200 Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. •J- flrnold Bocklin. Očrtal dr. Miljutin Zarnik. koro ob istem času, ko je s pozorišča izginil Giuseppe Verdi, umrl je Arnold Bocklin.1) Stališče Bocklinovo v svetovni kulturi danes še ni končno dognano; preblizu smo mu še. Vendar pa je starec še doživel srečo, da ga je, dasi že utrujenega po letih, po bridkih letih zasmehovanja in preziranja, spoznal svet kot enega vodilnih umetniških genijev svojega stoletja. To zadoščenje sta mu dala v prvi vrsti germanski, pa tudi zapadno-slovanski svet. Njegovi nemški rojaki ga že danes časte kot višje bitje. Blagor narodu! — Francozom je skoro docela tuj; malo jih je, ki ga poznajo, še manj, kojim je moška, nerafinirana duša Bocklinova razumljiva. Kot kuriozum bodi še omenjeno, da ga genialni' ruski kmet Lev Tolstoj, odvrnjen od vsega, kar pomeni Evropo, ceni — med dekadente! Ta krepka renesančna umetnost mu je propadanje! Pa kaj je danes anahoretu Tolstemu umetnost sploh? Bocklin se je porodil leta 1827. v švicarsko - prozaičnem Baslu. Oče mu je bil trgovec. Legenda pravi, da se je Arnold prvikrat naslajal na vrednotah barv, ko je nekoč v očetovi tovarni prešteval turške čepice. Leta 1846. ga najdemo v Diisseldorfu; od todi gre v Bruselj in Antwerpe, kjer po galerijah kopira stare Nizozemce. Ko je poprodal nekaj teh stvari, napotil se je v Pariz, ondi zahajal v Louvre ter doživel leta 1848. dneve junijske revolucije. Potem je doma odslužil vojaščino. Triindvajset let star gre v Rim, stopi v dotiko z Anzelmom Feuerbachom ter se leta 1853. poroči v največji revščini — med tem ko ga kritika zasmehuje in mu kolegi s slabimi izkušnjami svetujejo, naj vendar slika drugače — s krasno, toda čisto ubožno Trasteverinko. Preje že je bil svoje baselske filistre grozno razjezil s tem, da je bil nekaj časa doma zaročen z neko služkinjo. Njegova italijanska soproga mu je postala izvrstna, pa tudi zelo ljubosumna žena; baje mu ni dopuščala uporabe ženskih modelov. »Meine Bilder schreien nach Modellen« je nekoč tožil poslušni mojster. In res najdemo semtertja kako zarisbo na njegovih slikah. Zato se pa tudi marsikateri akademični rokodelec čuti nad Bocklinom. t l) Igovarjaj: Bocklin, ne Bocklin, kakor se dostikrat sliši. Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. 201 Drugo leto po oženitvi je naslikal dekorativne podobe za hišo konzula Wedekinda v Hanovru. Naročnik mu jih je vrnil, češ, da so bizarne. Leta 1856. se je Bocklin preselil v Monakovo. Ondi mu je kraljeva pinakoteka odkupila sliko »Pan v bičevju«. Bog vse govedine sedi sredi močvirja med ločjem. Poletno solnce prosvita med bilkami in napravlja po Panovem hrbtu in po tleh svetle lise. Od tega dne je bil za jato tistih, ki najrajši vsakega duha, od Aleksandra Velikega pa do danes, odpravijo s »karakteristično« besedo, Bocklin mož, ki zna »tako lepo solnce malati«. Zato so se pa toliko bolj zagnali vanj, ko so videli, da se ni uklonil tej komodni klasifikaciji, ampak da je to bila le čisto postranska stvar enega umotvora. V teh slabih razmerah ga je seznanil Pavel Heyse z baronom, pozneje grofom Schackom, pesnikom in ljubiteljem umetnosti. Ta je v teku dvajsetih let nakupil mnogo Bocklinovih najlepših del, in nihče, ki pride v Monakovo, ne zamudi posetiti Schackove galerije, ki je sedaj last nemškega cesarja. Leta 1858. poklican je bil po posredovanju Lenbacha in Beg asa na umetnostno šolo wei-marsko. Razume se, da umetniku Bocklinu ni moglo prijati poučevanje slikarske abecede. Komaj dve leti je ostal v Weimarju. Vleklo ga je nazaj v pravo domovino njegove muze, v Italijo. Ondi je bival potem do leta 