98 Musculoskeletal injuries in golf players with an emphasis on injury mecha- nisms Abstract In this article, we summarize the scientific literature on musculoskeletal injuries in golfers. Injuries to the lumbar spine and upper limbs are the most common, including: Tendinopathy of the extensor or flexor carpi ulnaris, hook fracture, rupture of the triangular fibro-cartilage complex, DeQuervain syndrome, intersection syndrome, epicondylitis of the elbow, posterior shoulder instability, shoulder impingement syndrome, her- niated disk, vertebral stress fractures, spondylolisthesis, and facet joint arthropathy. The major risk factors are: high volume of exercise, fatigue, inadequate warm-up, inadequate flexibility or muscle strength, and technical errors in the swing. Injuries to the wrist, hand, and elbow are pri- marily caused by the club penetrating the ground before contact with the ball, repetitive motion of the wrist, or an overly strong grip of the club. Shoulder joint injuries can be the result of inadequate rotation of the thoracic spine, which causes the shoulder joint to compensate for the lack of mobility or compression loads that occurs during a particular phase of the swing. Spinal injuries are caused by high compressive, torsional, bending and shear forces on the spine during the swing. Injury prevention measures include adjusting the length, thickness, and weight of the club; adjusting swing technique; proper warm-up; and preventive training. Rehabilitation of golfers should be a multidisciplinary program that includes a physiatrist, physiotherapist and recording of the player’s technique. Key words: golf, injury mechanisms, risk factors, prevention Izvleček V članku povzemamo znanstveno literaturo na temo mišično-skele- tnih poškodb pri golfistih. Največkrat poročajo o poškodbah ledvene hrbtenice in zgornjega uda, med temi so najpogostejše: tendinopati- ja podlahtnične iztegovalke in upogibalke zapestja, zlom kaveljnice, ruptura trikotnega fibrozno-hrustančnega kompleksa, de Quervain- ov sindrom, intersekcijski sindrom, epikondilopatija komolca, poste- riorna nestabilnost rame, utesnitveni sindrom rame, hernija medvre- tenčne ploščice, stresni zlom vretenc, spondilolisteza in artropatija fasetnih sklepov. Ključni dejavniki tveganja so velika količina trenin- gov, utrujenost, neustrezno ogrevanje, nezadostna gibljivost ali mi- šična jakost in tehnične napake pri zamahu. Poškodbe zapestja, roke in komolca nastanejo predvsem zaradi močnih udarcev v tla pred tr- kom žogice, ponavljajočih se gibov zapestja ali premočnega prijema palice. Poškodbe ramenskega sklepa so lahko posledica nezadostne rotacije prsno-ledvenega dela hrbtenice – to povzroči kompenzacijo pomanjkanja gibljivosti z ramenskim sklepom ali kompresijske obre- menitve, ki nastanejo v določeni fazi zamaha. K poškodbam hrbteni- ce pa prispevajo velike kompresijske, torzijske, upogibne in strižne obremenitve na hrbtenico med zamahom. Ukrepi za preprečevanje poškodb v grobem obsegajo prilagoditev dolžine, debeline in teže palice ter tehnike zamaha, ustrezno ogrevanje in preventivno vad- bo. Za rehabilitacijo poškodb golfistov se priporoča multidisciplinar- ni program, ki vključuje fiziatra, fizioterapevta in snemanje tehnike igralca. Ključne besede: golf, mehanizmi poškodb, dejavniki tveganja, preventiva. Manca Opara 1 , Žiga Kozinc 1,2 Mišično-skeletne poškodbe pri igralcih golfa s poudarkom na mehanizmih nastanka 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper šport in zdravje 99 „ Uvod Golf je igra, pri kateri igralec z udarjališča z zaporednimi udarci udarja žogico v luknjo. Igralec mora odigrati vse luknje po ozna- čenem vrstnem redu, od luknje, označene s številko 1, do luknje s številko 18. Cilj igre je, da to stori s čim manj udarci (Cvahte, 2009). Ne glede na telesne sposobnosti lahko v tem športu uživa večina ljudi vseh starosti ter izkorišča njegov pozitiven vpliv na telesno in duševno zdravje, k čemur pri- spevajo dolge prehojene razdalje, socialne interakcije in sproščanje v prijetnem na- ravnem okolju (Bourgain, Rouch, Rouillon, Thoreux in Sauret, 2022; Smith, Hawkins, Grant-Beuttler, Beuttler in Lee, 2018; Woo, Lee, Kim, Cheon in Chung, 2017). Igranje golfa prispeva k izboljšanju ravnotežja, spodbujanju zdravja kosti ter izboljšanju koordinacije in mišične zmogljivosti (Buc- kley, Stokes in Samuel, 2018; Eser idr., 2008; Green, Dafkin, Kerr in Mckinon, 2015; Tsang in Hui-Chan, 2010; Wrobel, Marclay