Pri ilustratorju ..Čurlmurikov" Nebptičnik. Blok mogočnih stavb krog njega se bahato dviga v višave in s prezirom zre na bedne ostanke stare Ljubljane pod sabo. V eni teh palač stanuje Viktor Cotič, ilustrator »ČuTimurčkov«. Stopil sem v dvigalp, v tretjem nadstropju sem pozvanil in par trenutkov kasnejc sem že sedel v sprejemnki. Spuščene zavese na oknih so se s težavo upiTale večernemu spncu, ki je s svpjimd II trudnimi žarki rahlo pdkrivalo vso udbbnpst sabe. »Takoj! Takoj!« sem začul s hodnika niegov glas in komaj sem se utegnil ozreti po slikah na steni, že se je prikazal iz kopalnice svež in pravkar obrit, da je v sobi kar zadehtelo po kolonjski vodi. »Mladina in kritika je sprejela vaše ilustracije z veseljem,« sem ga pozdravil. . »Da sp moje ilustracije kritike zadpvpljile, me veseli, toliko boli pa sem vcsel, da jih je vzljubila mladina.« In po kratkem molku je še dodal: »Mladina ie najstrožji kritik in na njenp sodbo sem čakal skoro s strahom.« Sonce se je močneje uprlo v zavese. Spba je zablestela zdaj v rdečkastem siju. Nehote mi je zdrkn.il pogled po stenah, kjer so se vrstili portreti, pokrajine, marine. Barve so pcle ppojno pesem. »Čeprav ste vseprej kot začetnik v slikarstvu, ste v Ljubljani skoro še docela neznani.« Cotič se je nasmehnil: »V Ljubljani nisem dolgo. Dalj časa sem prebil na Dunaju, kjer scm tudi dovršil slikarsko akademijo. 2ivel sem pa več kt tudi v Trstu, v Zadru in v Mariboru. V Maribpru sem ustanovil slikarski klub »Grohar« in sem bil njega prvi predsednik. Tam sem prganiziral prvo slovensko s-likarsko razstavp, kjer sem razstavil tudi sam več slik. Da bi se strastno rad udekževa'1 razstav, nc morem trditi, vkljub temu pa sem razstavil svoja dela v Leobnu in na Dunaju, v Gorici, v Trstu in na mednarpdni razstavi na Reki.« »Sodeč po tem, da ste dali fcliibu ime »Grohar«, bi človek sklepal, da se prištevate k impre&ionistoni.« »To tudi drži,« je pdvrndl in medtem ko je jemal iz žepa cigaretno dozo, je še dpdal: »Po tehniki sem impTesionist, po motivih ppkrajinar. Pred Ieti sem se mnpgp bavil s portreti in z mairinaTni.« 'Prihajal je bolj jn bolj v razpaloženje. Beseda se mu je razživela, kot se sproži granatno jabolko v jeseni, da se kar sama sipljejo iz njega rdcča zrna. Govoril je o svpjem življenju, o delu in uspehih. Vesela beseda, iz katere je zdaj pa zdaj zazvenel tržaški naglas, mu je polagoma utihnila, živahne geste so se umirile. Prižgal si jc cigareto, puhnil je dim, segel za hip v svoje dolge lase, katerih sta se skrb in čas lo še rahlo doteknila, in gledal je za koldbarji dima, ki so se dvigali počasi proti stropu. »In kdaj ste se začeli baviti z ilustracijo?« sem prekinil njegov molk. »Zelo zgoduj!« se je nasmehnil Cotič. »Se kot dijak sem ilustriral za Mohorjevo družbo Utvine »Pravljice«. Za isto založbo sem opremil kasneje tudi več drugih knjig. Moram pa že reči, da nisem imel še z nobeno knjigo toliko veselja, kot s »Čurimurčki«. Ribičičevo besedilo je pisanp kot za nalašč zame. Lovec sem dn ribič. Prirpda me izredno veseli. Škoda le, da mi je bil stavljen za ilustrrranje razmeroma kratek Tpk. Nisem hiter. Delam po časi in za vsako sliko sem izdotal več skic. Riisal sem vse po naravi. Pri tem so mi bili v pomoč moji dijaki. Znosili sp mi razne živali, ki sem jih potreboval. Da bi videli tedaj mojo delovno sobo! Po mizi je kar gpmazelp murnov, hroščev, čmrljev, pikapplonic. Opazoval, preobračal in mučil sem uboge živalce, dokler nisem ujel kairakteristične poze, ki sem jo potreboval.« In pripovedoval je podrobno vcsele dogodivščine s čurimurčki, s svojimi malimi »modeli«, ki sp ga ves čas dela po svoje zabavali. Kp sva se ob tem pripovedpvanju pba dpdpbra nasmejala, sem vstal. »Kako pa ste zadovoljni z barvninir reprpdukcijami v knjigi?« sem ga še vprašal na stppnjišču med čakanjem na dvigalo. »Več kot zadovpljen,« je odvrnil Cotič veselo. »Tiskarni moram čestitati. Niti velike nemške tiskarne, ki imajo dnevno opravka z dvobarvnim tiskom, ne bi mogle izvršiti pri tej nakladi dela boljc, kot Učiteljska.« Stisndl sem Cotiču roko in sem se pdpeljal navzdol. Rpžnik je bil še ves zlat od veeernega sonca, ulice pa je že zalil mrak. Na promenadi me je zajela živa reka ljudi in me je odnesla s seboj. Albert Širok