihajnih krogov, v katerih visokofrekvenčni tok teče ali niha in prehaja iz kroga v sosednji krog. Razločujemo sklenjene in odprte nihajne kroge; antenski krog je vedno odprt, v njem si sledijo antena, tuljava in vrtljivi kondenzator zaporedno. Oddajna antena je vzem-ljena, prejemna pa ne in nima kondenzatorja. Da prehaja največ električne energije iz nihajnega kroga v sosednji krog, morata biti kroga električno spojena in uglašena drug na drugega. To nam dokazuje sledeč mehanični primer. Dve enako dolgi nitni nihati A in B visita blizu skupaj in njuni niti držita skozi I > o m © 4 6 Spojeni nihali. drobno, po nitih premično paličko. Če zanihamo nihalo A v ravnini, določeni po obeh nitih, sune ali potegne to nihalo pri vsakem polnihaju nihalo B. Nihalo A ima vedno manj energije in končno obstane, tedaj pa niha nihalo B najmočneje. Enako dolgi nihali naredita isto število nihajev v sekundi in sta uglašeni drugo na drugo; njuno spojitev pa določuje palička; ako je palička prav blizu kroglic, sta nihali tesno spojeni, spojitev pa je tem ohlapnejša, čim bliže obešala je palička. Nihajni krogi so med seboj spojeni n. pr. a transformatorjem brez železnega jedra in trajno uglašeni ali pa se uglašajo pri stalnih tuljavah z vrtljivim kondenzatorjem. Vse oddajne postaje izžarjajo iz svojih anten nedušene elektromagnetne valove, ki so v radiofoniji nosilni valovi zvočnega niz-, kofrekvenčnega toka. V sedanji brezžični telegrafiji pa se nedušeni elektromagnetni valovi prekinjajo v ritmu brzojavne abecede. Postaja oddaja radijske valove zelo visoke frekvence, da se tem dalje sliši. Antena radijskega aparata sprejema električno energijo iz elektromagnetnega valo-^ vanja in jo pretvarja v visokofrekvenčni tok, ki niha v njej. Antenski krog sprejemnika je spojen z naslednjim sklenjenim krogom, ki ima vrtljiv kondenzator in uglašuje sprejemnik na oddajno postajo. Obe postaji morata biti v električni resonanci. Postaji sta v resonanci, če sta v električnem smislu v takem odnosu kakor dvoje enakih glasbenih vilic na resonančnih skrinjicah, ki sta z odprtima koncema obrnjeni druga proti drugi in nekoliko razmaknjeni med seboj. Ako udarimo po enih vilicah, udarjene vilice zvene; če po nekaj trenutkih primemo te vilice z roko, se vilice umirijo, tedaj pa slišimo, da zvene druge vilice, ker je prenašal zrak tresljaje prvih vilic na druge. To pa se zgodi le tedaj, če so obojne vilice res popolnoma enake. Akustični resonanci popolnoma ustreza električna resonanca. Ko vrtimo kondenzator uglaševalnega kroga v radijskem aparatu, spreminjamo njegovo lastno frekvenco, dokler ne zaslišimo zaželenega oddajnika v slušalu ali zvočniku. V nadaljnjem krogu ima sprejemnik aparat, ki prepušča le pol visokofrekvenčnega toka. Tak aparat je bil do leta 1918 le kristalni detektor, v katerem se kovinska konica dotika kristala, sedaj pa ima to nalogo elektronka v posebni vezavi. Zaradi modulacije so amplitude nosilnega vala deloma povečane, deloma pomanjšane, glede na srednjo črto so sorazmerne in na-značujejo s konci spremenjenih amplitud dva nizkofrekvenčna zvočna vala, na vsaki strani srednje črte po en val. Kristalni detektor ali sprejemna elektronka prepušča le polovico moduliranih nihajev visoke frekvence, ki odhaja po kondenzatorju, zvezanem vzporedno s slušalom, v zemljo, nizka frekvenca pa vpliva na slušalo (zvočnik) ter se v njem spreminja v zvok. Sprejemni aparat je vedno vzemljen. Nosilni val je nekako prevozno sredstvo za nizko frekvenco. Nazorno povedano imamo nosilni val lahko za avto, v katerega se usede na oddajni postaji pevka — nizka frekvenca — se pelje do sprejemne postaje, tam izstopi in zapoje. Naravne je, da sta se oddajnik in sprejemnik dolgo spopolnjevala do sedanje popolnosti. Glede sprejemnika povemo le to, da moramo v sedanjem času imeti res prvovrsten aparat, sicer nam sprejem frekvenčno sosednje oddajne postaje preveč motijo. Najboljši sedanji radijski aparat je sprejemnik z več elektronkami, ki se imenuje zloženi sprejemnik, superhet ali kratko su-per. Vse tovarne izdelujejo sedaj le sprejemnik super, ker je ta aparat pri velikem številu oddajnih postaj na naši zemlji najboljši. - j Radiofonski prenos Prvi javni radijski prenos je svet slišal 13. januarja 1910, ko je newyorška opera Metropolitan oddajala petje italijanskega pevca E. Carusa in drugih opernih pevcev. A to je bil šele začetek. V naši dobi je radiofonija tako spopol-njena in je radio tako razširjen po vsej zemlji, da nas obvesti v kratkem času o vsakem dogodku, ki se zgodi kjer koli. Pa še na neko posebnost radia je treba opozoriti. Oddajo sprejemamo obenem, četudi je med postajama še tako velika razdalja, ker se razširjajo elektromagnetni valovi s hitrostjo 300.000 km/s. Kakor se sliši neverjetno, je vendar res, da slišimo prenos opere doma pri sprejemniku prej kakor obiskovalec gledališča, ki sedi v 10. vrsti parterja, ker se glas razširja s hitrostjo le 340 km/s. Radio je premagal prostor in povezal najoddaljenejše kraje in ljudi. Oddaja in sprejem sta res brez vsake vidne zveze, brez žice, zato pa sta oddajna in sprejemna postaja polni žic, tuljav, kondenzatorjev, elektronk itd. Kako nastane radijski prenos? Na sliki vidimo predavatelja ali napovedovalca, ki govori na prostem pred mikrofonom (1). Nizkofrekvenčni zvočni tok prehaja po telefonskem vodu (2) v studio (3), kjer so običajne oddajne prireditve in se obenem ojačuje nizka frekvenca. Ojačeni zvočni tok odhaja (4) po telefonskem vodu v oddajno poslopje (5), kjer je montirana vsa oddajna aparatura. Oddajna postaja proizvaja električne nihaje visoke frekvence in jih modulira z nizkofrekvenčnim zvočnim tokom. Iz postaje odhajajo (6) modulirani visokofrekvenčni nihaji V oddajno anteno, Radiofonska oaaaja m sprejem. ki je razpeta visoko nad zemljo med dvema stolpoma. (Domžalski oddajnik ima sedaj samo en stolp.) V anteni teče modulirani tok visoke frekvence (7) in zbuja okoli nje I modulirane elektromagnetne valove, ki se razširjajo s hitrostjo 300.000 km/s na vse strani v brezmejne daljave. Ko zadenejo modulirani radijski valovi sprejemno anteno (1'), razpeto vodoravno ali navpično, ki pa je lahko pri dobrem aparatu le nekaj metrov dolga in po sobi razpeta žica (pomožna, sobna antena), inducirajo v njej visokofrekvenčni tok, katerega časovne spremembe so prav take kakor pri toku v oddajni anteni. Tok iz antene (2*) se odvaja v radijski aparat (3'), ki je v dobri zvezi z zemljo, se v njem demodulira in pretvarja v nizkofrekvenčni tok (4'), ki ga zvočnik spreminja (5') v zvok. Sobna antena ni nikoli brez motenj. Zato si bomo oskrbeli vedno — če le mogoče — zunanjo visoko anteno, ki zavzema kot pa-ličasta antena ali antena s koškom prav malo prostora. Zunanja antena mora imeti stikalo, ki jo veže z zemljo, kadar sprejemnik ne deluje. Na zemlji je zelo veliko oddajnih postaj, gotovo nad 2000. Vse te oddajajo skoraj vedno hkrati in pošiljajo po svojih antenah modulirane radijske valove in valove, povzročene po električnih iskrah; vsi ti valovi obenem inducirajo sprejemno anteno. V zvočnikih bi slišali pravo kolobocijo in silen šum, če bi ne imel radijski aparat spremenljivega nihajnega kroga, ki izloči vse nezaželene oddaje in se uglasi na tisto oddajno postajo, ki jo hočemo poslušati. Res je sicer, da oddaja vsaka postaja na svojem valu, določenem na mednarodni konferenci, razen nekaj manjših in krajevno oddaljenih postaj, a med dvema postajama je na frekvenčni skali razlika le 9000 c/s, kar je vsekakor premalo. Zato je treba imeti res dober aparat in ga moramo natanko uglasiti r na zaželeno postajo, sicer je sprejem slab in moten. Ravnanje z radijskim aparatom Na sprejemnem aparatu, ki ima razsvetljeno skalo z označenimi najvažnejšimi oddajnimi postajami na dolgih, srednjih in kratkih valovih, imamo: 1. gumb, s katerim priklju- čimo aparat na električno omrežje in uravnamo glasnost sporeda; 2. gumb, ki vrti kondenzator uglaševalnega kroga in prinaša oddaje zaželene postaje; 3. gumb ki spreminja barvo zvoka, da sprejemnik bolj poudarja višje ali nižje tone; 4. gumb za izbiro in spremembno valovnega območja. Razločujemo dolge, srednje in kratke valove; dolgi valovi segajo na skali od 700 do 2000 m, srednji od 200 do 600 m in kratki od 13 do 50 m. V aparat drži dovodna žica z antene in odvodna žica v zemljo in se aparat uglašuje z magičnim očesom, ki ima svetel križ z najmanjšo širino krakov, kadar je sprejemnik prav nastavljen. Pni boljšem aparatu imamo še priključek za poseben prenosljiv zvočnik in priključek elektrodoze, t. j. naprave za reprodukcijo gramofonskih plošč. Pri kratkih valovih je treba kondenzator uglaševalnega kroga prav počasi in pazljivo vrteti, sicer kratkovalovne postaje sploh ne moremo nastaviti. Nadaljnji razvoj radia V bogatejših državah oddaje ne samo slišijo, temveč jih tudi vidijo. To omogoča televizija (gledanje v daljavo). Angleži so med vojno iznašli radar, t. j. napravo, ki oddaja zelo kratke radijske valove, jih po odboju na zemeljskih predmetih, na letalih, podmornicah, brž ko se pokažeio na morski gladini, na luni itd., sprejema in ugotavlja smer in razdaljo tistega predmeta od aparature. Z radarsko napravo merijo iz bombnika na cilj ter gledajo v daljavo skozi meglo in oblake, kar se sedaj po vojni s pridom uporablja v mor-narstvu. Literatura o radiu Ljudska tehnika Slovenije je založila moji knjigi: Radijski krožek za pionirje — uvod v radiofonijo, v obsegu 5 pol, dotiskano februarja 1949, in Osnove radiotehnike -priročnik za radioamaterje, v obsegu 12 pol, dotiskano avgusta 1949. V teh dveh knjigah najdeta pionir in mladi začetnik osnovne pojme prelepe in nadvse zanimive ter važne radiotehnike; knjigi pa bosta prav prišli tudi vsakemu laiku, ki se za radio resno zanima. Praznik sproščene slovenske besede_ Govor F. S. Finžgarja ob odprtju nove radijske postaje Samo tako bi imenoval današnji dan, ko smo se zbrali pri novem radijskem oddajniku v Domžalah. Doslej smo bili kar nekam zaprti v našo, kakor čudovito lepo, a vendar majhno domačo hišo. Naša beseda po radiu ni dosegla niti vseh naših obmejnih rojakov. Z današnjim praznikom pa so naši lepi, materini slovenski besedi odprta vrata v širni svet. Zato pozdravljen naš novi oddajnik! Dvigni našo slovensko besedo, da poleti čez zasnežene gorenjske gore, preko zelenih štajerskih goric, na jug do naših bratov, čez sinjo Adrijo, po vsej Evropi in še dalje v druga ozemlja. Dolžnost naše ljudske oblasti je bila, da, čeprav z velikimi žrtvami, ustreže hrepenenju naših rojakov, raztresenih po svetu. Saj je dognano, da približno 800.000 Slovencev, naših bratov in sester, živi izven domovine in je vsem tem živa slovenska beseda iskreno zaželena. Materina beseda jim je topel pozdrav iz domovine, slovenska pesem jim pričara pred dušno oko vso lepoto naših gora in goric, naših polj in vasi. Vsega tega slovenski človek nikoli ne more pozabiti. Dobil sem pismo od znanca, ki prebiva v tujini v velemestu. Piše mi: »Telesno nif česar ne pogrešam. Imam dober zaslužek, svoj avto, s katerim drčim po sto kilometrov na uro. Toda kako želim, da bi še kdaj kolesaril sredi naših polj po ljubkih stezicah, se vozil skozi naše slovenske vasi in kramljal po slovensko z našimi dobrimi ljudmi.« To je domotožje, ki ga bo vsaj tistim, ki jih bo naš radio Slovenija dosegel, omilila živa slovenska beseda iz našega novega oddajnika. Nikar ne mislimo, da je beseda prazen zvok. Materina beseda izžarja ves vonj in lepoto domovine. Kadar koli sem' potoval po tujini, sem vselej naletel na kakega rojaka. Kako se me je vsak oklenil, kakor bi hotel objeti vso tako pogrešano in nikdar pozabljeno domovine Slovenska beseda ga je vsega prevzela, da se kar ni mogel ločiti od mene. Naš novi oddajnik bo odslej posrednik slovenske besede, čeprav ne za vse, a vendar za tisoče naših rojakov. Toda še nekaj je ob tem prazniku zelo pomembno. Ko smo ustanovili prejšnjo Jugoslavijo, je bil to kaj malo znan in pomemben dogodek. Veliki narodi so več vedeli o afriških zamorcih kakor o nas. Če si v Parizu povedal, da si iz Jugoslavije, je nagovorjeni hitro povzel: »Da, da, iz Čeko-slavije.« Ko sem nekomu v tujini povedal, da sem iz Ljubljane, je nevedno zmajal z glavo, a vendar skušal dokazati svoje zemljepisnp znanje in mi rekel: »Aha, že vem. To je nekje na turški meji.« To niso bajke, suha resnica je. Priznajmo si odkritosrčno tole zgodovinsko stvarnost. Ko sta našo zemljo zasedla dva okupatorja, nas je radio iz Londona ves čas opominjal: »Vsak narod bo imel toliko svobode, kolikor si je bo sam priboril.« Razen lastnega spoznanja je bil tudi to klic jugoslovanskim narodom v osvobodilno borbo. Strašne žrtve nas je stala ta borba. Ako bi tega ne bilo, bi stali zdaj pred narodi, ki so se borili zoper okupatorja, kakor revni, proseči berači. Slovenija bi nikoli ne dobila, kar nam je bilo že prej odtrganega. Tako pa smo lahko stopili pri mirovnem pogajanju kakor enakovredni člani v Zvezo narodov. — In uspeh? Dosegli smo mnogo, čeprav še ne vsega, kar nam po pravici gre. A danes? Naša jugoslovanska zvezna republika ni več nekakšna neznana skrita balkanska drajna. Vesoljni svet danes ve za Jugoslavijo in jo tudi ceni. Ve za naše skupne napore za prepotrebno industrializacijo, za nove ceste in železnice, za odkrivanje dragocenih zakladov v zemlji in za poglabljanje vsesplošne kulture. V Zvezi narodov imamo svobodno in veljavno besedo. Po usodni suši imajo veliki narodi za nas odprto roko in srce. Poprej na splošno zunanji svet ni kaj vedel o nas razen tega, da je v Evropi nekje Balkan, da so tam razna ljudstva, ki so še na pol divja in neizobražena. Danes pa nas prihajajo iz vseh svetovnih držav obiskovat odlični gosti in državniki, danes kaj dobro vedo tudi za nas Slovence. Res da so nas prej poleg velikega genija Prešerna razglasili tudi naši znanstveniki z učenimi deli. Toda vse to ni prišlo preko univerz in delovnih sob svetovnih učenjakov. Danes se za nas živo zanimajo tuji izobraženci, želijo naših knjig — znanstvenih in leposlovnih. Iznenadilo me je, da dobivam pisma od mladega nemškega pisatelja v slovenščini in prošnjo, naj mu samo slovensko odgovarjam in pošiljam slovenske knjige. Vse to je dokaz, da smo javno zaživeli za ves svet šele po osvoboditvi. Da je slovenska beseda in z njo naša kultura spoštovana, da nismo več skriti tam nekje blizu Turčije. Prav zato naš novi oddajnik ne bo ustrezal le našim, po svetu razkropljenim rojakom, s pridom in veseljem bodo poslušali živo slovensko besedo izobraženci, ki se zanimajo za nas in naše kulturno delo in jim bo uk našega jezika z živo besedo mnogo olajšan. Kakor imajo drugod urejeno, da govore po radiu tudi v raznih jezikih, tako bo ure- jeno tudi pri nas in nas bodo razni evropski narodi slišali tudi v svojih jezikih in se seznanjali z žitjem in bitjem Slovencev. Že na prve poskusne oddaje po novem oddajniku je prišlo vse polno pisem, ki vsa izražajo veselje in hvaležnost, ker bodo mogli odslej poslušati živo slovensko besedo. V svojih pismih trdijo, da se naš radio prav dobro sliši. Resno pa se tudi vsi zavedamo in še najbolj vodstvo Radia Slovenija, da bo treba poslej posebno paziti na lepoto našega jezika, skrbeti za dobro pripravljena predavanja in tudi za pravično pobijanje lažnih poročil naših nasprotnikov, ki jih zlobno trosijo o nas. Želimo in smo trdno prepričani, da bo sproščena slovenska beseda v čast našemu narodu in vsej jugoslovanski skupni domovini! Po strani klobuk »Da,« je odrezano dejal ravnatelj. Otre-sel je pepel s cigarete. Malo se je nagnil nad mizo, blisnil s svetlim pogledom po obeh zastopnikih direkcije, ki sta se sklanjala nad papirji, begala s pogledi in s svinčnikoma po zapiskih, gubala čelo in stikala obrvi v krtačo. Kdaj pa kdaj si je kateri od njiju segel v lase. »Petintrideset ton kožic je res mnogo, vendar ne preveč. Vso vojno nobenih novih klobukov! Človeku se res zahoče novega.« Hotel je še govoriti, toda eden od onih dveh se je nemirno presedel na svojem sedežu in menil, da morejo med nabave surovin za prihodnje leto vnesti trideset ton, kar bo skozi in skozi zadosti. Ravnatelj je kljubujoče potresel s kazalcem in raztegnil svoje dolge okončine, da so se tostran mize prikazati zlikani čevlji. »Pomislite, prosim, prvič, da smo edina tovarna za take klobuke v Jugoslaviji, drugič, da imamo stroje, ki prekašajo večino strojev sosednjih tovarn v tujini, tretjič, da bomo lahko izvažali, če pomislimo na izredno našo delovno voljo in, sposobnosti. Zatb pa: nakupimo kožic v tujini, vam pravim! Bolje, da mi spravimo na trg obilico klobukov najboljše kakovosti, kot da ča- Hinko Vilfan kamo povpraševanja, ker bomo tedaj odvisni od tujih modnih oblik. Če imamo dovolj surovin, se po svojem okusu odločimo za modne oblike in barve, postavimo na svetovni trg tipizirano množino — recimo — treh oblik in zmaga je — naša!« Zastopnika sta molčala, hoteč sproti razvozlati dobre in slabe plati ravnateljevega načrta. To niso majhne stvari! Ne gre za tisočake. Gre za milijone. Gre za ugled v tujini. Kaj, če bodo klobuki obležali v skladiščih? Kaj, če bi se pošiljke vračale — zavrnjene? In kje dobiti toliko kunčjih in zajčjih kožic? »Pri nas redimo največ 75.000 kuncev,« je povedal ravnatelj. Eden izmed zastopnikov direkcije se je nenadoma spomnil kožuhov, ki jih različno barvane nosi naš ženski svet. Vsi ti kožuhi so zajčji, če ne kunčji. Seveda: kolikor je več kožuhov, toliko je manj klobukov. Da, da, kakopak! Kožuhe naj nosijo iz lisičjega krzna, saj je letos lisic kakor včasih zajcev. »Torej računajmo!« je dejal raviatelj. »Letos zajčjih kožic nič,« je dejal in pri tem prislonil kazalec desne roke odločno k palcu 12 Koledar 1952 177 lcvicc, »... kunčjih 50.000; potrebujemo pa najmanj dva milijona kožic — teh ali onih.« »To se pravi: uvoziti?« »Uvoziti!« je z narejeno nizkim glasom rekel ravnatelj. Potem je pravil, kako drugod smotrno zbirajo kožice. Kako prihajajo zbiralci vsak ponedeljek po hišah in kupujejo kunčje in zajčje kožice. Vsaka vas ima svojega zbiralca, ki že rano zjutraj vpije ko jesihar po vasi. Gospodinje mu prinašajo kožice. Ne le kunčje, tudi zajčje, če je nedeljski lovec pri hiši, in kozličje, kjer imajo kaj paše okrog hiše. Ne zbira le suhih. Tudi popolnoma mokre, komaj odrte. Zadene jih na ramo, pa na kolo z njimi in hajdi naprej! Kožice, kožice! navajeno vpije, kakor so včasih pri nas vpili istrski jesiharji. »Toda eno je!« Ravnatelj je od same važnosti zapretil s kazalcem. »Kožic letos še ne bo, najmanj pa godnih.« Eden je menil, da bi jih morebiti dobili iz Hrvatske ali iz Srbije. »Nobene!« je dejal ravnatelj s tako prepričanostjo, da so vsi onemeli. Potem je povedal, da je streljanje zajcev in kuncev prepovedano. »Zakaj?« »Bolezen.« »Misliti moramo tudi na šestmesečno go-ditev, ko bo zajčja volna namočena v živo-srebrni čimži.« Potem je razlagal, kaj je živosrebrna čim-ža. Prav počasi je razkladal o kožicah, ki jim vrhnjo tretjino dlake na stroje porežejo., ker je preresasta, spodnjo — če jo razdeliš, ko vanjo pihneš, je bela in se lesketa kakor mačje srebro — pa obdelajo s strupeno raztopino živega srebra. To je živosrebrna čim-ža, ki vsako dlako v pol leta puščičasto razje. Če bi je ne, bi se ne sprijela v polst, kajti nič se ne tke in ne lepi. »Sprime se,« je odločno pribil ravnatelj. »Sprime se in — amen.« Moral je tako reči, ker drugače tega ni znal razložiti. »Saj boste spodaj videli,« jih je pomiril. Še to je povedal, da posušeno dlako godijo v papirnatih vrečicah. V vsaki po 2,70 kg. »Zakaj?« Ravnatelj se je vedečno nasmehnil in nabral čelo, odprte dlani pa velikopotezno razprostrl pred seboj, rekoč le: »Mednarodni predpisi.« Počehljal se je in previdno potegnil hlačnice, da niso bile več napete čez kolena. »O živosrebrni čimži nisem do kraja povedal. To je namreč hud strup. Dolgo smo se zaman spraševali, kako to, da se ljudje začno tresti kot starci in se jim moti v glavi. No, prišli so učenjaki z zagrebške klinike in nam pojasnili, da je to zastrup-ljenje z živim srebrom. Zdaj dobivamo vsak dan mleko za malico. In mladine ne sprejemamo na delo. Kje bi bili prejšnji lastniki žrtvovali take zdravniške preglede! Kje neki, ko je bilo vsakega dinarja škoda, ki bi ga izdali za delavce!«: Potem so odšli iz pisarne v tovarno. V prvem oddelku so ženske česale in krtačile zajčje kožice. To je potrebno, da se odpravi umazanija in kri in da se dlake uravnajo. To so delale na roke. S strojem so odstranjevali vrhnjo tretjino srpeče dlake. Delavec zraven je z gumijastimi rokavicami namakal kožice v čimžo. Naslednji stroj je sekljal kožice na rezance. Ostanek — osmu-kane kože — so pred vojno porabili za umetno gnojilo, zdaj ga izvažajo v tujino. »Želatino delajo iz tega,« je pojasnil ravnatelj. »Vskladiščeno dlako — rekel sem že prej v pisarni, da se mora šest mesecev čim-žana goditi — ta stroj razrahlja, ventilator jo odnaša dalje... Le poglejte skozi stekla!...« Šel je vajeno naglo mimo sosednjih strojev, obiskovalca pa sta kakor v zadregi iz previdnosti zgibala poli plaščev, da bi ju stroj ne zagrabil. Boljša zdrava koža in cel plašč kot nemarna nesreča. V steklenem zvoncu se je sukal obalten luknjičav stožec in nanj so padali kosmi, ki jih je od spredaj podil ventilator, od spodaj pa vlekel nase votli stožec. Zanimivo! Nameravala sta nekaj vprašati delavca, a sta se premislila, ker si nista upala porušiti njegove zaverovanosti v delo. Nekoč sem — pred vojno je bilo — v Zagrebu videl, kako je stroj delal takle turški med. Kar kosmi so se namotavali na stožec, sla-doledar je segel s palico, nanjo se je namo-tavalo kot kodelja na preslico, pa ti ga je pomolil. Dva dinarja, prosim lepo, je dejal... Tako je eden razmišljal. Medtem je ravnatelj takole razlagal: »Naluknjani stožec s kopičastim vrhom se vrti. Pod njim je stroj, ki vsrkava zrak. Ker pa stožec kosmičem brani za njim, se ustavljajo na vrteče« sc stožcu. To jc tulec... To je osnova klobuka.