in Naja- fi, 2012). Pri starejših odraslih igranje golfa kaže pozitivne učinke tudi na srčno-žilnem, respiratornem in metabolnem zdravju (Murray idr., 2016). V zadnjih letih se je za- čela povečevati dostopnost golfa tudi za telesno prizadete osebe. Pri pacientih po kapi lahko igranje golfa izboljša vizualno prostorsko zavedanje, ravnotežje in čustve- no počutje. Podobni pozitivni učinki so se izkazali tudi pri posameznikih s težavami na področju duševnega zdravja (Carless in Douglas, 2004; Schachten in Jansen, 2015). V tem preglednem članku bomo obravna- vali mišično-skeletne poškodbe pri golfistih s posebnim poudarkom na mehanizmih nastanka. Pred tem je navedena kratka analiza zahtev športa, v sklepnem delu pa sledijo osnovne implikacije za preventivno in rehabilitacijo. „ Analiza zahtev in obremenitev v golfu Profesionalni igralci naj bi trenirali golf 6–10 ur na dan skoraj vsak dan. Izvedli naj bi več kot 2000 zamahov na teden oziroma okoli 300 zamahov med običajnim treningom (Cole in Grimshaw, 2016; Kim, Millett, War- ner in Jobe, 2004; Theriault in Lachance, 1998). Profesionalci igrajo golf skoraj 10 me- secev na leto (Theriault in Lachance, 1998). Trening golfa se osredotoča predvsem na tehnični in mentalni vidik igre, zmanjšanje hendikepa (numeričnega merila sposob- nosti igranja igralca, pri čemer manjša šte- vilka pomeni večjo sposobnost) in poveča- nje hitrosti glave palice (Sheehan Bower in Watsford, 2022). Profesionalni turnirji golfa običajno trajajo 4 dni, igra se na 18 lukenj (Brukner in Khan, 2019). Pri igri na 18 lukenj lahko igralec prehodi od 8 do 10 km, pri tem posameznik, ki tehta 70 kg, porabi od 600 do 1000 kcal ali več, odvisno od podla- ge igrišča (Theriault in Lachance, 1998). Igra golfa zahteva ustrezno tehnično iz- vedbo, mentalno pripravljenost, ravnotež- je, jakost mišic trupa in perifernih mišic ter gibljivost. Z boljšim ravnotežjem lahko igra- lec lažje obvladuje prenos teže pri zamahu in tako dosega večje hitrosti glave palice in večje razdalje leta žogice. Pri doseganju velikih hitrosti glave palice je pomembna tudi primerna mišična jakost spodnjega dela igralčevega telesa, ki omogoči učin- kovit prenos kinetične energije od tal do žogice. Zaželena je tudi primerna gibljivost igralca, ki omogoči večji zamah nazaj, bolj- še rezultate in manjše tveganje za poškod- be. Za srčno-žilni sistem igra golfa pomeni nizko do srednjo obremenitev (Sheehan idr., 2022). Zamah predstavlja celoten gib telesa in palice pri udarjanju žogice (Cvahte, 2009). Sestavljen je iz serije usklajenih, koordini- ranih in sinhroniziranih gibov celotnega telesa, ki omogočijo glavi palice, da dose- že hitrosti tudi več kot 160 km/h v petini sekunde, in žogici, da leti tudi prek 274 m (Ek, Suh in Weiland, 2013; Cole in Grimshaw, 2016). Zamah pri golfu delimo na več faz: postavitev (angl. set up), faza zamaha na- zaj (angl. backswing), faza zamaha navzdol (angl. downswing), trk (angl. impact) in za- mah skozi (angl. follow-through) (Parziale in Mallon, 2006; Ek idr., 2013). V nadaljevanju besedila so natančneje opisane faze zama- ha pri desničarju, ki je pri postavitvi z levim bokom usmerjen proti smeri udarca. V tem primeru vodilna roka predstavlja levo roko in vodilna noga predstavlja igralčevo levo nogo. Igralec se postavi tako, da ima stabilno podlago, prek katere lahko ustvari primer- no moč pri zamahu (Cole in Grimshaw, 2016). Težo enakomerno razporedi po obeh stopalih, ki sta za širino ramen nara- zen (Theriault in Lachance, 1998). Kolena so pokrčena za 20°, trup pa je nagnjen naprej za približno 45° (Cole in Grimshaw, 2016). Nevtralen položaj hrbtenice omogo- ča primerno rotacijo trupa v nadaljevanju zamaha (Theriault in Lachance, 1998). Roke sproščeno visijo ob telesu in niso pretirano iztegnjene (Parziale in Mallon, 2006; Theri- ault in Lachance, 1998). Zamah nazaj se začne s prenosom teže proti desnemu stopalu in nadaljuje s po- stopnim rotiranjem telesa v smeri urnega kazalca ter lateralnim odklonom trupa v levo. Na vrhu zamaha nazaj je zgornji del prsne hrbtenice rotiran tako, da so lopatice usmerjene v smeri udarca. Desna rama je ob koncu zamaha nazaj v odmiku, upogibu in zunanji rotaciji. Leva rama gre v položaj primika, upogiba in notranje rotacije, leva lopatica pa je v protrakciji (Cole in Grim- shaw, 2016). Vodilno zapestje je na vrhu zamaha nazaj v skrajni radialni deviaciji, de- sno zapestje pa je v iztegnjenem položaju (Woo idr., 2017). Zamah navzdol se začne z