Avstrija in Prusija. (Zgodovinska primera.) (Konec.) Rekel sem že, da sedanje neraško carstvo ni federativna zveza nemških Ijudstev, ampak nemška ljudstva in njih kralji in poglavarji so hote ali nehote prišli pod prusko velevlast, tako da so v večjem podložništvu Prusom kakor je n. pr. Multansko in Vlaško turškem cesarstvom. Posamesni poglavarji vendar niso tako voljni, meni nič tebi nič upostat plačani namestniki cesarja Viljelma, kar pa jim se ve da, narodno-liberalni nemški listi prav za zelo vzamejo; različnost nemških plemen zaderžuje, da severni Nemec ne more tako hitro prebaviti južnega Nemca; katoličani tudi v cesarjuViljelmune morejovideti naslednika rimsko-nemških cesarjev, k različnosti v plemenih pride tudi različnost v veroizpovedanji. Prusija s svojimi verskimi postavami ne žali le katoličane, temuč tudi protestante, kateri še svojo vero kaj cislajo, in je tedaj stopila v vcrsto tistih vlad, katere napovedujejo vojsko kerščanski veri. Kedar enkrat Prusija doverši svojo nalogo, da vterdi kerščansko zavest med nemškimi narodi, zgine iz pozorišča svetovne zgodovine; preganjanje je še vselej kerščansko vero vterdilo, tako bo menda tudi sedaj, net pastor recipit gregem et Germania regem! t" Avstrija. Kakor Prusija tako je Avstrija zrastla iz tal, kjer so Slovani prebivali. Po razpadu hunske in rirnske deržave zapustili so namreč Nemci Norikum in Panonijo in se preselili na Talijansko. V zapuščene kraje ob Savi, Dravi in Donavi naselili so se Slovani notri do virov Drave in do jadranskega morja. Slovanska plemena pa so zopet umikovala se Obrom, kateri so Slovane pred saboj pahali, jim dolgo časa gospodovali in jih s kruto silo preobladali. Korotanski Slovani so iskali pomoči pri Nemcih, najdeli so jo, sprejeli so tudi od njih kerščansko vero, pa se je tudi ljud zelo skerčil. Ob virih Drave in daleč v Korotan je zginil slovanski jezik. Karol Veliki je zaterl obersko silo za zmirom in na mejnih deželah postavil mejne grofe, kateri so ljudstvo vladali; kerščanstvo se je širilo iz Ogleja in Solnograda po slovanskih pokrajinah, in to je bil tudi vzrok, da Slovanje prijemši Kristusovo vero niso zgubili svoje narodnosti. Med južne in severne Slovane so se vrinili v. 9. stoletji kakor zagozda v drevo, Madjari, ljudsko finsko — uralskega plemena. Palacki terdi, da to je bila naj večja nesreča, katera je v teku stoletij slovanski svet zadela, drugi narodi n. p. Sarmatje, Hunci in Bulgari so zginili med Slovani, a Madjar je pa Slovane pregnal ali iztrebil. Na drugi strani je pa tud resnično, da bi se slovanski živelj nikdar ne bil obvaroval nemškega vpliva, niti slovanska poljodelska ljudstva nemške nadvlade, ko bi ne bilo bojevitega madjarskega ljudstva, katero je svoje dni Nemcem zelo presedalo, in za čegar prijateljstvo se ravno sedaj nekateri nemški Avstrijanci zelo ppganjajo. — Le niislimo na mogočno rimsko-nemško carstvo v 11. in 12. stoletji, — kateremu so bili še za nekaj časa ogerski kralji podložni, t. j. da so nemško verhovno vlado spoznali (1. 1044—1046). Ko je bila madjarska kruta sila pri Avgsburgu 1. 955. za zmirom poterta, je postavil cesar Oton I. 971. grofa Burkarda za mejnegagrofa v deželo ob reki Aniži, po njegovi smerti je dal Oton II. vzhodno krajino Leopoldu iz rodovine Babenbergov, in deželo o 1 reke Travn do Drave, Otokarju I, kateri je pozneje sozidal Štajer od tod irae dežele Štajerske. Pod nemškim cesarjem Henrikom II. najdemo v pismih pervikrat ime Oesterreich. Rodovina Babenbergov je slavno vladala nadvojvodino, njene meje Da vzhod širila, gojila vero, omiko in vede; vladarji iz te rodovine so bili pobožni kristjanje, kar kažejo njib priimki, Leopold Sveti, Leopold Krepostni, Friderik Katoliški, kateri si je na Jutrovem to ime pridobil. — Babenbergovci odmerjo 1. 1246. in česki Pfmisl Otokar II. posede dežele brez pravega gospodarja. L. 1273. — tedaj pred 600 leti je bil Rudolf slavnoznan katoliški grof iz Habsburga v nemškega cesarja izvoljen. (Ko svet vsake svečanosti in zgodovinske spomine praznuje, ali bi ne bilo primerno, da bi se letos to v Avstriji praznovalo ?) — Po smerti českega kralja Otokarjaje cesar Rudolf s privoljenjem nemških vladaijev I. 1283. podelil v leno nadvojvodino avstrijansko, potem Štirsko in Kranjsko svojema sinovoma Albertu in Rudolfu. Pemsko je dobil Otokarjev sin Vaclav II. sedanja Translajtanija izvzemši Poljskega, je bila vsa tačas združena pod ogersko krono. — Toda ne vojaška sila, ampak notranja potreba, vzajemna korist je te dežele počasi privabila, da so se združile v deržavno celoto; neinški knezi tudi niso najdli sposobnejšega poglavarja nego ravno Habsburžane za rimsko-nemško cesarstvo, ker od leta 