« »Kot snežinke v burji,« je nekdo dejal. Tulec je še velik in tanek. Dolgo pot napravi, preden je — neštetokrat zvaljan, barvan, osušen, zmanjšan in zgoščen — goden za obdelovanje na stroju, ki mu da obliko in ga okosmati. Ko ga spotoma zlikajo, oblikujejo s paro in obtežitvijo, mu šivilje na-šijejo usnjeni trak, nalepijo številko in včasih všijejo svileno podlogo z zlatim napi~ som pod celofanom. »Ha, ha! To podraži klobuk, kakovost pa ostane nespremenjena,« se je prav prešerno zasmejal ravnatelj. »Trgovska kri!« je nekdo ponagajal. »Dovolite!« je nenadoma resno dejal ravnatelj. Segel je po klobuku, ki je čepel na obiskovalčevi glavi. Bežno je pokukal pod klobuk in strokovnjaško preletel s pogledom po vnanjosti. »Ta je tuje izdelave... Iz kunje dlake, če še ne veste. Je prvovrsten, dasi še vojni izdelek... Ni podložen.« Samovšečno si je mel roke in se zvito smehljal. »Ne, tisto pa ne! Borsalino ni, hiickel tudi ne.« Še enkrat se je opravičil. Ko je obiskovalec povedal, da ga je kupil v tujini, je ravnatelj priznal: »Ves čas me je bodel v oči. Mikala me je kakovost. Popolnoma tuja je,« je v opravičilo dejal že na dvorišču, ko se je poslavljal. »Mi bi lahko izdelovali prav take, toda kje naj dobimo kunjo dlako, ko nam še kunčja in zajčja sivi lase... Ne, nobena kvaliteta svetovnih tovarn ne more biti boljša, ker stroj je stroj. Skrbimo pa vsi, da uporabljamo le prvovrstne surovine. Vsaj za izvoz. Odloča kakopak cena. Kje pa bo naš človek izdal toliko za klobuk! Šele z dvigom življenjske ravni se počasi približujemo tudi temu.« Ker je opazil, da je delo in pripovedovanje oba zastopnika prevzelo, je hitel praviti o notranji opremi in zunanjem okrasu. Pokazal je angleški modni list klobučarskega koncema. »Prav taka kakovost — videli ste poslane vzorce — le notranja oprema in zunanji trak v obliki kravate, kar je zopet le letošnja muhavost, to podraži izdelek in mu da svetovni sloves. Nam manika podloga, tanek papir, malo dišavne vode, krasna škatla s kako sliko Bleda, Triglava, Jadrana, partizana — čez pa velika rdeča zvezda — pa bi sc drago prodalo, čeprav bi bil slab material ... In velika zaloga, da bi takoj zadostili slehernemu naročilu ...« Večerna pot Jdica L. Jelič Mehak somrak je legel na stezice, ki vodijo me v mir sladak poslušat molk pšenice. Na nebu ni še zvezd, da pravile bi svojo mi povest, a v zrak, kot bi se svetle misli pletle, se vžigajo in ugašajo kresnice. Zamišljena grem svojo pot med njimi in pšenico, kar od nekod nenadoma zaslišim prepelico, ki meri čas na pet pedi... O, pet pedi, o, pet pedi! Vse svetle misli ugašajo in črne slutnje mi v temi bridkost prinašajo. Moja Ančka Moja sanja gre v noči kot samotna vila. Išče mojo tiho srečo, ki se je izgubila. sanja Salmtč Išče čez prepade črne, čez gore, doline, pa se prazna vedno vrne, kadar zora sine. Povečajmo pridelek krme tBg. Vinko sadar Vsakdo, ki le količkaj pozna kmetijstvo, ve, da bomo pridelke na polju povečali le tako, če bomo najprej dvignili pridelek krme. Najvažnejši in najcenejši vir krme so naši travniki in pašniki. Torej je treba pridelati kar največ prav na tej površini. Več krme, več živine, več gnoja, več pridelkov na njivi, to je tekoči trak kmetijskega gospodarstva. Zadnji čas ta trak ne teče pravilno, ker so na njem zrahljani nekateri členi. A tudi prej ta trak ni bil dovolj krepak, ker je bil na njem člen »krma« preslaboten. Žalostno je, da pridelek krme od prve svetovne vojne sem, torej že celih 30 in več let, stalno pada. Zato, ker vsa ta leta naš kmetovalec ni tako izdatno gnojil travnikov in pašnikov, kot jih je nekoč pred 40 leti. Leta 1910 so sami Barjani porabili okoli 30.000 kg gnojil, in največ za travnike. Čeprav je naš živinorejec vedno dobro vedel, da brez gnojenja ne more pridelati kaj prida niti na polju niti na travniku, ni po prvi svetovni vojni računal, da bi kupoval umetna gnojila. Danes bi jih rad, pa jih ni. Zdi se, kakor da smo v začaranem krogu, iz katerega ni poti. Toda pot moramo najti, začarani ris moramo prebiti, sicer nam bo trda predla. Kmetijska proizvodnja je in bo še dolgo najvažnejša panoga našega gospodarstva, dejal bi, njegova hrbtenica. Ob silnem poletu industrializacije naše dežele to vsak dan bolj sprevidevamo in čutimo. Prišel bo dan, ko bomo z naglim zamahom prerezali ta vozel v dvigu kmetijske proizvodnje, ki se imenuje — gnojilo. Tedaj bo šele mogoče izdatno dvigniti kmetijske pridelke, s pogojem seveda, če bo ugoden tudi gospodarski račun, o čemer pa ne sme biti dvoma. Naše kmetovanje je zelo intenzivno, potrebuje torej obilo delovne sile in mnogo proizvodnih sredstev, med njimi so zelo važna — gnojila. Brez njih ne pridemo na zeleno vejo. Dokler jih ni, zastonj pričakujemo večjih pridelkov, brez njih ne moremo pridelati dovolj krme. Gnojila morajo vsaj deloma nadomestiti hlevski gnoj, ki gre sedaj pretežno na njive, da bo vsaj nekoliko mogoče pognojiti z gnojem tudi naše pašnike in travnike, ki ga tako željno pričakujejo in terjajo. Nameravam pisati o gnojenju travnikov in pašnikov, ker menim, da je to edina pot k izboljšani živinoreji in k povečanemu poljedelstvu. Pred leti sem na tem mestu razpravljal o važnosti gnoja in gnojenju polja, zdaj se pomenimo še o gnojenju zelenic. Najprej naj poudarim tole važno stvar: ni gnoja in ne gnojila, ki bi v celoti zadovoljilo vse rastline, ki rastejo na trati, lu živi, se peha in bori za svoj obstanek trop rastlin: te so nam všeč, ker dajejo tečno krmo, druge manj, ker dajejo slabšo, nekatere pa sovražimo in zmerjamo s plevelom. Celo strupene in škodljive so vmes. Te so nizke, druge visoke rasti, te delajo globoke korenine v zemlji, druge plitve, te razvijejo obilo listja, druge le malo. Vsaka ima svoje zahteve, vsaka drugačne želje. Vse bi lahko razvrstili v tri velike skupine: v dobre in sladke trave, nadalje v deteljnice, ki so po svojih lastnostih podobne detelji, in končno ostale rastline, ki vsem skupaj pravimo zeli. Toda niti vse trave niti vse deteljnice niti zeli nimajo istih zahtev, ne terjajo enake hrane. Saj se po notranji sestavi popolnoma razlikujejo med seboj. Trave vsebujejo obilo surovih vlaken, ki nimajo nobene vrednosti za prehrano, deteljice obilo beljakovin, se pravi najtečnejših krmil, in več rudninskih snovi kot trave, zeli pa tudi za čuda mnogo beljakovin in rudnin. Trave so posebej hvaležne za dušik in za kalij, deteljni-cam prija tu bolj kalij, tam bolj fosforna kislina, nekatere zeli pa uspevajo le, če so izdatno založeni z dušikom. Kjer je preobilo dušika, se razpasejo razni dušika željni pleveli (dežen, krebuljica, trpotec, koprive itd.). Iz tega sledi, da nikdar ne pridejo na svoj račun, kar zadeva hrano, vse ali skoraj vse rastline, ki rastejo v ruši, če travnik ali pašnik vedno enako gnojimo, torej z enakim gnojilom ali gnojem. Naši kmetovalci so za gnojenje travnikov najbolj cenili Thomaso-vo moko ali, kakor smo jo navadno imenovali, »Tomaževo žlindro«. Z njo so dosegli izredne uspehe. Zato se je še vedno spominjajo, čeprav je po letu 1941 ni bilo več mogoče kupiti. Še vedno povprašujejo po njej. Res je, da so pridelali tedaj, ko so jo obilo trosili, največje pridelke izvrstnega. tečnega sena. Po njej se je ruša čisto spremenila. Na dan so prišle detelje, kjer jih poprej ni bilo. Ker so pa trosili »žlindro« leto za letom, se je ruša enostransko razvila,' tako da so prevladale detelje. Ko žlindre ni več bilo, so detelje na mah minile, na njihovo mesto je pa stopil — plevel. Sprevidimo torej, da ruše ne smemo enostransko gnojiti, se pravi, vedno z istim gnojilom. Trajno velik pridelek bomo dosegli le tedaj, če bomo gnojili z raznimi gnojili, sedaj s tem, sedaj z drugim, če bomo menjali domači gnoj (gnoj, kompost, gnoj iz slame, gnojnica, gnojevka) z gnojili. Gnojil je, kakor že vemo, več vrst. Tudi gnojila moramo menjavati, torej ne bomo trosili vedno dušičnatih, niti vedno istih fosfornih ali kalijevih gnojil. Vsako leto bi morali brez izjeme pognojiti travnike in pašnike s kalijevimi in fosforni-mi gnojili. Vsako 3. do 5. leto bi morali travinje apniti. Najbolje je, da vržemo apno na kompost, kjer se pravilno preobrazi, preden ga spravimo na pašnik ali travnik. Močno izkoriščane, zlasti bolj suhe travnate površine naj dobe vsako drugo leto gnojilo, ki vsebuje obilo humusa, torej bodisi gnoj ali kompost ali vsaj gnojnico. Če vsega tega ni, bi bilo prav, če bi travinje vsaj po prvi košnji pokrili s plevami ali na jesen s krompirjevko, da bi jo tako varovali suše in mraza. Rastje v ruši je zelo pisano, zato mora biti tudi gnojenje vsestransko, večkrat izmenjano, ne pa vedno enako. To so splošna navodila za gnojenje travnikov in pašnikov. Le tako gnojeno travinje bo trajno rodilo enako vredno, vedno dobro, tečno krmo in bo te krme vedno dovolj. Vsakdo naj se zamisli in naj primerja, kako gnoji svoj travnik in pašnik in kako bi ga po teh splošnih načelih moral gnojiti. Potem se ne bo več čudil, da mu sedaj zraste le slaba mrva in da je še te bore malo. Koliko hrane izpije krma iz zemlje? Pridelek 20—80 q mrve na ha izmolze iz travnika ali pašnika 75—600 kg vseh rudninskih snovi, in sicer: 15—200 kg kalija, 3 do 60 kg fosfornega okisa, 10—100 kg apna in 80—160 kg dušika. Na vsakih 10 q mrve torej kakih 16 kg dušika, 20 kg kalijevega okisa, 7 kg fosforne kisline in 12 kg apna. Ta števila nam pa še ne povedo, koliko teh ali onih hranil moramo ruši nuditi, ker si jih nekoliko lahko rastline same pribore iz zemlje. Gnojil moramo, splošno rečeno, dati več, kot je najnujnejša potreba. Če na leto večkrat kosimo ali pasemo, tedaj nakosimo po teži manj krme, toda kalija in fosfora odnesemo več iz zemlje kakor pri navadni dvakratni košnji. Torej se moramo pri odmeri gnojil ravnati tudi po tem, kako travnike in pašnike izkoriščamo. Najzanesljivejše merilo, ki nam pove, koliko gnojil potrebuje travinje, je gnojilni poskus. Zatrjujejo, da potrebuje pašnik več gnojil kot travnik, če ga pravilno izkoriščamo s pogostim čredenjem živine. Stalna paša na istem pašniku je zastarela. Pašnik se najbolje izkoristi, če ga predelimo na čredinke in če pasemo živino v vsaki čredinki le nekaj dni, dokler je trava še čisto mlada. Ne bi se smelo pasti vsako pleme živine zase, marveč bi morali n. pr. goved razdeliti v več skupin, skupaj krave, jalovke skup itd. Najprej gre na novo pašo skupina, od katere pričakujemo največje koristi, za njo slede druge skupine; govedi naj slede konji, tem pa ovce. Takšno izkoriščanje daje ob izdatnem gnojenju in ob hkrati dobrem oskrbovanju največje pridelke beljakovin po enotah površine. Niti na polju jih ni mogoče toliko pridelati na enaki površini. Razume se tedaj, da potrebuje takšen pašnik zelo krepko gnojenje. Pri nas so čredinke zelo redke, čeprav niso nič novega. Res je, da takšen pašnik ni mogoč na vsakem svetu in na vsaki legi. Le na dobri zemlji, v vlažni legi uspe. Takšnih pašnikov je pri nas malo. Na zakisani zemlji, kjer primanjkuje apna, ni mogoče pridelati obilo dobre krme. Seno-žetne rastline ne zahtevajo, da bi bilo v zemlji obilo apna, toda čisto brez njega le ne sme biti. Apno razkisa zemljo, okrepi v ruši detelje, poživi v zemlji bakterije, omogoči boljše izkoriščanje hranil iz gnojil in poveča okusnost krme. Če krma ne vsebuje dovolj apna, živina ni zdrava. Z apnom je pa treba pametno gnojiti, zakaj preveč apna lahko škoduje, ker zemljo preveč zrahlja in ker poveča nevarnost suše. Od vseh gnojil je našemu travinju najbrž fosforna kislina najbolj potrebna. Naj-očitnejše uspehe bomo bržčas dosegli, če bomo gnojili s superfosfatom ali s kostno moko. Kostna moka je primernejša, ker dlje učinkuje. Pravijo, da da vsak kilogram fos- forne kisline 6 kg več krme. Fosforna kislina najbolj poživlja detelje v ruši, hkrati pa poveča odstotek beljakovin in rudnin v krmi. Ugodno delovanje fosfornih gnojil najlepše opazimo na tleh, ki imajo zelo malo fosforne kisline, pri nas torej skoraj povsod. Če ni v krmi zadosti fosforne kisline, ostane živina jalova. Ko gnojimo s fosfomo kislino, se ni bati, da bi je kmalu preveč dali, celo koristno bi bilo, če bi z njo izdatneje pognojili, kot je trenutna potreba, da zemljo nekako založimo s tem važnim hranivom. Kalij prežene s pustih travnikov in pašnikov najprej vse rastline, ki ne marajo soli in klora, to je predvsem plevel (vresje, borovnice ipd.), hkrati poživi detelje in poveča vsebino beljakovin v krmi. Vsak kilogram uporabljenega kalijevega okisa poveča pridelek škrobnih enot za 5,5 kg na ha. Naša tla vsebujejo več kalija kot fosforne kisline. S kalijem ne smemo gnojiti na zalogo, ker ga dež rad izpere. Največjega pomena je, da obenem gnojimo s kalijevimi in fosfornimi gnojili. Delovanje teh dveh vrst gnojil se tedaj med seboj izpopolnjuje in veča. Mrva ima tedaj več beljakovin in rudnin v sebi, hkrati manj surovih vlaken, se pravi, da je tečnejša kakor po kakršnem koli gnojenju. Krma ima tedaj dvakrat večjo krmilno vrednost. Zato je gnojenje s kalijevimi in hkrati s fosfornimi gnojili — temeljno - gnojen ; e, ki učinkuje dolgo in vsestransko, je torej podlaga, na kateri šele lahko pride do veljave gnojenje z dušikom in temelji-tejše izkoriščanje ruše, če jo obenem apnimo in preskrbimo s humusom. Na videz najbolj poveča pridelek krme dušičnato gnojilo, torej dušik, ki povzroči, da je vsa rast bujnejša in zgodnejša, da se razvijejo najzahtevnejše in najbohotnejše rastline, sprva visoke trave, ki dajejo največ mrve, pozneje, če pretiravamo z dušikom, pa nevšečni plevel. Dušik poenostavi rušo, se pravi, da prežene najprej vse rastline »pustih tal«, pozneje, pri vedno večji uporabi dušika, tudi vse počasneje rastoče rastline in zlasti tiste, ki rastejo pri tleh, torej predvsem deteljnice. Če travnik samo dvakrat kosimo ali če pašnik prepozno iz-pasemo, prične dušik kmalu kvarno delovati, to je, trave se razbohotijo, detelje pa izginejo. Posledica tega je, da postane krma manj tečna. Če torej trato izdatneje gno- jimo z dušikom, moramo rušo prej in krep-keje izkoriščati, to pa zato, da kosimo ali pasemo v času, ko je v krmi največ beljakovin, in zato, da trave ne zaduše detelj-nic. V istem času pa moramo izdatno apniti in gnojiti s kalijevimi in fosfornimi gnojili. Če tako gnojimo, pridelamo zelo tečno, se pravi, z beljakovinami dobro založeno krmo, ki je sploh najboljša krma. Kjer travnike le dvakrat kosimo, pa le zmerno uporabljajmo dušičnata gnojila.' Iz tega sledi, da sama gnojnica ne bo stalno dobro učinkovala na travniku niti na pašniku. Ko smo si v bežnih potezah ogledali učinkovanje posameznih hranil, se seznanimo s posameznimi gnojili, ki so važna za travinje. Domači gnoj. Brez domačega gnoja ne smemo pričakovati večjih pridelkov krme na travinju. Ker ga je malo, moramo uporabiti več gnojil na polju, da tako priškr-nemo vsaj nekoliko gnoja tudi za travnik. Komposta si pa lahko vsakdo dovolj pripravi, kdor le hoče. Iz vrtač v gozdu, kjer je črne prsti preveč, lahko navozi znatne količine humusa na kompostni kup. Iz jarkov sredi travnikov in njiv in ob poteh prav tako obilo dobre prsti. Mnogo je odpadkov rastlin, ki jih v svoji kratkovidnosti pogosto sežigamo, namesto da jih vržemo na kup. Gnojnica in straniščnik tudi spadata na kompost. Kjer je obilo slame, si pripravljamo gnoj iz slame. Vsakovrstni domači gnoj je torej uporaben za travnik in pašnik, samo da je res zrel, dobro preperel in uležan. Domači gnoj vsebuje skoraj vsa važna hranila. Sprva deluje počasi, zato pa dolgo časa. Ne spremeni ruše po sestavi rastlin, torej tudi ne krmilne vrednosti krme. Rušo zgosti in poživi rastline, važne za pašo. Varuje rušo pred mrazom in sušo. Zato tako blagodejno vpliva na pusti, preslegasti in opešani trati. Gnojnica in gnojevka, to je z vodo pomešano in razredčeno govno, sta enostranski gnoiili. ki vsebuieta pretežno dušik in kalij in delujeta približno tako kot vsako dušičnato gnojilo. Zato hitro spremenita sestav ruše in razmerje hranil v krmi. Razmerje med hranili, se pravi med dušikom, fosfo-roAi, kalijem in apnom je v gnojnici kakor 100:4:180:8. Travniške rastline pa potrebujejo ta hranila v razmerju 100:30:120:60. Iz tega sledi, da dajemo premalo fosfora in apna, če gnojimo samo z gnojnico ali gno- jevko. Zato ju moramo neogibno dopolniti z obilnim odmerkom apna in fosfatov. Opozoril sem že, da prevelike množine gnojnice zaplevelijo travnik z dežnom, mrkvo ipd. Vsak stot hlevskega gnoja poveča pridelek mrve za 78 do 97 % • Če t r a v i n j e redno vsako drugo ali tretje leto pognojimo z gnojem, ohranimo zemljo zdravo, rušo gosto in krmo tečno. Zelo koristno je gnojenje travnikov in pašnikov z ovcami, to je tamarjenje. Ovce kar obnove travnik in pašnik, če jih naže-nemo nanj samo za nekaj ur na dan, ker objedo plevel in zemljo stlačijo. Že na skoraj uničeni ruši napravi tamarjenje pravo čudo: pokažejo se nizke trave in detelje, trave se razrastejo, plevel izgine in izboljšajo se vodne razmere v tleh. Gnoj in kompost izboljšata tla za več let. Vsak kilogram dušika, ki pride v rušo z gnojnico, poveča pridelek mrve približno za 40 kg. Še enkrat svarim pred pretirano uporabo gnojnice. Če z njo zalivamo travnik iz leta v leto, temeljito spremeni tla, rušo in tečnost krme. V tleh se sčasoma nabere preveč kalija, fosforna kislina in apno pa izgineta iz njih. To je lahko usodno na zemlji, ki ne vsebuje obilo apna. Tedaj namreč zastane v njej vse življenje, ker se zmanjša število koristnih bakterij na eno desetino. Iz ruše izginejo detelje, med pleveli pa prevladajo debelostebelne ničvredne kobulnice. Zanimivo je tudi, da preko mere uporabljena gnojnica nič kaj ne dvigne pridelka. Le če hkrati večkrat kosimo ali pasemo, se gnojnica bolje izkoristi. Tedaj se pa krma tako poslabša, da postane lahko celo zdravju živine Škodljiva. Takšna krma namreč vsebuje preveč kalija, natrija in klora in premalo apna in fosforne kisline. Takšno neugodno razmerje rudnin je kvarno za zdravje. Ponekod v tujini skušajo dvigniti pridelek krme s tem, da nasteljejo po travniku in pašniku slame, krompirjevke, šote ipd. la odeja varuje rušo mraza in sončne pripeke, da ne izgubi preveč vlage ali da živina na pašniku ne obžre do golega zeli, ki ji najbolj teknejo. Tako so dosegli do 17% večje pridelke. Nastelja pa ne odstranijo, marveč mu omogočijo, da-se vraste v rušo. Zato zemljo valjajo, ko je zmrzla, ali jo branajo poleti, ko sta sonce in dež slamo že dovolj zrahljala. Na koncu naj odgovorim na vprašanje, koliko gnojil bomo odmerili Povprečno zadostuje, da nudimo ruši približno tele količine hranil na hektar. hranilo čisti dušik apneni dušik čista fos. kislina superfosfat čisti kalij kalijeva sol na trajnem travniku 30— 60 kg 1,5-2 q 40- 80 kg 2-4 q 80-140 kg 2-3 q na trajnem pašniku 40—100 kg 2,5-5 q 40- 60 kg 2-3 q 60—100 kg 1,5-2,5 q Toliko je treba gnojiti vsako leto, da nadomestimo odvzeto hrano. Le tedaj bomo dosegli pridelke nad povprečjem. Poskusi, ki so jih delali že pred 40 leti, dokazujejo, da potrebujejo travniki na Ljubljanskem barju zelo izdatne odmerke gnojil, da obilo rodijo. Tu so dali najboljši uspeh odmerki: 4 q superfosfata (56 kg fosforne kisline), 4q kalijeve soli (160 kg kalijevega okisa) in 2q čilskega solitra (32 kg čistega dušika). Ti odmerki so dali do 100 q mrve na hektar. Leta 1911 so dosegli s 70 kg čiste fosforne kisline in 200 kg kalijevega okisa na dobrih travnikih do 150 q suhe mrve na hektar. Na barju bi torej z obilnim gnojenjem z lahkoto pridelali 80—100 q mrve na hektar. Količina apna, ki ga trosimo vsako tretje alj peto leto, naj bo 5—20 q živega apna na hektar. Trajni pašnik priporočamo gnojiti le s fos-forno kislino in kalijem, in sicer v razmerju 35—45 kg fosforne kisline in 50—60 kg kalijevega okisa na hektar. Hlevskega gnoja priporočajo manjše količine, najmanj toliko, kolikor ga je sploh mogoče razmetati, torej 120—150 q na hektar, zato pa tem večkrat. Le prvič, ko nameravamo oslabljeno rušo temeljito popraviti, razmečemo več, vsaj toliko kot na njivi (do 500 q). Komposta moramo razmetati najmanj 200 do 400 q na hektar, da sploh deluje. Na pusti zemlji ali na barju, zlasti pa kadar nameravamo dosejati travno seme, ga razmečemo do 1000 q. Gnojnico bomo polivali večkrat v manjših odmerkih. Več kot 40—50 kg dušika ne sme- mo nuditi niši z gnojnico, se pravi, da ne bomo dali več kot 200—250 hI gnojnice na hektar na leto, to pa v 3—4 obrokih. Čas gnojenja. Pravi čas gnojenja pogodimo najbolje, če upoštevamo, kako kopičijo hrano trpežne travniške rastline. Opazovanja povedo, da zbirajo te rastline hrano zlasti jeseni, nekoliko tudi zgodaj spomladi, preden krepko odženejo. V času, ko travniške rastline najbujneje rastejo, torej od začetka maja do septembra, nabirajo le malo hrane. Tedaj žive predvsem iz nakopičene hrane iz korenin živic in pritlik. Zato tako naglo gredo v klas in cvet. Nato pa rast počasi popušča. Takšen je naraven razvoj travniških rastlin. Tega ne more bistveno spremeniti niti toplota niti vlaga niti gnojenje. Le dušik trave malo bolj požene na rast, če je hkrati obilo dežja. Iz tega sledi, da morajo imeti travniške krmne rastline največ hrane v času med poznim