močno kon- trakcijo iztegovalk kolka in kolena na desni strani ter primikalk kolka na levi, kar sproži spremembo smeri gibanja in prenos teže na vodilno nogo. Začne se odvijanje telesa v nasprotni smeri urnega kazalca. Rotacijo vodijo kolki, gibanje pa se zaporedoma na- daljuje od proksimalnih k distalnim delom telesa (Cole in Grimshaw, 2016; Zouzias, Hendra, Stodelle in Limpisvasti, 2018). Ko palica doseže horizontalen položaj, se vo- dilna roka supinira in desna pronira, med- tem se desno zapestje upogiba (Cole in Grimshaw, 2016). Zapestje in roka končata pospeševanje palice, ko palica zadene žo- gico (Theriault in Lachance, 1998). V fazi zamaha skozi se gibanje upočasni (Cole in Grimshaw, 2016). Oba kolka se iz- tegneta, hrbtenica rotira proti levi, leva podlaket se supinira, desna pa pronira (Par- ziale in Mallon, 2006). Faza zamaha skozi se konča v radialni deviaciji obeh rok (Woo idr., 2017). Na koncu zamaha skozi je desna rama usmerjena v smeri udarca, roki sta nad glavo, trup pa je v ekstenziji. Strižne, kompresijske, lateralne upogibne in torzij- ske sile na ledveno hrbtenico v fazi zamaha skozi dosežejo najvišje vrednosti (Cole in Grimshaw, 2016). Amaterski igralci doseže- jo 80 % večji maksimum strižnih in upogib- nih obremenitev na hrbtenico v primerjavi s profesionalnimi igralci. Amaterski igralci golfa med zamahom dosežejo povprečno največje strižne obremenitve na hrbtenico v vrednosti 560 N, medtem ko profesional- ni igralci dosežejo enake obremenitve pri vrednosti 329 N. Kompresijske sile na hrb- tenico pri igralcih golfa dosežejo vrednosti med 6000 N in 7500 N. Vzrok za večjo obre- menitev hrbtenice pri amaterskih igralcih v primerjavi s profesionalnimi je slabša tehni- ka zamaha (Hosea in Gatt, 1996). 100 „ Epidemiologija poškodb in dejavniki tveganja Golf je šport z majhnim tveganjem za na- stanek poškodbe (Woo idr., 2017). Poškod- be pri golfu se najpogosteje pojavijo zaradi preobremenitve in nepravilnosti v tehniki zamaha. Profesionalni igralci se večkrat poškodujejo zaradi preobremenitve, ama- terski igralci pa zaradi nepravilne tehnike zamaha v kombinaciji z mišično-skeletni- mi neravnovesji (Edwards, Dickin in Wang, 2020; Ek idr., 2013; Theriault in Lachance, 1998). Možne so tudi akutne poškodbe, vendar so redkejše (Edwards idr., 2020). Pre- obremenitev je vzrok za 82,6 % poškodb, travmatski dogodek pa le za 17,4 % po- škodb pri vseh igralcih golfa, ne glede na sposobnosti. Incidenca poškodb je 15,8 po- škodbe na sto igralcev golfa (Zouzias idr., 2018). Najpogostejše so poškodbe ledvene hrbtenice in zgornjega uda (zapestja, roke, komolca in rame) (Edwards idr., 2020; Kim idr., 2004). Pri profesionalcih sta vodilna uda bolj podvržena poškodbam kot nevodilna (Woo idr., 2017). Moški so bolj dovzetni za poškodbe spodnjega dela hrbta, ženske pa za poškodbe zgornjega uda (Bayes in Wadsworth, 2009; Parziale in Mallon, 2006; Theriault in Lachance, 1998). Ženske so za poškodbe hrbtenice verjetno manj dovze- tne zaradi večje gibljivosti, moški pa so bolj dovzetni zaradi izvajanja višjega zamaha in večje moči obračalk trupa (Theriault in La- chance, 1998). Epidemiologijo poškodb pri golfu je povzel tudi nedavni sistematični pregled literature (Robinson idr., 2019). Štiri študije, zajete v pregled, so poročale, da so bile poškodbe ledvene hrbtenice najpo- gostejše (razpon 22–34 %). Poleg poškodb hrbtenice (ledvenega, prsnega in vratnega dela) je bila roka oz. zapestje naslednja naj- pogostejša regija poškodbe (razpon 6–37 %). Kakovost študij je bila razmeroma slaba, zato moramo rezultate interpretirati z nekaj zadržanosti (Robinson idr., 2019). Največji dejavnik tveganja za nastanek poškodb je preobremenitev zaradi velike količine treningov (McHardy, Pollard in Luo, 2006; Woo idr., 2017). Dejavniki tveganja so tudi utrujenost, neustrezno ogrevanje, tehnične napake pri zamahu in nezado- stna gibljivost ali mišična jakost (Brukner in Khan, 2019; Theriault in Lachance, 1998). Veliko ponovitev zamaha pri golfu lahko vodi v utrujenost, kar vpliva na nepravilen vzorec vklapljanja mišic pri izvedbi zamaha. Zmanjšana podpora mišic povzroči nenor- malno obremenitev na pasivne strukture hrbtenice (ligamente, kosti, medvretenč- ne ploščice), kar poveča tveganje za po- škodbo (Brukner in Khan, 2019; Lindsay in Vandervoort, 2014). Pri določenih tehnikah zamaha je tveganje za poškodbo večje kot pri drugih. Zadetek glave palice v trd objekt (npr. kamen ali veje dreves) poveča obremenitev na