1866. Tedaj pa, že drugače ocenjevan in priznavan, prišel je domov v Basel, kjer je dovršil freske v stopnišču muzeja. Tudi mojstra kiparja se je izkazal. Izklesal je namreč ob vhodu muzeja več skremženih dekorativnih obličij, v kojih spozna domačin, ki jih natančno pogleda, krasne karikature nekaterih tedanjih mestnih očetov. Tako se je humor genijev maščeval nad svojimi dolgoletnimi zabavljači. Vendar ga je pa del cehovske kritike preganjal še nekaj let. Celo grof Schack se mu je sčasoma odtujil; deloma pač tudi ni bil tako bogat, kakor se je tedaj obče mislilo. Samo edin mož je Bocklinu ostal vseskozi zvest ter delal zanj propagando, pa tudi reklamo zase. Namreč berlinski trgovec z umetninami Fritz Gurlitt, brat umetnoslovca profesorja Kornelija Gurlitta. Ta je vedno kupoval, vedno razstavljal Bocklinove stvari ter tudi za časopise oskrboval potrebna opozarjanja. Delal je po nekoliko kot omikanec iz dobrega prepričanja, po nekoliko pa kot trgovec iz špekulacije, češ, mož bo že še prodrl, in cene bodo hkratu vrtoglavo poskočile. Imel je prav. Toda umrl je, in ni mi znano, je li še doživel Bocklinovo glorifikacijo ob njegovi sedemdesetletnici. Tedaj je rojstno mesto Basel poplačalo vso moralno krivdo starih let s tem, da je 202 Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. iz vseh vetrov sveta zbralo večino del svojega proslavljenega sinu ter jih združilo v jubilejsko razstavo. Prvikrat, in menda zadnjikrat, je bilo tedaj na enem mestu zbrano zivljensko delo Arnolda Bocklina! Hvaležno ljudstvo je romalo skupaj iz cele Evrope in iz Amerike ter navdušeno klečalo pred to umetnostjo. Nje stvarnik pa, ki je od leta 1886. živel v Ztirichu, naselil se je bil 1892. leta zopet v ljubljeni Italiji. Lahek mrtvoud ga je bil opominjal. Tedaj je Bocklinu gotovo stopil pred dušo njegov lastni portret, predstavljajoč ga še kot lepega moža s polno brado, ki je hkratu jenjal mešati barve na paleti ter oprezno sluša nekam v daljavo. Za hrbtom pa mu zdi smrt ter goslim z eno samo struno izvablja tihotno mrtvaško pesem. V Italiji je kmalu okreval, ali njegova dela po bolezni dolgo časa niso dosegala prejšnjih. Videl sem jih nekaj v monakovski secesiji leta 1894. »Bocklin se stara« so razočarano zmajevali z glavami umetniki, obiskujoči razstavo. Pač se je zopet tudi duševno okrepil, a njegovi umotvori so postali otož-nejši. »Povratek« je nazval sliko z utrujenim možem, ki sedi ob robu ribnjaka, zroč tja na zdavnaj odtujeno mu rojstno hišo. Naj-veselejša epizoda po bolezni je bila za Bocklina pač njegova popolna rehabilitacija ob 701etnici. Tedaj so mu slavo zatrobili vsi nemški, pa tudi nenemški časopisi; »Leipziger illustr. Zeitung« in za njo drugi listi so prinesli posebno Bocklinovo številko. Že par let poprej e pa je bil ustanovljen vprav aristokratski umetniški list, kojega so Bocklinu na čast krstili »Pan«. Torej vnanje slave zadosti. A bila je le posledica notranje zmage nad duhovi kojo si je že preje sila genij eva dosledno, dasi počasi priborila. Zadnji čas pred smrtjo je Bocklinu zagrenila neka krvava Iju-bavna tragedija, katero je uprizoril njegov talentirani 191etni sin. Dne 16. januarja letos pa je starček za vedno zastrl svoji sinje-jasni oči, s katerima je s fiesolske rebri tolikokrat ljubeče objemal florentinsko ravan, tako prekrasno, kakor da bi bil ljubi Bog ob stvarjenju njega vprašal za svet. * * * Kaj je na Bocklinovi umetnosti večnega? Temu vprašanju odgovorimo najlaglje, ako porečemo, da je Bocklin svojo dušo, veliko, kakor je bila velika dušaHomerjeva in Beethovnova, znal brez ostanka izlivati v svoja dela. On ni le velik slikar, on je umetnik velikan v univerzalnem pomenu. Pred Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. 