LJUBLJANA, dne 15. septembra 1907. POPOTNIK o Pedagoški in znanstven list. Letnik XXVIII. Štev. 9. VSEBINA: 1. Fr. Fink: Še enkrat »osebna pola".......-...........257 2. Ivan Kelc: Važnost in negovanje telesne vzgoje šolske mladine .......259 3. I. B.: Odlomek iz nedognane znanosti.................264 4. Miro Šijanec: Triandrus (Dalje)...................265 5. Eliza Kukovec : Nazorni uk — propedevtika realij (Konec)..........282 6. Književno poročilo........................285 7. Razgled: Listek 286 — Pedagoški paberki 287 — Kronika.........288 Last in založba Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev". Izdajatelj in za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar. »Učiteljska tiskarna", Ljubljana. last „Učiteljskega tiskovnega društva", registr. zadruge z omejenim jamstvom priporoča slavnim krajnim šol. svetom, šolskim vodstvom in učiteljstvu uradne tiskovine iz svoje zaloge. ^^ Ceniki se pošiljajo na zahtevo zastonj. y Postrežba točna. y Tudi vse tiskovine za županstva ima tiskarna po zmernih cenah v zalogi. Tiskarna sprejema vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela ter jih izvršuje okusno in po solidnih cenah. Izvrševanje tiskovin v enobarvnem in večbarvnem tisku. y Tiskanje muzikalij in časopisov. LITOGRAFUA. Telefon št. 118. v Poštna hranilnica št. 76.307. v Sc enkrat „osebna pola". Spisal Fr, Fink. . V zadnji (osmi) številki »Popotnika" razpravlja g. A. Pesek, kako sc naj rabi zapisnik iz šolarske knjižnice izposojenih knjig kot „oscbna pola". Poglejmo si še drug način uporabe te „osebnc pole". Začetkom šolskega leta prinese vsak učenec polo papirja in nariše sledečo razpredelnico: Ime Naslov izposojene knjige Pisatelj Kdaj izposodil Kdaj vrnil Opomba ____ ______ ■ Kadar učenec dobi iz šolarske knjižnice knjigo, izpolni prve tri rubrike. Učenec torej sam napiše naslov knjige in ime pisatelja. To mu ostane v spominu tem bolj, ker mora polo vsakokrat v šolo prinesti in si jo tako večkrat ogleda. Učenec položi temelj poznejšim kratkim slovstvenim črticam, katere bo slišal v šoli; učitelj se bo pa moral pri pouku tudi ozirati na to znanje. Če n. pr. otroci berejo v čitanki ime J. Stritar, so primerna vprašanja: Kdaj ste že čitali to ime? Kje? (V čitanki; v knjigi iz šolarske knjižnice.) Katere knjige imamo v šolarski knjižnici, ki jih je napisal J. Stritar? i. t. d. Kadar učenec knjigo vrne, izpolni še četrto in peto rubriko. Kaj pa napiše v peto rubriko? Pri svojih učencih se zadovoljujem s stavki: Vsebina knjige mi je zelo ugajala. Vsebina knjige mi je ugajala. Vsebina knjige mi ni ugajala. Kaj dosežem s tem ? Opomba učencev da povod razgovoru. Vsebina knjige mu je ugajala. Zakaj? Kaj najbolj? Otrok pripoveduje. Učitelj spozna osebnost svojih učencev in „osebna pola" dobi marsikateri dodatek. Drugemu otroku vsebina dočitane knjige ni bila po volji. Učitelj si lahko misli: 1. Otrok knjige ni čital. 2. Ne razume vsebine. 3. Vsebina sama ob sebi učencu ne prija. Prvo točko pojasni razgovor. Nekaj vprašanj po vsebini in učitelj ve, pri čem da je. Le vprašanja se izogibajmo: Kaj se učiš iz knjige? Ni potrebno, da bi se učenec takoj zavedel nauka. Ako se mu je knjiga dopadla, se bo itak večkrat spomnil vsebine, premotrival osebe in njih dejanje ter se v danem slučaju ravnal po dejanju oseb. To je več vredno, kakor „izmeč-kanje" nauka. Še več! Učenec potem drugih knjig ne čita z veseljem, ker ve, da mora poznati vsebino in tudi razmišljati o njej. Tako šolarji ne bodo imeli nikoli pravega veselja do čitanja. Dostikrat se otroku knjiga ne priljubi, ker vsebina ni prikladna njegovemu razumu. Učitelj bo takšno knjigo pridržal in jo izposojeval le učencem zadnjih šolskih let. Pripeti se tudi, da učenec večje število besed ne razume ter mu vsled tega mine veselje do prebiranja dotične knjige. Za takšne prilike se uvede „Slo-varček". Vsak učenec ima zvezek, v katerega vpiše neznane mu besede. Pred začetkom pouka ali med odmorom je toliko časa, razjasniti pri čitanju izposojenih knjig zabeležene besede. Tolmačenje je treba v zvezku pripisati. „Slovarček" se rabi sploh pri pouku n. pr. pri čitanju. Otroci si bogate besedni zaklad. Ako šolarju neznano besedo le enkrat pojasniš, mu nauk ne bo ostal dolgo v spominu. Pogled v „Slovarček" in pomagano mu je. Ta zvezek zabtevajmo vsaj toliko časa, dokler nimamo učencem tiskanih „Slovarčkov" dati v roke. » Oglejmo še tretji slučaj. Učencu vsebina knjige sama ob sebi ni po volji. Kaj je učitelju storiti? Ako večina učencev isto knjigo odkloni, ni primerna za mladino. Ne izposojuje se več. Pri morebitni dopolnitvi šolarske knjižnice bo učitelj vedel, katerih knjig ne kaže omisliti. Toliko o uporabi in koristi opisane „osebne pole". Zapisnik iz šolarske knjižnice izposojenih knjig ostane neizpremenjen. V rubriko „Podpis" napiše učna oseba, katera knjigo izposodi, svoje ime. Saj velja že dolgo časa načelo, da izposojuje vsak razredni učitelj sam v svojem razredu učencem knjige. Le on pozna osebnost svojih učenčev in zategadelj lahko izbere za vsakega primerno čtivo. V katerem šolskem letu pa naj začenjamo izposojevati otrokom knjige? Najbolje je, da se to stori, kakor hitro so učenci nekoliko premagali težave mehaničnega čitanja. Na tej stopnji navdaja otroka ponos, da zna brati in išče priliko, svoje znanje uporabiti. Čita vse, kar mu pride v roke. Sedaj je čas, učencu ponuditi primernega čtiva. Knjige se mu bodo priljubile in čital bo vedno rad. Opomniti pa moramo, da je osobito pri teli začetnikih treba previdnosti pri izbiranju čtiva. Rubriko „Opomba" porabimo za klasifikacijo v smislu g. Peska. Nasvet g. pisatelja je gotovo dober in vreden uvaževanja. Važnost in negovanje telesne vzgoje šolske mladine. (Konferenčni referat.) Spisal: Ivan Kelc. ako velike važnosti je telesna vzgoja mladine, spoznali so že sta-Yr rodavni narodi, bodisi že, da so telo mladine pustili krepiti v to, da je država dobila jakih bojevnikov, bodisi radi tega, da jim je telo zraslo krasno razvito in gibčno za navadno domače raz-veseljevanje mogočnikov in v dosego zmage pri javnih igrah na veliko čast in ponos naroda, iz katerega je izšel zmagovalec. Zgodovina nas uči, kako strogo so hrabri Špartanci negovali telesno vzgojo, a lep zgled so nam v tem, ker so negovali telesno vzgojo tudi pri ženski mladini; radostnim spominom se navdajamo, ako pomislimo na harmonično vzgojo duše in telesa pri slavnih Atencih in drugih Grkih. Stari Rimljani, bivši gospodarji sveta, so ostali mogočni, dokler so se pri vzgoji mladine držali izreka: Mens sana in corpore sano. Kako velike važnosti je telesna vzgoja ne samo za posameznika, nego za ves narod, za vso državo, nas uči zgodovina. Ravno zgodovina bi nam morala biti prav vzorna učiteljica v tem, da bi tako posameznik, kakor vsi na vzgojo mladine vpliv imajoči činitelji do jedra izprevidili, kako eminentne važnosti je primerna, pravočasno vršivša se telesna vzgoja mladine vobče, šolske mladine pa še posebe. S primerno in pravočasno telesno vzgojo, se ne krepi le telo, da postane popolno, v vsakem 17* obziru lepo zraščeno, stasito, gibčno, da se more v vseh slučajih ugodno in lepo kretati, ter da se zamore pravočasno ogniti vsaki preteči se neugodnosti in nevarnosti. S pravilnim krepljenjem telesa jačijo se tudi duševne sile kakor: hrabrost, samostojnost, dostojnost, ljubeznjivost, tovarištvo, rado-voljna pomoč bližnjikom v potrebah in sili, ter samozavest, a brez vsega osebnega napuha in ošabnosti ter eastilakomnosti. Pravilno telesno vzgojen človek ne pozna strahopetnosti, klečeplastva, lizunstva, licemerstva, škodoželjnosti in lažnjivosti, nego vedno je odkritosrčen, značajen in mož na svojem mestu, ki