FRANCE KOBLAR FRANCE BEVK Prav za prav ni zunanjega povoda, da bi danes posebej govorili o Francetu Bevku, čeprav je najvidnejši in skoraj edini delujoči zastopnik slovenske književnosti v Italiji. Tudi ni hvaležno, opredeljevati sodobnega pisatelja po njegovih svojstvenostih, saj nam neposredna časovna vez navadno skriva mnoge prav bistvene lastnosti, ki jih poznejši čas z lahkoto odkrije in razume. Vrhu tega se zde pisanja o sodobnikih, kakor da so pisana iz drugih kot nujno umetnostnih in idejnih nagibov, zakaj le prevečkrat skrivajo agita-cijske ali vsaj družabne vidike. Zato je treba povedati, da nam samo vrsta večjih Bevkovih spisov nalaga dolžnost, da sklenemo ta dela v skupno oceno in skušamo ugotoviti neko posebnost, ki loči Bevka od drugih sodobnih pripovednikov. Po svoji pesniški in oblikovni vezanosti spada Bevk v čas romantičnega impresionizma, ko je v pesmi vzcvetela naša krajina, ko so skrivnostih zemlje in neba; zato se tačas rada oglaša kot pomočnica tudi ljudska pesem, ki tako naivno veže svetost z vsakdanjostjo. ljudska pesem, ki tako naivno rada veže svetost z vsakdanjostjo. Prav take so tudi Bevkove Pesmi (1921), kolikor jih je zbral po dobrih desetih letih pesniškega oblikovanja. Vojna doba pa mu je vzbudila neposredni zmisel za življenje, zato se je obrnil tudi k prozi. Ob Ivanu Cankarju in ob simbolističnih artistih, ki so iskali in našli melodijo vseh vrst umetnosti in grebli za osnovno melodijo v človeku samem, se je Bevku oglasila pesem človeškega trpljenja in obtožbe. To svojo prozo je zbral v »Faraonu« (1922) in »Rabijih« (1923). Skoraj same študije: zanos oblikovanja zaradi lepe besede — in zanos izpovedovanja zaradi bolečine, ki se oglaša v liriku, ko zbira in veže nasprotja življenja, pa bi rad našel tisto »lepo«, kar so že pred njim iskali v človeku Dostojevski j in drugi. »Kaj je dobro in častno? Čudovito sta se spletla Kristus in Antikrist med seboj, kot srobot v goščavi, da ne ločimo obrazov... Pojmi so prevrženi, zmisel besed je drugačen... Ne smemo imenovati! Vse eno veliko pritajeno govorjenje... Še je v nas morda mnogo lepega ... pa ne znamo ... jecljamo .. lažemo ... molčimo, Samo v materinskih srcih sta še dobrota in ljubezen!« (Rablji 16). To je osnovno spoznanje Bevkove prve proze. Preko neposrednega, skoraj vizio-narno privzdignjenega sveta se je pesniku-prozaiku obrnil pogled v osebni svet njegove mladosti in je ponovil tudi zase svoj »Obtožujem!« najprej v mladinski knjižici »Tatic« (1923) in nato v naturalistično odbijajoči neposredni izpovedi »Suženj demona« (LZ 1925) in »Beg pred senco« (LZ 1926). POPRAVI! V 4. številki na str. 183 v članku o Francetu Bevku se mora drugi odstavek brati takole: Po svoji pesniški in oblikovni vezanosti spada Bevk v čas romantičnega impresionizma, ko je v pesmi vzcvetela naša pokrajina, ko so ljubezenske sanje mladih pesnikov iskale svojih podob v poročnih skrivnostih zemlje in neba; zato se tačas rada oglaša kot pomočnica tudi ljudska pesem, ki tako naivno veže svetost z vsakdanjostjo. Prav take so tudi Bevkove Pesmi (1921), kolikor jih je zbral po dobrih desetih letih pesniškega oblikovanja. 