-----    296   -----
Narodne stvari.
Postava o ravnopravnosti slovenskega jezika
v šolah in uradnijah.
V imenu deželnega odbora je 3. dan tega meseca v kranjskem deželnem zboru dr. Bleiweis poročal o tej zadevi to-le:
^Slavni zbor! Po sklepu deželnega zbora 1867. leta v 5. seji 28. dne svečana je dobil deželni odbor to-le nalogo: „„naj izdela in prihodnjemu deželnemu zboru predloži načrt, kako bi se v Vojvodini kranjski ravno-pravnost slovenskega jezika v Šolah, uradnijah in sod-nijah uresničila.""
Odveč bi bilo, ako bi se deželni odbor hotel dandanes sklicevati na mnogoletne vroče želje slovenskega naroda in zastopnikov njegovih po takošni postavi, in silno njeno potrebo dokazovati na dolgo in široko, in to zato, ker obširne njene obravnave dveh deželnih zborov so zapisane v stenografičnih listih našega zbora.
Tu je bilo dokazano, da ljudska šola nikakor ni ljudska šola več, ako se mladina ne podučuje v jeziku, ki ga ljudstvo govori, — in dokazano je bilo dalje, da tudi v srednjih šolah se mladina naša mora v narodovem jeziku, a ne v slovnici sami, popolnoma in tako izuriti, da — stopivši iz teh šol — more zadostovati zahtevam naroda svojega, bodi-si da si izbere poklic uradnika, duhovnika, odvetnika, učenika, zdravnika itd.
Kjer tedaj naravno pravo narodovo od ene strani, od druge pa djanska potreba vsakdanjega življenja tako jasno govori, ondi ni več treba obširnih razlogov, da se narodu da, kar narodu gre. —
Da pa pričujoči načrt o zadevah šolskih zahteva za zdaj le to, da se v tako imenovanih srednjih šolah vsaj polovica naukov razlaga v slovenskem jeziku, temu je vzrok to, da odbor ni hotel prestopati meja, ktere so si zagovorniki narodnih pravic po na-tanjčnem prevdarku naših razmer postavili v prejšnjih sesijah deželnega zbora in kterih se je držal tudi tisti po deželnem zboru izvoljeni odbor, ki je v seji 12. svečana 1866. leta poročal o učnem jeziku za ljudske in srednje šole. Veljavo prislovice naše: „kolikor jezikov znaš, za toliko ljudi veljaš" po vsej vrednosti svoji spoznavaje, niso zagovorniki ravnopravnosti slovenskega jezika nikdar preganjali nemškega jezika popolnoma iz naših šol, marveč mu na pravem mestu vsegdar odločevali toliko prostora, da se ga tista mladina, ktera šolstva svojega ne končd z ljudsko šolo, zdatno nauči, a da ta prostor vendar ni tolikošen, da bi škodo trpel deželni jezik.
In tega vodila se drži tudi deželni odbor, trdno pričakovaje, da mu pritrdi vsak, kdor se drži člove-čanskega pravila: „česar sebi ne želiš, ne delaj bližnjemu", in vsak, kdor v6, da nikjer na syetu kultura ni vezana, na j e z i k, ampak le na znanstva in vednosti, ki si jih pa človek pridobiti more v vsakoršnem jeziku.
Kar se pa tiče rabe slovenskega jezika v javnih uradnijah, obsega ta načrt ono okrožje uradniških opravil, kadar gosposke, bodi-si z besedo, bodi-si s pismom, stopajo v dotiko z ljudstvom. Vzeto je v načrt vse to, kar je že dozdaj po različnih vladinih ukazih gosposkam zapovedano, a je, žalibog, zapoved le na papirji ostala! Temu pa more v ustavni državi enkrat konec biti, da je narod naš v uradnijah, ktere vendar tudi on zdržuje, mučenec nemščine, ki je ne razume. Za nespametno (absurdum) bi pač ves svet spoznal, ako bi se narodu v nemških okrajinah Avstrije slovanski dopisi, slovanski odloki itd. podajali, — in vendar se slovenskemu narodu na Kranjskem o tem se dandanes z malimi izjemami tako godi, kakor da bi krivica bila pravica! Zadnji čas je, da narod naš v tem obziru neha biti tujec na domači zemlji. — To bodi slavnemu zboru dokaz, da to, kar se v pričujočem načrtu zarad narodne ravnopravnosti zahteva, je le po-stulat pravice, in da vse, kar se zahteva v postavi šolski in v postavi za uradnije, se opira na žive pogrebe vsakdanjega življenja naroda slovenskega, kte-remu se je sicer odvzela tlaka in desetina, a ne še odvzel jjarm germanizma.