odkritosrčno ljubi pravo svobodo, želeč jo v polni meri vsakemu drugemu. Pri pravilni vsestranski vzgoji telesnih moči se človek ojači v kratenju telesnih poželenj, vadi in privadi se samozatajevanju, da ne postane lenuh, pohotnež in izvržek človeštva; ljubi delo, zmernost in redno življenje ter tako pomaga ne samo h krepkemu in zdravemu razvoju svojega lastnega telesa, nego tudi njegov zarod postane lehko istotako krepek, čil in zdrav ne samo telesno, nego tudi duševno, kakor je on. Telesno krepko razvit človek živi naravno in nravno; ne poslužuje se ničesar umetnega in izmišljenega, kar mu utegne krajšati življenje ali slabiti njegovo zdravje. Tak človek ne postane nezadovoljnež, upornik, nehvaležnež; rad se klanja modrim ukazom in postavam ter spoštuje vsakega spoštovanja vrednega človeka. Kar smo tukaj rekli o posameznikih, velja v ravno isti meri o celo-kupnosti, ki obstoji iz posameznikov; kajti čim krepkejši in vrlejši v vsakem obziru so posamezniki, tem jačja je cclota. Baš raditega je telesna odgoja mladine največje važnosti, kajti le v zdravem, krepkem in popolnoma naravno razvitem telesu biva zdrava in jaka duša. Uvaževaje vse to, treba nam je prav resno premišljevati in preudariti, kako nam bode mogoče dovesti nam v vzgojo izročeno mladež do take, torej tudi duševne popolnosti. Skrbeti nam bode v največi meri za to, da vzgojimo v popolnoma lepem soglasju vse telesne in duševne moči, da dovedemo tako mladino vsestransko do one vzvišene popolnosti, po kateri ima z vsemi močmi stremiti vsak v blagem pomenu naobražen človek, vedno se držeč izreka, da le v zdravem telesu biva tudi zdrava duša. Ako natančneje premislimo, kako se je vršila dosedajšnja vzgoja šolske mladine, moramo resnično obžalovaje pripoznati, da se je to godilo pre-euostranski. Moderni psihologi, zdravniki in (ne v najzadnji vrsti) pedagogi so spoznali, da ima telo ravno isto pravico do eksistence, do pametnega iu pravilnega negovanja in vsestranskega razvoja vseh njegovih moči, kakor duša. Radi tega se je začelo v novejšem času tudi živahneje gibanje za razvoj telesnih sil, kakor se je to vršilo do sedaj. Predolgo časa so se v šoli zanemarjale telesne vaje, kar je imelo marsikatere zle posledice ne le glede telesnega, nego tudi duševnega razvoja. V novejšem času se je v tem obziru obrnilo žc mnogo na bolje, a vendar ne tako, kakor bi to moralo biti, ker ni samo dovolj, da so šolski prostori v liigijeničnetn obziru postali sedaj že mnogo pripravnejši, nego je to bilo še pred kratkim; tudi še ni vse storjeno, ako se šolski prostori prezračujejo in snažijo pravočasno, da se varuje vid vsled dovoljne razsvetljave in ker so knjige tiskane s primerno velikimi črkami. Še mnogo premalo je skrbljeno za zdravje otrok in za krepljenje njihovega telesa, ako se v šolskih knjigah nahaja marsikateri poučni sestavek o krepljenju telesa; ako se pazi na pravilno sedenje otrok, k čemur so večinoma uvedene primerne šolske klopi; ne zadostuje, da se otroci vadijo gibati tudi v mrazu, da obtok krvi ne zastaja, da ne smejo stati v mrazu, ne vroči piti mrzle vode, sploh ne prehajati s prevelike vročine v prehud mraz, da se ne prehlade itd., nego pomisliti se mora, da z navedenim še nikakor ni dokončana odreja vsega otročjega organizma in da je k temu marsikaj, in sicer zelo važnega še potrebno. Potrebno je, da se odvrača z ozirotn na pravilen, naraven razvitek rastočih otrok še marsikatera nevarnost izvirajoča celo iz šolskega pouka. Ako se hoče doseči vsestranski, harmoničen razvoj, mora se pri telesni vzgoji šolske mladine ozirati na sledeče: 1. na povzdigo telesnega odpora mladostnega telesa po primernih telesnih vajah; 2. na odvračanje vzrokov, ki bi utegnili škodovati telesnemu zdravju; 3. na vedni strokovni pregled vseh saniternih naprav v šolstvu; sploh: 4. na to, kolike važnosti je krepko razvit organizem fie samo za posameznika, nego tudi za državo, vobče za vso človeško družbo. Ker vsaka duševna delavnost odgovarja fiziologičnemu dejanju v možganih, bodo duševni napori vedno vplivali tudi na telo. Ako to medsebojno vplivanje, oziroma delavnostna vez med duhom in telesom ni dalje časa v pravem soglasju, je motena delavnost posameznih telesnih organov in pravilen telesni razvoj jc nemogoč. Da bi sc preprečilo zaostajanje telesnega razvitka, mora se paziti vselej na to, da se ne razvijajo samo duševne zmožnosti, nego, da se z vso močjo ozira tudi na razvitek telesnih sil pri odgoji šolske mladine. Ozirati se ima torej pri vzgoji mladine na to, da nastopijo ugodne razmere, vsled katerih jc mogoč vsestranski harmonični razvoj vseh duševnih, pa tudi telesnih sil. Zdravje in krepljenje razvijajočega se telesa je odvisno od cele vrste fiziologičnih napotij v organizmu, kakor tudi od razvoja posamičnih orga-uičnih delov. Velikega pomena jc tedaj, da delujejo posamezni organi razvijajočega sc telesa — posebno srca in pljuč — brez vseh ovir, da sc lehko vrši menjava redilnih snovi in njih cirkulacija v celem organizmu in da morejo vse v telesu nerabljive, ali cclo škodljive tvarine se pravočasno izločiti. Ako menjava redilnih in izločitev nerabljivih snovi ni pravilno omogočena, nego ovirana, vplivalo bode to slabo ne samo na razvoj telesa, nego tudi na razvoj duše. Naravna posledica tega je, da otroci postanejo duševno in telesno leni; ne veseli jih ničesar, ne delo, ne učenje, ne igra, ne jed itd. Da se temu odpomore, je treba, da se vpliva kolikor največ mogoče na krepko delovanje srca in pljuč ter da se krepi z raznimi telesnimi vajami kolikor največ mogoče telesnih udov obenem. Najbolje se to doseže s plavanjem, tekanjem, skakanjem, plezanjem itd. K tem nas navaja že otroška narava sama s svojim kretaujem, dejanjem in nehanjem od zibeli do končnega razvitka telesnega organizma. Treba je le te naravne pojave v krepljenje telesnih in tedaj tudi duševnih moči pravočasno in modro uporabljati. Obenem je pa vendar dolžnost učiteljeva paziti vedno na to, da se ne spremeni otrokova živahnost v razposajenost ali celo v podivjanost, nego da se otrok giblje vedno v pravih mejah ter nikoli ne prekorači v svojem življenju po božjih in človeških postavah določene, za medsebojno ugodno življenje potrebne mere. Dolžnost učiteljeva je torej otroka nadzorovati pri njegovem dejanju in nehanju tudi zunaj šole, bodisi na ulici, cesti, v cerkvi ali doma, bodisi neposredno ali tudi posredno. Le ako se popolnoma in vsestransko spozna individualnost vsakega učenca posebe, še le bo vzornemu učitelju omogočeno s primernimi sredstvi vplivati pravočasno na vsestranski in ugodni razvoj učenčevih telesnih, kakor tudi duševnih sil; vedno pa mora učitelj zelo paziti na to, da njegova strogost pri nadzorovanju otrok nikoli ne prekorači postavnih mej. Da se učenci med šolskim poukom ne utrudijo, naj se jim nudi pravočasno prilika k razvedrilu, kar se zgodi s primernim menjavanjem predmetov: s petjem, telovadbo, z igro na prostem rned poučnim odmorom itd. Ne kratimo otrokom tudi tiste 1 4 ure pred šolskim poukom v njihovo razvedrilo, nedolžno medsebojno kramljanje, pripovedovanje o tem in onem. Koliko otročjih želja in hrepenenj se uteši in uresniči v tem času, ve le samo tisti, ki je sam doživel kaj enakega. Ves otroški organizem pride vsled tega v ugoden položaj in ugodna razpoloženost otrokova zopet vpliva mogočno na ves njegov telesni in duševni razvitek. Kakor znano, ni treba k povoljnemu razvitku telesnih moči samo hrane, pijače, primerne obleke, toplote itd. nego potrebno je tudi bivanje v zdravem, svežem zraku, iz katerega se dobiva za človeško življenje potrebnega kisleca. Čim večja je skupna delavnost vseh telesnih organov, tem več se po dihanju uvede v