zapestje in roko pri fazi trka (Woo idr., 2017). Igralci ob trku žogice večkrat poškodujejo del travnate podlage, zato da bi žogica letela višje in se ob padcu zaustavila brez kotaljenja. Tak način udar- janja prav tako poveča obremenitve na zgornje ude (Brukner in Khan, 2019; Woo idr., 2017). Tveganje za nastanek poškod- be je večje tudi pri posameznikih z dege- nerativnimi spremembami, povezanimi s starostjo (Gluck, Bendo in Spivak, 2008; Kim idr. 2004). Igranje pri visokih tempera- turah lahko poveča tveganje za srčno kap, posebej pri starejših igralcih. Neravna in mokra podlaga udarjališča lahko povzroči poškodbo zaradi izgube ravnotežja pri za- mahu. Neprevidnost in neupoštevanje dru- gih na igrišču pa lahko poveča tveganje za poškodbo zaradi udarca s palico ali zadetka z žogo (Theriault in Lachance, 1998). „ Mehanizmi in vzroki nastanka poškodb Slike 1–3 prikazujejo najbolj obremenjene telesne segmente v različnih fazah zamaha. Slika 1 Preširok razkorak pri postavitvi bo povečal obremenitve na hrbtenico v nadaljevanju zamaha, saj otežuje vrtenje trupa (obkrože- no na sliki). Igralec lahko prepreči pretirane obremenitve na hrbtenico s postavitvijo bližje žogici in z uporabo daljše palice. Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Slika 2 V končnem delu faze zamaha nazaj je obre- menjena predvsem ledvena hrbtenica, akromioklavikularni sklep na vodilni strani, nevodilna rama pa je v tej fazi podvržena utesnitvenemu sindromu. Ponavljajoča se radialna deviacija v fazi zamaha nazaj lah- ko privede do de Quervainovega sindroma (obkroženo na sliki). Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Slika 3 šport in zdravje 101 Na koncu faze zamaha skozi sta obreme- njena predvsem ledvena hrbtenica in akro- mioklavikularni sklep na nevodilni strani. V tej fazi zamaha se pojavijo dodatne obre- menitve na tetivo podlahtnične iztegoval- ke zapestja in na tetive mečničnih mišic (obkroženo na sliki). Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Zapestje in dlan Zapestje in dlan sta podvržena velikim obremenitvam predvsem v fazi trka pri za- mahu. Največ poškodb nastane na vodilni roki in na ulnarni strani zapestja. Bolečine na ulnarnem delu zapestja lahko povzroča tenosinovitis tetive podlahtnične iztego- valke ali upogibalke zapestja (m. extensor/ flexor carpi ulnaris) oziroma poškodba trikotnega fibrozno-hrustančnega kom- pleksa (triangular fibrocartilage complex = TFCC). Na radialni strani zapestja težave največkrat povzroča de Quervainov sin- drom ali intersekcijski sindrom (Woo idr., 2017). Tendinopatija podlahtnične iztegovalke za- pestja lahko nastane predvsem zaradi ve- likih obremenitev na tetivo v fazi zamaha skozi, takoj po trku, ko nevodilno zapestje nenadno preide v upogib in ulnarno devi- acijo, podlaket pa se supinira (Ek idr., 2013; Zouzias idr., 2018). Nenaden močan udarec v tla pred trkom žogice (angl. fat shot) z zapestjem v ulnarni deviaciji in podlahtjo v supinaciji lahko povzroči tudi prekinitev tetivne ovojnice podlahtnične iztegovalke zapestja na distalnem delu ulne. Posledica takšne poškodbe je dislokacija tetive, ki se kaže kot preskakovanje tetive v fazi trka pri zamahu (Ek idr., 2013; Garcia-Elias, 2015; Zo- uzias idr., 2018). Pri igralcih, ki večkrat izvaja- jo t. i. casting manever, je večje tveganje za poškodbo podlahtnične iztegovalke zape- stja. Gre za manever, pri katerem igralec pri zamahu navzdol prehitro izgubi ostri kot med palico in rokami, tako da se zapestje prehitro ulnarno odkloni (Woo idr., 2017). Tendinopatija podlahtnične upogibalke zapestja običajno nastane zaradi preobre- menitve pri udarcih v zemljo (angl. fat shot) in se pogosteje pojavi na nevodilni roki, ker ima večji obseg gibanja zapestja v smeri iz- tega in upogiba (McHardy idr., 2006; Woo idr., 2017). Ruptura TFCC običajno nastane zaradi po- navljajočih se in pretiranih rotacijskih gibov zapestja pri zamahu. Večje rupture TFCC lahko vodijo v nestabilnost radioulnarnega sklepa (Ek idr., 2013). TFCC se lahko poško- duje ob zadetku žogice, ujete v visoki travi. Takšno okolje dodatno obremeni tkiva, ki stabilizirajo rotacijski gib zapestja, in lahko pride do akutnih ruptur TFCC (Woo idr., 2017). Zlom kaveljnice je najpogostejša poškodba kosti pri golfu in se skoraj vedno pojavi pri vodilni roki. Ker ima kaveljnica prominen- ten izrastek na volarnem delu dlani, ki lahko pritiska ob držaj palice, je ta del občutljiv za poškodbo ob nenadnem udarcu palice v tla pri fazi trka (Ek