SLOVENIM ČEBEUK . V"» .. II * ••»%sk *• Vl>' , GLASILO ČEBELARSKIH OCGAtllZAClJ SLOVETI PC LETO 1959 ŠTEV- 5 SLOVENSKI GLAS1LO CEBELARSK1H ORGANIZACIJ ČEBELAR ST. 5 LJUBLJANA, 15. MAJA 1959 LETNIK LX1 VSEBINA S.U.: S čebelami več grozdju...................97 Avgust Brezuvšček: Kako naj čebelarimo? . 99 J. Perovšek: Preleganje in še kaj...........101 S. Raič: Nekaj o satnikih.....................103 Stevo Lončarevič: XVII. mednarodni čebelarski kongres v Bologni in Rimu (Nadaljevanje in konec)................................... 105 J. Fašalek: Stari čebelarski pisci o čebelah in čebelarjenju (Nadaljevanje)...................108 H. Gontarski: Kako deluje n os »mak (Nadaljevanje in konec)...............................113 Vladi Martelanc: Prevozniški problemi . . . 115 POSVETOVALNICA Odgovori: K 3. vprašanju o postavitvi čebelnjaka. Vprašanja: 15. Poraba obnožine. 16. Zdravilnost obnožine. 17. Usločenje letvic pri zažičevanju satnikov........................ 119 OSMRTNICE Franc Rožej, Jakob Cerar> Anton Rozman, Karel Pečnik................................. 121 MALI KRUHEK Kaj regulira življenje v panju. Letošnja zima in pomlad. O nosemavosti. Begalnica v čebelnjaku. Dajmo čebelam zrak tudi pozimi. Ce jo matica pobriše. Pelod v medicini. Nemška sodba o kranjski čebeli. Napajališče. Pred spomladansko trebitvijo. Cene medu. . . . 122 NASA ORGANIZACIJA Iz čebelarskega društva v Radovljici .... 125 Občni zbor čebelarskega društva v Radečah 126 Ali je to čebelarsko?.........................127 Ena izmed Kirarjevih.............t ... . 128 VINJETA PANJSKE KONCNICE Ples živali List izhaja vsakega 15. v mesecu. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina 650 din, za inozemstvo 1000 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 80 din, na 16 straneh 40 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje list v obrokih, se s prvini obrokom zaveže, da bo do konca leta poravnal celotno naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cest« 600-70 3-10?? s Čebelami veC grozdja S. K. Vinska trta je vetrocvetka. Vinogradniki, ki so hkrati čebelarji, so se že sprijaznili z žalostnim dejstvom, da njihove čebele ne obletavajo trt. V izrazito vinogradniških pokrajinah je zato čebelja paša včasih precej utesnjena. Uspešni poskusi, ki so jih zadnja leta napravili v južni Rusiji, pa nudijo čebelarjem v vinogradniških krajih nove, mnogo obetajoče možnosti. O ji ji li poroča »Pčelovodstvo« 1. 19%. Opazili so, da se trta pomanjkljivo opraši, če v kratkem času njenega cvetenja, 7 do 10 dni, trajno brezvetrje ali dež ali megla ovirajo naraven prenos peloda. Da bi čebele usmerili na cvetje vinske trte, so to cvetje namakali v sladkorni raztopini, tako odišavljeno raztopino pa pokladali v panjih. Poleg te klaje so čebele istočasno dobivale v prvih treh dneh cvetenja vinske trte vsakokrat po 100 g sladkorne vode z dodatkom % % klorkalcijeve raztopine, v kateri so se namakali cvetovi konku-renčenih medečih rastlin iz bližnje okolice. Klorkalcijeva raztopina naj bi čebele odvrnila od obiskovanja nezaželenih rastlin. S tem strašilnim sredstvom so dosegli, da so čebele popolnoma spremenile smer svojega letenja. Odišavljeno dražilno krmo so pripravili iz sladkorne raztopine v razmerju 1:1. Tri ure pred pitanjem so v emajlirane posode na vsak liter že ohlajene raztopine vložili po 10 latov trtnega cvetja. Za vsako družino so porabili vsak dan 4 late in 400 g sladkorja. Pazili so, da je bilo v poizkusnih panjih čim manj peloda. Uspeh tega postopka so ugotovili takole: šteli so, koliko čebel je obletavalo trte, nadzirali zaloge obnožine v panjih, pregledovali grudice peloda, delali statistiko o zarodkih in presojali trgatev. Pri nekem poskusu so dva dni prej, preden je zacvetela trta v nekem vinogradu, ki je meril 14 ha, postavili 50 panjev. Količina obnožine v satju je po sedmih dneh poskusa narasla povprečno za 85 %; pri tem so pregledane grudice imele 68 do 85% trtnega peloda. Nenavadno je bilo, da so čebele bolj vplivale na velikost plodov, kot pa pripomogle k večjemu številu zarodkov. Tako je bila trgatev v vinogradih, ki so jih obiskovale čebele, do 48 % boljša kakor na parcelah, ki jih čebele niso obletavale. Nadaljnje poskuse so delali v drugem vinogradniškem okolišu z drugačno vinsko trto, vendar ob enakih pogojih. Uporabili so 88 panjev, ki so jih postavili čim bliže k vinogradom. Po opiravljeni usmeritvi je obiskalo 487 čebel 500 trt nadzorovane parcele v soseščini stojišča, medtem ko je v istem času v vinogradu, oddaljenem 10(X)m, obiskalo cvetove le 91 čebel. Obnožina usmerjenih čebel je imela pri tem poskusu 14,5% več grudic s trtnega cvetja kakor pri neusmerjenih čebelah. Tudi pri tem poskusu so bile jagode s trt, ki so jih oprašile čebele, večje, 1 (K) jagod brez čebelje oprašitve je tehtalo 130 g, pri cvetovih, ki so bili oviti z gazo, le 118 g, pri tistih, ki so j ih oprašile čebele, pa 191 g. 500 trt, ki so jih obiskovale čebele, je dalo 143 stotov grozdja, tiste pa. ki so jih čebele zanemarjale, ker so morale do njih leteti 1000 m daleč, 40 stotov manj. Medsebojna primerjava raznih poskusov je pokazala, da je pri posameznih sortah grozdja uspeh čebeljega opraševanja različen, vendar, kakor trdi pisec Strešenko, vedno precejšen. Nimamo vzroka, da bi dvomili o uspehih navedenih poskusov. Zato bi bilo prav, da bi tudi naši vinogradniki stopili v stik s čebelarji in tedaj, ko cvete vinska trta, pospešili na navedeni način oprašitev cvetov. S tem bi vsekakor dosegli obilnejšo trgatev. Vse to je samo nov dokaz, kako velik pomen ima čebelarstvo za narodno gospodarstvo. Zato zasluži vsestransko podpoTo. KAKO NAJ ČEBELARIMO AVGUST BREZAVŠČEK Odgovor je kratek! Kakor moremo. »Ta prav govori,« bo marsikdo dejal, »kaj bi si toliko belil glavo z vsemi mogočimi in nemogočimi teorijami, ko pa je vse tako preprosto. Čebelaril bom. kakor bom mogel, pa naj drugi rečejo, kar hočejo.« A vendar nisem mislil tako. Vsak čebelar si mora svoje čebelarstvo tako urediti, da bo čim bolje ustrezalo njegovim krajevnim razmeram in osebnim potrebam. Upoštevati mora pri tem vsa temeljna pravila sodobnega čebelarstva. Drugače bo čebelaril v nizki, topli legi z zgodnjo pomladansko pašo, drugače tisti, ki je v hribovitem in mrzlem kraju, drugače oni, ki ima čebele vedno doma in zopet drugače prevaževalee. Ta ima za čebele veliko časa, drugi pa si more le tu in tam ukrasti kakšno prosto uro. Ta je mlad in krepak, da bi hribe prestavljal, drugi je zopet prileten in bolehen, pa ne more plezati za roji na visoka drevesa itd. Ko sem se po 15 letih vrnil iz Italije, sem začel znova čebelar iti z 10 A Županji, ki so mi ostali od mojega, nekdaj precej velikega čebelarstva. Skrbno seim prebiral čebelarske knjige in revije, obiskoval večje čebelarje in se praktično izpopolnjeval, kolikor mi je pač čas dopuščal. S 40 leti službe sem šel v pokoj in potem sem se začel intenzivneje ukvarjati s čebelami. Polagoma sem povečal svoje čebelarstvo. Toda, ko doseže človek šest križev in jih še prekorači, nima več tiste gibčnosti in moči kot nekdaj: oči