203 vsem je njegov pesniški čut za naravo to, kar ga dela prvega pokrajinarja prošlega stoletja. Dasi oboževatelj Italije, ni nikdar časa tratil s takozvano turistovsko naravo; ni slikal napoljskih zalivov z obligatnimi solnčnini zahodi in drugih podobnih učinkov za široko maso. Ljubil je naravo v njenem notranjem življenju; temo med cipresami, bele breze, štrleče, z bršljanom porasle čeri, opolzko skalovje, ob kojem se morske vode razčesujejo v blesteče pene, pozabljene paganske oltarje z žuborečimi studenci. Gledal pa tudi v samoti ni mrtve narave; kot pravemu Helenu mu je bila vsaka trohica le del vesoljnega življenja. Bil je panteist v najlepšem pomenu besede. Pri vsakem izprehodu se je čutil obdanega od driad, favnov in drugih poosebljenj narave; doživljal je mitologijo, ne grške, ampak čisto svojo. Njegovi rojaki ga tudi radi nazivljejo »als den deutschesten Kiinstler«, in sicer zaradi njegovega intimnega čuta za bajnost predmetov, ono bajnost, ki mu je rodila kot prednika Morica p L Schwinda, pesnika - slikarja nemške pravljice. Germanska pravljica in nje čar pa sta v tesni zvezi s slovanskim čutom za te stvari, in lahko rečemo, da so si na tem duševnem polju Germani in Slovani zelo slični. Zato pa sega Bocklinova umetnost tudi nam do srca, med tem ko so Romani v tem pogledu ne-plodoviti in bolj na zunaj živeči. Pri Bocklinu se vrši vse popolnoma organsko, pesniško-organsko. v Vzemimo, on koraka skozi meglen prepad v Švici; v globočini ob desni mu bobni hudournik, ob levi se dviga navpična stena, ob koji se vlačijo oblaki — — — samota povsodi. Semtertja bijejo curki tankih slapov po kamenju nizdolu. Kar se sproži ob skalni duplini nad potnikovo glavo kamenček ter se mu potrklja pred noge. Zdi se, kakor bi se iz temne votline hotelo priplaziti nekaj neznanega. — Domov prišedši, naslika Bocklin temen prepad; iz skalne dupline nad cesto pa se vali velikanski zmaj, ki poželjivo izteguje svoj dolgi kačji vrat za potniki, ki zadaj v mrzlični grozi pretepajo tovorno živino, da se pravočasno otmo strašne pogube. Slika visi v Schackovi galeriji ter je krasna pesem o strahoti in prokletstvu j temnega brezna. Gaj s častitljivimi stoletnimi drevesi se Bocklinu izpremeni v svet gaj; starodavni duhovniki prihajajo vrstoma k oltarju. — Poleg razdrte hiše, nad ko j o vise jesenski oblaki, zašumi v vetru suho listje. Bocklinu se zdi, da jase črnoogrnjena smrt na vrancu v deželo. Večina njegovih del pa je grandiozno - vesele, lahko rečemo homerske vsebine. Kentavri, ki so se stepli in se neusmiljeno grizejo, 204 Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. brcajo ter s skalami ubivajo, so predmet enemu njegovih del. Ali pa naslika Pana, ki je sredi soparne Kampanje z nepričakovanim brlizgom do smrti prestrašil dremajočega pastirja ter se za bežečim od srca reži. Skozi tihoten gozd, kjer mah udušuje vsako stopinjo, mu coklja apokaliptičen samorog, žival velikanski kozi podobna, z rogom na temenu, na hrbtu pa noseč neko nadčloveško devico. »Das Schweigen i m Walde« so drugi nazvali to krasno delo; Bocklin pa je v svoji fantaziji prikazen nekoč zares videl. Morje v svojem miru, morje v razburjenosti sta mu tako domača, kakor da bi bil sam Poseidon. Njegovi tritoni, morske deklice in kače, povodni kentavri presegajo vse, kar je na tem. polju do-sedaj bilo fabuliranega. Sploh so njegova bitja, dasi nastala v fantaziji, tako -— rekel bi darwinsko — naravna, v svoji okolici tako prepričevalna, da se človek skoro čudi, da jih še nikdar v samoti ni srečal. Bocklinovi tritoni na