organizem kisleca; odprava porabljenih — nerabljivih — in celo strupenih snovi postane intenzivnejša, rast in razvoj vseh udov postaneta hitrejša in močnejša ter vsled tega ves organizem odpornejši raznim, celo nalezljivim boleznim. Čuvati se obenem mora, da se z globokim dihanjem in vsed tega hitrejšim vtripanjem srca neprimerno hitro ne povečajo srce in pljuča in v razmerju proti drugim telesnim udom ne zrastejo prevelika, kar nas ima navajati pri vseh telesnih vajah k temu, da se razvijajo popolnoma naravno in harmonično vsi telesni udje obenem. Dokazano jc po zdravnikih, da sc v šolski dobi vsi udje otroškega telesa neprimerno hitro raztegnejo in razvijajo v razmeri proti prsnemu ogrodju, kar ima učitelja zopet navajati k temu, da se mora pri telesnih vajah ozirati na primerno rast ogrodja, da dobijo srce in pljuča dovolj prostora za razvitek v razmerju proti drugim telesnim udom. Naj pa nikdo ne misli, da do sedaj navedeno velja samo za dečke, kot morebitne bodoče bojevnike itd., nego to velja v ravno isti, ako še ne v veči meri, tudi za dekleta. Primerna rast vseh telesnih udov pri deklicah nas navdaja obenem z veselo nado, da bodo pozneje kot matere rodile čvrste otroke, ki že na svet prineso pogoj bodočega vsestranskega krepkega razvitka. Tudi v etičnem oziru so primerne telesne vaje za mladino velike važnosti. Le opazujmo neokretnega gorjanca pri njegovem dejanju in nc-hanju! Kako okoren in neroden je pri vseh svojih kretnjah v primeri z izurjenim telovadcem, čegar kretnje so navadno ponosite, gibčne in prikup-Ijive; takoj na zrasti teles in posameznih udov bodemo sprevideli, kolik razloček je med obema! Koliko duševnih vrlin se pa vzbudi in okrepi pri pametno urejenih telesnih vajah,'skoraj ni mogoče navesti in dovolj je, ako vsled navedenih vaj pri mladini vzbudimo in okrepimo možatost, odločnost, hrabrost, samostalnost, odkritosrčnost, jekleno značajnost, in obenem pa popolnoma zatremo straho-petnost, lizunstvo, malomarnost in predvsem lenobo, — vseh grdob grdobo! Sploh trdijo vsi pravi pedagogi, da se s pravilno telovadbo in igrami razvije pri mladini zadružnost ter vsled tega spoštovanje in ljubezen do bližnjega, vztrajnost pri vseh dejanjih itd. ter zatira duševna zaspanost, prezgodnji spolni razvitek v nenravnem smislu; prežene se mlačnost in topost, prevzetnost in samovolja, krepi se'pazljivost in hitra razsodnost. Posameznik se vdaja interesom celote ter sploh vzbuja ljubeznjiv, tovariški duh. Razumljivo je, da je v dosego dosedaj navedenega pri telesni in duševni vzgoji mladine treba celega moža, učitelja-vzgojitelja, ki ima srce na pravem mestu, dovolj naobraženosti tudi za primerno telesno odgojo otrok in ki vedno dobro uvažuje izrek, ki pravi, da le v zdravem telesu biva zdrava duša. Neizogibno je tudi potrebno, da se povsod nastavijo za šole zdravniki, ki vestno izvršujejo jim odmerjeni posel. Pri vsem našem vzgojnem poslu pa se držimo pravih navodil, kakor bi nam jili najvišji sodnik začrtal v dnu srca, rekši, da pojdimo pogumno, a previdno na delo! Odlomek iz nedognane znanosti. Priobčil j. b. ovršino geometrijskih teles (kocke, prizme, piramide itd.) izraču-niti je lahka stvar, ker imamo že na tanko dognana pravila. Največ teles v naravi pa nima določene geometrijske oblike. Tedaj pa stojimo pred težkim vprašanjem, kako izračuniti površino takega telesa? Vzemimo kak robat kamen, ki ni podoben nobenemu znanih geometrijskih teles. Njega telesnino prav lahko izračunimo s po-J&HF' J močjo teže, ako nam je znana specifična teža. Pomagamo si tudi lahko s tem, da položimo kamen v posodo, v kateri se nahaja voda, potem izračunimo prostornino vzdignene vode, ki je enaka telesnini v vodo položenega kamna. V veliko zadrego pa pridemo, ako se nam stavi naloga, izračuniti površino tega telesa. Kolikor nam znano, moremo v tem slučaju določiti površino Ic približno. Včasih je pač mogoče površino razdeliti na znane geometrijske oblike, kakor tri-, štiri- ali mnogokotnikc, tudi krivoploske oblike najdemo semtertje, ki sc dado izračuniti po znanih pravilih. Pogosto imajo pa telesa površino, ki se ne da primerjati z nikakimi geometrijskimi liki. Tedaj vzamemo tanek in voljan papir ter narežemo več dni1 in cm2 iz njega, potem pa odstrižemo primerne kosce ter gumirane pokladamo toliko časa na telo, da ga popolnoma pokrijemo. Potem seštejemo, koliko dni1 in eni1 papirja smo porabili; to število nam naznani približno površino telesa. Prilepljeni papir lahko zopet odstranimo, če ga z vodo odmočimo. Tako empirično navodilo jc pa dolgočasno in le približno natančno. Morebiti iztakne kak srečen zemljemerec racijonalnejšo izvršitev ter nas razveseli z radostnim klicem „Heureka". Prej razloženo navodilo porabimo lahko tudi za kak dokaz n. pr. da jc površina krogle res 4rV. V ta namen izrežemo iz papirja dva kroga, katerih polumer je enak polumeru krogle. Obod enega teh krogov razdelimo n. pr. na osem enakih delov1) ter potegnemo iz vseh osmih točk polumere h krogovemu središču. Tako smo krog razdelili na osem enakih izsekov. S temi krogovimi izseki pokrijemo polovico polkrogie in sicer položimo izsekovc loke na ravnik drugega poleg drugega, tako da je krogi in ravnik ravno pokrit. Drugo polovico pokrijemo z izrezki drugega kroga. Temu ') Pri večjih kroglah svetujemo zaradi natančnosti razdelitev na več delov. krogu včrtamo s 6,'n polumera koncentrični krog ter razdelimo njegov obod na osem enakih delov, obod zunanjega (prvotnega) kroga pa razdelimo na 16 enakih delov, potem potegnemo od vsake delilne točke zunanjega kroga premico k nasprotni točki notranjega kroga. Na ta način smo razdelili krogov kolobar na osem trikotnih in osem štirikotnih likov. Ako še v manjšem krogu potegnemo skozi delilne točke premere, razdelili smo ploščino notranjega kroga na osem enakih izsekov, s katerimi pokrijemo gornji del polkroglc. Če še po delilnih premah razrežemo krogov kolobar, pokrijemo s temi izrezki ostale praznote na polkrogi i. Polkroglo smo tedaj pokrili z dvema krogoma, celo kroglo pokrijemo torej s štirimi krogi, kar se vjema s pravilom 4rV Triandrus. Spisal Miru šijanec, c. Ur. učitelj, Pitij. (Dalje.) II. Platon. okrat je umrl, Sokrat živi. Osebnost njegova bila je toli živa in oživljajoča, da je vplivala kot predpodoba na razne individualne značaje, ki so imeli v njej sredotočje. Glavna misel vseh Sokra-tovih učencev je bila, da vodi človeka le splošen, v sebi pravi in na sebi popoln smoter. O bistvu tega smotra je dalo odgovor življenje Sokrata, katero so razne osebe individualno tolmačile. Antisten, ki je ustanovil kinozarejško šolo, je povdarjal krepost kot končni smoter, katerega zamore človek spoznati in sega razumnim potom učiti in priučiti. Idealno skromnost Sokrata je proučaval kot brezpotrebnost. Zadostuje samo, če se krepostni človek upira hudobnosti; ni treba torej didaktičnega dokazovanja, ampak sokratiške moči. Samemu sebi zadostuje le moder človek; on le je neodvisen od vsega: od bogatstva, nasladnosti, časti, zakona, obitelji, državnega, političnega življenja. Nekateri predmeti niso naravnost potrebni, kakor n. pr. čitanje in pisanje; drugi, kakor geometrija in godba, se lahko pogrešajo, prezirajo, da, celo v nič devajo, ker država in domača hiša ne slone na petju in godbi, ampak na dobrih načelih. Pač pa se mora zahtevati utrjevanje in urjenje telesa, mrzle kopeli, spanje na trdih tleh i. t. d. Mojstra prekosil je učenec — Dijogen. Kar je Sokrat učil o rajski sreči, to so Aristip in kirenejci razumevali in iskali v udobnosti, katero ima in zamore podati le telesna slast. Da se ta popolnoma doseže in ohrani, zato je treba izobraženosti duha, vladanje samega sebe in