idr., 2013). Poškodba lah- ko nastane tudi zaradi uporabe prekratke palice, katere konec pritiska prav na kostni izrastek (Brukner in Khan, 2019; Woo idr., 2017). Zlomu kaveljnice se lahko pridruži poškodba ulnarnega živca. Zaradi neravne površine kaveljnice po zlomu pa lahko pri- de tudi do ruptur tetiv upogibalk mezinca in prstanca (Ek idr., 2013). Pri igralcih z močnim prijemom vodilne roke je pogost tudi t. i. preskakujoči prst. Pri močnem prijemu palice nastanejo veli- ke obremenitve na distalne kitne objemke prstnic, ki objemajo tetive upogibalk prstov na predelu proksimalnih interfalangealnih sklepov. To onemogoča ustrezno drsenje tetiv ter vodi v vnetje in zadebelitev kitnih objemk na distalnem delu prstnic ali tetiv upogibalk prstov (Woo idr., 2017). De Quervainov sindrom, pri katerem gre za vnetje tetiv dolge palčne odmikalke (m. ab- ductor pollicis longus) in kratke palčne izte- govalke (m. extensor pollicis brevis), lahko nastane zaradi pretirane ali ponavljajoče se radialne deviacije vodilnega zapestja pri zamahu nazaj (Woo idr., 2017). Vname se lahko tudi peritendinozno tkivo pri križišču tetiv dolge palčne odmikalke (m. abductor pollicis longus), kratke palčne iztegovalke (m. extensor pollicis brevis) ter tetiv kratke in dolge koželjnične iztezalke (m. extensor carpi radialis brevis/longus). Temu pravimo tudi intersekcijski sindrom. Pri golfu pogosto nastane zaradi ponavlja- jočih se iztegov in upogibov zapestja pri zamahu (Woo idr., 2017). Komolec Poškodbe komolca pri golfu so lahko po- sledica preobremenitve, travmatskega dogodka ali slabe tehnike zamaha (Bayes in Wadsworth, 2009). Travmatski dogo- dek lahko nastane ob zadetku palice v trd objekt na podlagi (npr. v kamen ali vejo), kar povzroči nenormalno visoke obreme- nitve na narastišče upogibalk in iztegovalk zapestja (Theriault in Lachance, 1998). Lateralna epikondilopatija je pri igralcih golfa pogostejša kot medialna in je pogo- sto posledica preobremenitve (McHardy idr., 2006). Tej poškodbi je bolj podvržena vodilna roka zaradi ponavljajočih se gibanj zapestja v izteg, premočnega prijema ozi- roma koncentričnih kontrakcij kratke ko- željnične iztegovalke zapestja (m. extensor carpi radialis brevis) (Bayes in Wadsworth, 2009; Grimshaw, Glies, Tong in Grimmer, 2002; Theriault in Lachance, 1998). Late- ralna epikondilopatija, ki nastane zaradi premočnega prijema palice, je lahko znak proksimalne mišične šibkosti (npr. mišic ra- menskega obroča) (Zouzias idr., 2018). Medialna epikondilopatija pogosto nasta- ne na nevodilni roki ter prizadene mišico okrogli pronator (m. pronator teres) in ko- željnično upogibalko zapestja (m. flexor carpi radialis) (Bayes in Wadsworth, 2009; Theriault in Lachance, 1998). Poškodba se lahko pojavi zaradi nenadnega pojemka glave palice pri udarcu palice v podlago ali pa pri udarcu žogice v visoki travi (Theriault in Lachance, 1998; Zouzias idr., 2018). Ramenski obroč Težave z akromioklavikularnim sklepom lahko nastanejo zaradi kompresijske obre- menitve na ta sklep v položaju maksimal- nega horizontalnega odmika vodilne rame pri končnem delu faze zamaha nazaj ali pa v položaju nevodilne rame v zadnjem delu zamaha, ki sledi trku palice z žogico (faza zamaha skozi) (McHardy idr., 2006; Parziale in Mallon, 2006). Večje tveganje za razvoj poškodbe je pri igralcih, ki nezadostno ro- tirajo prsno-ledveni del hrbtenice pri zama- hu nazaj, saj pomanjkanje giba v hrbtenici nadomestijo s povečanjem horizontalne- ga primika vodilne rame (Brukner in Khan, 2019). Nestabilnost ramenskega sklepa se običaj- no pojavi pri mlajših igralcih s pridruženo generalizirano sklepno laksnostjo (Bayes in Wadsworth, 2009). Vodilna rama je pri za- mahu nazaj v primiku, kar lahko prerazte- gne posteriorne strukture. Pri delu zamaha, ki sledi trku palice z žogico, pa se anteri- orne strukture vodilne rame ekscentrično obremenijo, da upočasnijo gibanje rame. Posledica je lahko prenapeta anteriorna sklepna kapsula z laksno posteriorno skle- pno kapsulo, kar potisne humeralno glavo nazaj in privede do posteriorne nestabilno- sti. Igralci s posteriorno nestabilnostjo ima- 102 jo bolečino v rami na vrhu zamaha nazaj. Vzrok za posteriorno nestabilnost vodilne rame je lahko tudi pomanjkanje obsega giba zunanje rotacije (t. i. sindrom GERD) (Brukner in Khan, 2019). Nevodilna rama je podvržena utesnitve- nemu sindromu na vrhu zamaha nazaj, tik pred zamahom naprej, ko je v položaju odmika in zunanje rotacije (Parziale in Mal- lon, 