184 Z ljudsko povestjo »Smrt pred hišo« (GM 1925) je Bevk v glavnem zaključil svojo impresionistično romantičnost, jasneje pa je odprl tisto, kar je že poprej nakazoval: strah pred skrito človeško preteklostjo, grozo človeških nagonov, kadar se prehude, in neugnano pri-rodo, ki sovražno čaka, da se vzdvigne proti človeku. Tako so se začele vrstiti njegove novele in povesti »Muka gospe Vere« (DS 1925), »Hiša v strugi« (VD 1928) in povesti iz starodavnosti »Kresna noč« (Luč 1927), trilogija »Znamenje na nebu« (GM 1927-29), »Vihar« (Luč 1928), »Umirajoči bog Triglav« (GM 1930) in še več manjših del. Neugnana moč pisateljeve domišljije odkriva zlasti v zgodovinski snovi nerazdruž-no zvezanost človeka z zemljo, iz katere zažubori celo prvotna narodna bajka, v sodobni povesti pa razvija pisatelj predvsem neugnano erotično slo, ki opaja in pogublja ljudi. Dasi se je Bevk sredi svojih krutih zgodb za čas pomudil ob najnežnejši idealistični snovi, ob sv. Frančišku (GM 1926), in je skoraj ob njej pisal tudi popotno novelo »Julijan Sever« (DS 1926), zgrajeno na idealistično spore jeni snovi, psihološkem paralelizmu in čuvstveni religiozni refleksivnosti, skoraj povsod, kjer je snov zajel kot živ človeški problem, prevladuje naturalistični princip. Ta naturalistični princip vendarle ni golo obnavljanje življenja, niti ni materialistični poizkus, s katerim bi pisatelj hotel dokazovati to ali ono pozitivistično trditev, ampak je predvsem neposredno in brezobzirno razmerje do snovi, do življenja, iz katerega se rode nepojmljiva dejanja, ponajveč groza ljudske duše same na sebi, n. pr. »Krivda« (Luč 1929), ali pa prihaja ta groza iz propasti sedanje meščanske družbe, kakor jo je orisal v romanu »V zablodah« (MS 1929). Če pregledamo zadnja Bevkova dela, o katerih hočemo posebej govoriti, jih na zunaj, po snovi lahko razdelimo v tri skupine: v zgodovinsko fabulistična, meščansko problematična in kmetiško naturalistična. Ta razdelitev ni slučajna, ampak jo pisatelj sam loči glede na idejno usmeritev in tudi glede na umetniško izdelavo, kakor bomo pozneje videli. Pri vseh pa prikazuje neki svojstveni svet, bodisi da se dogodki gode neposredno v njem, bodisi da so ljudje tam doma in so prinesli s seboj naravo tistega sveta. Ta svet je pisateljeva ožja domovina, tolminsko-cerkljansko-idrijsko hribovje, in šele iz njega se odpira razgled v širšem radiju, ki navadno ne sega preko najbližjih domačih mest in morja, čeprav ga rad veže s posebnim tujim svetom teh krajev z — Aleksandrijo. Tako je pisatelj s svojim svetom postavil poseben tip ljudi, ki v trdem boju z naravo na zunaj skrivajo svoje srce, a kadar se jim zbudi, prav tako podira vse ovire in pokončuje sebe in vso okolico, kakor kadar se v teh gorah prebude na videz ukročeni gorski duhovi. To je tisti svet, ki ga je v zgodovini deloma opisal Rutar, v zgodbi prvi postavil Pregelj in za njim razširil Bevk. Zato se nam večkrat zazdi, da je Bevk prišel za Pregljem. Toda Pregelj je v svojih župnikih in kmetih naslikal duhovni obraz teh oglato čudaških in vase zaprtih 185 trpinov ter jim vtisnil svojo lastno misel, Bevk jim vceplja usodno neizprosnost, ki izhaja iz dveh človeških prasil, iz nebrzdane erotičnosti in iz temnega pohlepa po zemlji. Tudi vse to je v veliki meri sad pisateljeve žive domišljije in osebnega nemira. Pisateljeva živa domišljija in osebni nemir se kažeta najprej v zgodovinskih delih. V Stražnih ognjih (MD 1931 SV 84 zv.) nam je z novo besedo oživil turško povest na vipavsko-idrijskih tleh in z domačijsko težnjo orisal kraje in ljudi nesrečne