Da pa se uradnikom cesarskim, advokatom in notarjem olajša raba slovenskega jezika v njihovih javnih opravilih, treba je, da se ravnopravnost jeziku našemu
odpre tudi vvišaučilišča. V ta namen bile so pri c. kr. ministerstvu dunajskem 1848. leta razprave za napravo vseučilišča Slovencem v Ljubljani, v kte-rem bi se dotični nauki razkladali v slovenskem jeziku.
Na stran pusti vsi za zdaj vseučiliščino vprašanje povclarja deželni odbor, glede na potrebo popolne izurjenosti uradnikov, odvetnikov in notarjev v slovenskem jeziku, vendar že zdaj živo in neobhodno potrebo, da se vsaj en oddelek vseučiliščin ustanovi v Ljubljani, in v ta namen svetuje slavnemu deželnemu zboru, da se obrne do visoke vlade s prošnjo, da se napravi akademija za pravoznanstvo, ktera se je v Ljubljani po ukazu c. kr. ministerstva za nauk od 5. oktobra 1848. leta, št. 6230, že 1849. leta začenjala z napravo dveh učilnic pravoslovnih, namreč avstrijskega državljanskega in pa kriminalnega prava, pa je prestala zopet, ko je v Avstriji zginila ustava.
Po vsem tem tedaj deželni odbor predlaga:
Naj sklene slavni deželni zbor:
1)  načrtu postave, po kteri se uresniči ravnoprav-nost slovenskega jezika v javnih šolah in uradnijah kranjskih, se pritrjuje;
2)  naprava pravoslovne akademije se za neobhodno potrebo spoznava in glede na to potrebo prosi se visoka c. kr. vlada, da po ustavni poti skrbi za to, da se v Ljubljani napravi akademija za pravoznanstvo s slovenskim učnim jezikom."
Načrt postave se glasi tako-le:
i.   Zastran sol.
A. Zastran ljudskih šol.
§. 1. Po vseh ljudskih šolah na Kranjskem je slovenski jezik učni jezik, samo v nemških občinah na Kočevskem bodi učni jezik nemški.
§. 2. V 3. in 4. razredu glavnih šol je nemški na glavni šoli kočevskega mesta pa slovenski jezik učni predmet.
B.  Zastran šole za učiteljske pripravnike.
§.3. V šoli za učiteljske pripravnike je učni jezik slovenski.
€.  Zastran srednjih šol.
§. 4. Po gimnazijah in v realki naj se podučuje že precej zdaj vsaj polovica učnih predmetov v slovenskem jeziku.
§. 5. Določba prejšnjega paragrafa (§. 4.) kolikor še ni že zdaj v djanji, naj se zvrsuje tako , da se v b 1 i ž n j e m šolskem letu prvi razred, in s tem napredujoč v prihodnjih letih visi razredi po tem načinu uravnajo.
D.  Zastran obrtniških šol.
§.6. V obrtniški šoli, ki je v zvezi z realko ali v oni, ki se vprihodnje ustanovi, je učni jezik slovenski.
II.   Zastran javnih uradov.
§. 7. Slovenski jezik naj vsem javnim gosposkam in uradom rabi tako-le:
a)  Slovenske vloge naj se vselej rešujejo v slovenskem jeziku;
b)  zaslišbe in obravnave s slovenskimi ljudmi naj se opravljajo v slovenskem jeziku; v tem jeziku naj se pišejo vsi dotični protokoli,   in izdajo dotične rešitve;
c)  vsi ukazi, vabila, razglasi in naznanila slovenskim ljudem naj bodo v slovenskem jeziku.
§. 8. Določbe prejšnjega paragrafa (§. 7.) naj veljajo za vse uradnije, posebno za vse politične, davkovske in sodnje reči v civilnem kakor v kazenskem postopu.
§. 9. Ministrom, kterih se dotiče, nalaga se zvršba te postave.
-----    297