Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava  10 | 2009 Človekovo dostojanstvo in duševno zdravje O zborniku Človekovo dostojanstvo in bioetika Vloga dostojanstva v bioetiki The Role of Dignity in Bioethics. Review of Human Dignity and Bioethics: Essays Commissioned by the President’s Council on Bioethics Tea Logar Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/1215 DOI: 10.4000/revus.1215 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 1 septembre 2009 Number of pages: 61-66 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Tea Logar, « O zborniku Človekovo dostojanstvo in bioetika », Revus [Spletna izdaja], 10 | 2009, Datum spletne objave: 08 février 2012, ogled: 22 septembre 2020. URL : http://journals.openedition.org/ revus/1215 ; DOI : https://doi.org/10.4000/revus.1215 All rights reserved 65 revija za evropsko ustavnost (2009) 10 revus (2009) 10, 65–73 Tea Logar O zborniku Human Dignity and Bioethics1 Vloga dostojanstva v bioetiki Pred dobrim letom dni je svet za bioetiko tedanjega predsednika ZDA izdal zbornik ese- jev različnih avtorjev, katerih cilj je analizirati pomen in vlogo človekovega dostojanstva v sodobnih bioetiških razpravah. Čeprav knjiga vsebuje nekaj pomembnih izvirnih pris- pevkov, pa je vtis zbornika kot celote precej skažen zaradi nesorazmernega poudarjanja verskih (predvsem krščanskih) razlag izvora koncepta dostojanstva ter njegove vloge pri spornih temah s področij sodobne medicine in biotehnologije. Ključne besede: dostojanstvo, bioetika, medicina, biotehnologija, predsednikov svet za bioetiko 1 SPORNO O SPORNEM Zbornik na temo človekovega dostojanstva in bioetike je leta 2008 izdal predsednikov svet za bioetiko, ki ga je kmalu po začetku svojega predsedovanja ZDA ustanovil George W. Bush. Svet je bil ustanovljen z namenom združiti stro- kovnjake (zlasti zdravnike, fi lozofe in pravnike), ki bi administraciji ameriškega predsednika svetovali pri etičnih dilemah v zvezi z evtanazijo, raziskavami na matičnih celicah, kloniranjem, genskimi manipulacijami, umetno oploditvijo, oskrbo bolnih in ostarelih itd. Zgodovina sveta je trajala natanko toliko časa kot Bushevo predsedovanje: junija 2009 je sedanji ameriški predsednik Barack Obama svet razpustil z utemeljitvijo, da administracija potrebuje institucijo, ki ji bo namesto s fi lozofskimi analizami svetovala s praktičnimi in uporabnimi predlogi v zvezi z vzpostavljanjem in vodenjem zakonodaje na relevantnih po- 1 Human Dignity and Bioethics: Essays Commissioned by the President’s Council on Bioethics, Washington D. C., President’s Council on Bioethics, 2008. revus 10_06.indd 65 17.11.2009 9:37:53 66 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 dročjih v medicini in sorodnih znanostih – cilj, pri uresničevanju katerega se predsednikov svet ni izkazal, a si ga, resnici na ljubo, tudi nikoli ni zastavil. Izdani zbornik, sicer zadnji iz vrste publikacij sveta za bioetiko, ne daje od- govorov na konkretna vprašanja glede pravnih direktiv in zakonske ureditve spornih praks, temveč postreže z eseji na temo pomena koncepta dostojanstva in njegove vloge v bioetiških debatah na splošno. Toda ali to pomeni, da je zbor- nik v praksi neuporaben in zato tudi nepotreben? Nekateri zagotovo menijo tako – sem spadajo predvsem tisti, ki zahtevajo konkretne odgovore v zvezi s problematikami na področju (predvsem ameriške, a tudi mednarodne) zakono- daje. Toda res je, da se uredniki zbornika tudi ne pretvarjajo, da takšne odgovo- re sploh želijo ponuditi: kot pojasnjuje Peter Augustine Lawler, eden od članov sveta, je bil ta ustanovljen z namenom osvetlitve nadvse spornih tem ter