Štev. 5.             VLjubljani, 1. velikega travna 1917.              Leto XVIII.
Radost.
Ko v gozdič veter zašumi,!                                    ,
tam v senci radost mu zaspi,                   '
m                   oj, radost, naša Vila bela,                           ' _
ki poje nam  vse dni vesela.
O, pridi, radost, Vila bela,
da z nami pesem boš zapela, d         ?               plesala z nami boš kol6,                          ?         d
oj, vija — vaja — tja v nebo !
Škrjanček bode vodil nas,
vso pot prepeval bo na glas.
Meglica nas sprejela bo,
do solnca z nami spela bo.
Voščili lepo bomo vsi :
,,Oj, dobro jutro, solnček ti !"  —
Nasmeje solnce se zlato,
pa stisne vsakemu v rok6
en žarek, lepši kakor dan,
ki plava v vesni sred poljan.
Lep6 ga spravimo doma,
da sveti nam, ko bo tema,
da sveti nam, ko noč prisp6, o        o               z nočjo pa sanjice Iep6;                           ?        ?
smehljajolsanje se sladko,
a deca spi Iahk6, mehko . . .
Čemu bi v gozdu tiho spala ? O, pridi, radost, Vila zala! Škrjanček z neba kliče ti, in s polja kličemo ti mi : O, pridi plesat k nam kolo, oj, vija — vaja — tja v nebo !
Jos. Vandot