2006). Pretirana elevacija vodilne rame pri zamahu nazaj prav tako lahko povzroči utesnitev tkiv v subakromialnem prostoru (Theriault in Lachance, 1998). Hrbtenica Večina primerov bolečine v hrbtenici pri golfistih nastane zaradi kumulativne obre- menitve in ne zaradi akutnega dogodka (Smith idr., 2018; Zouzias idr., 2018). Najpo- gostejše specifične patologije hrbtenice pri igralcih golfa so hernija medvretenčne ploščice, stresni zlomi teles vretenc, spon- dilolisteza in artropatija fasetnih sklepov (Zouzias idr., 2018). Zamah je povezan z znatno kompresijsko, torzijsko in strižno obremenitvijo hrbteni- ce (Smith idr., 2018). Kompresijske sile na ledveno hrbtenico med zamahom dose- gajo 8-kratnik telesne teže posameznika (McHardy idr., 2006). Amaterji s slabšo teh- niko zamaha ustvarijo približno 80 % večje strižne sile na hrbtenico v primerjavi s pro- fesionalci (Gluck idr., 2008). Najpogostejši vzrok za nastanek hernije medvretenčne ploščice pri zdravih ljudeh je upogib hrb- tenice v kombinaciji s kompresijo in torzi- jo, torej gibalnimi vzorci, značilnimi tudi za zamah pri golfu (Edwards idr., 2020). Pri zamahu nastanejo gibanja hrbtenice v raz- lične smeri, vendar je rotacija hrbtenice naj- večji dejavnik tveganja za bolečino v križu (Lindsay in Vandervoort, 2014). Asimetrič- na razporeditev obremenitev pri zamahu lahko pri desničarju poškoduje predvsem desne fasetne sklepe lumbalne hrbtenice (Edwards idr., 2020). Kompresijske in strižne sile na ledveno hrb- tenico poveča kombinacija rotacije z late- ralnim odklonom hrbtenice (angl. crunch factor) v fazi trka in pri začetku faze skozi (Smith idr., 2018). Igralci z bolečino v križu naj bi izvajali več levostranskega odklona pri zamahu nazaj in desnostranskega od- klona pri zamahu navdzol, kar dodatno obremeni hrbtenico (Lindsay in Vandervo- ort, 2014). Pri moderni tehniki zamaha na koncu faze zamah skozi nastane hiperekstenzija trupa (položaj obrnjene črke C), ki izdatneje obre- meni medvretenčne sklepe (McHardy idr., 2006). Hkrati je zaradi aktivnosti iztegovalk trupa povečana kompresijska sila na hrb- tenico (Gluck idr., 2008). Obremenitve na hrbtenico so večje pri modernem zamahu v primerjavi s tradicionalnim. Pri moder- nem zamahu nastane večji separacijski kot med ramenskim obročem in medenico (t. i. X-faktor) ter večja hiperekstenzija trupa, medtem ko je za tradicionalni zamah zna- čilen skoraj sorazmeren premik kolkov in ramenskega obroča med rotiranjem telesa in zaključek zamaha v vzravnanem polo- žaju trupa (v t. i. vzravnanem I-položaju) (Edwards idr., 2020; Parziale in Mallon, 2006; Smith idr., 2018). Pri modernem zamahu prav tako nastanejo večje rotacijske hitrosti, ki se izrazijo v večji kompresijski obremeni- tvi (Edwards idr., 2020). Bolečinam v ledvenem delu hrbtenice so podvrženi tudi igralci z zmanjšano gibljivo- stjo kolkov, saj morajo v tem primeru po- manjkanje giba nadomestiti z gibanjem v ledvenem delu hrbtenice (Smith idr., 2018). Pri igralcih z bolečino v hrbtenici pogosto opazimo zmanjšano notranjo rotacijo ne- vodilnega kolka in preseganje mej gibljivo- sti rotacije trupa med zamahom (Edwards idr., 2020; Lindsay in Vandervoort, 2014). K povečanju obremenitev na hrbtenico pri- speva tudi slabša tehnika zamaha, zaradi katere se morajo dodatno aktivirati mišice trupa (Gluck idr., 2008). Preširok razkorak pri postavitvi bo povečal obremenitve na hrbtenico v nadaljevanju zamaha, saj ote- žuje vrtenje trupa (Theriault in Lachance, 1998). Bolečine v ledvenem delu hrbtenice se lahko prej pojavijo pri igralcih, ki svojo opremo po igrišču vlečejo in ne potiskajo (Smith idr., 2018). „ Implikacije za preven- tivno in rehabilitacijo Pri preprečevanju bolečin v zapestju zaradi tendinopatij in pri preprečevanju zloma ka- veljnice je pomembno prilagoditi velikost palice posamezniku, da bo prijem ustrezen. Ob primerni debelini palice se prsti vodilne roke komaj dotaknejo volarne strani dlani. Ljudje z osteoartritisom roke bodo imeli manjše simptome pri debelejši palici. Po- membno je redno obnavljanje držaja pa- lice, saj obrabljen povzroči premalo trenja – posledično mora igralec močneje držati palico, to pa lahko pomeni tveganje za po- škodbe roke in zapestja. Palica ne sme biti prekratka, saj to poveča pritisk na kaveljni- co in tveganje za zlom (Woo idr., 2017). Izo- gibanje udarcu v podlago pri trku zmanjša obremenitve na roko, zapestje in komolec (Bayes in Wadsworth, 2009). Preventiva pred poškodbami je tudi ustrezno