njihove fi lozofske analize, ne pa z željo po doseganju konkretnih rešitev. Praktični pred- logi po Lawlerjevem mnenju spadajo na področja drugih organizacij, ki s sve- tom lahko sodelujejo v navezi.2 Še en član sveta, F. Daniel Davis, že v uvodnem eseju pojasni, da je cilj sveta predvsem vzpodbujanje razumevanja bioetiških dilem v javnosti, ne pa podajanje praktičnih rešitev. Ali je izdaja 550-stranskega zbornika na temo analize človekovega dosto- janstva v bioetiki smiselna ali ne, je gotovo lahko predmet razprave. Zagotovo pa drži, da je podrobna obravnava koncepta nujno potrebna, kot je že leta 2003 opozorila ameriška bioetičarka Ruth Macklin.3 Z zahtevo po natančni analizi dostojanstva in njegove vloge v biotehnologiji se strinja tudi Francis Fukuyama: »Človeško dostojanstvo je eden tistih konceptov, s katerim radi operirajo poli- tiki, pa tudi vsi drugi v političnem svetu, skoraj nihče pa ga ne zna opredeliti ali pojasniti.«4 Čeprav gre torej za nadvse uporabno retorično sredstvo, je dosto- janstvo vendarle skrajno neizdelan koncept in tak se nikakor ne more in ne sme uporabiti kot temeljna podlaga za ureditev zakonodaje na področjih medicine in biotehnologije. Ob tem pa med »krivce« spada tudi sam svet za bioetiko, ki je pred izidom zbornika izdal nekatere druge publikacije, v katerih je koncept dostojanstva pogosto rabljen tako, kot da bi bil njegov pomen samoumeven, nesporen in popolnoma jasen. Da je temeljita analiza pojma nujno potrebna tudi pri nas, med drugim do- kazuje tudi nedavno objavljen članek v reviji Mladina, ki obravnava temo na- domestnega materinstva.5 Na neizoblikovan, nejasen in enostranski koncept dostojanstva se sklicujejo tako zdravniki kot teologi, ki izvajanju nadomestnega 2 Peter Augustine Lawler, Th e Human Dignity Conspiracy, Th e Intercollegiate Review (2009), 40–50. 3 Ruth Macklin, Dignity is a useless concept, British Medical Journal (2003) 327, 1419–1420. 4 Francis Fukuyama, Our Posthuman Future: Consequences of the Biotechnology Revolution (2002); v slov. prevodu Urške Pajer, Konec človeštva – Posledice revolucije v biotehnologiji, Ljubljana, Učila (Žepna knjiga), 2006, str. 197. 5 Urša Marn, Maternica v najem, Mladina (2009) 22, 44–46. revus 10_06.indd 66 17.11.2009 9:37:57 67 revija za evropsko ustavnost O zborniku Human Dignity and Bioethics (2009) 10 materinstva nasprotujejo med drugim tudi zato, ker naj bi kršilo dostojanstvo nadomestne matere in/ali otroka. Pri tem ne pojasnijo, zakaj je za tako spoče- tega otroka bolj dostojanstveno, da se nikoli ne rodi, kot pa, da bi bil njegov nastanek plod nadomestnega materinstva.6 Podobno se ne vprašajo, zakaj ni nedostojanstveno nasprotovati avtonomnim odločitvam odraslih žensk, ki se samostojno odločijo za udeležbo pri takšnem pristopu k reprodukciji. Glede na to, da dandanes najpogosteje razumemo spoštovanje človekovega dostojanstva v smislu spoštovanja posameznikove avtonomije, so takšne nekritične izjave gotovo vredne podrobnejše analize. Sicer pa že to, da se na dostojanstvo sklicujejo tako zagovorniki kot nasprot- niki spornih praks (ta paradoks je najbolj očiten pri razpravah o evtanaziji),7 daje slutiti, da je temeljita analiza pojma nujno potrebna. Tukaj obravnavani zbornik si postavi cilj omogočiti avtorjem, da v esejih in vzajemnih komentarjih podajo argumentacije svojih pogledov na smisel in implikacije dostojanstva za bioetiko, ter tako priskrbeti možnost jasnejše (in zato bolj praktično uporabne) opredelitve spornega koncepta. A vprašanje je, ali zborniku v resnici uspe izpol- niti zastavljeno nalogo. 