zemlje, toda v glavnem nam je skušal z vsemi grozotnimi slučajnostmi poveličati junaško trpljenje nesrečne matere Liže, ki jo preganja sovraštvo zmenjane krvi v Barbki, neuslišana beriška ljubezen v Juriju in trinoštvo tujega graščaka, vse groznejše in hujše kakor turška pokora. Bolj problematična je dozdaj najboljša Bevkova fabulistična knjiga Človek proti človeku (GM 1930). Zgodbe pripovedujejo o fevdalnih bojih med Vidmom in Čedadom in slikajo zadnje slovenske kmečke plemiče v Cerknem in njihove služabnike, oglejske patriarhe, čedadske plemiče, graščake, razbojnike, sovraštvo in ljubezen, zvestobo in upor, čednost in razvrat, vojsko in kugo. V romantičnih zgodbah, zdaj ljubezensko mehkih zdaj neusmiljeno krutih, išče pisatelj odgovora za tedanje ljudi. Kako je živela njihova duša, ko sta jo dušili sila in groza? Jerko, sin graščaka Božidarja, sklene ljudi prepričati, da bi morali živeti brez orožja in krvi. Zato se odpove viteštvu in hoče živeti v Bogu kot cvetica na polju in ptica pod nebom. Preživi vse grozote svojega Časa, kot redovnik hodi skozi kugo in vojsko, toda vse zaman: »Preganjal je zlo — od dne do dne več ga je bilo. Pokopal je mrliča, nova trupla so se razkrajala na solncu. Dal je lačnemu kos kruha, tisoč jih je vpilo: ,Tudi nam!'... Ali je res verjel, da bo odkril morsko dno? ,Brat Elija, ali bomo spravili v tisoč letih zlo s sveta?' Sladak vsak trenotek dela in prizadevanja, če bi čez dva tisoč let ne bilo več gorja. Brat Elija mračno: »Pregneti človeka!'... Jerko je gledal v Križanega, vpraševal: ,Kaj naj storim?' Kristus se je grenko smehljal, ko bi hotel reči: ,To sem jaz, Bog-človek. Kot človek sem trpel, kot Bog nisem mogel trpeti. Ali hočeš, da bi bili vsi ljudje bogovi?« (237). Jerko je v najhujših bolečinah, iz katerih je vzljubil svojega sovražnika in mu držal ob njegovi mučeniški smrti križ, spoznal, da se zver v človeku ne da ukrotiti: »Jezus, ne glej na grozodejstva ljudi! Ne sodi nas po našem zaslužen ju. Tudi jaz sem obrnil svoj obraz od groze. Ne morem več.« (257) Čeprav po epski težnji konča vsaka oseba po usojenem krogoteku in se večina zgodb zaključi z groznim zunanjim porazom, je pisatelj nad srednjeveško podobo krvi in strasti razpel otožno sladko pesem o odrešenju. Jerko se sicer vrne med viteze in konča v plamenih domačega gradu, toda rešil je svojo dušo, potem ko se je bil ves použil v delu za druge. Tudi njegova sestra Irena je izgubila moža in otroka, zato je še svoje živ- r- 186 1 j en je darovala Bogu. Drugi pa so šli svojo pot in preko njih gre veliko kolo življenja. Kogar ni strlo sedaj, ga stare morda drugič. Mestno življenje popisuje Bevk večinoma v noveli. Ljudje s hribov žive v novem okolju in se zdaj pa zdaj z mislimi povračajo na svoj dom in v svojo mladost, ali pa so se v svoji okolici spremenili v bitja, ki se jim je duša vsa zapletla v zanke današnje civilizacije: vtisi iz časopisnih kronik, filma, knjige jih zamamljajo v žgoče sanje, v teh sanjah izgubljajo zvezo z urejenim življenjem, postanejo zločinci ter pogubljajo sebe in svojo okolico. Podobe teh ljudi so trgovci, uradniki, uslužbenci, njihov greh je navadno fantastična erotika, ki jo budi današnja civilizacija, da se ji človek ne more ustavljati in ubežati svojim željam. V Gospodični Irmi (VD 1930) nam je pisatelj razvil kriminalno povojno zgodbo, v kateri se zapleta usoda