Sprehodi po knjižnem trgu
»Velika nenasitna riba«
Feri Lainšček: Petelinji zajtrk Pomurska založba, 1999
Petelinji zajtrk sicer ni ena tistih knjig, ki bi popolno učinkovale le, če poznamo veliki tekst, ki je pred njimi in ki ga ponavljajo, nadaljujejo in nadgrajujejo, a kdor je kdaj bral Steinbeckovi tragikomični epopeji boemskemu lum-penproletarstvu, Polentarsko polico (Tortilla Fiat) in Ulico ribjih konzerv (Cannerv Row), se bo ob branju najnovejšega Lainščkovega romana zanesljivo spomnil nanju. Res pa bo hitro tudi videl, da je ob podobnostih vsaj toliko zelo bistvenih razlik in daje drugačna celo osnovna avtorska orientacija, njegovo gledišče in vrednotenje.
Sodobnost 1999 / 465
Sprehodi po knjižnem trgu
Skupinski junak Petelinjega zajtrka je moška druščina, ki se zbira okoli mehanika Gajaša. Lainšček jim je dal različne poklice, od profesorja filozofije do zvodnika, a poklicne dolžnosti v romanu vse manj opravljajo, ker jih je potegnil vase vrtinec ljubezni in smrti. Najznačilnejši skupni imenovalec druščine je alkohol, enormne količine alkohola, alkohol, ko se slavi, ko se pozablja, utaplja, skoraj neprekinjen tok, tako da se več ne ve, kaj je čemu vzrok in kaj posledica. Nekaj je čisto stein-beckovskih »samozadostnih« prizorov, recimo poglavje, ko debatirajo o možnostih zdravljenja mačka. A s tem je smešne plati zgodbe skoraj že konec. V nasprotju s polentarskimi junaki, ki so pravzaprav ves čas enaki in živijo kot v nanizanki, saj se po vsaki zgodbi vrnejo na izhodišče, La-inščkovi junaki napredujejo, a to je napredek k črnemu koncu. Družijo jih, ob alkoholu ali celo pred njim, težave z ženskami. Te jih zapuščajo ali so to naredile že prej, potem pa si moški iščejo, kot se temu tudi reče, kupljene ljubezni. Nimajo sreče: eden od njih ukrajinski striptizeti, ki ga obseda, pa mu noče dati tega, za kar ji je plačal, odgrizne klitoris (groteskna domislica), potem se ustreli, drugi (Gajaš) ustreli zvodnika, ker mu je ta namesto želene in ljubljene estradne pevke Se-verine podtaknil njeno podobnico. (Zdaj bomo počasi že lahko začeli delati preglede zvezdniških pojavov v slovenskem leposlovju. Od tujih »odigra« podobno vlogo Nastassia Kinski v Maz-zinijevih Drobtinicah, od domačih pa smo si zaenkrat najbolj zapomnili Kle-čevo uporabo Marjane Deržaj.)
Lainščkovi junaki so torej dovolj nesrečni že sami po sebi. Poleg tega pa avtor njihovo zgodbo kontrastno osvetli še z vzporedno, morda glavno zgodbo prvoosebnega pripovedovalca Dj-ja, ki druščino kot Gajašev vajenec sicer spremlja, a ima nekaj, kar ga od nje bistveno razločuje: ljubezen, močno, čisto ljubezen do zvodnikove žene Bro-nje. Kako odstraniti oviro? Rešitev pride od zunaj, kar se zdi res nekoliko privlečeno za lase, a je mogoče zadevo upravičiti z nekakšno simbolno pravič-niško logiko: zvodnik, ki je ovira njune ljubezni, umre, ker se je norčeval iz neke druge, Gajaševe ljubezni.
Zgradba Petelinjega zajtrka je izjemno natančna. V prvi polovici romana je manj razvidna, nekateri popisi se zdijo nemotivirani, ko pa se začnejo poti stekati in prepletati, ko postajajo razvidni »naklepi«, postajajasnotudi, da so vsi elementi na mestu. Zlasti je ves čas domišljeno prepletanje obeh zgodbenih niti, od splošnih planov do detajlov (omenjeni ljudožerski eksces, na primer, dobi svoj protipod v uspeli oralni zadovoljitvi svetlega junaka Dj-ja). Če hočeš slediti predvsem ljubezenski zgodbi, občutiš »skupinske prizore« na začetku kot moteče retardacije, a v končni fazi le vidiš, da se skoznje per nega-tionem govori o ljubezni, ki je, to nam govorita Lainščkova junaka tudi tokrat, neizgovorljiva. (»Neizgovorljivost ljubezni« je naslovil Tomo Virk zapis o Lainščkovem zgodnejšem opusu - od Peronarjev do Razpočnice - v Postmo-derni in mladi slovenski prozi. Izvrstno izbran topos, saj ga je mogoče aplicirati tudi za nadaljnjo, zrelo fazo opusa.) Kar se o ljubezni v Petelinjem
Sodobnost 1999 / 466
Sprehodi po knjižnem trgu
zajtrku vseeno pove, v glavnem, da je »velika nenasitna riba«, je skoraj preveč puhličasto.
Ob precizni zgradbi romana velja pohvaliti vsaj še dobro miljejsko slikanje in vključitev novodobnih socialnih momentov, predvsem fenomena belega suženjstva po slovensko.
Petelinji zajtrk po mojem sicer ne dosega Lainščkovih vrhov. Ti so še vedno v ruralnih megličastih ravninah, s Ki jo je megla prinesla na čelu. Tam ostane ob prav tako natančni pisavi vedno še kaj, česar ni mogoče enostavno, brez preostanka zaobjeti. A tudi s tem romanom Lainšček potrjuje, da pač zna. Ker smo se na to že navadili, ga več ne hvalimo tako, kot bi si zaslužil.
Petra Vidah
Sodobnost 1999 / 467