2 RAZLIČNO O DOSTOJANSTVU Avtorji esejev v zborniku se, kot rečeno, raje kot s praktičnimi posledica- mi uporabe koncepta dostojanstva v bioetiki ukvarjajo predvsem z defi nicijo in analizo koncepta. Zbornik je razdeljen na šest sklopov, od katerih vsak vsebuje po tri ali štiri eseje, ki jim občasno sledijo komentarji drugih avtorjev, tem pa spet odgovori na komentarje s strani avtorja izvirnega eseja. Že v uvodu Adam Schulman osvetli osnovno dilemo znotraj razprav o pomenu dostojanstva za bioetiko: je koncept dostojanstva bistvenega pomena za vprašanja evtanazije, kloniranja, umetnega oplojevanja itd. ali pa je le neuporaben in odvečen kon- cept, kot je trdila že Macklinova? Schulman bralca podrobno seznani tako s temeljnimi interpretacijami koncepta skozi zgodovino fi lozofi je in teologije (ta zgodovinski pregled še bolj temeljito predstavi F. Daniel Davis v eseju, ki sledi Schulmanovemu) kot tudi z najbolj žgočimi temami, ki so neposredno pove- zane s problematiko dostojanstva v bioetiki. S pomenom in izvorom koncepta se konkretneje ukvarjajo še avtorji v četrtem in petem sklopu, medtem ko v 6 O absurdnosti trditve, da je v otrokovem interesu, da se raje sploh ne rodi, kot pa da se rodi v določenih »manj kot idealnih« okoliščinah, glej Friderik Klampfer, Reproduktivne pravice staršev, interesi otrok in oploditev z biomedicinsko pomočjo, Analiza (2001) 1/2, 3–26. 7 Prim. Andraž Teršek (ur.), Dignitas št. 10 – Tematska številka o pravnih vprašanjih začetka in konca življenja, Ljubljana, julij 2001, v kateri so predstavljeni različni ustavnopravni argumen- ti o konceptih dostojanstva in avtonomije v povezavi z evtanazijo, pomočjo pri samomoru in umetno prekinitvijo nosečnosti. revus 10_06.indd 67 17.11.2009 9:37:58 68 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 preostalih sklopih razpravljajo o razmerju med dostojanstvom na eni strani ter sodobno znanostjo, medicinsko prakso, moderno kulturo in prihodnostjo člo- veka na drugi strani. Kljub številnim kritikam, da zbornik daje bistveno premalo praktičnih smernic, se vsaj na prvi pogled zdi, da vendarle ustrezno izpolnjuje svoj zadani cilj: razsvetliti in razjasniti pomen in bistvo koncepta, ki naj bo osnova za pre- sojanje o etični in zakonski sprejemljivosti določenih praks znotraj medicine in biotehnologije. Toda podrobnejši pregled daje slutiti, da je izbira predstavni- kov in zagovornikov različnih teoretskih pristopov opazno neuravnotežena. Od dvajsetih esejev so jih kar polovico pripravili avtorji, ki prvenstveno zagovarjajo krščanski pristop tako k razumevanju dostojanstva kot k njegovi vlogi pri kon- kretnih pristopih v medicini in biotehnologiji. Leon Kass, na primer, ki je eden najvplivnejših ameriških bioetikov in nekdanji predstojnik sveta za bioetiko, je glasen nasprotnik tako rekoč vseh sodobnih medicinskih tehnologij, vključno z umetno oploditvijo in presaditvijo organov. Tako kot drugod tudi v prispevku k temu zborniku vztraja pri trditvi, da je podlaga za spoštovanje človekovega dostojanstva Sveto pismo, ki ga vseskozi citira kot kakšno temeljno znanstveno delo. David Gelernter z univerze Yale podobno zatrjuje, da je morala brez vere v boga tako rekoč nemogoča in da torej bioetiških dilem ne moremo rešiti brez temeljne opore v verskem nauku. Gilbert Meilaender, profesor krščanske etike na luteranski univerzi Valparaiso, pa Patricio Churchland, profesorico fi lozofi je z univerze v San Diegu (University of California), celo pouči, da bi bilo zanjo bolje, če bi glede na svoje nerazumevanje oziroma nespoštovanje katoliških po- gledov na bioetiko raje molčala. Tudi Robert Kraynak, še en zagovornik teorije, da je človeško dostojanstvo smiselno le, če sprejmemo