zmernosti. — Po njihovih naukih mora osloboditi človeka vzgoja in omogočiti, da vsako slast čisto, neskaljeno, ravnodušno uživa. Zatorej sta pouk in vzgoja sredstvi, ki nas učita, kako se naj življenje uživa. Tak pouk in taka vzgoja pa morata sloneti na etiki, ki nam kaže, kaj je dobro, kaj je hudo. Evklid in Megariki so kot sredstvo za vresničenje njihovih načel o življenju jemali tudi etiko v poštev, toda le kot služnico dialektike. Učili so, da je dobro le enojno, vedno v sebi enako, čisto bivanje; kar pa ni dobro, pa ne biva, ne obstoji. Evklid posebno ima zasluge za dialektiko in za umetnost debatiranja. Kiniki, Kirenajiki in Megariki so torej premotrivali samo eno stran njihovega učitelja in učili po svoji individualnosti, zatorej pa je tudi njih smoter končal nad brezdnotn. Getiija zamore razumeti le genij. Tak genij bil je Platon. Platon je družil v sebi ideje Sokrata in ideje prejšnjih filozofov kakor kristal, ki zbira in odbija solnčne žarke: Platon je vse nauke zbral v celotno vrsto ter prvi ustvaril zistem filozofije. In v tem je učenec večji od učitelja. Platon je objektivni Sokrat v najlepši podobi, 011 je poet v modrovanju, estetični filozof, filozofični Apolon, najlepši duševni cvet Grccije, je ideal v Grkih: v njem se povzdigne čustveno življenje do ideje in ideal stopi v čustvenost. Življenje. Vse življenje Platona ima nekaj vsemogočnega, čudovitega, božjega na sebi. Saj so mu — kakor nam pripoveduje pripovest — kot otroku bučele nosile med v usta, med tem ko so starši v zahvalo za otroka bogovom darovali. Tudi je isti dan, ko so starši odraslega in ukaželjnega mladeniča privedli k učitelju, Sokrat sanjal o labudu, ki se je na oltarju Erota rodil ter zletel v njegovo krilo, od koder se je dvignil z neirečno lepim petjem k nebesom. Platon se je rodil 27. majnika 427. I. v Atenah. (Nekateri trdijo da v Egini.) Sin Aristona se je sprva klical za Aristokleja, potem pa so ga zaradi širokega stasa in čela imenovali Platona. Bil je vzgojen po načelih aristo-kratičnih staršev; vreden svojih pradedov, ostal je tuj takratnemu že izprijenemu, demagoničnemu gibanju. Gramatike ga je učil Dionizij, ki je v Atenah ustanovil lastno šolo. V telovaji (učitelj Ariston iz Arga) se je tako okrepil in izuril, da je celo v istmiških in pitiških igrah nastopal. V godbi ga je teoretično in praktično podučeval (Uk in vaja sta bila tedaj druge vsebine in pomena) Drakon, učenec slavnega Damona, in Metelj iz Agrigenta. Resnobnost in veličastnost doričnega načina v petju se mu je že precej priljubila. — Ko pa je v 20. letu Sokrata spoznal, odpovedal se je muzi godbe in petja, ter se z vso dušo posvetil filozofiji. Sokrat mu je bil uzor človeka in človeštva sploh. Pri njem je ostal, živel osem let (407—399 pr. K.). Po smrti učitelja podal se je Platon v Megaro, kjer je posečal šolo Evklida. Odtod je potoval v Kireno, Egipt in Malo Azijo. Štirideset let star, se je vrnil v Atene ter prepotoval Grško, da se globokeje seznani z nauki Pitagorejcev. Nekaj časa je bival tudi v Siciliji pri Dijonu, svaku sirakuškega tirana Dionizija. Toda prijateljstvo, oziroma naklonjenost ni dolgo trajala. Ker je napake tiranov in pogreške njihovega vladanja odkritosrčno grajal, je bil v sužnost prodan. Vendar se je mogel rešiti ter se vrniti v Atene, kjer je kupil prelepi vrt z drevoredi, odkoder je užival krasen razgled čez mesto. Na vrtu je dal sezidati muzam mično svetišče, ki je bilo središče filozofične šole, katero je on ustanovil in vodil. Tukaj se je s svojimi učenci šetajoč pogovarjal ter imel cele govore in predavanja. Obdan od ljubezni učencev, med katerimi jc bilo tudi nekaj „slušateljic" — v moški obleki, vglobljen v ideje o kreposti in sreči pojedinca kakor o blagru državnega življenja, živel je do 81. leta. Smrt ga je pobrala iz družbe na tieki gostiji. Pokopan je nedaleč od akademije, v Keranejku. Spisi. Njegove učence so uazivali »akademike", po vrtu, kjer so se učili. Kar je Platon učil, zapustil je zapisano v knjigah „Phaidros", »Simpozij", „Poli-tcja" in »Nomoj". V prvem spisu, ki je pisan v dialogični obliki, graja učitelje govorništva, posebno pa Lizija. Večje važnosti je »Simpozij", ki ima posebno vrednost tudi zato, ker je Platon z njim ustvaril nov način slovstvenega občevanja, ki se je potem uvedel v vse učilišča modroslovja. — Izmed učencev se je zbral poseben krog, ki se je shajal v obednicah, kjer so se v veseli družbi, neprisiljeno, a vendar v natančnem redu obravnavala vprašanja o modroslovju. — Glavne ideje Platona so ob enem najveljavniši viri njegove pedagogike. Nahajamo jih v že imenovanih spisih o državi (rindiztin) in o postavah (vouoi), kateri so pa iz poznejše dobe njegovega življenja. Platon je namreč sodil, da človek v dobi pod 36 leti naj ne piše listov, ki so javnosti namenjeni, ker v tej dobi še človek nima lastnega prepričanja in spoznanja. Modroslovje. I d e j e. »V se modroslovje s Ioni n a d i a 1 ekt i ki ali logi ki, ki je znanje o tem, kar se zamore ali ne more združiti v pojm, in o tem, kar se sme deliti ali zlagati. Znanje dosežemo po dveh potih: po zaznavanju in po razumevanju. Mišljenje se ne nanaša na to, kar ne postane in ne mine, ampak na to, kar je, kar biva in kar ostane stanovitno; mišljenje motri reči v njihovem večnem bistvu: tvori ideje. Ideja je ono, kar je občnega v različnih, skupnega v pojedin i li, stanovitnega v spreminjajočih se rečeh. V subjektivnem oziru so ideje ona načela, katerih ne moremo izvajati iz skušnje ; v objektivnem oziru so pa neizpremenljiva načela o bivanju in o svetu. Ideja biva tam, kjer postane pojm. Vse reči so le podobe in sence idej. Med seboj pa tvorijo sestavljen organizem, v katerem je vsaka nižja ideja predpodoba, podlaga višji; os redna ideja pa je ideja dobrega. Kakor solnce ni samo vzrok vidnosti ali vida, da namreč reči postanejo vidne, ampak je tudi ob enem vzrok, da rastejo in bivajo: tako tudi ideja dobrega, ki je toli krepka in lepa, da ni samo vzrok vse vede, podeljuje resnico in bistvo vsem stvarem, ki so predmet vede. Kakor pa solnce ni vid, ne predmet vida, ampak nad obema činjuje, tako tudi ono dobro ni veda in resnica samo sebi, ampak biva nad obema; zatorej nista to dobro za-se, ampak le načinoma dobri. Lc bog sam je edino, absolutno dobro, vir vsega dobrega, torej vir ideje, ki je bila početek vseh stvari in njih prapodob. Duša. Človek obstoji iz duše in telesa. Ker duša živi v zvezi s telesom, zato se obrača k minljivim stvarem; ker pa je tudi deležna spoznanja večnega ali uma, živi nekaj božjega v njej. V duši biva torej nekaj božjega in nekaj umrjočega: 1. um, ki ima svoj sedež v glavi, 2. nagnenje, ki biva v spodnjem delu telesa; obema pa služi 3. pogum kot posredujoča vez, ki na eni strani pomaga umu proti nagnenju, na drugi strani pa krepi srčnost, če um to zahteva; srčnost ima svoj sedež v pršili. Bistvo in pojm neumrjoče duše jc samostojno gibanje; zatorej tiad-kriljuje vse ter prešinja celo nebo, zdaj v tej, zdaj v oni obliki. Da bi na svetu razen vesoljnega duha bivale še druge bogu podobne stvari, ustvaril jc bog duše, katere je oživil z idejami. Sprva jim je bog odločil bivališče na svetovih zvezd, kjer so bivali kot blaženi duhovi. Zaradi kazni pa so nekatere duše bile obsojene, da bivajo na zemlji in v truplih Zemljanov. Iz tega se razlaga dvojna narava v človeku, ki se po smrti vsled svojega duha vrne v prvotni blaženi stan, če je krepostno živel; v nasprotnem slučaju pa sc šc globokeje pogrezne v živinsko naturo, dokler sc ne pogubi. Kajti popolna duša sc dvigne v višave in vlada svet; nepopolna pa se pomika okolu, dokler ne najde kaj trdnega, kjer more bivati. Pri tem vzame na-sc zemeljsko