štirih mladih ljudi. Blagajničarka Irma zaradi neuslišane ljubezni skoraj pogubi dva mlada zakonska Lenarta in Cilko ter žene v smrti svojega ljubimca in sebe. Delo kljub precejšnji neuravnovešenosti s psihološko doslednostjo odkriva pot zgrešenega življenja, polnega bolne domišljije in etične breztalnosti. Pri takih ljudeh zadostuje neznaten dogodek, da gredo njihove poti za vekomaj narazen (77). Podobnega človeka srečamo v analitični noveli »M r t v i se vračajo« (DS 1930). Fanči Dragonja je na vojni ubil svojega prijatelja Antona Sedmaka, si pridobil njegovo ženo in premoženje. Toda iz neznatnega dogodka, ko vidi na vlaku podobnega človeka, se po desetih letih začne drobiti njegova duša, Anton Sedmak resnično zaživi v njem in žena spozna, da je mož morivec. Posebne važnosti v tej zgodbi je stara mati, v kateri živi njen sin še naprej, in ko ona umrje, žari Sedmak še nadalje iz njene slike, ki visi na steni in preganja morivca. Tudi novela Težak kamen na njeni duši (DS 1932) nam s psihološko nujnostjo zaostruje pritajen spor v dušah treh ljudi, med mladima zakoncema in materjo, ki ne more prepustiti svojega sina ženi in z očmi grebe po njeni preteklosti. Šele ko umrje deček, ki ga je starkina mržnja tako rekoč pustila pod kolesa in umrje tudi starka, se odvali z duše mlade žene kamen, ki jo je težil ves čas zakona — pokopan je njen greh, katerega je odkrila edino starka s svojimi strahotnimi očmi, ki so znale brezmejno ljubiti in brezmejno sovražiti. V teh mestnih novelah je posebno značilna Bevkova tehnika. Vse dogajanje se skrči največ na četvero, celo na troje oseb, ki pritegnejo ves svet nase, zakaj dogodki se ujamejo v njihovo notranjost, žive samo v dušah, ki porajajo skrito preteklost, ali v prividih snujejo prihodnost. Prav tako je značilno za te novele, da se nam v njih odkriva življenje, ki so ga dogodki zadnjih svetovnih nesreč pretrgali na dvoje; ko so ljudje morali vsak po svoji poti, je vstala med njimi skrivnostna stena, skozi katero bi tako rad prodrl pogled 187 današnjega živčno razrahljanega človeka. Ta stena se usodno ruši in podira ljudi — šele ob smrti si pogledajo v dno ali pa tik pred koncem in šele potem se začenja novo življenje. Nič manj krute, večkrat celo groznejše so Bevkove ljudske povesti. Skoraj v vseh povestih so zgoščeni drug nad drugim celi rodovi prav od prvega človeka, ki je v teh hribih začel kopati z motiko, graditi laze in je v vednem boju z duhovi in strahovi reševal svojo dušo — toda rodu so ostale še vse prvotne strasti, ki se mu v boju za zemljo in ženo z usodno močjo prebujajo. V e d o m e c (GM 1931) je zgodba o dveh bratih, izmed katerih v prvem, Damijanu, vre nemirna tihotapska kri, ki tudi nima stalnosti v ljubezni, v drugem, grbcu Jelerju, tli sovraštvo do brata in pohlep po zemlji. Da bi si Jeler prilastil vse, pregovori mlinarja Roka, da ubije Damijana in ga pokoplje v mlinu. Mlinar kmalu nato umrje — grbec se poroči z zavrženo nevesto svojega brata — a vedomec — umrli brat — ga začne trapiti, da zblazni in umrje. Vsi trije: Damijan, Rok in Jeler leže na pokopališču drug poleg drugega. Železna kača (GM 1923) nam pripoveduje usodne zapletijaje vasi, mimo katere začno graditi železnico. Boj za denar, zemljo, ljubezen in čast se z novim življenjem, ki pride mimo zapuščenih krajev, razvname v pravi razvrat, v zločine in strahoto. Sredi