verski nauk, z vrsto ad hominem napadov ni mnogo prijaznejši do fi lozofa in direktorja centra za ko- gnitivne študije na univerzi Tuft s, Daniela Dennetta; svoj komentar Kraynak konča z besedami, da je vsak, ki verjame v nedotakljivost človekovega dostojan- stva, v bistvu predan verskemu nauku, pa naj se tega zaveda ali ne. Pri vsem tem se vsekakor porodi vprašanje, ali so takšne arogantne izjave sploh vredne objave v zborniku, ki naj bi zajemal najpomembnejše prispevke na področju, kjer se stikajo fi lozofi ja, znanost, medicina in pravo. Vendar pa je kljub nesorazmerni prevladi versko obarvanih pogledov na pomen in vlogo dostojanstva med eseji mogoče najti tudi take, ki na proble- me poskušajo gledati bolj objektivno ter si prizadevajo za bioetiko, ki bo enako spoštovala ne le dostojanstvo vseh ljudi, temveč tudi različna razumevanja virov in načel dostojanstva samega. Pri tem še posebej izstopa Martha Nussbaum, katere fi lozofska in politična misel je tipično odprta in »multikulturna«, hkrati pa nikakor ne relativistična, saj za temelj vsega etičnega mišljenja in delovanja Nussbaumova postavlja osnovne potrebe in sposobnosti vsakega posameznika. Njeno mnenje je, da dostojanstvo vključuje predvsem spoštovanje avtonomije posameznikov in njihove pravice, da sami odločajo o svojem življenju, pri tem revus 10_06.indd 68 17.11.2009 9:37:59 69 revija za evropsko ustavnost O zborniku Human Dignity and Bioethics (2009) 10 pa hkrati poudarja, da imamo prav tako obvezujočo dolžnost omogočati ljudem čim širšo paleto možnosti, med katerimi lahko izbirajo pri uravnavanju svojega življenja, ter jih informirati o posledicah teh izbir. Rdeča nit, ki je razvidna iz večine besedil Nussbaumove,8 je torej prepričanje, da za spoštovanje človeškega dostojanstva ni dovolj, da ljudi »pustimo pri miru«, temveč je predvsem tre- ba, da jim avtonomno odločanje omogočimo z zagotavljanjem širokega nabora možnosti zadovoljevanja osnovnih bioloških, pa tudi psiholoških in socialnih potreb. Smernice, ki naj jih ima tak pristop za etiko zdravstvenega varstva na splošno, Nussbaumova opredeli predvsem v smislu omogočanja sistemov varo- vanja zdravja, ki vsem ljudem zagotavlja ne le primerno zdravstveno zavarova- nje in oskrbo, temveč tudi možnost zdravega načina življenja z za vse dosegljivo ponudbo zdrave prehrane in rekreacijskih središč. Kar zadeva konkretne teme v bioetiki, je pogled Nussbaumove precej libera- len: kot pravi sama, ne razume, zakaj naj bi terapevtsko kloniranje ali raziskave na matičnih celicah ogrožali človekovo dostojanstvo, saj gre le za »skupke celic«, vrednota spoštovanja avtonomije pa jo med drugim vodi tudi k podpori evta- nazije v primeru smrtnih bolezni. Nussbaumova sklene z ostro kritiko tistih pristopov k bioetiki, ki osebna verska ali moralna prepričanja vsiljujejo drugim v obliki neke splošne medicinske etike ali celo zakonodaje na teh področjih. Prav gotovo je napad na človekovo dostojanstvo, kot pravi, prav vsiljevanje last- nih prepričanj preostalim, drugače mislečim državljanom. Posebne omembe sta vredna še prispevka Daniela Dennetta in Patricie Churchland – fi lozofov, ki posvečata posebno pozornost kognitivni znanosti ter znanstvenemu pristopu k razumevanju človekove zavesti in mišljenja. Čeprav se moramo po mnenju mnogih z zavračanjem dualizma oziroma obstoja ne- materialne »duše« odpovedati tudi človekovemu dostojanstvu, saj to naj ne bi moglo soobstajati z naturalističnim, materialističnim razumevanjem sveta, pa Dennett in Churchlandova takšne trditve zavračata. Sodobne raziskave nevro- znanosti nam namreč tako rekoč vsak dan postrežejo z globljim in podrobnej- šim