1438. je ostala čast in slava rimsko-nemških cesarjev zmirom pri slavnej rodovini, doklerse cesar Franc I. 6. avgusta 1806. je prostovoljno odpovedal tej časti. Dasiravno se ne niore tajiti, da so si nadvojvodi avstrijanski od nekdaj prizadevali pridobiti si pemsko in ogersko krono, je tudi gotovo resnično, da so se druge vladarske rodovine ravno za to poganjale; cesar Maksiinilijan je sicer napravil dedno pogodbo z Vladislavom kraljem pemskim in ogerskim, a vladarji — Ferdinand I. i dr. so povdarjali, da jih je ljudstvo samo volilo in poklicalo — Avstrija je tedaj rastla in množila se po deržavnih pogodbah; neogibljiva potreba je bila ta deržavna skupščina, da so se Ijudstva ložeje ustavljala silovitemu navalu turškega polomeseca, potrebna je bila kot jez protestantizmu, da ni prederl do laških mej. Ako so bili Habsburžani že po svoji veliki časti kar rimsko-nemški cesarji varhi iu branitelji kerščanstva, so pa tudi v svojera zasebnem življenji pokazali, da nosijo to ime s slavo in dostojnostjo. In prav od tega časa, kar se je protestantizem začel, vidi se razlika med prusko in avstrijsko deržavo. Kako so braniborški volitevni knezi postali vojvodje in pozneje pruski kralji, smo že videli, a vse drugače sta ravnala Ferdinand I. in II. Že so poslednjega deržali protestantja za suknjo, ter zahtevali, da podpiše pismo njim vgodno, a on tega ne stori, in pomoč je prišla nenadoma. Na Kranjskem, Koroškem in Štajerskein je ta knez toliko da ne do čistega krivovero potrebil. Premislimo le dolgo vlado Leopolda I. Za čas njegove vlade je bil Turek do dobrega potolčen, in Ludovik XIV., strah Evrope, globoko ponižan. Ta čas so avstrijansko armado vodili srečni in pogumni pa tudi verni vojskovodji, vojvodi od zmage do zmage. — Avstrija je bila po vsem zunanjem zastopstvu katoliška vlada; protestantovski insplohbrezverski dub pa, kateri je ob času ljudomilega cesarja Jožefa I. po Evropi vladal, je napotil tega cesarja, da ni v vseh svojih prenaredbah gledal na starodavne prnvice, katere so njegovi predniki slavnega spomina, radi priznavali katoliški cerkvi. Pred svojo smertjo pa je sam spoznal, da je v nekaterih rečeh predaleč segal, in je večji del skoro vse svoje postave pred svojo smertjo preklical, iu še le naj novejšim časom je bilo prihranjeno, spodtikati se nad irnenom »Avstrija, katoliška deržava". Francoske vojske so tudi Avstrijohudo zadevale, vendar jevsenez- gode srečno prestala, njene dežele so bile po cesarju Francu v lepo deržavno celoto zložene, in po drugem parižkem pomirje je bila nekaj časa Avstrija naj bolj veljavna deržava v Evropi, njeni vpliv je segal od neraškega morja noter do konca Italije in od Visle do Rene. Leta 1848. je tudi Avstrijo hudo zadelo, vendar z novo močjo se je vzdignila 1.1849. vžugala Talijane in Madjare. V vojskah 1. 1859. i 1866. je bila Avstrija nesrečna; zgubila je laške dežele in pahnjena je bila iz Nemčije; vzrbk temu je bil Napoleon III., kateri je na to šel, da Avstrijo poniža, in ji škoduje, kjer koli le more; iz Nemčije jo je pahnil severni nemški brat Prus po prislovici nKar nočeš, da bi tebi drugi storil, to ti njemu stori". Odsihmal še Avstrija ni prišla k pokoju in pomirju v domači hiši, tako hoče nekdanji zaveznik in njegovi priverženci v Avstriji, da bi se potem moglo reči: nMi moremo priti, da naredimo mir med udi ene deržave." — Ako tedaj vse, kar je bilo rečeno, v kratkem povzamemo, vidimo, da ste obe deržavi »Avstrija in Prusija" prirastle iz majhnega začetka z zmago nemške narodnosti nad druge — a na koncu srednjega veka vidi se razlika med temi deržavami; Prusija je rastla s pomočjo protestantizma v svoji mogočnosti, se je vedla kar protestantovska deržava in v sedemletni vojski, ko je Frideriku II. hudo predla, je dražil protestante svoje deržave zoper katoliške Avstrijance, naj pomaga, kar more, si je baje mislil. Vladarska rodovina v Prusiji je z vojaško silo ranožila majhno deržavo, in strogo zedinjenje je znak pruske deržave; Avstrija pa je nastala kot zgodovinska neizgibljiva potreba iz posamesnih deržav in kronovin, je dosihmal bila deržava iz deržav, kedar je bila prisiljena v vojsko, se je branila proti svojim neprijateljem, da ohrani celokupnost svojih deržav. Prusija pa prime za orožje — Friderik II. — da se širi in pospešuje svojo moč in rast. Prusija je po večjem nemška deržava, narodno-liberalni Nemci vidijo nad njo vresničen vzor nemške edinosti in preobladanja nad drugimi narodnosti; v Avstrijo, kjer prebivajo Ijudstva raznih jezikov, pa zaupajo njeni narodi, da ohrani njih narodnost : katoličanje pa vidijo na prestolu Avstrije staro katolisko vladarsko rodovino, in od nje pričakujejo varstva svoje vere. —