primer niso ljudje s plavutastimi nogami; vidi se jim, da bi na suhem kmalu poginili. O njegovih kentavrih je neki kritik čisto prav rekel: »Jeder Zoll ein Pferd«. Poleg takih prizorov ljubi Bocklin gradu podobno klasično vilo ob morju; slikal jo je večkrat, vselej ob viharnem morju; drevesa se uklanjajo, in ob bregu toguje grajska dama. Majhen otok nasproti Krfa, imenovan Mišji otok, ga je navdahnil k velekrasnemu delu »Otok umrlih«. Bocklin na mnogih slikah opeva solnčne livade z bujnim pomladnim cvetjem. To slednje včasi spominja na Florentince XIV. veka, katere je Bocklin gotovo dobro poznal in cenil. Slika tudi poljane zveličancev, idealne kraje, kjer se krasne device, kentavri labodi ob ljubkih jezerih vesele svoje brezskrbnosti. Ker je pa umetnik eden tistih, katerim se vse posreči, kar hočejo, je Bocklin tudi portretiral, dasi malo. O eni taki sliki sem že zgoraj govoril. Druga, ki je nastala v zuriškem času, nam kaže Bocklina kakor kakega Rembrandta, z levico ob boku, v desnici pa s polno čašo. Tedaj je v prijateljskem krogu doživljal dokaj srečnih ur. Kar se tiče Bocklinovih barv, bile so prve vzrok, da sta mu ljudstvo in kritika nasprotovala. V času, ko ni bilo »nobel«, drugače slikati nego sivo in rjavo, drznil se je Bocklin pomoči elementu slikarske umetnosti, barvi, do njenih nekdanjih pravic. Njegova rdeča je prava fanfara, zelenje živo zeleno, njegove vode vzbujajo po svoji sinji prozornosti in belih penah takorekoč poželjenje po Dr. Miljutin Zarnik: f Arnold Bocklin. 205 hladni studenčnici. Bocklin ne pripada nobeni šoli. Najmodernejši in klasik obenem, hodi ves čas svojo pot, ustvarja iz svoje duše, s svojo tehniko, tako priprosto, da človek nikdar ne zapazi velikanskega str oko vnjaško-slikarskega znanja. Podloga vsega mu je pokrajina; on je prvi epik XIX. stoletja. Figuralno, kakor že rečeno, mu je del narave, nikdar štafaža, kakor pri takozvani heroični pokrajini. Njegova živa bitja so poosebljena narava, narava sama — kakor pri Homerju. Glede risbe me je osupnilo, da sem našel na pompejanski freski favna, na neki nedavno v Boscoreale izkopani steni pa žensko podobo, koji sliki glede linearnega čuta živo spominjata na Bocklina. Deloma iz tega italsko-stilističnega čuta se razlagajo tudi takozvane zarisbe Bocklinove. v Se ene lastnosti Bocklinovih del se moramo spomniti, namreč globokega glasbenega čuta, ki ga vzbujajo. Dasi njegovo paleto primerjajo Wagnerjevemu orkestru, more se notranja sila njegovih del izraziti le z enim imenom: Beethoven. Elementarnost tega velikana tiči tudi v Bocklinu. Da, eno njegovih del »V igranju valov«, je naravnost slikarsko izraženi scherzo IX. simfonije. Bocklin pomeni celo kulturo. Dasi nedosegljivemu, obenem romantiku in realistu, kakor je bil Shakespeare; mogočnemu v barvi in v poeziji, v humorju in resnobi, vzrastla mu je nebrojna šola ne le posnemalcev, ampak tudi prav resnih, velikih umetnikov, kateri bi bili brez njega mogli kreniti le po drugačnih potih. Imenovan bodi le Stuck, ta moderni kentaver, tudi Thoma deloma, ter Frenz; v med Cehi pa Urban in Kntipfer. Ravno tako pa se kaže Bocklinov vpliv v drugih umetnostih. Najboljše delo novejše nemške dramatike, Gerharta Hauptmanna »pogreznjeni zvon«, je v mnogih ozirih »bocklinska« komedija. Povodni mož (Nickelmann) in gozdni škrat ter vsa bajna poezija tega krasnega umotvora so sad bocklinskega naziranja. Genialni Arnold je legel v grob. Italijan Cifariello mu je izklesal poprsje, predstavljajoče ga nam skoro kot olimpskega Žena. Poznim rodovom pa ostane milejši tako, kakor se je samega naslikal: s polno čašo v roki ter z večno umetnostjo v duši.