razumevanjem delovanja naših možganov in s tem naše zavesti; čustva in stanja zavesti, ki smo jih še nedavno pripisovali nesmrtni, nematerialni duši (po pojmovanju nekaterih nam jo je podaril bog), vedno bolj spoznavamo in razlagamo z znanstvenimi metodami. Vendar pa to pri mnogih zbuja strah, da materialistična razlaga človekove zavesti nujno pripelje do spoznanja, da ljudje nismo »nič posebnega« in da torej nismo vredni nobenega posebnega spošto- vanja. Če smo res le fi zične »stvari«, mar imamo sploh kak poseben razlog, da drug z drugim tudi ne bi ravnali kot zgolj s stvarmi? Dennett trdi, da so takšni strahovi odveč: nobene potrebe ni, da bi mora- lo človekovo dostojanstvo temeljiti na prepričanju o nesmrtni duši, kaj šele na 8 Glej predvsem Martha Nussbaum, Women and Human Development – Th e Capabilities Ap- proach, Cambridge, Cambridge University Press, 2000. revus 10_06.indd 69 17.11.2009 9:38:00 70 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 kateri koli religiji. V podporo tej trditvi predstavi zelo zanimivo prispodobo: trupla. Naš odnos do trupel, pravi Dennett, ima zanimivo lastnost: čeprav so celo tisti, ki verjamejo v nematerialno dušo, prepričani v njeno odsotnost pri mrtvih, pa vendarle vztrajajo pri določenem spoštljivem odnosu do trupel, in enako velja tudi za tiste, ki v dušo sploh ne verjamejo. S človeškimi trupli rav- namo spoštljivo ne glede na veroizpoved: ne odvržemo jih v smetnjak in ne pokopljemo jih brez določenih tradicionalnih in osebnih ceremonij; konkretna pravila glede odnosa do kadavrov veljajo tudi za študente medicine, ki trupla secirajo z namenom spoznavanja človeškega telesa. Čeprav se zdi Dennettova primerjava na prvi pogled nenavadna, pa podrob- nejši premislek potrdi, da je utemeljena in relevantna za pričujočo debato: za spoštovanje dostojanstva človeka je zanašanje na obstoj duše povsem nepo- trebno. Še več, spoštovanje dostojanstva je popolnoma skladno s prepričanjem, da smo ljudje, čeprav smo zelo kompleksna, vendarle izključno fi zikalna bitja. Človekovo dostojanstvo lahko temelji na posebnih človeških značilnostih in sposobnostih, kot so visoka raven samozavedanja, zmožnost kompleksnega ču- stvovanja in abstraktnega racionalnega mišljenja, pa tudi sposobnost kompleks- nega psihološkega trpljenja. Tudi esej Patricie Churchland podpira takšno razumevanje dostojanstva: to, da lahko moralo in etiko razložimo z evolucijskimi in kulturnimi procesi, ne ogroža nujno spoštovanja človekovega dostojanstva. Churchlandova po po- drobnem pregledu argumentov proti biološkim izvorom morale povzame, da nova spoznanja nevroznanosti v nasprotju s tradicionalnimi prepričanji vse bolj potrjujejo uporabnost, smiselnost in razširjenost osnovnih etičnih načel v družbi. Kot taka so povsem skladna s spoštovanjem dostojanstva v medicini in biotehnologiji. Pozornosti vreden je tudi prispevek Susan Shell, profesorice političnih zna- nosti na Boston Collegeu, v katerem avtorica preučuje vpliv Kantove moralne teorije na konkretna vprašanja v bioetiki. Shellova, podobno kot Dennett in Churchlandova, trdi, da je človeška racionalna narava neodvisna od obstoja ne- materialne duše in da torej o človekovem dostojanstvu smiselno lahko govori- mo tudi znotraj sekularnih pristopov k etiki in znanosti. Že Kant je kot osnovo za človekovo dostojanstvo postavil našo sposobnost za sprejemanje moralnih odločitev, ta sposobnost pa nam je lastna neodvisno od (ne)materialne narave naše zavesti. Avtorica opozarja tudi na Kantovo misel, po kateri lahko zako- nodaja obravnava samo tiste moralne dolžnosti, ki se neposredno tičejo pra- vic drugih; to v praksi