povesti stoji trdi Skalar, ki se bori s svojimi otroki in vso vasjo, se pripogiba pod udarci nesrečnih slučajev in udarci svoje vesti, pada in se rešuje, zamerja, sovraži in odpušča in živi naprej — zakaj železna kača je bila dograjena. »Izginil je podmolkli strah ljudi, vsa pijana pričakovanja. Zopet so se (ljudje) zaprli v hiše, nekateri so odšli v svet. Razvade in strasti so bile uklenjene ko zveri, a so se besno trgale z verig. Tiha samota grape je bila ranjena, v rano je bil vtisnjen pečat večnega nemira« (287). Zelo sporeden s to povestjo je Veliki Tomaž (M 1932, MD 1933), brez dvoma najboljše Bevkovo ljudsko delo, ki se godi prav v istem kraju dobrih deset let prej. Tudi Tomaž si je s svojo močno voljo do dela in imetja ustvaril blagostanje, a njegova temna narava naenkrat začne podirati srečo vse družine. Noče izročiti posestva, začne pijančevati, dokler ga ne prekličejo, nato se zakrkne in kuje hude naklepe. Ko sin Štefan prevzame posestvo in ga začne reševati in ko se mati Polona z delom izčrpa do smrti, oče Tomaž krade in pije in končno iz temnega sovraštva obstreli sina. Izroče ga sodišču. Tudi v ječi se njegova narava ne omehča mnogo, vendar pride domov umret. »O grče ste, grče hribovske, trnje v vinogradu Gospodovem,« tako svari misijonar sina Štefana, ko mu očita mržnjo do očeta. »Grče smo, grče! Bog, odpusti nam!« se vzbudi v Štefanu materin glas (232). Še en primer Bevkovih usodnih zgodb nam bo dopolnil njegov svet. To je Jagoda (Samozaložba 1930). Nad prepadom je Košanova kmetija, hribovsko idilična domačija, okrog nje pašniki in lazi, nad njimi strma gora. Tu blizu pase svoje koze Graparjev pastirček 13* 188 Matevžek in se ves izgublja v naravi, da pozablja na svoje koze, ki se zapasejo v Košanovo. Košan je hud mož in mu za kazen odžene koze. Gospodarju jih sicer vrne, obdrži pa si Matevžkovo »jagodo«, njegovo kožico. Žalost zaradi kožice in sovraštvo do Košana raste v Matevžku, rad bi rešil svojo last. Ko je ne najde, v temnem nagonu zažge Košanovo seno. Domačija začne goreti, pastirček pa beži pred Košanom in omahne v prepad. Ta mladinska novela, polna genljive idilike, se začne čudno a dosledno preobračati v strah, skrb. Iz čara in dobrote ognja na paši vstane pastirčku pred očmi jagoda. »Prišlo mu je, da bi šel, poteptal z nogami Košanov laz, posekal drevesa in jih izruval s koreninami vred« (60). Vse, kar se zgodi, se zgodi tako rekoč samo iz sebe, iz skrivnostne zveze človeka z naravo, iz samih njenih lepot. Vso ljubezen do narave in živali, ki jo ima pastirček, duši neusmiljena trdost gospodarjev; idila se spremeni v grozo. Ko smo s temi zgodbami označili kraje in ljudi, ki so tipični za Bevkovo pripovedno umetnost, smo spoznali tesno zvezo narave in ljudi, kjer večkrat v topi čudi počiva strahota. Pisateljeva domišljija nam na naturalistični osnovi razvija dogodke in razkriva duše teh ljudi, zakaj njihova dejanja ne vzbujajo samo našega strahu, ampak večinoma tudi same čutijo strah pred seboj. Ti ljudje žive iz nemira svojega prvega padca, ko se je sprožila njihova natura, bodisi da se je to zgodilo po naključju, ali da je tega kriv čas. Taki posebni krivci so tujina, vojna, alkohol. Ljudje bi se radi znebili strahu, pregnali bi hudega duha, ki preži nad njimi, toda temni nagon pada nanje z uničujočo silo. Tako je Bevk najizrazitejši obli-kovavec teme v