ogreva- nje, ki vključuje raztezanje, hojo ter vaje za mobilnost hrbtenice in kolkov (Theriault in Lachance, 1998). Preventivna vadba pred poškodbami pri golfu obsega krepitev iz- tegovalk trupa, poševnih trebušnih mišic, prsnih mišic, zadnjičnih mišic, upogibalk kolka ter stranskih upogibalk trupa (Gluck idr., 2008). Učinkoviti vadbeni programi se prilagodijo starosti, spolu in sposobnosti igralca (Grimshaw idr., 2002). Preventiva pred bolečinami v križu je lahko sprememba postavitve. Položaj, v katerem igralec nima preveč pokrčenih kolkov in je postavljen bližje žogici, zmanjša antero- posteriorne strižne sile na hrbtenico, ker zmanjša kot nagiba trupa naprej (Gluck idr., 2008). Prav tako je boljša uporaba daljše palice, ki zmanjša upogib in stranski od- klon hrbtenice pri zamahu. Višino zamaha je treba prilagoditi posameznikovi giblji- vosti hrbtenice, da ne presega njenih mej. Izvajanje vaj za izboljšanje gibljivosti kolka na vodilni nogi bo zmanjšalo tveganje za pojav bolečine v hrbtenici. Priporoča se tudi potiskanje opreme naprej in ne vleče- nje za sabo (Lindsay in Vandervoort, 2014). Posameznik z bolečino v hrbtenici lahko poskusi izvajati tradicionalne tehnike zama- ha, pri kateri hrbtenica ne dosega tolikšnih rotacijskih obremenitev (Gluck idr., 2008). Pri težavah z ramenskim obročem je smi- selno zmanjšati višino zamaha in ob terapiji nadaljevati le s kratko igro, kot je »patanje in čipanje« (Kim idr., 2004). Pri igralcu s poškodbo rotatorne manšete ali utesni- tvenim sindromom se priporoča izvajanje nižjega zamaha (angl. flat swing), pri tistem s težavami AC-sklepa pa se priporoča izva- janje visokega zamaha (angl. upright swing) (Parziale in Mallon, 2006). Pri težavah z epi- kondilopatijo komolca se priporoča zame- njava težjih kovinskih palic za lažje grafitne (Zouzias idr., 2018). Pri igralcih s težavami na predelu kolka (femuroacetabularna utesni- tev, osteoartroza, stanje po vstavitvi total- ne endoproteze kolka) se lahko postavitev prilagodi tako, da igralec že na začetku stoji v večji zunanji rotaciji kolka in tako pri za- mahu še vedno dobi učinkovit obseg giba v smeri notranje rotacije (Brukner in Khan, 2019). Za rehabilitacijo poškodb golfistov se pri- poroča multidisciplinarni program, ki vklju- čuje fiziatra, fizioterapevta in snemanje šport in zdravje 103 tehnike igralca. Po oskrbi akutne poškodbe in vnetnih procesov se rehabilitacija posto- pno nadaljuje do vrnitve k normalnemu obsegu gibljivosti, moči in vzdržljivosti ter na koncu do poudarka na specifičnem vad- benem programu, prilagojenem športni panogi (Parziale in Mallon, 2006). „ Literatura 1. Bayes, M. C. in Wadsworth, L. T. (2009). Upper extremity injuries in golf. The physician and sportsmedicine, 37(1), 92–6. https://doi. org/10.3810/PSM.2009.04.1687 2. Bourgain, M., Rouch, P ., Rouillon, O., Thoreux, P. in Sauret, C. (2022). Golf swing biomecha- nics: A systematic review and methodologi- cal recommendations for kinematics. Sports (Basel, Switzerland, 10(6), 91. https://doi. org/10.3390/sports10060091 3. Brukner, P. in Khan, K. (2019). Brukner & Khan’s clinical sports medicine. Vol. 1, Injuries (5th ed.). McGraw-Hill. 4. Buckley, C., Stokes, M. in Samuel, D. (2017). Muscle strength, functional endurance, and health-related quality of life in active older female golfers. Aging clinical and experi- mental research, 30(7), 811–818. https://doi. org/10.1007/s40520-017-0842-4 5. Carless, D. in Douglas, K. (2004). A golf pro- gramme for people with severe and en- during mental health problems. Journal of public mental health, 3(4), 26–39. https://doi. org/10.1 108/17465729200400026 6. Cole, M. H. in Grimshaw, P. N. (2016). The bio- mechanics of the modern golf swing: Impli- cations for lower back injuries. Sports medici- ne (Auckland, N.Z.), 46(3), 339–51. https://doi. org/10.1007/s40279-015-0429-1 7. Cvahte, M. (2009). Metodika učenja tehnike udarcev v golfu (diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pri- dobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/ diplome/Diploma22051070CvahteMarko.pdf 8. Edwards, N., Dickin, C. in Wang, H. (2020). Low back pain and golf: A review of bio- mechanical risk factors. Sports medicine and health science, 2(1), 10–18. https://doi. org/10.1016/j.smhs.2020.03.002 9. Ek, E. T. H., Suh, N. in Weiland, A. J. (2013). Hand and wrist injuries in golf. The journal of hand surgery, 38(10), 2029–33. https://doi. org/10.1016/j.jhsa.2013.07.019 