JOSIP RIBICIC: Naše gospodarske naloge in ustanove. Zanimiv in nadvse pcučen je pogled v razvoj slovenskega učiteljstva kot del člo= veške družbe in s stališča, Iki ga je sloiven&ki učitelj stremel zavzeti v tej družbi. Kamor« kcli pogledamo, v daljšo ali bližnjo dobo pred nami. povsod ga vidimo v naivni, več ali manj odkrito&rčni pozi davdušenega sve* tožalja z belo krizantemo idealizma v gumb* nici. Stal je v družbi kakor stoji bela vrana med črnimi, kajti njegov kredo ni bil kredo družbe. ki je nosila na svojih praporih z altruiimom obšit materializem. Zavedajoč se svojega poslanstva, je delal po naukih Svojega apostolstva, pridno napijal. še p:id= nejše govoril na grcbeh in najpridnejše stradal. In prišla je organizačna doba. Rojena iz instiktivnc materijalne potrebe in bojnega razpoloženja — dih iz splošnega razpoloženja delovne mase — a prepojena še lepega, a brezuspešnega idealizma, ni znala obraču* nati z duhovno svojo preteklostjo — pa je 'kolebala nekaj časa na desno in levo, dokler se ni udinjala doktrinam, ki niso prinašalc trajnih dobrin, pač pa ji odnašale samozas vest in neodvisnost. In prišla je nova doba, doba stremljenja za duhovno prostostjo stanu. doba stremlje^ nja po pravem tovarištvu. doba boja za neodvisnost. Treba je bilo streti ves laži*ideali» zem. Stremljenje je bilo visokc, njegova iz= vedba težka, kajti pregloboko je bila vkore' ninjena v učiteljstvu vera v zveličavnost do» sedanje poti. In premnogo je bilo vplivov, ki so imeli interes na tem, da se ta osamo= svojitev ne izvrši. A se je posrecilo! Danes stojimo1 pred javnostjo kot celota, prežeta ene same misli in voljc: eden za vsc, vsi za vsa'kega! Stojimo! In marsikdo nas jcmlje v poštev in marsikdo kaže na nas !kot na vzor. Povzpenjamo se na pot prave duhovne kul= ture, zase in za vso svojo okolico stremimo po kuilturi srca. Skoro vse naše delo v orga^ mzaciji, v društvih in še posebej v krozkih stremi za tem. Taki smo kakor altruistični bogatin. ki ne ve 'kam bi s svojim bogastvom in ga še drugim vsiljuje. Lepo je to in vse hvale vrcdno. A ob vsem tem bogastvu, vkljub lepi beli krizantemi v gurnbnici, sto* jimo sredi kulture razuma, ki na9 obdaja m ki jo je rodil brezobziren materijalizem — revni in ubogi in polni materia'nih skrbi! Ta kultura se nas tupatam tudi spomni, nas po« hvali in nas bodri k vztrajnosti ¦— a ne da nam ničesar, Iker ima sama s seboj preveč opravka. Danes je čas pač tak, da se mora vsak le sam nase naslanjati. Če hočemo po* svetiti vse svoje sile izključno razvoju lastne in narodove duhovne kulture, moramo naj* prej doseči zase tak položaj, ki nam bo to delo omogočil. Dokler pa so naše prilike take, da si moramo kupovati sredstva za povečanje svojih kulturnih zmožnosti s tem. da si najpotrebnejše od ust odtrgujemo in dokler je naš gmotni položaj ta'k, da ne mo» remo izobraziti lastnih otrok tako, da jim bo boj za obstanek lažji, do tedaj ni pamet* no loviti se za fantomi in puščati v nemar vsak poizkus, ki bi to našo gmotno nemoč ublaževal. Mi ne živimo normalnega življc« nja. delamo in govorimo kot da bi bile vsc naše gospodarske razmere že urejene. In ka> kor vse kaže, ne bo naš stan še dolgo v ta» kem gospodars!kem po'ložaju, ki bi dovoljeval normalnega življenja. Vedno večje so oBs povedi in vedno večje so žrtve, ki jih /a« hteva življenje od nas. Ta konstatacija nl nova! Povdarjali so jo že vsi naši predniki. A uporabljali so jo le za okrasek ln v pose* ben povdarek neopoTečnosti izrcrinega ide« alizma. Vsako pridobitveno gospodarsko stremljenje so v svojem navdušenju zame» tavali, v bojazni, da ne bi v javnosti dobila morebiti videz materijalizma. In če se je na; šla skupina med nami. ki je bila praktič« nejša od nas, in ki je ustvarila močno gospo= dars'ko silo takorekoč na naših prsih — je nismo le tolerirali in ji dali celo obiležje idealizma, do katerega je imela le malo pravic. Naša pomlad je še daleč, zato se ne ode= vajmo preveč v obleko svetega Jurja. Stre; mimo najprej, da splavamo sami na zeleno vejico. Bodimo nekoliko praktičnejši in imejj mo organizacijo v prvi vrsti za to, kar bl morala biti: središče in žarišče našega boja za obstanek in za izboljšanje naših gmotnih razmer. Dajmo našemu idealizmu reelnejšo podlagO1. In tudi našemu tovarištvu reelnejšo. Ne servirajmo cdpuščenemu tovarišu bodril^ nih in usmiljenja prekipevajočih besed, am= pak podprimo ga gmotno iz skupnih fondov. če nočemo, da okleva. Ne čakajmo, da nas študij naših otrok gmotno ruinira, ker se ne zganemo in gledamo križem rok. kako se razmere igrajo z nami. Sedaj, ko je poneha! besedni boj med nami, ki ni imel drugega uspeha, ka da smo se retorično nekoliko bolj obrusili. sedaj je skrajni čas, da se tudi go* spodarsko osamosvojimo. Če ne vse, vsaj del tega storimo zase, kar smo in še delamo za druge. Ni prefcirano, če trdim, da bi danes zborovali v lastni hiši, če bi slovenslko uiči= teljstvo le desetino tega storilo zase, kar je storilo za druge. Kaj nam je tedaj treba? Treba nam je iskati sredstva, da nam bo mogoče napeti vse svoje energije v var-> stvo pridcbljenih pravic in v pridobkev nos vih predpogojev za obstanek. Besede so prazne; zahteve brez pomena, če ni predpo* gojev, da se v danem slučaju lahko tudi iz^ silijo! Kdor sanja o kakem idealnem življonju, je treba, da zanj tudi žrtvuje, če noče, da obstane pri sanjah. Treba nam je posta» viti temclj zavesti zaščite! Vsak član naše organizacije mora živeti v zavesti, da mu je hrbct zavarovan, če ga zadene nesreča </ borbi. Dokler nam pa naša organizacija ne more drugega nuditi v obrambo 'kot proteste in resolucije, do tedaj tuidi ne pričakujemo znatnih uspehov, ker je logično, da zahteva ljuta borba za obstanek pod sedaj danimi pcfgoji, opravičljivo previdnost. Ta previd* nost dobi na zunaj značaj splošnega zado^ voljstva, na znotraj pa slabo vpliva na mo< ralno vrednost borcev. To ikar • stcri naša »Samopomoč« za rodbine preminulih, to bi morala storiti naša »Samcobramba« ali po» dobno, za žive, ki so še polni življenja in sil in od katerih si lahko obetamo še mnogo za skupni blagor. Žalostno in poniževalno je, pobirati miloščino za tovariša v nesreči, po« sebno žalostno, če to trpi močna organizas cija, ki bi morala razpolagati s sredstvi za take neprilike. Novi davki? Morda! Najbrž pa ne! Morda imamo v organizaciji kaik balast, ki zahteva visok davek, pa ga 'trpimo iz go!e sentimentalnosti do tradicije; morda imarrjo v organizaciji že sedaj tkaj, kar bi donašalo lepe vsofe, če bi se primerno reorganiziralo, in morda je še kje dobiti kak vir dohodkov, ne da bi obremenili članstvo in ne da bi oskrunili