opešajo, noge postanejo okorne, roke se tresejo — od dobrot tega življenja. Edino ljubezen do čebel me je držala in silila, da sem vztrajal in prilagodil čebelarstvo, kakor se mi je zdelo najprimerneje za moja leta. Vedno sem skrbel za dobre matice. Ker se za množično (serijsko) vzrejo matic nisem čutil dovolj sposobnega in ker tudi nisem imel za to potrebnih priprav, sem si pomagal, kkkor sem vedel in znal. Ko sem prišel ob rojenju do kake matice ali matičnika, sem ju s peščico čebel takoj vtaknil v kako škatlo. Potem sem si preskrbel nekaj trisatnih prašilnikov, kasneje pa sem preuredil za ta posel AŽ-panje v štiri prašilnike. Matice in matičnike sem vedno jemal od »vzornih« plemenjakov. Takih plemenjakov nisem prestavljal, s čimer sem jih prisilil k rojenju. Roje iz teh panjev in družin, ki sem jim dodal tako pridobljene matice, sem držal ali samo v plodišču ali pa samo v medišču. Sedaj imam tri take panje s šestimi družinami. Od njih dobivam vzrejni material, in sicer tako, da jih pustim rojiti, ali vzamem od njih ma-tičnike in zalego za prašilčke. Vsako leto vzredim 15—20 matic. Kako to delam sem razložil v svojem članku: »Skrbimo za rezervne matice.« (SČ. 1957 št. 7—8). Koristno bo, če ga čebelarji še enkrat preberejo, da si bodo na jasnem glede nekaterih stvari, ki jih v tem članku ne obravnavam posebej, ker sem govoril o njih že v prejšnjem sestavku. Kako in kdaj izmenjam matice? Matic ne dodajam prej kot jeseni, ako ni to kje neogibno potrebno. Do izgub skoraj ne pride, ker dodam brezmatiönemu panju vso družinico. Po preložitvi prašilčka v nov dom bi moral, kot nekateri svetujejo, pustiti panj še kakih deset minut odprt, ker baje svetloba zelo pomirjevalno vpliva na čebele, sicer pa to ni potrebno in jaz tega ne delam. Morda bi bilo to umestno tedaj, kadar dodamo samo matico. Jeseni izmenjam vse stare in manj vredne matice. Prašilčke, ki mi še ostanejo, pa zazimim, da si z njimi pomagam v primeru spomladanskih izgub. Tako sem lansko zimo že 1. februarja (vreme je bilo nekaj časa izredno toplo za tisti čas) pomagal panju, ki je bil izgubil matico. Ta je bil potem skozi vse leto med najboljšimi. Ali se splača prezimovati te majhne prašilčke? Tov. L. Babnik je odločno proti teinu in morda še več čebelarjev. Tudi jaz se deloma strinjam z njimi, vendar moramo upoštevati tisto, kar lahko s tein dosežemo. Če so na Agleškem po dolgoletnem preizkušanju prišli v velikem čebelarskem obratu v Buckfastu do zaključka, da je najbolje in najkoristneje, dodajati matice šele naslednjo pomlad, potem moramo tudi mi skromni čebelarčki vsaj verjeti, ker se praktično o tem najbrž nikoli ne borno mogli prepričati, da je tako edino pravilno. Vrednost matic spomladi po mojem vsekakor odtehta stroške za tisto malenkost hrane, ki jo moramo tem družinicam pustiti čez zimo. Gotovo pa je, da za tisoč dinarjev ne more čebelar oddati matice spomladi; to se res ne splača. Mnogi čebelarji dodajajo matice, brž ko so se sprašile v enosatnih prašilnikih. To je napak, prezgodaj. Taka matica je še plaha, in jo čebele, če jo že sprejmejo, skoraj vedno tako pokvarijo, da ni nič kaj prida z njo. To pa kljub vsem varnostnim ukrepom, ki smo jih pri tem upoštevali. Matica začne pravilno zalegati šele čez daljši čas, morda čez kake 4—-5 tednov. Tedaj se pri dodajanju obnaša mirno, in se čebele nič ne razburjajo. Sprejmejo jo tako rekoč mimogrede, ne da bi se tega zavedle. Po mojem mnenju je za naše razmere najprimerneje, če izmenjamo matice jeseni, ko se čebele že pripravljajo za zimo in ko se