truplo, ki se z njeno pomočjo giblje; in ta skupnost, spojena iz duše in telesa sc imenuje živo-umrjoče bitje; ima moč lastnega gibanja ter deluje od znotraj na vzven. Krepost. Potemtakem se kaže človeška duša ali dobra ali hudobna, kakor pač vladajo moči: um in nagnenje. Če duša zazre kaj njej enakega, tedaj razprostre svoja krila ter se dvigne nad zemljo, oduševljajoča in spo-rninjajoča sc nekdanjega stanja, ko ni zrla podobe lepega in dobrega, ampak lepo in dobro samo na sebi. Spominjaje se onega božanstva se človek tudi na zemlji popolnuje. Popolnost doseže s tem, da stremi po ideji dobrega. Ker pa je edino pravo dobro nedosežno za umrjočega človeka, zatorej ne more človek absolutno dobro zreti ali doseči, ampak le nastajajoče dobro v vseh prikaznih kakor so n. pr. veda, resnica, lepota in krepost. Krepost je 0110 normalno stanje, ki izvira iz harmonije vseh treh duševnih sil: mišljenja, srčnosti in poželjenja. Ona je znanje, zato se je moramo priučiti. Krepost uma se imenuje modrost. Ona je merodajna in vodilna moč, brez katere se pogum izpremeni v živalsko silovitost, zmernost pa v topost. Krepost poguma je srčnost. Ona je pomočnica uma, ki odlikuje v boju med ugodnimi in neugodnimi čustvi, med hotenjem in bojaznijo. Krepost poželjenja je zmernost, ki omejuje nagnenje s pravo mero. Ona krepost pa, ki je urediteljica duši, vez in edinost vsem drugim krepostim, je pravičnost. To je krepost vseh kreposti; nobeno dejanje ni krepostno, če ni bilo pravično. Država. Krepost „y velikih črkah" nam predstavlja država. Država je to v velikem, kar je posamezni človek v malem: nravstven individuj, kateri kaže idejo dobrega v resničnem življenju. Kakor v duševnem življenju po-edinca, tako nahajamo zastopane tudi v državnem življenju one tri elemente: Umu odgovarja stan vladarjev, ki skrbijo za zakonodajstvo; pogumu podoben je stan čuvarov in bojevnikov, katerih naloga je braniti dom in občino; čutnemu poželenju pa prispodabljamo lahko stan rokodelcev, ki skrbijo za naše potrebe in druge stvari. Iz prave mere in pravnega razmerja teh treh krogov pa se rodi pravičnost države, vsled česar je vsak državljan deležen blagra, do katerega si je stekel pravico. Državi se mora poedinec posvetiti, njega samovolja se mora njej podrediti, njega smoter mora njej darovati. Vse v državi je vseh, celo oči, ušesa in roke, tako da ne vidi, ne sluša in ne opravlja vsak po svoje in ne samo lastnih reči; ampak vsi kakor iz enih ust grajajo in hvalijo iste stvari in dela in naloge. Zatorej je v lasti države: vse družinsko življenje, vzgoja in pouk, izvolitev poklica in stanu, vsako delovanje, celo veda in umetnija. — Vzgoja občanov je utemeljena v državnih zakonih: Kdor greši proti zakonom, tega naj kaznuje država; toda ta kazen bodi pravzaprav ukor, ker mora obenem človeka spametovati in poboljšati. Dobra vzgoja in dober pouk tvorita dobre značaje, krepostne narave in nravstvene državljane; krepostne narave procvitajo le na podlagi uspešne vzgoje. Zaraditega naj država najprej uredi, da nihče ne sme imeti posebno svetišče v svoji hiši, ampak da mora darovati v javnem tempeljnu. Vera po postavi urejena stori, da nihče ne greši samovoljno, ne z brezbožnim dejanjem, ne s protipostavnim govorom. Pač pa storijo to oni, ki menijo, da ni bogov, ali da se bogovi ne brigajo za človeka, ali da se zarnore njih naklonjenost kupiti z darovi. To so zmote, katere mora postavodajalec odpraviti. Kdor pa greši z dejanjem ali z besedo, ta se naj primerno kaznuje. Kajti res je, kakor je kdo v zgoji pričel, tako tudi napreduje, ker podobno poraja samo podobno, in tako se slednjič izcimi in izraste dovršenost, bodisi v dobrem ali v hudobnem. Glavno sredstvo državne vzgoje je moška ljubezen. Nič ni tako blagodejnega vpliva, nič nima za mladino večje veljave, kakor je ljubezen med moškimi. To, kar človeka vodi k lepemu in spodobnemu življenju, to niso vezi sorodnikov, niso častna mesta, ne bogastvo, ampak ona ljubezen, ki ni nič drugega, kakor sramežljivost pred nespodobnim in teženje po lepem. Ljubeči in ljubljeni pa se morata zediniti v popolnost, vsak misleč in živeč po sovr-šenih svojih načelih; prvi: Kar storim iz ljubezni do ljubega, ki se mu je s srcem in dušo vdal, — vse je prav; drugi: prav je vse, kar morem ska-zati iz ljubezni onemu, ki ga je modrega in dobrega storil. Eden mora skrbeti, da gojenec dobiva prave vtise, da se vadi v pametnem mišljenju in da raste v dobrem; drugi mora čutiti potrebo, da si pridobi izobraženosti in modrosti. Ljubitelj kakor ljubimec bosta skrbno pazila, da bosta živela v kreposti in sovršenosti. In to je Eros nebeške ljubezni! Paziti se mora na to, da se mladi ljudje ne družijo v spolni ljubezni z drugi istega spola. Če se v tem oziru glas ljudstva spoštuje, da vsi: sužnji in prosti, in vso mesto v tem enako mislijo in sodijo, tedaj zadobi državna postava pravno moč. Ta urejuje, da se moži in žene smejo družiti v spolni ljubezni le z namenom, da dobe otroke ljubezni; prepoveduje plod zabraniti ali uničiti. Nadalje mora postavodajalec podanike vzgojiti v prenašanju udobnosti kakor neudobnosti, jada kakor radosti. Ker se vzgoja, ki se javlja v primernem redu in zmernem prenašanju prijetnih kakor neprijetnih čustev, v življenju čestokrat pogubi ali celo uniči, zato so bogovi iz milosti do človeškega rodu poleg dni dela in trpljenja uvedli praznike in veselice, katere obhajamo njim na čast, nam pa v počitek in veselje. Zatorej je tudi mladina, čije duše ne morejo prenašati ozke rezkosti in resnosti življenja, dobila v dar igre in petje, da se s tem čudotvornim atributom posredno navaja h kreposti. Zaraditega se ne morejo grajati pivne veselice, ako se le vršijo tako, kakor to zahtevata red in postava. — Pri takih prilikah spoznamo človeka, vidimo dobre in slabe lastnosti, cenimo čustvo po višinah in globinah, ki se pokažejo neprikrito, brez sramežljivosti iti vsakega ozira. Vse to pa nam zopet razodene uspešna sredstva, s katerimi zamoremo vplivati na človeka, da ga navajamo k dobremu. Zaraditega bi se občani morali večkrat shajati, iti sicer v tempeljnih in logih, kjer skupno darujejo in se razveseljujejo. Če se pa someščani v pogled spoznanja značaja drug drugemu prikrivajo, če se takorekoč le v nejasni luči prikazujejo, tedaj tudi ne morejo zahtevati, da jih naj po zaslužeuju častimo in o njih pravično sodimo; nasprotno pa lahko spoznamo njih zmožnosti in vrline ter jim podelimo službe in opravilo, ki jim po vsej pravici gredo. Državna vzgoja mora tudi ur e d t i in odmeriti življenje raznih slojev i n s ta n o v. S už n j i se morajo kaznovati, kadar so zaslužili, sicer postanejo razuzdani. V občevanju z njimi se mora vedno resnobno in strogo postopati; nikakor pa ni dobro, igrati ali šaliti se z njimi, najsi bodo moški ali ženske. Nobeden prostorojen domačin naj ne bo rokodelec, kajti on goji in izvršuje umetnost, katera zahteva mnogo znanja in vaje; ta umetnost jc dober red v državi, katerega pomaga vzdrževati meščan, kar je gotovo toli umetno in težko, da se zraven ne more baviti še z drugo strujo. Bojevnik ali vojak ne sme imeti lastnega premoženja; tudi ne kakega stanovanja ali shrambe, kamor bi ne mogel stopiti vsak o vsakem času. Vojnik ne sme imeti ne zlata, ne srebra, bodisi v denarjih, pod streho, ali na obleki. Hrana in obedovanje je skupno, kakor na vojski. Vojnikov žene morajo biti njim enako izvežbane, in to v telovadbi in godbi. One, ki so določene za brambo mesta, se morajo izločiti ter z drugimi bojevniki skupaj bivati, stražiti in bojevati. Pri tem pa je tudi potrebno, da žena nima moža posebej, da ne ljubi samo enega, ampak živi v skupni lasti; tako torej tudi otrok ne pozna svojega