poletjem in koncem pomladi. Kljub temu n? smemo dopustiti, da bi trave spomladi prebujno rasle. Zato moramo lahko topljivi dušik, torej soliter ali gnojnico, nuditi v dveh obrokih: prvega, preden prične trava rasti, drugega pa — vsaj na pašnikih — v času, ko pričenja rast trav popuščati, torej po košnji sena ali nekaj tednov pred košnjo. S tem povečamo tečnost krme. Apno trosimo tedaj, ko rast miruje, torej pozno jeseni ali tesno pred zimo: tedaj ga najlaže zabranamo v rušo. Fosforna gnojila uporabimo takoj, ko jeseni preneha rast navadno skupaj s kalijevimi in z delnim obrokom dušika, torej pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Superfosfat je bolje trositi spomladi, kostno moko in Tomaževo žlindro pa jeseni. Kalijeve soli trosimo kar se da zgodaj pozimi od pozne jeseni dalje, če se ni bati izpiranja; če ne, pa pozrto pozimi ali zgodaj spomladi. Kompost razmečemo tesno pod zimo, torej v času, ko rastline mirujejo; na travnikih tudi lahko po prvi ali drugi košnji, če hkrati tudi dosejemo travno mešanico. Gnoj razvozimo in razmečemo po travniku pozimi ali proti koncu zime. Spomladi ga zabranamo. Če ga razvažamo pozimi po zmrzli zemlji, se izgubi mnogo hranil. Zato ga raje proti koncu zime. Na pašniku je bolje razmetati gnoj poleti: pozimi pogno-jimo le čredinke, ki jih nameravamo spo- mladi najprej kositi. Zanimivo je, da se živina ne pase rada tamkaj, kjer je bil gnoj pozimi razmetan, poleti pa na pognojenih mestih že po 2—3 tednih prav rada žre. Tudi to, da navadno ne muli krme, ki je bila gnojena z njenim lastnim gnojem. Nasprotno pa govedi konjski gnoj ni zoprn ali vsaj ne toliko kot goveji gnoj. Konji žro radi krmo, ki so jo gnojile ovce, prav kmalu tudi goved. Najbolje deluje gnoj, če ga damo tedaj, ko je trava že drugič ali tretjič spasena, ker tedaj že pojema rast in ker prav v tem času rade nastanejo v ruši preslege zaradi suše in zaradi preglobokega objedanja. Na preslegastih pašnikih gnojimo z gnojem vsako drugo leto. Tu ga spomladi ne zbranamo, temveč pustimo, da se vraste. Če polivamo gnojnice spomladi tesno, preden prične trava rasti, živina presne krme ne mara. Travnike in košene čredinke pa lahko brez skrbi polivamo v tem času. Poleti, ko vse raste in kipi, utegne gnojnica rastje požgati, če ni močno stanjšana. Tedaj jo smemo voziti le v oblačnem vremenu. Poleti žre živina krmo kmalu po polivanju gnojnice. Vsako leto ne smemo gnojnice polivati na isto mesto. Močno uporabljena travniška brana ni pokazala dobrega učinka, kot smo ga od nje pričakovali. Dandanes je večina strokovnjakov proti premočni uporabi travniške brane, ker so sprevideli, da je zelo slabo za rušo, če jo razrežemo, razparamo, sploh ranimo. Včasih so trdili, da je potrebno rušo razrezati, da se zemlja dovolj zrahlja in da pride vanjo kisik. Toda prepričali so se, da mraz sam zemljo dovolj zrahlja. Na dobri ruši, ki ima precej detelje, je ranitev ruše tem bolj nevarna, čim bolj suho vreme nastopi po ostrem brananju. Najnevarnejše je rezanje ruše pred mrazom. Zato proč s pretirano uporabo travniške brane! Tako smo nanizali nekaj resnic, ki veljajo glede -gnojenja travnikov in pašnikov danes in za vedno. Prišel bo čas, ki mora priti, da bo umetnih gnojil dovolj. Tedaj bo važno, da bo kmetovalec upošteval te smernice in se po njih ravnal. Trenutno ima samo gnoj, kolikor ga pač ima in kolikor ga privošči travnikom in pašnikom. Lahko bi pa imel dovolj komposta. ■ Sedaj nas samo kompost lahko reši iz zagate, zato ne bi smelo biti dvorišča brez visokega kupa mešanca. Več komposta — več krme! Rastline bolehajo ing. Viktor Rcpanšck Kakor človek in žival, potrebujejo za svoj razvoj in rast hrano tudi rastline. Ali si morete misliti, kakšen bi bil človek, ki bi s? zmlada hranil samo s sadjem, kruha in mesa pa bi ne pokusil? Kaj kmalu bi shiral in umrl. In kaj bi bilo, če bi takega hiravca hoteli rešiti smrti, pa bi poklicali zdravnika, ki bi mu za zdravilo predpisal sadni sok? Umrl bi verjetno še prej. Tako se mnogokrat godi kmetijskim rastlinam. Za uspešno rast potrebujejo obilo hrane, ki je pa ni dovolj v vsaki zemlji, zato stradajo, bolehajo l in dajo majhne pridelke. O tem nekaj besed. Ko uporabljamo kupljena gnojila, pogosto pozabljamo, da vsebujejo navadno samo eno hranilno snov: kalij, fosfor, dušik ali kalcij in le nekatera imajo več hranilnih snovi. Kalijeva sol vsebuje na primer samo hranilni kalij* superfosfat le fosfor, apneni dušik apno in dušik, nitrofoskal pa dušik, fosfor, kalij in kalcij. Pa se našim kmetijskim rastlinam dogodi, da jim takrat, ko jim najbolj primanjkuje kalija, postrežemo z dušikom ali s fosforom. Rastline si z njim ne morejo pomagati, ker jim ne more nadomestiti kalija, prav tako kot nam sadni sok ne more nadomestiti mesa. Čeprav so slovenski kmetijski strokovnjaki napisali o gnoju in gnojilih že mnogo člankov in razprav in je že po vojni izšla celo posebna knjižica o gnoju, gnojilih in gnojenju, ki jo je napisal ing. Rado Lah, še vendar pri porabi gnojil mnogo grešimo. Letos spomladi sem namreč videl mnogo kmetovalcev, ki so gnojili z apnenim dušikom žitu, krompirju in drugim rastlinam, ne da bi se prej prepričali o koristnosti tega početja. Na mnogih njivah, ki so bile pognojene s tem gnojilom, je bilo morda dušika že dovolj, primanjkovalo je pa kalija ali fosfora, žitu pa, ki smo mu dali preveč dušika, ne pa fosfora, smo podaljšali rast in ga izpostavili večjemu napadu žitne rje, ki je letos močno oslabila marsikatero žitno polje. Tako smo z nepravilnim gnojenjem napravili več škode kot koristi. Dušik, ki je bil porabljen, bi bil pa morda kje drugje pomenil pravo zdravilo. Gnojila niso gnoj, so le njegovo dopolnilo. Gnoj vsebuje vse rastlinske hranilne snovi, predvsem pa kalij, fosfor, dušik in številne drobne organizme, ki pomagajo pripravljati rastlinam hrano. Iz neužitne snovi napravljajo užitno, tako kot kuharica jedi. Gnojilom marsikatere izmed teh snovi manjka. Gnojila vsebujejo navadno samo eno hranilno snov, zato se prej prepriča j mo, če tiste snovi v zemlji v resnici najbolj primanjkuje. V naših tleh največkrat primanjkuje kalija in fosfata. Ne pozabimo tudi, da so nekatere rastline, na primer krompir, predvsem zelo hvaležne za kalij, druge, na primer, žita, pa fosfor. Ne kupujmo v trgovini gnojil, ne da bi se prepričali, kakšno hranilno snov vsebujejo in v kakšnem odstotku. Ne kupujmo torej »štupe«, temveč določeno gnojilo z določenim odstotkom hranilne snovi. Čim večji odstotek hranilne snovi vsebuje gnojilo, tem več je vredno, kakor je vino, ki ima dvanajst odstotkov alkohola, več vredno ko tisto, ki ga ima sedem. Z gnojili gnojimo o pravem času. Nekatera gnojila se hitro tope v vodi in jih rastline lahko takoj porabijo za hrano, druga pa se tope počasneje. Tomaževa žlindra deluje zelo počasi, superfosfat hitro, obe gnojili pa vsebujeta fosfor. Podobno je z apnenim dušikom, ki deluje počasi in ga moramo trositi nekaj tednov pred setvijo, medtem ko delujejo solitri (čilski, norveški, apneni, amonijev) zelo hitro in je najbolje, da jih trosimo, ko rastline že rastejo in v več obrokih. Tudi kalijeva sol hitro deluje, zato jo trosimo neposredno pred setvijo ali med rastjo. Gnojila so j e d k a. Z njimi lahko poškodujemo rastline. Trosimo zato gnojila samo v suhem vremenu, da ne ožgemo z njimi rastlin. Pred trošenjem gnojil se poučimo o njihovi, porabnosti iz strokovnih listov in knjig ali pa se posve-tujmo z izkušenim kmetijskim strokovnjakom. Le tako bomo gnojila gospodarno porabljali in si prihranili marsikatero razočaranje, ki ga sicer lahko doživimo. Ameriški kapar Naši kmečki ljudje so v tem času drugič v zgodovini slovenskega naroda pred trdo preizkušnjo: ali opustiti važno kulturo, ki jim daje lepe zaslužke, vsemu ljudstvu pa prepotrebno dodatno hrano, ali pa se oprijeti novih načinov pridelovanja. Ob koncu prejšnjega stoletja je slovenski narod, kakor večina kmetovalcev v Evropi, preživljal podobno krizo. Tedaj se je kakor kuga širila po Evropi trtna uš, ki je prišla iz Amerike, in uničevala vinograde. Ljudje, ki niso poznali novega škodljivca in ne njegovih navad, so hoteli obnavljati usahle vinograde na stari način, zato so imeli strokovnjaki neverjetno težaven, včasih kar življenjsko nevaren boj z ljudmi, ko so jih prepričevali o potrebi obnavljanja vinogradov na odpornih ameriških podlagah vinske trte. Mnogo-kje ugodnih vinogradniških leg sploh niso več zasadili s trto, temveč s sadnim drevjem, ki je obetalo dajati lažji zaslužek. Sedaj so tegobe vinogradnikov izpred dobrega pol-stoletja že davno pozabljene. Toda prišla je druga nadloga v deželo, ki nam hoče uničiti za naše kraje ravno tako važno kulturo, kakor je vinska trta — sadno drevje. Ta nadloga je ameriški kapar ali kapar San Jose (džoze). Zaradi njega se suše v zadnjih letih sadna drevesa vedno pogosteje in že moramo vsako zimo posekati na desettisoče posušenih dreves v najboljših sadnih okoliših. Ker se kapar naglo širi, preti sadjarstvu pri nas prava katastrofa. Če ga bomo pustili še nekaj let, da se bo nemoteno širil, bodo celo naši otroci in bolniki brez sadja. Ameriškega kaparja so opazili kot hudega škodljivca sadnega drevja najprej v Kaliforniji v dolini San Jose proti koncu prejšnjega stoletja. Njegova prvotna domovina je Kitajska, od koder je bil s sadikami prenesen okrog leta 1870 v Kalifornijo. V nekaj letih je postal strah in trepet sadjarjev v ZDA, saj je zaradi njega silno propadalo sadno drevje, zlasti dokler ga niso v začetku tega stoletja pričeli splošno uničevati z žvepleno-apneno brozgo pri zimskem škropljenju. Iz Amerike je bil zanesen v Evropo večkrat in so prve okužbe znane iz Anglije, Francije, Italije, Španije, Portugalske in Madžarske. Očitno je bil kapar prenesen iz Amerike z okuženimi sadikami in sadjem. Pri nas je dr. Fr. Janežič bila prva okužba odkrita 1. 1932 v okolici Subotice, kamor je prišel kapar iz sosednje Madžarske. V Sloveniji so znane prve najdbe kaparja San Jose iz leta 1935. Tedaj so bila najdena po Sloveniji posamezna okužena drevesca, uvožena iz okuženih drevesnic v Vojvodini in Zagrebu. Takoj pa so bila vsa sežgana in izvedeno je bilo varnostno škropljenje vsega sadnega drevja v krogu 1 km okoli okuženih dreves. Tako so bila vsa prvotna gnezdišča uničena razen enega v Novem mestu, kjer zaradi nedoslednosti pri zatiranju niso bila posekana vsa okužena drevesa. Zato se je tam kapar pričel širiti in je do danes nastala zelo obsežna okužba na Dolenjskem. V letih 1937 in 1938 je pričel kapar fron-talno prodirati v Prekmurje in v Slovenske gorice iz sosednje okužene Madžarske in Avstrije, od koder so ga k nam zanašali vetrovi. V vojnih letih, ko ni nihče mislil na zatiranje, se je kapar razširil po vsem Prekmurju in Pomurju, po Slovenskih goricah, preko Ptujskega polja je dospel v Haloze, a s hrvaške strani se je razširil v krškem okraju. Nesistematično zatiranje v povojnih letih je povzročilo njegovo daljnje širjenje proti zahodu in severu tako, da imamo danes močne okužbe že tudi v celjskem, kamniškem, ljubljanskem in kranjskem okraju. V Slovenskih goricah, na Ptujskem in Murskem polju ter v Prekmurju pa danes sadovnjaki splošno naglo odmirajo. Okužbo po ameriškem kaparju najlaže ugotovimo na plodovih jablan in hrušk. Pri večini jabolk in hrušk, to je pri sortah, ki pri dozorevanju vsaj malo, če ne popolnoma pordijo, nastanejo že na zelenih plodovih okrogle rdeče pege. V sredi vsake pege tiči kapar pod sivo ali črnosivo luskinasto okroglo kapico. Rdečih kolobarjev in kapic je največ pri muhi in okoli peclja, ker se tam počutijo najbolj varne. Podobne rdeče kolobarje s kapico v sredi najdemo poleti tudi na listju. Vedno pa so kapice na lubju po vejah in deblih pri močnem napadu tako goste, da sestavljajo sivo luskasto prevleko iz 2—3 plasti uši s kapicami. Če v tako napadeno lubje zarežemo z nožem, vidimo, da je v notranjosti vijoličastordeče obarvano. Barvilo tvori od kaparja draženo tkivo. Ves čas svojega razvoja živi ameriški ka-par pod kapico. Le povsem mlade ličinke, dokler so gibljive, to je nekaj ur potem, ko se izležejo, so brez ščita ali kapice. Gibljiva ličinka je rumene barve, ima oči, ti-palnice, tri pare nog, s katerimi se giblje po drevesu in si tako sama poišče primerno mesto na lubju, na listu in plodu do nekaj metrov od matere. Telo ji je sploščeno, okroglasto in približno % mm dolgo. Čez nekaj ur se ličinka prisesa na podlago s posebnim sesalom ali rilom, s katerim živalca srka tekočo hrano iz rastline in jo s tem slabi. Posebne žleze v zadnjem delu telesa izločajo voščene niti, ki na zraku otrdijo in prekrijejo uš kakor ščit. Brž ko' ličinka dobi ščit, preide v drugo stopnjo svojega razvoja, ko izgubi noge, oči in tipalnice. Najprej je ličinkin ščit bel, kmalu pa postane rumenorjav, čez nekaj dni pa temno- Kapai San Jose: Zgoraj okužena vejica z listi in jabolkom, levo v sredi veja s kapicami; a kapica samico, b samčeva kapica, c kapica ličinke, d ravnokar izležena ličinka, d' ista povečana, e dvignjena kapica, f samica (povečana), g samec (povečan). siv ali skoro črn. Kapica dorasle samice meri v premeru do 2 mm in je okrogla kakor pri ličinkah. Med okroglimi kapicami so še kapice jajčaste oblike, ki pokrivajo samce. Iz ličinke druge stopnje se po levitvi razvije samica, iz moških ličink, ki so v prvi in drugi stopnji enake ženskim ličinkam, pa sc razvije buba ali nimfa, iz te pa dorasli samec, ki zapusti kapico in se svobodno giblje, saj ima prednji par kril in dobro razvite noge. Samec ima tudi tipalnice in rdeče oči in na zadku dolgo cevko za oploditev samice, ki tiči vse življenje pod kapico. Zimo prebije kapar v obliki ličink druge stopnje pod črnikastimi ščitki. Spomladi se razvijejo odrasli; samci malo prej kakor samice, meseca aprila, samice pa dorastejo v maju. Samice kotijo žive mladiče, in sicer jih prično odlagati konec maja do začetka junija. Vsaka samica odloži 400—600 mladih ličink, a ne vseh naenkrat, ampak v šestih tednih. Naenkrat odloži kakih 30—40 mladih. Razvoj od izlegle ličinke do odrasle uši traja malo preko mesec dni. Zato imamo pri nas vsako leto običajno tri rodove. Ličinke prvega rodu se valijo junija, drugega rodu konec julija in v začetku avgusta, ličinke tretjega rodu pa septembra, če je le dovolj toplo. Pri taki plodnosti se razvije iz vsake samice v enem letu blizu ene milijarde in 600 milijonov potomstva. To ogromno število nam že samo pove, da je strah pred manjšim škodljivcem res upravičen. Ameriški kapar. lahko napade vse vrste sadnega drevja, najraje pa živi na jablanah, hruškah in ribezu. Od koščičarjev ima rad breskev; češplje in marelice mu niso posebno všeč. Od drugih rastlin, ki so lahko zelo napadene, so japonska kutina in glog. Kjer kapar izsesava, se prično najprej sušiti vršički vejic, pozneje se suše cele veje, končno pa se posuši celo drevo. Jabolka in hruške, okužene od kaparja, kar vsakdo zlahka ugotovi po rdečih krogih, nimajo vrednosti kot namizno sadje, temveč služijo le za predelavo v marmelado, v sadjevec ali za sušenje. Od izvoza je okuženo sadje popolnoma izključeno, saj so vse države razglasile ameriškega kaparja za karantenskega škodljivca in ne sprejmejo okuženega sadja. Škoda od tega škodljivca je torej dvojna: posuše se okužena drevesa, okuženo sadje pa nima svoje vrednosti, kolikor se sploh še razvije na hirajočih drevesih. ' • \ Ker je ameriški kapar tako silovit škodljivec, da more napraviti konec vsakemu količkaj rentabilnemu sadjarjenju, se moramo resno lotiti njegovega zatiranja. Učimo se na izkušnjah ameriških sadjarjev. Tam je kapar uničil skoro vse kmečke nasade do konca prejšnjega stoletja. Tedaj so pričeli na novo zasajati obsežne sadne plantaže in so čela posestva izpremenili v sadne nasade, v katerih so se oprijeli temeljitega zatiranja. Odkar tam redno in pozimi škropijo, škodljivec ne nastopa več v večjem* obsegu. Tako moramo tudi pri nas predvsem bolj skrbeti za sadovnjake kakor doslej. Z gnojenjem in oskrbovanjem jih bomo namreč napravili odpornejše in tudi njihova rodovitnost se bo povečala, zato se bo škropljenje sadovnjakov bolj izplačalo. Da preprečimo raznašanje škodljivca z okuženimi sadikami in cepiči, moramo nabavljati sadike le v drevesnicah, za katere* jc bilo oblastno ugotovljeno, da niso okužene. Iz okuženih drevesnic se drevesa tako ne smejo izdajati. Pa tudi v neokuženih drevesnicah, ki so v okuženem področju, morajo biti vse sadike, preden se izdajo, ciani-zirane. 10 g cianvodične kisline ubije ka-parje v neprodušno zaprti celici v eni uri. Cianizirati jih je torej treba le tako. Tudi z okuženim sadjem moremo zanesti škodljivca v daljne kraje, zlasti v jesenskih mesecih na zgodnjih ali na srednje poznih sortah: zato je prav, da se tako sadje predela ali pa pri prevozu prej cianizira. Močno okužena drevesa, ki so že pričela hirati zaradi napada, je najprimerneje posekati in sežgati. Da jih moremo koristno uporabiti za kurjavo, sežgemo odpadke in drobnejše vejevje v samem sadovnjaku, debele veje in deblo pa položimo na ogenj, da se lubje ožge, nato pa drevesa spravimo za drva. Posekamo tudi vse napadene grme ribeza, gloga in vse napadene okrasne rastline, ker jih težko dobro poškropimo in ker so občutljive za zimska škropiva. Da rešimo manj okužene sadovnjake konca, jih moramo redno škropiti v zimskem času z enim od običajnih zimskih škropiv. Navadne drevesne karbolineje uporabljamo v 12—15% emulziji, s preparatom iz mineralnega olja pod imenom drevosan pa škropimo v 6% emulziji. Rumeni dinitrokrezolni preparat z imenom kreozan učinkuje na kaparja kot škropivo že v 2 % raztopini, žvepleno-apne- na brozga pa v 20—25% raztopini. Škropljenje je treba izvesti v vseh okuženih sadovnjakih, ne le tu in tam, ker se sicer kapar v poletju zopet povsod razširi. Zato izvajajo skupne škropilne akcije v vseh okuženih področjih. Toda škropiti je potrebno zelo temeljito, tako da je vse lubje premočeno s škropivom. Saj mora škropivo zadeti vsakega kaparja, da je uspeh dosežen, ker škropiva delujejo dotikalno, kakor pravimo, s tem, da zamašijo dihalnice in škodljivcem razjedajo površino. Slab uspeh dosedanjega zatiranja pri nas je treba pripisati predvsem površnemu in nerednemu škropljenju. Ker škodljivca ne moremo zadosti naglo zatreti s samim zimskim škropljenjem, dokler še ni dovolj sistematično in temeljito in dokler je življenjska sila kaparja kot novega škodljivca v Evropi še velika, si moramo pomagati tudi s poletnim škropljenjem. V času, ko je po drevju največ gibljivih ličink prve stopnje, se najbolj obnese škropljenje s preparati DDT (n. pr. 1 % emulzija tekočega pantakana ali 0,2% raztopina gesarola 50), ki jih lahko primešamo 2% žvepleno-apneni brozgi pri poletnih škropljenjih. Odlično učinkujejo proti škodljivcu tudi izredno strupeni esteri fosforne kisline, to so preparati E 605 v izredno nizkih koncentracijah; tako delujeta preparata parathi-on in fosferno v 0,04—0,05 % raztopini proti ušem pod kapico, ličinke brez kapice pa uničita 0,02% raztopini ali z drugimi besedami: na 100 litrov vode vzamemo 40—50ccm ali 20 ccm preparata. Ker so ti preparati tudi za človeka hudo strupeni, jih je treba uporabljati le v motorni ali vsaj v prevozni škropilnici, ne pa v nahrbtni, ker pridejo pri njej škropilci s tekočino preveč v dotik. Če se s škropivom polijemo po koži, se moramo takoj z milom umiti, ker koža strup vpija. Z vestnim zimskim in poletnim škropljenjem moremo zanesljivo zatreti kaparja. To nam kažejo ne samo izkušnje iz drugih držav, ki so okužene po kaparju, ampak tudi redki primeri med našimi vestnimi sadjarji, ki jim uspe pridelovati zdravo sadje sredi najbolj okuženih okolišev. Sadjarjenje je med našimi ljudmi tako globoko ukoreninjeno, da gotovo ne bodo pustili, da bi bilo konec te panoge njihovega dela. Morajo pa se sprijazniti s tem, da novi sovražnik sadnega drevja ne bo sam od sebe odnehal. Lubadarji - škodljivci gozdov Stana Hočevar Bil je sončen aprilski dan. Kmet Zemljak je dobil odločbo, da mora oddati jamski jelov in smrekov les. Kmalu zatem se je zglasil pri njem okrajni logar, da bi mu od-kazal za oddajo potrebne smreke in jelke. Kmet je vzel s seboj v gozd še svojega sina Jožeta, šolarja, »da se bo kaj naučil«. Ko so hodili po gozdu, so sredi lepih smrek in jelk zapazili, da se nekaj smrek in jelk suši. Stopili so bliže in zagledali v razpokah smrekovega lubja lesni prah (izvrtanino) ter kapljice smole. Ponekod je kar curljala po skorji. Jelke pa so bile vse poškropljene z belimi kapljicami smole. Nato so pogledali še v vrh in videli, kako krošnja bledi. Okrajni logar je udaril s sekiro po napadenem drevesu in iglice so se kar usule po tleh. »Poglej," Jože,« je dejal logar. »V tem drevju so najhujši škodljivci iglavcev, lubadarji. To najlaže spoznamo po lesnem prahu, ki ga je dosti po deblih in vejah od pomladi do pozne jeseni, ko lubadarji vrtajo parilnico in matične hodnike. Hrošči vrtajo skozi lubje tudi v les, zato je lesni prah različne barve. Izvrtanina iz lubja je rjave, iz lesa pa bele ali rumenkaste barve. Drugo znamenje za lubadarja so smolne kapljice na lubju. Drevo se more škodljivca lubadarja braniti le z izločanjem smole. Večkrat opazimo na skorji lubadarje, popolnoma zalite s smolo. Od daleč pa spoznamo navzočnost lubadarja po spremenjeni barvi lubja (mot-nosiva), po odpadanju lubja v kosih in ble-denju krošnje. Če lubadarji napadejo stoječe drevo pomladi ali poleti, začne krošnja takoj spreminjati barvo. Iglice najprej bledo poze-lenijo in porumenijo, nato pa pordečijo. Če pridejo lubadarji šele jeseni, ostanejo iglice zelene čez zimo in pordeče šele pomladi. Vrh se začne sušiti, končno se posuši celo drevo.