polega zadnja zalega. Dodajmo celo družinico in uspeli bo zagotovi jen. S tem pa nočem reči, da ne smemo posnemati velikih mojstrov in izmenjavati matic šele spomladi. Če ti tako delajo in se ne strašijo večjih stroškov s prezimovanjem, že vedo, zakaj je tako prav. Sicer pa ni nihče nezmotljiv. PRELEGANJE IN ŠE KAJ J. PEROVSEK V lanskem poletju sem doživel dva zanimiva primera preleganja. V prvem primeru sem štiri rezervne družinice že v marcu porabil, peto pa pustil še naprej v prašilniku, ker sem pri spomladanskem pregledu ugotovil, da matica ne zalega strnjeno in sem jo nameraval zamenjati z novo. V hladni noči pa so čebele matico zapustile. Zlezla je iz panja in nekega jutra sem jo našel mrtvo na bradi. Ko sem družinico pregledal, sem opazil na treh satih samo pokrito, vendar dokaj raztreseno zalego, na srednjem satu spredaj pa dva matičnika z en dan starimi jajčeci. Sat sem porinil nazaj v panj, ne da bi matičnik podrl. Ker sem imel ravno tedaj dober ducat lepih, zrelih matičnikov, ki so izvirali od dobre družine, sem enega, v katerem je matica že stružila pokrovec, da se osvobodi, vcepil temu prašilčku. Popoldne sem v panj pogledal samo toliko, da sem ugotovil, kaj je z inatični-korn. Čebele so ga dobro pričvrstile, od njega pa je visel pokrovec, kar mi je dalo upanje, da je matica v redu izlezla. Deseti dan sem družinico znova pregledal. Na srednjem satu sem našel matico in nekaj mlade zalege. Zadovoljen, da se je matica srečno sprašila, sem panj zopet zaprl. Ob tednu sem hotel ugotoviti, kako matica zalega. Ko pa sem stopil k panjičku, sem na svoje veliko začudenje zaslišal, ko vratec niti odprl še nisem, v njem močno šumenje. Podkadil sem družinico in odstranil okence, a že je padel na tla klobčič besnih čebel, ki so tesno oklepale matico. Le s težavo sem jo oprostil. Manjkala ji je ena noga in bila je tako zdelana, da se je komaj premikala. Priprl sem jo v matičnico in premišljal, kaj naj to pomeni. Ni mi šlo v račun, zakaj so čebele tako šumele, še preden sem panj odprl. Družinica se je medtem nekoliko umirila. Zato sem spustil matico ob kraju, kjer ni bilo mnogo čebel, v panj in vratca hitro zaprl. Ponoči sem premišljal in zaman skušal rešiti uganko, l oda že naslednji dan mi je bilo vse jasno. Zjutraj sem odkril pred panjem mrtvo pohabljeno matico. Ko sem družinico, ki se je medtem popolnoma umirila, pregledal, sem bil prijetno presenečen. Na srednjem satu je dostojanstveno stopicala lepa matica, ki je v kratkem času zalegla že tri sate. Pregnana matica se je vsekakor polegla iz jajčeca odmrle stare matice. Torej sem ga pošteno polomil, ker nisem odstranil jajčec iz domačih matičnikov, preden sem vcepil zrel matičnik iz drugega panja. V večini primerov narede to čebele same, kar se pa izjemoma tu ni zgodilo. Čebele so gojile matico prav do poleženja in jo šele potem kot nepotrebno ugonobile. Drugi nič manj zanimivi primer sem doživel pri družini štev. 9. Imam navado, da vsako leto izmenjam vse dve- do triletne matice. Le pri izredno dobrih družinah napravim sem ter tja izjemo. Družina št. 9 je bila v hojevem letu 1957 med najboljšimi, saj je prinesla 32 kg medu nad povprečje. Zato ji matice v tem letu nisem izmenjal, čeprav je bila stara že tri leta. Računal sem, da jo bo družina sama prelegla, kar se je tudi zgodilo. V mesecu juniju naslednjega leta sem družino pregledal. Stara maiica je še zalegala in o preleganju ni bilo sledu. Čez mesec dni sem nameraval matico uničiti in družini dodati mlado. Ko sem jo iskal, pa sem zapazil na šestem satu