Ludoviček in škatlja.
Spisal L. Černej
f rez dve leti je šele star naš Ludoviček, a koliko nemirn in skrbi nani že povzročuje! Vsak kot ga je poln, in nič ni varnega pred njim. Zdaj prekucne stol, zdaj pospravlja in ureja knjige, a trc-nutek pozneje že stoji na podnožniku in se spenja na okno. Nič ni čudno, da ga vcdno kaj dolcti! Xo, taka pa se mu še ni pii|>LLila  kakor zadnjič.
Pripravljali smo se, da obiščemo babico in deda. Mati je prinesla v sobo veliko papirnato škatljo, da jo napolni z oblcko in drugimi potrcbščinami. Ni jc ^c postavila prav na tla, ko je bil Ludoviček pri nji. Oglcdoval si jo je, vzdigoval ter prcmirjeval, kakor da bi se hotel prepričati, bo-li v nji pač do-volj prostora in bo-U dovolj močna. — Mati jc vedela, da ne bo nič popravil in ga svarila, da naj pusti Škarljo v miru. Ludoviček jc slušal. — Ko pa jc šla mati v kuhinjo, je bil takoj spet pri Škatlji. Kmalu je splezal nanju in zadovoljno sedel ... V istem trenutku se je premaknil pokrov, in fantič je zropotal v škatljo. Bila je ravno dovolj velika! Siromačck se je tako prestrašil, da prvi trenutek niti do sape ni prišel. Potem pa je začel grozno kričati. Ganiti se ni mogel. Prihitela je mati in ga izvlekla iz papirnatega groba. Nič hudega se ni dcčku zgodilo, vendar se dolgo ni mogel potolažiti. Škatlje pa se izogiba od istega dne. Nič ji ne zaupa. Ej, tako dete, pa si že vse tako dobro zapomnil