« »Kako pa je mogoče, da je lubadar napadel smreke in jelke v gozdu, ki je pospravljen in je red v njem?« »Lubadarji iščejo in najraje napadajo hirajoča ali poškodovana drevesa, pri katerih se teže pretakajo sokovi iz korenin v vrh in nazaj. To napravijo naravne sile: nevihte, viharji, plazovi, hudourniki in požari. V letih 1946, 1947 in 1950 je bila na primer dolgotrajna suša. Tule so smreke in jelke na plitvih tleh in so zaradi pomanjkanja vode in rudninskih snovi močno trpele. Izgubile so odpornost proti raznemu gozdnemu mrčesu in napadel jih je lubadar, ki je pospešil^ sušenje oslabelih dreves. Smreke in jelke, v katerih živijo lubadarji, imenujemo lubadarke. Te so žarišče lubadarjev ter jih bo treba takoj posekati, oklestiti ter obeliti deblo in panj. Lubje, veje in vrhove pa je treba se-žgati. Sicer pa smreka v ta gozd sploh ne spada, saj je v nižini komaj 250 m nadmorske višine. Najboljši pogoji za rast smreke so v nadmorski višini nad 600 m. Smreka v teh legah je že desetletja leglo raznih glivičnih bolezni (rdeča gniloba) in gozdnih škodljivcev (smrekova grizlica in predvsem lubadarji). Treba jo bo zamenjati z drugim drevjem, ki mu nizke lege prijajo.« »Od kod pa lubadarji v mojem gozdu?« »Povedal sem, da lubadarji najraje napadejo oslabela drevesa; taka so tudi podrta in neobeljena drevesa. Neobeljena pravim zato, ker se razvijajo lubadarji od jajčka do spolno dozorelega hrošča pod lubjem, v ličju in beljavi. Zato je potrebno, da iglavce takoj, ko jih podremo, tudi obelimo. Obeliti je treba tudi panj. Veje pa moramo zložiti na kupe. Če so v bližini ali tudi v precejšnji oddaljenosti neobeljena, podrta drevesa, se v njih močno razvijejo lubadarji, ki v kratkem okužijo sosednje gozdove. Tako so preleteli in se vselili lubadarji tudi v ta gozd, ker so bili v oslabelih smrekah in jelkah ugodni pogoji za prezimovanje in raz-plod. Lubadarji prezimujejo v vseh razvojnih oblikah (jajček, ličinka, buba in hrošč) v ne-obeljeni hlodovini, v panjih in v hirajočih drevesih, hrošči prezimujejo tudi v zeml i. Poznamo več vrst lubadarjev. V vsaki vrsti iglavcev in v posameznem delu drevesa živi posebna vrsta lubadarjev. Najprej napadejo vrhove in zgornje dele debla s tankim lubjem, nato pa spodnje dele debla z debelim in hrapavim lubjem. Da so tudi v teh smre- / kah in jelkah razni lubadarji in v raznih stopnjah razvoja, se bomo prepričali,v ko bomo podrli sušeče se smreke in jelke.« »Kdaj pa lubadarji rojijo?« »Ob toplih pomladanskih dneh zapustijo dorasli hrošči svoje prezimovališče in lete na svatovske polete — rojijo. Vsi lubadarji ne rojijo ob istem času. Čas rojenja in raz- < voj rodu sta odvisna od vremena. Nekatere vrste lubadarjev rojijo pri nižji, druge pri višji toploti. Veliki smrekov Iubadar roji, ko je dnevna temperatura okrog 18° C, še-sterozobi smrekov Iubadar pa takrat, ko je povprečna dnevna temperatura 16° C. Če temperatura pade, preneha;o rojiti in samice ne odlagajo jajčkov, dokler ne nastopi toplejše vreme. Zaradi tega rojijo lubadarji v gozdovih v višjih legali pozneje ko v nižinskih gozdovih. Rojijo vse leto neprenehoma od pomladi do zgodnje jeseni. Takoi po rojenju si samice poiščejo domovanje pod lubjem. — Zvrtajo si najprej matične hodnike in na obeh straneh teh odlagajo jajčke. Pri stalni poletni vročini se razvijejo hitreje ko pomladi. Zato je razvojna doba drugega rodu poleti krajša ko prvega pomladi. Če je pomlad zgodnja in topla ter poletje sončno in suho, rojijo lubadarji že zgodaj pomladi in se preko leta razvije več rodov.« Logar je odstranil lubje na dolnji strani podrte smreke in zagledali so,Iepe risbe, ki sosejih napravili veliki osmerozobi smrekovi 'ubadarji ali knaverji. Lubadarjevo žarišče v kmečkem gozdu. tzjedinc malega smrekovega lubadarja na smreki. »Take risbe imenujemo izjedine in jih napravijo samice in ličinke,« je razložil logar. »Izjedino sestavljajo matični hodniki in stranski hodniki ličink. Izjedine imajo prav lične oblike, po katerih ugotovimo, katera vrsta lubadarjev jih je grizla. V sredi med matičnim hodnikom je parilnica. Samica knaverja je izgrizla matični hodnik navzdol in navzgor od parilnice, ki je v skorji. V matičnih hodnikih so na obeh straneh tu in tam jajčeca. Tam so tudi ličinke, ki so si pravokotno na matični hodnik izgrizle svoje hodnike. Ličinka se na koncu svojega rova zabubi. Tudi bub je bilo pod obeljenim lubjem precej. Iz bube se razvije hrošč, ki je velik 5 mm in pomladi zleti izpod lubja na dru<*a drevesa., Toda dokazano je, da kna-ver kot hrošč prezimuje tudi v zemlji!« Nato je logar odstranil lubje više pri vrhu in na veiah, kjer je bila skorja tanjša. Tam so videli zvezdaste izjedine, ki jih je napravil šesterozobi smrekov Iubadar, velik 2 mm. Obelili so vse smreke in panje. lubje, veje in vrhove sežgali, ker so bili polni lu-badarjeve zalege. Nato so podrli še jelove lubadarke. Logar je najprej obelil spodnji del jelkinega debla, nato še vrh in končno veje. V spodnjih delih so videli izjedine, krivozobega jelovega lubadarja in razne stopnje lubadarjevega razvoja. Vrh pa- sta napadla Iubadar Vorontzowi in mali jelov lubadar. Napad lubadarjev je bil močan. M izjedinami ,ni bilo videti neizrabljenega prostora. Bile so druga pri drugi. Ko je kmet videl to velikansko število gozdnega mrčesa, ga je zanimalo, kako se lubadarji zatirajo. »Lubadarje zatiramo vse leto z lovnimi vabami in z zapraševanjem lovnih vab s kemičnimi sredstvi. Lovne vabe so lovna drevesa in lovni kupi, pa tudi posamezni vrhovi. To so tudi edino učinkovito sredstvo za zatiranje lubadarjev. Podiranje in polaganje lovnih dreves mora biti v skladu z razvojem in načinom življenja lubadarjev. Če belimo lovna drevesa prepozno, lubadarjev ne uničimo, temveč jih gojimo, ker bube ali nedozoreli hrošči popadajo na tla, kjer se nadalje razvijajo. Za lovna drevesa izberemo zdrava, stoječa ali po viharju izruvana drevesa. Drevesa moramo podreti, izruvana pa pri koreninah prežagati, da preprečimo pretakanje sokov iz korenin v deblo. Za lovno drevo uporabimo tudi ležečo neobeljeno hlodovino, če je še dovolj v soku. Lovne vabe imajo namen, odvrniti lubadarje od zdravih dreves in jih privabiti nase, da v njih odlagajo jajčke.« »Kakšne pa morajo biti lovne vabe?« »Kakor smo prej videli, napadajo isto drevo razne vrste lubadarjev glede na debe- Izjedine velikega smrekovega lubadarja ali knaverja na notranji strani smrekovega lubja. Na sliki vidimo matične hodnike in rove ličink. Varilnice ne vidimo, ker je v lubju. lost debla in skorje. Knaver in krivozobi jelov lubadar si izbereta domovanje na drevju, Jci ima najmanj 25 cm prsnega premera in hrapavo ter luskasto skorjo. Še-sterozobi smrekov in drugi smrekovi lubadarji, lubadar Vorontzowi in mali jelov lubadar pa napadajo le tanka drevesa z gladkim lubjem ter vrhove in veje smrek in jelk. Podobno si izberejo razne dele drevesa tudi druge vrste lubadarjev na drugih drevesnih vrstah. Za lubadarja je najbolj odporen bor. Zato bomo za zatiranje velikega osmerozobega lubadarja podrli le debele in ne preveč vejnate smreke z dolgim deblom. Vej ne smemo oklestiti, ker bodo vaba za šesterozobega in malega smrekovega lubadarja. Za vabo krivozobega jelovega lubadarja bomo podrli jelke z debelim in hrapavim lubjem. Veje bomo oklestili in jih zložili v lovne kupe. Krivozobi jelov lubadar napada namreč najraje okleščene jelke. Za vabo uporabimo tudi vrhove, ki jih je prelomil vihar.« Zgoraj: Krivozobi jelov lubadar (naravna velikost J mm). — Spodaj: Mali smrekov lubadar (naravna velikost 2 mm). Izjedine krivozobega jelovega lnbadarja na jelki. »Kam pa naj položimo lovne vabe?« »V našem primeru bomo podrli lovna drevesa okoli okuženega kraja, da bomo lu-badarje obkolili. Podrli bomo za vsako Iu-badarko pet lovnih dreves. Položili jih bomo na take kraje, da jih bo vsak dan kdaj pa kdaj obsijalo sonce ali da bodo pol dneva na soncu in pol dneva v senci. Isto velja za lovne kupe. Lovna drevesa morajo ležati tako, da deblo ne leži , na tleh. V t? namen drevesa ne spodžagamo do kraja. Ko drevo pade, obvisi na panju. Tako povečamo po-vršino za nalet lubadarjev in tako položeno lovno drevo tudi laže obdelamo. Tako položena lovna drevesa ostanejo tudi dalj časa v soku in vabna. Vnaprej namreč ne moremo natančno vedeti, kdaj bodo zaceli lu-badarji rojiti, ker je rojenje odvisno od vremena.« »Kdaj je treba polagati lovne vabe?« »Vedeti moramo, da morajo biti drevesa v soku ves čas, dokler samice odlagajo jajčke v matičnih hodnikih. Rok podiranja lovnih dreves pa je zopet odvisen od rojenja lubadarjev, ki nastopi pri nas v nižinah navadno v aprilu, v višjih legah pa v maju. Glede na to bomo podrli lovna drevesa za prvi rod lubadarjev v nižinah konec marca, v višjih legah pa v začetku aprila. Če je v tem času v višjih legah še sneg, bomo podrli lovna drevesa takoj, ko začne kopneti in se v gozdu, kjer nameravamo položiti lovna drevesa, že pokaže kopno. Lovnih kupov bomo napravili toliko, kolikor jih bomo mogli nadzirati in pravi čas sežgati. Da bomo pa vedeli, kdaj je treba podreti lovna drevesa za drugi rod lubadarjev, je potrebno, da vsak drugi dan pregledujemo položena lovna drevesa za prvi rod. Natančno moramo namreč vedeti, kdaj je bil prvi nalet lubadarja na lovna drevesa ali na kupe pri pomladanskem rojenju in v kakšnem obsegu. Samica izleti namreč iz lovnega drevesa in lovnih kupov po prvi naselitvi po treh do štirih tednih pri prvem rodu in po dveh do treh tednih pri drugem rodu. Tako bomo morali pri našem žarišču položiti nova lovna drevesa, če bomo pri pregledu prvih ugotovili, da je nalet tako močan, da bodo lubadarji v kratkem zavzeli nastavljeno površino. Takoj prvi dan, ko začno lubadarji napadati lovne vabe (drevesa, vrhove in kupe), opazimo na deblih in vejah kupčke lesnega prahu. To so prva znamenja naleta lubadarjev. Datum naleta si moramo zapisati.« »Kdaj in kako uničujemo te najhujše škodljivce iglavcev?« »Čas za uničevanje lubadarjev bomo določili za vsako lovno drevo posebej. Za lubadarje, ki se zabubijo pod lubjem, velja pravilo, da obdelamo lovna drevesa takrat, ko so odrasle ličinke tik pred zabubljenjem. Za krivozobega jelovega lubadarja pa vemo, da se ličinka zabubi v lesu. Zato bomo obdelali jelova lovna drevesa, ki jih je napadel krivozobi jelov lubadar, preden se bodo ličinke zavrtale v les. Potrebno je tudi pogosto opazovanje lovnih dreves. Omenil sem že, da se razvijajo lubadarji pod lubjem. Zato moramo z lesenim klinom odstraniti kose lubja na več krajih lovnega drevesa, da tako vidimo stopnjo razvoja lubadarjev. Uničujemo jih tako, da napadeno lovno drevo oklestimo in deblo temeljito obelimo, čemur pravijo naši gozdarji ,lovno drevo obdelati'. Obeliti moramo tudi panj. Lubje, okužene veje in vrhove sežgemo, okužene lovne kupe pa sežgemo tri do štiri tedne potem, ko smo opazili prvi nalet lubadarja; zato je tako važno, da vemo datum prvega naleta. Hkrati, ko obdelujemo lovna drevesa, moramo položiti nove lovne vabe. Če smo začeli nastavljene vabe obdelovati pravi čas, to se pravi, ko so bili lubadarji še ličinke, zadostuje, da na tri do štiri obdelana drevesa že takrat, ko jih obdelujemo. položimo eno lovno drevo. Tako moramo delati do jeseni, ko odidejo lubadarji na prezimovanje. Drugi način zatiranja lubadarjev je zatiranje s kemičnimi sredstvi, ki pridejo v poštev zlasti v sušnih in vročih poletjih, ko preti nevarnost požara. Kemična sredstva, primerna za to zatiranje, so: pantakan, pepein, gameksan, gesarol itd. Za trideset dolžinskih metrov (okrog tri lovna drevesa brez vrha) uporabimo kilogram prahu. Ko pride čas obdelave lovnih dreves, to je tri do štiri tedne po prvem pomladanskem naletu prvega rodu lubadarjev in dva do tri tedne po prvem naletu drugega rodu lubadarjev, temeljito posipljemo s praškom lovno drevo in prostor pod drevesom. Nato deblo obelimo in vnovič poprašimo notranjo stran lubja in površino obeljenega debla. Z istim praškom temeljito poprašimo tudi veje in posamezne vrhove ter lovne kupe.« »Kako bom pa mogel zatreti lubadarja, če jih tudi sosedje ne bodo uničevali.« »Vsak kmet je pod kaznijo dolžan napraviti vse, da se pravi čas obdelajo lovne vabe in lubadarke, ko se pokažejo v gozdovih lubadarji, to se pravi lovna drevesa in lubadarke je treba podreti, obeliti, oklestiti, lubje in vejevje sežgati, panj pa obeliti in lubje z njega sežgati. Tako je zapisano v .Zakonu o gozdovih* (čl. 10 in 39). Le tako bomo mogli zajeziti širjenje lubadarjev v naših gozdovih,« je sklenil pogovor logar. Pomagajmo naravi A, M. Obe veliki veji žive narave — rastlinstvo in živalstvo — sta med seboj tesno povezani, saj bi druga brez druge ne mogli živeti. Kar pomislimo, kako rastlinstvo s svojo sposobnostjo, da črpa iz neživih snovi (iz zemlje in zraka) hrano za svojo rast in razvoj, obenem skrbi tudi za živalstvo, kajti velika množina živali se hrani z rastlinami. Po drugi strani bi se pa marsikatera rastlina ne mogla množiti in širiti tako, kakor se, če bi ne bilo živali, zlasti žuželk, ki skrbijo za •praševanje cvetov (čebele). Podobno vzajemnost med obema živima svetovoma bi lahko opazili še marsikje, toda ob veliko primerih lepe medsebojne pomoči bi ugotovili tudi razmerje, ki bi mu s človeško govorico rekli: razmerje med izkoriščanim in izkoriščevalcem. Vendar v brezumni naravi ne moremo tega odnosa jemati v človeškem pomenu, saj se organizmi razraščajo na škodo drugih brez zlonamernosti, samo v skrbi za svoj obstoj. Ravnovesje v naravi Rastline — pa tudi nekatere živali, n. pr. ribe — zelo skrbijo za številen zarod. Če bi, recimo, vsa semena kake rastline vzkalila, bi kmalu ena sama rastlinska vrsta prekrila vso zemljo. Zaradi podnebnih razmer in notranjih lastnosti raznih rastlinskih vrst se včasih res zgodi, da se kaka rastlina bohotno razmnoži in zatira druge v razvoju. Toda ne mine dolgo in že se hkrati s to rast- lino izredno razmnoži tudi njen sovražnik, na primer kaka gosenica, ki jo do golega obžira in slabi, da ne more več napravljati toliko semena. Kolikor bolj rastlina peša in se redči, toliko manj hrane ima tudi njena sovražnica gosenica, ki se seli drugam, na ugodnejšo pašo, ali pa hira in poginja. Tako je gosenica domala uničena in spet se začne oživljati rastlina, ko ni več zatiralca nad njo. Ko pa si opomore rastlina, so spet ugodni pogoji za zajedavca in tudi ta se razmnoži in spet začne uničevati rastlino, dokler je v svojo škodo povsem ne zatre. Kapusov belin: 1 gosenica, 2 buba. pomoč, zato si prizadeva, da bi vso naravo podredil sebi in svojim koristim. S tem pa seveda ostro posega v naravni tok in razvoj. V svojem prizadevanju po čim lepšem in la-godnejšem življenju je zelo razmnožil tako imenovale kulturne rastline (žito, sadno drevje itd.), jih požlahtnjeval in zatiral vse druge rastline in živali. Vso naravo je razdelil glede na svoje načrte v koristno in škodljivo. Koristne živali in rastline povsod goji in pospešuje, škodljive pa uničuje in jih skuša povsem iztrebiti. Škodljivci in njihov način življenja N a v r t u so najpogostejši škodljivci gosenice raznih sovk. Gosenica p o v r t n e s o v k e je zelena. Po hrbtu ji teko belkaste proge, po bokih pa rumene. Samica zleže do štiri sto jajčkov. Gosenice žro listje, držeč se na spodnji strani listov. Po enem mesecu se zabubijo v belih, kosmatih zapredkih in po dveh tednih se izmota metulj, ki vnovič leže jajčke. — Z e 1 n a t a s o v k a je sivozelenkasta, ,40—45 mm dolga. Po hrbtu ima eno in po bokih dve temnejši progi. Žre zlasti zelje. Samica zleže do sto jajčkov in se zabubi v zemlji. — G r a š j a s o v k a je rdečetjava, žametna, z dvema ob-hrbtnima in dvema obtrebušnima rumenima in enako širokima progama. Po trebuhu je mesnordeča. Uničuje grah. Bolj kot sovke nam je znan k a p u s o v belin. Njegova gosenica je zeleno-črno-žolta in kosmata. Na daleč širi svoj neprijetni vonj, zato in zaradi strupenih dlak se Človek ruši ravnovesje Tudi človek je navezan na naravo: rastline in živali so mu v hrano in v vsestransko Tako valovi v življenju krivulja dveh povezanih organizmov. Takih dvojic je v naravi veliko in naloga in dolžnost človeka je, da se čimbolj seznani z njimi. Vse, kar živi, od skrivnostnih virusov in bakterij pa do velikanov med živalmi in rastlinami, se udeležuje tega medsebojnega spodrivanja in boja. Bolj ko se kako bitje zase in za svojo vrsto vzpenja in množi, bolj pomeni smrt in pogubo za druge. Levo: Povrtna sovka. — Desno: Gosenici grašje sovke. Levo zgoraj: Žitni klas, ki ga je napadel žitni molj. Črne pike so luknjice, skozi katere je izletel metulj. — Levo spodaj: Sivorumeni žitni molj. — Desno: Breskov kapar. Fižolova uš. Ušičar je skozi luknjico zapustil meh ušice. je ptiči izogibajo. V aprilu in maju zleže samica do 250 jajčkov na spodnjo stran listov katere koli rastline (najrajši zelja, repe, gorčice). Te gosenice dorastejo proti koncu junija in se zabubijo na zidovju, v drevesnih razpokah itd. Metulji belini se zmotajo v juliju in se pozibavajo vsepovsod in vse obiščejo. Štirinajst dni pozneje so tam že gosenice, ki žro in žro, dokler ne ostanejo namesto listov štrclji in rebra. Razen tega ima vrtnina sovražnike tudi v zemlii. Tak je bramor.aše nevarnejša je ličinka rjavega h r o š č a, ki ni izbirčna in spodjeda vse rastline od kraja, na vrtu, na travniku, v sadovnjaku. • Na polju delujejo spet drugi škodljivci. Pše nična sovka živi skoraj samo na pšenici, ozimna sovka pa ni tako izbirčna. Metulji letajo samo ponoči od aprila do junija in ležejo jajčke na rastline tik ob zemlji. Tudi gosenice so ponoč-njakinje, podnevi počivajo zvite v svitke ali upognjene v obliki črke C. —.Nadalje so nevarni žitu razni žitni molji. Ti se spomladi izmotajo iz bub v žitnih skladiščih in ležejo jajčke v razvijajoče se klasje. Ličinka se v zrnu hrani samo z notranjimi deli in ne načenja ovojev. Šele tik preden se zabubi, izvrta luknjico prav do površja, jo prekrije s prav rahlo mrenico, da jo pot^m lahko metulj s pritiskom glavice predre in izleti. Zdaj leže samica jajčke na zmje, ki pride že v shrambe, in življenje škodljivca se nadaljuje. Zaradi izvotljenih zrn izgubi žito na teži, zaradi odpadkov dobi moka neprijeten vonj, ječmen pa ni več uporaben za varjenje piva, ker ne kali. — Ponekod uničuje mlado žito jeseni in spomladi ličinka 12—18 mm dolgega žitnega b r z c a , ki žre zoreče in tudi zrelo zrnje. Še večjo škodo pa napravijo jesenske ličinke na kalečem žitu. Ko pritisne mraz, se zarijejo globlje v zemljo. Ko prvi žarki ogrejejo zemljo, se zbere do deset ličink pod posameznim žitnim šopom, napravi do površja luknje in vlači vanje liste. Tako lahko docela uničijo setev. Njiva je kakor s slamo nastlana, pod slamo pa je nešteto skritih luknjic. — Žito uničuje tudi pšenična hržica, dolga samo poldrugi milimeter. Samica odlaga po enega ali več jajčkov v cvetove, da ličinke žro razvijajoče se sadove. — številnejši zarod Kapusov belin; zgoraj samec, spodaj samica. Žitni brzec; 1 ličinka, 2 hrošč. V sadovnjaku napravijo sadjarju veliko skrbi in škode gosenice gobarja, jabolčnega zavijača, prstan-čarja, pedicev, zlatoritke, jabolčne vešče, raznih listnih u š i c in kaparjev. Med tako številnimi škodljivci si oglejmo samo kaparje. Te opazimo kot ščitaste samice ali pa kot belkaste in drugače barvane mešičke, ki skrivajo pod seboj številna jajčeca. Ličinke imajo povečini po tri pare nog in bodalast sesalni ril-ček. Iz posebnih žlez izločajo svilene, voščene ali smolnate snovi, iz katerih delajo mešičke in kapice, v katerih ostanejo levi ličink in bub. Od kaparjev je pri nas zadnje čase posebno znan ameriški kapar (Sanjose), ki je nevarnejši od drugih, dasi je majhen in s prostim očesom komaj viden. Uničuje vse sadno drevje od kraja, če pa tega ni, tudi gozdno grmovje. Druge vrste kaparjev so: bršljanov, murvov, hrušev, brestov in breskov kapar, ki pa ne zajedaj« le teh rastlin, temveč večidel vse od kraja. V gozdu je tudi polno zajedavcev. Omenimo najprej p r e 1 c a , ki uničuje zlasti hrastove gozdove. Gnezda iz po več tisoč gosenic se selijo z drevesa na drevo in puščajo za seboj golo vejevje. — Hrast uničuje tudi hrastov z a v i j a č. — Med škodljivci iglastega drevja so najbolj znani razni zalubniki, na primer smrekov lubadar. — Borove gozdove uničuje borov p r e 1 e c , pa tudi borova sovka na-pravlia zlasti v srednji Evropi veliko škode, največ pa borov sprevodni prelec. Samo na boru živi tudi ličinka borove g r i z 1 i c e , ki se izvali nekako v maju. — Med škodljivce iglastega drevja moramo šteti tudi veliko lesno mravljo; razjeda zlasti štore, pa tudi zdravo drevje. ima črnosiva hržica, dolga 2,5 do 3,5 mm, ki v aprilu zleže 100 do 150 jajčkov na spodnje žitne liste in jih v skupinah po petnajst potisne v žlebiče pod žilami. Po štirih dnevih že lezejo drobne ličinke proti steblu, se zarijejo med steblo in listno nožnico, se tu preleve in potem pro-dro v steblo. V gorkejših krajih ima ta hržica na leto lahko po šest do sedem zarodov. —Ž i t n i t r i p s, neznaten žužek s štirimi ozkimi peresastimi. krilci, dolg do dva milimetra, leže jajčke pod klase. Rdečeru-menkaste ličinke izsesavajo rastlino, da zamre ves klas. — Koruzo zajeda koruzna sovka, ki leže jajčeca julija in avgusta. Še več škode napravi koruzna vešča. To je samo nekaj njivskih škodljivcev, ki zlasti zajedajo in uničujejo žito. Koliko pa je še drugih rastlin