10. Eser, P., Cook, J., Black, J., Iles, R., Daly, R. M., Ptasznik, R. in Bass, S. L. (2008). Interaction between playing golf and HRT on verte- bral bone properties in post-menopausal women measured by QCT. Osteoporosis international, 19(3), 311–319. https://doi. org/10.1007/s00198-007-0467-0 11. Garcia-Elias, M. (2015). Tendinopathies of the extensor carpi ulnaris. Handchirurgie, mikro- chirurgie, plastische chirurgie, 47(5), 281–9. http://dx.doi.org/ 10.1055/s-0035-1559720 12. Gluck, G. S., Bendo, J. A. in Spivak, J. M. (2008). The lumbar spine and low back pain in golf: A literature review of swing biomechanics and injury prevention. The spine journal: Of- ficial journal of the North American spine so- ciety, 8(5), 778–88. https://doi.org/10.1016/j. spine e. 20 07.07.388 13. Green, A., Dafkin, C., Kerr, S. in Mckinon, W. (2015). The effects of walking on golf drive performance in two groups of golfers with different skill levels. Journal biology of exer- cise 11(1): 13–25. https://doi.org/ 10.4127/ jbe.2015.0082 14. Grimshaw, P., Giles, A., Tong, R. in Grimmer, K. (2002). Lower back and elbow injuries in golf. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 32(10), 655–66. https://doi.org/10.2165/00007256- 200232100-00004 15. Hosea, T. M. in Gatt, C. J. (1996). Back pain in golf. Clinics in Sports Medicine, 15(1): 37–53. 16. Kim, D. H., Millett, P . J., Warner, J. J. P . in Jobe, F. W. (2004). Shoulder injuries in golf. The Ameri- can journal of sports medicine, 32(5), 1324–30. https://doi.org/10.1177/0363546504267346 17. Lindsay, D. M. in Vandervoort, A. A. (2014). Golf-related low back pain: A review of ca- usative factors and prevention strategies. Asian journal of sports medicine, 5(4), e24289. https://doi.org/10.5812/asjsm.24289 18. McHardy, A., Pollard, H. in Luo, K. (2006). Golf injuries: A review of the literature. Sports me- dicine (Auckland, N.Z.), 36(2), 171–87. https:// doi.org/10.2165/00007256-200636020- 00006 19. Murray, A. D., Daines, L., Archibald, D., Hawkes, R. A., Schiphorst, C., Kelly, P., … Mu- trie, N. (2016). The relationships between golf and health: A scoping review. British journal of sports medicine, 51(1), 12–19. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-096625 20. Parziale, J. R. in Mallon, W. J. (2006). Golf injuries and rehabilitation. Physical medicine and rehabilitation clinics of North America, 17(3), 589–607. https://doi.org/10.1016/j. pmr.2006.05.002 21. Robinson, P . G., Murray, I. R., Duckworth, A. D., Hawkes, R., Glover, D., Tilley, N. R., ... Murray, A. D. (2019). Systematic review of musculo- skeletal injuries in professional golfers. British journal of sports medicine, 53(1), 13–18. http:// dx.doi.org/10.1136/bjsports-2018-099572 22. Schachten, T. in Jansen, P. (2015). The effec- ts of golf training in patients with stroke: A pilot study. International psychogeriatri- cs, 27(5), 865–873. https://doi.org/10.1017/ S1041610214002452 23. Sheehan, W. B., Bower, R. G. in Watsford, M. L. (2022). Physical determinants of golf swing performance: A review. Jour- nal od strength and conditioning research, 36(1), 289–297. https://doi.org/10.1519/ JSC.000000000000341 1 24. Smith, J. A., Hawkins, A., Grant-Beuttler, M., Beuttler, R. in Lee, S. (2018). Risk factors associated with low back pain in golfers: A systematic review and meta-analysis. Sports health, 10(6), 538–546. https://doi. org /10.1177/19 41738118795425 25. Theriault, G. in Lachance, P. (1998). Golf injuries. An overview. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 26(1), 43–57. https://doi. org/10.2165/00007256-199826010-00004 26. Tsang, W. W. N. in Hui-Chan, C. W. Y. (2010). Static and dynamic balance control in older golfers. Journal of aging and physical activity, 18(1), 1–13. https://doi.org/10.1123/japa.18.1.1 27. Woo, S., Lee, Y., Kim, J., Cheon, H. in Chung, W. H. J. (2017). Hand and wrist injuries in golfers and their treatment. Hand clinics, 33(1), 81–96. https://doi.org/10.1016/j.hcl.2016.08.012 28. Wrobel, J. S., Marclay, S. in Najafi, B. (2012). Golfing skill level postural control differen- ces: a brief report. Journal of sports science and medicine, 1 1(3), 452–458. 29. Zouzias, I. C., Hendra, J., Stodelle, J. in Limpi- svasti, O. (2018). Golf Injuries: Epidemiology, pathophysiology, and treatment. The journal of the American academy of orthopaedic sur- geons, 26(4), 1 16–123. https://doi.org/10.5435/ JAAOS-D-15-00433 doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si