očeta, ne oče svojega otroka. Občestvo žen in otrok, skupnost vsega imetja obvaruje državo, da se ne razdeli na posebne kose in hiše posameznikov, kar bi državo le slabilo. Taki nesebični varuhi države so najbolji. Lepa pa je tudi notranja vez vojnikov. Kadar sreča drug drugega, ne ve, koga ima pred seboj: brata, očeta, mater ali sestro, naslednike ali prednike roditeljev? In v tej negotovosti se vsak spoštljivo obnaša in z drugim ljubeznivo ravna. Vsak prepir in tožba na ta način izgine, ker nihče nima kaj lastnega razen svoje telo. Med varuhi države pa so filozofi prvi, ki zapovedujejo. Filozofi naj bodo vladarji. Kajti, če filozofi niso v resnici vladarji v državi, ali če tako-imenovani kralji in vladarji niso obenem tudi filozofi; nadalje, če se te moči, državnopravna in modroslovna ne združita, in če se dosledno drugi someščani tej ali oni sili pridružijo in v skupnost ne družijo, tedaj se država ne reši svojega glavnega zla tudi ne celo človeštvo. Torej morajo vladarji biti oni modrijani, ki zatnorejo spoznati bistvo in vrednost vseh reči. Tem nasproti pa so oni nezmožni, ki ne spoznajo vse podobe spreminjajočih se stvari, ki nimajo v sebi jasne ideje, po kateri bi se vsakikrat ozrli liki slikar, kadar slika predmet, kateri živijo v temi in zmoti. Mi hočemo za varuhe države one, ki imajo pravo spoznanje in jasne pojme o vseh rečeh, pa tudi niso zaostali za drugimi, kar se tiče kreposti in izkušnje. Vzgoja. Platon ni samo osnoval ideal države v občnih potrebah in mamljivih slikah, ampak jc podrobno očrtal posamezne točke ter natančno določil na- čela in njih izvajanje v praktičnem javnem življenju, za katero pripravlja državljana vzgoja. To se razvidi že iz učnega načrta in iz predmetov, katere zahteva in opiše; tako nam poda nauke o telovaji in godbi, o pouku matematike in filozofije, o izboru pesniških izdelkov, o izvolitvi strun, tudi o telovaji in vežbanju žensk za vojaško službo, o starosti in dobi, v kateri se človek naj uči dialektike, kdaj se sme poročiti, otroke roditi i. t. d. „Čeravno je človek po svoji naravi krotek, vendar šele vsled vzgoje postane najboljša — žival, ki je bogu najbližja. Odraste pa brez vzgoje ali v napačni vzgoji, tedaj postane ena najbolj divjih živali, ki jih je zemlja rodila. Iz tega sledi potreba vzgoje. Vzgoja je vodstvo in navajanje mladine tako, da doseže smoter, ka-koršnega postava tirja. Posebe se mora zahtevati, da se mladež vadi onega življenja, ki so ga odobrili najstarejši in najboljši možje, da se vcepi in vzbuja v mladini tako mišljenje in čustvovanje, kakršnega bo ona terjala, kadar doraste; ona mora torej sprevideti, še preden se je um popolnoma zbistril, kaj ima ljubiti in kaj sovražiti. Telo in duša. Pri izvrševanju vzgojne naloge pa se porajajo zapreke, ki imajo svoj vzrok v boleznih duše, svoj prvotni vzrok pa v boleznih telesa, vsled česar ne nastanejo samo telesne, ampak tudi dušne nedostatnosti. Premočno telo v čemerni sili rodi poželjivost do telesnega uživanja in strasti ter podvrže dušo dvema boleznima: hudobnosti in nevednosti. Hudobnost je nekaka pobuna (vstaja) slabega proti dobremu, je spor med sicer sorodnimi, slikajočimi močmi, kakor so: čutnost in nasladnost, čustvo in sod, neudobnost in um. Nevednost pa se rodi iz čezmernosti, namreč tako, da po resnici in spoznanju hrepeneča duša zgreši svoj smoter. K tem boleznim duše, ki nastanejo in se širijo v bolnem telesu, se pridružijo še potem slučajnosti: vpliv slabih državnih naprav, slabih govornikov, ki se slišijo v javnosti ali doma, razen tega napačen pouk, ki ne odstrani zla, marveč še ga poveča, tako da se človek pohujša namesto poboljša ter vedno ostane odvisen od poroda in slabe vzgoje. Sredstva proti boleznim duše in telesa obstoje v gibanju duše in telesa. Nedelavnost in lenoba razrušita telo, gibanje in telesne vaje pa ga ohranite jakega in svežega. S pridnostjo in učenjem, ki je gibanje duše, se pridobe znanje in učenost, vsled česar se duša ojači, duševno stanje zboljša; brezdelavnost pa rodi brezmiselnost; kjer ni marljivosti, tam je po-zabljenost. Vendar se vsakokratno gibanje vrši pod načelom, da je le tedaj sredstvo, če se telo in duša, kakor zahteva enakomernost, enako pridno in vztrajno urita, ne pa samo duša brez ozira na telo, ali telo brez ozira na dušo. Če postane duh močneji od telesa, če postane mogočnejši, če se vedno bavi z znanstvenim raziskovanjem in tuhtanjem, ali z javnimi in privatnimi učenjaškimi prepiri in nauki, tedaj oslabi telo pod prenapetim delovanjem duše in človeka se loti razdraženost, občutljivost, nezmožnost za kako drugo uspešno delo; nasprotno pa, če je premočno in silovito telo spojeno s slabotnim duhom, če telesni nagoni in naravna poželjnost zadušijo višja čustva in duševno delovanje, tedaj neha čilost duha, tedaj postane duh nezmožen, top, pozabljiv ter slednjič podleže največji bolezni: nevednosti. Zatorej mora vzgoja paziti na to, da se z ene strani gimnastika, z druge strani pa muzika poleg drugih predmetov sorazmerno gojita.— Namen tel o vaje je, da se vsi udje telesa, kakor jih vežejo sklepi, ali kakor jih druži skupno delovanje v gibanju, vežbajo in urijo, da postane telo zdravo, močno, lepo. Z ozirorn na dušo pa moramo skrbeti, da se vse tri glavne sile ohranijo v enako in v sorazmernem gibanju, ker postava narave kaže, da ona moč najprej oslabi, ki njej lastno gibanje brez vaje pusti, najmočnejša pa postane ona, ki se v vaji ohrani. One tri duševne sile ustrezajo delovanju ter desežejo njih namen: 1. Ako moč poželenja po tem teži, kar je pravo in dovoljeno. Nagnenje se mora vdati najvišji sili: razumu. Tako delovanje kaže sedež poželenja tam, ki se nahaja na najnižji stopnji, namreč v spodnjem delu telesa. 2. Ako moč poguma z vso moško-nravstveno vnemo in z vsemi drugimi čustvi brzda poželjivost, da naredi umu prostor, da ga oprosti telesnih spon; zatorej je sedež srčnosti med glavo in trebuhom. 3. Predvsem pa se mora ona moč, ki biva v najvišjem delu našega telesa, ki nas zaradi sorodstva z nebesi obrača od zemlje, ki vzbuja božje misli in podeljuje neumrjočnost, ki se z vedami bavi, negovati s posebno pozornotjo, čeprav se tudi druge ne smejo zanemarjati. A k o s e v s e m m o č e m, z m o ž n o s t i m t e r n j i h o v e m u s v o j s t v u v gojenju ugodi, tedaj nastane v človeku ona podoba, katero imenujemo pravičnost: ki je skupni pojm vseh kreposti i 11 smoter duševne vzgoje. O zakonu. Vzgoja se prične že pred porodom, kajti že takrat zamo-remo vplivati na sad. Zaradi tega se mora zakon skleniti iz ljubezni ter spoštovati. Vsak človek je na duhu in telesu rodoviten; zatorej narava skuša ploditi, kadar doseže dobo zrelosti. Plemeniti pa se more le v lepem. In ravno to plojenje je božje stvarjenje, je neumrjočnost v umrjočem. Ljubezen med zakonskima je torej hrepenenje po neumrjočnosti; po njej postane natura, četudi ne ostane vedno sebi enaka kakor je ona božja, vendar deležna neumrjočnosti. Zaradi tega se naj samo taki mladenči in deklice ženijo in možijo, ki čutijo vsled ljubezni, soglasnih značajev in primerne starosti takorekoč poklic za zakonski stan. Da se mladeniči in device med seboj spoznajo, se naj prirejajo veselice, ples in skupne vaje, pri katerih se pod nadzorstvom kažejo in vidijo nepokriti in neprikriti, kolikor in kakor zahteva sramežljivost iu spoštljivost. Pri izvolitvi naj zet, ki je naglega in ognjevitega značaja, 18 išče zmerne in mirne starše; a zet, ki si je svest mirnosti in pohlevnosti, naj izvoli nagle in živahne stariše. Če namreč pogumna nrav živi in rodi skozi več generacij brez poinešanja z hladnokrvnim elementom, tedaj se narava nazadnje sprevrže v podivjanost; nasprotno