na polju in skoraj vsaka ima svojega zajedavca. Pomislimo samo na koloradskega hrošča, ki nam uničuje krompir, na rilčkarja, ki je pesni škodljivec, na uši, ki obžro repo itd. Murvov kapar: X vejica, pokrita s kapicami (ff) samic in kapicami (fm) samcev; 2 kapice samic in (1) ličinka (povečano); 3 kapice samcev (zelo povečano); al mešiček ličinke; 4 kapice samic (zelo povečano); f ščitek, sn mešiček bube; si mešiček ličinke; 5 ličinka s trebušne strani; 6 ličinka s hrbtne strani; 7 kapica samca z bubo; 8, 9, 10 bube samcev; 11 samec; 12 samica s hrbtne strani; 13 samica s trebušne strani. Aphelinus mali, zajedavska osa krvave uši. Trepetalka. V vinogradu je znan zlasti t r t n i . z a v i j a č , 6—9 mm dolg, kovinskomoder ali zeleno se svetleč rilčkar, ki umetno na-pravlja svaljke iz trtnih listov. A to ni edini zavijač, ki uničuje trto. Znana sta še vinski zavijač in grozdni zavijač. Omeniti pa moramo tudi trtno sovko, vinskega ovniča in trtno uš. Zoper to ni drugega sredstva kakor cepitev domače trte na ameriško, ki je zadosti odporna. Človek v boju s škodljivci Umetna sredstva. Zoper vse škodljivce (tu smo našteli le nekatere najvažnejše) je človek iskal sredstev, da bi jih uničil ali obvaroval pred njimi pridelek. Nekatere obira in pobija posamez (koloradski hrošč), zoper druge škropi posevke in drevje z raznimi škropivi. V zadnjem času sta mu zlasti tehnika in kemija uspešno priskočili na pomoč, le škoda, da so večinoma vsa umetna sredstva zelo draga. Vrnitev k naravi. Eno izmed ■spešnih sredstev, ki smo ga mimogrede omenili za zatiranje škodljivcev, bi bilo to, da bi jim ne dali toliko paše. Rekli smo, da ima skoraj vsaka rastlina svojega zajedavca, ki se tem bolj množi, čim več ima hrane. Hrane pa ima tem več na kupu, čim bolj so nasadi in posevki enotni. Toda sedanje umno gospodarstvo s kulturnimi rastlinami je tako ugodno, da se mu človek kljub neprijetnim posledicam, ki jih ima zaradi škodljivcev, ne more in noče odreči. Rajši išče novih potov, kako bi pretečo nevarnost odvrnil. Veliko se nauči tudi iz napak in zmot. Tako so svoj čas v gozdarstvu zahtevali čiste gozdove, ne mešane. Posebno so širili iglavce. S tem pa so izgnali ptice pevke, svoje najboljše zaveznike. Zato je danes spet v veljavi pravilo: mešan gozd, kjer je le mogoče. In to je naravn«. Veliko težav ima človek tudi zaradi po-žlahtnitve rastlin. Požlahtnjene rastline dajejo sicer več sadov in boljšo kakovost, so pa povečini veliko manj odporne za bolezni in jih rajši napadajo škodljivci. Vse te težave skušamo odpraviti s križanjem in precep-Ijanjem. Tako so na primer evropsko žlahtno trto rešili popolnega pogina, ko jo je konec prejšnjega stoletja strahotno napadla iz Amerike prinesena trtna uš, samo s tem, da so vzeli odporno ameriško trto in nanjo cepili žlahtno evropsko. Podlaga je dala odpornost, cepič pa je dal svojo žlahtnost. Živalski pomočniki. Ko je človek iskal sredstev zoper škodljivce, je odkril polno zaveznikov med rastlinami (zlasti glive) in med raznimi živalskimi skupinami Seveda jih je brž vpregel v svoj voz in ga skušal z njihovo pomočjo izvleči iz jarka, kamor ga je zapeljal s svojim računarskim razumarstvom, ko je zoper naravni red v Bramor: spadaj v rovu, zgoraj leteč. f • I \ , . / ! Navadna goseničarka. mnogih panogah uvedel svoj red, ki mu ga je narekoval pohlep po čim večjem in čim cenejšem pridelku in s tem tudi dobičku. Poglejmo zdaj nekaj takih pomočnikov. Omenili smo že, da dela na žitu veliko škode črnosiva žitna hržica. Če se zelo raz-plodi, da žito komaj pol donosa. Vendar se zgodi to le poredkoma, ker ima hržica veliko sovražnikov, ki vanjo in v njene ličinke ležejo svoja jajčeca, jih tako uničujejo in preprečujejo nadaljnje zarode. Prav tako imajo svoje sovražnike tudi kaparji, zlasti med raznimi mušicami in kožokrilci. Jasno je, da ti naravni pokončevalci ne uničujejo škodljivcev popolnoma, temveč ustvarjajo le znosno ravnovesje v naravi in s tem veliko pomagajo človeku, kajti naravna obramba je veliko cenejša od umetne in v mnogih primerih zadosti uspešna. Naloga človeka je torej, da spozna svoje zaveznike in jim nudi primerne življenjske pogoje, ali jih vsaj ne uničuje. Tako so zoper krompirjevega molja pripeljali na Francosko iz Kalifornije majhnega kožokrilca, ki z drugimi zavezniki (pršico in glivicami) uspešno zatira krompirjevega za-jedavca. Murvove nasade zelo uničuje mur-vov kapar, ki pa se loti tudi drugih rastlin. Kaparje deloma uničujejo nekatere polonice, vendar so prešibke, da bi jim mogle biti kos. Zato se je učenjakom po dolgem iskanju posrečilo najti na Japonskem in v Severni Ameriki več kaparjevih zajedavcev. Kakor hitro so se ti udomačili v Evropi, je bilo svilogojstvo rešeno, kajti zdaj se mur-vov kapar ne more več toliko namnožiti, da bi resno grozil murvovim nasadom. V sadjerejskih krajih napravi veliko škode krvava ušica, za njeno pokončevanje gredo velikanske vsote. V Severni Ameriki pa nimajo teh izdatkov, ker tam živi naravni pokončevalec te škodljive ušice, namreč neka mušica. Leta 1920 so jo prinesli tudi v Evropo, a še ni splošno razširjena. Samica te mušice zleže po eno jajčece v posamezne ušice. Ličinka ušico izžre in se kot popolna mušica izmota iz mrtvega mešička ušice. Pri uničevanju raznih gosenic in hroščev, ki zajedajo gozd, so nam dobri zavezniki in pomočniki razne ptice pevke. Samo siničji par z mladiči more na leto pokončati do 150 kg mrčesa. Nič slabši ni pri tem delu vrabec. Omenili pa smo že, da je za te ptice potreben mešan gozd, ker ne gnezdijo in ne prebivajo v iglastem gozdu. V gozdu so zelo koristni razni brzci, ki uničujejo zlasti gosenice. Brzce spoznamo po krepkih kleščastih čeljustih, dolgih nitastih tipalnicah, visokih nogah in zažetem ovratniku. Barv so različnih. Koristne so tudi mravlje, zlasti rjava mravlja, ki napravlja velika mravljišča najrajši ob robovih gozdov. Pikapolonice ali božji volki uničujejo zlasti listne ušice in kaparje. Iste škodljivce zajedajo tudi ličinke t r e p e t a 1 k, ki se spravijo tudi na manjše gosenice. Odrasle živali, ki so na zunaj zelo podobne brencljem ali čebelam, se hranijo z rastlinskimi sokovi. Ličinke pa so majhnim, golim polžkom slinarjem podobne živalce siv-kaste, rumenkaste ali zelenkaste barve. Navadno jim po hrbtu teče svetlejša črta. Včasih dolgo mirujejo, potem pa gredo iskat plena in ga iščejo tako, da s sprednjim koncem mahajo na desno in levo, dokler ne za-slede ušice. V to družbo spada tudi krasna zlatooka tančicarica z rahlimi, prosojnimi krilci. Pogosto jo dobimo v sobah, kjer prezimujejo lepotne rastline. Iz dolgo- ' pecljatih jajčec se izležejo zelenorumene ličinke z dolgimi, votlimi čeljustmi, s kate' rimi izsesavajo listne ušice in kaparje. ■j i Kapusov goseničar. Notranji zajedavci. Večina škodljivih metuljev in hroščev ima svoje notra-^ nje zajedavce, ki ležejo vanje po eno ali več jajčec. Ko se ličinka izvali, se zaje v svojega gostitelja in se hrani spočetka z njegovo telesno maščobo, pozneje pa z mišicami in pred zabubljenjem pokonča tudi življenjsko važne organe, tako da se gostitelj večinoma niti zabubiti ne more. Neka-> teri ležejo svoj zarod v gostitelja skozi dihalne odprtinice ali naravnost skozi kožo. Drugi posejejo z jajčeci rastlinske dele, na katerih žive in se z njimi hranijo gostitelji. Kožokrilci. Zelo uspešno deluje družina n a j e z d n i k o v. To so žuželke vitkega trupa, prozornih kožnatih kril, kakršne imajo čebele in mravlje, samo da imajo na njih po svoje razvrščene žile. Samice mnogih najezdnikov nosijo zelo dolgo leglo očitno, druge pa krajše in skrito. Z njim ležejo jajčeca v ličinke* gostiteljev, ki so dostikrat skriti zelo globoko v lesu ali v drugih delih rastlin. Po velikosti se med seboj precej razlikujejo. Najmanjši merijo le okrog 6 mm, največji pa do 36 mm, in sicer brez legla, ki je včasih dolgo celo 45 mm. Po barvi so na splošno enolično črni, okrašeni so le z rumenkastimi ali rdečkastimi pegami in progami. Tipalnice imajo dolge, nitaste, zelo gibljive, včasih bolj ali manj zvite. Pri nas je zelo pogost črni na-jezdnik, ki je ves črn, samo noge vlečejo malo na rjavkasto, krila pa so dimasta. Jajčeca odlaga v ličinke kozličev in blestnikov, ki živijo v lesu. To delo je zelo naporno; najprej samica neutrudno ovohava debla * dreves, da v primerni globini izvoha kozliča. Nato skrivi zadek, nastavi leglo in začne vrtati v skorjo in les, dokler ne doseže škod- Gosenica kapusovega belina; okrog nje bube kapu sovega goseničarja. Levo: Bube, ki so pogostne na kapusu. — Desno: OtimaE. ljivca. To traja tudi po nekaj ur. Ko odloži jajčeca, spet z veliko težavo izvleče leglo in odleti drugam. Goseničarji se ločijo od najezdnikov po velikosti, saj nobeden ne preseže, dolžine 4 mm. Po barvi so jim zelo podobni. Kapusovega belina pridno uničuje kapusov goseničar,ki meri komaj 3 mm. Na splošno je črnkast, le rob prvega zad-kovega obročka in nožice so rdečkaste. Samice zležejo s skritim leglom do 30 jajčec v posamezno gosenico. Jajčeca se ob razvoju še razdrobijo, tako da se iz njih izleže do sto ličink, ki se hitro razvijejo v popolne žuželke. Tako se zvrstijo na leto po štirikrat do petkrat celi zarodi. Če bi go-seničar sam ne imel svojih zajedavcev, bi spričo svoje številnosti kaj lahko ugnal kapusovega belina. Bubičarji so v marsičem podobni go-seničarjem. Ločijo se od njih zlasti po kovinsko se svetleči barvi, posebno značilne so pa kratke, upognjene in členaste tipalnice. Pri nas je najbolj znan in zelo koristen navadni bubičar, ki napada bube raznih dnevnih metuljev, med njimi tudi kapusovega in repnega belina. Kjer po gozdovih razsaja gobavec, je nenadomestljiv srednji bubičar, ki je razmeroma zelo velik (do 6 mm). Značilno zanj je, da ima stegenca zadnjih nog močno nabrekla. Vse telo je črno, bleščeče, le goleni in konci stegenc so rumeni. Kako zelo je koristen, nam pove že to, da so ga prepeljali v Severno Ameriko, ko drugače niso mogli preprečiti velikanske škode, ki jim jo je napravljal smrekov prelec. Dvokrilci. V boju zoper gosenice raznih metuljev so izvrstni zavezniki g o -seničarke iz skupine dvokrilcev, ka- mor spadata tudi naša navadna hišna muha in brencelj, zato so jima zelo podobne. Po načinu življenja se ujemajo z najezdniki in goseničarji. Tudi goseničarke ležejo jajčeca na gosenice ali vanje, nekatere pa jih raztrosijo po rastlini, kjer se pase gosenica. Pomagajmo naravi Temeljno delo v bdju s škodljivci je v glavnem opravljeno, ugotovljeni so namreč posamezni naravni zavezniki in pomočniki. Zdaj se morajo te ugotovitve znanstvenikov razširiti med ljudi. Poljedelci, vrtnarji, sadjarji in gozdarji se morajo seznaniti s svojimi sovražniki in prijatelji, naučiti se morajo prijatelje najuspešneje podpirati, sovražnike pa zatirati. Pri vaki obrambi, naravni in umetni, se je treba zavedati, da jo je ■treba izvajati čimbolj na široko in s primernim znanjem, če hočemo res uspeti. Vzemimo na primer kapusovega belina. V vseh razvojnih stopnjah ima € svoje sovražnike in zajedavce. Rekli smo, da goseničar leže svoja precej številna jajčeca v večje gosenice. Te navadno obiramo in pokončujemo, s tem pa pokončujemo tudi veliko goseničarjev, ki so koristni. Če hočemo te ohraniti in jih še več dobiti za pomoč pri uničevanju belina, devajmo obrane gosenice kapusovega belina v primerno velike zaboje, ki imajo vsaj eno stran zamreženo z mrežico, ki ima 2—5 mm velike luknjice. Gosenice se povečini zabubijo, tiste pa, v katerih je goseničarjev zarod, se ne zabubijo, temveč okrog njih zapazimo večji ali manjši kupček bub goseničarjev. Ti se izležejo in skozi dovolj velike luknjice odletijo na prosto. Gosenice pa, ki še nimajo zajedavca v sebi, ga bodo dobile, ko se bodo zabubile. Kajti skozi mrežico bodo priletavali bubičarji in poskrbeli za nadalje-' vanje svojega rodu. Če bi pa kaka gosenica le ostala nedotaknjena in bi se spomladi razvil iz nje belinov metulj, bi ta zaradi premajhnih luknjic ne mogel na plan. Zajedavska osica murvovega kaparja: 1 vejica murve, pokrita s kaparji; 2 isto, močno povečano; 3 mur-vov kapa? nepoškodovan; 4 murvov kapar zamorjen; 5 murvov kapar z ličinko zajedavske osice; 6 isto z buba zaiedavke osice; 7 in 8 prazna mešička murvovega kaparja, preluknjana ob odletu zajedavske osice; 10 in 11 preluknjan ščitek murvovega kaparja; 12 in 13 zajedavska osica murvovega kaparja. Po sadovnjakih dela velikansko škodo jabolčni zavijač, ki pa ima tudi svoje zaje-davce. Umen sadjar vsako pomlad skrbno ostrga lubje in odstrani lišaj in mah, da lahko v začetku junija iz cunj ali slame napravi umetna gnezda, kamor se rade zatekajo zavijačeve gosenice, da se v njih zabubijo. Nekateri pravijo, da je treba te pasti popariti in s tem zavijače uničiti. Toda s tem so uničeni tudi njihovi zajedavci, naši pomočniki, ki bi prihodnje mesece uničevali drugi zavijačev rod in ga zelo razredčili. Zato bi bilo primerneje, da bi vse te pasti shranili v dobro zaprtih zabojih, kjer bi skozi mrežice mogli ven zajedavci, ne pa zavijačevi metulji. Podobno bi se dalo poskrbeti še za druge zajedavce škodljivih gosenic in bub. Ni pa to delo lahko in preprosto. Med manjšimi rastlinskimi zajedavci so na primer posebno neprijetne rastlinske ušice, ki se zelo hitro množe, pokrijejo cele vejice ali liste in jih pogosto tako zmaličijo, da ne morejo uspešno opravljati svoje naloge. Boj z njimi je torej nujen. Najlaže in najuspešneje jih uničujemo s škropljenjem, pri tem pa seveda uničujemo tudi njihove zajedavce, kot so razne pikapolonice, trepetalke itd. Trepetal-ke se na primer zelo hitro množe. Na leto dajo tudi do sedem zarodov. Zato bi jih bilo treba kako zavarovati pred uničenjem, ko drevje škropimo. Naravarji so sicer našli način za umetno gojenje trepetalk, a zahteva preveč pažnje in dela, zato ga še ni mogoče splošno uporabljati. Sploh je pomoč naravni obrambi še razmeroma mlado delovno področje. Treba bo še veliko poskušanja v delavnici in na prostem. Toda marsikaj, kar se v preizkuševal-nici dobro obnese, se v naravi izjalovi. Tako je na primer poskus za zatiranje rjavega hrošča v delavnici prav dobro uspel. Uporabili so neko glivo, ki pa v naravi zaradi pomanjkanja vlage ni marala uspevati. Ta gliva namreč za svoj razvoj zahteva razmeroma vlažno zemljo, ogrci rjavega hrošča pa rajši živijo v bolj suhi. Toda treba bo iskati naprej. Upajmo, dajbodo prej ali slej našli takega zajedavca tega hrošča, da mu bo kos. Zaradi zanimivosti navajam, da imajo za neko polonico, ki v glavnem uničuje citro-novega kaparja, že posebna gojišča, od koder jo pošiljajo na vse kraje. Temu kaparju, ki napravi velikansko škodo na vseh rastlinah v deželi oranž in citron, namreč umetno niso mogli drugače do živega kakor s članovimi spojinami, ki so pa tudi za človeka nevarne. Kapar je prišel iz Amerike in se po toplejših krajih Evrope zelo hitro razširil, ker se zelo hitro množi. Samice zle-žejo' v treh zaporednih rodovih po 500 do 600 jajčec. Sreča v nesreči je bila, da so hkrati z njim prenesli v Evropo tudi njegovega največjega sovražnika, prej omenjeno polonico, in jo začeli posebej gojiti. Kakor za tega kaparja, tako bo treba iskati in najti naravne zajedavce tudi za druge škodljivce, ki nam delajo toliko škode. Raznim umetnim kemičnim sredstvom (škropivom) in množičnim zatiralnim akcijam (koloradski hrošč, ameriški kapar San Jose) bo treba pridružiti še naravne zaveznike in pomočnike in jim nuditi ugodne pogoje za razvoj. !z življenja pajka križavca dr. Angela Piskernik Naravoslovci so razdelili živalstvo na dve veliki skupini: na vretenčarje in nevreten-čarje. Vretenčarji so živali z notranjim trdnim ogrodjem, z okostjem, s hrbtenico. Hrbtenico sestavljajo vretenca, od tod ime skupine. Vretenčarji so povečini večje živali, ki jih več ali manj že iz šole poznamo; to so ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci. Nevretenčarji pa so večinoma prav majhne in tudi mikroskopično majhne živalce, ki nimajo notranjega trdnega ogrodja, nimajo kosti. V to skupino spadajo med drugimi živalmi polži in školjke in črvi vseh vrst. Najbolj razviti nevretenčarji pa so členo-nožci, kamor prištevamo poleg stonog, rakov in žuželk tudi pajkovce. Vse te živali so v notranjščini mehke, brez trdnih opor; trdnost in z njo varnost jim daje zunanji oklep iz roževini podobnega hitina, ki ga izloča njihova koža in je pri nekaterih rodovih (pri rakih na primer) še prepojen z mineralnimi snovmi. Za te živalce ne kaže človek v splošnem veliko zanimanja. In vendar so med njimi take, ki s svojim smotrnim ravnanjem, s svojo spretnostjo in praktičnostjo v resnici presenečajo. V to vrsto živalic spadajo tudi pajki, ki so nekateri pravi mojstri v pre-dilstvu in veliki umetniki v tkalstvu. Vsak Slovenec pozna vsaj tri zastopnike velike družine pajkov, hišnega pajka, suho južino in križavca. Hišni pajek Hišni pajek se v veliko jezo gospodinj najraje naseli po kotih v stanovanju. Tam si stke majhno, pri dnu navadno lijasto mrežo, ki gospodinjo tem bolj bode v oči, čim več se na njej nabere prahu. Pajčevi-nasto stanovanje je videti zanemarjeno in prav nič se ne smemo čuditi, da zasledujejo ženske pajke z vso srditostjo in vnemo. Vendar pa s tem preganjajo najmarljivej-šega in najcenejšega pomagača pri uničevanju drugega nadležnega mrčesa, saj sprede pajek mrežo zato, da lovi z njo muhe, mu-šice, molje in komarje, ki nadlegujejo človeka po stanovanju, nekateri podnevi, drugi pa ponoči. V nekaterih krajih Slovenije, n. pr. v bohinjskem kotu, pajkov ne pobijajo, češ da prinašajo v hišo srečo in blaginjo. Suha južina Često prikoraka kakor na berglah po drevesu navzdol, čez mizo ali po steni v vrtni uti suha južina ali matija. Pajek je, saj je njegovo kroglasto telo podobno telesu običajnih pajkov, samo giblje se na visokih, tankih, kakor nalomljenih hoduljah, kakršnih drugi pajki nimajo. A še nekaj je, po čemer se loči od svojih sorodnikov, manjkajo mu namreč vse tkalske zmožnosti in tudi materiala nima za lovno napravo. Matija ne prede mreže. Hrani se kakor hijena med zvermi samo z mrtvino, s poginulimi žuželkami in raznimi rastlinskimi ostanki. Križavec Najznamenitejši in najzanimivejši izmed imenovanih treh pajkov pa je gotovo križavec. Krstili so ga s tem imenom zaradi belega križa na hrbtni strani zadka. Je sicer majhna, neznatna živalca, toda k*žc toliko izrednih, nenavadnih lastnosti in posebnosti, da je obilno poplačan, kdor si vzame čas, da ga opazuje. Na telesu ločimo kakor na telesu vsakega pajka dva dela: glavoprsje in zadek. Kakor pri osi ali mravlji se drži zadek sprednjega dela telesa le s tankim recljem. Zadek je mnogo večji od glavoprsja in je videti kot napihnjen. Ker je hitinasti oklep Križavčeve mreže.v jutranji rosi. 202 na zadku tanjši kakor na glavoprsju, je zadek precej mehak. Samica ima zadek mnogo večji kakor samec, saj razvija v njem številna jajčeca. Na splošno so samci pajkov mnogo manjši od samic, često v primeri s samico pravi pritlikavci. neiše čutilo kakor oči so zanj tipalne ali slušne dlačice, posebno na nogah. Težko je verjeti, a je res tako, da muhe ne opazi z očmi, ampak začuti njeno navzočnost z nogami, ko se po neprevidnosti dotakne mre-že in se vanjo ujame. Večina pajkov ne loči žuželk po njihovi zunanjosti, temveč po tem, kako stresejo mrežo. Ko se namreč zaleti kaka žrtev v mrežo, njene niti zanihajo. S tem je pajek obveščen, da je kosilo zagotovljeno. In tudi to že izve, ali bo obilno ali bo bolj beraško, kajti po bolj ali manj močnih tresljajih ugane, ali se je ujela v mrežo debela mesarska muha ali pa morda samo kaka majhna, mršava mušica. Usta ima pajek na glavoprsju spodaj, okoli ust pa štiri čeljusti, desno in levo zgornjo čeljust in desno in levo spodnjo Levo: Križavec od spodaj z odprtim zadkam in od-lomljenimi nogami. V zadku razne predilne žleze. — Desno: Predilne bradavice. Kakšen je križavec Križavec je po vsem telesu dlakav, posebno močno še po nogah. Z dlačicami tip-ljc, z njimi zazna tudi najrahlejši dotik. Ima pa še posebne slušne dlačice, s katerimi prestreže tudi najšibkejše zračne tresljaje; z njimi torej »sliši«. Na glavoprsju ima sicer osem oči, vendar pa vidi, kakor so se znanstveni opazovalci prepričali, samo na bližino, je torej močno kratkoviden. Važ- Dlakavo stopalce s krempeljci (dva sta češlja-sta, eden kaveljčast). Križavec. čeljust. Seveda pajkove čeljusti niti malo niso podobne človeškim in imajo v učnih knjigah tudi drugo znanstveno ime: pravimo jim sprednje in zadnje pipalke. Vsaka sprednja pipalka, leva kakor desna, ima dva dela, dva člena, osnovni in končni člen. Končni člen ima obliko kavlja in se zapira in odpira kakor rezilo pri žepnem no-žičku. Kadar pajek kavljev ne rabi, jih ukloni v zarezo osnovnih členov, kakor zapremo rezilo v platišče pri nožu. Ko hoče pajek žrtev s strupom omamiti, sproži kavlja iz zarez, uščipne (ugrizne) z njima plen in spusti v ranico skozi konici strup iz žleze strupnice, ki polni osnovni del pipalke. Zadnji pipalki imata po več členov in sta podobni nogam. Njihov osnovni člen ima na notranji, proti ustom obrnjeni strani hitinaste zobce, ki sestavljajo pravo žve-kalo. Z žvekalom nagrize, načne svoj plen, a ga ne zgrize in tudi ne prežveči; pajek namreč žrtev le izsesa. V nastalo luknjico e Križavcc spravlja list iz mreže. izbruhne obilo svojega prebavnega soka, ki notranjščino ziivc, uiuuc m uiuii, raztopi in kemično prekroji. Na spodnji strani glavoprsja ima pajek še štiri pare nog. Vsaka ima po sedem členov. Na koncu nog, na stopalcu, nosi kot led gladke krempeijce; dva sta češljasta in eden je kaveljčast. Ce hodi pajek po tleh, .e opira na kaveljčaste krempeijce, kadar pa stopa po mreži, se oprijemlje s češljasti-mi. Češljasti krempelici <•o »-a;kovT p»-e-dilno in tkalno orodje; z njimi usmerja nit, z njimi tke mrežo. Snov, iz katere je mreža napravljena, se mu pri tem ceai iz zadka. Na spodnjem koncu zadka ima pajek šest stožčastih predilnih bradavic, ki jih lahko giblje po mili volji, lahko jih razmakne, lahko jih zbliža, kakor da bi bila ena sama bradavica. Na koncu vsake bradavice so številni tulci, nežne cevčice, širše in ožje, skozi katero se izceja sok iz predilnih žlez. V notranjščini zadka ima večina pajkov, samci in samice, predilne žleze, ki proizvajajo predilni sok ali pajčjo svilo. Ta se na zraku okisa in strdi v nitasto paj-čevino. Uporabljajo jo na najrazličnejše načine in v najrazličnejše namene, h nje tkejo mreže, gradijo skrivališča, predejo kokone ali zapredke, vijejo rešilne vrvi in spletajo široke trakove, s katerimi povežejo in po- vijejo svoje žrtve, da jim ne morejo uiti. Pri nekaterih pajčjih vrstah pa služi pajče-vina mladim pajkom kot jadralno letalo: Komaj mladič prvič sleče pretesno hiti-nasto obleko, ko se prvič levi, kakor pravimo, že se mu hoče od doma. Težnja po drugih krajih in doživetjih se mu zbudi kakega jasnega jesenskega dne. Takrat je ves nemiren, iskaje teka sem in tja in končno z vso mladostno vihro spleza na kak plot ali na grm. Ko se tako znajde na primernem odletišču, privzdigne svojo zadnjo plat, kolikor le more visoko, izstreli iz bradavic dolgo svileno nit in se je oklene. Na tem nenavadnem jadralnem letalu se odpravi pogumni mladič v široki svet. Ne sam. Njegove bratce in sestrice žene prav tako hrepenenje od doma. Tako je na jesen zrak cesto preprežen z jadrajočimi pajčevinami. »Že zopet babje leto,« godrnja kmet, ko si obira in briše pajčevino s potnega čela. Križavec ima pet vrst predilnih žlez, zato tudi pet vrst predilnega soka in pet vrst tulcev na koncu bradavic. Pajek lahko samovoljno spušča sok, ki ga ravno potrebuje. Iz širših tulcev se vleče lepljiva nit, lima-nica, ki jo v lepi zavojnici vtke v končano mrežo, drugi tulci dajejo suho pajčevino za prečke in okvir, zopet druge za zibelko, v katero samica znese jajčeca, kratko, iz vsake vrste tulcev se poceja drugačna predilna snov, primerna nalogi, ki jo bo imela. Obenem teče sok vedno le iz ene vrste pre-dilnih žlez ali skozi eno vrsto tulcev. prej, »da pajek Mohameda ni rešil? Bržkone bi ne bilo osmih nepotrebnih križarskih vojn, Evrope, posebno balkanskih dežel, bi ne bili uničevali skozi stoletja Turki in velikanska stara knjižnica v Aleksandriji bi ne bila zgorela in bi stala bržkone še danes. Tako je visela usoda mnogih narodov na eni sami niti pajčevine!