pomeni, da množica protizakonitih dejanj ne vključuje vseh nemoralnih dejanj (in je zato manjša od nje). Z drugimi besedami: etična presoja o nemoralnosti ali celo o nedostojanstvenosti nekega dejanja ne sme imeti za nujno posledico njegove zakonske prepovedi (na primer laž, žaljenje ali prešuštvo); vprašanja moralne sprejemljivosti moramo torej ločiti od vprašanj revus 10_06.indd 70 17.11.2009 9:38:01 71 revija za evropsko ustavnost O zborniku Human Dignity and Bioethics (2009) 10 o legalnosti določenih znanstvenih in medicinskih pristopov.9 Posameznikovo osebno prepričanje o nemoralnosti ali nedostojanstvenosti konkretnih praks, kot so evtanazija, kloniranje, umetno oplojevanje ali splav, torej ne sme vplivati na zakonodajo, če ni utemeljeno na ustrezen način. Čeprav so predstavljeni članki vsekakor vredni branja, pa je po svoje žalost- no, da mora zbornik, ki obravnava vlogo dostojanstva v bioetiki, toliko prostora in časa posvetiti argumentom v prid možnosti sekularne etike, ki bi morala biti podlaga, in ne predmet takšnih razprav. Naslovni temi zbornika se še najbolj približata sklepna eseja, ki sta delo predstojnika predsednikovega sveta za bio- etiko Edmunda D. Pellegrina in članice sveta Rebecce Dresser; oba se ukvarjata s praktično problematiko dostojanstva pacientov. Medtem ko Pellegrino razprav- lja predvsem o subjektivnem občutku dostojanstva pri bolniku, pa Dresserjeva razmišlja o praktičnih vodilih za zdravnike, ki se ukvarjajo z zelo bolnimi paci- enti. Dresserjeve tako ne zanima toliko, kdo naj bo predmet dostojanstvenega odnosa (zarodek, matične celice, odrasla oseba v komi), temveč bolj, kaj sploh vključuje dostojanstven odnos pri ljudeh, za katere se vsi strinjamo, da si ga zaslužijo: hudo bolni, a prisebni pacienti. Prispevek Dresserjeve je še zlasti za- nimiv, saj piše hkrati kot profesorica medicinske etike in bolnica, obolela za rakom, njeno mnenje glede pomembnosti koncepta dostojanstva za bioetiko pa je v nasprotju z argumenti Macklinove: Dresserjeva namreč meni, da je koncept kljub svoji kompleksnosti ključnega pomena za razumevanje in ureditev odno- sov v bioetiki. Čeprav je esej razmeroma kratek, nam postreže s konkretnimi odgovori ob problematiki etičnih norm, ki naj vodijo odnos med zdravnikom in pacientom. Kot že rečeno, Dresserjeva predlaga praktična načela v zvezi s tem odnosom, pri tem pa nameni posebno mesto spoštovanju in razumevanju pacientove ranljivosti, ki je pogosta posledica tako relativne izgube zasebno- sti kot tudi nerazumevanja postopkov, ki jim je v zdravljenju podvržen. Esej Dresserjeve se tako verjetno še najbolje približa pričakovanjem bralca glede na- mena in oblike zbornika, katerega tema je pomen dostojanstva v bioetiki – a žal je v poplavi argumentov v prid in proti »na veri temelječemu dostojanstvu« v opazni manjšini. 3 UNIVERZALNOST IN NEDOTAKLJIVOST DOSTOJANSTVA Predstojnik sveta za bioetiko Edmund D. Pellegrino meni, da zbornik daje gradivo za »globlje razumevanje temeljev, na katerih naj gradimo odgovore na najzahtevnejša življenjska vprašanja«, hkrati pa priznava, da skrajno raznovrst- 9 Ta vidik je jasno in nesporno prisoten tudi v sodobni ustavnopravni doktrini o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Prim. Andrej Kristan, Lawrence v. Texas. Bis nota: Zgodovinski marš Svobode pod taktirko ameriškega vrhovnega sodišča, Revus (2003) 1. revus 10_06.indd 71 17.11.2009 9:38:03 72 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 ni fi lozofski, teološki in biološki pristopi k pomenu in smislu dostojanstva raz- krivajo skoraj nepremostljiva navzkrižja. Edina točka, v kateri se strinjajo vsi