pa mirna in pohlevna nrav, če. se pokoletije ni pomešalo s pogumnim, silnim elementom, konečno liira in oslabi. Sok in kri se morajo v državi mešati kakor tekočine v kozarcu. Kar se tiče starosti, v kateri se naj zakon sklepa, je najpripravniša doba za moža od 30. do 55., a za ženo od 20. do 40. leta; takrat so spoli na duhu in telesu najbolj čili in zmožni za plojenje. Zraven tega naj mož pri izvolitvi ne gleda (samo) na bogastvo, ker če bi bogati in mogočni možje zbirali le sebi enako premožne žene, tedaj bi prisilili ubogega, da star postane, ne da bi mogel zbrati za sebe ženo, za hčere može, edino ker nimajo denarja. Število zakonov mora država določiti, da se prebivalstvo preveč ne množi ali preveč ne zmanjša. Kdor se o pravem času ne oženi (omoži), plača določeno svoto, ker drugače nastane misel, da samski stan ^prinaša večje udobnosti in koristi. Pred zakonom je vsak objem prepovedan. Otrok in starši. Ker so otroci deli in preporod staršev, zatorej so jim dolžni vso spoštljivost. Vse, kar so in kar imajo, je last onih, ki so jih rodili; zatorej morajo otroci vse premoženje, vse moči, telesne in duševne, obrniti v službo in srečo roditeljev. S tem vrnejo le posojilo, katero so dobili v mladosti, ko so starši trud in kri, dni in noči žrtvovali za otroke. Usoda, služabnica pravičnosti, čuva nad tem, l. Hešič. Razgled. » Listek. Vekoslav Strmšek v. Dne 6. septembra je pri Sv. Petru v Medv. selu umrl vrli naš sotrudnik in ugledni tovariš, nadučitelj Vekoslav Strmšek, po dolgi in mučni bolezni. Blag mu spomin! Akademično društvo za seksualno higijeno se je ustanovilo julija meseca na Dunaju. Namen društva je podpirati stremljenja ..Splošnega avstrijskega društva proti seksualnim boleznim" med akademično mladino. Poučiti hoče dijaštvo o važnosti seksualne higijene, povzdigniti seksualno moralo, podpirati dijaštvo v boju proti seksulnim boleznim in olajšati eventualno zdravniško pomoč. Ustanovni shod novega društva je bil zelo dobro obiskan. Na shodu je predaval znani strokovnjak profesor Finger o važnosti in pomenu seksualne higijene. Član društva postane lahko vsak akademik brez razlike narodnosti ali vere. Omenimo naj, da je izšla inicijativa za ustanovitev tega društva od dveh čeških medicincev. 80 letni učitelj v aktivni službi. Na Dunaju živi Miha Rippel, ki je 1. julija srečno dosegel 80. leto svoje starosti, a počitka si ne privošči. Še vedno poučuje na javni ljudski šoli v XX. okraju. Že 62. let služi kot učitelj. Šola za matere. V Londonu se ustanovi šola za matere, da bi se zmanjšala umrljivost otrok. Mlade matere se bodo poklicale dva ali tri mesece pred porodom v zavod, kjer sc bodo praktiški seznanile z vsem, kar se tiče vzgoje dojenčkov. Vsako dete, ki sc narodi v zavodu, se bode vzgojevalo po vseh pravilih moderne higijene. Alkohol in samomori. Profesor Heller pravi: „Da se množijo slučaji samomora sc mora pripisati širjajočemu se alkoholizmu. Izmed 300 samomorilcev, ki sem jih raztelesil, jc trpelo 143 na hroniškem alkoholizmu, torej 48 odstotkov. Francoščina in nemščina. Francoščina sc vedno bolj širi na Angleškem, in sicer na škodo nemščini, katerega jezika se dijaki nc uče več z istim navdušenjem kot nekdaj. Ministrstvo za otroke. Na Angleškem se je predložila ustanovitev novega ministrstva za otroke, ki bo imelo skrbeti za nravnost otrok, za njili socialno stališče in njih vzgojo. 4. mednarodni stenografski kongres se je otvoril 8. septembra v graškem deželnem dvorcu. Pri otvoritvenem zborovanju so bile zastopane vse višje šolske in upravne oblasti. V predsedstvo je izvoljen tudi Srb prof. Milanovic iz Beligrada. Določilo se je med drugim, da se govori na shodu v vseh tujih jezikih. Govorilo se je med drugim o stenografiji v Perziji, o prireditvi Gabelsbergove stenografije za novi svetovni jezik „esperanto", o razvoju in stanju srbske in madžarske stenografije. Koliko papirja porabijo časopisi? Na vsem svetu izhaja 30.000 dnevnikov, ki se tiskajo v milijonih izvodov. Za ta papir se porabi povprečno na dan 1000 ton papirne mase. Ker izide vrhutega povprečno na dan po 200 knjig, potiska se na leto približno 375.00!) ton papirja. Pri tem pa ni v računu papir za zavijanje, pisanje itd. Da se proizvaja toliko papirja, pasti morajo celi gozdovi. Vsako leto izgine v ta namen 1250 milijonov kubičnih metrov lesa. Od teh potrebuje Amerika sama 900 m\ dočim pride na Evropo 350 milijonov m*. Kaj bo s papirno industrijo, ako izginejo ameriški pragozdi ? Velik škodljivec našim očem je nov tiskovni stroj, ki je prišel sedaj v navado. Od-tisnene črke so majhne in tako blede, da se komaj čitajo pri belem dnevu, pri luči pa le z največim naporom oči. Tak tisk gotovo ni za šolske knjige, pa tudi ne za mladinske spise in časnike. Želeli bi celo, da bi se ga kolikor mogoče ogibali tudi naši politični listi, ker — čemu si kvariti oči, če treba ni. Počakajmo raje, da se iznajdba spopolni; večkrat je tudi konzervatizem dober. Pedagoški paberki. Mladinske knjižnice. Zanimive podatke o ameriških mladinskih knjižnicah nam podaja pred kratkim v Berolinu izšla knjiga: A. B. Mayer: Amerikanische Bibliotheken und ilirc Bestrebungen. V Ameriki imajo otroci pristop v vse javne ljudske knjižnice že od nekdaj, v novejšem času pa se snujejo še posebne mladinske javne knjižnice, oziroma mladinski oddelki pri že obstoječili ljudskih knjižnicah. Stvar je urejena na ta način, da se določi če le mogoče za otroke posebna soba, ali pa vsaj v skupni sobi-čitalnici poseben oddelek, ki loči otroke od odraslih radi tega, da otroci odraslih pri čitanju ne motijo. Poslovanje teh mladinskih knjižnic je povsem priprosto. Dostop imajo vsi otroci, tudi najmanjši, ki se izkažejo s potrebno legitimacijo. Na dom pa si morejo izposojevati knjige le otroci stari nad deset let. Vsak otrok si mora pred vstopom v bralno sobo umiti v predsobi roke. Bralna soba je svetla, zračna in prijazno opravljena in ima pohištvo, ki je prevlečeno z mehkim blagom, da se otroci ne morejo ob robeh raniti. V vsaki bralni sobi je nadzorovalni uradnik, ki pazi na legitimacije, na red, in daje posameznim vsa potrebna navodila pri izbiri knjig itd. Vse knjige so prosto postavljene po policah, tako, da jih vsak otrok lahko sam brez tuje pomoči doseže in izbere. Knjižnice so odprte navadno le po dnevu in obsegajo do 10.000 zvezkov ter so vedno polne mladih bralcev in bralk, zlasti pa v počitnicah in šole prostem času. V božičnih, velikonočnih in velikih počitnicah se prirejajo v teh dvoranah za otroke tudi posebna predavanja. Pripovedujejo se jim razne zgodovinske povesti, pravljice in dr. Te knjižnice prav dobro služijo kot dopolnilo šolskega poduka in vzgajajo otroke k samostojnemu delu ter budijo v njih veselje do čitanja. Mladinske knjižnice bi bile tudi pri nas potrebne in prav bi bilo, da bi se otvoril pri ljubljanski javni ljudski knjižnici poseben mladinski oddelek, kjer bi lahko otroci v prostem času čitali, pregledovali razne slike itd. Kongres »Svobodne Misli", ki se je vršil od 9,—12. tekoč, meseca v Pragi, razpravljal je med drugim tudi o svobodni šoli. Referat je podajal predsednik dr. B a r-tošek ter prijavil, da se imajo sestaviti komisije, ki imajo izdelati resolucije o vprašanju svobodne šole, o ločitvi cerkve od države, o laizaciji družbe iti o temi „država in svobodna misel". O temi »svobodna šola" so govorili Zenger z Dunaja, učitelj I. Černy, urednik Ev gen H i n s iz Bruselja, dr. Tachin iz Vratislave. Francoski poslanec Bonquier je po- ročal o šolskih razmerah in o laizaciji šolstva na Francoskem. Dr. Starck je opozarjal na nevarnost, ki grozi svobodomiselnosti in napredku v alpskih deželah z ustanovitvijo katoliške univerze