« Kako nastane mreža Kdaj stke križavec svojo mrežo Križavčeva mreža je prava mojstrovina. Čim starejši je pajek, tem večji tkalski mojster je. Mladi pajki napravijo prav majhne mreže, pa še te imajo velike napake. Čim večkrat se levijo, čim večji postajajo, tem bolj so spretni in podjetni. V gorskih gozdovih naletiš na velikanske mreže, ki imajo tudi več metrov v premeru. Križavec prede in tke mrežo v zgodnjih jutranjih urah, v jutranjem mraku, saj mora biti narejena, ko se ob sončnem vzhodu žuželke zbudijo in pripravljajo na let. Sprede jo v najkrajšem času, često v eni uri ali še prej. »Prav nič ni neverjetno,« piše Flo-ricke v svoji knjigi o pajkih, »da je pajek rešil Mohameda na njegovem begu. Mohamed se je skril v zemeljsko zijalko in pajek je spredel mrežo pred vhodom. Zasledovalci niso niti najrahleje zasumili, da bi mogel biti za pajčevino begunec, ki so mu bili tako rekoč ves čas za petami.« »Kaj bi bilo,« sc Floricke hudomušno vpraša na- Prostor za mrežo izbere križavec na prikladnem mestu, kjer leta mnogo žuželk. Najprej potegne tri prečnice in nato napelje okvir. Prvo nit položi na poseben način: iz zbližanih bradavic iztisne kapljico soka; nato bradavice razmakne, da tvorilo nitke majhen balonček, nato jih zopet zbliža, da se zlepijo v eno samo nit. Veter dvigne nit in z balončkom na koncu niha ta nit po zraku, da po slepi sreči zadene na kako oporo, kjer obvisi (B). Ko križavec to zazna, pritisne bradavice na podlago in tako pritrdi tudi ta konec niti (A). To visečo brv očvrsti često še z drugo, tretjo nitjo, ko pleza po njej in spotoma ves čas prede. Začetek je storjen. Ko se zopet napoti po njej, jo pregrizne, prime en konec s prednjimi, drugi konec pa z zadnjimi nogami, tako da Predilna snov se cedi iz bradavic na zadku, češljasti krempeljci zadnjih nog pa nit usmerjajo. obema koncema: zadnjega daljša, sprednjega navija. prečko DS. visi razpet med njima. Zadnji konec niti za seboj daljša, sprednji konec pa navija okoli stopalca. Ker hitreje prede kot navija, postaja nit ( vsebujejo razen mila še perborat kot be-lilno sredstvo, vodno steklo kot stabilizator in včasih še sodo. V načelu je pranje in beljenje hkrati nepravilno. Najprej moramo blago sprati in šele nato beliti, ker povzroča nesnaga na vlaknu razkroj belilnega sredstva, kar lahko povzroči oslabitev vlakna. Kot surovine za umetna pralna sredstva uporabljamo lahko parafine, ki jih dobimo iz rjavega premoga in se umetno pretvorijo v maščobne kisline. Tako jih je med vojsko izdelovala predvsem Nemčija zaradi pomanjkanja običajnih tehničnih maščob. Uporaba umetnih pralnih sredstev se je v gospodinjstvu pričela uvajati šele med drugo svetovno vojno, vendar je bila proizvodna cena tako visoka, da niso mogla nadomestiti mila. Umetna sredstva so si utrla pot le v posebnih panogah, in sicer predvsem v tekstilni in usnjarski industriji, kjer so jih uporabljali za namakanje, barvanje in podobna opravila v trdi vodi, pa tudi v kislih kopelih. Vojne razmere pa so položaj močno pretresle in zrevolucionirale. Najzanimivejši razvoj je nastal v Združenih državah, kjer je ostalo mineralno olje (nafta) osnova za proizvodnjo umetnih pralnih sredstev. Številke nam pojasnijo velik razvoj te proizvodnje, saj so izdelali v letu 1940 35.000 ton, v letu 1943 že 44.000 ton in leta 1945 kar 92.000 ton umetnih pralnih sredstev. Proizvodnja teh sredstev je dosegla sedaj že 150.000 ton na leto. Ker nadomešča en* tona umetnega mila z 20% vsebine (aktivne) eno tono mila s 60%, so sedaj že 15% mila v Ameriki nadomestili z umetnimi pralnimi sredstvi iz nafte. To milo je posebno uporabno v neugodnih razmerah, to je pri pranju v trdi vodi in celo v morski vodi. Sodimo, da bodo sčasoma uvedli umetna pralna sredstva v vseh deželah, ki imajo pretežno trdo vodo, in bodo ta sredstva popolnoma nadomestila milo, ko se jim bo znižala produkcijska cena. Tudi pri nas so že izdelali odlična pralna sredstva (alkil-aril-sulfonate) iz nafte. Praktična dognanja potrjujejo že s polindustrijskimi poskusi in jih bodo kmalu začeli izdelovati na debelo. V zadnjem času si gospodinje mnogo obetajo tudi od pranja z bencinsko mešanico, ki jo pripravijo tako, da perejo v raztopini sode, mila in nekaj žlic bencina. Znano pa je, da so bencinski hlapi eksplozivni, zato tega načina nikakor ne priporočamo. Doma izdelano milo Sami si pa lahko doma iz maščob, ki jih imamo, izdelamo milo takole: 1. 5 kg loja, 0,5 kg vode, 0,75 kg natrijevega luga, 0,2 kg kalijevega luga, 1,60 kg vode, kar da približno 8 kg mila. 2. 4 kg loja, 1 kg olja, 0,5 kg vode, 0,90 kg natrijevega luga, 1,60 kg vode, kar da tudi približno 8 kg mila. Oba predpisa imata označeni po dve količini vode. V prvi količini, to je v 0,5 kg vode, raztopimo maščobo, in sicer v dvajset-litrskem (emajliranem) loncu ali pralnem kotlu. V drugi železni posodi pa si pripravimo 1,6 kg vode in previdno v njej raztopimo kos za kos natančno odtehtani lug. Pazimo pri tem na oči, da jih lug ne oškropi! Ko je maščoba raztopljena, ji previdno pri-lijemo pol litra pripravljene lužnate raztopine in mešamo z leseno kuhalnico toliko časa, da dobimo mlečno brozgo. Vsebina naj bo precej vroča, ne sme pa vreti. Mešanica se začne gostiti. Zdaj smemo dodati 0,25 kg lužnate raztopine in mešamo dalje. Mešanico seveda ves čas segrevamo in imamo temperaturo vedno nekaj pod vreliščem. Z dodajanjem lužnate raztopine ne hitimo. Če računamo, da se bo milo kuhalo dve do tri ure, bomo vsako četrt ure dodali 0,25 kg raztopine. Spočetka dajemo nekoliko manj, pozneje lahko več. Brozga bodi vedno enotna kot redka krema. Če se po dodatku raztopine mešanica zgosti in se v maščobi izločijo kosmiči, je to znamenje, da smo prezgodaj dodali lužnato raztopino. Nesreča seveda ni velika, treba je samo počakati z dodajanjem vse dotlej, da je gmota zopet enotna. Pomaga pa tudi, če prilijemo v lonec kozarec tople vode. Proti koncu postopka med drugo in tretjo uro kuhanja se zmes zgosti kot mehka polenta. Dolijemo še ostanek luga, pri čemer se mešanica nekoliko zredči in postane prozornejša — kot gost močnik. Vzemimo nekaj te mešanice na mrzel nož in gnetimo med pr$ti. Če se lepi na prste, milo še ni dovolj kuhano. Zato ga še dalje segrevamo in mešamo, dokler se ne da zgnesti v kroglico, ki se prstov ne prijemlje. Zdaj je milo kuhano. Odstavimo ga od ognja in počakamo, da se nekoliko ohladi. Milo ima nekoliko zoprn duh, ki ga lahko prekrijemo s tem, da mu dodamo četrt litra terpentinovega olja ali 50 g ben-eoldehida ali 10 g nitrobencola ter dobro premešamo. Če se je pri kuhanju izparilo preveč vode, dolijemo pol litra do enega litra tople vode. Potem milo predenemo v primerne posode — zabojček, ovit s cunjami, ali pekačo — in ga pustimo čez noč, da se ohladi. Nato ga prerežemo na primerne kose. Če hočemo napraviti »polnjeno milo«, to je, povečati težo, dodamo tele najnavadnejše snovi: smukec, vodno steklo ali mastno glino. Te snovi primešamo malo pred koncem kuhanja, potem ko se je že ves lug porabil. Nasveti za pranje Pri pranju moramo paziti, da ne porabimo preveč mili, perilo pa mora biti dobro oprano brez hudega mencanja ali druge mehanične obdelave, ki lahko znatno zmanjša življenjsko dobo tekstilij. Upoštevati moramo tale načela: 1. Pri namakanju in pranju ločimo belo m barvano, pisano perilo! 2. Za namakanje in pranje z milom in iredstvi, ki niso obstojna v trdi vodi, upo-rabljajmo mehko (deževnico) ali omehčano vodo. Trdo vodo zmehčamo s sodo. 3. Vsa pralna sredstva uporabljajmo natančno po navodilih proizvajalca! Večje koncentracije nekaterih pralnih sredstev škodujejo perilu. 4. Posebno dobro moramo premočiti surovo in škrobljeno blago! 5. Močno zamazane dele lahko drgnemo z milom ali s posebnimi sredstvi za odstranitev madežev po navodilih proizvajalca. Velika škoda nastaja zaradi nepravilnih poskusov z odstranjevanjem madežev od črnila, rje, sadja, pijač itd. Nekatere pralnice •dstranjujejo madeže s klorovim apnom in pri tem uničujejo perilo. 6. Prehudo mencanje in ožemanje škoduje perilu. 7. Vroče lužnato perilo mora biti v vodi, •ikakor pa ne na zraku, sicer se poškoduje. 8. Mokro perilo ne sme predolgo ležati, da ga ne poškodujejo mikroorganizmi. 9. Umazanega perila ne smemo beliti z belilnimi sredstvi ali na soncu. 10. Pri namakanju, pranju, sušenju in likanju uporabljajmo samo tako toploto, kakor je potrebna za dosego zaželenega učinka. Velika toplota več ali manj škoduje tekstilnim izdelkom. Večina gospodinj pozna načela pravilnega pranja, vendar pa pri pranju uniči mnogo perila. Zato zberimo perilo ne glede na surovine v tri skupine in zanje dajemo tale navodila: Prva pralna skupina: belo in robato p e t i 1 o. Namakanje: najbolje čez noč, nikdar vroče; dobro premočeno blago je na pol oprano. Pranje: Premočno kuhanje, mencanje, krtačenje in ožemanje škoduje perilu. Daljše kuhanje kakor petnajst minut ne koristi in je nepotrebno! Kuhalnega kotla ne smemo preveč napolniti. Uporabljajmo dovolj pralne lužine. Izpiranje: Izpirajmo temeljito, najprej z vročo mehko vodo, nato z mlačno in mrzlo vodo, dokler voda ni čista; perilo mora plavati. Druga pralna skupina: pisano perilo. Namakanje: kratkotrajno in nikdar vroče. Pranje: Premočno mencanje, krtačenje in ožemanje škoduje perilu. Pisanega perila ne smemo kuhati, pač pa ga dobro preperemo v vroči pralni lužini. Čim več je lužine, tem bolje; perilo mora plavati. Izpiranje: Pisano perilo moramo takoj temeljito izprati, najprej vroče v mehki vodi, nato mlačno in mrzlo, dokler ni voda čista. Mokrega pisanega perila ne smemo nikdar pustiti na kupu, temveč ga moramo takoj posušiti! Tretja pralna skupina: tanko perilo. Pranje: Tankega perila ne smemo nikdar kuhati, niti vročega prati. Peremo ga previdno tako, da ga večkrat pomočimo v mlačno pralno lužino, ki ne sme biti toplejša od roke, in ga iztisnemo. Perila ne smemo mencati, krtačiti, ožemati ali vleči. Izpiranje: Takoj po pranju ga večkrat izpirajmo z mlačno vodo, dokler ne odteka bistra voda. Izprano perilo takoj posušimo! Tkanine in nogavice lahko obesimo, druge izdelke pa razprostremo na primerno podlago ali posušimo tako, da jih zavijemo v tkanino in nato razvijemo. Pletenine in vezenine raztegnemo v prvotno obliko. Če je potrebno, likajmo malo navlaženo perilo z zmerno vročim likalnikom na spodnji strani (narobe) z rahlim pritiskom. Težave pri storitvah Filip Kulterer V mislih imam predvsem nevšečnosti in nesreče pri kravah, ker so prvič te nesreče najpogostejše, drugič pa, ker ravno pri ote-litvah zagrešimo največ napak. Ako krava prej stori, kakor je čas, pravimo, da zvrže. Pri tem je izgubljeno tele in razen tega trpi tudi krava več kakor pri navadni otelitvi in mleka ni nikdar toliko kot po redni storitvi. Udarci, sunki v zadnji del telesa, pehanje v gneči, skoki, padci in podobne neprilike lahko povzroče, da krava zvrže. Tako je navadno tudi, če zelo breje krave preveč gonimo, če jih podimo in plašimo' s psi in posebno še, če se gnetejo, kadar gredo v hlev ali iz hleva. Če krava z zadnjim delom telesa prenizko stoji ali če surovo segamo v nožnice ali mastnik, lahko povzročimo, da zvrže. Notranji in zunanji prehlad, kakor premrzla pijača, zmrzla krma in paša na pašnikih, ko leži še slana, prepih, pokvarjena, plesniva in napenjajoča krma, žarke tropine (oljnate pogače),^vse to lahko povzroči, da krava zvrže. Rž, ki so vanjo pomešani rženi rožički, povzroči popadke in seveda tudi zvrženje, kar pa je lahko tudi kužnega značaja, zlasti v večjih gospodarstvih. Sem spada manj nevarna okužba nožnice in maternice po tako imenovanih triho-monadah. To so mikroskopsko majhne pra-živi, ki jih okuženi bik pri skoku vnese kravi v nožnico. Tako okužena krava dobi gnojno sluzast iztok iz sramnice in rada zvrže v drugem, tretjem ali četrtem mesecu brejosti. Takšnega plemenjaka je treba takoj izločiti in okužene krave po strokovnih navodilih temeljito zdraviti. Poudarjam temeljito, kajti povzročitelji trihomonadne kuge se zarijejo tudi v najmanjše gube nožnice in vratu maternice, tako da so za kemična sredstva, ki bi jih uničila, težko dostopni. Bolj znani in ponekod pogostejši so primeri kužnega zvrženja, ki ga povzroča tako imenovani Bangov bacil. Bolezen se imenuje Bangova bolezen ali tudi goveja bruceloza. Močno okužena večja gospodarstva leta in leta ne morejo priti do podmladka v hlevu, dokler niso prekužene vse krave in telice. Živali dobijo po večkratnem zvrženju nekaj odpornosti, nesprejemljivosti za to bolezen (imuniteto). Kužna snov prodre skozi nož- nico v maternico ali pa po okuženi vodi ali krmi skozi čreva v krvni obtok. V obeh primerih se zasidra bolezen v posteljici in povzroči smrt mladiča. Krava zvrže najrajši v šestem ali sedmem mesecu brejosti. Zaradi kroničnega vnetja v posteljici in sluznici maternice nastane medsebojna tesnejša zveza, zato po kužnem zvrženju tudi prav rada zaostane posteljica (trebilo, po koroško strimne). Okuženi bik, ki pa je lahko samo nosilec kuživa, ne da bi bil sam obolel, prenaša pri skoku kuživo na kravo (telico). Sosednje živali v hlevu pa lahko okuži ob zvrženju plodna voda, trebilo in nožnični iztok okužene živali. Posredno je okužba mogoča tudi po okuženi stelji in gnojnici, ki kaj lahko pride v dotiko z zunanjimi spolovili drugih krav. Da, celo mleko okuženih krav vsebuje včasih kužno snov in je ne-prekuhano nevarno za človeka. Razen tega se človek lahko okuži skozi kožo pri molži in zlasti pri opravkih in posegih ob storitvah. To spoznanje je znano šele kakih dvajset let. Glavobol, bolečine v mišičevju in ponavljajoča se mrzlica so glavni znaki Bangove okužbe pri človeku. Bolezen je dolgotrajna, a ni smrtna. Zaščitni ukrepi državne uprave pomagajo zatirati Bangovo bolezen pri živalih. Sem spada zlasti redna preiskava krvi plemenskih bikov in sumljivih krav in telic kakor tudi cepljenje takih živali. Prav učinkovitega cepiva še nimamo, zato so varstveni ukrepi, na primer razkuževanje, osamljanje in spoznavne preiskave krvi, večjega pomena kot zdravljenje. Pri kobilah povzroči, da zvržejo v četrtem do osmem mesecu brejosti, navadno parati-fusna okužba. Pri takem zvrženju nujno priporočamo, da pošljete posteljico ali mrtvi plod takoj najbližjemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu, da ugotovi vzrok in potem izda potrebne ukrepe. Pri kobilah se potem rado snetljivo vname maternica z raznimi posledicami (vnetje sklepov, kopita, pljuč). Da preprečimo to in nova zvrženja, je strokovno zdravljenje nujno in potrebno. S tem še davno niso izčrpani vsi vzroki zvrženja, naj so že kužnega ali nekužnega značaja. Zlasti bi rad opozoril še na tako imenovana neopažena zvrženja. To se zgodi v začetku brejosti, ko je zvrženi plod še tako majhen, da ga navadno prezremo. Ker se žival po takem zvrženju na novo poja, imamo to pomotoma za jalovost. O tem pa kdaj drugič. Živali se morajo proti koncu brejosti kolikor mogoče ne prostem gibati, ker je to zelo dobro za okrepitev zdravja, za pravilen razvoj mladiča in da laže teletijo, žrebetijo in prasetijo. Tudi pozimi jih spustimo vsak dan vsaj za nekaj časa na plan. Med brejostjo se včasih pripeti, da teliček v kravi iz tega ali onega vzroka zboli ali pogine. Poginulega telička krava navadno izvrže, včasih pa ostane v telečniku. Če more skozi ustje maternice do njega zrak, prične mrtvi plod gniti, če pa je ustje popolnoma zaprto, plod okameni. Če telo gnije, je zmeraj nevarno za kravo in je strokovna pomoč nujno potrebna. Težko otelitev povzročajo tudi kile na trebuhu. Ker je mišičevje v območju otekline pretrgano, ne more biti ob otelitvi zadosti močnih popadkov. Tudi v tem primeru je dostikrat potrebna strokovna pomoč, zlasti če je kila zelo velika. Pri manjših kilah s pridom uporabljamo preveze (bandaže). Nadalje se dogaja, da breje krave nekaj dni ali pa tudi nekaj tednov pred telitvijo obležijo. K temu se nagibajo zlasti starejše krave, ki vedno stoje v hlevu; tudi zaradi slabega krmljenja žival na splošno oslabi. Če je v kosteh premalo apna in fosfora in vitaminov v telesu, dobi žival krhke kosti in obleži. Nadalje obleži žival, če ima razširjeno maternico zaradi vodeničnosti plodnih open in če je pretežka zaradi opitanosti. Vzdigovati ali obešati tako kravo s posebnimi pripravami je zelo nerodno in malo uspešno. Bolje je, da ji dobro nasteljemo in jo večkrat prevalimo z ene strani na dru?o, ako je stara ali splošno oslabela. Pri mehkih kosteh uspešno uporabljamo ustrezna zdravila ali še bolje, brejim kravam dajemo pravi čas dobrega klajnega apna in po potrebi tudi ribjega olja. S pašo ali zeleno krmo dobe breje krave vitaminov, z lucerno pa apna v lahko sprejemljivi obliki. Pri vodeničnosti je večkrat potrebna tudi umetna storitev. Nevšečnost pred storitvijo je tudi izstop nožnice, ki jo vidimo kot rdečo, iz sramnice visečo elastično bulo, kar pa je bolj sitno kakor nevarno in so strokovni posegi le redkokdaj potrebni, razen tedaj, če nožnica izstopi popolnoma in je pri tem otežkočeno mokrenje. Sicer pa moramo skrbeti, da je ležišče zadaj višje in čisto. Nožnica namreč rada izstopi, če je ležišče zadaj prenizko, če žival napenja, če ima preobilno prazno krmo, če je stalno priklenjena, kar slabi telesni ustroj (konstitucijo). Mnogo težav pri otelitvah in kasnejših boleznih zakrivimo sami zaradi nepouče-nosti, malomarnosti, nervoznosti, premajhne zdravstvene nege pri storitvi itd. Zato bodo živinorejcem tile nasveti dobrodošli. Ker živali bolj ali manj nenaravno gojimo in hranimo in jih nepravilno izkoriščamo, nastajajo motnje, ki tudi na samo storitev neugodno vplivajo. Zato je pomoč pri storitvah večkrat potrebna. Dostikrat pa tudi po nepotrebnem posegamo v naravni potek storitve in s tem bolj škodujemo kot koristimo. Morda nezamotan položaj zapletemo ali pa ne pazimo na potrebno čistoto in tako vnašamo v rodila kužne kali; v tem času so kužnim klicam vrata v telo široko odprta, kar lahko povzroči vnetje maternice in jalovost, v hujših primerih pa zastrupljenje krvi in pogin. Živinorejcem bi priporočal, da vsaki kravi in še bolj kobili, ki se pripravlja na storitev, skrbno operejo zunanja spolovila s toplo vodo in milom, če mogoče z dodatkom kakšnega razkužila. Z nečistimi rokami zanesemo v maternico kužne klice. Nikoli ni dosti poudarjeno, da pazimo na snažnost svojih rok in da si nohte gladko porežimo. Po podeželju je razen takih, ki pri storitvah veliko škodujejo, tudi nekaj skušenih mož, ki so v stroki že precej doma. Vsi pa imajo hudo napako, da ne poznajo ali ne upoštevajo potrebne higiene (čistote). Za razkužitev rok si moramo roke do lakta umivati pet do deset minut v primernem razkužilu. Končno si iih moramo dobro namazati z oljem ali s kako drugo čisto ^na-ščobo. Pa tudi vrvi z zanko, ki jih