človeku in časa, ko se je zlo razpaslo, da hoče pogoltniti svet. Zakaj? Ker je izginila svetost in nedotekljivost življenja. Ta misel pisatelja tako priklepa nase, da ne gleda v prihodnost in ne oblikuje novega človeka, zakaj zelo značilen je pisateljev pogled na vse življenje. Tak mu je bil svet tudi pred stoletji in tak bo tudi naprej. V človeku se skriva satan, se poigra z njim, kadarkoli more. In preznačilno se sklepajo vse take zgodbe. Smrt glavne osebe zaključuje samo eno življenje — za njo utegnejo priti podobni ljudje, tudi v njih se zbudi, kar so jim v dušo zarodili predniki. Tako se konča veliki Tomaž: »Na njivi je kar odmevalo od veselih krikov otrok. Gospodar se je spomnil svoje mladosti in se popraskal za ušesi: katere težke ure in skrbi mu bodo pripravili? Kdo bi mu na to odgovoril? — Dobro je, da človek ne vidi v bodočnost.« Te naturalistično odprte zgodbe so docela v skladu s pisateljevim življenjskim gledanjem. Ni odgovora na »zakaj« niti na »čemu«, ampak sama dejanja razdražene nature. Ta človeška tragika, ki se poraja iz same temne nature, sega v psihologijo demoničnosti in Bevk je pri nas njen najizrazitejši oblikovavec. Ljudje v teh zgodbah, najsi so še tako preprosti, ne občutijo razdora v svoji notranjosti kot bolečino, kot spoznanje neurejenosti med dobrim in zlim, ne trpijo iz težnje po dobrem, ampak 189 žive iz volje po hudem. Žive večinoma v prvotnem stanju škodoželjnosti in se naslajajo nad uspešnostjo svojih slabih dejanj in celo trpe, kadar čutijo, da so ovirani v slabem. Večkrat se slaba misel v njih tako vgnezdi, da jo že premagajo, pa se trdovratnejsa vrne in zločin je neizogiben. Včasih pride nenadoma: »Človeška duša, gospodje porotniki, je uganka. V vsakomer izmed nas spijo tajne sile, katerih se niti ne zavedamo. Pride pa dan, ko se v posebnih okoliščinah nenadoma prebudijo — in že smo zločinci,« tako začenja mladi zagovornik v Velikem Tomažu (210). Zla dejanja nam pisatelj slika večkrat kot navdih hudičev. Satan »mu je iztrgal tri besede iz temne globine duše in mu jih vrgel na jezik« (Železna kača 216). Spomini, v katerih se večajo dejanja, prividi, iz katerih raste groza in strah ali neizbežnost dvomov, vse je navdih hudega duha: »Pogreznjena v mračen kot, zatopljena v molitev je hotela pozabiti na vse. Bilo je težko. Iz skrajnih kotov njene duše so ji vstajale misli ko rdeči hudički in ji strigli očenaše ... Trepetala je« (Težak kamen na njeni duši, DS 1932, 212). Bevkove osebe, zaprte vase, neprestano grebejo v spominih in bolehajo iz njih. Zato se posebno pri ženskah rada iz dušne raz-draženosti vzbudi histeričnost, bolna želja po smrti, sentimentalna fantastičnost, kakršne je zlasti v Gospodični Irmi mnogo. Ta duševna slepota, ki nastopi kot tragika erotične ženske narave, se nujno spremeni v grozo in strahoto, kakor hitro prestopi naravne ovire in vedno vede v pogubo. Najrajši se razvije tragičnost demonične igre v človeku kot katastrofa po zločinu. Greh začne preganjati zločinca, da beži pred samim seboj in se bolj in bolj pogreza v strah in obup. Značilen primer imamo v Vedomcu. Jelerjevemu grehu se pridruži še posebna ironična groza. Zapuščena nevesta mrtvega brata odkrije zločin in zahteva, da jo vzame za ženo. Z njo pride v hišo bratov otrok, ki zločincu vedno budi spomin, oglasi se tuja ženska in mu prinese bratov denar, ki ga ji je