Oskar Davičo Jure Franičevič- Pločar (1918) V naši revoluciji je bila angažirana književnost integralni del samega boja in literarno-pesniška resnica je pomenila neposredno moč fronte svobode. Danes so pogoji boja za širše prostore svobode in humanizma spremenjeni in drugačni in pisateljeva angažiranost se kaže v novih razmerah. Toda angažirana književnost ima tudi danes svoje korenine v prizadevanjih in v boju za nove vrednosti življenja, v nenehnem spopadu z vsem, kar je mračno in razčlovečeno. 394 395 Pesniška angažiranost v zgodovini Smisel književnosti je prav v tej njeni družbeni funkciji. Avtentično literarno delo je zmerom odkrivalo resnico časa, izpovedovalo humanistično naravnanost in smisel človekovega boja in trajanja, odkrivalo je človekov nemir, tesnobo, sanje in upanja in bilo človeku podpora in zaslomba. Ze s tem, ko pisatelj svojo besedo objavlja, prehaja le-ta v dejaven odnos do življenja, kar je navsezadnje smisel literature. Ko se pesnik tako obrača k človeku, mu sugerira svoj pogled na svet, svojo podobo stvarnosti, svoja občutja, svojo misel in svoje vizije. Literatura je človekova beseda, namenjena človeku in prav zato zmerom tudi angažirana. Menjajo se torej pogoji, v katerih pišemo, toda angažiranost ostaja življenjska opredelitev in smisel literarne besede. GLOBINE Naj nihče ne reče le: Pogumni so bili, junaki so bili, IN JAMBORI ljudje posebne vrste, ker ni ostre črte med nočjo in upanjem. Ponočno morje nima trdne obale. Prostori so pogosto motna gumasta globina, ki ožine zna zapreti in široko jih v neskončnost raztegniti. Naj nihče ne reče: Smrti ni bilo jih strah. Groza je ležala na lesenih palubah, odprtih nebu in širjavam morja, škripala je v rebrih in v črvivih deskah, s šumom sence vzpenjala se po vrveh in jamborih in sopihajoče plula štirideset milj na uro pod črnino plaščev, pod spuščenimi kapucami in zmerom nepreklicno na očeh reflektorjev in v grlih vseh kalibrov, hladnih od noči in vetra. Naj nihče ne reče: To bile so drzne plovbe brez drhtenja in strahu, ker mračno morje nima dna ne jamborov, ker te ljudi je močil dež, kot moči vse ljudi, in so prezebali, kot vsi ljudje prezebajo od mraza in od slutenj. Povsem domači, taki, ki v samoti mislijo na pota gibkih rib, na oljčni cvet, na klicanje prek ulice, . na grozdje iznad praga, na vonj zemlje po poletnem dežju, na zveste oči in na pozdravljanje med ladjami na svetlih morjih, ko pred premcem čipkasto se pesni igra sonca, iglice mesečine . . . Naj nihče ne reče! O naj le nihče ne.reče... Ker poznam nemirne roke, ki so dvigovale sidra tudi ko je mesečina čez morje strupeno šelestela Jure Franičevič-Pločar kot raztrgane odeje mrtvecev, ko so valovi, gledani iz perspektive, kakor nora čreda pasli se po nebu in so oblaki padali do strganih zastav. Zmerom so izpluli, s premcem golim in nemirnim, ker so vedeli, da jutra se prebujajo rdeče in da morajo na rtih svetiti svetilniki, svetleči prsti globočin . . . Z1BLJEMO SE MED ZVEZDAMI Zibljemo se med zvezdami ki zelo so zvezdne videti a na nas je da ugotovimo če morda katera od teh zvezdnih zvezd le nima svojih zajedalcev in glodalcev svojih hijen in svojih mrhovinarjev kot jih ima ta naša zemlja to se pravi tale naša zvezda in šele tedaj lahko z gotovostjo porečemo ta je tista srečna zvezda med zvezdami čisto taka kot ta naša zvezda med zvezdami.. . Prev. Ciril Zlobec 396