uporabljamo pri storitvi in naj bodo dva metra dolge in ne nad mezinec debele, je treba razkužiti ali v vreli vodi prekuhati. V hlevu skrbimo za širok prostor in čisto ležišče na žitni slami. Večji lonec z vročo vodo naj bo vedno pripravljen. Storitev se prične, brž ko se začne maternica stiskati. Temu se pridruži še pritisk trebušnega mišičevia; začno se popadki, ki preko plodnega mehurja odpirajo maternično ustje in pomikajo plod proti zunanjim spolovilom. Polagoma se pokaže izven spolovil kot glava velik plodni mehur, ki je opravil svojo nalogo topega in postopnega širitelja porodnih potov in po navadi potem tudi sam poči. Mehurja nikdar pred časom ne predirajmo. To si dobro zapomnimo. Ko opazimo glavico, položeno na prednje noge, se začne redna ročna pomoč živinorejca. Pa tudi ritenska lega je pravšnja. Pri njej je potrebna hitra pomoč takrat, ko sc pokažejo zadnje noge do skočnih sklepov, ki jih ljudje napačno imenujejo kolena. Pri ritenski legi se namreč popkovina prej odtrga in se tako mladič lahko zaduši. Kakor vemo, vsako novorojeno bitje dihne prvič v trenutku, ko se utrga popkovina. Morda ima tele gobček še v maternici, ko se je že pretrgala popkovina. Tedaj vdihne v pljuča ostanke plodne vode ter se zaduši. Zapomnili si bomo torej; da je edino v tem primeru potrebna hitra pomoč gospodari, sicer pa naglica in nestrpnost nista koristna. Kadar pri nepravilnih storitvah ni pri roki strokovnjaka, bomo na njegov prihod rajši mirno čakali po več ur, kakor pa da bi z nestrokovnjaškimi posegi zapletli storitev in napravili dostikrat nepopravljivo škodo. Vzroki težkih storitev so različni: napačna lega, napačen položaj, napačna drža plodu, prevelik plod ali preozka rodila, zavita maternica itd. Pri pravilnem položa'u plodu, ko sta obe nogi izproženi proti izhodu in z roko dotipljemo gobček, ki leži na nogah, a žival kliub temu ne more iztisniti plodu, s čistimi, to je razkuženimi ali prekuhanimi vrvmi zazankamo noge nad binclji, ne nad parklji, pri čemer odrinemo mreno, ki obdaja nogo, toliko, da ne pride v zanko. Mrena je del trebila in to je še spojeno z maternico, zato bi se utegnilo dogoditi, da bi z zazankano nogo s trebilom potegnili še maternico. Pri tem potegnemo nogi drugo za drugo z roko, nategnemo vrv nad bincljem in potisnemo nogi nazaj proti maternici; potem popri-memo glavo s krepkim prijemom za nosnice ali spodnjo čeljust. Zunanja konca vrvi držita po dva pomočnika, tretji vodi glavo skozi porodni kanal. Obenem s popadki potegneta pomočnika enakomerno in ne sunkoma za nogi, a le toliko, da se sklepi sprožijo, vtem ko ostaneta komolca še onstran križnih kosti. Nato pritegnemo glavo toliko k sebi, da se čelo pokaže med križ- nimi kostmi. Potem vlečemo sprva samo za eno nogo, in sicer čedalje bolj, dokler ne spravimo komolca preko križne kosti v medenico. Tako potegnemo še drugo nogo, potem pa vlečemo za glavo in za noge z isto silo, pri čemer si pomagamo, ako glava zastaja, tako, da navlečemo še eno vrvco preko glave, ali če nam to ne uspe, zazankamo z njo spodnjo čeljust, če se nam posreči spraviti sredo vrvce preko ušes, jo pod tilnikom prekrižamo in lahko uporabimo precej sile, pri zazankani spodnji čeljusti pa smemo le rahlo vleči, ker se rada prelomi. Vse to storimo mirno in složno. Če se storitev zavleče in je tako imenovana suha storitev, to je, da je mastna plodna voda že pred časom odtekla, tedaj nam je v veliko pomoč lanena sluz. Lonec kropa naj bo — kakor že omenjeno — vedno pripravljen. Vanj vsujemo pest ali dve lane-nega semena in krepko mešamo kakih deset minut. Mastno vodo odcedimo in jo spravimo z gumijasto cevjo in lijakom v rodni kanal. To včasih kar čudovito deluje. Pri ritenski legi ravnamo podobno. Navadno pa v tem primeru ni večjih ovir. Pri kobilah moramo na čistoto še bolj paziti kot pri kravah, ker se kobile mnogo laže okužijo in potem teže ozdravijo kakor krave. , Splošna in dobra navada je, da mladiča potrosimo z otrobi in ga položimo pred kravo, da ga liže. S tem okrepimo v njem krvni obtok. Napačno in škodljivo pa bi bilo, a se tu pa tam tudi dogaja, če bi ga potrosili s soljo, ker bi mu s tem odtegnili preveč telesne toplote. Popek prevežemo štiri prste pod trebuhom s prekuhanim trakom in čistimi rokami. Če tega nimamo, je bolje, da ga pustimo pri miru. Če je pri roki jodova tinktura, pomažemo popek z njo; še bolje je, če pomočimo konec popkovine v jodovo tinkturo. Koristno je, da pred prvim sesanjem vime operemo z mlačno vodo zaradi morebitnih kužnih klic, ki bi bile na njem. Iz istega rarloga je tudi dobro prvi curek mlezve odločiti v posebno posodo, sicer pa mora vso mlezvo posesati tele ali žrebe, ker mu je kot čistilo za črevesno smolo nujno potrebna. Med. najpogostejše nanake pri težjih storitvah štejemo nepotrpežljivost. Ko živinorejec začuti v kanalu no<»e, takoj prične vleči, ko glava še ni našla prave poti in zato pade na desno ali levo. Vsi poskusi, da bi s silo rešili storitev, položaj samo zapletejo. Tedaj začnejo po navadi izgubljati glavo. Z umazanimi rokami in ostrimi nohti poskušajo rešiti žival. Sluznica še bolj oteka in se suši, položaj je že brezupen, zato jih mori vprašanje, ali naj žival zakoljejo ali pošljejo po živinskega zdravnika. Veterinar bo omrtvičil hrbtenico in s tem izločil popadke, ki vedno otežujejo popravo storitvenih napak, in z orodjem naravnal glavo. Če se moramo sami lotiti tega, napravimo takole: Skušajmo prijeti mladiča za gobček in potiskati glavo obenem proti sredi maternice in proti sebi. Če nam to «e uspe, poskusimo isto opraviti z vrvjo, ki jo prepeljemo mladiču ob podbradku na spodnjo čeljust. Z vrvjo na spodnji čeljusti pomikamo glavo samo proti sebi, nikdar pa z njo ne vlačimo plodu ven. Mogoče se nam posreči navleči zanko čez glavo, kar daje več upanja v uspeh, ker dopušča močnejše po-tegljaje. Ko se nam posreči glavo naravnati v rodni kanal, vlečemo izmenoma za levo, pa spet za desno nogo in nato za glavo ter tako počasi privlečemo plod skozi križne kosti. Ko rešujemo nepravilno storitev, naj krava, če le mogoče, stoji. Če ne more vstati, ji položimo pod zadnje noge široke otepe slame, da tako laže potisnemo tele v maternico in nekoliko omilimo popadke. Pri vsakem popravljanju nepravilne lege pomaknemo mladiča nazaj v maternico, pred križno kost, kjer je več prostora za pomikanje. Če pa glava zaostane, ker je prevelika ali ker je krava v križu preveč stisnjena, potem nikar ne poskušajmo reševati sami, ker jc potrebna operacija, da se reši vsaj krava. Največkrat se glava obrne tako, da pade na pleča, rajši na desno kot na levo, včasih pa med noge ali pa se — in to prav redko — zavije navzgor ter pade na tilnik. Če je glava podvita med prednje noge in naslonjena na spodnji rob križne kosti, otipamo med prednjimi nogami ušesa ali tilnik. Roko pomikamo navzdol, da dosežemo gobček. S palcem na smrčku in tremi prsti v gobcu potegujemo roko k sebi in dvignemo glavo na sprednje noge. Olajšamo si delo s tem, da kravo zadaj podložimo, če ne vstane, in da drugi pomočnik potiska tele za noge nazaj v maternico. Pri višji hrbtni legi krave glavo še laže dosežemo. Upognjeno držo prednjega kolena prav lahko spoznamo in je ni težko naravnati. Krava naj po možnosti vstane; z eno roko potisnemo glavo nazaj v maternico, z drugo primemo piščal in potisnemo upognjeno koleno kvišku. Nato pomikamo roko do parklja, ga z njo zavarujemo in potegnemo nogo v rodni kanal. Pri ritenski legi sta včasih ena ali obe zadnji nogi podviti pod trebuh, bodisi ▼ skočnem ali pa v kolkovnem zgibu. Če je podvita samo ena noga, lahko pri normalni velikosti teleta in normalni širini medenice večkrat izvlečemo plod, ne da bi naravnali podvito nogo. Ne pozabimo vliti lanene vode v rodni kanal, ako je še precej suh. Če sta podviti obe zadnji nogi, pa tišči živinorejec z desno roko tele nazaj v maternico, z levo pa skuša doseči parkelj, ga zavarovati in potegniti nogo v rodni kanal. Tele moramo obenem suniti v maternico in ga potegniti za parkelj. Pri tem je posebno važno, da je krava, ako ne more vstati, zadaj visoko podložena in po možnosti tudi na hrbet prevaljena. Če sta obe zadnji nogi podviti v kolku, prepustimo delo strokovnjaku, ki najprej omrtviči hrbtenico in s tem izloči popadke, ki silno ovirajo reševanje. Ako upoštevamo ta navodila, bi mogel pri lažjih nepravilnostih pomagati umen gospodar sam ali skušen sosed. Ne precenjujmo pa svojega znanja in varujmo se bahavih mazačev. Nepravilna drža glave ali nog, nepravilna lega, prečna in navpična, nepravilen položaj, zgornji, spodnji, levi in desni stranski, nastanejo navadno, brž ko se začno popadki, ki so ali preslabi ali premočni. Kakor vemo, leži mladič (tele in žrebe) v maternici zgrbljen, s hrbtom obrnjen proti desni strani materinega trebuha. Pri preobratu v položaj za storitev nastanejo razne nepravilnosti ali pa jih s prezgodnjim ali nepravilnim po-maganjem sami zakrivimo. V tej zvezi naj omenim še eno precej pogosto težavo, namreč zavito maternico. Doma na Koroškem sem slišal za to izraz »storžč«. Krava kaže vse začetne znake, mehur se pa ne pokaže. Pri notranji preiskavi najdemo ozko nožnico z vijakasto zavitimi robovi sluznice. Največkrat je maternica zavita na desno. Smer obrata nam kažejo robovi vijug. Ta nezgoda se rada dogaja v tesnih hlevih, kjer so krave na kratko privezane. Ob pričetku storitve krava vstaja in lega. Če hoče vstati, se dvigne najprej z zadnjim koncem, kjer sta obširni trebuh in polna maternica. Med vstajanjem torej visi naprej, vtem ko se maternica že giblje. Če tako viseča ali klečeča še pade ali jo potisne sosednje govedo, se maternica lahko prevrne in v vratu zasuče. Tej nezgodi so krave, ki so stalno priklenjene v hlevu, tudi bolj podvržene kot pašne krave, ker pri hlevski reji široke vezi, ki držijo maternico v naravni legi, bolj ohlapnejo in niso tako strumne. Edino, kar bi mogel živinorejec v tem primeru poskusiti, je, da bi vodil kravo po zmerni strmini dol in gor. Mogoče bi se pri tem malo zasukana maternica odvila sama od sebe. Najpametneje pa je, da pokličete živinskega zdravnika. Njegovo delo bo navadno kronano z uspehom. Če so popadki, ki naj iztisnejo trebilo iz maternice, zaradi raznih motenj večji, kot je treba, in če krava z zadnjim koncem nazaj visi, se lahko dogodi, da se izrine ali sama nožnica ali pa se, kar je običajno, izrine maternica in visi kot vreča iz sram-nice. To je nevaren primer in mu pravimo tudi »trod«. Splošna oslabelost in ohlapne vezi v maternici pospešujejo to nezgodo. Izpadla maternica je navadno pokrita še z mrenami, to je s trebilom, in na njej prav dobro vidimo temnordeče gobe. Neuki ljudje pravijo tudi, da so gobe pregnale maternico, in jih trgajo. To je usodna napaka. Vsaka poškodba ali samo odrgnjenje maternice lahko povzroči vnetje in smrtonosno za-strupljenje. Izpadlo maternico je vedno zelo težko uravnati, zato je bolje, da to prepustimo živinskemu zdravniku. Pogoj za uspeh je, da se krava ne napenja in ne pritiska, kar doseže strokovnjak z omamljenjem, z injekcijo v hrbtenični kanal. Po drugi strani pa je potrebno, da se lotimo uravnavanja takoj, kajti čim dalje visi telečnik iz krave, tem večja je nevarnost, da se po-nesnaži, poškoduje in tako oteče, da ga je pozneje prav težko naravnati. Takoj, ko se ta nezgoda pripeti, prestrežemo izpadlo maternico v čisto prelikano rjuho, ki jo ob straneh tesno zavijemo okoli telečnika. Ležečo žival podložimo zadaj z otepi ali vrečami, polnimi sena ali stelje. Maternico z mlačno vodo korenito očistimo vseh snovi, ki so se je prijele. Če je strokovnjak ne- dosegljiv in si moramo sami pomagati, ravnajmo takole: Kravo omotimo s V« litra žganja, da omilimo pritiskanje. Če se maternice drži še posteljica, jo moramo s čistimi rokami in porezanimi nohti silno previdno odluščiti in maternico vnovič očistiti. Nato dvigneta dva pomagača rjuho tako visoko, da pride maternica v višino sramnice. Če je pa podpluta in zatekla, jo izpiramo z mrzlo 3% galunovo raztopino, ki razku-žuje in maternico obenem skrči. Če ni pri roki galuna (zvrhana žlica na liter vode), močimo s slano vodo. Ko vse to opravimo, pričnemo maternico uravnavati^ajbolj oddaljen konec maternice z dlanjo počasi in enakomerno pritiskamo proti sramnici. Paziti moramo, da je z nohti ne ranimo. Obenem prične drugi pomagač spravljati v telo sramnici najbližji del. Seveda storimo vse to lahko samo, če se žival ne napenja. Kakor hitro se napne, prenehamo pritiskati na maternico, a jo obdržimo na istem mestu, da zopet ne izstopi. Vreča mokrega peska, položena na hrbet, poleg omamljenja z žganjem ali vinom precej zadržuje pritiskanje na maternico. Ko maternico srečno spravimo v pravilno lego, ostanemo z roko, ako krava še pritiska, še nekaj časa v rodnem kanalu in izgladimo morebitne gube. S primerno prevezo ali z nekaj šivi preprečimo nov izpad maternice. Ako je količkaj mogoče, pokličemo takoj živinskega zdravnika, ki z omrtvičenjem hrbtenice izloči popadke, odstrani morebitno trebilo in previdno oskrbi morebitne ranice na sluznici maternice in kravo strokovno zavaruje pred mogočimi škodljivimi posledicami. Včasih se dogodi, da nam krava pred storitvijo obleži. To se rado zgodi zlasti pri slabo hranjenih živalih, posebno pa pri dobrih mlekaricah, dalje tudi pri kravah, ki imajo v prežvekovalniku tuje predmete (žeblje, igle itd.), nadalje ob vodeničnosti in pri dvojčkih. Isto se zgodi tudi po težkih storitvah, ko se zmečkajo medenični živci. V obeh primerih se seveda utegnejo tudi prelomiti kosti ali pa je ležanje posledica mehkih kosti (pomanjkanje apna, fosfora, vitaminov). Do prihoda veterinarja, ki ga vselej pokličimo, če traja bolezen več ko tri dni, je dolžnost živinorejca skrbeti, da krava na mehki stelji in pravilno leži. Pogosto jo obračajmo preko nog na drugo stran, da se ne preleži, kar je težko ozdravljivo. Živinorejcu je znana tudi tako imenovana mrtvoudnost, napačno imenovana tudi te-Iitvena vročina. Bolezen se pokaže navadno prve tri dni po lahki storitvi in le pri dobrih, rejenih kravah mlekaricah srednje starosti, zlasti takih, ki so stalno priklenjene v hlevu. Za vzrok bolezni navajajo pomanjkanje apna v krvi ali motnje v krvnem obtoku ali pa zastrupljenje z beljakovina-stimi strupi lastnega telesa. Pravega vzroka pa še ne poznamo. Žival prične z zadnjim delom telesa omahovati, gleda trpeče in boječe, potem leže ali pade in ne mote vstati. Ohromelost se polagoma širi na ostalo telo. Končno zavzame krava lego, ki je za te-liiveno mrtvoudnost značilna. Vrat se ji ukrivi in glava pade na pleča ali na prsi, in sicer vedno na isto stran, na kateri ima no<*e. Tudi če jo naravnamo, pade nazaj na prejšnje mesto. Koža se ohladi, notranja temneratura pade pod normalo. Zdi se nam, da žival spi. Tedaj napravi nepoučen gospodar ugodno napako, da skuša kravi to ali ono zdravilo vliti. Zaradi splošne ohromelosti takšna krava ne more požirati in tekočina steče v pljuča, kar povzroči smrtno nevarno pljučnico. Potrebna je hitra živi-nozdravniška pomoč. Strokovnjak spravi žival z injekcijami apnenastih preparatov kmalu na noge. Le če strokovnjaka v nekaj urah ni mogoče dobiti, smemo poskušati z vpihovanjem zraka v vime, kar pa rado pusti okvaro v vimenu. Razen tega poživljamo delovanje kože z drgnjenjem in ob-kladki na križ. Posebnega sredstva za preprečevanje bolezni še ni. Najprimernejše je, da se krava štirinajst dni pred telitvijo giblje na planem in da je tedaj ne krmimo premočno, zlasti ne z beljakovinasto hrano. Krave, ki so že obolele, naj dobe takoj po telitvi pol litra močne prave črne kave. Končno omenjam še eno, sicer manjšo, toda zelo pogosto nepriliko, to je, zadržanje posteljice. Pri navadni otelitvi se posteljica odloči od pol ure do šestih ur po storitvi. Vzroki, da se krava, kobila ali svinja ne očisti pravi čaš, so razni, a v glavnem je ta, da se maternica počasi in slabo stiska in nima dovolj moči za odločitev trebila. To se lahko zgodi po težkih storitvah, pri splošni oslabelosti, pri dvojčkih, pri vodeničnosti rodnih open. Maternica lahko oboli tudi za časa brejosti. Tedaj je spoj maternice z opnami čvrstejši, posebno pri zgodnjih oteli-tvah, in se opne ne dajo odlupiti. To je najbolj nevarno in če se krava v dveh dneh ne otrebi, je potrebna pomoč, sicer se razvije vnetje maternice. V lažjih primerih bo posledica takega vnetja jalovost, v hujših pa dolgotrajno hiranje, vnetje sklepov, pa tudi zastrupljenje krvi in pogin. Zato nikar ne prepuščajmo krave same sebi, da trebilo gnije v njej in se počasi izločuje v smrdečih kosih. Posteljico naj lušči le strokovnjak, pri kravah oseminštirideset ur po telitvi, pri kobilah pa nujno dvanajst ur po storitvi. Ako kobile ne očistimo pravi čas, tvegamo, da nam pogine. Odločitev trebila lahko pospešimo tako, da obesimo nanj, ako visi iz maternice, pol do tri četrti kilograma težak kamen, kos opeke, utež ali kaj podobnega. Razen tega damo kravi pol kilograma sladkorja in mnogo lanene vode. Gnitje trebila v maternici znatno zadržimo s tem, da vlijemo v maternico z gumijasto cevjo in lijakom liter prekuhane in do telesne toplote ohlajene vode, v katero vsujemo petna ;st dek živalskega oglja v prahu (iz lekarne) in ga dobro zmešamo z vodo. Pri tem stiskamo kravi hrbet, da tekočine ne iztisne prehitro iz sebe. Na živinozdravniški recept se dobijo tudi še druga sredstva, ki jih v obliki svaljčic, svečic, tablet itd. položimo v maternico, da se rajši odlušči posteljica. S tem sem skušal na kratko obrazložiti, kar se mi zdi, da mora vedeti živinorejec o storitvah. Zavedajoč se resničnega pregovora, da nesreča ne počiva, bo kmet, oborožen s potrebnim znanjem tako zmanjšal udarec zle usode, ki ga le prerada tepe. Grozdje zori po goricah, v trsju se skriva presladko, v čričkovi pesmi večerni lice smehlja se mu gladko. Grozdje zori Goetko Golur Ziblje se trta nalahno, v vetru ves dan poigrava, bijejo glasni klopotci, vzdiga. se škorcev ponjava. Dekle, trdo sva kopala — težko v goricah je delo — vino sedaj bo kipelo, nama na zdravje šumelo. Pust v Slovenski krajini P al k o Gal Pustu pravijo v Slovenski krajini fašenik ali fanjšček. Pustni torek je kakor povsod v svetu tudi tu poln šal in norčij, saj so ga ljudje nazvali »den vseh norcev«, ko se mora staro in mlado iznoreti. Stara prekmurska pravljica pripoveduje, kako so nastale pustne norčije. Pust je bil prekrasen mladenič, za katerim so norele vse ženske od blizu in daleč, tako da ni bil nikdar varen in miren pred njimi. Toda fant ni maral razuzdanega življenja. Skrival se je pred njimi, toda zaman; vedno in povsod so ga odkrile. Da so ga laže našle, so se maskirale in ko se jih je najmanj nadejal, ko je bil kje v skritem kotičku zatopljen v svoje misli, so nepričakovano stopile predenj. Pust je pobegnil od doma in se zatekel v puščavo, kjer se je postil in prosil Boga, naj mu izkazi obraz, da bo imel mir pred ženskami in bo služil le njemu. Bog ga je usli-šal in zrastli so mu rogovi na glavi. Ko so ga ženske videle tako izpremenjenega, so ga pustile na miru, a obenem določile en dan v letu, ko se bodo uganjale norčije, v spomin na prekrasnega mladeniča. Ta dan je pustni torek. Tako pravljica. Pustne šale v Slovenski krajini se začenjajo že v zgodnjem jutru. Mnogokrat že v prvih jutranjih urah vidiš po cestah fašenke (maškare), ki gredo po vasi od hiše do hiše. Maškare obdarujejo gospodinje s krofi in vinom. Kdor jih ne bi obdaroval, pri tisti hiši se nobeno dekle ne bi moglo poročiti. V prejšnjih časih se na pustni torek ni smelo opravljati nobeno hlapčevsko delo. Dan se je praznoval kot nedelja in prazniki, mize pa so bile še bolj praznično pogrnjene. Nikjer ni bilo kosila brez krofov, mesa in vina. Tudi živina je bila ta dan bolj postrežena kot druge krati. Gospodar je živino najprej napojil in ji šele potem dal klajo. Če živina ni hotela piti, je bilo znamenje, da bo močna in debela. Za dodatek so krave dobile še milnico, da bi imele več mleka. Tudi vpre-gati se ta dan ni smelo, kajti gospodarji so sc bali, da bi živina šepala. Ko so fantje in dekleta zjutraj vstajali iz postelje, je vsak pazil, da je vstal na desno nogo, da bi bil dan srečen in vesel. Če pa je kateri na to pozabil in vstal na levo nogo, ta dan ni šel od hiše. Ljudje so vstajali zelo zgodaj, kajti, »kdor pust zaleži, veliko žetev zamudi«. Za fante in dekleta je dolgo ležanjc pomenilo, da se ne bodo mogli poročiti. V Porabju pripovedujejo, da so nekdaj žene, ki so hotele imeti prvo besedo v hiši, vstale na pustni torek že pred zoro in si oblekle moževe hlače. Mož, ki je spoznal nakano svoje žene, pa je njej pod slamnico podtaknil metlo, češ naj pometa z metlo, ne pa z njim. Starši so si v prvem mraku nasekli les-kovke in jih shranili za tramom nad pečjo, da bi bili otroci pridni in ubogljivi. — Tisti, ki so bili v vedni stiski za denar, so pred poldne izvrnili žepe in obrnili klobuk, da bi laže prišli do denarja. Ljudje, ki so jih rada bolela ušesa, so si s krpami, ki še niso bile prane, zamašili ušesa, da bi se znebili bolezni. Če v ženitvenih dneh (od božiča do pe-pelnice) ni bilo v vasi celega para, t. j. če sc je poročilo dekle in si vzelo fanta iz druge vasi, so fantje »užaljene« vasi vlekli kopanjo — korito. V nasprotnem primeru, če se je poročil fant, so ga vlekla dekleta. Kopanjo vlečejo po vasi in uganjajo okrog nje razne šale. V njej imajo ženina in nevesto. Navadno jo privlečejo kam v gostilno, kjer so okrog nje plesi, poroka, gostija itd. Zvečer navadno kopanjo prodajo in denar zapijejo. V vaseh pa, kjer