v Solnogradu. Španec Ferrer je govoril o šolstvu na Španskem ter zahteval, naj bi se v vseh državah šole uredile tako, da se bo mladina vzgojevala v duhu bratstva in medsebojne ljubavi med narodi. Celi Ulehla je razpravljal o šolskih razmerah na Moravskem, pisatelj Lederer iz Norimberka pa je naglašal, da bi učiteljstvo šele takrat uspešno lahko delovalo za napredek in svobodno misel, ako bi ne bilo vezano na nobeno konfesijo. Čeh prof. Spaleny je zahteval, naj se veronauk poučuje na šolah kot prost predmet in da bi teologi ne smeli poučevati drugih predmetov, kakor naboženskih. V. Wernerz Dunaja je zagovarjal zahtevo, da se ima verski pouk na šolah strogo odločiti od ostalih učnih predmetov. Predsednik narodne federacije francoske E. Delarone je poudarjal, da imata na sedanje šolstvo takorekoč edini monopol klerikalizem in militarizem. Ta monopol jima je treba iztrgati iz rok, predvsem pa je treba do minimuma omejiti gospodstvo klerikalizma, ki z goljufivo nado na srečno življenje onkraj groba uničuje narodovo življensko eneržijo in zapleta nerazsodno maso v svoje mreže. O nevarnosti klerikalnega vpliva na šolo sta še govorila češki poslanec Vanek in maloruski državni poslanec dr. T ry 1 o v s k i, ki je v svojem govoru zlasti izrazil svoje začudenje, da se avstrijski svobodomiselni poslanci niso udeležili kongresa v večjem številu. Učiteljišča v Franciji so ustanovljena v vsakem departementu. Navadno ima vsak departement en zavod za moške, drugega za ženske. Kakor druge srednje šole in večinoma tudi meščanske šole, so tudi učiteljišča spojena z internati. Bodoče učitelje vzgajajo med štirimi stenami in jih ne puste ven. Samo če pridejo v nedeljo starši po svoje otroke, se smejo oddaljiti iz zavoda, a vsak kandidat ima posebno knjižico, v katero mu zapisujejo uro odhoda in prihoda. Tako odrastejo učitelji, ki nimajo niti pojma o življenju. — Pouk je brezplačen, celo vse potrebščine se dajajo kandidatom brezplačno. V nekaterih zavodih, kakor v Parizu, dobivajo tudi obleko, obuvalo in vsega, česar jim treba. Zato imajo zavodi delavnice za krojače, čevljarje itd. Vse izdatke poravna država, samo razsvetljavo, drva in izdatke za popravljanje hiše plača departement. Vsak oče se mora zavezati, da mu bode sin ali hčer služila najmanj deset let kot učitelj. V nasprotnem slučaju mora povrniti vse izdatke za študije sina. — Tako si osigura država dostatno število učiteljev v sedanji dobi, ko vse zapušča ta stan. Mednarodni pouk postaja vedno bolj važen. Pri tem se gre zlasti za izmeno profesorjev in dijakov. Tako predavajo ameriški profesorji po nemških univerzah, čim so nekateri Nemci nastavljeni v Ameriki. Dijaki bi študirali na drugih univerzah. Kronika. Proti uniformiranju dijakov v Galiciji se je javnost prav krepko izrekla. Na Ruskem so celo vseučiliščniki uniformirani. A zdi se kakor da bi se imela ta pedagoška neumnost odpraviti. Učiteljski dom si postavi bukovinsko učiteljstvo v kopališču Dorna-Vatra. Prvi državni šolski zdravnik je dr. Mihajlo Levicki v Černovicah. Učitelj milijonar. V Poznanju je umrl pred kratkim ljudski učitelj Skalski. Živel je zelo revno, ni si privoščil ničesar. Ko je umrl, so našli v njegovem domu 1,100.000 mark premoženja. Večji del premoženja je zapustil svoji ubogi rodbini. 300.000 mark je zapustil »Društvu za pomoč učencev." Poljaki bodo ohranili svojemu dobrotniku trajen spomin. Automobilizem revnih otrok. Nedavno sta pariška lista „Auto" in „Femina" uprizorila izlet revnih učencev na automobilih. V Ameriki so postali ti izleti že nekaj navadnega. V Chicagu je pripravljeno za takšne izlete 100, v Novem Yorku 150, v Brooklynu 131, v Pitts-burgu 125 vozov. Na izletih se otroci obdarujejo z igračami in bogatini jih pogoste. Nove pisanke. Ker se moji šolski zvezki v enotnem kvartformatu na visoko z 12 listi (brez ovitka), izvrstnega, močnega in lepo rastriranega papirja, z močnim modrim ovitkom in dobrim pivnikom, ki se rabijo v vseh mariborskih ljudskih in meščanskih ter v posameznih šolah na deželi, kaj dobro obnesejo, priredil sem, da ustrežem večstranskim vprašanjem po res dobrih šolskih zvezkih poleg 16 vrst zvezkov z nemškimi napisi še osem različnih pisnih zvezkov v enaki kakovosti in opravi s slovenskimi napisi, in sicer: Pisanka št. 5 : 4-črtna i Spisovnica št. 20 : 1-črtna Pisanka št. 9 : 1-črtna Spisovnica št. 21 : 4-črtna Pisanka št. 12 : (za slov. pisanje) | Številnica št. 25: s črtami Spisovnica št. 12 Številnica št. 50: brez črt. Cena 6 vin. komad, za uboge učence 5 vin. — Risanke brez pik iz najboljšega, čisto belega papirja, obsegajoč 8 listov z močnim modrim ovitkom, cena 8 vin. — Vzorce na zahtevanje brezplačno. — Prodajalcem primeren rabat. Tudi priporočam svojo veliko zalogo različnih šolskih zvezkov, papirja, kanclijskih, pisalnih in šolskih potrebščin ter molitvenikov, kuvertov (tudi z natisnjeno firmo), peres, peresnikov, svinčnikov, radirgumijev, izvrstnega šolskega črnila, črnilnega ekstrakta, vseh potrebnih dvojezičnih šolskih tiskovin, zem- ljevidov, vpisalnih knjig itd. itd. po priznano nizkih cenah. Sms; Andrej Platzer, Maribor, Gospodske ulice št. 3. |i| Knjigovezna dela točno in poceni. — Tudi se pri meni lahko naroča na ^ vse tu- in inozemske modne žurnale, ilustrovane časnike in sploh periodično izhajajoča literarna dela. ||| RAZPIS NATEČAJA. CZ2 C=3 Učiteljske službe, Št. 1569,1. Na trirazredni ljudski šoli pri Sv. Martinu pri Vurbergu se bode v jeseni 1907. namestila učiteljska služba z dohodki po tretjem krajnem razredu in s prostim stanovanjem in sicer stalno. Prosilke za to mesto naj vložijo svoje prošnje s spričevalom usposobljenosti in zrelostnega izpita, ter pri prvem stalnem nameščenju tudi z domovnico opremljene predpisanim potem pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Martinu pri Vurbergu do 1. dne oktobra 1907. Okrajni šolski svet Maribor, dne 29. avgusta 1907. Predsednik: Attems. Št. 621 III. Na petrazredni ljudski šoli pri Sv. Benediktu v Slov. gor. se bodo do Vseh svetih 1907. namestile tri učiteljske službe z dohodki po tretjem krajnem razredu in sicer stalno. Prosilci ali prosilke za to mesto naj vložijo svoje prošnje s spričevalom usposobljenosti in zrelostnega izpita, ter pri prvem stalnem nameščenju tudi z domovnico opremljene predpisanim potem pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Benediktu v Slov. gor. do dne 1. oktobra 1907. Okrajni šolski svet Sv. Lenart v Slov. gor., dne 29. avgusta 1907. Predsednik: Attems. Št. 712. V političnem okraju Brežice popolnih so sledeča mesta učiteljev, oziroma učiteljic stalno eventualno provizorično: I. V šolskem okraju Kozje: 1.) na dvorazredni ljudski šoli na Bučah, 111. plačilni razred. 2.) na petrazredni ljudski šoli v Št. Petru, III. plačilni razred. II. V šolskem okraju Sevnica: 1.) na dvorazredni ljudski šoli pri Sv. Antonu, II. plačilni razred. 2.) na šestrazredni ljudski šoli v Rajhenburgu (dve učiteljski mesti), III. plačilni razred. III. V šolskem okraju Brežice: 1.) na štirirazredni ljudski šoli v Kapelah, III. plačilni razred. 2.) na dvorazredni ljudski šoli na Zdolah, III. plačilni razred. Prošnje za te službe se imajo vložiti službenim potom pri dotičnem krajnem šolskem svetu do 22. septembra 1907. Brežice, dne 22. avgusta 1907. Naprednemu in zavednemu učiteljstvu! Vsakdo bodi naročnik „Zavezinih" listov, ki so: Učiteljski Tovariš Popotnik Zvonček Domače ognjišče. POPOTNIK izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta 1 K 50 v. Posamezni zvezki stanejo 50 v. Naročnino in reklamacije sprejema »Zavezin« blagajnik Fr. Luznar v Kranju. — Rokopise pa je pošiljati ravnatelju M. J. Nerat-u v Maribor, Kokoschineggallee.