zrel matičnilk lin v bližini staro matico. Zato sem vse skupaj pustil pri miru in panj zaprl. Konec avgusta sem družino pregledal, da bi ugotovil, kako je z mlado matico. Našel sem jo na zadnjem desnem satu, toda ne samo nje, temveč tudi staro. Obe sta v lepi slogi zalegali. Nič ni čudnega, če je bilo močno zaleŽenih vseh devet satov. Čeprav je bilo že pozno, sem družino vendarle razdelil. Matično rešetko sem prekril z deščicami, staro matico in del zalege pa prenesel v medišče. Kraj gnezda sem dal sat z vodo in gornje žrelo odprl. Prepričan sem bil, da bo družina v medišču še enkrat prelegla. Družina št. 13 je imela v gradilniku še dovolj trotovske zalege. To sem prenesel v medišče panja št. 9 in tako poskrbel za trote, s katerimi naj bi se sprašila poležena matica. Ob zazimljenju konec septembra je bila v medišču še vedno stara matica, toda delala ji je družbo lepa mladica, Obema sem pustil vladarsko žezlo. Spodnjo matico sem porabil drugod, osirotelo družino pa združil z družino v medišču. NEKAJ O SATNTKIH S. RAIČ Preden začnemo zbijati satnike, jedoibro, če konce leitvic za kakih pet minut vtaknemo 2 do 3 cm globoko v toplo vodo; tako se ne bodo klale. Razen tega žeblji v vlažnem lesu nekoliko zarja ve in potem še bolj drže. Ni slabo, če spodnjo letvico ob obeh koncih zaokrožimo, ker satnik tako laže potisnemo v panj in tudi čebel preveč ne teremo. Če zgornja in spodnja letvica nista dovolj močni, satnikov ne smemo zažičiti navpično, ker se lahko letvici usločita. Ko tak sat vlečemo iz panja ali ga potisnemo v panj, udarja spodnja letvica ob srednjo palico, pri vračanju pa zadeva ob srednjo, a še bolj ob sprednjo, kar čebele zelo razburja. Razen tega se žica, napeljana ob spodnji letvici, zaradi neprestanega drgnjenja neredko pretrga, posebno če sate razkužujemo z žveplom. Tak sat je potem manj odporen. Vse to se mi je že večkrat pripetilo; zato sem prejšnje naivpično žičenje zamenjal z vodoravnim. Pri ponovni uporabi starih satnikov moramo biti oprezni. Kar je po-nesnažemh, razjedenih in preluknjanih, zavržemo; primerne pred ponovno uporabo iz previdnosti dobro ostrgamo s strgalnikom, nato pa še s kosi razbitega stekla. Ker pa se je zadnje čase precej razpasla nosemavost, ne bo škodovalo, če te satnike pol dneva namakamo v vroči raztopini sode ali jih izpostavimo hlapom 80% ocetne kisline. Velika večina čebelarjev dela pri zažicevanju luknjice v letvice z zunanje strani, mnogokrat pa, kakor vemo iz izkušnje, šilo ne gre navpično v letvico in torej luknjice na notranji strani niso v isti črti; zažičene satnice so potem vegaste. Ker sem se hotel temu izogniti, sem MCSONOMETRVA- si napravil preprosto leseno šablono iz starih letvic. V letvico, dolgo 22 cm, sem zabil štiri žebljičke v razdalji 2, 9, 15 in 21 cin od zgornjega konca, tako da so na drugi strani pogledali ven na črti, ki sem jo prej naredil natunčno po sredini letvice, ter moleli iz nje 5 mm. Da so žebljički stali trdno, sem na to letvico pribil še eno enako dolgo. Zgoraj sem nato ob ožji strani šablone pribil dve po 6 cm dolgi letvici, in sicer tako, da sta štrleli 1 cm nad njo, pri spodnjem koncu pa dve po 3 in pol cm dolgi letvici pravokotno. To šablono (kaže jo slika) nastavim na stransko satnikovo letvico na notranji strani. Zgoraj objame zgornjo letvico, spodaj pa stransko. Nato pritisnem šablono na letvico in žebljički narede luknjice. Luknjice izvrtam z luknjačem, seveda z notranje strani, kajti važno je, da so na notranji strani v isti črti. Ravna vrsta luknjic je potrebna zlasti pri