bil izročil v varstvo. Tako v Jelerja začno stopati prividi, ve-domec ga obsede, blazni in blazen umrje. Temna sila goni večkrat človeka, da si v obupu sam prikrajša življenje, ali da se uniči tako kakor Miha s kratko nogo v Železni kači — da zabriše za seboj tudi sled svojega življenja. Splošno pa so smrti vseh ljudi težke, kakor da se zla natura ne da premagati niti s smrtjo. Pa ne samo človek, tudi narava ima svoj demonizem. Nihče ni pri nas tako simbolno sporedil človeka in narave. Kakor je svet oblikoval človeka, tako človek sprejema in oblikuje svet. Samotni gorjanci poznajo grozo naravnih moči, ki rade spremljajo njihova dela. Raztrgano nebo se neštetokrat obnavlja v pogledih ljudi, ali čudno svetla jasnina, ki bolj vzbuja pričakovanje nečesa nenavadnega kakor dobrega. Element ognja in vode sta neprestana spremljevavca. Ta primitivni, zgolj povestni demonizem, ki je deloma sad življenjskih dejstev, dokaz človeške uganke, deloma izvira iz fantastično 190 snujoče domišljije, je šele prva stopnja človeške groze, čeprav se nam prikazuje v zelo težkih podobah. Zato nasproti slabemu človeku stoji tolikrat mučeništvo, zakaj pravo nasprotje zlohotne strasti je vdano trpljenje, svetništvo, ki rešuje svet pred razpadom. Tudi polno prostovoljnih ali naravnih žrtev nam prikazuje Bevk. Poleg neugnane strast-nosti mož stoje vdane in molčeče žene, ali narobe možje, ki znajo trpeti in ohranjevati svet. Kakor Bevku manjka pravega humorja in pozna samo grotesko, t. j. razumsko naravnano fantastično neskladnost, tako ni v njem demonizma, ki raste iz človeških skrajnosti, na velikih osnovah sveta, demonične stvariteljnosti, ki bi sama gibala svet. Zato je pisatelj kljub svojemu razvoju iz aforistične črtice v široko zgodbo ostal pripovednik-obtoževavec človeške slabosti, sovražnik Antikrista, katerega je v strašnem nasprotju s Kristusom naslikal v mučeništvu Friderika de Portis (Človek proti človeku 240—258). Antikrist ne pozna sprave in odrešenja ampak samo pogubo. Take so vsebinske vrednosti Bevkove fabularnosti, ki kljub oblikovni naglici in neumerjeni domišljiji razodevajo težnjo, krotiti in uravnavati svet. Samo krotiti in uravnavati svet z zgledom, ne pa ga razreševati in osvobajati, razen ako oblikovanje in spoznanje že odrešuje. FRANCE BEVK KRVAVEČE RANE (Nadaljevanje) Julika je našla Andrejca pred hišo. Bil je oprt na palico, a vzravnan — nihče bi ne sodil, da mu je ena noga trda v kolenu in da šepa. Obraz mu je bil skoraj dekliški, z rdečico na licih. Svetli lasje, modre oči, a brčice ko strešica nad vednim nasmehom na ustnah. Kdo bi mu bil prisodil nad trideset let? Napravljen je bil v boljšo obleko; zdelo se je, da nekoga pričakuje. Ko je opazil, da mu Julika prihaja naproti, je v začudenju odprl usta in veke. Da, saj je vedel, da danes ta dan pride. In pravkar je mislil nanjo. Vsa kri mu je udarila v obraz. Pozdravila ga je po mestno in mu je krepko stisnila roko. Preden je Andrejec utegnil katero ziniti, je dvignila nogo in mu pokazala čevelj. »Podpetnik se mi je odlomil,« se je zasmejala. »Pribij mi ga; saj tako ne morem hoditi.« Torej zato je prišla? Andrejec je bil malce razočaran, vendarle mu je bilo dobro. Tistega dne si ničesar ni tako strastno želel, kot da bi z njo govoril na samem. Okrenil se je in odšepal v kočo. Pri tem se je trudil, da bi kolikor se da skril svojo napako.