se v ženitvenih dneh ni nihče poročil, je bilo zelo zanimivo »borovo gostiivanje«. Fantje in dekleta, ki so godni za možitev, se zberejo in okrasijo v ta namen kupl?en bor, ki ga vozijo od vasi do vasi. Vozijo ga na okrašenem vozu, za katerim gre pisana svatba, kjer ne sme manjkati noben svat. Od ženina do neveste pa do zadnjega »gostiivančara« vse mora biti. Imajo tudi stražo, sodnika, advokata, inženirje in še povrh ciganke. Za svatbo spet vozijo svinjak, okrog katerega se vrste vse šale in norčije. Ko gre ta svatba po cesti, se ji ljudje nairajši ogne:o, kajti, kogar ulovi na cesti straža, mora pla- čati globo in se odkupiti. Privedejo ga pied sodnika, ki ga obsodi, koliko bo moral plačati. Če noče plačati, ga zaprejo v svinjak, kjer ga imajo tako dolgo, dokler se ne omehča in ne plača. Zgodi se tudi, da koga zaprejo, ki nima pri sebi denarja. Tudi tega vozijo v svinjaku, dokler se ga kak znanec ne usmili in ga ne odkupi. Ciganke, ki spremljajo gostijo, hodijo od hiše do hiše, kjer pobirajo krofe in jajčke. Gospodinje jih zelo rade obdarujejo. Ko se svatba vme v svojo vas, se tu začne domača veselica, kjer ima vsak pristop. Bot in svinjak prodajo na dražbi, godba zaigra in veselje traja do enajstih ponoči, nakar se vse norčije ustavijo, ker se približuje post. Ves papirni nakit znosijo na križpotje, kjer ga zažgo. Godci odvijejo strune, plesalci si obrišejo podplate na čevljih. V tem času pivci izpijejo pijačo in obrnejo vse steklenice in kozarce na mizo, češ pijančevanje je končano. Vsi, ki so bili ta večer raz-oglavi, si morajo pokriti glave. Kdor se nima s čim pokriti ali pa se noče, mu na glavo poveznejo škaf, kar je velika sramota. Opolnoči že mora biti vse končano. Ljudje se tiho razhajajo po svojih domovih. Nastopila je pepelnica in velikonočni post. f Henrik Peternel Tri velike čebelarje duhovnike smo imeli Slovenci: župnika Lak-mayerja, ki je bil po rodu Čeh, a je našemu ljudstvu napisal knjigo »Umni čebelar«, ter prelata Kalana in župnika Peternela, ki sta sodelovala pri vodstvu organizacije slovenskih čebelarjev. Peternel je o svojih obilnih čebelarskih izkušnjah pisal v domače in tuje strokovne liste, do zadnjega tudi v Mohorjev koledar. Zdaj je njegova roka omahnila in njegova velika čebelja družina zgubila dobrega očeta. Delaven mož je zaslužil, da mu napišemo nekaj besed v hvaležen spomin. Peternel je izhajal iz učiteljske družine in se rodil v Gorici dne 24. maja 1875. Po dovršeni maturi se je hotel posvetiti zdravilstvu, a je moral že po prvem izpitu zapustiti graško univerzo, ker so bili goriški rodoljubi, ki so ga podpirali, na političnem področju potisnjeni v ozadje. Tedaj si je izbral duhovniški poklic in študiral bogoslovje na goriškem velikem semenišču. Nadškof in poznejši kardinal Missia ga je posvetil v duhovnika 21. julija 1898 in ga postavil za kaplana v rodnem mestu Gorici. Kot mlad kaplan in katehet se je Peternel z vso dušo posvetil reševanju slovenske mladine iz mrež načrtnega poitalijančevanja.' P. K. Sodeloval je tudi v upravi Slovenskega šolskega doma in si nakopal toliko mržnjo italijanskega mestnega župana, da je moral zapustiti Gorico in prevzeti majhno hribovsko župnijo. Ker je pokazal izredne gospodarske sposobnosti, mu je nadškof Sedej podelil večjo župnijo. Kmalu je zaslovel kot dober živinorejec in umen sadjar, zlasti pa kot izvrsten čebelar. Po svojem značaju je bil odkrit, včasih rezek, vedno pa neustrašen. Med vojno je vztrajal na svoji župniji tik za soško fronto. Klicali so ga na sprevidenje ranjenega vojaka pod točo krogel. Javno je obtožil vojaške edinice nečloveškega ravnanja, ker so klale razorožene italijanske ujetnike; zato je bil predan vojnemu sodišču in pretila mu je zaradi vmešavanja v vojaške zadeve najhujša kazen, toda rešila ga je s svojo intervencijo avstrijska nadvojvodinja, ki ga je poznala s čebelarske razstave v Celovcu. O njegovem plemenitem nastopu so se poučili iz najdenih aktov tudi Italijani. Hvaležnost so mu izkazali s tem, da so ga kmalu po prevratu pognali čez mejo. Zatekel se je v Celje in prevzel službo nabavljača za mestno aprovizacijo. V hudih dneh je oskrbel Celjane z vsakdanjim kruhom. Le za kratek čas se je nastanil v župniji sv. Magdalene v Mariboru, potem pa je 1. septembra 1920 nastopil službo župnika v Črešnjicah. Po osmih letih je šel v pokoj in si ustvaril lasten skromen dom v Bukov-žlaku pri Celju. Zdaj je spet vse svoje moči posvetil čebelam in organizaciji čebelarjev. Na vzpetinici za Bežigradom je stala dolga vrsta njegovih panjev. Tja so radi prihajali v praktično čebelarsko šolo čebelarji od blizu in daleč, on sam pa je neutrudno kot čebelarski inštruktor predaval, kamor koli ga je poslalo Čebelarsko društvo. Kot čebelarski strokovnjak je zastopal slovenske čebelarje na raznih mednarodnih zborovanjih in tečajih v Italiji, Franciji in Nemčiji. Delo je nemilo pretrgala druga svetovna vojna, ki ga je vrgla kot izgnanca na Hrvatsko. Po vojni je deloma obnovil svoje panje in s čebelnimi roji potoval na ajdovo pašo v Strnišče pri Ptuju, toda iz odbora Čebelarskega društva se je umaknil in tudi vodstvo Celjske čebelarske družine je prepustil mlajšim močem. Čutil je, da mu pojemajo prej vedno čile, skoraj neizčrpne življenjske sile. Slovesno je še obhajal 25. julija 1948 v celjski župnijski cerkvi sv. Danijela, kamor je vsak dan prihaljal ma-ševat, zlato mašo, potem pa je začel vidno in hitro hirati. V nedeljo 25. februarja 1951, nekaj minut pred polnočjo, je skrbno pripravljen stopil pred večnega Sodnika. V sredo 28. februarja 1951 smo ob veliki udeležbi ljudstva, duhovnih sobratov, zlasti pa njegovih tovarišev čebelarjev na celjskem mestnem pokopališču položili njegovo truplo k počitku do dne vstajenja. Svoje imetje je zapustil čebelarjem in slepcem. Fran Terseglav_ f 23. oktobra 1950 v Ljubljani Vsak narod potrebuje poleg političnih voditeljev, ki usmerjajo in vodijo predvsem njegovo zunanje hotenje in delovanje, tudi mislecev, vidcev in prerokov, ki neovirano, pošteno in resno razmišljajo o najglobljih koreninah človeškega sožitja, o posebnih lastnostih naroda, njegovih osnovah in vzorih, namenih in nagibih. Le potem se more ljudstvo, narod tudi duhovno razvijati in dvigati, postajati vedno bolj kulturno občestvo, ne zgolj civilizirana družba. Med mislece slovenskega naroda, ki so skozi več desetletij poglabljali duhovno življenje in se trudili za kulturno rast svojega naroda, moramo nedvomno prištevati Frana Terseglav a. Tudi tisti, ki ne soglašajo z njegovim osebnim svetovnim aaziranjem, morajo priznati, da je bil genialen mislec, pošten in resen kulturni delavec, ki zasluži odlično mesto v naši kulturni zgodovini. Fran Terseglav je bil rojen 17. februarja 1882 v Ljubljani. V ljudsko šolo je hodil v Pulju, gimnazijo je do 7. razreda obiskoval v Kranju, zadnji dve leti pa v Ljubljani. Nato je stopil v bogoslovno uči-lišče v Gorici in štiri leta študiral modro-slovje in bogoslovje, najprej v Gorici, nazadnje pa v Ljubljani. V duhovnika ni bil posvečen, ker je prej stopil iz semenišča. Ko je bil že v službi, je šel v Gradec in na Dunaj poglabljat in razširjat svoje filozofsko znanje. Leta 1905 je stopil v službo pri Katoliškem tiskovnem društvu v Ljubljani in delal v uredništvu Slovenca. Kot časnikar po poklicu pa ni spadal med novinarje, tudi ne med »junaške« borbene strankarske politikarje, še manj pa med pisarje, ki s plehkimi frazami in nepreverjenimi gesli pehajo ljudstvo v duševno zaspanost in to-post ali pa z neslanimi zgodbami dražijo nižje strasti, namesto da bi jih krotili in usmerjali k plemenitosti. Njegov živi, nemirni duh in njegova kulturno-filozofska usmerjenost tudi nista prenesla organizacijske in disciplinske vezanosti; večkrat je naletel na težave, ker so mu — po pravici ali krivici, o tem ne razsojam — očitali nediscipliniranost in muhavost. Ali če se je pokazala potreba po spretnem in obenem temeljitem razpravljanju o kakem dnevnem vprašanju načelnega pomena, je bila Terse-glavu zaupana ta naloga in jo je navadno odlično izvršil. V mnogih organizacijah in društvih je predaval, v različne liste in revije je pisal članke in razprave« vedno pa je skušal vprašanja zajemati v njihovem bistvu, obravnavati in ocenjevati vrednote v njihovi živi sodobnosti. To mu je bilo mogoče, ker se je tudi vedno zanimal za nove tokove in pojave v razvoju življenja doma in drugod na raznih področjih ter jih s svojo filozofsko in teološko izobraženostjo in intuitivno nadarjenostjo ocenjeval, vrednotil in sprejemal ter razširjal nove plo-dovite ideje. Njegova disciplina in trdnost je bila v njegovi živi, krščanski veri, v zasidranosti njegovega duha v resničnosti krščanstva. Bog, Kristus, Cerkev, vse Kristusove urpdbe v Cerkvi so mu bile žive resničnosti, nepremakljive danosti, pa tudi osnovne vrednote za vse človeško dogajanje. Otroško pa tudi umsko poglobljeno vero v božji, krščanski svet sem večkrat v razgovorih začutil pri njem, čeprav bi včasih njegovi robati izrazi ali pikre opazke prenaglega sodnika zavedle k sodbi o dvomečem bogoiskatelju. Ni bil »klerikalec« v slabem pomenu besede, temveč krščanski in katoliški izobraženec, ki pa vendar ni imel vere in verskega mišljenja ter delovanja za neki, od vsega življenja na svetu ograjen in ločen čustveni sektor brez pravice javnosti, temveč za »životvorni činitelj socialnega življenja« (Socialna misel 1922). Močna in živa zakoreninjenost v krščanski resničnosti pa je omogočala Terseglavu tudi širino in široko-srčnost do nasprotnikov, ki ga pa ni za- peljala v kompromisarstvo v bistvenih rečeh, še manj pa v odpad spričo teže raznih sodobnih vprašanj in navideznih protislovij, kakor se to dogaja pri slabičih s plitvim pojmovanjem vere in površnim življenjem iz krščanskih prvin. Če bi hoteli očrtati kolikor mogoč? natančno duhovno podobo in razvoj pisateljskega značaja in dela Franca Terseglava, bi morali zbrati in predelati vse njegove članke in razprave, ki jih je v petinštiridesetih letih svojega javnega delovanja objavil v dnevnikih in raznih listih ter revijah, pa tudi predavanja in razgovore v društvih ali na zborovanjih. A to za ta spominski člančič ni potrebno. Že bežen pregled njegovih spisov kaže pisatelja, misleca Terseglava. Leta 1904 je Katoliški Obzornik objavil Terseglavov »essay o hrvaški in slovenski moderni« (Marjanovič—Cankar), leta 1906 razpravo o Fogazzarovem II Santo in Dostojevskega Bratje Karamazovi; Čas (1907) študijo o Simonu Gregorčiču, pa še o italijanskem pesniku G. Carducciju. Terseglava ni pri leposlovju zanimala toliko formalno umetniška stran, kolikor problematika idej in umetnikov. Ko je katoliško mladinsko gibanje v prvem desetletju tega stoletja dobivalo določene oblike v društvih in listih, je Ter-seglav mnogo predaval v njih in pisal v list »Mladost«. Napisal je »Zlato knjigo«. Tudi v dijaška društva je vedno rad hodil predavat. Začel je ognjevito razgibavati mladino s svojimi izvirno podanimi mislimi. Pregled naslovov mnogoštevilnih Terse-glavovih esejev, razprav in člankov v revijah (Čas, Socialna misel, Križ in druge) kaže, da so njegov duh zanimala vsa v javnem življenju takrat živa in pereča vprašanja, posebno pa verska, versko-kulturna, etična in socialna. Mnoge njegove razprave so še danes sodobne, čeprav se problemi kažejo v nekoliko drugačni obliki kakor takrat. V Času 1910 je dolga študija o Kristusu, leta 1911 o verstvu budizma, 1913 pa o islamu. Samo naštejmo nekaj predmetov, o katerih je v dobi vsiljujočih se nazorov racionalizma, liberalizma, nacionalizma, socialne demokracije pa tudi zmed v katoliškem svetu Terseglav razpravljal in pojasnjeval krščansko stališče: Krščanstvo nasproti moderni kulturi; Religioznost modernih pa Cerkev; Vera in javno življenje; Vprašanje verske izobrazbe med nami; Krščanstvo in seksualno vprašanje; Nekatere misli o svobodni šoli; Narodna misel — etična naloga; Katolicizem in vojska; Bog med nami; Religiozna zmeda in stiska sodobnega sveta; Pobožnost krščanskega človeka; Verska struktura Francije in druga s tem zvezana vprašanja; Pismo malo verujočemu; Fons aquae vivae; Cirilmetodijska ideja. Socialno vprašanje, nova ureditev družbe je bilo drugo, kar je posebno zanimalo Ter-seglava, a ne samo po gospodarski plati, marveč v celoti vsa vprašanja, ki so važna za uredbo družbe. Dr. J. Ev. Krek je v tistih letih začel novo krščansko socialno gibanje. Že v Katoliškem Obzorniku 1905 je razpravljal Terseglav o notranjih hibah marksizma. Ko je leta 1922 začela izhajati Socialna misel, je bil Terseglav eden njenih urednikov do četrtega letnika ter napisal mnogo člankov. Pozneje pa je zopet v Času začel objavljati razprave o perečih socialnih vprašanjih. Odločno je zametaval kapitalizem, slutil šum usodne vihre in nastajanje novega vodilnega sloja v družbi, mrzil je buržoazno udobnost, odklanjal zfolj zunanje manifestantsko krščanstvo [Razredni boj in krščanski socializem (Čas 1927/28); Kapitalizem in marksizem v luči socialnih naukov Pija XI. (Čas 1932/33)]. Na socialnem dnevu v Ljubljani 9. 9. 1928 je imel referat o »krščanski uredbi družbe«. V svo- jem prizadevanju pa je doživel razočaranja z leve in desne. Bojevit ali po oblasti in moči hlepeč značaj Terseglav ni bil, rajši se je umaknil z enega področja in skušal na drugem opravljati svojo nalogo krščanskega izobraženca, ako se ni strinjal ali ni mogel proti vladajočim tokovom zmagati s svojimi mislimi. Ostal pa je zvest nalogi, ki se je je vedno zavedal, da v katoliškem občestvu pomaga zbujati zavest živih virov, ki temu dajejo pravico do obstanka in poslanstva v človeški družbi. Zato ni čudno, da se je posebno ukvarjal tudi z najvišjo obliko verskega življenja, z mistiko, ter jo opredeljeval proti lažni mistiki, misticizmu. Ljub svetnik mu je bil sv. Frančišek Asiški. Plod tega njegovega dela sta tudi knjigi: Med nebom in zemljo (pri Mohorjevi družbi) o sv. Tereziji Avilski in pa Duhovna rast krščanskega človeka, prevod dela znamenitega angleškega konvertita F. W. Fabra, ki mu je dodan poseben spis o zgodovini krščanske mistike. V predgovoru k tej knjigi je zapisal: »Kdor, kakor prevajalec, nima toliko moči, da bi se po naukih tega lepega dela, povzpel do vrhov popolnosti, prečiščenosti in svetosti, bo imel od branja vsaj ta dobiček, da se bo zamislil vase in zahrepenel po tem, kar je edino človeka vredno: Žlahtna duša, ki je ne odtehta ves svet, vsa civilizacija. In že to je nekaj!« V slovenski kulturni zgodovini bo Ter-seglavovo ime trajno ostalo. In upravičeno. Novi duhovniški grobovi Med dvema koledarjema se marsikaj zgodi, koledar zato o vsem pomembnejšem pokramlja. Kot glasnik Družbe, ki je hkrati duhovna družina, saj so naročniki tudi udje bratovščine sv. Mohorja, se s posebno ljubeznijo ozira na vesele in žalostne dogodke v domači družini. Med žalostne mora šteti vsako leto vrsto smrti svojih sodelavcev in prijateljev. Nekateri so vidni, drugi tihi in skriti, pa kljub temu pomembni. Taki so zlasti poverjeniki, večinoma duhovniki, ki vsako leto razdele mohorske knjige in se pri-poroče za prihodnje leto. Vsem je Družba hvaležna, rajnih se posebej spominja. Vsak dan se opravi ena sv. maša za vse žive in mrtve ude Družbe sv. Mohorja. Ne moremo pa vseh imenoma in pobliže opisovati, saj se jih je od sklepa lanskega koledarja konec septembra do avgusta 1951 samo v domovini spet poslovilo 25, večinoma starejših župnikov, dva kanonika (Ivan Gogala v Ljubljani, u. 21. dec. 1950; dr. Ivan Žagar v Mariboru, u. 3. febr. 1951), nekateri zaslužni redovniki (n. pr. p. Viktor Kopatin D. J., u. 12. jan. 1951), pa tudi zdravja in moči še polni duhovniki (trnovski župnik Ivan Vindišar, u. 5. apr. 1951) in komaj vstopajoči (bogoslovec Anton Krapš). Vsak si je s svojim delom postavil spomenik — naj ta spomin ostane živ! lanskega koledarja pa je smrt ugrabila po vsej Sloveniji znanega mons. A1 o z i j a M a r k e ž a. Umrl je nenadoma za srčno kapjo 20. oktobra zjutraj, prav ob času, ko je navadno pristopal k oltarju Marije Pomagaj v stolnici k vsakdanji daritvi. Rodil se je 30. oktobra 1882 v ugledni jeseniški družini. Po posvečen ju (1906) je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa se je njegovo življenje najtesneje združilo z Zavodom sv. Stanislava: najprej je bil tam dve leti vzgojni prefekt, nato pa do smrti ekonom, in sicer v Št. Vidu do 25. maja 1941, nato v Baragovem semenišču do 28. marca 1946 in končno še v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, kjer je bil od 10. oktobra 1947 tudi prorektor. Oskrbovati tako veliko hišo s tako veliko družino in v tako viharnih časih, ki so prinesli poleg dveh velikih vojska še sto drugih nadlog, pač ni bilo majhno delo. In rajni monsignor je to delo opravil fes kakor zvesti svetopisemski služabnik, ki ni samo ohranil zaupanih talentov, marveč jih je bogato pomnožil, pa hkrati še razdajal tako širokosrčno in nesebično, da ni vedela levica, kaj dela desnica. Prav po tej dobroti ga imajo v najlepših spominih gojenci in njihovi starši, ki jim je celo proti vsakemu upanju in možnosti rad zniževal oskrbovalnino, in ga poznajo mnogi drugi, ki so se zatekali k njemu v svojih stiskah. Iz te dobe je izviralo tudi njegovo vneto sodelovanje pri Duhovskem podpornem društvu, skrb za gostišče Sv. Duh ob Bohinjskem jezeru, postavitev dijaškega počitniškega doma tam zraven in delo pri svečani Pax in še marsikje drugod od velikih javnih ustanov do snovanja tihih osebnih domov. Pa ko bi se bilo njegovo dobro srce ustavilo samo pri delitvi osnovnih dobrin! Z isto ali pa še večjo radodarnostjo — ta skladna združitev skrbi za telo in duha je prav posebna veličina — je delil duhovne dobrine kot svetovalec, tolažnik in priljubljen spovednik. Razumljivo je, da so ga za toliko dela-Cied- Prav ob sklepu $ stojniki odlikovali: bil je pravi škofijski ----konzistorialni svetnik in papežev monsig- nor. Najvišji Gospodar pa mu je, tako upamo, takoj, ko ga je poklical, dejal: »Prav, dobri in zvesti služabnik... pojdi v veselje svojega Gospoda!« Kakor bi se ne počutil več dobro na zemlji brez dobrega hišnega očeta, je kmalu po smrti mons. Markeža ugasnil dolgoletni profesor in bivši ravnatelj gimnazije v Zavodu sv. Stanislava Anton" K o r i t n i k (umrl 23. januarja 1951). Rodil se je 22. decembra 1875 v Brišah pri Polhovem Gradcu. Po končanem bogoslovju 1899 ga je škof Jeglič poslal na Dunaj študirat za profesorja latinskega in grškega jezika. Ko je študije končal, je bil najprej dve leti profesor na samostojni gimnaziji v Št. Pavlu na Koroškem. Isto leto kot pokojni monsignor pa je nastopil kot profesor klasičnih jezikov v Zavodu, bil od 1919 za dr. Gni-dovcem ravnatelj gimnazije, po upokojitvi pa še štiri leta ravnatelj Marijanišča v Ljubljani. Okupacijo je preživljal spet med »za-vodarji« v Baragovem semenišču, smrti pa je vdano čakal v bogoslovnem semenišču in v stolnici, kjer je zadnja leta ure in ure preklečal v molitvi. Kot profesor je bil ne le izredno vešč svoje stroke, marveč jo je znal tudi mojstrsko podajati, tako da je hkrati z učno snovjo posredoval tudi pravega humanističnega duha, duha temeljitosti in življenjske resnosti. Kot profesor je pripravil tudi nekaj priročnih slovarčkov k starim pisateljem, zadnja leta pa je prevedel znano Meschlerjevo delo »Življenje našega Gospoda Jezusa'Kristusa« in še nekaj drugih, ki čakajo natisa v rokopisu. Utrinek Joža Lovrenčič Travnik v juniju pred svetim Antonom — pisana preproga pred nebeškim tronom. čez polje procesija Rešnjega Telesa —e danes hvalnico pojo zemlja in nebesa. Cerik knjig Družbe sv. Mohorja \ broš. vez. Knjige nabožne vsebine Jeglič c. A.: V boj za srečno krščansko življeje, I., III. del po......16 — Sveto p;mo nove zaveze. II. del. Apostolski-lisi in razodetje........— 50 Zore: Žrljenje svetnikov. 12.. 13., 14., zvezek po...........,12 — Lukman :Cipri jan 1..................65 90 Lukman:Ciprijan II. ........ 60 90 Lukman: Hijeronim II............60 — Lukman: or mladinskih spisov ... 22 44 (uredil dr. France Koblar) broš. vez. Mladika Posamezne številke raznih letnikov po . . J? — Koledarji Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1938 ..........— 12 1946, 1947 ... v ........ — 22 Mohorjeva knjižnica 119. Kotnik Fr.: Misijonar Jernej Mozgan . 10 — 120. Erjavec Anton: Mladostni plameni (pesmi)..................20 44 122. Meško: Iz srca in sveta (pesmi) . . 40 64 126. Iz bojev za osvoboditev. Izbor črtic 12 34 128. F. S. Finžgar: Triglav. Planinska idila . 12 24 128. F. S. Finžgar: Triglav (na boljšem papirju in v večjem formatu) .... 54 Povesti Detela dr. Fran: Hudi časi 12 28 Slovenske večernice 72. Šorlidr. I.: Krščen denar.....14 34 73. Šorlidr. 1.: Sorodstvo v prvem členu . 14 ^34 79. Jaklič: Peklena svoboda.....14 38 97. Bračič Julija: Zaprta vrata.....9 24 98. Remec Al.: Opustošena brajda I. . . Prežihov Voranc: Stari grad ... 24 48 100. Bračič Julija: Graščinski stradarji . . 22 40 , Gospodarstvo Klemeiičič J.: Sadjarstvo.......12 3 4 Lakmayer: Umni čebelar..............24 52 Repanšek: Gojimo krompir 20 — Zgodovina Mal dr. Josip: Zgodovina slovenskega naroda XI., XII., XIII., XIV., XV., XVI., zv, po 24 - Znanstvo Brecelj dr. A. Čuda in tajne življenja . 12 36 Mušič Marjan: Obnova slov. vasi ... 16 50 Trunk Jurij: Spomini........— 110 Koledar Dnžbe sv. Mohorja za leto 1952. — Zunanja in notranja oprema inž. arh. Ivan Pengov. -Založila Drižba sv. Mohorja v Celju. — Natisnila Celjska tiskarna v Celju meseca oktobra 1951 v 60.000 izvodih. — Za založbo odgovarja dr. France Kotnik.