svojega dostojanstva. Ni danes naš namen v tem premišljevati, to je zadeva go« spodarskega odseka. Predloži naj nam osnuts ke in jih bomo odobrili, če nam bodo v kg* rist. Prvi koraki v tem oziru so se že storill s tem, da smo stopili v trgovskc stlke z Učiteljslko tiskarno in s tem zmanjšah svoje ob* veznasti do nje na minimum. Mnogo obeta snujoča se samozaložba. Že ta je zmožrut mstanoviti nam močan obrambni fond. In po» dobnih virov bi se dalo še najti. A ne brez pomoči in hotenja članstva, pač pa brez gmotnih žrtev članstva. Taka pomoč in ho« tenje je bilo našemu članstvu doslej precej tuje. Če bi ne bilo, bi imeli -danes svojo tU skarno, ki bi nam zamogla pod spretnim vod= stvom realizirati vse naše gospodarske ideale in bi že danes doživeli, da bi se naš organis začni davek znižal 'in ne višal. Ena glavnih naših institucij, za katero se v zadnjem času intenzivno borimo, je naš »Učiteljski kon> vikt«. Trideset let se že snuje in še ni dobil konkretne o'blike. Vzroki so znani. Najbolj pereči so se že odstranili, ostali so samo še oni, ki so identični z nerazumevanjem pra« vega pomena ustanove, Vsalkdo se bo s silo pognal za stvar, ki mu donaša, ali ki mu bo donašala koristi. In v teh časih je razumljivo, če se neomožena tovarišica ne more ogrevati za to, da bi se naravnost silila biti nekak mecen svojega oženjenega tovariša s kopico otrok. Kriv te opravičljive pasivnosti je hil morda tuidi pro= gram Učit. konvikta, ki je bil preenostranski, t. j. ki je imel v svojih intencijah le pomoč za omejeni del svojih članov. Pod novim vodstvom se je to popravilo. Po novih smer= nicah, ki jih je vodstvo »Društva za zgracii bo Učit. konvilkta« sprejelo, ne bodi konvikl le zavetišče za naše otroke, ampak tudi zavetišče vseh tovarišev in tovarišic, ki imajc tekom leta opravka v Ljubljani. Na razpolago imej prenočišče za svoje člane in hraiu v lastni menzi, tako da bodo žrtve, ki jih doprinese vsak posamezni član za ustanovo, poravnane z enim ali dvema posetoma Ljub* ljane. Ta praktična ureditev tega vprašanja mora raztepsti vse vzroke, ki so opravičevali pasivnost enega dela članstva. vse drugo opravi naš prirojeni in še bolj privzgojeni ¦idealizem. Ta interesni vzvod na eni in naš idealizem na drugi strani, naj dancs postavita to najnujnejšo naših gospodarskih ustanov na novo trdnejšo' bazo. Skrajni čas je, da dobi tridesetletno stremljenje učiteljstva kri in meso. To je, mislim, glavni namen našega današnjega zborovanja. Namen teh par misli pa ni bil bagateli* zirati altruiistično naše kulturno delo in naše pionirstvo, ampak preprečiti, da bi se naša organizacija idejno preveč ali povsem ne udinjala temu pionirstvu. Organizacija ne bodi arhivna zbirka našega kulturnega dela, ampak kader bojevnikov in glavni stan na= šega boja. Bo pa to le, če damo vsemu gmot* nih povdarkov. Ne pozabimo, da ni ne ožji, ne širji so* svet organizacije, ampak da smo organiza* cija mi sami. In zato ne rabimo odgovornih sklepov navzgor, ampak povejmo jasno in določno: takc hočemo in talko mora biti. Ko bomo govoril o Učit. konviktu ne odlagajmo vprašanja ne na drug čas, ne na druge, ams pak pripomorimo z odločnim sklepom k re= alizaciji tega, >ki bo našemu stanu in nam v korist in ponos. Za dobro stvar, podprto s stvarnimi raz* logi, bodo tudi drugi š!i za nami!