električnem zažičevanju satnic. Če žice niso v isti ravnini, se ne utapljajo vse enakomerno v satnice, ampak ene premalo, druge preveč, pa niso zaradi tega povsem povoščene. Tako šablono si lahko naredi vsak čebelar sam. Jasno je. da bi se dala narediti tudi pločevinasta, a celo taika, da bi označevala luknjice, preden so satniki zbiti. Letošnji občni zbor naše Zveze je bil v Radovljici. S tem smo opustili prejšnjo prakso, po kateri smo ga imeli stalno v Ljubljani. Slika kaže delegate pred poslopjem občinskega ljudskega odbora, kjer so zborovali XVII. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES V BOLOGNI IN RIMU STEVO LONCAREVIC (Nadaljevanje) Sprejemi in ekskurzije: 18. novembra je bila družabna prireditev v starodavnem muzeju Dioklecianove palače. Zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so se zbrali tukaj iz vseh delov sveta. Medtem ko so prihajali v palačo nekako svečano in tiho, so se po pojedini in pod vplivom dobrega vina razvneli in malone na glas prepevali. Videl sem celo, kako so se nekateri z novimi znanci poljubljali. 19. novembra je bil ogled Rima. Na vsakem avtobusu, ki so nas čakali pred palačo F. A. O., je bil napis, da si vedel, za katero narodnost je namenjen. Tako si se lahko pridružil ljudem, katerih jezik si obvladal. Razen tega je bil v vsakem avtobusu vodnik, ki nam je v določenem jeziku opisoval znamenitosti mesta. Ogledali smo si več zgodovinsko pomembnih stavb in spomenikov- 20. novembra smo se odpeljali z avtobusi kakih 35 km izven Rima v tako imenovani park Tivoli, znani izletni (kraj Rimljanov. V Tivoli smo prišli skozi veliko staro stavbo, tako imenovano »vilo d’Este«. Ogledali smo si številne hodnike in dvorane ter se naposled znašli v parku z mnogimi je-zerci in vodometi, ožarjenimi z močnimi in raznobarvnimi reflektorji. Ko gledaš razkošje, nad katerim je imela včasih svoje dopadcnje manjša skupina rimske gospode, se nehote sprašuješ, čemu vse to. Medtem ko vlada še danes v južni Italiji velika beda in umazanija, je dovoljeno nekoliko više na severu tako razkošje. No, po drugi strani pa moraš le priznati, da so bili resnični mojstri vsi tisti, 'ki so tako čudovito uredili in okrasili to sprehajališče. Vzdrževanje parka omogoča visoka vstopnina, ki jo plačujejo obiskovalci, prihajajoč semikaj vsaik dan iz najrazličnejših držav. Mednarodno predvajanje čebelarskih filmov: Prvikrat v zgodovini čebelarskih kongresov so predvajali v Rimu 28 filmov iz življenja čebel in o splošnem čebelarstvu iz 13 držav. To je bil pravi »filmski festival«. Predvajane filme je ocenila in nagradila posebna komisija, in sicer po skupinah tafleo, da je bil iz vsake skupine nagrajen po en film is prvo nagrado. Za najboljšega je komisija razglasila 1200 m dolg 16-milimetrski ameriški film v barvah, ki je pod naslovom »Najemanje čebel« prikazoval pomen čebel za povečanje kmetijske proizvodnje, zlasti v sadjarstvu in semenarstvu. Iz II. skupine je bil nagrajen s prvo nagrado švicarski film v barvah, ki je tolmačil najvažnejše čebelje bolezni in njih zdravljenje. Od švicarskih filmov je bil nagrajen s prvo nagrado tudi film »V čebeljem svetu«, v katerem smo videli morfološki in biološki razvoj čebel od postanka do danes. Nadaljnjo prvo nagrado je dobil angleški film z naslovom »Vzreja in umetno osemenjevanje matic«. Najdaljši film v barvah z normalno širino 35 mm in dolžino 1386 m je bil sovjetski film »V svetu čebel«. Ta film je dobil kot drugo nagrado srebrni bokal in diplomo. Z drugo in tretjo nagrado so bili ocenjeni še nekaleri