avtorji, je, da je dostojanstvo lastno vsem ljudem ter da ga ne smemo onečastiti, onkraj te skupne točke pa ne moremo spregledati temeljnih nesoglasij celo v najosnovnejšem razumevanju pojma. Je dostojanstvo koncept v smislu »vse ali nič« ali pa ga lahko pridobivamo oziroma izgubljamo postopno? Je dostojanstvo lastno vsakemu človeku do iste mere ali pa je povezano z dosežki, sposobnost- mi, odnosom do drugih ali katero drugo lastnostjo? Skrajno nejasnost pomena dostojanstva ponazarja tudi pogost pojav, ko isti avtor trdi, da je dostojanstvo človeku nemogoče odvzeti oziroma da dostojanstva ni mogoče izgubiti, hkrati pa opozarja, da nekatere prakse dostojanstvo načenjajo oziroma ogrožajo. Do še večjih razhajanj prihaja pri razumevanju izvora dostojanstva – ga ima- mo zato, ker smo racionalna, avtonomna bitja, kot trdi večina? Če je tako, kaj to pomeni za majhne otroke in duševno bolne in kaj za bolnike v komi ali ve- getativnem stanju? Ali pa imamo morda dostojanstvo preprosto zato, ker smo predstavniki vrste homo sapiens – na prvi pogled sprejemljiva trditev, ki pa jo postavlja pod vprašaj klasična pripomba Petra Singerja o specizmu.10 Tretja mož na razlaga, namreč, da imamo dostojanstvo zato, ker nam ga je naklonil bog, kot trdijo mnogi avtorji esejev v zborniku, je seveda še posebno problema- tična. In če se ne moremo zediniti niti o izvoru pojma, kako naj šele najdemo skupno točko glede načina spoštovanja dostojanstva pri ljudeh? Ali dostojan- stvo vsakega posameznika spoštujemo tako, da mu dovolimo avtonomno odlo- čanje o poteku in načinu njegovega življenja in smrti (in mu pri uresničevanju teh odločitev pomagamo), ali pa tako, da mu ne dovolimo sodelovati (ali vsaj onemogočimo ali odklonimo pomoč) pri praksah in dejanjih, ki jih štejemo za nedostojanstvena? Jasno je, da je pri tako globokih vprašanjih nesmiselno pričakovati rešitev, s katero se bodo vsi strinjali. Toda takšen zbornik bi moral ponuditi vsaj nekaj: ponazoritev, da odgovori, ki namesto argumentacije ponujajo le dogmatične trditve, ne smejo imeti odločilne besede pri vzpostavljanju zakonodaje v seku- larnem in znanstvenem okolju. Prepričanje premnogih avtorjev, da bi nekatere prakse morali prepovedati že zato, ker se nekomu zdi »očitno«, da ogrožajo ali načenjajo človekovo dostojanstvo, lahko funkcionira le kot zasebno načelo, ki posamezniku zagotavlja spoštovanje njegove odločitve, da se prakse ne udele- žuje ne kot pacient ne kot zdravnik ali znanstvenik (ugovor vesti). Če pa naj eseji pripomorejo k razumevanju koncepta, ki bo podlaga za zakonodajo, po- tem potrebujemo argumente, in ne le golih prepričanj, kaj šele »razodetij« ali »intuicij«. V tem pogledu pa pričujoči zbornik daje bistveno premalo. 10 Specizem je pristranski odnos v prid članov lastne biološke vrste ter odklonilen oziroma dis- kriminatoren odnos nasproti interesom pripadnikov drugih vrst. Izraz je leta 1975 fi lozof Peter Singer širši javnosti predstavil v svoji knjigi Animal Liberation, potem ko ga je skoval britanski psiholog Richard D. Ryder. revus 10_06.indd 72 17.11.2009 9:38:04 73 revija za evropsko ustavnost O zborniku Human Dignity and Bioethics (2009) 10 Predstavitev avtorice Tea Logar je leta 2001 na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru diplomi- rala iz fi lozofi je in sociologije, leta 2009 pa je z nalogo Exploitation in Personal Relationships: From Consenting to Caring doktorirala iz fi lozofi je na univerzi Georgetown v Washingtonu D. C. Ukvarja se predvsem z etiko in bioetiko. Je zu- nanja sodelavka UP FAMNIT in UP PINT iz Kopra. revus 10_06.indd 73 17.11.2009 9:38:05 revus 10_06.indd 74 17.11.2009 9:38:06