drugi filmi, s čimer je komisija počastila vse tiste dežele in producente, ki so jih izdelali in predvajali- Filme so predvajale tele države: Švica 4 barvne 16-inilimetrske filme, Italija 2 barvna filma in 1 črnobeli film s širino 16 mm, SSSR 2 velika 35 milimetrska barvna filma, Kanada 2 barvna filma s širino 16 mm, Nemčija 2 črnobela 16-milimetrska filma, Švedska 1 barvni film (16inm), Francija 1 barvni in 2 črnobela filma (16 mm), Velika Britanija 2 (barvna in 1 črnobeli 16 milimetrski film, Finska 1 barvni film (16 mm), Cehoslovaška 1 barvni in 1 črnobeli film (16 mm). Dolžina vseh 28 filmov je merila 9566 in. Priznati moramo, da smo se vsi, ki smo jih gledali, iz njih mnogo naučili. Mnenja sem, da 'bi morali tudi v Jugoslaviji pristopiti k snemanju kakega boljšega filma o čebelah in čebelarstvu. Prav gotovo bi nam bili bolj potrebni kakor filmi o kačah in kuščarjih, 'ki jih proizvajamo v učne namene. Razen tega bi bilo zelo 'koristno, da odkupimo 'kak inozemski film in z njim izpopolnimo čebelarsko izobraževanje pri uaših narodih. Sklepi kongresa: Kakor vedno tako se je tudi XVII. mednarodni čebelarski kongres zaključil s sejo Apimondije (Mednarodna čebelarska organizacija). Na tej seji, 'ki jo je vodil generalni sekretar dr. A. Zappi-Reoordati, je bil sprejet sklep, da bodo nadaljnji čebelarski kongresi vsako tretje leto, torej ne več vsaiko drugo kot doslej. Predsednik je poudaril, da je Api-momdija, čeprav ne uradno, vsekakor pa praktično včlanjena v mednarodno organizacijo FAO. Zato bo odslej vsaki seji ali kongresu FAO prisostvoval tudi zastopnik Apimondije. S tem bo čebelarstvo gotovo mnogo pridobilo. Kandidatinje za naslednji kongres so bile Cehoslovaška, USA, Kanada in Španija. Glede na razgovore z mnogim udeleženci sem bil prepričan, da bo prihodnji kongres v Pragi, pri glasovanju pa je zmagala Španija. Tako bo XVIII. mednarodni čebelarski kongres leta 1961 v Madridu. Za Prago so glasovale samo SSSR, Cehoslovaška, Poljska in Jugoslavija. Kot nove članice so bile sprejete v Apimondijo države Argcntinija, Indija, Poljska in Romunija. Urednica lista »Bee World« dr. Eva Crane iz Anglije je predlagala, da naj bi vsako leto proslavljali kak dan kot »čebelarski dan«, ali bolje povedano, kot »dan medu«. Tedaj bi bilo treba napraviti čim večjo reklamo za med, ki je naš glavni proizvod. Propagando bi morali izvesti po časopisih, radiu in televiziji, pa tudi s primernimi razstavami in izložbami v oknih. Znani nizozemski delegat van Rappard, predsednik XIII. mednarodnega čebelarskega kongresa v Amsterdamu, ki govori z lahkoto 5 jezikov, se je nazadnje zahvalil domačinom za lepo in uspešno organizacijo kongresa in zaključil govor z besedami: »Naj živi Italija s svojim zvočnim jezikom, naj živi prijateljstvo vsega sveta!« Na te besede je odgovoril predsednik kongresa dr. Z. Recordati in končal z vzklikom: »Naj žive čebelarji z vsega sveta!« Splošna opažanja: Na tem kongresu smo slišali in videli marsikaj dobrega in koristnega. Sklenili smo nova poznanstva s strokovnjaki in čebelarji z vsega sveta. Priznati moram, da je bila organizacija kongresa na zavidni višini. Tako imenovano simultano prevajanje predavanj v razne jezike nam je pripomoglo, da nismo zgubljali časa, kot je bilo to v Kopen-hagenu leta 1954 na XV. mednarodnem čebelarskem kongresu. Vsak udeleženec si je izbral za poslušanje jezik, ki ga je obvladaj, ter s slušalko v roki spremljal izvajainja referentov in diskutantov. Vsekakor je ibila kongresna taksa 15.000 lir previsoka, poleg tega pa lu